\»y Elektronska _ umetnost
■Mike A. Hentz
V elektronski umetnosti obstaja navidez malenkosten dejavnik: brez električnega toka ne gre. Brez električnega toka elektronska umetnost sploh ne obstaja. Ta je neviden in kot tak neobičajen element v "likovni ali vizualni umetnosti". Nevidna energija ima v tradiciji božji značaj. V grški in rimski mitologiji so bogovi obvladovali nepreračunljiv blisk in strahvzbujajoč grom. Blisk in grom (in ogenj) so ljudje sveto spoštovali.
Električni tok je kot energija tekoč, stalen in neposreden. Prva izkušnja z električnim tokom je za vsakega otroka odločilno doživetje. Otrok ga poskuša doseči (z rokami, z usti), da bi ga potlej dojel. Ko seže po vroči plošči na štedilniku ali po vtičnici, se opeče ali pa ga strese. Procesa samega otrok ne vidi, toda s tem ko občuti nekaj nevidnega, lahko s pomočjo teh doživetij razvije abstraktno mišljenje (predstavo). Lahko rečemo, da je električni tok eden prvih korakov na poti k abstraktnemu mišljenju. Abstraktno mišljenje je v tem primeru kreativni korak k predstavi (pretekli in prihodnji) in k vzpostavitvi razumevanja, koncepta. Koncept dojemanja se širi iz sedanjosti tja v smer pred-stave o prihodnjem, možnem. To je začetek poetskega in idealizacije ter prvih popravkov v dojemanju resničnosti. Je začetek ustvarjanja, umetniške vizije.
Pred obstojem elektrike in elektronskih medijev (in virtualnega prostora) so obstajali bogovi, duhovi in nadrealno, in sicer s pomočjo literature, pripovedovanja zgodb (priče takoimenovanih religioznih dogodkov) in z upodobitvami in interpretacijami v likovni umetnosti, kot so upodobitve nebes in pekla (npr. Hyroni-mus Bosch), nevidnih sil (angeli) in energije, materializirane v piktogramih ali simboličnih upodobitvah. S predstavami ali spominskimi oporami in prevodi v vidne koordinate si pomagamo takrat, kadar so naše oči prešibke za dano obzorje. Značilni so na primer
VIRTUALNA RESNIČNOST
111
Mike A. Hente
monitorji računalnikov, saj prevajajo strojno mehaniko (ki nam je komajda še čitljiva) v nam razumljiv, logičen jezik. Ti prevodi konceptualnih, nevidnih elementov so pomembni sestavni deli elektronske (ali medijske) umetnosti.
V definiciji medijske umetnosti je marsikaj pomešanega in zamenjanega. Npr., kaj je računalniška umetnost? Grafika, animacija, elektronska glasba, elektronske mreže ali komunikacija? Isto vprašanje lahko zastavimo že v primeru telefona ... komunikacija, monolog ali telefonska umetnost... sicer lahko prirejamo tudi telefonske koncerte, tudi slikarstvo na primer dosega svojo optimalno učinkovitost v likovnem oblikovanju in v potezah čopiča. Sicer lahko tudi s čopiči izvajamo glasbo, toda ali to ustreza mediju slikarstva? Tako so elektronske medije na umetniškem področju pogosto neustrezno uporabljali. Obstajali so npr. poskusi, da bi z računalnikom in videom delali slike: to pomeni, da staro, od nekdaj znano prevzemamo in apliciramo, medija pa ne raziščemo in ne izkoristimo njegovih možnosti.
Ikonografija, simbolizem, zamrznjeno življenje, postoj trenutek! -To je vendar mirovanje, to je proti gibljivemu toku, tekočim slikam (video), animacijam, procesom, interaktivnosti, mrežam (računalniškim, televizijskim, radijskim), komunikaciji (telefon, računalnik, televizija, radio).
