IDEJA IN KVALITETA
Kritično in esejistično delo Franceta Vodnika* je že šesta knjiga »Razpotij«, zbirke esejev, člankov in kritik, ki jo je pred nekaj leti začela izdajati založba Obzorja. Čeprav je izrazito nekomercialnega značaja, sd je zbirka vendarle utrla pot do vseh, ki se zanimajo za slovensko književnost. In to je tudi njen glavni namen. Mariborska založba pa s tem opravlja pomembno kulturno nalogo.
Slovenska literarna kritika, posebej še kritika med obema vojnama, je eno najmanj obdelanih področij naše literarne zgodovine. Kljub temu, da smo od najpomembnejših del v zadnjih letih dobili nekaj izborov kritik Josipa Vidmarja, Brnčičevo Generacijo pred zaprtimi vrati (v izboru in s spremno besedo M. Mejaka) ter pred nedavnim tudi prvo knjigo gledaliških kritik Franceta Koblarja, tako da se vsaj delno lahko izognemo zamudnemu iskanju po časopisju in revialnem tisku, smo še vedno brez študije, ki bi kompleksno zajela to več kot dvajsetletno izredno razgibano obdobje slovenske kritike in esejistike v vsej njeni idejni in formalni raznolikosti. Zaenkrat je edini poizkus v tej smeri spremna beseda Franca Zadravca v Razgledih v književnosti 1918—1941 {Zbirka Kondor), antološkem izboru napredne kritike in esejistike, ki pa je mišljen predvsem kot orientacija mlademu bralcu, ki se seznanja s slovensko književnostjo. Ni slučaj, da se ravno pri prebiranju Vodnikove knjige še posebno pokaže potreba po taki študiji, saj mu bo šele ta odmerila pravo mesto in vlogo v slovenski literarni kritiki. V nemajhno pomoč bo literarnemu zgodovinarju, ki se bo lotil te odgovorile in nehvaležne naloge, uvod Bratka Krefta.
Mlajši generaciji je France Vodnik znan predvsem kot prevajalec in zaslužen delavec na področju poljsko-slovenskih kulturnih stikov. V letih med obema vojnama pa se je, razen s pesmimi — tu je pretežno ostal v senci brata Antona — uveljavil predvsem kot literarni kritik in esejist. Prerez skozi ta del Vodnikovega ustvarjanja nam daje izbor kritik in esejev z naslovom Ideja in kvaliteta. ^
Za te kritike je značilno, da so skoraj vse nastale v nekem zaključenem obdobju, da so tako ne samo izraz Vodnikovih estetsko-kritičnih nazorov, ampak do neke mere tudi odraz dobe. Čeprav včasih enostranski.
* France Vodnik: Ideja in kvaliteta. Kritike in eseji. Uvodno besedo napisal dr. Bratko Kreft. Maribor, Založba Obzorja 1964. 383 + (V) str. (Razpotja 6).
150
Kritike in eseji so v knjigi razvrščeni po posameznih skupinah, v katere jih je avtor zajel glede na skupno problematiko, ali pa glede na področje, ki ga obravnavajo, ter jih opremil z ustreznimi podnaslovi. Kljub temu pa knjiga razpade v dve večji celoti. To je hkrati dvoje najznačilnejših področij Vodnikovega literarnokritičnega udejstvo-vanja.
V prvem delu je v skupinah: Pesniki, pripovedniki, dramatiki; Pregledi in poročila; Drama in gledališče; Obrazi novega rodu; Obletnice in jubileji obsežena književna in gledališka kritika Franceta Vodnika ter njegovi eseji o posameznih literarnih ustvarjalcih. Drugi del (Ideja in kvaliteta; Prevrednotenja; Polemike) pa obsega razmišljanja o bistvenih vprašanjih literarnega ustvarjanja dn kritičnega vrednotenja literature. Poleg temeljitega poznavanja slovenske književnosti zahtevajo predvsem poznavanje sočasne literarne kritike, saj so večinoma polemičnega značaja. Vprašanje odnosa med svetovnim nazorom dn umetnostjo, razporejeno v filozofsko-estetskih kategorijah ideja in kvaliteta, postane vodilna tema vseh teh razmišljanj. Esej Ideja in kvaliteta ni samo obramba katoliškega dela slovenske umetnosti, ali — kakor jo Vodnik imenuje — »religiozne« umetnosti, ampak tudi odkrita in pogumna obsodba zmot katoliške kritike. Pomeni odločen prelom s tradicionalno miselnostjo in iskanje novih umetnostnih in življenjskih vrednot v okviru katoliškega svetovnega nazora. V njem se avtor bori proti d^^ema ekstremnima oblikama vrednotenja literature: proti izključno idejnemu vrednotenju, ki je z enostranskim poudarjanjem abstraktne ideje našlo svojega zagovornika v večjem delu katoliške kritike vse od Mahničevih časov, in pa proti .kritiki, ki za edini način vrednotenja umetniškega dela priznava estetsko analizo in ji je vsakršna ideja (v Vodnikovem smislu) le utesnjevanje svobodnega razmaha umetnikove misli, ki zmanjšuje vrednost njegovega dela. Predstavnika take kritike vidi v Josipu Vidmarju. Iz filozofskih razglabljanj o slovenski kulturni preteklosti in sodobnosti, o »ideji« kot »transcedental-nem« ter o življenju dn kulturi kot »vitalnem imperativu« človeka, se izlušči osnovno vprašanje eseja: