ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ZDRAVILIŠČA IN KOPALIŠČA NA NEKDANJEM KRANJSKEM PETER BORISOV Vrelce oziroma termalne vode na Kranj- skem je poznal že historiograf J. V. Valvasor in jih je na več mestih v »Die Ehre des Her- zogthums Krain« omenjal, posebno v knji- gi IV. Od srede XIX. stoletja so se na Kranjskem ob izvirih termalnih voda ustanavljala zdra- vilišča in kopališča, ki pa so bila ta čas še maloštevilna. Dr. Keesbacher navaja, da je bilo leta 1881 na Kranjskem samo troje zdra- vilišč, o katerih se je javno poročalo — Bled kot klimatsko zdravilišče in toplice »Louisen- bad«, zdravilišče z mrzlo vodo »Mallner- brunn« in Toplice na Dolenjskem. Poročilo^" med drugim pravi: »...Razen pravkar na- štetih zdravilišč, od katerih bi Bled in Do- lenjske Toplice bila vredna večjega obiska, kot ga izkazujeta, poznamo še kraje, o kate- rih doslej še ni bilo nobenega izkaza za jav- no poročanje. To bi bile Cateške Toplice, zdravilišče v Kamniku in toplice Gallenegg v Zagorski dolini...« _ Zdravljenje v zdraviliščih je potekalo po »naravnih zdravilnih metodah«. Te so bile porojene na nemških tleh. Na Kranjsko so zašle bistveno nespremenjene tudi od tam. Ustanove, ki so se ravnale po »metodah«, so se oslanjale deloma tudi na našo domačo ljudsko medicino; od tod tudi njihovo speci- fično obeležje. Te ustanove so bile predhod- nice sodobne hidro-balneo-klimatoterapije. Pomanjkljivost »naravnih zdravilnih me- tod« je bila v tem, da so bile izključno em- Srednjeveško kopališče pirične. Kasnejše temeljite študije in natanč- ne klinične raziskave so mistično navlako okoli njih ovrgle.* Znanstvena medicina je od »naravnih zdravilnih metod« v končni fazi prevzela samo tisto, kar je imelo kak smisel za nadaljnji razvoj zdravstva. Nastanek in razvoj »metod« je potekal to- rej v luči posebnih zgodovinskih okoliščin. Medtem ko sej je francoska medicinska znanost pod varstvom revolucije iz leta 1789, splošnih svoboščin in korenitih socialnih spre- memb, ki so neposredno po njej stopile na plan, naglo razvijala in dosegala vrhunske, svojčas evropsko pomembne uspehe, je bilo sočasno opaziti v nemško govorečih deželah občuten znanstven zastoj. Do zastoja je prišlo sicer postopoma, ven- dar je ta dalj časa trajal. Vzrok za to so bile filozofske smeri Hegla in Schellinga. Njun metafizični koncept je po naključju postal dominanten filozofski nazor, ki je skušal podobno doktrini francoskega Konventa vsi- liti svoje vodstvo celotnemu javnemu življe- nju, pridobiti si primat v znanosti ter si spo- toma podrediti vso tedanjo nemško miselnost. Razumljivo je, da je bil tak nazor za razvoj * Wilhelm Winternitz je npr. Priessnitzovo raetodo zdravljenja z mrzlo vodo analiziral, pri čemer je uporabljal znanstvena raziskovalna po- magala, ugotovil njen učinek na srce in krvni obtok in uvedel pojem hidroterapije v medicino. Bil je imenovan za profesorja hidroterapije na dunajski univerzi.''" 45 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO medicinskih ved zavirajoč in duha moreč. A kljub temu, da so se Nemci tega močno za- vedali, niso marali prevzeti najnovejših fran- coskih dosežkov s področja klinike in pato- logije, ker so bili kratko malo preponosni na »svoj svetovni nazor«. Zato ta čas drugače niso mogli, kot da so francosko medicinsko šolo namenoma žalili, češ da si ta prosto iz- mišlja bolezni. Omalovaževali so namreč po- litično in vojaško moč, ki jo je ustvaril oso- vraženi Bonaparte, in odklanjali vsakršno, tudi dobronamerno francosko miselnost. Ko pa je kasneje postal »materializem« kot nova nemška filozofska smer svetovni nazor, ki je pometel s poslednjimi pozicijami metafizične špekulacije, s tem pa vneto podprl dragocena odkritja mikroskopije, bakteriologije in nau- ka o celici, je opozicija proti francoski medi- cinski šoli popolnoma splahnela. V začetku preteklega stoletja se je v zdrav- stvu porajalo vedno več novih smeri, ki so si brez večjega napora priborile začasno pr- venstvo v medicini. Najpomembnejše in po Zahodu najbolj razširjene so bile Hahne- mannova »homeopatija«,* Mesmerjev »mag- netizem« in Schenleinova »Naturhistorische Schule«.^* Ne oziraje se na to, kako globoko so te »ideje« okupirale človeško miselnost, so vse bile v bistvu več ali manj špekulativne in mistične narave. Poskušale so se v medi- cinsko znanost neopazno vtihotapiti ter si jo s pomočjo magnetizma, elektrike in kemizma šiloma podrediti. Res pa je, da se je tudi znanstvena medi- cina ta čas močno oddaljevala od klasičnih vzorov, ki so jih izklesali nesmrtni duhovi, kakor so bili Hipokrat, Kornelij, Celsus, Ga- len, posebno pa Paracelsus, Sydenham, Boer- haave, Fridrich Hoffmann in dr. — in na katerih je slonela. Ti ustvarjalci so bili na- tančni opazovalci narave in njenih zakonov. Pri zdravljenju so uporabljali v prvi vrsti naravna sredstva. In prav to dejstvo, ki ga dobršen del medikusov v začetku XIX. stolet- ja ni znal pravilno oceniti, tolmačiti in upo- rabiti, je speljalo razvoj medicine na ne- pravo pot. Zdravljenje bolnikov je bilo zato prepuščeno stalni nevarnosti, zaradi mučnih, prepogostih in dostikrat nepotrebnih opera- tivnih posegov ter zaradi množice komplici- ranih zdravilnih sredstev in pripomočkov, ki * Na Kranjskem je homeopatijo v prvih de- setletjih minulega stoletja propagiral nekdanji predstojnik in višji zdravnik-ranocelnik bolniš- nice usmiljenih bratov v Ljubljani, prior Faustus Matevž Gradišek. Hud njen nasprotnik je bil ljubljanski fizik dr. Fran V. Lipič (Lippich), ka- snejši profesor na padovanski fakulteti, ki je v boju z Gradiškom podlegel in je nato moral za- pustiti Ljubljano. so bili neredko bolj škodljivi kot zdravju ko- ristni. Kot protiutež takratnemu medicinskemu stališču, še bolj pa zaradi strahu pred njim so nastajale v nemških deželah nove smeri zdravljenja, ki pa so zašle v drugo skrajnost in so se opirale izključno le na empiriko in iz te izhajajoče »naravne zdravilne me- tode«. V tem smislu so se kasneje ustanav- ljale zasebne, laične »zdravilne šole«, ki so do dna duše zaničevale šolsko medicino tudi še potem, ko je ta stopila na pravo pot, in ■L njo vodile hude, dolgotrajne, a včasih tudi zmagovite bitke. Koristnost »naravnih zdravilnih sredstev« so poznali že antični narodi. Sokrat, Platon, Aristotel, Tacit so omenjali v svojih delih posebne naprave za termalne kopeli. Razva- line slednjih, tudi po naših krajih, spomi- njajo na nekdanje veličastne »rimske terme«. Tudi Cortez, ki je leta 1519 zasedal Mehiko, je pri Inkih videl, kot je to kasneje opisal, kupolaste kopališke