rojno ovenčan unuk vladarjev iz hiše Rudolfa, Zgodnimu soncu enak sveta v ogledu stojiš, Kron sedmero bleši v škerlatu sedeža tvojga, Silnih narodov devet varje ti slavo in dom, Sme se iz temnih osod približati zvesta Slovenja?
v
Zeljno prašaje, al smem se šteti med Austrije stebre,
Ali na zboru deržav moja beseda velja,
Sini slovenski al so v številu zemlje junakov,*
Tudi za mene razpet al je istorie list?
Slišim iz neba oglas ponosne Klione grekinje:
Sme rudorov Ti, o Knez! odpreti ljubezni neskončne, Ktera do tebe rodii vnema slovenskiga kri, Kaplico slabo boječ pridružiti morju svitlosti, Ko Ti visoki prestol soncetemnivši gradi, Svoje prisege poklon doložiti vrisku narodov?
„Kako, ti dvomiš? mar treseš se clo, ti moja Ijublenka,
Ker ti imena s kervjo Rimic ni pisal in Grek?
Dvigni se, dvombe na stran! prestolu dostojno se bližaj,
Slava je tvoje ime, slava porod ino rast,
Zvedi iz mojih ust, kaj bila si svetu od nekdaj".
Cula žvižgati meč sem tvoj iz pozonskiga hriba, Duše ko skazal si sklep stranam čveterim sveta,
v                                                                     1                                                               •                                         '
Cula v radosti sem rujoveti českiga leva. Cula odgovor gromec brata jadranskiga sem, Ko prisegovali so bregovi Veltave, Pada.
jjPreden Bizanc ino Rim verige kovala narodam, Bila Evropi si varh!   veči le hvale želiš ? Tvoja zarila je kri od ledniga Balta do Jadre, Mirnimu svetu razum, bojnimu bila si meč, Zlobi gotova zajez med jutram in divjim zapadam".
„Tebl kmetija doma, kupčija po morju slovele.
Jeklo v trojanski prepir vitezam dajala si.
Tvojih poznal je pušic britkost macedouski Aminta,
Bil arbelski je breg priča slovenske moči,
Ko sta za zemlje oblast borila zapad se in istok".
Kaj terpela takrat, kaj sem doživela gubivši, Ustam izreči ni moč, duhu razumiti ni, Smert je dajala objed neskončno pogubi, obupu, Save in Drave vode solze so bile in kri, Zadniga, zdelo se je, de bila bo ura Slovenca.
„Kar je visokiga um, častitiga desna storila, Ptuje ostalo ti ni, slave deležnica si, Grom je slovenski krotil narode v jeziku latinskim, Cerniga morja prestol tvojih junakov je bil. Pravda, Dioklecian, Belizar, so ti trojka sestrancov'^
Kakor divji natok serditiga morja se vzdigne, Kadar vihar globočin zemlji se v drobu zbudi, Brezdnov valove napne, peneče na brege dervivši, S. tminami krije ostrov, ki ga razbiti ni moč, Sivo pečovje ječi, v korenu se tresejo gore.
Reče, — in temni oblak nekdajnih razdeli časov. Glej, pred mano stoji vitezov krasni izbor: Agron, silni brodnik, jadranskiga morja krotitel, Pinez, Brem, ino Bolk, dika slovenske kervi, Skerdilaj, Pleurat, brez brojno vitezov drugih.
Tako, kdo reče zakaj, je vrelo nebrojno narodov, Vsakiga konca sveta meni serdito na vrat. Moje dobrave so stan jim, klavnica moje domovje, Grom je beseda njih ust, strela goreči pogled; Zemlja se moja šibi pod težo železnih vojšakov.
Medju ženami potem, Teuta ponosna llirka. Zraven Ravenski jetnik, velikodušni Baton, Hrabri Metulčanov rod, sloboden do zadniga zdiha, Z vencam mnogi junak, ptujimu Ijudu ponos. Trikrat škerlatnikov šest gromivših iz dvojniga Rima.
