14. Semensko zrno.
Dobili so otroci v neki jami stvar, ki je bila tako velika kot kurje jajce in je imela po sredi žleb kakor zrno.
Mimo otrok prijaha mož in ko ugleda nenavadno stvar, jo kupi od otrok in jo nese v mesto. Tam jo proda kralju kot posebnost.
Kralj skliče modre Ijudi, da mu povedo, je-li njegova nenavadna stvar zrno ali jajce. Modrijani si na vse načine belijo glave, toda nihče ne more povedati kaj zanesljivega.
Stvar je ležala na oknu. Nekoč pride na okno kokoš, kavsne tisto stvar in naredi luknjo. — Modrijani takoj spoznajo — rženo zrno.
Kralju se to čudno zdi; zato zapove modrijanom poizvedeti, kje uspeva tako zrnje. Modrijani mislijo in razmišljajo, iščejo po knjigah — toda nič ne najdejo. Oredo torej h kralju in mu reko: ,,Ne moremo ti odgovoriti na tvoje vprašanje. V naših knjigah ni najti o tem nič pisanega; moramo vprašati kmete; znabiti ve kak starček, kedaj so sejali tako zrnje.
Kralj ukaže pripeljati prav starega kmeta.
Privedejo mu brezzobega možička z belo brado, ki je komaj prilezel do kralja.
Kralj mu pokaže zrno. Toda starec je bil že skoro slep in je zmo ogledaval in tipal. ,,AIi mi morete povedati, oče, kje je tako zrno rastlo?" ga vpraša kralj. »Ste znabiti tudi vi katerikrat tako zrno sadili, ali vsaj ku-povali ?"
Starček je bil že malo gluh in je le s težavo razumel kralja. Končno vendar odgovori: ,,Ne, takega zrnja še nisem nikdar sejal, niti pridelal in tudi kupoval ne. Če sem kupoval žito, je bilo vedno majhno. Morate mojega očeta vprašati, mogoče on ve, kje je rastlo tako zrnje."
Kralj zapove, poklicati pred se starega očeta.
Dobili so ga in privedli h kralju. Imel je samo eno bergljo. Kralj mu pokaže zrno. Starec je imel še dobre oči in je zrno dobro ogledal. Kral j ga vpraša: ,,Ne veste, oče, kje je rastlo tako zrnje ? Ali ste že morebiti sami sejali tako zrnje? Ali vsaj katerikrat kupovali?"
Tudi ta starec je bil že malo gluh, a vendar je bolje siišal kot sin. ,,Ne," pravi starec, ,,takega zrnja nismo nikdar sejali, še manj pa pridelali; tudi kupoval ga nisem, ker v mojem času ni bii denar še v rabi. Vsi smo se živili z lastnim kruhom in si ga v potrebi bratovski delili med seboj. Naše zrnje je bilo večje in boljše kot sedanje, a tako veliko ne kot je to.
—    60    —                                                 ^M
Oče mi je pa  pravil, da je o njegovem  času  žito   bolje   uspevalo, kot v mojem, in da je bilo tudi zrnje večje. Morate vprašati mojega očeta."
Dobili so starčka in ga pripeljali pred kralja. Mož je hodil lahko in brez bergelj, njegove oči so bile še bistre in govoril je razumljivo. Kralj pokaže starčku zrno; ta ga ogleduje od vseh strani in reče:
,,Dolgo je že, zelo dolgo, odkar sem zadnjič videl tako zrnje." Nato odgrizne košček zrna, ga jame žvečiti in misli samprisebi: »To je tisto."            !
,,Povejte mi, očka, kje in kdaj je rastlo tako zrnje? Ali ste ga katerikrat         , celo sami sejali ali kupovali ?"
Starec odgovori: ,,V mojem času je povsod rastlo tako zrnje in smo I se samo z Jijim preživili."                                                                                 J^H
,,Jaz bi rad vedel, ste li tako zrnje sami sejali ali kupovali?"                  ^^H
Starček se nasmeje in pravi: ,,V mojem času ni nikomur prišlo na um, I da bi kruh prodajal ali kupoval, in denarja nismo poznali — a vsi smo I imeli dosti kruha."                                                                                                  ¦
,,Na katerem polju ste sejali tako zrnje?"                                                      m
nMoje polje je bila zemlja božja. Kjer sem oral, tam je bila moja zemija. Kajti takrat so bila tla prosta. Moja lastnina je bilo moje delo."
,,Še to mi odgovorite", pravi kralj, ,,kako je to mogoče, da je prej tako zrnje uspevalo, sedaj pa ne več? Kako je to, da hodi vaš unukz dvema bergljama, vaš sin z eno, vi pa tako lahko in krepko stopate ? Vaše oči so še tako bistre, imate še dobre zobe in vaš glas je še tako močan. Zakaj je vendar taka razlika med vami?"
,,Zato je, zato, ker se ljudje ne žive več s svojim lastnim delom in so drugdrugemu nevoščljivi. V mojem času smo živeli mnogo bolj bogaboječe. Pridelali smo vse sami in nismo hrepeneii po tujem blagu."
Rus. nar. — Boleslav