Salvator Žitko Salvator Žitko & & Brigitta Mader Brigitta Mader MED BENETKAMI MED BENETKAMI IN DUNAJEM IN DUNAJEM Kulturna dediščina kot predmet nacionalnega prestiža in istrske identitete Študija obravnava vprašanja, ki se nanašajo na vlogo Dr. Salvator Žitko (1942) v okviru umetnin in predmetov kulturne dediščine, ki so pogos- svojih zgodovinskih študij, to predmet propagande in nacionalnega prestiža v času posvečenih družbenim, vojn in mirovnih pogajanj. Poudarek je na usodi posa- socialnim in kulturnim meznih umetnin, odnesenih iz Pirana oziroma njegovih tematikam, odmerja veliko cerkva, samostanskih objektov in posvetnih ustanov že pozornosti tematikam s tekom 19. stoletja, v še večji meri pa junija 1940 ob področja kulturne dediščine množični evakuaciji umetnin iz Kopra, Izole in Pirana. istrskega prostora, še zlasti S tem sta v monografiji razvidna »odisejada« in današnje problematiki odtujevanja in nahajališče posameznih umetnin, prizadevanja oziroma restitucije premične kulturne zahteve povojnih oblasti za njihovo vrnitev ter nekatera dediščine iz istrskih mest v letih 1940–1944. razhajanja italijanske in avstrijske stroke ob ocenah in V tem okviru je kot član Komisije za vprašanja vrnitve pogledih na odnos vojskujočih se strani do kulturne umetniških del sodeloval že pri pripravi strokovnih dediščine v času prve svetovne vojne in po njej, ter gradiv in seznamov umetnin, kot član ekspertne sku- pogledih italijanske in slovenske stroke pri ocenah pine pa prisostvoval zasedanju mešane jugoslovan- evakuacije umetnin z obalnega območja, zlasti s Pirana sko-italijanske delegacije na Brionih v dneh 24. in 25. pred in med drugo svetovno vojno. Zaradi še neure- marca 1987, ki je potekala v času, ko so bila aktualna jenih razmer na raziskovalnem področju in še nerešenih vprašanja o sukcesiji držav in so najvišji mednarodni vprašanj restitucije umetnin je monografija nadvse forumi za kulturo, kot npr. UNESCO, za vračanje aktualna in pomembna za razvoj ne samo znanosti in kulturnih dobrin uveljavili načelo provenience. stroke, temveč tudi za širšo javnost in odločevalce. Z letom 2024 je postal tudi član Medresorske red. prof. dr. Gorazd Bajc delovne skupine za vračanje predmetov kulturne dediščne in arhivskega gradiva iz Italije v Slovenijo Pričujoča študija predstavlja rezultat dolgoletnega razis- pri Vladi Republike Slovenije. kovanja na področju vprašanj, ki se nanašajo na kulturno dediščino kot predmet nacionalnega prestiža in identitete nekega prostora. V monografiji se avtorja posvečata predvsem množični evakuaciji umetnin iz Kopra, Izole Težišče raziskovanj dr. Brigitte in Pirana v obdobju druge svetovne vojne. Pri tem je Mader temelji predvsem na natančno predstavljen in poglobljen tako pomen arhivskem raziskovanju evakuacije umetnin in njihova pot v obdobju druge zgodovine arheoloških svetovne vojne ter po njej, kot tudi vse (diplomatske) in raziskovanj ter razvoju druge težnje po povračilu predmetov kulturne in arheo- discipline prazgodovinske loške dediščine istrskega prostora. Prav tako se v študiji arheologije v avstrijskem obravnava tematika restitucije arheoloških predmetov po delu (Cisleithania) habsburške prvi svetovni vojni in razpadu Habsburške monarhije. monarhije ter raziskovanje Na podlagi številnih dokumentov iz fondov avstrijskih in zgodovine prizadevanj in dejavnosti za italijanskih arhivov so v študiji rekonstruirani in pred- zaščito arhitekturne, umetnostne in arheološke kul- stavljeni tudi dogodki in ozadja bilateralnih sporazumov turne dediščine. Zgodovina raziskav pa ne pomeni le ter posledice italijanskih restitucijskih zahtevkov pra- rekonstrukcije projektov izkopavanj, temveč tudi vklju- zgodovinskih najdb iz avstrijskih izkopavanj na območju čevanje zgodovinskih ozadij in motivov, raziskovanje nekdanje cesarsko kraljeve primorske regije. Predstavljene biografij, reprezentacijo osebnih mrež in nenazadnje posebej izpostavlja problem restitucije kulturne dedi- izkopavanji odkrite najdbe. To je problematika, s ISBN 978-961-6732-71-0 ščine kot posledice oboroženih konfliktov, ki je bil doslej so tudi odgovorne osebnosti in njihovi motivi. Pri tem se vprašanj, kje se nahajajo oziroma kam so odšle med katero se je avtorica pogosto srečevala pri svojem večinoma neupoštevan. Študija predstavlja pomembno intenzivnem arheološkem raziskovanju južne ti poziva širšo javnost in predvsem odgovorne k tehtnem kot kaže tudi njena razprava v pričujoči knjigi. 9 789616 732710 razmisleku, kar gotovo kaže na njeno veliko aktualnost. nadgradnjo dosedanjih raziskav te problematike ter hkra- Primorske, predvsem Istre in tržaškega zaledja, doc. dr. Urška Lampe SALVATOR ŽITKO & BRIGITTA MADER MED BENETKAMI IN DUNAJEM Kulturna dediščina kot predmet nacionalnega prestiža in istrske identitete Založba Annales Koper 2025 Salvator Žitko & Brigitta Mader: Med BenetkaMi in dunajeM. kulturna dediščina kot predMet nacionalnega prestiža in istrske identitete Zbirka: knjižnica annales Majora Odgovorni urednik zbirke: Darko Darovec Urednica: Ana Dobrinčič Recenzenta: Gorazd Bajc, Urška Lampe Oblikovanje: Manca Švara, Zavod Epiona Slika na naslovnici: Prazen okvir slike Vittoreja Carpaccia, Marija z otrokom in svetniki (1518, olje, platno 210 x 280 cm), nad levim oltarjem v piranski cerkvi sv. Frančiška, na mestu, kjer je pred 2. svetovno vojno stal original (Foto: D. Darovec, 2025). Založnika: ZaložBa annales, Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Koper © (www.zdjp.si), Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja©, Čentur (www.irris.eu) Elektronska izdaja URL: https://zdjp.si/szitko-med-benetkami-in-dunajem/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 230864131 ISBN 978-961-6732-70-3 (Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, PDF) Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS) v okviru razpisa za znanstvene monografije v letu 2024. Nastala je v okviru raziskovalnega projekta SOOČANJE S TUJCI v mestih Zgornjega Jadrana na prehodu iz srednjega v zgodnji novi vek, J6-4603, ki ga sofinancira ARIS. KAZALO 5 Predgovor (Salvator Žitko & Brigitta Mader) 9 Kulturna dediščina Kot predmet nacionalnega prestiža v italijansKo-jugoslovansKih oziroma slovensKih odnosih (salvator žitKo) 11 Uvodni razmislek 15 Istrske umetnine kot predmet kolektivnega spomina in nacionalne zavesti 27 Umetnine in premična kulturna dediščina kot sestavina nacionalne identitete in prestiža 29 Pogled v preteklost ob vprašanju odnašanja in vračanja umetnin 35 Istra v navzkrižju interesov in spomeniško-varstvenih sistemov cesarske Avstrije in Kraljevine Italije 40 Organizacija in delovanje Centralne komisije za raziskovanje in ohranjanje umetnostnih in zgodovinskih spomenikov pred prvo svetovno vojno 41 Prva svetovna vojna in njene uničujoče posledice na kulturni dediščini Posočja, Furlanije in Benečije ter prvi primeri evakuacije umetnin s tega območja 51 Italijanske restitucijske zahteve do Avstrije po prvi svetovni vojni 61 Avstrijsko-italijanske obtožbe in nasprotja ob vprašanju vračanja umetnin in arhivov v okviru saintgermainske mirovne pogodbe (1919) 67 Italijanska zasedba Primorske, formiranje Julijske krajine in odnos do tamkajšnje kulturne dediščine 73 Sprejemanje mednarodne zakonodaje o zaščiti umetnin in predmetov kulturne dediščine v času med obema svetovnima vojnama in dvoumen odnos Italije do predvidenih ukrepov 84 Primera zbirnih centrov v Sassocorvaru v Montefeltru in Possagnu pri Trevisu 85 Dejavnost Urada kraljevega nadzorništva za spomenike in galerije v Trstu med obema svetovnima vojnama 87 Vloga nadzornika Fausta Franca v letih 1940–1945 91 Ozadja in razlogi za evakuacijo umetnin iz Julijske krajine v vilo Manin v Passarianu (junij 1940) v kontekstu družbeno-političnih razmer in italijanske zunanje politike pred in med drugo svetovno vojno 101 Nastajanje in usoda umetnin ter likovnih zbirk v piranskih cerkvenih in posvetnih ustanovah v preteklih stoletjih 111 Tartinijev spomenik med umetniško kreacijo, nacionalističnim zanosom in sporočilnostjo današnjemu času 115 Odvoz umetnin iz Kopra in Pirana leta 1940 ter starega koprskega arhiva in knjižničnih zbirk leta 1944 v Benetke 129 Prizadevanja slovenske in italijanske stroke po raziskovanju in valorizaciji kulturne dediščine obmejnega prostora v povojnem obdobju 139 Odnašanje in vračanje umetniških del ter predmetov kulturne dediščine s piranskega območja 151 Prizadevanja in zahteve po vračanju umetnin iz Italije po drugi svetovni vojni 155 Povojne razmere v Piranu in prizadevanja za vrnitev njegove kulturne dediščine 157 Ustanovitev Komisije za spomeniško varstvo in Mestnega muzeja v Piranu ter vloga Okrajnega muzeja v Kopru 171 Nadaljnja prizadevanja za vrnitev kulturne dediščine od leta 1954 do osamosvojitve Slovenije 173 Prizadevanja koprskega škofa Janeza Jenka za vrnitev umetnin in škofijskega arhiva 177 Akcije in stališča italijanske stroke od sedemdesetih let prejšnjega stoletja do danes 181 Zaključne misli 182 Zahvala 183 Kulturna dediščina Kot predmet nacionalnega prestiža v italijansKo-avstrijsKih odnosih (Brigitta mader) 185 Das prähistorische Fundmaterial aus dem k.k. Küstenland* und die Rückgabeforderungen Italiens nach dem Ersten Weltkrieg 185 Ein fund mit weitreichenden folgen 189 Die Frage der Fundzugehörigkeit 195 Die junge Wissenschaft 197 Prähistorische Forschungen im österreichischen Küstenland 197 Wer gräbt im Küstenland? 