zgradbe. Iz XVI. stoletja so znane »turške kopeli«, ki so služile bol- nikom kot naprave za potenje in so bile nek- daj silno razširjene po Aziji. Splošno pri- ljubljeno srednjeveško sredstvo pri Germa- nih so bile t. i. »nemške kopeli«, ki so jih ti prevzeli od sosednjih slovanskih plemen. Po- dobne kopeli so uporabljali tudi na Finskem in v Rusiji. Našteli bi lahko vrsto ustanoviteljev »na- ravnih zdravilnih metod«, ki so za današnji čas prav tako kot slednje zgolj še zgodovin- ska, več ali manj zanimiva posebnost (Pavel Schroth, Lahmann, Ferdinand Kristian Oer- tel, Schindler, Reinelt, J. H. Rausse, Adolf Meyer, Moller, Riedlin, Kapferer, Baltzer, Rose, Berg idr.), vendar so bili med imeni trije, ki so bili za razvoj našega zdravstva najbolj pomembni: Vinoenz Priessnitz, Seba- stian Kneipp in Arnold Rikli. Prvi, šlezijskl kmet in samouk Priessnitz iz Grafenberga, je pod vplivom svojčas neopaženega dela Johanna Hahna: »Unterricht von wunderba- ren Heilkraft des frischen "VVassersRi'^ iz leta 1738 v prvih desetletjih minulega stoletja zdravil bolnike po hidropatičnih principih, tj. z uporabo hladne in tople vode. Pries- snitzova »naravna zdravilna metoda«, ki je v bistvu temeljila na pridobitvi bolnikove teles-j ne odpornosti, se je naglo širila po nemško govorečih deželah. Tudi ostala dva »naravna zdravnika«, župnik Kneipp in tovarnar Rikli, ki sta bila sprva goreča privrženca te nove zdravilne smeri, sta kasneje Priessnitzovo »enostransko metodo« izpopolnila in jo obo- gatila z lastnimi izkušnjami in pogledi. Urad- na medicina, čeprav se je takim »metodam« 46 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA najprej močno upirala, je vendar kasneje del teh javno priznala in celo sprejela med svoje.* Uspehi »naravnih zdravilnih metod« so med bolniki imeli zaradi nebogljenosti in za- ostalosti tedanje medicinske znanosti ter za- radi zgoraj omenjenih činiteljev hude zago- vornike, a tudi nepopisno sugestivno moč. To je večkrat begalo ne le nevedno ljudstvo, ampak je včasih zapeljalo, sicer bolj redko, tudi solidno izobraženo zdravništvo. Kljub temu pa bi ne smeli odreči pomemb- ne vloge, ki so jo omenjene empirične meto- de prispevale k razvoju znanstvene medici- ne.Čeprav so bili ustvarjalci »metod« po- večini brez osnovne medicinske izobrazbe in so svoje »metode« odkrivali po naključju, tj. s pomočjo opazovanja učinkov le-teh na last- ni »koži«, so bila »zdravilna gibanja«, ki so jih vodili taki laiki, že a priori zaradi svoje preprostosti, razumljivosti in enostavnosti precej blizu ljudski psihi. Znanstvene teori- je, hipoteze in izsledki pa so se porajali le skozi dolgoletne napore in visoke stroške, terjali pa so za kolikor toliko približno ra- "Kopališče In vodno zdravišče Kamnik na Kranjskem« zumevanje brezobzirno in neizprosno po- prejšnjo medicinsko izobrazbo. »Empirične šole« so propagirale splošna higienska nače- la, bolj naravno, smotrno in nravno življe- nje, kar je bilo brez dvoma zelo zdravo in koristno in se jih je ljudstvo brž oprijelo in i s pridom posluževalo. Razen omenjenega pa. so praktično izvajale veliko tega, kar je kas-- neje koristilo pri izgradnji znanstvene hidro- balneo- in klimatotera|)ije^ _ ........ * Tako priporoča in uporablja npr. šolska me- dicina v določenih primerih »Priessnitzove ob- loge«. Na Kranjskem so bila javna kopališča ustanovljena med letoma 1318 in 1360. Naj- bolj znana so bila v Ljubljani, Kamniku, Škofji Loki in na Bledu. Ohranjeno pismeno poročilo priča, da je koroški vojvoda Ulrik-^ že leta 1267 ob neki priliki podaril gornje- grajskemu benediktinskemu samostanu kopa- lišče v Ljubljani (stupam balneaream), ki pa za javnost ni bilo dostopno. V tem obdobju je namreč prevladovalo splošno prepričanje, da se s pogostim kopa- njem človek najlažje ubrani kuge. Kopališča so bila tudi središča družabnosti, kjer so se prirejale neredko razuzdane zabave. Priljub- ljeno osveževanje telesa je bilo tudi v parni kopeli (Badstuben). Za red v kopališču so skrbeli od mestnega sveta imenovani nadzor- niki (kopališki mojstri), katerim so bili pod- rejeni kopališki uslužbenci — balneatores, barbitonsores in chirurgi. Kasneje, ko se je strah pred kugo polegel, so javna kopališča povečini propadla. Sredi XIX. stoletja so se po slovenskih krajih udomačile »naravne zdravilne meto- de« oziroma »šole«. Po nekdanjem Kranj- skem se je najbolj razširila Kneippova me- toda, ki je imela največ privržencev med preprostim ljudstvom, bolj bogati pa so se rajši vozili k Rikliju na Bled. Kneippova zdravilna metoda^^ je bila se- stavljena v glavnem iz dveh delov: a) iz sredstev, ki krepijo telo in b) iz uporabe vode. Med prva so spadala: hoja z bosimi no- gami po rosni travi, po mokrem kamenju, po na novo zapadlem snegu in po vodi; prav tako polivanje kolen in pomakanje ramen ter 47 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO nog V vodo, ki naj bi bila kolikor mogoče mrzla. Voda naj bi rabila še za polivanje, za umi- vanje, za kopeli, za pitje in kot para. Tudi dieta je bila sestavni del zdravilne metode. Poleg običajne hrane, ki so jo bol- niki zauživali med zdravljenjem, so zjutraj dobivali še »Kneippovo krepko juho« (Kraft- suppe), »Kneippovo sladno kavo«, medico in kruh iz moke z otrobi. Posebni predpisi so veljali za obleko. Mo- rala je biti sešita iz »pristnega domačega platna«, da je koža bila izpod nje vedno do- volj topla. Kajenje in zauživanje alkoholnih pijač je bilo med zdravljenjem prepovedano. Proti koncu minulega stoletja je bil v Ljub- ljani ustanovljen »W6rishofen v Tivoliju«. Zdravilišče je obsegalo prostorno leseno ko- čo, ki je bila pregrajena v več kabin. Ob ko- či je tekel potoček Pržanj, dovolj mrzel tudi v vročih poletnih dneh, kjer so si po Kneip- povi metodi namakali noge in bosi hodili po vodi in rosni travi. Kneippovi »kočarji« so imeli svoje društvo, na kar opozarja oglas v »Slovenskem narodu« iz leta 1899: »Nekateri prijatelji Kneippovega načina zdravljenja so se združili v klub ter so v Ti- voliju, v jako prijetni dolinici napravili ne- kako malo Kneippovo zdravilišče, katero se otvori jutri popoldne ob 3. uri. Kdor želi klu- bu prisostvovati, naj se oglasi pri načelniku gosp. J. Beliču.« Kopališče je obstajalo še nekaj časa po prvi svetovni vojni, ko so ga upravljali že- lezničarski upokojenci iz Šiške. Danes ni opaziti več sledu za njim. Sedaj je tam ljud- sko zabavišče s kegljiščem in bifeji pod ime- nom Mostec. Stare ljubljanske hiše zasebnih kopalnic niso poznale.'