Za poduk in kratek čas. Konec Turčije! Ivan Modic. III. Angleži vse svoje žile napenjajo, Tur6ijo ohraniti. Ali zastonj se trudijo. Mira, pravega, trdnega mira prej ne bo, dokler ne izgine zadnja turška oblast iz Evrope. Naj se smešni Magjar na glavo postavi, da bi Turčijo padca obvaroval, naj le gleda, da sam padei ne bo, naj nem&urji in vsi prijatelji Tur6ije z zobmi škripljejo, da bi Turkom pomagali. — zaatonj ; mira pravega prej ne bo, dokler turaki polumesec ne izgine popolnoma. Dobrosr6ui Rusi, ki ste Sli svojim bratom pomagat ter jih rešit turake 8užnosti; poatojte nekoliko in se ne preuaglite z aklepanjem miru! Kajti trdnega miru prej ne bo, dokler ne pometete in potrebite zadnjo turako gnjusobo iz p»vršja Evropinega! To bo pa tudi velika sreča za kra6anstvo in za Turke same, v duhovnem pomenu. Sv. katoliska Cerkva v 8edanjih dneh mnogo zani6evana vsepovsod na zemlji preganjena, bi veliko tolažbo najala pri zdaj tlačenih potem proatib narodih v Turčiji. Trumoma se bodo vračali v naročje svoje dobre katoliške matere, ktero so njih preddedje lehkomiselno zapustili in bodo njeni pridni zvesti otroci. Turek sam — upamo v božjo milost — bo duševno spregledal ter apoznal neum nost svojega korana. Od vsih drugih krivovernib in nevernih narodoT beremo in čujemo, da se posamezni izmed njih zaredajo in spoznavajo svojo zmoto ter se vra6ajo v krilo edinozveličavne Kristusove cerkve. Koliko učenih Angležev, koliko Nemcev krivovernih in Amerikancev je piestopilo v kratkem času h katoličanstvu! Le od Turkov se nič ne 6uje, ni6 ne bere, da bi se kteri pokriatijanil, ker njegova oholost in prevzetnost mu tega ne dopustita. Kedar bo pa Turek svojega gospodstva oropan in ponižan, bo svoje duše oči odprl, ter spoznal, kako krivi6no je ravnal, da je kristijane zaničeval terjih ni botel imeti za enakopravne svoje brate. V svoji revi bo začel zdihovati z psalmistom: Dobro mi je, da si me ponižal in da se u6im tvoje poatave. Spoznavati bo začel Turek re8nico Kristasove vere in prej zaničevani križ 6a8titi in spoatovati. Čuli in brali bomo potem, da tudi Turki so se začeli spreobra6iti k prvi bv. veri. Zatorej bratje! prosimo ali molimo k Bogu vsega uemiljenja, da bi krvava turška vojska se končala k večji časti in zmagi sv. katoliake Cerkve in k are6i 8Užnib narodov; naj bi večni Bog prikrajšal 6as turakega gospodstva, da bi že skoraj obledel polnmesec na Zofijini cerkvi v Carigradu ter 6astni križ se posvetil, ki je znamenje našega zveličanja. Kedar se bo to zgodilo, tedaj bo po6il veseli glas po vsem krščanskem svetu: Padla je, padla Tur6ija, velika mati nečistoti in gnjusobe na zemlji, konec Turčije mohamedanske. In po vsih krščanskih cerkrah od Balkana do Poborja in Triglava in šo naprej se bodo zabvaluice obbajale, ki se bodo kon6evale z siadko pesmijo: Konec je Turčije v Evropi! Sniešiiičar 12. Šegav fanti6 je pri peku botel kupiti kolač kruha za 20 kr. Pek mu ga da, toda fautič se močno 6udi, da je kolač nenavadno majben. nNi6 ne dene, mu pravi pek, boš pa leži domu nesel." Tako? zavrne fantič, vzatne kola6, položi desetico na klop in zbeži. Ko pek desetico zagleda, začue pa on vrešati: nstoj, fant, stoj, premalo si mi plačal". Ali fant inu od dale6 odgovarja; ni6 ne dene, bote pa leži ]— prešteli!