197 Die k.k. Zentralkommission für Denkmalpflege 201 Die Wiener Anthropologische Gesellschaft 202 Das k.k. naturhistorische Hofmuseum 204 Die Prähistorische Kommission der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften 211 Friedensverhandlungen mit tiefgreifenden Auswirkungen 213 Italiens Restitutionsforderungen 213 Die königlich italienische Waffenstillstandskommission 215 Savinis gescheiterter Rückholversuch 219 Piero Sticotti 221 Das österreichisch-italienische Kunstabkommen vom 4. Mai 1920 224 Die Durchführung des Kunstabkommens 226 Die Prähistorische Sammlung und die Restitutionsansprüche 230 Verhandlungen und Kompromisse 237 Ein neues Museum für das Fundmaterial aus Wien 239 Schlussbetrachtung 240 Danksagung 241 Anhang 243 Viri in literatura 261 poVZetek 262 riassunto 263 aBstract PREDGOVOR V delu z naslovom »Emilijan Cevc, pesnitev in pozabo, želele z vrsto prireditev spomniti na vezi med resnica« (Cevc, 2011), je avtor v poglavju »Umetno- obema jadranskima obalama, ki se še dandanes kažejo stnozgodovinski spomeniki – važen del turistične po- v urbani podobi, umetnosti in narečni govorici Pirana sesti Slovenskega primorja« zapisal, da nima v nobeni in njegovega prebivalstva. slovenski pokrajini umetnost tako samolastnega izraza, Med številnimi novejšimi deli, ki se dotikajo Pirana, kakor na Primorskem. To ozemlje ne pomeni samo njegove razgibane zgodovinske preteklosti in bogate skrajne jugovzhodne meje srednjeevropskega kulturne- kulturne dediščine, po svojem naslovu in vsebini ga prostora, ampak se tukaj tudi stikata mediteranska izstopa delo z naslovom Večen Piran / Eterna Pirano, in severna kultura, od katerih se v obrobnih predelih izšlo leta 2013 pri Pomorskem muzeju »Sergej Mašera« uveljavlja vsaka bolj ali manj samostojno, v osrednjih v Piranu. Publikacija, sicer delo arheologinje Snježane pa se obe na svojski način oplajata. Obmorski pas na- Karinje in konservatorke Mojce Marjane Kovač, je šega Primorja, ki obsega predvsem obalna mesta, ima izšla ob istoimenski arheološki razstavi in po uvodnih popolnoma mediteranski značaj z močnim beneškim besedah Franca Jurija, direktorja Pomorskega muzeja, prizvokom (Cevc, 2011, 138). priča o bogati »identiteti in ponosu tega istrskega in Obširneje je o vlogi in vplivu Benetk oziroma sredozemskega mesteca na stičišču različnih kultur«, nekdanje Republike sv. Marka na svoje nekdanje katerega najdbe govorijo o davnih, bogatih stikih, province in s tem seveda tudi na Istro, v svojem delu povezavah, izmenjavah, večkulturnem so-vplivanju »Istra, Jadran, Sredozemlje. Identiteti i imaginariji«, ter dokazujejo, da morje ni bilo nikoli ločnica, temveč pisal zgodovinar Miroslav Bertoša (2003). V poglavju stičišče oziroma bližnjica soočenja in medsebojnega o »sv. Marku in kontroverznem vstajenju mita« ob spoznavanja. To velja še posebej za Piran, mesto, ki je 200-letnici padca Serenissime, se kot običajno med bilo in je še dandanes odprto k morju in ga zaznamuje- zgodovino in fikcijo, pozabava z mislijo o današnjem ta sredozemska radovednost in ustvarjalnost. Odprtost političnem dogajanju in se pri tem sklicuje na tedaj k morju je sicer ena od tem, ki so že leta 2005 – ob avantgardnega novinarja Giuliana Ferrara, ki je v listu Il 50-letnici Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran – Foglio Quotidiano poskušal podati žurnalistično vizijo vodile muzejsko svétnico in umetnostno zgodovinarko, jezikovnega, kulturnega in gospodarskega nasledstva Duško Žitko, k pripravi zajetnega in bogato opremlje- Beneške republike ne le v kontekstu 200-letnice nje- nega kataloga z naslovom Odprti k morju / Rivolti al nega padca, temveč tudi v kontekstu aktualnega poli- mare / Open to the Sea (Piran, 2005), že nekaj let pred tičnega dogajanja. Pri tem se sprašuje, v kolikšni meri tem pa k njeni pripravi doslej najpopolnejšega pregleda je Serenissima še vedno prestolnica svojih nekdanjih marinističnega slikarstva druge polovice 19. in prve posesti ter navaja primera, ki jasno kažeta na dvoje polovice 20. stoletja z naslovom Srečanja z morjem / »privilegiranih območij« nekdanje beneške Signorie: Incontri con il mare (Žitko, 2000). Ob uvodnih bese-Beneška liga in Istra! Mit o Republiki sv. Marka, kot še dah dr. Staneta Bernika, se je avtorica s tem delom, ki vedno uporabna paradigma, navaja Giuliano Ferrara, predstavlja svojevrsten muzeološki dosežek, usmerila k se uporno ohranja na območju Padanije, ki se ne želi obrobnemu teritoriju kulturno-zgodovinske preteklosti, identificirati z ostalo Italijo, ter v Istri, v kateri naj bi ki le postopoma vstopa v našo kulturno zavest. Gre za od »posebnosti« (največkrat uporabljene s strani tistih, preudarno odločitev o raziskavah in obdelavi doslej ki so jo v istrsko bit vtkali v času beneške dominacije) spregledanega kulturno-zgodovinskega izročila, ki sicer želeli ustvariti strankarsko-lastniški kapital. Kljub temu ne sodi v sam vrh umetnostne tvornosti tega prostora, a pa je urednik lista Il Foglio, kot naglaša Bertoša, jasno vendarle med nadvse zgovorne in večpomenske ozna- razmejil lombardsko-beneški mit o sv. Marku od istr- čevalce novodobne civilizacijske in kulturne identitete sko-beneškega, ki je mnogo odpornejši in ki obstoji kot tega prostora. Avtorica, ki je že s predhodnimi projekti, verodostojnejši mit oziroma kot nekaj, kar je dokončno kot npr. Ex voto – votivne podobe pomorcev / Immagini izgubljeno (Bertoša, 2003, 87). votive della gente di mare (Žitko, 1992), po besedah Leta 2003 je ob 720-letnici podreditve Pirana Be- uvodničarja, dr. Naceta Šumija, nazorno opredelila iko- neški republiki (1283–2003) Društvo za zgodovinske nografske stalnice teh upodobitev ter obenem presodila in geografske študije v Piranu (Società di studi storici sposobnost slikarske pripovedi in sloga posameznih e geografici Pirano ) izdalo zbornik z naslovom PIRA- avtorjev, je s svojimi dosedanjimi deli, zlasti pa z delom NO – VENEZIA 1283–2003 (Knez, 2009), urednik o marinističnem slikarstvu, izpopolnila kompleksno Kristjan Knez pa je v uvodu naglasil, da so v spomin kulturno-zgodovinsko predstavitev obmorskega načina na ta dogodek institucije Italijanske skupnosti občine življenja, s tem pa tudi možnost podoživljanja naše Piran, zavedajoč se, da bi ta jubilej verjetno utonil v mediteranske pripadnosti in »povezanosti z morjem«. 5 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 1 in 2: Naslovnici dveh del o piranskih slikarskih zbirkah in premični kulturni dediščini (Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran). potrebami naročnikov iz cerkvenih in posvetnih krogov. Po drugi strani je ne- posredna soseščina s habsburško monar- hijo, bodisi na istrskih tleh, kot v širšem prostoru notranjeavstrijskih dednih dežel, zlasti v baročnem obdobju ugodno vpli- vala na pretok idej in umetniških snovanj vrste slikarjev, kiparjev oziroma njihovih delavnic, ki so delovali v Gorici, Ljublja- ni, na Reki pa tudi v manjših središčih. Zrelo baročno 18. stoletje je po zaslugi leta 1693 ustanovljene ljubljanske Acca- demie Operosorum in njenega najbolj umetnostno razgledanega člana, Janeza Gregorja Dolničarja, preusmerilo ume- tnostno orientacijo odločno proti Italiji. Z barokizacijo številnih starih in zidavo no- vih cerkva ter dvorcev, je tako domačim Najnovejše dvojezično delo, ki se nanaša na Piran kot tujim umetnikom vseh strok, omogočilo idealne ter njegovo zgodovinsko in urbano rast, sta sicer pri- delovne pogoje. Med temi umetniki je bil tudi v Ra- pravila Daniela Paliaga Janković in Alberto Manzin z dovljici rojeni, a v Benetkah in Rimu izšolani slikar naslovom »Raccontare Pirano / Pripovedovati o Piranu« Frančišek Karel Remb, ki ga je po začetnem delu v (Paliaga Janković & Manzin, 2024). domovino zvabil najprej grof Ignacij Maria Attems, V pričujoči študiji, za razliko od zgoraj naštetih del, in sicer leta 1703 najprej v Gradec, šest let pozneje s soavtorico dr. Brigitto Mader osvetljujeva vprašanja, pa se je preselil in se ustalil na Dunaju kot ravnatelj ki se nanašajo predvsem na vlogo umetnin, arheolo- Lichtensteinske galerije in slikarski krasilec samosta- škega gradiva in predmetov kulturne dediščine, v pre- nov St. Florian in Kremsmünster, za dunajsko cerkev teklosti pogosto predmet propagande in nacionalnega sv. Petra pa je naslikal oltarno podobo obglavljenja prestiža. Pri tem izhajava iz konkretnega primera Istre sv. Barbare (1712) (Cevc, 1994, 109–118). oziroma Pirana v časovnem razponu od konca 19. V samem obalnem prostoru, ki je bil s svojimi mesti stoletja, z veljavno spomeniško zakonodajo cesarske Koper, Izola, Piran in ostalimi vzdolž zahodnoistrske Avstrije, kasneje, med obema svetovnima vojnama, obale ter v notranjosti tja do leta 1797 vpet v tedanjo Kraljevine Italije, v povojnem času pa Republike Beneško republiko, so bili vplivi beneškega Cinque-Slovenije. Zlasti pa analizirava razloge in posledice centa dolgotrajni in so se šele ob koncu 16. stoletja evakuacije umetnin iz Kopra in Pirana leta 1940, ki pojavile prvine manierizma, posredovane s pomočjo so nekdaj krasile koprski muzej, stolnico in Samostan grafičnih predlog v delih Giorgia (Juraja) Venture in sv. Ane, v Piranu pa tamkajšnjo župno cerkev sv. Domenica Tintoretta ter zaključevale stoletje, ki se je Jurija, krstilnico, Samostan sv. Frančiška, kot nekatere z deli Palme ml. prelilo v 17. stoletje v neprimerno manjše cerkve, bolnišnico ter mestno hišo. bolj »organični« povezavi, kot bi sklepali glede na Seveda že sam naslov študije, ki Piran umešča beneško historiografijo. Pri slikarskih mojstrih, ki so med Benetke in Dunaj, na določen način odseva nje- delovali v obalnem prostoru tako ni bilo več zaslediti govo razpetost med Serenissimo skozi dolga stoletja povzemanja Tiziana in drugih beneških mojstrov, pač njene vladavine, ki je razen na gospodarskem, druž- pa so se širili tintorettovski vzori in se ujemali z zah- benem in kulturnem področju, pripomogla k rasti tevami po razgibanem in občutenem »pripovedova-in oblikovanju njegove urbane podobe in nekdanjo nju« svetniških zgodb, ki so jih poudarjali predpisi in habsburško prestolnico v obdobju med dunajskim sklepi tridentinskega koncila. Medtem ko za Vittoreja kongresom 1814/15 pa do konca prve svetovne voj- in Benedetta Carpaccia in morebiti za Francesca in ne (1918). Dolga stoletja beneške vladavine so med Girolama da Santacroceja upravičeno sklepamo, da drugim v veliki meri vplivala na umetniško ustvar- so delovali neposredno v tedanjih obalnih mestih jalnost Pirana, bodisi s prostim pretokom, gostovanji in njihovem zaledju, pa je večina ohranjenih del od in ustvarjalnim snovanjem številnih umetnikov in 16. stoletja dalje, nedvomno uvoženih iz Benetk in njihovih lokalnih delavnic, kakor tudi željami in nekaterih središč Veneta in Furlanije. 