^ V ljubljanskih mestnih arhivih iz srede preteklega stoletja so ohranjene no- tice o prvih javnih kopaliških in zdraviliških napravah, ki so bile nekoliko večjega obse- ga. Na mestu t. i. »vodnih vrat«, tj. na koncu sedanjega Grudnovega nabrežja v bližini Zabjeka so stale »Marijine toplice«. S tega kraja so baje Francozi naskakovali Ljubljano in stari Ljubljančani so vedeli pripovedovati, da je bila prav ta hiša »francoska trdnjava« proti Ljubljani. Kdaj je bilo kopališče ustanovljeno, ni zna- no. Nekdaj je kopališče slovelo pod nemškim imenom »Marienbad«.!'' »Toplice« so bile na- stanjene v stari hiši in anali iz leta 1847 ta čas omenjajo kot lastnika Karla Ferdinanda Koschierja (Koširja). Košir je bil uradnik na magistratu in je bil med Trnovčani in Kra- kovčani znan kot vnet »šolar in sploh pasio- niran ptičar«.'* Hiša je bila od srede prete- klega stoletja 64-krat zadolžena. Zgradba »Marijine toplice« je bila prede- Ijena v dva dela tako, da je vsak obsegal po 6 kabin. Kabine so bile opremljene s kopal- nimi kadmi. Kadi so bile lesene, le dve sta bili kamniti. Dve kadi sta bili tudi večji in sta bili namenjeni zakoncema, ki pa sta se morala za to izkazati, sicer bi ne dobila vsto- pa.*3 Na podolgovatem hodniku sta bila vzi- dana kotla za segrevanje vode. Vodo so črpa- li na dvorišču iz Ljubljanice z vodno črpal- ko, ki jo je gnal najprej domači osel, kasneje delavec. Proti koncu XIX. stoletja je dal te- danji lastnik Friderik Košir napeljati vodo- vod v kopališče. Ljubljančani pa so imeli raj- ši vodo iz Ljubljanice, posebno ob deževnem vremenu, ko je bila ta še vsa kalna. Hvalili so jo kot zelo zdravo in celo zdravilno. Zato ■ vila »Neptun« 48 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA so jo zahtevali od lastnika kopališča tudi potem, ko je dal speljati vodovod. Da je Ko- šir ustregel gostom, je dal natisniti v leta- kih, ki jih je vsako pomlad pred kopalno sezono razpečaval po mestu, še tole nazna- nilo: »... Za kopanje v banjah rabil bodem iz- ključno le rečno vodo; na razpolago so pa tudi najboljše žveplene in močvirne kope- li ...«« Obe, z letakom omenjeni kopeli je Košir pripravljal na premeten način: za žveplene je v vodo, pripravljeno v banji za kopel, na- sul žveplov prah; za močvirne pa zdrobljeno šoto. »Toplice« so do konca minulega stoletja bi- le dobro obiskovane. Delovale so v sezoni od 1. maja do 1. oktobra. Leta 1900 pa so \ Ljubljani v Kolodvorski ulici zgradili »Mest- no kopališče« s toplimi kopelmi, kasneje ena- ko še v »Slonu« ter mrzlo kopališče ob Gra- daščici. Obe zadnji kopališči sta bili za tisti čas moderno urejeni, zato so »Marijine to- plice« vedno bolj hirale. Najhujše je bilo za »toplice«, ko je pričelo primanjkovati šote, ki so jo uporabljali za pripravo »močvirnih kopeli«. Z njo pa so tudi kurili, kar je bilo še najceneje, ko so segrevali vodo. Leta 1917 je Košir zaradi pomanjkanja šote in zaradi regulacije Ljubljanice moral s »toplicami« prenehati. V prazne kabine je magistrat na- to naselil mestne brezdomce. Sredi leta 1931 so kopališče uradno požgali.^ S tem so raz- širili cesto, ki vodi ob Ljubljanici proti Šent- jakobskemu mostu. »Knajpanje« so poznali tudi v Kamniku. »Kopališče in vodno zdravišče Kamnik na Kranjskem« (»Bad Stein«) je bilo ustanov- ljeno leta 1876. Zgrajeno je bilo 411 m nad morjem, sredi prekrasnega parka, na ozem- lju nekdanje mekinjske občine, ob levem bi- striškem bregu, v kotu, kjer priteka Nev- Oglas za Riklljevo sončno zdravilišče na Bledu, ob- ; javljen v Letoviškem listu zdravilišča Bled, 1914, št. 4 : Ijica k Bistrici in ob vznožju do 2560 m vi- sokih Kamniških planin. Okolica je bila za- res za to prikladna. »Bližnje planine, krepilni planinski zrak, izvrstna, čista planinska vo- da, pripravna šetališča po gozdovji — vse to ima že samo po sebi veliko zdravilno moč in blagodejno upliva na slabotne in nervozne goste ...«''* »Vodno zdravišče« (Wasserheilanstalt) je bilo urejeno sredi parka in je obsegalo zdra- viliško poslopje (Curhaus) in štiri vile za nastanitev gostov. »Zdraviško poslopje« je imelo veliko plesišče in obednico z verando, kjer je bilo prostora za 100 ljudi. Razen tega je bilo za goste na razpolago več sob, keg- ljišče, biljardnica, salon in točilnica. Gostje so lahko stanovali tudi v pripravnih prosto- rih in sicer v vili »Neptun«, »Na mlinu«, »Lu- jizi« in »Ivani«. Lastnik umetnih nasadov in poslopij je bil Alojzij Prašniker (Prasch- niker), veleposestnik in tovarnar v Mekinjah. Pogled na zdravilišče je dajal zelo prije- ten vtis. Leta 1883 je kopališče obiskal cesar Franc Jožef in ob tej priliki »je blagovolilo Njega Veličanstvo izraziti se o kopaliških na- pravah jako laskavo in pohvalno«.*" Poleg zdraviliškega poslopja je bilo ureje- no kopališče, ki je imelo več kopelnih sob za tople, mrzle in kropilne (douch) kopeli. Sezona v kopališču je bila od 1. maja do konca oktobra. V avgustu leta 1891 je zavod prevzel Kneippovo zdravilno metodo,^ zato so se lo- tili velike preureditve. Ob zdraviliškem po- slopju so uredili velik plavalni bazen s 16 kopalnimi kabinami za slačenje. V parku, nekaj metrov vstran od bazen, je bila zgra- jena posebna stavba. Tu so se hranila različ- na telovadna orodja, ki so bila namenjena za krepitev bolnikovih mišic. »Vodno zdravišče« je imelo vse pripadajoče priprave, ki so so- dile v arzenal »zdravilnih metod« po Kneippu in Priessnitzu, poleg tega pa še Riklijeve parne postelje.* Zdravljenje v »zdravišču« je obsegalo na- slednje vrste »zdravilnih metod«: a) Sistematično zdravljenje z mrzlo vodo. Sem je sodilo: kopanje, polivanje, otiranje ali masaža telesa s kapljaj očim tušem, vlažni ovitki, kure za potenje s suhimi ovitki, pol- na kopel, kopel s potapljanjem, nagla kopel, polkopel, sedežna kopel, nožna kopel, različ- ne lokalne kopeli, zračna kopel, polivajoči tuš, deževni tuš, kopel za nos in mrzli ovitki. * Tako je bilo zapisano v vabljivi brošurici, tiskani leta 1893, ki je bila prevod ali slovenska izdaja nemške knjižice »Wasser-Heilanstalt und Bad Stein in Krain«. Slednja je izšla v ■W6rlovi zbirki. Le na dveh mestih je v slovenski izdaji bil majhen dostavek. 49 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO b) Medicinsko kopel: blatne, smrečne, sol- ne in ogljikove kopeli. c) Elektroterapijo, za katero so bili v rabi aparati s faradičnim in galvaničnim tokom. č) Masažo, zdravilno telovadbo in inhala- cije. d) Kneippovo dieto, kure s pitjem vode, kure s hojo in gibanjem na svežem zraku. e) Zdravljenje s suhim, vročim zrakom. f) Sončno kopel.