83
Obrtnija.
Preskrbljenje delavcev.
(Spisal J. S.)
V naših postavodajočih zborih vidili smo v zadnjem času dogodke, katerih si pred kacimi 10 leti zunaj delavcev, ki so se za svoje pravo borili, nikdo niti domiš-ljeval ni. Stvar je sicer naravna. Za časa liberalnega sistema se za delavca nihče ni brigal. Podlago mančester-skega liberalizma je ta, prepuščati slehernega svoji usodi; vsaj ima prostost, če zna in more, postati tudi milijonar in potem je privilegiran po svojih delavnicah in tovarnah zatirati in stiskati revnega delavca, kakor se je popreje njemu godilo. Zato se pa tudi ves čas, kar je gospodoval  liberalni kapitalizem,  ni najmanjše stvari zgodilo,
kar bi služilo v gmotni prid, bodisi  malega obrtnika ali pa delavca.
Preobrat vladnega sistema in rastoče socijalno gibanje mej delavci, katero je čestokrat že prekoračilo postavne meje, dalo je našim državnikom povod, poprijeti se tega važnega vprašanja.
Glavne pritožbe delavcev obstoje v tem, da si pri najboljši volji ni v stanu prihraniti kaj, za take čase, kedar delati ne more. V obče je ta trditev popolnoma resnična. Našim obrtnikom ni treba gledati na to, da so pri jednem ali drugem častne izjeme v tej zadevi, pogled mej svet, posebno pa v industrijalne kraje, kjer vlada in gospodari velik kapital, pokaže nam takoj, da plača delavcev v takih krajih ne znaša niti toliko, da bi jim bilo moč živeti. Od tam prihaja socijalizem — se širi in poprime tudi delavcev, kateri so v boljših okoliščinah. Toda koliko je teh? Če so tudi zaslužki v kaki živahneji dobi večji, kako hitro to mine. Nikakor pa ne zadostujejo, da se delavec prihrani, da je v bolezni in starosti preskrbljen.
Enako se godi v velikej večini tudi današnjim malim obrtnikom in vsacemu, kedor je žrtva kapitalu. Toda o tem govorili bodemo drugikrat.
Razločiti hočemo le, kaj je državo pripravilo k temu, da izpolnuje Lassalejev princip, po kojim ima država dolžnost skrbeti za one, ki vsled današnjega družinskega reda nimajo moči, sebe in svoje varovati proti lakoti in bedi.
Z osnovanjem bolnišnih in invalidnih blagajnic sto« rili so sicer delavci že marsikaj sami v svoj prid. A v obče to ne zadostuje. Poprimejo se takih blagajnic večinoma le postarani in slabotneji ljudje, a mladi delavci, ki nimajo še stalnega bivališča ter tudi ne toliko bojazni da zbolijo, odtegujejo se tem prostovoljnim društvom, in so tako uzrok, da delavske bolnišne blagajne ne morejo storiti za svoje bolnike toliko, da bi jih preskrbele. Kajti podpora od 2—4 gld. na teden gotovo ne more zadostovati bolniku, še manj pa, če ima družino. Egoizem mlajših delavcev ima torej vsekako pri tej stvari precej krivde. Kar pa zadene invalidni oddelek teh blagajnic je napredek v tej stroki skoraj nemogoč, in torej večinoma že oproščen. Za preskrbljenje delavcev, ki se ponesrečijo ali pa oslabijo, da za delo več zmožni niso, ne morejo taka društva nič storiti. Tukaj ie treba vseh, in to ne le delavcev, marveč tudi gospodarjev.
Z določbo § 121 nove obrtne postave, po katerej se zadrugam naloži dolžnost osnovati bolnišne blagajne, ter zaveže mojstre za slehernega svojih delavcev vplačevati gotov donesek v blagajno, storila je država prvi korak na tem polju. Geslo kapitalizma, da je podvzetnik vse skrbi svojega delavca prost v istem trenotku, ko ne more več delati, je odvrženo, ž njim pa tudi preje tako čislani Schulze Delischtev princip. Pomagaj si sam, pomagal ti bo Bog! In sedaj predložila je v državnem zboru vlada načrt postave, po katerem bodo tovarniški podvzetniki zavezani, da osnujejo mej sabo zavarovalnice proti ponesrečenju delavcev v tovarnah. |To je drugi ko-
84
rak, in do slednjega, namreč do državne podpore ni več principjelnega zadržka. Na Nemškem je Bismarck uže davno državno podporo za te namene v poštev vzel, in svoje načrte gotovo tudi izpeljal, čeravno so se temu vpirali liberalci.
