242                                        Oton Župančič: Pesem.
Iz najgloblje globočine
korenina sreba šoke,
vrh, kot mreža v zračne toke
vržena, lovi jasnine.
Kar človeštvo kdaj prešine,
kar med solnci se zasveti,
v srcu pevčevem zaneti
žar, odžar prvotne luči;
glej, poslušaj, ti se uči —
jaz sem pred teboj na sveti!
Pesem.
Glej s solncem prepojeni slapovi in potoki! V srebro, v zlato se penijo po rebrih tam, po loki.
Na bregu breskev rožna in črešnja je vsa bela, čebelica je zmedena, ne ve, kam naj bi sela.
Gredica sredi trate je kot cvetoča barka, zdaj žena mi stopila tja v naročju sinka Marka.
O žena, sinko Marko! Pomlad okoli vaju! Čebelica, sirotica, ne veš kam sesti v maju.
O žena, sinko Marko in jaz med vama tretji — Kam mislimo, kaj hočemo v tem blaženem objetji?!