BOHINJSKO JEZERO
Ljubi otroci! Denes vara po-dain zopet eno podobo iz naše prelepe slovenske domovine. — Go-tovo ste že kedaj čuli o bohinj-s k e ra j e z e r u, nekateri ste že tudi raorda bili pri njem. Naj vam je tedaj ne-koliko popišem. Predno si pa je-
zero bolj natanko ogledamo, trplia vam je povedati najprej pot, po katerem se pride do DJega. Poslušajte tedaj, in zapomnite si dobro, kar vam bodem po-vedal.
Triglar, ki vam je znan fcot najvišja jugoslovenska gora, stoji na meji kranjske iii goriške dežele. Na južnem podnožji tega ,sivega poglavarja kranjskih snežnikov' razprostira se globoka bohinjska dolina od vzhoda do zahoda, ki se deli v spodnjo in gorenjo dolino. Dolini sta ločeni po stermem nevisokem hribovji; kjer se pa sprimeti, tam je začetek bobinjskega jezera, ka-tero je po legi prav za prav nadaljevanje gorerije doline. Iz njega teče bohinj-ska Sava po spodnjej dolini proti vzhodu. Sava vam kaže pot k jezem, do ka-terega se z vozom nikoder drugod priti ne more, nego ravno skozi nižave, ka-tere si je Sava proderla v svojem tisofiletnem teku.
Iz slovečega Bleda, kinča naše slovenske zemlje in veselja popotnikov iz vseh krajev omikanega svetž, pelje v Bohinj samo ena cesta, ki gre pervič vi-soko nad strugo zelene Save skozi prav čedno vas ,bohinjsko Belo', potem se pa oberne navzdol in pelje skozi loge in polja proti savskemu bregu pri vasf Obernje. Zdaj se gre skozi ozko dolinico tik Save; na obeh strančh ceste in Save nako-pi5eno je povsod stermo skalovje. Sava se klaverno obrača iz kotla v kotel, od ene do druge stranf dolinice in tako nevoljno izpodkopuje staro sivo skalovje. Dalje se gre med poljem in gozdom proti tako imenovanej   ,ubitej vodi'.   Zdaj
— 124-
se dolina širi bolj in bolj, iu ktnalu pridete v lepo ,bistriško vas', ki ima več hiš, kakor marsikatero slovensko inestice; poglavitna vas je v spodnjej dolini. Tu se popotuiki navadno nekoliko okrepčajo in pripravijo za daljno popotovanje.
Od Bistvice do jezera vije se pot še kako dobro uro po zalein polji, po travnikih in pustili pašnikih skozi in mimo Sest lepih in čfidnih vasi. Cesta je večjidel ravna, okolica prav kratkočasna. Tako se pripeljete do jezera, katerega podobo imate denes pred saboj.
Stopite zdaj malo na most, pod katerim bohinjska Sava od jezera slov<5 jemlje, in poglejte čez čudno planjavo. Jezero je videti nekako ostro resnobno, mii-no je, in skorej bi rekel — mertvo. Černosive stermine na 6b6h strančh in v zatišji jezera delajo se svojimi sencami, da je jezero videti černozeleno. Sa-inota vlada kvog in krog; tu ni slišati drugega nego šumenje Save in valtfv, pa tudi ni videti razun dveh cerkvic skoraj nobenega drugega človeškega prebivališča.
Jezero je dolgo pet četert ure, široko je do pol ure vožnje in globoko do 70 sežujev. Vleče se od vzhoda proti zahddu; na južnej in severnej strani sega prav do gora. Na vzhodnjej strani se vazprostira dobro obdelana dolina. — Na onej stvani, kjer se bohinjska Sava iz jezera izliva, stoji cerkev sv. Janeza, ki je najstarejša vsega Bohinja in je zidana v poznogotiškem slogu. Majhna je sicer, pa znotraj precej čedna, oltarji imajo lepe stare slike. Na deski za vfli-kim oltarjem vidi se med mnozimi napisi tudi lastnoročni napis Valentina Vodnika,  buditelja slovenskega naroda. —   To cerkvico vidite na podobi.
Zuuaj na bregu na levej strani jezera v popolnej sainoti stoji cerkev sv. Duha. Mnogo tednoy je v letu, da zvonikar pdludne zvoni samo sebi in srojej družiui; mnogo je tudi takih zimskih tednov, da solnce ne posije pred njegov prag, in ne čuje drugega okoli svojega doraa nego veršenje burje, pokanje je-zerskega ledii in gromenje gorskih plaz6v. Pa ravno v ta kraj, ki človeka sili biti puščavnik in premišljati stvarnikovo vseinogočnost, katero tako veličastno vidi okoli sebe, postavili so uaši pradedi cerkev sv. Duha. Od tukaj se pride v četeit uri mimo predgorja ,Naklega', to je na tisti kraj, kjer je iuieniten jek. Ako glasno zavpiješ, poverne se ti glas vsaj sedemkrat; ako pa ustreliš iz puske, slišal boš pokov brez števila, ki se kmalu združijo v nepretergano glasno bob-nenje. Lepd se razlega jšk samo pred poludne, po p<51udne pa je večjidel ve-trovno, in to vzame jeku vso moč. — Pravijo, da je ovi del jezera najbolj divji. Od daleč se sliši votlo bobnenje Savice; na treh. straneh pa so velikanske gorske sterinine. Nekatere izmed njih pokriva sneg leto za letom. Orjaške stene, ki zijajo človeku nasproti, vse so temnosive in večjidel gole. Mnogoverstne so po-dobe razdjanih skal, globokih prepadov, šterlečih verhov in širokih derč, v ka-terih se pogostoma vidijo ledeni sledovi zimskih plaz6v.
Naj vam povem še eno pravljico, ki je menda edina o bohinjskem jezeru. ,,Prebival je poleg jezera oglar, ki je bil tako pošten, da ga neki večer obišče podlesni ruož ali podlesnjak. Oglar si je kuhal ravno žgance za večerjo. Pod-lesnjak pa je bil lačen in oglarju pojž vse žgance. Oglar se zboji tako imenit-nega gospoda, kosinatega divjega moža, in se kar nič ne pritoži, da je prišel ob večerjo. Divji mož pa je bil večerje tako vesel, da oglarju obljubi, osrečiti ga za vse žive dni in ga cel<5 obogatiti, ako le poprej povodnega moža ali povod-njaka premaga, s katerim se mora ravno zdaj bojevati. Keče oglarju, da naj gre ž njim, ter jpu pove; Ako se na jezem pokažejo bele pene, tedaj je umor-
- 125 -
jen povodni mož, in to pomčni srečo za oglarja; ako se pa prikažejo rudeče pžne, tedaj je umorjen podlesni mož, in oglar naj zbeži, da tudi njega gorjč ne zadene. Prišla sta k jezeru, in podlesnjak se zapodf vanje; pa kmalu se verh vode pokažejo rudeče pene. Oglar je od žalosti ostermel in ni precej pobegnil. Kar začne voda veršeti, peniti se in k višku rasti. Oglar se prestraši, teče ko-likor more, pa voda rnu je bila za petatni, da jih je komaj odnesel, ter veliko sveta se je za njim pogreznilo v globočiuo. Od tega večera, in to je že dolgo, ne godi se oglarjem kaj dobro; pa tudi ribiči niso bili srečni, ker ribe nimajo več take cene, kakor njega dni, ko so se ljudje bolj postili."