6 PREDGOVOR Slika 3 in 4: Cesare dellAcqua, Portret sestre Virginie (levo); B. Gianelli, Popolana, Pokrajinski muzej Koper (desno). 18. stoletje prinese tudi razcvet krajinskega slikar- in slikovita »Benečanka«, pri kateri ne gre zgolj za stva oziroma fantazijskega pejsaža, ki se kaže v neka- pomemben kulturno-zgodovinski spomenik piranske terih delih, shranjenih v koprskem kot tudi piranskem stanovanjske arhitekture, pač pa sodi z vsem svojim muzeju, a čim bolj se bližamo koncu 18. stoletja, tem bogastvom značilnih potez beneške gotike zlasti po manj je kvalitetnih del, ki bi jih lahko še označili kot porušenju stare občinske palače in lože ter prezidavi nekakšen odmev aktualnega slikarstva v Benetkah in nekdanjega fontika, med dragocene preostanke nek- je s tem tako v samem mestu, kot v provincah, ve- danjega beneškega Pirana (Guček, 2000b, 94). liko obdobje beneškega slikarstva, dokončno minilo Tudi novo odkrite poslikave v Tartinijevi hiši, kot (Brejc, 1983). je razvidno iz poglobljene študije oziroma monogra- Razmere v 19. stoletju označuje sicer nekaj topo- fije S. A. Hoyer (1992), nastale pod vplivom grafič- grafsko-turističnih del, z zanimivi pogledi oziroma nih predlog velikih imen beneškega Settecenta, pa orisi obalnih predelov in njenih mest. Med redkimi poleg slikarskega dogajanja v beneški prestolnici, vidnejšimi imeni sta bila zgolj Bartolomeo Gianelli narekujejo tudi sledenje neoklasicističnim vplivom, in Cesare dellAcqua, ki pa je svoj sloves uveljavil ki so v Piran prihajali s Trsta. V Piranu se namreč sre- zlasti v Belgiji, odnosno v Bruxellesu in Antwerpnu, čujemo z odmevi grafične dejavnosti utemeljiteljev njegova dela pa krasijo muzeje in galerije po Belgiji, slikovite beneške jedkanice, ki je bila enakovredna Nizozemski, Franciji, Italiji, Grčiji in celo v ZDA, na spremljevalka oljnega slikarstva, zlasti z deli Giam- naših tleh pa v koprskem muzeju (Tossi, 2021; Gardi- battiste Tiepola, arhitekta Giovannija Battiste Pira- na, 1995). nesija in njegovega sodobnika Pietra Gasparija. Za V Piranu in Kopru se je v dolgem 19. stoletju, s lažje razumevanje neposrednega pretoka likovnih prenehanjem stoletne beneške dominacije in njenega vzorov in informacij s prestolnice v tedanjo istrsko neposrednega vpliva, z nekaterimi radikalnimi pose- provinco, bi se seveda veljalo ozreti na osnovne gi spreminjala zlasti urbana podoba njunih najožjih značilnosti slikarstva beneškega settecenta s poseb-mestnih jeder. Ob tem ne moremo mimo podobe nim poudarkom na grafični dejavnosti, ki je širila osrednjih javnih zgradb, od mestne hiše, fontika beneški okus in beneškega duha vse tja do konca in lože, kot najodličnejših pričevalcev nekdanjega 18. stoletja, a se pričujoča študija omejuje predvsem municipalnega oziroma komunskega življenja, ki na tista dragocenejša likovna dela, ki so v največji je v Kopru doživljala le malo sprememb, v Piranu možni meri, zlasti v javnih zgradbah posvetnega in pa mnogo očitnejše. Čeprav so tu nove gradnje cerkvenega značaja skozi dolga obdobja beneške in bolj ali manj upoštevale tlorisno zasnovo prejšnjih kasnejše habsburše vladavine, ohranjala vse boga- zgradb in s tem ohranile prostorske danosti glavnega stvo in raznolikost vplivov, ki se odražajo v lokalnem (današnjega Tartinijevega) trga, je povsem drugačen repertoarju premične umetnostne dediščine kot tudi slogovni značaj novih arhitektur, na določen način na poslikavah v Tartinijevi hiši ter nekaterih drugih razvrednotil historično pričevalnost in enovitost tega zgradbah cerkvenega in posvetnega značaja. najdragocenejšega piranskega ambienta. Prav gotovo je k temu pripomoglo tudi zasutje nekdanjega notranjega pristani- šča oziroma mandrača, o čemer pričajo tudi risbe P. Nobilea, A. Tischbeina in De Franceschija, ter Caprinov načrt. Po mnenju nekaterih strokovnjakov in raziskovalcev urbanega razvoja piran- skega mestnega jedra, je z rušenjem nekdanje mestne hiše beneškega tipa tudi na simbolni ravni z gradnjo nove občinske palače po letu 1877 po načrtih tržaškega arhitekta Giovannija Righettija in sosednje sodnijske stavbe, ta arhitek- tura značilen produkt novih historičnih slogov, kakor tudi nekakšen »davek« vsi- ljenega okusa Dunaja, za ravnovesje pa je do neke mere poskrbela zgolj barvita 7 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 5 in 6: A. Pettener, Piran z nekdanjim mandračem in staro mestno hišo leta 1875 (levo); Benečanka – Casa Veneziana v nekdanji podobi s kavarno Caffe-Veneziana v pritličju (Simič Sime, 2000, 42, 53). Slika 7: Tartinijeva hiša, Tri vedute na severni steni dvorane z arhitekturnimi capricci (Hoyer, 1992, 93). posameznih umetnin, prizadevanja oziroma zahteve povojnih oblasti za njihovo vrnitev ter nekatera razhajanja italijanske in avstrijske stroke ob ocenah in pogledih na odnos vojskujočih se strani do kulturne dediščine tega prostora v času prve sve- tovne vojne in po njej, ter pogledih italijanske in slovenske stroke pri ocenah evakuacije umetnin z obalnega ob- močja, zlasti pa s Pirana V pričujoči študiji je ravno v tem kontekstu razvidna pred in med drugo svetovno vojno. Nemajhna pozornost usoda posameznih umetnin, odnešenih iz Pirana in je posvečena tudi nastanku in vlogi tedanjega Mestnega Kopra oziroma njunih cerkva, samostanskih objektov muzeja v Kopru, v povojnem času pa v Piranu, tamkaj- in posvetnih ustanov že tekom 19. stoletja, v še večji šnjim razmeram in delovanju Komisije za spomeniško meri pa junija 1940 ob njihovi množični evakuaciji varstvo, ki ju je v začetni fazi vodil Miroslav Pahor hkrati iz Kopra, Izole in Pirana ter njihovemu prenosu v vilo z urejanjem stare piranske Mestne knjižnice in arhiva. Manin v Passarianu, po letu 1943 v kraj San Daniele Navedena problematika hkrati odpira vprašanja, del Friuli v Furlaniji, v povojnem času pa v Rim. Hkrati ki se nanašajo na vlogo in pomen muzejskih, arhi- s tem sta razvidna »odisejada« in današnje nahajališče vskih in bibliotečnih ustanov, ki hranijo dragoceno premično kulturno dediščino, pomemb- no vlogo pa so odigrale že v obdobju pred prvo, zlasti pa med obema sve- tovnima vojnama. Ob tem sledimo tudi vprašanjem zaščite kulturne dediščine v okviru mednarodne kot nacionalne zakonodaje, tako na tleh nekdanjega Avstrijskega primorja, kakor Kraljevine Italije ter povojnega obdobja. Ob koncu se dotakneva tudi tematike vračanja oziroma restitucije umetnin in pred- metov kulturne dediščine, med drugim tudi arheološkega gradiva z območja nekdanjega Avstrijskega primorja. S študijo želiva na podlagi številnih še neobjavljenih virov in literature, podati kar najbolj celovit in strnjen prerez tovrstne problematike, hkrati pa tudi kritičen in objektiven pogled slovenske strani ter s tem prispevati k argumentira- nim pravnim in strokovnim razlogom za vračanje umetnin in predmetov kulturne dediščine po načelu provenience. Salvator Žitko & Brigitta Mader Portorož, 24.12.2024 8 Salvator Žitko Kulturna dediščina kot predmet nacionalnega prestiža v italijansko-jugoslovanskih oziroma slovenskih odnosih 9 10 UVODNI RAZMISLEK V svojem krajšem prispevku z naslovom »Is- Nihče pa se ni upal ukvarjati z deli, ki so veljala trska umetnost, umetnost Istranov« ( Arte dIstria, za posebne »žrtve« vojne in ki so jih rešili pred arte degli Istriani),1 je Vittorio Sgarbi, v tistih letih vojnimi pustošenji. Za njihovo »zamrznitev« naj bi podsekretar na Ministrstvu za dediščino in kultur- bili, kot navaja Sgarbi, dokaj tehtni razlogi: ne do- ne dejavnosti, ki mu gre nedvomna zasluga, da je tikati se vprašanj, ki so po aneksiji Istre in Dalma- za slikarska dela, ki so jih leta 1940 tedanje itali- cije k Titovi Jugoslaviji predstavljala diplomatsko janske oblasti pred vstopom v vojno, evakuirale iz in politično težko rešljiv problem. Za to blokado Kopra in Pirana ter so jih v povojnem času dolga je bilo na italijanski strani čutiti zmedo in občutek desetletja hranile v kletnih prostorih Beneške krivde, ki ju niso želeli poglabljati. Drugi razlog palače v Rimu,2 skušal utemeljiti svojo odločitev, za »zamrznitev« je bil, po njegovem mnenju, bolj da jih končno predstavi javnosti, po drugi strani tehnične narave: med Italijo in Jugoslavijo naj ne pa navede in utemelji razloge, zaradi katerih naj bi bilo diplomatskih sporazumov, ki bi regulirali ta dela ostanejo na italijanskih tleh ter najdejo morebitno vračanje umetniških del. Niti Osimski svojo »novo in dokončno lokacijo« v Museo Sar- sporazumi (1975), ki so se sicer dotaknili različnih torio v Trstu. Pomenljiva je njegova misel, da se področij kulture oziroma kulturne dediščine, se je s svojo odločitvijo znašel pred »političnim pa niso ukvarjali s tem vprašanjem (sic!). Od tu torej tudi umetnostno-zgodovinskim primerom širšega izvira obveznost, poudarja Sgarbi, da rešimo to značaja«. V prvi vrsti je šlo, po njegovem, za vprašanje, ki je nedvomno dokaj zahtevno, in sicer absurdnost nekega stanja, v katerem se je nekaj v korist neke tuje države oziroma skupnosti Itali- nad 20 istrskih umetnin, od katerih jih je bila več janov, ki so bile s tem obsojene na razočaranje in kot polovica zelo kvalitetnih, skoraj šestdeset nezadovoljstvo. Bistvo problema oziroma njegove let po koncu druge svetovne vojne, »nahajalo rešitve, pa je strnil v naslednji misli: glede splošnih v nezavidljivem položaju oziroma nekakšnem principov, ki se nanašajo na vprašanje restitucije, a prisilnem zaporu«. V nadaljevanju naglaša, da je so v medsebojnem navskrižju, je v tem, da po eni postalo nesprejemljivo, da so bila dela tolikšnega strani še vedno velja princip, po katerem umetniška pomena in kvalitete, zaprta za javnost oziroma dela pripadajo fizičnemu oziroma geografskemu za umetnostno-zgodovinsko stroko, obenem pa prostoru, v katerem so nastajala, po drugi strani pa tudi, da so tudi ostala dela iz Istre, končala daleč bolj »moderen in uporabljiv princip«, po katerem od Beneške palače, a so bila vsaj dostopna, kot teritorij predstavlja zgolj fizično in geografsko je to primer Carpaccieve oltarne pale iz franči- dimenzijo, umetnine pa se lahko nahajajo drugje. škanskega samostana v Piranu, ki je na ogled v V primeru Istre je jasno, pripominja Sgarbi, da Padovi (prim. Hoyer, 2005a; Baldassin Molli & do tega ni prišlo glede na to, da ta zgodovinski Caburlotto, 2021). in kulturni prostor, ki je bil »povsem italijanski 1 Sgarbijev prispevek je objavljen v razstavnem katalogu z naslovom Histria. Opere darte restaurate: da Paolo Veneziano a Tiepolo (Sgarbi, 2005). 