Za nas obrtnike in za naše delavce najvažnejši predmet je v tej zadevi zadružna bolnišna blagajnica. Skušali bodemo v naslednjem opisati stališče obrtnikov kakor tudi delavcev nasproti tej novosti, in ne dvomimo, da bota oba dva dela polagoma izprevidila, da ne v na-sprotstvu, marveč v sporazumljenju obstoji napredek in korist obrtnikov, kakor tudi delavcev.
Da si stališče glede zadružnih blagajnic ložje raz-tolmačimo, oglejmo si dotična postavna določila še je-denkrat.
Po § 121 ob p. je vsaka zadruga obvezana za podporo bolnih svojih pridružnikov (pomočnikov) vstanoviti si blagajno, ali pa more k že obstoječim starim blagajnam pristopiti. Pravila teh slednjih morajo se pa v glavnih potezah strinjati z postavnimi določili v zadružnih blagajnicah.
Pri strokah, ki sedaj nobene podporne blagajnice nimajo, osnovati jo bode treba brez ugovora. Vplačevanje določeno je po postavi za pomočnike največ (maximum) do treh krajcarjev od prisluženega goldinarja! mojster pa bode imel za vsacega svojih pomočnikov vplačevati polovico onega doneska, kojega se odmeri pomočniku.
S tem naloženo je tedaj obrtnikom nekako plačevanje, katerega do zdaj niso imeli, in od kojega sami ne bodo imeli nobene druge koristi, nego, da jim odpade sedaj že naložena dolžnost, plačevati bolnišnične stroške za 14 dni, in pa zavest, da pomočnik v slučaju bolezni ne bode zapuščen.
Kar zadene vplačevanja delavcev, odobrujemo brezpogojno dobrohotno silo, in gotovo je, da se bode tudi pomočnik, ko sprevidi nje koristi, prav rad podvrgel omenjenemu vplačevanju. Vsaj je z nami vred prisiljen spoštovati in ravnati se po postavah, katere mu večkrat prav nič ne koristijo. Zakaj bi torej rad ne spolnjeval postave, katera je le njemu v korist? Da se delavci po velikih mestih protivijo vpeljavi teh blagajnic, je sicer resnično, a vzroki tacemu čudovitemu postopanju leže drugej, mi smo jih v neki notici ob svojem času že orne -nili. Nas to mnogo ne briga, ker v obče vendar še nimamo enacih razmer, kakeršne so mej delavci na Dunaju; kjer leži v interesu anarhističnih vodjev delavske stranke, da ostanejo delavci v bedi in ž njo v nezadovoljnosti.
93
Obrtnija.
Preskrbljenje delavcev.
(Spisal J. S.) (Konec.)
Kar pa obrtnike zadeva, nam je znano, da nekateri iz mej njih niso pri volji za delavce česa plačevati. Nekoliko jih je pa, ki računajo, da jim ne bode mogoče z ozirom na druge ogromne stroške in slabe zaslužke plačevati še ta novi davek za svoje pomočnike. Tem pa ho čemo dokazati, da ti dcneski nikakor ne bodo tako ogromni, in da je naša dolžnost storiti vsaj nekoliko, da zboljšamo stanje svojih pomočnikov.