Ravno mi vkazal je bil iz trebnika prerok Arkonski, — Bravši v drobu zverin čas mašovanja gotov —    , Dvignuti verli svoj dlan, razbiti verige Latiuca, Rimu pobotat obrest sedem sto letnih krivic, Ter zapečatiti pah kovačnice stare na Tibru.
Zdaj, ko junake spoznam, velikane hrabrosti svoje, Vname se v sercu ko blisk vrednosti lastne mi čut, V persih otajanih vir odpre se goreče besede, Kjer se bežeči govor djanja v svitlosti žari. In Ti ljubezen redim gorečo v junaškimu mozgu.
Setve dozor kervave kosil Radagost je na Padu,
De Kartage potem strašno osveti posip
Genserik, drugi moj sin, preplava do Afrike sto rek;
Kakor nevidama blisk temni preterga oblak,
V Rimu Otokar stoji,;končavši nevredne gospode.
Tako se bližam, o Knez. z bogastvam dlana in uma. Gradov Ti ključe podam verno na zlatni blazin', Verlo namestvana sem od pet krat pet sto županov, Moje prisege oglas Donava sliši in Pad, Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.
Zdaj bre*z varha doma, mi Siskia pade, Emona, Rupa omaga. Op tuj, druge zakrije mi prah,    , Divjih jezikov hrup zatare mi glase domače. Misli in djanju na vir vleže debela se noč, Tri sto me let ino čez mertvaška je groza davila.
Blago, živlenje in kri, visoki Vladar! Ti posvetim, Bistri v sodbi razum, v boju nevžugani dlan, TvojimM rodu na čast, na zgubo protivnikam Tvojim Snuje v oserčju mi duh, čuka na bedri mi meč; Hrast se omaje in hrib, — zvestoba Slovencu ne gane!
Ko se vtolaži vihar, občut mi zbudi se na novo Strašno iz jezera ran čutim kipeti život. Kakor o zori junak razbiti po boju ponocnim Samši na skitu medli, trume plakaje pogin, Plakala pravde pad sem svoje pomembe na šibrah,
Dva samogoltna volka, stoječa na levi, na desni, Z ojstrim jezikam iz ran gladno mi serkata kri, Ropa nasiten Avar Dagobertu se hujšimu vogne. Misel razdvojena vsih, glada enaka oba, V serce pomakata zob strupeni mi vedno protivna.
Z šaplam oviti zares blišečim senc ii ne morem, Zmel nevsmileni rok, časa vihar mi ga je. Kadar od istoka Hun, od severa Got ino Kimbar, Rimic od juga in Vlah, terli so moje kosti, Strani četeri svetš menovale sirove narode.
V ognju se skusi zlato — sem bila dostojna v nesreči? Me je le znajdel obup vredno ko dika poprej? Slavna ostala če sem,   pričujta mi Argaid, Ferdulf, Švigni iz vekov temdt moje šesterke spomin: Samo, Borut, Ketumar, Privina, Bojnomir, Koeel.
Tode prirojena moč razbita je bila na vedno,
Sin je nesreče razpor — brata mi brat ne pozna, —
5,Vognise, Horvat si ti! — Iz pota mi Krajnec, Korošec!''
Tak malopriden prepir dom ino moč mi drobi,
Z šaplam oviti tedaj blišečim senc ti nemorem.
Kje je natoku zajez, kje v zmoti občinski otetba? Svetu zapadnimu mor, pravdi razbitje grozi, Jaderno bliža verig rozlanje se, mečošumenje, Grozomnoživši komet žuga na nebu pogin, Opominjaje poklic mi moje nekdajne namembe.
Vzemi ljubezen, o Knez! namesto ginečiga venca Sere junaških Ti dam tri milione in čez. Verlo namestvana sem od pet krat pet sto županov, Moje prisege oglas Donava sliši in Pad, Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.
Sine nadušene zdaj med borce v prednimu redu Urno postavit' hitim, vrata jadranske zaprem, Roko sestrancu podam na Donavi, Tisi in Karki, Vodju posvetim život, ter se bogu zarotim. Moje domovje mejak krivoverstvu de bode gotovo.