2 Beneška palača v Rimu (Palazzo Venezia) je bila zgrajena med letoma 1455 in 1467 po naročilu kardinala beneškega rodu, Pietra Barba. Ko je bil kasneje izvoljen za papeža z imenom Pavel II., je dal palačo razširiti in si jo izbral za svojo rezidenco. Leta 1564 jo je dal v uporabo Beneški republiki kot sedež njene ambasade pri Svetem sedežu. Od takrat nosi ime Beneška palača. Po propadu Beneške republike (1797) je postala sedež ambasade cesarske Avstrije oziroma po letu 1867 Avstro-Ogrske, z letom 1916 pa je prešla v last Kraljevine Italije in so v njej, na predlog Corrada Riccija, namestili muzej za srednjeveško umetnost. Septembra 1929 jo je Mussolini izbral za sedež fašistične vlade, v letih 1923–1943 pa so v njej potekala tudi zasedanja Velikega fašističnega sveta, zato je bila v teh letih domala nedostopna za širšo javnost. Z njenega balkona je Mussolini 5. maja 1936 razglasil rojstvo Italijanskega kolonialnega imperija, 8. decembra 1937 izstop Italije iz Društva narodov, 10. junija 1940 pa napovedal vojno Franciji in Veliki Britaniji. Ob krajši razstavi ume- tniških del iz Montecassina (19. in 20. januar 1944), sta se v njej med letoma 1944/45 odvijali dve razstavi stare ume- tnosti pod strokovnim vodstvom Emilia Lavagnina. Šlo je za prvi večji razstavi po anglo-ameriški zasedbi Rima, ki sta prikazovali shranjena dela osrednjih italijanskih muzejev in galerij med drugo svetovno vojno v Vatikanu. V povojnem času so v njenih prostorih odprli Nacionalni muzej (Museo Nazionale di Palazzo Venezia) s kiparskimi deli Gianlorenza Berninija, od decembra 2014 pa je v njej sedež muzejske mreže za območje Lazia (Polo muzeale del Lazio), danes pa tudi Nacionalnega inštituta za arheologijo in umetnostno zgodovino z bogato knjižnico. Italijanski viri ne omenjajo, da so v njenih kletnih prostorih od leta 1972 pa do 2002 hranili istrske umetnine, ki so jih sem prepeljali iz Vile Manin v Passarianu oziroma kraja San Daniele del Friuli. Prvikrat so bile na ogled javnosti ob tiskovni konferenci Vittorija Sgar- bija, 15. maja 2002, takratnega podsekretarja na Ministrstvu za kulturno dediščino, razstavo pa so poimenovali: Spet najdeni zakladi – mojstrovine iz Istre (Granata, 2010; Hoyer, 2005a, 14). 11 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 8: Beneška palača v Rimu, zgrajena v drugi polovici 15. stoletja, po letu 1564 sedež ambasade Beneške republike pri Svetem sedežu, v 19. stoletju pa Avstro-Ogrske. V povojnem obdobju so v njej namestili muzejske zbirke, danes pa je v njej sedež Nacionalnega inštituta za arheologijo in umet. zgodovino z bogato knjižnico. V njenih kletnih prostorih so bile od leta 1972 do 2002 hranjene tudi umetnine iz Istre, ki so jih v Rim že leta 1948 pripeljali iz vile Manin v Passarianu oziroma iz kraja San Daniele del Friuli (Wikimedia Commons). Torej muzejska zbirka, ki daje na ogled enega od svojih najbolj ple- menitih in ustvarjalnih nagibov, naj bi postala kraj kolektivnega spo- mina ter zavesti za preteklost, sedanjost in prihodnost v dob- robit Istranov, pa tudi Italijanov, Slovencev, Hrvatov oziroma vseh ljubiteljev umetnosti, ki naj bi jo doživljali in doumeli kot svojo veliko kulturno in druž- beno vrednoto (Sgarbi, 2005, 42). Bolj spravljiv in uravnotežen od Sgarbi- jevega, je krajši uvodni nagovor Marie Masau Dan, takratne direkto- oziroma beneško-jadranski«, v povojnem času rice Muzeja Revoltella v Trstu (Masau Dan, 2005, ni več nudil nekdanje podobe, saj je to ozemlje 23), v katerem navaja, da je spomladi leta 2002, ko dandanes že povsem »slavizirano« in poleg tega še je novica o »odkritju umetnin iz Istre« prispela v razdeljeno med Slovenijo in Hrvaško. Istrani si niso Trst, vzbudila veliko veselje in prijeten občutek tako delali iluzij, saj nimajo več svojega teritorija, svoje med umetnostnimi zgodovinarji na italijanski kot zemlje, nihče pa ne more zanikati, da italijanski slovenski strani. Le-ti so namreč vsa ta leta pogosto živelj, ki je izgubil svoje nekdanje ozemlje, ni več prebirali ali poslušali novice o bolj ali manj znanih zakonit dedič zgodovinsko-kulturnega izročila in dejstvih v zvezi z umetninami, ki so jih v vojnih dediščine. Treba se je pač zavedati, da je Istra, razmerah najprej »rešili, nato pa ponovno odkrili«. četudi ob nepravični etnični, kulturni in politični Avtorica veliko zadovoljstvo utemeljuje s tem, da so »normalizaciji« razmer, postala sedaj skoraj v celoti se te umetnine vrnile ne le za tiste, ki se ukvarjajo slovanska pokrajina in da italijanski živelj predsta- s to problematiko oziroma preučujejo renesančno vlja v njej le še manjšino. Danes v pričakovanju umetnost, se pravi beneško slikarstvo 16. in 17. boljših časov, Istrani želijo le to, da bi jim priznali stoletja, temveč tudi vse tiste, ki se vsakodnevno zakonito lastništvo nad njihovimi umetninami soočajo s kulturno-zgodovinsko dediščino tega oziroma predmeti kulturne dediščine in ki jim jih prostora in njeno zaščito. Na koncu še naglaša, da Slovenija in Hrvaška nimata pravice odvzeti. Istrani lahko nedvoumno poudarimo pomen in kvaliteto jih želijo ohraniti zase, saj dobro vedo, da so ta teh umetnin, ki so predstavljene na razstavi za dela globoko povezana z njihovo zgodovinsko in celotno severno-jadransko območje, le malo pa kulturno identiteto do te mere, da so se napotili v je strokovnjakov, ki je vedelo za obstoj in »odis- iskanje še drugih del, razen tistih, ki so bila dese- ejado« teh umetnin in še manj tistih, ki so ta dela tletja shranjena v zabojih v kleteh Beneške palače. doslej videli. Torej je šlo za pravo presenečenje v Zamisel, da bi v Trstu postavili stalno razstavo krogu generacije, ki ne pozna okoliščin in dogajanja umetnostno-zgodovinske dediščine Istre, četudi v povojnem času, zlasti pa zgodovinskih navedb in ločene entitete, bi morala biti vsega spoštovanja pričevanj, da bi razumeli vse tisto, kar se je dogajalo vredna predvsem zaradi zgodovinskega spomina in v preteklosti. dostojanstva do italijanske komponente iz Istre in Deset let zatem, in sicer leta 2015, je kot neka- od katere ne Italijani, ne Slovani oziroma celotno kšna nadgradnja oziroma dopolnitve zbirki istrskih človeštvo, ne more več zahtevati še dodatnih žrtev. umetnin v Museo Sartorio, dozorela tudi ideja o 12 UVODNI RAZMISLEK Slika 9 in 10: Trst, muzej Revoltella (levo), kjer so bile od 21. junija 2005 – 6. januarja 2006 razstavljene umetnine iz Istre z bogato opremljenim katalogom z naslovom HISTRIA. Opere d'arte restaurate: da Paolo Veneziano a Tiepolo (Castellani & Casadio, 2005). formiranju Muzeja istrske, reške in dalmatinske je skupek in rezultat mnogih činiteljev, predvsem civilizacije v Trstu (Civico Museo della Civiltà spominov, idej in nagibov, osebnih in kolektivnih istriana, fiumana e dalmata), ki naj bi predstavljal čustev, verovanj, pričakovanj in podobno, a je vse tisto, česar »že nekaj desetletij ni možno več vse prepleteno z lastno zgodovino. Slika oziroma srečati in videti v Istri, na Reki in v Dalmaciji: nje- umetniško delo, skulptura odnosno fotografija, no romansko ali latinsko oziroma beneško plat«. prenašajo od človeka do človeka, od ene do dru- Predvsem pa bi bil to, kot so naglašali pobudniki, ge dežele, od ene do druge družbene skupnosti, muzej velike večine tistih, predvsem Italijanov, ki skupek vrednot, iznajdb in idej, ki predstavljajo so po drugi svetovni vojni v več valovih zapustili civilizacijo. V primeru civilizacije Julijske krajine, svoj rojstni kraj, saj niso hoteli živeti v socialistični kakor jo je že leta 1863 poimenoval Graziadio federativni Jugoslaviji. Muzej naj bi torej ohranjal Isaia Ascoli, je F. Degrassi vedno veroval vanjo in spomin vseh tistih, ki so svoj del Istre, Reke in jo gojil, saj se je v veliki meri udejanjila. Deloval Dalmacije prenesli oziroma preselili onstran tedaj je v tišini, a z veliko pripadnostjo, skromnostjo in še visoke in trdne ideološke pregrade med Zaho- žilavostjo, ki so značilni tudi za Istrane ter jim je dom in Vzhodom. Velika večina beguncev je ostala danes posvečen ta novi projekt, katerega nosilec v krajih tik ob nekdanji jugoslovansko-italijanski je tržaški IRCI, ki si je s tem naprtil težko breme z meji in si tu poskušala ustvariti svojo malo Istro. To namenom, da bi zbral in s pomočjo številnih ek- je predvsem muzej eksodusa, zato je nastal v Trstu, sponatov, najdb in knjižnih del ponovno predstavil poudarja Piero Delbello, direktor IRCI (Istituto Re- temeljno bit Istre, Reke in Dalmacije. A pri tem je gionale per la Cultura Istriano-Fiumano-Dalmata), bilo mnogo izgubljenega, nekatere stvari za večno ustanove, ki naj bi skrbela za »ohranjanje in valo- (sic!). Stalna razstava tako vključuje umetniška rizacijo zgodovinske in kulturne tradicije istrskega dela, skulpture, skice in risbe z dvema jasnima in ljudstva«. ključnima namenoma: prva zadeva provenienco Iz prispevka v La Voce del Popolo, (14. 