Ker je maximum 3% od gld. za pomočnika in lVa°/o °d mojstra za naše razmere previsok, prevdarimo vsoto, katero bi imeli vplačevati, ko bi zadruga sklenila, da ima pomočnik vplačati le 2 kr. od prisluženega gld. na teden. V tem slučaju odpade torej na mojstra donesek po jeden krajcar za vsak goldinar. Računajmo: Mojster, ki ima 5 delavcev s srednjim zaslužkom na teden vsak po 7 gld., plača pomočnik 14 kr., vsi skupaj 70 kr.; torej za vse 35 kr. na teden more mojster plačati polovico, kakor plačajo pomočniki. Na leto znašal bi ta do-nesek za pomočnika 7 gld. 28 kr., od vseh pa 36 gld 40 kr. Za mojstra znaša za vsacega pomočnika na leto 3 gld. 64 kr., za vse skupaj pa 18 gld. 20 kr. Iz sedanjega poslovanja enacih blagajnic pa vidimo, da do* nesek 10 kr. na teden zadostuje, da se bolnikom izplača podpora od 3—4 gld. na teden, in pri vsem tem se nabira polagoma še precenjšni fond. Tako je imela tukaj obstoječa bolnišna blagajna za krojače (ustanovljena leta 1878 po tukajšnem krojaškim mojstru g. M. Kuncu) pri kacih40udih že 1. 1884.okolu 700 gld. premoženja. Tudi enaka, nekoliko pozneje osnovana, bolnišna blagajna za čevljarje preko 500 gld. Uprava teh blagajn, če se vplačuje na teden po 10 kr. redno in od vseh delavcev, more izplačevati bolnikom podpore do 4 gld. na teden, posebno pa zato, ker bode več mladih pomočnikov vplačalo kakor do zdaj.
Postava določuje, da se ima bolnikom izplačevati vsaj polovico prejšnjega zaslužka, in to vsaj skozi 13 tednov.
Ker vsota 4 gld. gotovo doseže polovico tedenskega zaslužka, in pa z manjšo podporo bolniku ni dosti po-magano, napraviti bi bilo torej najložje račun na podlagi 4 gld. za tedensko podporo.
Zadostovalo bi pa v ta namen, da plača ta pomočnik na teden 6 kr., mojster pa 3 kr., skupaj 9 kr. Pri 5 pomočnikih znašal bi ta donesek za mojstra na teden 15 kr., na leto 9 gld. 80 kr. Mojster, ki ima le jednega delavca, plačal bi za celo leto le 1 gld.   56   kr.
Ta donesek po našem mnenju nikakor ni previsok, a zadostoval bi gotovo Če jemljemo ozir na to, da je mogoče blagajnicam še kake druge dohodke, n. pr. čiste dohodke kakih veselic, darove imovitih mojstrov itd., utegnil bi se s časom ta donesek celo zmanjšati, ali pa podpora zvišati. Pozornost naših čitateljev obrnemo pri ej priliki še na jedno važno stran.
Nekako napačni separatizem sili razne obrti, ki bi imele vsled majhnega števila mojstrov in delavcev skupaj spadati — narazen. Vsakdo pa bode sprevidel, da za~ druge, ki bi imele 3 do 5 udov (mojstrov) in kakih 5—10 pridružencev (pomočnikov) nikakor ne morejo vzdržati bolnišne blagajne, kajti le jeden slučaj daljše bolezni kacega pomočnika vniči precej ves fond. Zatorej treba obrtnike že iz tega važnega ozira opozarjati, da bodo zadruge čim večje in številnejše, toliko ložje in ceneje spolnjevale naložene jim dolžnosti.
Sedaj bode torej zadruga imela 9 odbornikov, bode 6 pomočnikov in 3 mojstri. Prvih šest voli pomočniški zbor, a slednje tri zadružni zbor. V jednakem razmerji izvoljen bode tudi nadzorovalni odbor.
Razun tega pristoji mojstrom (§ 121. g.) pravica na polovico vseh glasov, koje imajo pomočniki (udje blagajne) pri občnih zborih, ki imajo sklepati: 1. O odo-brenju letnega računa, 2. o sklepovanju in prenaredbi pravil, 3. o vzetju posojil in 4. o razdruženju, ko bi zadruga nehala, če torej celo stvar objektivno ^pregledamo, smemo sklepati, da so vsi ugovori in bojazni, ki se delajo od obeh strani, le prazen strah.