* Vsak bolnik je moral dobiti od kopališke- ga zdravnika dovoljenje, da je smel izvajati zdraviliške kure. Zdravilišče je imelo hidro- patskega in še dva druga pomožna zdravni- ka, da »se zdravljenje zvršuje strogo znan- stveno in pod zdravnikovim nadzorstvom«." Hidropat dr. Robert Wackenreiter je bil so- časno tudi upravnik zavoda. Specializacijo je opravil na kliniki za hidroterapijo pri prof. Winternitzu, na dermatološki kliniki pri prof. Kaposiju, na nevropsihiatrični kliniki pri prof. Krafft-Ebingu in še v W6rishofnu, kjer je po končanem stažu prejel od Kneippa spri- Riklijevl pacienti v sončnem in zračnem kopališču na Višcah. Posneto iz prospekta »Arnold Rikli's Sonnenheilanstalt in Veldes (Oberkrain) Oesterreich 1909« čevalo. V kamniškem zdravilišču je deloval še do leta 1908, ko ga je nasledil dr. Rudolf Raabe,5 bivši asistent na dunajskem hidrote- rapevtičnem zavodu »Beatrixbad«. Leta 1892 se je število gostov močno pove- čalo. Za to je poskrbel sam Kneipp, ki je za- radi prenapolnjenosti zdravilišč v W6rishof- nu usmerjal bolnike v kamniško zdravilišče in je s tem priznaval Kamniku isti status, kot ga je imelo zdravilišče v W6rishofnu. Kamniški zavod je bil celo v nekaterih po- * Leta 1903 so v ta namen zgradili novo po- slopje. gledih na boljšem od podobnih zavodov po Bavarskem, ker »se tu zdravi vsak bolnik po osebnosti, uporabljajo se vsa sredstva Kneip- pove metode, polivanje, umivanje, zavoji, kopeli, parne kopeli, zdravilna zelišča itd. in zdravniško restavracijo — kar je velike važ- nosti — nadzoruje zdravnik natančno in strogo.«" Zdravilišče je dovoljevalo precej ohlapne indikacije. Sem so sprejemali bolnike z nev- rastenijo, s histerijo, z nevralgijami, z išia- som, s kroničnimi in habitualnimi glavoboli, z migreno, z Basedovo boleznijo, z inicialnim stadijem tabesa, s horejo in lažjimi oblikami padavice. Posebnega t. i. »individualnega zdravlje- nja« pa so bili deležni bolniki s sklepnim rev- matizmom, z želodčnimi in črevesnimi teža- vami, s kroničnimi katarji sinusov, žrelnice in bronhov, z astmo, s pljučnim emfizemom, s kroničnimi srčnimi obolenji (kot angina pectoris ali srčne nevroze), z motnjami v krv- nem obtoku, z obolenji jeter in žolčnika, z »enuresis nocturna«, z anemijami in hlorozo, s podagro, s škrofulozo, z zamaščenostjo, z raznimi dermatozami, z »ulcus cruris«, s kro- ničnim obolenjem ženskih rodil in menstrual- nimi motnjami, s seksualnimi izpadi ter s kroničnim zastrupljenjem z alkoholom, ni- kotinom in morfijem.5 Po ceniku iz leta 1893 so bile cene za »vod- no zdravljenje«, tj. za uporabo vode za vse vrste »zdravilnih metod«, za perilo in po- strežbo — 60 kr. na dan.^ Zunanji gostje, ki so se hranili in stanovali zunaj zavoda, so plačevali za samo zdravljenje 80 kr. na dan. 50 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVI NO KRONIKA Pogled na kolonijo Riklijevih zračnili ut, bivanje v teh utah je bil sestavni del terapije. Prefotografirano iz prospekta ^>RikIi's Sonnenheilanstalt in Veldes (Oberkrain) Oesterreich. 1909«. Iz gradiva Turističnega društva na Bledu Zdravniški honorar so bolniki plačevali zdravniku in se je ta ravnal po »kakovosti in dobi zdravljenja«.^ Manj premožni so ime- li nekaj popusta. Kasneje pa so bile cene zdravljenja večkrat navzgor zaokrožene.^ Kamniško zdravilišče so redno obiskovali tudi nekateri naši odlični kulturni in politič- ni delavci. Tako se je od leta 1885 skozi 16 let zdravil v »zdravišču« znani zgodovinar prof. Josip Stare iz Zagreba. Tudi skladatelj Vilhar s prijatelji je bil tu stalen gost.^s Po preusmeritvi zdravilišča na Kneippov način zdravljenja, ko se je tudi dotok gostov naglo povečal,* so ga obiskovali tudi številni gostje iz Hrvaške, kot npr. grof Kulmer in kasnejši nadškof dr. Bauer. Kamnik je bil ta čas »pra- vo hrvatsko letovišče«. Zaradi odlične lege zdravilišča, ki je omo- gočala veliko krajših in daljših sprehodov ter izletov v okolico, so v zdravilišče prihajali tudi istrski in tržaški rodoljubi: Spinčič, Mandič, dr. Ribaf in dr. Gregorin. Ti so na sprehodih lahko nemoteno obravnavali na- rodnostna in politična vprašanja, ker v ta- kem okolju oblasti niso bili sumljivi. Kamniško zdravilišče je uživalo velik slo- ves tudi zunaj meja nekdanje Kranjske. Za- nimiv je s tem v zvezi naslednji primer, ki je zavodu prispeval še večji sloves. Leta 1894 se je v kamniškem zdravilišču zdravil škof Janez Stariha (1845—1915),4<' ki je pripoto- val sem po nasvetu prijateljev iz Amerike. Izgubil je bil namreč popolnoma glas, a se- je kmalu zatem ozdravljen vrnil v Ameriko. Med prvo svetovno vojno se je v zdravili- šču nastanilo vojaštvo, ki ga je temu pri- merno poškodovalo. Po vojni je zdravilišče * Samo v enem dnevu so leta 1899 našteli v zdravilišču 964 tujcev.'" kupil tovarnar Pollak iz Ljubljane, nato ga ; je podaril konventu usmiljenih bratov v Kan- i diji pri Novem mestu. Usmiljeni bratje so nameravali obnoviti Kneippovo zdravilišče \ ali pa zgraditi na tem mestu dom za onemog- le duhovnike. "V letu 1926 so dogradili stav- bo le do strehe, naprej pa ni šlo, ker jc: zmanjkalo sredstev. Leta 1930 so za javnost i odprli prsne, kadne tople kopeli in bazen. \ Leta 1937 je lastništvo kopališča prevzela; Kopališka družba in mu vzdela ime »Nep- tun«. Med drugo svetovno vojno so Nemci dogradili nedokončano stavbo, ki so jo nato uporabili za svoje urade. Po vojni se je v i stavbi nastanila Baza za repatriacije, od leta i 1947 pa Zavod za rehabilitacijo invalidne mladine. V vasi Podlipici, severno od Zagorja, kjer se stekata potoka Medija in Orehovica, izvira iz skal topel vrelec. Znan je bil že Valva- sorju, saj ga je sam večkrat obiskal in je o njem tole zapisal: »Toplice leže pri kraju Nanuzaki, v bližini Medije. Vroča voda vrel- ca, ki izvira izpod skale, je pomagala že mno- gim bolnikom, posebno tistim, ki so imeli kontrakture ali stare prelome kosti.