VERNIH DUS DAN
FRANTIŠEK HALAS
Siva osja gnezda zapuščena Na mejah so zaklone zapustili Osat štrli kjer so bodala izbili smrt iz obrazov reže rjave maske
In polno senc ob dolgi meji tava To mrtvi iščejo stezic ki tja drže kjer je zgubljena sladka očetnjava
Dan vernih duš     Semena belih svečk vasica Krasna na grobove seje o setev mrtvih zrna osirotelih
Kot otročiči tuji samim sebi vsi se mrtvi opotekajo v gozdovih z odlikovanjem svoje strjene krvi
Obstali so     Za božjo voljo kaj pijo Otrpla usta so se spačila bridkd Grenki pelin z naših Kalvarij
In vstaja veter iz daljave in grozi pokopališče ugaša cilj ki domovini je ostal Kdo rajnkim spet zapira oči Senca je dvignila puško na cilj
GROZA PRED NEVIHTO
VILŽM ZAVADA
Sonca trobenta zadoni — Sesut je grad noči
Kadi se zemlja osvojena — vetru v plen se predaja
V rjavih gozdovih škripajo treske prelomov
Vsak ptič je brez glave in krempljev ostrogo v vejo zasaja.
Po grozi diši — To draži zver da se meče v otroke Kot tamtam divjakov bobnijo bobni v daljavi Vasi so sključene v duplinah skal — Srce se trga iz prs ko zarenči zatekli lovski pes v gospoda na dobravi
Sršeni ognja so pri tleh kot mrčes pred nevihto Tesnoba tre in drobi kot mlinski kamen in spati ne pusti Ali bom zvabil strelo z oblakov v zemljo ali v kosti o domovina moja strelovod groz in božje milosti
490