problem pravičnega vrednotenja slovenske književnosti ob svetovnonazorski diferenciaciji slovenske umetnosti in kritike. V nasprotju s kritiko, ki poudarja razlike v slovenski literaturi in kulturi, se Vodnik zavzema.za kritiko, ki naj ob upoštevanju idejnih razlik gleda na slovensko literaturo kot na enoten izraz slovenskega naroda in ji je odločilno merilo pri ocenjevanju kvaliteta umetniškega dela. Mračna slutnja prihodnosti mu že v začetku tridesetih let narekuje ugotovitev: »Danes nam je, o tem ni nobenega dvoma, bolj kakor kdajkoli poprej potreben poudarek vezi, ki nas vse, ki smo ene krvi, podtalno vežejo med seboj, po elementarnem prirodnem pravu tudi tedaj, če se sicer razhajamo v pojmovanju duhovne svobode.« V eseju je z vso resnostjo postavljen problem slovenskega kritika, kako vrednotiti delo, ki mu je Idejno tuje ali ga celo odklanja. To je hkrati tudi Vodnikov osebni problem. V nasprotju z Vidmarjem Vodnik v vsem svojem kritičnem delu poudarja problem idejnega vrednotenja. Ko ugotavlja, »da je naš čas tak, da nas ne samo opravičuje, ampak naravnost sili k temu, da umetnika presodimo po njegovi vsebinski, idejni vrednosti« dn nadaljuje, da ga bomo le na ta način lahko »točno označili tudi v njegovem formalnem, stilskem stremljenju«, hkrati že priznava prdmarnost idejnega vrednotenja. Zaradi takega načina pristopa k literarnemu delu mu Vidmar odreka zmožnost objektivnega presojanja dn formalnega vrednotenja. Temu hi ne mogli popolnoma pritrditi, saj je v njegovi kritiki precej primerov, ko obravnava dela, ki so mu idejno tuja, ne odreka pa jdm zato umetniške vrednosti (Kozak, Krleža). Večkrat pa se Vodniku primeri, da, hoteč prikazati idejni svet umetnika tako, kot ga občuti sam, preveč poudarja idejne komponente, ki so mu svetovnonazorsko blizu, zanemari pa druge, ki bi tak prikaz bistveno izpremenile, in daje tako nepopolno podobo umetnika. Tak je npr. esej o Kosovelu ali pa prikaz Gradnika ob kritiki njegovih pesniških zbirk od zbirke »De profundds« pa do »Pojoče krvi«.
Poleg omenjenega eseja je eno najznačilnejših del v tej knjigi ciklus literarnih portretov Obrazi novega rodu. Ne moremo se pa pri tem omejiti le na avtorjev izbor v pričujoči knjigi, saj sta z njim okrnjena prvotna podoba in namen tega cikla. Za razumevanje je treba poseči nekoliko v zgodovino Vodnikove kritike. Ko Vodnik leta 1927 v DS ocenjuje Jurčevo zbirko »Človek in noč«, pravi, da bi ob njej »želel napisati zagovor novejše slovenske lirike«, če bi se mu to še zdelo potrebno. Čeprav obeta podrobnejši oris Jarčevega duhovnega sveta, te obljube ne izpolni. In vendar to priča, da je Vodnik že v tistem času mislil na oris povojne literarne dejavnosti, predvsem lirike. Leta 1931 prične v isti reviji objavljati Obraze, ki jih kasneje nadaljuje v Dejanju. V uvodu v ta cikel, predvsem pa v eseju o Kocbekovi Zemlji, izoblikuje svojo teorijo katoliške variante »nove stvarnosti«, ki naj hi ne pomenila samo renesanse katoliške umetnosti, ampak naj bi postala temelj nove, moderne slovenske umetnosti. V novi obliki je avtor
151
že s samim izborom (v zbirko je uvrstil eseje o Srećku Kosovelu, MUetu Klopčiču in Božu Vodušku) to svojo teorijo preklical, Slovenska literatura je krenila svojo pot, drugačno od tiste, ki je bila začrtana v Obrazih. Zato so v prvotni obliki zanimiv dokument časa, v sedanjem izboru pa obsegajo večinoma tista mesta, ki so izpričala svojo trajno kritično vrednost.
Od treh po osvoboditvi nastalih del, ki so našla prostor v izboru, je najbolj zanimiv esej o Francetu Koblajju. Nastal je ob njegovi šestdesetletnici, vendar se močno razlikuje od običajnih prigodniških jubilejnih poročil. Ta zapis, ki ne obsega Koblarje-vega dela samo v širino, ampak skuša prodreti tudi v bistvo njegovega kritičnega in literarnozgodovinskega dela, odlikujeta predvsem izredna preprostost dn toplina, ki ju v Vodnikovem delu razmeroma redko najdemo.
In končno naj omenimo še trideset strani obsegajočo bibliografijo. Sestavljalec, podpisan je le z začetnicama M. D., ni imel lahkega dela. Avtor mu je bil pri tem v precejšnjo oporo in pomoč, saj sd drugače nastaflka tako podrobne, več sto enot obsegajoče bibliografije ne moremo razlagati. Poleg Vodnikovih izvirnih del in njegovih prevodov iz tujih jezikov obsega tudi vso literaturo o pisatelju, kjer so natančno citirane celo strani, na katerih je Vodnik samo omenjen. Edina, a precejšnja pomanjikljivost bibliografije je v tem, da obravnava Vodnikova izvirna dela in literaturo o njem skupaj in je zato na nekaterih mestih izredno nepregledna.
Herrn J na Jug