«*' Nekaj minut hoda od vrelca, bolj proti se- verozahodu, je stal Valvasorjev grad Galle- negg, ki ga je sredi XIX. stoletja odkupil tovarnar in bogataš Prašniker. Podjetni Praš- niker^ je ob vrelcu nameraval kopati, ker je iskal rudnik s premogom. Premoga pa ni na- šel, temveč je pri kopanju naletel na izvire tople vode. Tu mu je graški profesor minera- logije, Peters'" svetoval, naj bi se rajši za- dovoljil s toplim vrelcem, kakor da bi še na- prej vrtal v neznano. Prašniker je tako tudi storil. ) 51 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Na vodi Orehovici je Prašniker dal zgra- diti leta 1877 kopališče »Gallenegg« (Valva- sor-Heim),'i ki je stalo na severovzhodni stra- ni istoimenskega gradu. Kopališče je obsega- lo več kopeli. »Das Grottenbad« (Jamna kopel)'" je bila zgrajena na Frančiškovem izviru. Pritlična, zidana hiša je bila opremljena s kabinami. Tu je bil zidan bazen, ki je bil toliko velik, da so ga sočasno lahko uporabljale štiri ose- be. Za razsvetljavo bazena je služila umetna luč. Temperatura vrelca je bila stalna in si- cer med 26»—28" C. Vrelec je bil posebno priljubljen pri bolnikih moškega spola, ki so se zdravili za podagro, za revmatičnimi težavami, za splošno oslabelostjo in za sek- sualnimi motnjami ali pa so imeli slabo zra- sle zlome kosti na spodnjih udih. Kopališče je zaradi svoje zdravilne moči bilo znano da- leč zunaj meja nekdanje Kranjske. Obisko- valci, ki so bili večinoma preprosti ljudje, so prihajali sem množično, posebno ob nede- ljah in praznikih, tudi iz oddaljenih krajev. Zato je veljalo kopališče kot »ljudsko kopa- lišče«. Nekoliko vstran od »Jamne kopeli« stoji še danes manjši obelisk, ki ga je postavil Praš- Ilustracija delnih in posteljnih parnih kopeli, ki so bile • del Riklijeve terapije (namesto sončnih kopeli). Pre- ; fotografirana ilustracija brošure: »Rikli's Bett- und I Heildampfbader — 1889« i niker v spomin in na čast Valvasorju. Na prednji strani nosi naslednji napis: »Dem edelsten krainischen Patrioten Herrn Johann Weikhardt Valvasor Freyherrn zu Gallenegg ect. ect. anlasslich der Eroffnung dieses Bades im Juni 1877 zum ehrenden Andenken gewidmet von Alois Praschni- ker.«^" Desno od »Jamne kopeli« je Prašniker ure- dil drugo kopališče. Imenovalo se je »Annen- bad« (Anina kopel)^" in je bilo grajeno v švi- carskem stilu. Tu se je lahko kopalo 20—25 bolnikov hkrati. Voda vrelca, ki je imel drug izvir, je imela stalno temperaturo med 24^ do 26" C. Po učinku je bila enaka vodi vrelca v »Jamni kopeli«. Prašniker je tu dal urediti posebne kopalne banje (kamnite banje, po- globljene in bazenu podobne naprave). Ko- pališče so uporabljale večinoma bolnice žen- skega spola. Tretje kopališče, ki je bilo zgrajeno nekaj korakov vstran od »Anine kopeli«, je ležalo sredi prelepega in brezhibno negovanega parka. Imelo je pravi, odprt bazen, ki je bil obrobljen z dekorativnim cementnim okvi- rom; tega so izdelale Prašnikerjeve tovarne. Dno bazena je bilo pokrito z mivko. Slednja je imela poseben zdravilen pomen: vodni me- hurčki namreč, ki so se razpršili skozi mivko, so pokali in so dražili kožo kopalca. Ker je bil bazen precej plitek, so ga uporabljali tu- di otroci. Temperatura vode je nihala med 18" in 20» C. Zdravljenje v bazenu je bila posebnost kopališča. Zanj je bil odrejen do- poldanski čas, ko so se sončni žarki močno uprli ob vodno gladino bazena. S tem je na kopalca učinkovala zdravilna kombinacija sredstev: žarkovja, zdravilne vode iz vrelca in čudovito aromatičnega, z eteričnimi olji prepojenega zraka, ki ga je dovajala flora iz parka. Da bi si gostje zavarovali glavo proti močnemu soncu, so v kopališču prodajali po- sebne v ta namen izdelane slamnike po ceni 30 kr. za kos. Gospe in gospodje so kopališke klobuke radi nosili tudi zunaj kopanja, ker so bili lično narejeni in primerni za nošnjo. Ob bazenu so se vrstile kopalne kabine in garderobe. Na kraju samem pa je bil na udobnih ležalnikih omogočen prijeten poči- tek. Levo od »Jamne kopeli« je stala restavra- cija, ki je bila prav tako grajena v švicar- skem stilu. Ob tej se je raztezal aromatičen park. Pred njim pa je bil urejen manjši ba- zen z vodometom, kamor se je odtekala od- večna voda iz »Jamne kopeli«. Zdraviliški gostje so stanovali v Valvasor- jevi vili, ki je imela 24 prostorov. Tudi grad 52 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Gallenegg je služil v iste namene in je imel na razpolago za goste 12 prostorov.'" Zdravniško posvetovalno službo je v ko- pališču opravljal obratni zdravnik iz Za- gorja. Sedanji videz kopališča je drugačen. Zal je bolj preprosto urejeno. Parka in vodome- ta ni več, pa tudi gradu Gallenegga ne, ki so ga v zadnji vojni porušili. Današnje kopa- lišče si je vzdelo ime »Medijske Toplice«. Cepfav je bil Bled še v Prešernovih časih komaj znano naselje na Gorenjskem, je do- segel v zadnjih sto letih raven največjega jugoslovanskega letoviščarskega kraja in je zaslovel daleč preko meja naše domovine. To se je Bledu posrečilo zaradi izredno ugod- ne topografske lege in klimatskih razmer. Bled so zaradi cerkvice na Otoku obisko- vali že od XIII. stoletja dalje številni do- mači in tuji romarji, ki so sem prišli »prosit zdravja in usmiljenja pri blejski Materi«.^! Bolniki pa so se radi posluževali tudi ter- malnih vrelcev, ki jih omenja leta 1689 Val- vasor. Ti vrelci, ki jih je bilo vsega skupaj sedem — uporabni od teh so bili samo štirje — so bili razporejeni v polkrogu po vzhod- nem pobočju in so od severa proti jugu bili postopoma toplejši. Ni znano, ali so vrelce uporabljali tudi briksenški škofje, ki so bili gospodarji Bleda že cd začetka XI. stoletja, pač pa omenja Valvasor, da je te rado obi- skovalo poleg domačinov tudi plemstvo iz Avstrije. Ob vrelcih je bilo namreč v XVII. stoletju zgrajeno leseno kopališče. Krištof Karel Waidmann (1642—1651),« oskrbnik blejskega gradu, je dal del teh vrelcev kas- neje zasuti, ker se je bil naveličal stalnih obiskov gospode, ki ji je moral ob takih pri- ložnosti kot dobrim znancem tu pa tam kaj poslati v kopališče ali jih celo povabiti na grad. Podobne reči pa so skopuškemu go- spodarju šle le sila težko od rok. Zato je dal skopati jarek, da bi ugonobil postrvi in bi se tudi na tak način zavaroval pred nadlež- nimi gosti. Čeprav je bilo kopališče uničeno, so domačini kasneje našli ob zasutem vrelcu še neki drug izvir, ki so ga prav tako radi obiskovali in si z njim zdravili »bolezni mrzle narave in izvora«.'" Na travniku kmeta Ferjana v Želečah''- so že naslednjega leta »neki podjetni Blej- ci«4, 26 ob podpori grofa Rajmunda Turjaške- ga sklenili, da na lastne stroške in z lastnimi silami zgradijo ob termalnem vrelcu kopali- šče. Na tem mestu je sredi minulega stoletja zraslo zdravilišče »Louisenbad«. Za blejske vrelce se je kot znanstvenik pr- vi zanimal Hacquet.i* Leta 1779 je izmeril Račun Riklijevega zdravilišča gospodu kapitanu Sugniju z dne 8. avgusta. 