6. avtorjev, ki so istrsko-dalmatinskega izvora, torej 2024), ki ga je pripravila Ilaria Rocchi je razvidno, so bili rojeni in so delovati na območju omenjenih da je IRCI 14. junija 2024 v Trstu svečano odprl dežel, drugi namen pa je, da motivi predvsem sli- stalno razstavo oziroma »istrsko, reško in dalma- karskih del, predstavljajo istrske, reške in dalmatin- tinsko pinakoteko« (pinacoteca istriana, fiumana ske ambiente, kakor tudi Trst in Gorico z umetniki e dalmata ), ki jo označuje za izjemen podvig in drugih dežel, zlasti nemških in avstrijskih, ki so jih dosežek, saj se je s tem uresničil zgodovinski korak pritegnile njihove naravne in arhitekturne lepote v smislu ponovnega zbiranja, ohranjanja, študija in ter vidne osebnosti (Rocchi, 2024). valorizacije kulturne dediščine ter tradicije dežel Zlasti Sgarbijev, za italijansko stran dopadljiv, nekdanje Julijske krajine. Zlasti umetnost, naglaša, vešče napisan, emotivno nabit in populistično obarvan prispevek, je sicer zadel v bistvo problema, a odseva tisto značilno gleda- nje in interpretacijo zgodovine obmejnega prostora, ki smo mu priča že tja od konca 19. stoletja dalje, pa praktično vse do danes. Hkrati pa se- veda njegov prispevek zaradi vrste spornih, izkrivljenih, tenden- cioznih in povsem demagoških trditev, ne more ostati brez odgo- vora oziroma ustrezne interpretacije tako 13 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 11 in 12: Območje Julijske krajine v času med obema svetovnima vojnama (levo) in nove politične meje, ki so se zarisale v letih 1945–1954 (desno) (Wikimedia Commons). je nastala z znanimi nacionalističnimi stališči o povsem »italijanskem značaju« (italianità) Istre, pri čemer je odločujočo vlogo igral tudi »nacionalni prestiž« s prepričanjem, da bi se po eni strani z evakuacijo umetnin izgubil »italijanski značaj« same pokrajine, po drugi strani pa njeno utemeljevanje, da je z eva- kuacijo želela umetnine in ostale predmete kulturne dediščine, »zaščititi pred bombar- diranjem in vojnim pustošenjem«, ki pa ga je pravzaprav povzročila sama z vstopom v drugo svetovno vojno na strani nacistične Nemčije z vsemi posledicami, ki jih je ta odločitev prinesla Italiji. Teritorialno izgubo večjega dela nekdanje Julijske krajine in začrtanje novih političnih meja po letu 1945 oziroma 1954, pa je po drugi strani izkoristila kot »tehten« argument, da umetnine, arhive in dragocene knjižne izdaje, ki jih je leta 1940 oziroma 1944 evakuirala v vilo Manin in Be- netke, zadrži na svojih tleh, saj je teritorij, od koder so te umetnine in arhivi izhajali, sedaj pripadal drugi državi. evakuacije kot restitucije umetnin, ki je tudi pred- met pričujoče študije. S soavtorico, dr. B. Mader, želiva torej osvetliti širšo problematiko odnašanja oziroma evakuacije umetnin, arhivskega, knjižnič- nega in arheološkega gradiva ter zahtev po njihovi restituciji, najprej po prvi svetovni vojni, ko se je Italija znašla med zmagovalci in uspela nekdanji cesarski Avstriji »iztrgati« večji del tega gradiva z območja lombardsko-beneškega kraljestva, zlasti pa nekdanjega Avstrijskega primorja, nato pa se posvečava obdobju med obema svetovnima vojna- ma, ki je ob splošnih razlogih in sprejeti zakono- daji, leta 1940 vodilo tedanjo fašistično Italijo do odločitve o množični evakuaciji umetnin, kasneje pa še arhivov in dragocenejših knjižnih zbirk z obmejnih pokrajin. Pri tem opozarjava zlasti na po- polno nasprotje oziroma paradoksalno situacijo, ki 14 ISTRSKE UMETNINE KOT PREDMET KOLEKTIVNEGA SPOMINA IN NACIONALNE ZAVESTI Znanstvena, zlasti pa kulturna prizadevanja ita- vsi temeljni elementi istrske mentalitete (Bufon, 2001, lijanskega izobraženstva v tem obdobju, predvsem 283). Zaradi tega svojega novega položaja je Istra v od osemdesetih let 19. stoletja pa tja do konca druge širšem evropskem prostoru poseben primer obmejne svetovne vojne oziroma do leta 1954, so bila vpeta, kot regije, ki je in še bo zaposloval številne raziskovalce omenjeno, v okvir tedanjih nacionalističnih teženj po njenih družbenih, etničnih, jezikovnih in kulturnih zna- dokazovanju italijanskega značaja Istre, zlasti njenih čilnosti, od katerih je problem evakuacije umetnin in mest z dolgo romansko-municipalno tradicijo. Pri na- predmetov kulturne dediščine v razponu od 19. stoletja cionalnem opredeljevanju namreč ni zadoščala več le pa tja do prvega povojnega časa, le eden od vidnejših »svobodna« izbira na podlagi kulturnih (jezikovnih) ar- problemov njene novejše zgodovine. gumentov, temveč je postajal vedno pomembnejši tudi Ob tem ni možno spregledati Sgarbijevega poudar- izvor. Ideologija nacionalne homogenosti in socialnega ka, da bi morala biti zamisel o postavitvi stalne razstave miru, že na prelomu 19. in 20. stoletja temelj politič- istrske umetnosti v Trstu, četudi ločene entitete, vsega nega in ideološkega nastopanja na primeru istrskega spoštovanja vredna, predvsem zaradi zgodovinskega italijanstva, je vedno bolj operirala z izvorom oziroma spomina. Torej muzejska zbirka, ki daje na ogled enega krvjo in si je pri tem zlasti pomagala z zgodovino. Z od svojih najbolj plemenitih in ustvarjalnih nagibov, naj njeno pomočjo je italijanski liberalno-nacionalni tabor bi postala kraj »kolektivnega spomina« ter zavesti za poskušal dokazovati »kontinuiteto« romanske oziroma preteklost, sedanjost in prihodnost v dobrobit Istranov italijanske prisotnosti na istrskih tleh od antike pa do (Sgarbi, 2005, 41). najnovejših obdobij. Z zgodovinsko zavestjo se ideo- V svojem prispevku Slovenski kraji spomina. Pojmi, loško potrjuje pač vsak nacionalizem in, kot ugotavlja teze in perspektive zgodovinskih raziskav, avtor S. Max Weber, so nosilci nacionalizma vedno v tesni Jerše (2017),3 izhaja iz intervjuja, ki ga je pred leti korelaciji z interesi »prestiža«, zato ideja nacije vedno dal tržaški pisatelj Boris Pahor ter izpostavil zlasti vsebuje tudi idejo »misije«, ki se opravičuje s kulturno besedi pričevanje in spomin. Zaveza k pričevanju misijo, vendar je treba dodati, da daje nacionalni zave- o zgodovinskih izkušnjah 20. stoletja, ki so bile po sti v zadnji instanci pomembno noto skupna politična Pahorjevem mnenju, predvsem izkušnje hudega in usoda oziroma skupna politična borba na življenje in trpljenja, ter ohranjanje spomina nanje in ohranjanje smrt. V taki situaciji se zgodovinska zavest ne postavlja spomina na zgodovinski kontekst in razvoj, ki sta do le v službo naroda, temveč tudi v službo dnevne politi- takih izkušenj pripeljala, je bila zanj civilizacijska in ke, ki se nedvomno zrcali tudi ob vprašanju evakuacije etična zaveza do naroda in nacije pa tudi do človeka oziroma restitucije umetnin in predmetov kulturne de- in človeštva sicer. S takšno držo se Boris Pahor paradi- diščine iz Istre (Žitko, 2015b, 172). gmatično umešča v diskurz spominjanja, ki zavzema Današnja Istra je zaradi velikih etničnih, političnih v sodobnem javnem prostoru eno izmed osrednjih in družbenih sprememb, precej drugačna od historič- mest, njegovo poglavitno sporočilo, pa je mogoče ne, tradicionalne Istre, kakršna se je izoblikovala med strniti z besedami: brez spomina na preživelo trpljenje 15. in 18. stoletjem. Kjer je bila še do nedavnega bolj in prestano hudo obstaja nevarnost, da se hudo vrne ali manj jasna etnična meja, je dandanes le še okvir in trpljenje ponovi. Zgodovina, znanost o preteklosti, nekega kulturnega prostora, ki je izgubil dobršen del postane s tem pripoved o sedanjosti in prihodnosti svojih glavnih nosilcev, a vendarle ohranja svoj pomen (Jerše, 2017, 246). Pripisovanje takšne vloge in na- v pogledu regionalne identitete istrskega prebivalstva in loge pa od zgodovinske znanosti seveda terja svojo vpliva celo na prebivalstvo, ki se je sem naselilo od dru- interpretacijo in stališče in to prav posebej zato, ker god. Poleg tega se je z eksodusom avtohtonega prebi- sodobni spominski diskurz ni niti nekakšna naravna valstva ta identiteta prostorsko močno razširila in vpliva danost, niti ni svojevrstna antropološka konstanta na oblike prostorske povezanosti širšega regionalnega posameznikov in njihovih družb, pač pa historični okolja. Istra tako kljub radikalnim spremembam ostaja fenomen relativno mladega datuma, povezanega v relativno homogeno historično in kulturno območje, našem primeru s prelomnimi zgodovinskimi mejniki, ki si ga dandanes delijo tri samostojne države (Italija, ki so globoko zaznamovali naš obmejni prostor. Vanj Slovenija, Hrvaška) in čeprav je njihov »istrski« delež v prav gotovo sodi problem velikih povojnih migracij demografskem in teritorialnem pogledu zelo različen, oziroma eksodusa istrskega prebivalstva, ob tem pa je obenem res, da so v vseh treh enotah prisotni prav tudi vprašanje njegove premične kulturne dediščine, 3 Kot konkreten primer, uporabljen ob koncu te študije, služi zlasti delo Ricordi piranesi di Lidia Predonzani Izzo z naslovnim mo- tom: »I ricordi sono come semi: possono germogliare…« (Predonzani Izzo, 2008). Kot drugi primer te vrste lahko služita tudi deli »Va Pirano in mezzo allonde…« (Va Pirano, 1975) in »Pirano. Le nostre radici« (Pirano, 1987). 