Blago, živlenje in kri, visoki Vladar Ti posvetim, Bistri v sodbi razum, v boju nevžugani dlan. Tvojimu rodu na čast, na zgubo protivnikam Tvojim Snuje v oserčju mi duh, čuka na bedri mi meč, Hrast se omaje in hrib^— zvestoba Slovencu ne gane!
Gore slovenske so zdaj od Kope, do Soče do Drave V žarku gorečih germad trombe zapadu na boj, Persi slovenske jez viharnimu toku divjakov, Svetu trepečimu varh, trum janičarskih obup, Meči slovenski pogin tlačivniku vere in pravde.
V  padu gromečimu let poginejo imena, narodi, Moje prisege zaklep časa viharju stoji,
Ko bi se bližala kdaj rešetanja železniga ura, Kakor se zernje iz plev, kakor iz sipa demant, Bi se Ti cena takrat slovenskiga serca svetila.
Vedno zahvalna dobrot prededov Tvojih ne zabim, Duši globoko vsajen milosti njih mi je sad, Rudolf pervi je bil moj pervi v resnici zveličar, Lekar veliki, iz ran vzame mi ost ino strup, Hrabra sinova mi dva, za vojvode, varhe postavi.
Stara Emona se zdaj iz praha digavati začne, Srednica mojih dežel bila je, biti če zmir. Kakor na vodjevi glas se druž'jo po bitvi junaki, Sestri oživleni krog stop'jo Slovenke na hip, Pivka, Metlika hiti mladiti se — hramba nje praga.
Reka se zdrami iz sanj, naslednica slavne Promone, Desno Albertu poda, z levo mu morje odpre; Terst Leopoldu in Kras; Frideriku, Celeja, Dolenja; Živa Gorica potem pervimu Maksu se vda, In polovici moči slovenske trese Mletak se.
Zdaj prestrašin oblak na čelu se Istoka dvigne, Bajesid Ildlrim — blisk — njemu se v jedru rodi, Novi vihar buči, na Kosovu Miloš Obilic Pade za vero, za dom, Lazar junaški je prah,
V  morju keršanske kervi Nikopoljsko ozidije plava.
Vojska mi divja gromi zdaj trojno stoletna na mejah, Duša se strahu ne vda, sercu ne opade pogum, Kako se bije moj sin za vero, za kralja, za slavo, Priča Kostajnica, Beč, Radgona, Kisek, Siget, Siskia stara slovi Andreja junaškiga mojga.
Glej, in dopolneno je! sovražniku strašnim oserčje Vjedajo rane ko strup, dlanu odpadel je meč, Naskakovavec osod, ki zobe drakonove s'jal je, Kaj je današniga dne? votla podoba za vid, Sužnim nezvestim posmeh, zaničvanimu ptujcu jigraca!
Tode ne samo na meč, na um veličanstvo opiram, Kjer časti se modrost, tam se imenuje moj sin. Kar so mi — Karola dva, in mati velika Terezja, Jožef slavni in Franc — znanstva odperli zaklad. Sveti slovenski razum se v sodbi o mizah zelenih.
Misel se sveti in duh slovenski na zraku Evrope, V družbi nekdajnih bogov Vega na nebu bleši, Valvazor, Voglar, Cojz, Koronini in stotine drugih, Vnukam prihodnim izgled, Austrije slava in moč, Vnemajo v sercu mi čut ko sonce vrednosti lastne.
Bližam se vredna tedaj z bogastvam dlana in uma. Gradov Ti ključe podam verno na zlatni blazin', Verlo namestvana sem od pet krat pet sto županov, Moje prisege oglas Donava sliši in Pad, Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.
Blago, živlenje in kri, visoki Vladar, Ti posvetim, Bistri v sodbi razum, v boju nevžugani dlan, Tvojimu rodu na čast, na zgubo protivnikam Tvojim Snuje v oserčju mi duh, čuka na bedri mi meč. Hrast se omaje in hrib, — zvestoba Slovencu ne gane;
J. Koseski.