1864. Prefotografirano iz gradiva Tu- rističnega društva na Bledu temperaturo vode, ki je znašala 18" R. Prva j analiza^^ blejskega vrelca je bila nato leta i 1784 objavljena v njegovi »Oryctographia Carniolica«. Kasneje so sledile še druge ana- lize. Tako sta leta 1821 analizirala termo le- karnarja Vondrašek in Krainsky,25 leta 1822 po nalogu kresi je Laschan^* in leta 1874 Kletzinsky.'2 Analize so pokazale, da voda iz vrelcev vsebuje bogate množine minera- lov in so zato zdravniki (npr. dr. Petrovich'^) ; priporočali njeno uporabo pri zdravljenju '< kroničnih obolenj. Zdravljenje je bilo menda i sila kratkotrajno, uspehi pa pri tem prese- i netljivi in skoraj »čudežni«. Ne oziraje se tudi na poročila, ki jih je poslal prof. Rich- ter,'8 je dunajska medicinska fakulteta za- ■ vzela pri ocenjevanju kemičnih analiz blej- : skih termalnih voda kljub temu precej skep- ! tično stališče glede na njihovo zdravilno vrednost. Kljub takemu odklonilnemu stali- šču je ljubljanski zdravnik dr. Pober^^ Blej- cem svetoval, naj se gradnja kopališča ne opusti, pri čemer se je skliceval na dr. Stro-j j a in dr. Petrovicha, ki sta se navduševala ; nad terapevtičnimi uspehi, ki sta jih pri ne-i 53 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO katerih bolnikih dosegla z uporabo terme. Ob tem je bil tudi prof. Richter mnenja, da bi se »vrelec moral imenovati zdravilen, ni- koli pa termalen, saj kot ,toplice' ne bo ni- koli pomemben, kot zdravilen vrelec pa lah- ko postane izredno znamenit«. Taka mnenja in stališča so samo ohrabrila Blejce. S pomočjo radovljiškega okrožnega zdravnika dr. Petrovicha sta okoli leta 1822 Jerman iz Kamna in Homann iz Lesc^^ ločila topli vrelec od hladnega in sta na tem mestu postavila začasno leseno stavbo. Ta je imela dva prostora, in sicer je v enem bila skala, iz katere je izviral vrelec, ki je imel tempe- raturo do 20" R. Pri razstreljevanju so mo- rali biti dokaj previdni, sicer bi lahko znova skalili topli vrelec z novimi mrzlimi izviri. Topli vrelec je bil tik nad jezersko gladino in kake tri sežnje oddaljen od obale jezera. Termalni vrelec so obzidali in so vodo spe- ljali v bazen, ki je bil prekrit z leseno koli- bo. Tu se je lahko kopalo osem ljudi hkrati. Poleg omenjenega sta bila zgrajena še druga dva bazena, večji — za 12 oseb — je bil na- menjen moškim, manjši — za 4 osebe — pa_ Reverz medalje, ki jo je dal izdelati odbor za proslavo 50-letnice Riklijevega zdravilišča na Bledu 1904. Delo kiparja Wilburgerja. Poleg posvetila ustanovitelju sonč- nega zdravljenja je citat Riklijevega gesla in grb (to- varniški znak). Posnetek po originalu — gradivo Turi- stičnega društva na Bledu Ženskam. Kopališče so smeli uporabljati v prvi vrsti samo bolniki, ki so imeli za to pri- voljenje dr. Stroja. Zdravilišče so najprej imenovali po prvotnem lastniku »Prešeren«, po domače pa so mu rekli tudi »Burjevc«." Novo stavbo na tem kraju, hotel »Louisen- bad«, je pričel graditi leta 1850 poštni rav- natelj Hoffmann.^" Kopališče je bilo dogra- jeno leta 1854, ko ga je njegova vdova pro- dala Jožefu Luckmannu iz Ljubljane.^* Ko- pališče je nato kupil leta 1875 grof Camillo Aichelburg,*^ ki si je dal veliko truda okoli ureditve Bleda. Ustanovil je tudi prvo me- teorološko postajo na Bledu. To zdravilišče, ki je pri zdravljenju kroničnih bolnikov upo- rabljalo zdravilni učinek termalne vode, je v sezoni od 1. maja do 1. oktobra bilo po prepričanju dr. Ludwiga Germovnika^' pri- merno tudi kot klimatsko zdravilišče. Neki drug zdravnik, dr. Miiller, pa je bil celo mne- nja, da vrelec, ki ima temperaturo 18» R, vsebuje večje množine žvepla in da bi taka voda, če bi bila pogreta v kadeh, bila pri- merna za zdravljenje vseh vrst lišajev, a tudi kot izredno lepotilno sredstvo, ki daje ženski polti svežino in rožnat nadah. Letovanje na Bledu pa že v omenjenih ča- sih ni bilo poceni. Tujec, ki je v času sezone prebil na Bledu več kot pet dni, je plačal zdraviliško takso 4 gld, če se je posluževal zdraviliških uslug ali ne.''* Družinski člani so plačevali polovico pristojbine. Takse pa so bili izjemoma oproščeni: zdravniki z dru- žinami, vojaki od narednika navzdol, otroci pod 12 let starosti in služinčad, ki je sprem- ljala svojo gospodo. Zdravniško službo v zdravilišču sta do leta 1880 opravljala blejski ranocelnik in deloma radovljiški okrožni zdravnik dr. Jelovšek,^" po letu 1890 pa dunajski zdravnik in maser dr. Rudolf Froschl'" ter sezonski zdravnik dr. Lukeschitz.i* Na pobudo grofa Camilla Aichelburga in dr. Alfonsa Moscheja iz Ljubljane je bil leta 1891 tiskan letak,^» ki je pozival javnost, da zbira denarna sredstva za gradnjo novega zdraviliškega salona in za ureditev zdravili- škega parka na Bledu. Z nabranim denar- jem so potem leta 1896 zgradili »Curhaus« (Zdraviliški dom),*^ ki pa so ga leta 1955 po- rušili zaradi urbanistične preureditve tega mestnega predela. Zdravilišče »Louisenbad« je bilo leta 1922 preurejeno v hotel »Toplice«.' Deset let ka- sneje so v hotelu zgradili plavalni bazen s 30 kabinami za 90 kopalcev. Prostornina ba- zena je znašala 90 m'. Za javnost je kopališki bazen dostopen poleti, pozimi pa navadno le za hotelske goste. 54 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Bled pa se je pričel naglo razvijati in širiti šele zaradi slovesa, ki ga je pridobil ob usta- novitvi svojevrstnega zdravilišča; to je v zadnji polovici preteklega stoletja pri zdrav- ljenju raznovrstnih kroničnih obolenj dose- galo izredne uspehe. »... Bled je kot kopali- ški kraj ogromno pridobil, odkar biva tod v vsaki sezoni hidropat. Letošnje poletje (1858 — op. avtorja) so obiskali Bled zlasti dunaj- ski in tržaški gostje. Novo kopališko poslop- je, ki ga je zgradil gospod Rikli, verjetno ustreza svojim namenom. Na zunaj pa ni prav posebno lepo Tako je Bled kljub temu, da ga je po letu 1818 večkrat obiskal Sir Humphry Davy,'- ki je doma in v svetu širil dober glas o nje- govih izrednih klimatskih razmerah, zaslo- vel šele v Riklijevem času. Švicarski tovarnar in hidropat, Arnold Rikli, se je po srečno prestani bolezni in okrevanju odločil, da zgradi tu hidropatsko zdravilišče. Ker je bil bogat, je svojo za- misel tudi uresničil. Leta 1854 je na Bledu ustanovil »Curbadehaus« (Naravni zdravilni zavod),ali atmosferično in kombinirano zdravilišče »Mallnerbrunn«.'^ Pri svoji zdra- vilni metodi se je Rikli najprej opiral na dela Mundeja o hidroterapiji in Cornana o zmernem življenju, najbolj pa na Pries- snitzovo »naravno zdravilno metodo«. Ker se kasneje ni več strinjal z enostransko metodo »zdravljenja z uporabo mrzle vode« Vin- cenza Priessnitza, je to izpopolnil z novo metodo kombiniranega zdravljenja: »Wasser tufs freilich, — alles doch nicht; hoher die Luft steht, — am hochsten das Licht.«^^ Zato je od leta 1867 uporabljal svetlobne zračne kopeli, sončenje in bivanje v zračnih kolibah (»atmosferično zdravljenje«).