15 MED BENETKAMI IN DUNAJEM ki naj bi torej na novi lokaciji, po mnenju V. Sgarbija, pokazalo na prisotnost ekskluzivizma, demagogije, postala »kraj kolektivnega spomina in zgodovinske zavajanja in zaprtosti vase ter ksenofobičnega razmerja zavesti Istranov«. do drugih, nekaj pa je vendarle tudi dokaj uravnove- Seveda je ob tem možno trditi, da je spominski šenih in objektivnih pogledov na obmejni prostor in diskurz izrazit fenomen 20. stoletja, ki se hkrati podalj- njegov multikulturni značaj skozi stoletja. Če začnemo šuje v 21. stoletje in s tem postaja fenomen modernih pri delu Leopolda Barija z naslovom LIstria ieri e oggi in postmodernih družb. Sama narava tega diskurza (Bari, 1984), avtor v zaključnih mislih podaja značilna pa zahteva odgovor na vprašanje, ali sta bolečina in stališča o tem, kako je druga svetovna vojna s trdimi trpljenje njegovi poudarjeni vsebini, kar velja tako za stališči zaveznikov izničila in preprečila rezultate, ki jih spominjanje posameznikov kot za spomin skupnosti. je Italija s »krvjo in požrtvovalnostjo« dosegla z zmago Obe sentenci namreč opozarjata najprej na mehanizem leta 1918 ter cesarski Avstriji iztrgala njene obmejne spominjanja, se pravi nacionalni ponos in drugič, na pokrajine. Po koncu druge svetovne vojne zavezniki niso najbolj ozko spominsko sito, na katerem se nabirajo hoteli več upoštevati nobenega od navedenih razlogov, izkušnje iz preteklosti, se pravi hudo trpljenje ali ki pa naj bi ostajali še vedno aktualni, tako kot leta 1915, vsaj občutek obojega. Vse to pa velja tako za spomin ko je Italija vstopila v vojno proti centralnim silam in posameznika, kot tudi za spomin skupnosti, torej za je v zameno dobila obmejne pokrajine, ki pa si jih je kolektivni spomin (Jerše, 2017, 248).4 »krvavo priborila«. V nadaljevanju avtor najprej navaja Spomin je torej možno pojmovati kot izrazito kul- etnične razloge; Po njegovem je večinsko prebivalstvo turno-zgodovinski fenomen in kot takšnega tudi celoten istrskega polotoka italijanskega značaja. Slovanska diskurz v okviru vsakokratne politične skupnosti. Ob »manjšina« ni mogla na noben način doseči oziroma vrsti vprašanj, na katera sodobni preučevalci spomina prepričati v utemeljenost svojih teritorialnih zahtev na ne dajejo enoznačnih odgovorov, so si vendarle enotni osnovi etnične slike, kakršne se je jugoslovanska stran, v tezi, da pri oblikovanju in negovanju spomina ne gre kot navaja, posluževala tudi pri koroškem plebiscitu ali le za kulturni fenomen, pač pa tudi za izrazito politično pa celo na Bavarskem, kjer naj bi živelo na tisoče jugo- vprašanje. Spominski diskurz je torej predvsem funkcio- slovanskih delavcev v iskanju zaslužka. Poleg tega naj bi nalno opravilo, oziroma vzvod za oblikovanje identitete Jugoslavija kot državna entiteta nastala šele po letu 1918 skupnosti ter identiteto, tj. idejno ali ideološko, nazor- kot Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev na razvalinah sko, nacionalno in siceršnjo interpretacijo njenih članov. habsburškega imperija, h katerega koncu in uničenju je Kraji spomina skupnosti so torej njeni loci communes, v veliki meri pripomogla ravno Italija. idejni temelji, na katerih in s katerimi vsakokratna sku- Sledijo kulturni razlogi: na istrskih tleh ni nikjer za- pnost oblikuje sebe, legitimira svoja razmerja do drugih znati sledi o slovansko-balkanski civilizaciji. Slovanska in se daje prepoznavati drugim skupnostim. Zgodovina, civilizacija je sicer nastala mnogo stoletij za latinsko znanost o preteklosti, ima pri vsem tem pomembno vlo- oziroma italsko, prvi spomeniki pa naj bi bili razvidni go in spomin skupnosti na preteklost in njeno sklicevanje šele v 6. oziroma 7. stoletju v »gradiščih«, prvo tiskano na zgodovino sta kar najtesneje povezana. knjigo v slovenskem jeziku pa naj bi šele leta 1550 iz- A vsako vztrajanje na ekskluzivnosti določene dal »Primo Trubar«. V opombi še pripominja, da v času, kolektivne identitete, tudi nacionalne ali kulturne, ko si je slovansko prebivalstvo na podeželju šele gradilo meni Ksenija Šabec (2005), (lahko) vodi v izolacijo svoja borna bivališča, ki jih je čas že zdavnaj uničil, in nespoštovanje drugega, ki s tem postane priročen je »italijanska umetnost« postavila Eufrazijevo baziliko »grešni kozel« za obstoječe probleme. To je razlog, v Poreču, cerkev sv. Frančiška v Pulju, sam Pulj pa je zakaj po eni strani priseganje na zaprtost vase, na sa- lahko v Padovo že poslal svojega odličnega arhitekta, mozadostnost, na dojemanje nacije in njene kulture kot redovnika Jacopa, ki je sodeloval pri gradnji cerkve sv. »svete in nedotakljive« na t. i. domačijsko-folklornem Antona, kot navaja E. Sestan (Bari, 1984, 83, op. 64). principu ne vzdrži, ker je pač zgolj izraz narodovega in Geografski razlogi, s katerimi avtor dokazuje, da je predvsem človeškega strahu pred izzivi drugačnega in že sama narava zelo jasno in nedvoumno vzpostavila običajno vodi v ksenofobično razmerje do drugih. meje dveh državnih entitet. Torej geografske meje, ki V nadaljevanju bo ravno nekaj primerov italijanskih se povsem ujemajo z etničnimi in o katerih govorijo že literarnih in zgodovinskih del, ki se nanašajo na Istro, Ciceron, zlasti pa Dante Alighieri, Paolo Diacono, Flavio 4 O fenomenu krajev spomina (lieux de mémoire) sicer govorijo študije Maurica Halbwachsa, Pierra Noraja, Reinharda Kosellecka in mnogih drugih, med domačimi pa zlasti M. Verginelle; leta 2016 je v Ljubljani v organizaciji Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete in Muzeja za novejšo zgodovino Slovenije, potekala razprava z naslovom Slovenski kraji spomina – pojmi, teze in per- spektive zgodovinskega raziskovanja (Jerše, 2017, 246). 16 ISTRSKE UMETNINE KOT PREDMET KOLEKTIVNEGA SPOMINA IN NACIONALNE ZAVESTI Biondo in Marin Sanudo, zaključuje pa s Carlom Catta- avtorica naglaša, da je ob njenem izbruhu leta 1914, neom, Garibaldijem in Wilsonom. Ravno njemu, zlasti Italija morala ostati nevtralna vse do zadnjega, ohranja- pa njegovim 14. točkam oziroma pravici do samoodloč- joč s tem svojo gospodarsko moč in demografske poten- be narodov pa oponira, da se želi maščevati oziroma ciale. To je bilo predvsem stališče nekdanjih ministrov, zanikati »pravo do osvojitve« (diritto di conquista), ki bi med njimi nekdanjega predsednika vlade Luzzattija ga moral sicer obsojati in dejansko niti ne obstaja, saj naj oziroma socialistične stranke. A Italija vendar ni mogla bi ga zanikal tudi sam Churchill (Bari, 1984, 83). ostati nevtralna in je vsekakor morala poseči po orožju Ob koncu se ustavi tudi ob vprašanju toponomastike, ki s težnjo po uresničenju svojih zgodovinskih inspiracij je lahko po njegovem zgolj italijanska, saj jo je tudi lokalno na območju Vzhodnih Alp in Jadrana. Tvorci teh aspi- prebivalstvo uporabljalo skozi stoletja bodisi v zasebnem racij so bili zlasti socialisti-reformisti, nekateri poslanci kot javnem življenju. Priznana je bila v obdobju mnogih iz republikanskih, liberalnih in nacionalističnih vrst. Do vladavin in upravno-političnih sistemov, ki so vključevali italijanske napovedi vojne je prišlo 24. maja 1915 in je istrski polotok, nazadnje celo Avstro-Ogrska v uradni na strani cesarske Avstrije izzvala občutek ogorčenosti kartografiji in na poštnih žigih. Toponomastika, ki naj bi in zamere, razen obtožb o zahrbtnosti in izdajstva. Vse večinoma izhajala iz latinske osnove in jo je upošteval tudi do zadnjega je bila sicer Avstro-Ogrska Italiji pripravlje- Ortelio, holandski geograf 16. stoletja v svojih topografskih na odstopiti nekatere obmejne pokrajine, ki so zadevale kartah Istre, natisnjenih in izdanih na Dunaju. zlasti Tridentinsko in mejo na Soči, a niti zdaleč niso Sedaj pa, zaključuje avtor, so vse toponime uradno odtehtale italijanskih zahtev oziroma ciljev, ki si jih je zamenjali oziroma nadomestili s slovanskimi, ki pa so zastavila že poprej, zlasti obrambo »italijanskega zna- zgolj sad odnosno variacije ali pa prevedenke italijan- čaja« obmejnih pokrajin in »varnih meja« na vzhodu skih toponimov, kar pa lahko privede, zlasti pri mlajših Italije, ki bi bile bistveno drugačne od onih iz leta 1866. obiskovalcih, do zmede in dezorientacije. Tako odloči- V nadaljevanju glede tajnega Londonskega sporazu- tev sedanjih oblasti, ki vodi v »raznarodovanje« vsega ma z zahodnimi zavezniki iz leta 1915 naglaša, da je kar je italijansko in je do neke mere dediščina nekdanje le-ta Italiji zagotavljal vključitev Trsta z okolico, grofij cesarske Avstrije, lahko zavržemo in se ji postavimo po Gorice in Gradiščanske, celotno Istro vse do Kvarnerja, robu z naslonitvijo na zgodovinske in kulturne postulate, priključitev dela Dalmacije z Zadrom, Drač in Valono a je hkrati nesprejemljiva zlasti s pravnega vidika. Da bi na območju južnega Jadrana. Omenjeni dokument preprečili nadaljnjo zmedo in dezorientacijo ter v upa- sicer ni omenjal Jugoslavije, temveč se je nanašal na nju, da imena »naših« mest ne bodo pozabljena hkrati Hrvatsko, Dalmacijo in Črno Goro, a je razpad Avstro- z njihovo zgodovino, smo pripravili v nadaljevanju tudi -Ogrske leta 1918 postal eden od ključnih vojaških kar najbolj celovit seznam imen oziroma terminov z ciljev Italije (Pacella, 2004, 108). Če bi namreč, kot območja Istre, Kvarnerja in Dalmacije v obeh verzijah: pravi v nadaljevanju, avstrijska dominacija tudi po tradicionalni oziroma izvirni in aktualni v slovenskem in vojni ostala nedotaknjena, Italija ne bi mogla uresničiti hrvaškem jeziku, vključujoč tudi povzetek najpomemb- svojih ozemeljskih aspiracij, saj bi ji to preprečevala nejših zgodovinskih podatkov (Bari, 1984, 85). še vedno mogočna habsburška monarhija s svojo Kot primer enostranske in tendenciozne interpre- zaveznico Nemčijo, tako pa je formiranje nove države tacije oziroma tolmačenja etničnega značaja Istre v Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina smislu njene italijanskosti (italianità), lahko služijo SHS) na tem ozemlju bistveno olajšalo uresničenje tudi zaključne misli v delu Annalise Pacella »LIstria italijanskih aspiracij. V tem kontekstu tudi označuje nellopinione pubblica italiana dal 1914 al 1919« kot izjemno pomemben dokument »rimski sporazum« (Pacella, 2004). Avtorica naglaša, da je bila Istra vedno kot posledico krfske deklaracije z dne 20. julija 1917 znova težaven in kočljiv predmet zgodovinskih inter- ter s tem v zvezi italijansko naklonjenost do formiranja pretacij, ki imajo na tisoče različnih mnenj in izkrivlje- mlade jugoslovanske države. Pri oblikovanju »rimskega nih resnic. Pri tem pa gre, po njenem mnenju, za