Seveda se podajamo v neznano in, glede na nedokazljivo kvaliteto, skoraj nepregledno goščavo (npr. podatkov), zato se radi zatečemo v tradicionalne vrednote in preverjene pozicije. S preglednim umetniškim delom je preprosteje kot z nevidnimi, časovno omejenimi procesi. V živo (televizija, koncerti itd.) se odvija prehitro, da bi jih lahko dojeli. Kar je umetno in nenaravno otrplo, je danes pojmovano kot vsebinsko tehtnejše od pretakajočih se energij. Video in avdio umetnost (z nosilci: trakovi ali ploščami) je mogoče nadzorovati (v tradicionalnem smislu), z možnostjo ponavljanja smo le nekako ohranili obstojnost, da nam ne morejo kar tako ubežati. Video postaja televizijska umetnost, avdio umetnost postaja radijska umetnost, kar v resnici pravzaprav ne drži. Na ta način staro konzervo enačimo z interaktivnostjo, realnim časom, live (v živo), (možnimi) masovnimi mediji. V televizijskem in radijskem mediju (seveda tudi pri računalnikih in radiu) se odpirajo veliko večje možnosti. Npr. sistem dvosmerne komunikacije kot razširitev enosmernega sistema, monologa ali traku (konzerve).
Umetnik se nahaja pred novim delovnim poljem, svoje inter-pretacijske in asociacijske sposobnosti mora razširiti s kreativnim posredovanjem in oblikovanjem komunikacijskega procesa. Aktivno stoji sredi procesov in s svojo domišljijo izumlja rituale kolektivnega ali komunikativnega značaja... kakor stoji slikar pred sliko, kjer odloča o barvi in potezi čopiča, stoji umetnik v polju medijske umetnosti pred živim materialom in odloča, kot nakakšen Master of Ceremony, o oblikovanju ritma, vsebin in časov, aktivno ali interaktivno.
94 VIRTUALNA RESNIČNOST
Elektronska umetnost
V virtualnemprostoru lahko ustvarja nove vizije, ki zadobijo lastno resničnost. (Delo je tekoči proces, tudi platno gre skozi proces.) Že v radijski oddaji mešamo npr. hrup prometa v Hamburgu s hrupom prometa v New Yorku, to je konceptualno mišljenje, ki postane akustična resničnost. Dva zvočna vira sta združena, čeprav geografsko to ni mogoče. "Umetno", kot pri slikarstvu, ko se v portretu združijo barve, ki se "naravno" ne bi združile ali niso logične. Tako pri tej "zvočni skulpturf nastane notranja ali lastna interpretacija ali berljivost, živost, ki jo npr. oddaja v živo še okrepi. V poslušalčevi glavi postane ta skulptura zelo realna. Primerov, ko je FIKTIVNO na radiu postalo resničnost, lahko v preteklosti najdemo celo vrsto. (Hitler, zalivska vojna, radijska igra Orsona Wellsa o NLP-jih)
Mnogo let sem z mešanimi občutki spremljal konceptualno umetnost. Pogosto sem koncept povezoval s potrebo po sanjah ali po sprejemanju sanj. Vsak umetnik sanja o popolnosti... nisem še srečal umetnika, ki bi mi rekel, da je zadovoljen. Vedno so bili družba, socialne okoliščine ali njegova nepriznana genialnost tej popolnosti napoti...v tej, umetniškemu idealu tako neprijazni družbi (o, prezrti van Gogh in mnogi drugi) so se mnogi spoprijaznili s tem, da koncept priznajo kot samostojen izdelek. Ob tem sem imel vedno neprijeten občutek in zdelo se mi je, da sem vendarle še premlad (...ko boš starejši, boš drugače razmišljal o tem, no ja ali ha ha), da bi se s tem zadovoljil. Seveda obstajajo izjeme in v radoved-
Peter Ciuha: Fraktalna grafika 1993
VIRTUALNA RESNIČNOST
95
Mike A. Hente
nosti ali pa v upanju, da bi le našel kaj drugega, me je prepričal primer moskovskih konceptualistov (Anriev, Pepperstein) kot drugačna pot in svetel žarek na področju konceptualne umetnosti.
Med mnogimi imeni, ki so jih uporabljali kot kolektivna skupina, sem jih leta 1989 spoznal pod imenom " inšpektorji'. Skupina desetih ljudi obišče prireditev, osebo, situacijo in na kraju samem razvije, ne da bi kaj dosti komunicirali z "aktivnimi", situacijo, intelektualni ambient, onstran dobrega in zla. Nadzirajo.