^^'Teze je ob- razložil leta 1869 v knjigi »Die Thermodia- tetik«. V bližini današnjega »Kazina« je stalo ob treh mrzlih vrelcih na vzhodni obali jezera in z glavno fasado, obrnjeno proti jugoza- hodu, zdravilišče »Mallnerbrunn«, ki je bilo grajeno v švicarskem slogu. Vrelci so imeli temperaturo 8«, 10» in 12» R. Rikli je dal vrelce zajeti v bazene, ki so bili v pritličju velike kopališke dvorane. Slednja je merila 50 kvadratnih sežnjev. Kamniti bazeni so bili trije, vsak po 5 kvadratnih sežnjev po- vršine in 4 čevlje globoki. Bazeni so imeli v polovični globini vode klopi, ki so bile na- menjene za nožne kopeli od pedi do kolena. Voda se je v osmih urah obnavljala. Velikost bazena je dovoljevala plavalne gibe. Ob ba- zenih so stale štiri kadi za polovične kopeli. Temperatura vode je znašala 8» in 14» R. V zadnjem delu dvorane so stale postelje za. parne kopeli. Na to iznajdbo je bil Rikli po- sebno ponosen in jo je popisal v knjigi: : »Rikli's Bett- und Heil-Dampfbader«.^' Poste- lje je uporabljal v času, ko sprememba vre- mena ni dopuščala izvajanja naravnih sonč- nih kopeli. Tu je bilo tudi nekaj prostora, kjer se je 12 bolnikov kopalo lahko sede. Ob bazenu so vodile stopnice v prostor s prhami. Rikli je zbral več sistemov prh. Te | so bile najmočnejše dražilno sredstvo. Na-1 pajal jih je vrelec, ki je imel ternperaturo i 8" R. To vodo so bolniki uporabljali tudi za \ pitje, ker je vsebovala največ ogljikovega' dvokisa. Nad kopališko dvorano je bila zgrajena spalnica za moške, pred njo pa je bila pokri-. ta lopa in galerija za sončenje. Posebnost Riklijevega »naravnega zdravi- lišča« je bila »kolonija zračnih ut«. Ute (ko- libe) so bile razporejene vzdolž jezerske obale, deloma v bližini današnjega javnega kopališča. Glavna fasada jim je bila obrnje- na proti jezeru in je bila brez stene, namesto te pa je odprtino prekrivala tanka zavesa ali so bile pritrjene lesene letvice. Ute, ki so bile namenjene za dve osebi, so bile prire- jene za izvajanje atmosferske kure. Sam Rik- li je več let prebival v taki uti. Kolonija je štela 34 ut v dveh vrstah. Na Straži je bil »Riklikulm«, tj. park za svetlobno kopel, ki je bil določen za srednje- krepke moške. Park »Arnoldshohe« je bil namenjen za bolj šibke; najšibkejši pa so uporabljali park »Rolandsheim«. Tudi bol- nice so imele svoje posebne »parke za svet- lobno kopel«. Riklijeva »naravna zdravilna metoda« je temeljila na prepričanju, da vodi obolenje nekega organa nujno do oslabljenja celotne- ga organizma. Uporabljeni zdravilni postopki (Riklijeva zdravilna kura)-" sprožajo v telesu reakcijo (bolnikovo naravno obrambno moč), njena kvaliteta pa je odločilna pri uspehu zdravljenja. Ker temeljijo vzroki bolezni sko- raj brez izjeme na motnjah v presnovi živč- nega fluida in sokov, tj. krvi in limfe, slu- žijo »zdravilne metode«, ki jih je predlagal in uporabljal Rikli, v prvi vrsti za odstra- njevanje omenjenih motenj. Zato je pri zdravljenju vseh kroničnih obolenj bistvene važnosti popolna regeneracija organizma, predvsem okrepitev živčevja in obtočil.''* Ta smoter, ki ga je Rikli popisal v »Die Grund- lehren der Naturheilmethode«, je skušal do- seči z uporabo svetlobnozračnih, sončnih in vodnih kopeli. Tej terapiji je dodajal še pre- bivanje bolnikov v »zračnih kolibah« in ve- getarijansko dieto. Pri dieti se je oslanjal predvsem na dela Hahna in Baltzerja. 55 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Rikli je bil privrženec zavestnega ogreva- nja in ohlajevanja, a hud nasprotnik »zmot- nega« medicinskega nauka o škodljivosti temperaturnih sprememb. Omalovaževal in obrekoval je zdravnike zaradi »metode stru- pov«,''' tj. zdravljenja z medikamenti, ki je v navadi v medicini, kajti tudi to je bilo v nasprotju z njegovim naukom. Zaradi take- ga stališča je bil Rikli v pogostih prepirih z zdravniki, ki so ga tudi večkrat obtoževali, da šušmari, enako kakor njegovega sodob- nika Kneippa ali pozneje v naših dneh, Zei- leisa v Gallspachu. V Avstriji so Riklijevo knjigo »Die Fieberkrankheiten« (O vročičnih boleznih), ki je izšla leta 1900 v lastni na- kladi, celo oblastveno prepovedali.'- Bolniki, ki so se želeli zdraviti pri Rikliju, so mu morali poprej poslati svoj natančen popis bolezni (anamnezo), ki je bil potem odločilen za sprejem pacienta v zavod. Rikli je sicer zatrjeval, da se po »njegovi metodi« ozdravijo vse bolezni — od revmatizma do sifilisa*^" —, vendar je iz previdnosti odkla- njal nemirne duševne bolnike ali bolnike z akutnimi nalezljivimi bolezni,^^ ki bi zaradi hudih patoloških okvar očitno diskreditirali »zdravilno metodo« in bi zavodu jemali do- ber ugled. Po sprejetju v zavod so se bolniki morali strogo držati udomačenega hišnega reda. Zgodaj zjutraj so se v lahki obleki ali ko- palkah napotili v svetlobni park. Tu so se »zračili« do 10. ure. Medtem so pojedli zaj- trk. Po svetlobni kopeli je sledila enourna dopoldanska sončna kopel, po njej pa ohla- dilno kopanje, ki je bilo običajno v polkopeli. Kopel so bolniki zaključili s hojo, da bi se telo zopet ogrelo. Med 14. in 17. uro so bili pacienti zaposleni s popoldanskimi zračnimi in sončnimi kopelmi ter s ponovnimi vodni- mi kopelmi. Kopeli so prav tako zaključili s hojo. Ob 17.30 uri pa je bilo skupno vege- tarijansko kosilo. Riklijevo zdravljenje ni bilo poceni; do- stopno je bilo le za premožne bolnike. Kura, ki je trajala najmanj mesec dni, navadno pa tudi več, je veljala 105 gld.:-'" Bolnik je pla- čeval 5 gld. za zdravniški pregled, 100 gld. pa za zdravljenje, za postrežbo in za vege- tarijansko dieto. Oslabelim bolnikom je Rikli za časa kure izjemoma dovoljeval uživanje mesa, vendar so ga ti morali plačevati po- sebej. Razumljivo je, da je bil »zavod« v vseh pogledih izredno donosno podjetje. i * Tu se misli na pogosta kronična zastrup- j Ijenja z živim srebrom, t. i. »Merkurialkrank-j heit«, ki so ga uporabljali pri zdravljenju sifilisa i v dobi pred odkritjem salvarsana, ne pa na; posledice same luetične infekcije. Rikli je bival na Bledu nad 50 let. V tem času mu je zavod obiskalo več tisoč bolnikov. Dr. Germovnik piše v svojem poročilu, da je Rikliju resnično uspelo, da je s svojo »me- todo« ozdravil številne slabokrvne ženske, ki so trpele za hudo migreno, nevrozo, tudi za histerijo, ali ki so imele dolgotrajne men- strualne motnje ter druga obolenja na rodi- lih. Prav lepe uspehe pa je dosegel tudi pri moških, ki so se zdravili zaradi protina, zlate žile, pletore, ohromelosti hrbtenice, zastarelih »izpuščajev«, ali zaradi posledic seksualnih motenj. Razen na Bledu je Rikli zgradil v letih 1859 do 1892 podobne zavode še v Trstu, Fi- rencah in Griesu pri Meranu,'- kamor