skupni sporazuma« so sodelovali številni predstavniki različnih imenovalec in sicer njen italijanski značaj (italianità), političnih struj in pogledov na bodočo politično kon- ki izhaja iz njene zgodovine, geografske lege, prebival- stelacijo severnega Jadrana, za katere so historični in stva in književnosti. Njen nacionalni ponos oziroma strateški razlogi, stoletni »italijanski značaj dalmatinske italijanski značaj, naj ne bi nikoli klonila pred katerim obale« tako v jezikovnem kot kulturnem pogledu, ki ga koli sovražnikom. Izbrisana na dunajskem kongresu avstrijska nadvala ni mogla nikoli izbrisati, ostajali po-1814/15 in stisnjena v kot že pred bitko pri Visu ozi- glavitni argument za ohranjanje italijanske prisotnosti roma pristopom k Trojni zvezi, se je Istra vrnila k vr- na tem območju. Nekateri drugi, ki so sledili idejam huncu svoje slave s prvo svetovno vojno. V zvezi z njo, Mazzinija, Tommasea in drugih ideologov italijanskega 17 MED BENETKAMI IN DUNAJEM risorgimenta in zahtevali priključitev Trsta in Istre, pa avtor, soglašajo tako Italijani, tudi tisti, ki so se izse- so menili, da bi bila vključitev obsežnejših predelov lili, kot Jugoslovani, ki so ostali ali pa prišleki, ki so se vzhodno-jadranske obale krivična do slovanskega naselili na tako imenovanem »odstopljenem teritoriju«, življa, saj naj ne bi bila nujna za varnost Italije na tem čas pa je na celotnem območju nekdanje vzhodne meje območju oziroma za kasnejše nadloge in sitnosti, ki bi vendarle pokazal nekatere »zdravilne« učinke. A ostal jih aneksija teh ozemelj sicer prinesla v primeru nove je spomin. Potreba po njegovem obujanju oziroma vojne. Šlo je torej za različne struje in poglede, a so takratnem dogajanju, bi moral biti opomin za vse, tako se v okviru »rimskega sporazuma« bolj ali manj vsi za protagoniste, kot njihove žrtve. Ključno pri tem je, strinjali, da je potrebno delovati v korist osvoboditve da si morata obe strani priznati napake, da morajo biti južnih Slovanov izpod avstrijskega jarma in omogočiti napake kaznovane, tako za tiste, ki so jih izvršili, kot formiranje samostojne jugoslovanske države, kar bi naj za one, ki so jih bili deležni. Na samem začetku je bil tudi eden od poglavitnih interesov Italije ter naj bi vsekakor vojna z vsem, kar lahko povzroči: pustošenja, o bodočih mejah novo nastale države razpravljali na nasilje, ropanje, lakoto nedolžnega prebivalstva, zato mirovni konferenci, na temelju stališč »rimskega spora- bi morala postati nauk vsem tistim, ki jo napovejo in zuma«. Z vstopom ZDA v prvo svetovno vojno, zlasti pa stopajo vanjo. Jugoslovanski narodi so na lastni koži s stališči predsednika Wilsona, izraženimi v 14. točkah, občutili okupacijo in vojaško invazijo tujih armad, ki naj bi zagotavljale svetovni mir, je bilo jasno zaznati, rušenje mest in požiganje vasi, deportacije in pobijanje naglaša avtorica, da ne bo priznaval tajnih sporazumov nedolžnega prebivalstva. Po drugi strani pa je avtohtoni in naj bi zato zavračal vsako veljavnost določil tajnega italijanski živelj vzdolž vzhodne meje na lastni koži Londonskega sporazuma in pravice Italije do zasedbe doživljal vso brutalnost jugoslovanskega maščevanja. predvidenih ozemelj na območju vzhodnega Jadrana. V Avtor uvodna razmišljanja zaključuje z besedami, da tem kontekstu, še poudarja, bi si morala Italija prizade- po »prvem in drugem fašističnem nasilju, po vojaški vati za sklenitev posebnega sporazuma s predsednikom okupaciji jugoslovanskega ozemlja, je končno v Istri Wilsonom in mu predstaviti svoja stališča, ki naj bi bila nastopil čas, da premaga in preseže nekatere zablode, povsem legitimna in nikakor ne posledica oziroma sad saj so Istrani ob tolikih žrtvah, plačali vse posledice kakršnih koli imperialističnih teženj (sic!) Tako so se početja fašističnega režima, plačali s tem, da so se stališča pariške mirovne konference za italijansko stran razpršili daleč naokrog tja od Trsta in drugih italijanskih pokazala kot dokaj kontroverzna, saj se je vzhodna meja mest, pa vse do Amerike in Avstralije, skratka povsod izkazala za mnogo bolj komplicirano od one na severu, tja, kjer so naleteli na odprta srca in sočutje« (Giuricin, bila pa je vsekakor mnogo bolj pomembna za našo 1981, 14). Svoja razmišljanja zaključuje z mislijo, da je »varnost in ohranjanje naše nadvlade« nad jadranskim »težka krivda« prebivalstva z območja skrajnih vzho- prostorom. Kompleksno vprašanje pristanišč v Trstu in dnih meja Italije med Trstom in Reko, vodila do mno- na Reki ter njuno širše zaledje, seveda ni bilo rešljivo le žičnega eksodusa v najbolj neprimernem političnem, na podlagi etničnih, geografskih in strateških kriterijev. ekonomskem in psihološkem trenutku, v kakršnem se Na vzhodu bi morala italijanska suverenost torej segati je znašla tedanja Italija pa tudi sama Evropa, saj bi v do Kvarnerja, na severu pa do Brennerja, do česar je kasnejših obdobjih to vprašanje prepustili pogajanjem. imela Italija »sveto pravico«. Znotraj teh meja bi seveda Istrani, ki so predstavljali pomemben del poražene živele tuje manjšine, a oblikovanje nacionalne države nacije v vojni pustolovščini, so na lastni koži plačali brez njihove pripojitve in asimilacije, bi bilo v tem kon- kazen za početje takratnega režima, ki se mu niso kretnem primeru povsem nepredstavljivo. »Varna meja« množično uprli. Individualni odpor posameznikov, je je bila torej edina garancija za ravnovesje, svobodo in seveda vodil v takojšnje kaznovanje, ki je bilo hujše od pravičen mir za narode in je zato Italija vstopila in zma- eksodusa, katerega dimenzije pa ni nihče pričakoval. gala v prvi svetovni vojni, da bi s tem tudi ostalemu delu Zato je pravično, da priznamo zasluge Istranom, ki so evropskega kontinenta oziroma sveta prinesla svobodo, ostali sinonim za begunce, ne da bi pri tem vzbujali mir in pravičnost (sic!) (Pacella, 2004, 111). pozornost in vznemirjali svoje sonarodnjake v trenutku, Tudi v uvodnih mislih Giannija Giuricina v delu ko ni bilo časa za sočutja različnih vrst. Ob vprašanju, »LIstria è lontana. Un esodo senza storia« (Giuricin, ali bi se po tolikih letih vrnili, če bi se razmere spreme- 1981), je moč razbrati, da nikakor ne gre za izgubljanje nile, pa bi bil odgovor v večini primerov odklonilen. časa, če se posvetimo refleksijam, povezanim z vpraša- Istra, kakršna je obstajala pred 30 in več leti, ne obstaja njem, kaj prinašajo vojne in če drugega ne, je odgovor več: ostaja zgolj v globokem spominu beguncev, v spo- vedno enak: posledice nikoli ne govorijo v prid vojne! minu na izgubljeno otroštvo ali pa leta odraščanja, ki O pretekli zgodovini Istre lahko dandanes, nadaljuje so bila po svoje lepa in brezskrbna (Giuricin, 1981, 18). 18 ISTRSKE UMETNINE KOT PREDMET KOLEKTIVNEGA SPOMINA IN NACIONALNE ZAVESTI Na zanimiva razmišljanja o eksodusu Istranov tleh oziroma na teritoriju, kjer je bila vzpostavljena za-naletimo tudi v delu Pasquala De Simoneja, »Memorie vezniška vojaška uprava. Šlo je za izkušnje tistih, ki so sullIstria della resistenza e dellesodo« (De Simone, prestali fojbe in deportacije tja do leta 1947 in kasneje. 1971), kjer avtor ob vprašanju, zakaj je prišlo do ekso- Med njimi se je tudi na stotine komunistov podalo na dusa, odgovarja, da se to vprašanje v različnih obdobjih pot eksodusa ter zavračalo novo nastalo situacijo, bo- pojavlja v različnih oblikah, in sicer polemičnih, ki so disi zaradi želje po lastnem alibiju z ozirom na to, da jih postavljali predvsem italijanski komunisti ter so v je eksodus radikalno spremenil nekdanjo podobo Istre, času eksodusa poslali v Pulj svojega dopisnika. Ta je pri tem pa niso bili sposobni priznati tudi svojo krivdo navajal, da mnogi iz Pulja odhajajo, a obenem nekateri za novo nastali položaj. tudi prihajajo. Ob tem se sklicuje na Salveminijeve Zatiranje Italijanov, zaključuje avtor, se je kazalo na misli, zapisane januarja 1945, v katerih pravi, »da ni različne načine, vključno s tem, da se je celotna oblast Italija tista, ki bi zahtevala karkoli, temveč je italijanski osredotočila v enih rokah, saj niso prepovedali le delo- živelj Trsta in Istre tisti, ki ima pravico do tega, da ohrani vanja različnih strank, temveč tudi različnih kulturnih svoj italijanski značaj oziroma nacionalno pripadnost«. društev, ki so jih dovolili šele kasneje ter so lahko znova Istrani so se med drugim tudi borili proti policijskemu, vzpostavljali stike z matično domovino oziroma »ita- totalitarnemu in antidemokratičnemu jugoslovanskemu lijansko nacijo«, kot pogosto naglaša Unija Italijanov režimu, ki je politične, verske in nacionalne svoboščine Istre in Reke (De Simone, 1971, 65). podrejal državi in vsiljeval svojo etiko tako med osvo- Podobna razmišljanja zaznavamo tudi v delu, ki ga bodilno vojno, kot po njej ter je šele v zadnjih letih je napisal Guido Miglia in nosi naslov ISTRIA. I sentieri postal manj nepopustljiv v svojih direktivah ter bolj della memoria (Miglia, 1990). V uvodnem poglavju z spravljiv in miroljuben v odnosu do italijanske manjši- naslovom Essere di frontiera, pojasnjuje, da je v njem ne. Eksodus naj bi tako predstavljal zaključek borbe za zbral članke in feljtone, ki jih je objavljal v tržaškem demokratične principe, obsodbo obstoječega režima in dnevniku Il Piccolo okoli leta 1970, v knjižni obliki pa afirmacijo zahteve po preživetju in svobodi ter potrebe naj bi izšli skoraj po dvajsetih letih, ko tako v njem kot po nadaljevanju nekdanjega življenja v okviru »latinske mnogih drugih ostaja še živ spomin na Istro, v katero civilizacije«, po svobodnem izražanju verskih čustev se mnogi občasno vračajo, saj tam ostajajo njihove mlajših rodov in njihovi vzgoji v nekdanji beneški tradi- korenine in z občutkom, ki je hkrati sladek in grenak. ciji. Korenine eksodusa so torej izvirale v »naklonjenosti in ljubezni do domovine, kakor tudi nezdružljivosti z Vračam se, da bi se naužil vonja svoje istrske zemlje, družbeno, kulturno in ekonomsko ideologijo komu- se soočil s sedanjostjo, znova videl svojo rojstno nizma«. S priznanjem impozantnosti samega eksodusa hišo in bližnje ulice za puljsko areno…vsakokrat je potrebno hkrati ugotoviti tudi njegov pomen v poli- srečam tudi nekaj tistih, ki so ostali, tudi sinove in tičnem pogledu. V tem oziru objektivni arhivski viri in vnuke, ki ne vedo ničesar o tistih strašnih časih, ko navedbe, med drugim tudi Diega De Castra in drugih so njihovi starši sledili priporočilom in nasvetom Istranov, ki so bili v času vojne in prvega povojnega Palmira Togliattija in drugim odgovornim iz vrst časa daleč od rodne Istre, so obžalovali izseljevanje tedanje politike, ki so istrskim Italijanom naročali, italijanskega življa ter ga označili kot nacionalni samo- da morajo ubogati jugoslovanskega predsednika mor, saj je bila s tem praktično onemogočena obramba Tita in bratovsko sprejemati novo jugoslovansko nacionalne kulturne dediščine, odslej prepuščena zgolj državno tvorbo, ki si je prizadevala, da bi meje svo- njeni manjšini. O tem fenomenu so pisali mnogi, npr. je države prestavila na Sočo [sic!]