To vzdušje je podobno občutku nezaželenosti ob nepričakovanem obisku. Človek se počuti razcepljenega ali shizo-frenega (poskuša se čim hitreje prilagoditi položaju, oditi, vzdržati, pretiravati, v splošnem je to stanje, v katerem človek nerad ostane). Ta občutek (vzdušje) neugodja (neobičajen, negotov), tujosti, so Moskovski konceptualisti razumeli kot svoje delo ali svojo skulptu-ro, skulpturo, katere material je bil le še občutek in misel. Zame "pravi", ampak realni koncept (I like it!).
Very interresting... tako zgrešeno pa spet ni, "virtualna resničnost" je obstajala že v starih časih, žal citirajo le negativne primere, govorijo o "umetnosti" spletkarjenja (Machiavelli)... cel umetniški posel je poln tega... pa tudi vsi Moskovski konceptualisti živijo od razprodaje slikarstva. Prisila socialne resničnosti?
V elektronski dobi, dobi informacij obstajajo vprašanja, ki postajajo vedno bolj pereča in ki se zastavljajo s potrebo po trans-parentnosti: je pristno? ponarejeno? prirejeno? Je v živo ali le zvočni trak? Simulacija? Simulaker? Virtualna resničnost? itd. ... prosojna vprašanja? ... vprašanja o resničnosti? ... sidro resničnosti se vtaplja v megli, kjer ne vemo več, kdo je premaknjen, psihotičen: jaz ali drugi (izguba resničnostnih vrednot). V skupinski resničnosti vse to že prenesemo, v množici (multiplikacija, mediji) pretrpimo (hočemo ali molčimo).
Meje tega so okvir, ki si ga zastavimo. Zame resničnost že vedno vsebuje določeno telesnost, pomešano z duhovnim (tudi z ekstazo...?). Zaradi podrobnosti ne vidimo več celote. Tudi če ta primer ne govori temu v prid, je ena izmed možnosti, da zapopa-demo resničnost, je multimedia:
Fotografija, telefon, računalnik, zvočni zapisi, oddajniki, mreže, video, televizija, radio so mediji, ki nam lahko povrnejo pregled nad celoto, od spodaj, zgoraj, z načrti in koordinatami določijo naše stališče in nam razširijo obzorje. Multimedija je rešitev v specializirani družbi. Specialistu je težko prevzeti odgovornost, ker nima pregleda. Specializirani snemalec ne more prevzeti režije. Znanstvenik se le težko ukvarja s politiko in podobno je skoraj na vseh področjih. Omejena področja in kompleksna specializacija preprečujeta vpetost v celoto in samostojno odločanje. Isto velja za umetnike: nekdo je visoko specializiran, drugi pa je vizionarski celosten umetnik. Oba imata funkcije in izpolnjujeta svoje naloge, zato bom na tem mestu tvegal opis.
94 VIRTUALNA RESNIČNOST
Elektronska umetnost
Umetniška dejavnost oziroma umetniški poklic sestoji iz naslednjih funkcij:
1.	Klasična interpretacija
Portret. Krajinarstvo, subjektivna dokumentacija, izraz in zgoščanje občutij. Npr. kompozicije glasbenega značaja kot prikaz obstoječega, poezija kot umeten spomenik življenju, hip, ko človek, sedeč pred sliko, opazuje, zaznava zamrznjen ali fiksiran trenutek. Tudi ustavljanje časa.
2.	Simbolizem
Tukaj ga razumem nekoliko neortodoksno. Primer: slike, ki zastopajo resničnost, asociacije, miselne vaje kot povezava različnih elementov, morda celotna konceptualna umetnost, pop-art, politična umetnost, avantgarde zadnjih 30. let, ki je takorekoč zastopala tudi filozofske vaje.
3.	Poetski prototipi
Potreba po viziji, umetniško zastavljanje ciljev in uresničevanje le-teh. Poetski prototipi: inscenirane ali umetniške resničnosti za krajša in daljša obdobja. Umetnost kot razvoj teh poetskih prototipov, ki so živi in realno obstoječi, ali poskus materializacije duhovnega. Morda nov način, da človek najde poklic izven obstoječih in že sprejetih tipov umetnikov in umetnosti. Kot alternativa aktualnemu umetniškemu trgu ali umetniškim storitvam ali običajnim formam uporabnih umetnosti. Ti poetski prototipi seveda izhajajo iz tega, da se človek že prej izuči v 1. in 2. točki, tj. da razvije svoje individualne mitologije, najde svoj lasten jezik in svoj lasten duktus, nato pa realizira poetične prototipe individualnega ali kolektivnega značaja. V današnjem času mora umetnik posebno na tem področju (prototipov) posredovanje vzeti v svoje roke.