je rad odhajal v zimskih mesecih. Leta 1869 je Rikli s somišljeniki ustanovil »četo krepostni- kov«,'* ki je bila neke vrste klub »Riklijev- cev«. Iz leta v leto je število tujcev na Bledu naraščalo, čemur je veliko prispevala tudi gradnja gorenjske železnice leta 1868, ki je povezovala Ljubljano preko Jesenic s Trbi- žem. Iz statističnih podatkov' je razvidno, Spomenik Amoldu Rikliju, ki so mu ga postavili si- novi, na straži. Okrog leta 1945 porušen. Prefotogra- firano iz gradiva Turističnega društva na Bledu 56 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA da je leta 1881 obiskalo Bled 1080 gostov, leta 1887 — 1094 gostov, leta 1905 pa že 2640 gostov. Po letu 1870 je na Bled sicer priha- jalo vedno več tudi takih gostov, ki jim ni bilo toliko do Riklijevega »asketskega« zdrav- ljenja, kolikor za počitek. Ti so imeli večje zahteve ter se niso zadovoljevali z Riklijevo skromnostjo. Zaradi tega je bilo v letih 1880 do 1900 na Bledu zgrajenih več hotelov. Z otvoritvijo Karavanške železnice leta 1906 je Bled dobil najkrajšo zvezo s Koroško, Salz- burgom, Miinchnom in vso srednjo in za- hodno Evropo, z druge strani pa s Primorsko in Trstom. S tem je bil Bled tudi uradno uvrščen med večja letovišča in zdravilišča nekdanje avstro-ogrske monarhije. Leta 1904 so na Bledu slovesno obhajali petdesetletnico Riklijevih zavodov-"' ^- in so mu častilci ob tej priložnosti dali kovati po- sebno bronasto kolajno z doprsnim reliefom. Izdelali so tudi spominski list. Sinova pa sta mu postavila spomenik na Straži. Ko je dotok bolnikov močno narasel, je Rikli spoznal, da temu sam ne bo več kos. Povabil je na Bled graškega zdravnika dr. Laaba, ki se je prav tako zapisal »naravni metodi« zdravljenja. Vodstvo zavoda pa Rik- li tudi to pot ni dal iz rok. Obdržal ga je do leta 1906, tj. do svoje smrti. Po smrti je pre- vzel lastništvo zdravilišča sin, Oskar Rikli. V opisu »Sončnega zdravilišča Arnolda Rikli- ja na Bledu«, ki je izšel v novi nakladi leta 1909, beremo, da je ta čas imel nad bolniki zdravniško nadzorno službo dunajski hidro- pat dr. Richard Eder,^* ki je na Bledu v času sezone ordiniral dvakrat tedensko. Na Bledu je Rikli imel tudi posnemalce. Domačin Vovk^- je uredil v prvem desetletju XX. stoletja podobne prostore za zračne in sončne kopeli. Tudi ta »zavod« je privabljal na Bled številne domače in tuje goste. Z ustanovitvijo zdravilišč in kopališč jo Bled postopoma izgubljal svoj kmečki videz in se je vse bolj preusmerjal v mestno na- selje. To je popolnoma dosegel, ko so leta 1914 zgradili vodovod in napeljali elektriko.' Po prvi svetovni vojni je Riklijevo zdra- vilišče bilo opuščeno. Stavbe so bile prodane in deloma preurejene v druge namene. BIBLIOGRAFIJA 1. Achtschin A.: Wegweiser durch Krain und' Kiistenland fur Radfahrer. Laibach, 1895. — 2. Adamič A.: Dvesto let Razlaških Prašnikerjev. »Jutro«, 1930, št. 273. — 3. Andrejka H.: Bled am See. Ljubljana, 1929. — 4. Anonimno: Fiihrer durch Bad Stein (in Krain). Stein, 1898. — 5. Anonimno: Kur- und Wasserheilanstalt »Bad Stein« (Kamnik) in Krain. Stein, 1910. — C. Anonimno: Kopališče in zdravišče v Kamniku. Ljubljana, 1893. — 7. Anonimno: Razvoj turiz- ma na Bledu. Gradivo Turist, društ. Bled. — 8 Anonimno: Nekdanje Marijino kopališče bodo podrli. »Jutro«, 1931, 24. julij. — 9. Anonimne: Konec stare ljubljanske hiše. »Jutro«, 1931, 29. julija. — 10. Anonimno: Kaj bo s kamniškim »Kurhausom«? »Jutro«, 1933, 23. aprila. — 11. Benkovič J.: Kamnik. Dom in svet, 1892, 517. — 12. Bohinec V.: Arnold Rikli in njegov Bled. Turist, vest. 1953, 12. — 13. Diepgen P.: Ge- schichte der Medizin. Bd. 11/2, Berlin, 1958. — 14. Germovnik L.: Curort, Veldes. Wien, 1878. — 15. Germovnik L.: Veldes, ein Naturwunder- land Krain. Wien, 1908. — 16. Goestl F.: Ob Kneippovi smrti. Ljub. zvon, 1897, 451. — 17. Goestl F.: Spomini na Ljubljano pred 60^—50 leti. Kron. slov. mest, 1937, 17. — 18. Gruden J.: Zgodovina slovenskega naroda. Celje, 1911. — 19. Issleib L.: Veldes und die Wochein,Blatter aus Krain. 1858, 2, 41—44. — 20. Keesbacher F.: Krain und seine offentliche Gesundheit mit be- sonderer Beriicksichtigung des Jahres 1881. Lai- bach 1883. — 21. Kimovec F.: Bled nekdaj in sedaj. Ljubljana, 1908. — 22. Kneipp S.: Moj testament. Ljubljana, 1944. — 23. Kneipp S.: Moje zdravljenje z vodo. Celje, 1961. — 24. Lukman F.: Rikli Arnold. Slov. biog. leks. Ljubljana, 1960, 9, 106. — 25. Mal J.: Stara Ljubljana iu njeni ljudje. Ljubljana, 1957. — 26. Minafik F.: Sto let blejskega vrelca. »Slov. narod«, 1922 (separat). — 27. Minafik F.: O železnih toplicah na Bledu in nekaterih sorodnih vrelcih. Vjes. Ijek., 1923, 7. — 28. Minafik F.: Spominski list in kolajna Arnolda Riklija. (Rokopis v Inštit. za liter. SAZU). — 29. Polec J.: Kamnik. Ko- ledar Moh. družbe. 1953, 141. — 30. Radics v. P.; Das Warmbad Gallenegg (Valvasor-Heim) in Krain. Wien 1885. — 31. Radics v. P.: Fuhrer durch Krain und die Landeshauptstadt Laibach. Laibach, 1885. — 32. Radics v. P.; Fiihrer fiir Bad Veldes. Laibach, 1879. — 33. Radics v. P.: Mineralbad Toplitz in Unterkrain und seine Um- gebung. Wien, 1878. — 34. Raztresen M.: Bun- galovi ob blejskem jezeru. »Ljub. dnev.«, 1964, 25. 9. — 35. Rikli A.: Aufruf an die kranke Menschheit an Korper und Geist. Laibach, 1857. — 36. Rikli A.: Rikli's Bett- und Theil-Dampf- bader. Laibach-Leipzig, 1889. — 37. Rikli A.: Grundlagen der Naturheilkunde. Laibach, 1890. — 38. Rikli O.: Opis sončnega zdravilišča Arnol- da Riklija na Bledu. (Prevod). Ljubljana, 1909. — 39. Richter F.: Veldes und die Wochein. »Illyr. BI.«, 1821, 12—15. — 40. Sattner H.: Ave Maria Koledar. 1924, 48—60. — 41. Schweiger-Lerchen- feld A.: Veldes, eine Idylle aus den Jullschen Alpen. Wien, Pest, Leipzig, 1891. — 42. Sch-wei- ger-Lerchenfeld A.: Zur Erinnerung an den 50- jahr. Bestand der Riklischen Naturheilanstalt in Veldes. Leipzig, 1906. — 43. Sič A.: »Marijine toplice« v Ljubljani. Kron. slov. mest, 1939, 14. 57 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO — 44. Stanojevič V.: Istorija medicine. Beogra- Zagreb, 1962. — 45. Steudel J.: Priessnitz und Kneipp. Heilbad und Kurort, 18, 10, 51, 1967. — 46. Stiasny L.: Kamnik. Ljubljana, 1894. — 47. Suchy J.: Kamnik in njegovi purgerji. »Slov. narod«, 1930, 23. julija. — 48. Vahen D.: Ljublja- , na, zgodovinski oris. Ljubljana, 1941—43. — 49. Valvasor J. W.: Die Ehre des Herzogthums Krain. I. zv., IV. knj. 604. Rudolfswerth, 1877—79. — 50. "VVindischgraetz E. in dr.: Vabilo (letak) iz leta 1891., 10. sept. (Prevod), Grad. Turist, društ. Bled. 58