Čudna  pa   taka  bojazen ni.   Vsaj so skoraj doslej izdane knjižice o obrtnej postavi ta določila tako zavijala in smešila, da tisti,  kdor  jih je bral,   ni več vedel pr čem je.
Najbolj razširjena knjižica je: „Die neue Gewerbe-ordnung nach den Beschlussen des Abgeordnetenhauses von Dr. Sg. Goldberger." Pisatelj tej knjigi (seveda liberalni žid) postavo tako smeši, da se le čudimo, da se taka ne-objektivna izdaja postave mej svet pusti. Mej drugim piše na strani 68. v § 118. glede bolnišnih blagajnic, potem ko pravi, da se morajo sedaj že obstoječe blagajne po novej postavi upraviti, — z mastnimi črkami: Ausser in diesem Falle (der Umanderung namlich) mtissen die bestehenden Krankenkassen aufgelost werden." In vendar se v celej obrtni postavi ne nahaja misli na to, da bi se sedaj, obstoječe na podlagi društvene postave osnovane
94
blagajne  morale,   razrušiti.   Je-li po takem čuda, da se o tej zadevi sliši toliko nepotrebnega mrmranja   in jeze.
Pri nas izven imenovanih strokovnih bolnišnih blagajn drugih po delavcih ustanovljenih ni. Osnovanje tacih tedaj ne bode delalo ovire. Če bi kakej zadrugi preje navedeni račun bil še previsok, ( (n. pr. na deželi) naredi si lahko na enaki način nekoliko nižjega. N. pr. pomočnik plača 4 kr., mojster pa 2 kr. na teden. To bode zadostovalo za podporo do 2 gld. na teden. Postava nam v tej zadevi prepušča prosto roko, ker 3% od gld. to je maximum (največ), kar se sme vplačevati.
Postavna določba, vplačevati od vsacega prisluže-nega goldinarja ter izplačevati polovico zaslužka zadnjega tedna pred boleznijo, je vsaj pri naših razmerah neiz-peljiva, ker so delavci večinoma od kosa plačani in pri-služki nejednaki. Če torej stvar uredimo na način, ko-jega smo omenili, gotovo ne bode nobenih zadržkov, kajti smoter postavi je, bolnega delavca preskrbeti, a način preskrbljenja vrediti si moremo, kakor je ložje in enakomirneje.
Naj pri tej priliki spregovorimo še par besedij glede omenjenih blagajn krojačev in čevljarjev. Kolikor čujemo niso udje taistih do sedaj pri volji te blagajne preustrojiti v zadružne, ker bi s tem izgubili, kakor menijo, samoupravo. Temu mnenju nasproti opozarjamo jih le na to, da jim samouprava še vedno ostane, kajti v odboru imajo dve tretjini glasov. Pri občnem zboru seveda ne morejo brez volje zadruge sklepovati o navedenih točkah, a to bodo gotovo pripoznali, da mojstrom, ki plačujejo polovico vseh dohodkov, ne da bi imeli kak materijalen dobiček za to, po vsej pravici pripada polovico glasov, kadar bi šlo za prenaredbo pravil, ali pa za sklepovanje o premoženju in za razpust društva. Kedor tega ne pripozna, blesti le za slepo strast!
V sedanje blagajne pa mojstri po postavi niso zavezani vplačevati. Če se tedaj ti društvi prostovoljno ne preustrojiti v zadružni, kar je obrtnikom iz lastnih vzrokov gotovo brez pomena, a po našem prepričanju za pomočnike koristneje, potem bodo mogle ti dve zadrugi napraviti svojo blagajno, ker sti navezani plačevati bolnišnične stroške. Ti prostovoljni društvi pa zamorete kot privatni tudi za naprej delovati, kakor do zdaj, k razrušenju siliti jih ne more nihče, in tega gotovo tudi mi nočemo. Udje teh blagajn (pa le samo ti) imajo v tem slučaju prosto roko. če je nezaupanje do svojih mojstrov seglo že tako daleč, da jim ne zaupajo v odboru niti tretjine glasov, potem je seveda pametneji, da ostanejo pametneji, da ostanejo zase, in s tem ustrežejo onim osebam, kojih geslo je:
„Z glavo skozi zid."