Dejavnosti pod točkama 1 in 2 so zelo samotarske. Pri 3. točki pa igra pomembnejšo vlogo ukvarjanje s komunikacijo, kar zahteva, da ga kot tehniko razvijemo in upoštevamo. Umetnost kot raziskovanje naše današnje kulture, kot jezik, sečišče, kot natančen, praktičen prevod. Umetnik kot raziskovalec in graditelj nove individualistične kulture, ki razvija liberalistično miselnost. Pojme kot sta morala in etika si mora na novo definirati in jih uveljaviti proti cinizmu, negotovosti, zakrneli tradiciji, utečenim miselnim razvadam, zabavi, oportunizmu, zastarelim vrednotam, predsodkom in slabim posrednikom.
Slabo posredovanje (galeristi, časopisi), ki ne posreduje vsebin, redči in potvarja intence. Deluje drugače, kot smo načrtovali in znajdemo se pred predsodki: npr. dober umetnik lahko dela le sam. Če mnogo časa delamo v samoti, se lahko zgodi, da nas ljudje ne razumejo več, nas izločijo ali prevarajo. Če delamo z ljudmi, je kvalitetna sinhronost mnogo težavnejša, sicer se razumemo, nikakor pa ne moremo speljati... Če smo ujeti v miselnost, ki je usmerjena le
VIRTUALNA RESNIČNOST
95
Mike A. Hente
v končni in čim popolnejši izdelek, bomo težko razumeli procese. S potrebo po dokazljivosti (... ali kaj pa to sploh koristi) se izmakne proces in tudi vsa elektronska umetnost. Za to, da te procese napravimo vidne, potrebujemo medije, ki jih poznamo in obvladamo. Tako je običajno, da za uporabo novega računalnika preučimo natisnjena navodila za uporabo, za izvajanje glasbe note, za predstavitev pokrajine ali koncepta pa potrebujemo risbo ali načrt. Vsi ti koraki nazaj, k tradicionalnim medijem, niso koraki nazaj, temveč instrumentarij, kuharski recepti za realizacijo procesa. Ne problematizirajo posledic temveč podpirajo celoto.
Ne glede na to, da slikarstvo obstaja že tisočletja, je elektronska umetnost ali ukvarjanje z mediji mogoče šele v tem stoletju. To je mlad medij, ki človeka fascinira in zlahka tudi zmede.
Pomembno je, da umetniki, stebri kulture, upoštevajo ogromen vpliv teh medijev na današnjo in prihajajočo družbo (informacijsko družbo), se jim ne izmikajo in z osebnimi (individualnimi) in javnimi (kolektivni laboratoriji) raziskavami prispevajo k prihodnosti. Kljub temu ostajajo mediji sredstvo za dosego ciljev (and not ... the medium is the message). Ko ponoči pridem domov in imam idejo, prižgem luč!
Prevedla Špela Košnik-Virant
Prevedeno besedilo je predavanje, ki ga je imel avtor oktobra 1990 na simpoziju "Universcity TV" v Hamburgu. Besedilo je bilo prvič objavljeno v zborniku Universcity TV, Hamburg 1991. Uredništvo se zahvaljuje avtorju za odobritev objave prevoda.
Mike A. Hentz je profesor za "Free Arts" na Hochschule für bildene Künste v Hamburgu. Je eden od vodij PONTON EUROPEAN MEDIA ART LAB-a, zaslovel pa je z ustanovitvijo skupine - At in s filozofsko podatkovno banko za stare kulture. Že dvakrat je gostoval na DOKUMENTI v Kasslu. Je internacionalni koordinator projekta van Gogh TV, razvojne interaktivne televizije, ki se je iz DOKUMENTE ravnokar preselila na MEDIALE v Hamburg.
94 VIRTUALNA RESNIČNOST