. Poslušati smo Francesco Semi je v svojem prispevku La resistenza ita- morali gesla, da ni »Tito tisti, ki hoče Istro, temveč liana pisal o Italijanih, ki »so jim morda slabo svetovali« je Istra tista, ki hoče Tita!«, torej gesla iz časov (De Simone, 1971, 64). sovraštva in maščevanja, pa ne le s strani Slovanov, Boleče je, nadaljuje avtor, ugotavljati končne po- ki so si prisvajali to ozemlje, temveč tudi s strani sledice eksodusa pri masi italijanskega prebivalstva, mnogih Italijanov, ki so bili tu rojeni ali pa prišleki a hkrati ni pravično zvračati odgovornost za storjeno iz drugih predelov Italije, ki niso poznali naše zgo- zgodovinsko napako na drugega, kot na tiste posame- dovine in bili prežeti s stalinistično ideologijo. Tisti, znike, ki so dovolili, da se je uresničila najslabša mo- ki so nasprotovali aneksiji k Jugoslaviji, niso bili žna rešitev, saj so lahko slutili, kakšne bodo posledice. označeni le kot sovražniki, temveč tudi kot naspro- A hkrati je treba priznati, da so se za eksodus odločili tniki »ljudstva«, sovražniki revnih slojev, italijansko- tudi Istrani sami, ki so morali vse od začetka okupacije -slovanskega bratstva, bedni ostanki fašizma. Da bi iskati pribežališča pred preganjanjem na italijanskih lahko postali prijatelji in bratje, bi morali sprejeti 19 MED BENETKAMI IN DUNAJEM aneksijo celotnega istrsko-kvarnerskega območja, Ta podoba, naglašata, vsaj deloma odraža realno tja od Trsta in Furlanije ter Soče k Jugoslaviji, ki je stanje, hkrati pa tudi odpira možnost enostranskega izšla kot zmagovalka iz partizanskega boja, za raz- ocenjevanja drugih fenomenov, kot so identiteta, na- liko od poražene in ponižane Italije, za katero smo cionalne komponente, konflikti in družbeno-politični morali, pozabljeni od vseh, plačati najvišjo ceno. odnosi znotraj samih etničnih skupnosti. Te različne Na lastni koži smo morali preizkušati, kaj je lažje oblike etničnih skupnosti na širšem jadranskem in ugodneje – postaviti se na stran zmagovalcev, ali prostoru pa istočasno vodijo k njihovi izoliranosti in pa použiti vso grenkobo in zapuščenost vseh tistih, marginalizaciji, ki jo lahko po mili volji označujemo ki vojno izgubijo in so, kot je navedel Guicciardini kot škodljive ali pa koristne. že pred petimi stoletji – obtoženi za krivdo, ki jo Po mnenju obeh avtorjev gre za predstavo ozi- niso nikoli zagrešili…. Ti časi so vendarle minili, roma dojemanje, ki se ne more potrjevati v večini morda za večno, in trudim se, da bi svoj pogled zgodovinskih del, četudi po drugi strani niso poznana raje uprl v prihodnost in izkoristil tisto, kar je ostalo širši javnosti. Ta predstava se sicer nagiba k drugačni od moje rodne dežele ter jo približal Italiji, torej perspektivi: tako dogodke kot protagoniste znotraj ta naš stari istrski hrast, ki so ga stoletja napajale jadranskega prostora bi lahko bolje spoznali in dojeli, življenjske sile in je znal ohranjati svoj večetnični če bi jih ocenjevali kot lokalne faktorje zlasti v med- značaj, a ga je to potiskalo v osamo in bremenilo sebojnih odnosih, njihovih idejah in mentaliteti, ki njegov razvoj. Najglobje korenine, ki jih je stoletja je sicer značilna tudi v drugih predelih Evrope, zlasti napajala Beneška republika, so dokončno umrle po njenih srednjih in vzhodnih pokrajinah ter obratno: strahotnem eksodusu v petdesetih letih prejšnjega dogajanje v jadranskem prostoru bi lahko ponudilo tudi stoletja, s tem pa se je začelo sušiti celotno drevo nekaj koristnih elementov za razumevanje nekaterih ter postajalo nekaj povsem drugega: to ni bila več fenomenov značilnih za tiste evropske prostore, kjer jih Istra našega spomina ali pa tista, ki se še mukoma preprosti sloji prebivalstva niso znali dojeti in jim sle- ohranja in morda celo rojeva nove poganjke kljub diti. V srednje-vzhodni Evropi, torej v času med drugo vsem oviram in nasprotjem, ki so se zgrnila nad polovico 19. in prvo polovico 20. stoletja, je nastopila nami in so pregnala z domov na tisoče in tisoče kriza tradicionalne, stoletne prevlade družbenih elit (se ezulov brez lastne krivde in so se tako na italijan- pravi med vladajočimi in podložnimi sloji) in njiho- skih tleh kot v drugih deželah čutili kot tujci, saj vimi kulturnimi značilnostmi (etničnimi, jezikovnimi, tudi vsako drevo umre na zemlji, ki ni njegova. verskimi). Deloma se je omenjena kriza preusmerila v (Miglia, 1990, 8) »modernizacijo« oziroma industrializacijo, tržno go- spodarstvo, razvoj transportnih povezav, pospešeno Neke vrste antologijo o jadranskem vprašanju sta v migracijo, urbanizacijo in naraščajočo asociacijo z svojem delu z naslovom Unepoca senza rispetto. An- nastankom in razvojem strankarstva in demokratičnih tologia sulla questione adriatica tra 800 e primo 900 oblik vladanja itd. (Pappucia & Cecotti, 2011), pripravila F. Pappucia in Že lep čas je glede tega prisotna razprava, pripo- F. Cecotti in v njem naglašata, da kadar je govora o minjata, ali ti fenomeni – v veliki meri prisotni tudi vzhodnem Jadranu med 19. in začetkom 20. stoletja, se v drugih predelih Evrope – predstavljajo nekakšne običajno oblikujeta dve predstavi: specifične značilnosti za srednje-vzhodno Evropo, ali • prva, ki je še vedno aktualna in v kateri prevladuje pa prevladujejo težnje po modelih zahodne Evrope? V dolg in radikalen etnični spopad med »Italijani in veliki meri je ravno ta problemski kontekst tisti, v kate- Slovani« ter polarizaciji med »dvema naciona- rega avtorja umeščata problematiko vzhodnega Jadrana, lizmoma« oziroma skupinama, ki pod vplivom razvidno tudi iz njunega dela (Pappucia & Cecotti, različnih ideologij, izražata potrebo po afirmaciji 2011, 12). Med drugim je šlo v obdobju 1943–1945, po odnosno obrambi lastne nacionalne identitete. njunem mnenju, za jugoslovanske teritorialne zahteve, • druga, ki je tej nasprotna in sloni na dolgi tradiciji ki so obsegala nekdanje območje Avstrijskega primorja – vsaj v nekaterih predelih – sožitja, multikultur- in jih prikazovale bodisi kot nacionalno odškodnino nosti in večjezičnosti med »italijansko, germansko slovenske in hrvaške nacionalne komponente oziroma in slovansko etnijo« ter med različnimi religijami kot »etnično osvoboditev italijanske komponente«. Od (zlasti katoliško, pravoslavno in židovsko). Danda- leta 1945 je na istrskem ozemlju pod jugoslovansko nes je ta predstava v nenehnem naraščanju, tudi v upravo – za kratek čas tudi v Trstu – socialistična oblast pogledu na ugoden razvoj in razplet medetničnih na hitro izvedla tudi nasilen poračun za nazaj (ne odnosov med sosednjimi narodi. le s fašizmom), ki je vključeval likvidacije in fojbe, v 20 ISTRSKE UMETNINE KOT PREDMET KOLEKTIVNEGA SPOMINA IN NACIONALNE ZAVESTI posameznih primerih kot posledico lokalnih obračunov, identitete. Naslov, ki sta ga avtorja dala antologiji naj bi kjer je šlo za nacionalno maščevanje oziroma socialni torej označeval to radikalno zavračanje razumevanja in radikalizem tedanjega komunističnega režima, ki si je vzpostavljanja odnosa do »drugih«, nad katerimi je bil prizadeval po svojem preživetju, po letu 1948 povrhu superioren in si zato niso zaslužili spoštovanja. Dokaj vsega še ogrožen zaradi kominforma. očitno se zaznava pri vladajočih nacionalnih kompo- O tedanjem dogajanju, menita avtorja, so se in se še nentah, zlasti v njihovih srednjih, deloma pa tudi nižjih vedno krešejo različna mnenja, razpeta med obtožbami slojih, da so težnjo po nacionalni prebuji slovanskega po drastičnem »etničnem čiščenju« na škodo Italijanov, elementa, občutili kot grožnjo in mu zato postavljali pa do realne ocene tedanjih razmer, kljub temu, da vsi različne ovire s tem, da niso sprejemati njegove različ- arhivski viri še vedno niso dostopni. Torej ta mnenja so nosti, prezirali njegove sposobnosti in darove, zavračali razpeta od teze o načrtu »slavo-comunisma« o osvo- in ignorirali jezik ter kulturo slovenskega in hrvatskega jitvi tega ozemlja kot »zadnjega dejanja barbarskega življa, in se nikakor niso bili pripravljeni vživeti v njihov ekspanzionizma« pa do teze o neizogibnem vračanju način življenja oziroma njihovo mentaliteto (Pappucia oziroma represalijah kot odgovor na preganjanje v & Cecotti, 2011, 178). preteklem obdobju. A zdi se dokaj sprejemljiva teza, Tega problema se dotika tudi doslej najbolj obširno četudi ni v celoti vključevala značaja vsiljene asimi- in kompleksno delo o Istri z naslovom »Istra skozi čas. lacije oziroma odstranitve italijanskega elementa, da Priročnik regionalne zgodovine Istre z navedbami o je politika tedanjega jugoslovanskega režima omejila mestu Reka« (Budicin, 2011). V uvodnih mislih urednik pravico mnogih in da bi oslabila soglasje tistega dela Egidio Ivetic naglaša, da so lagunske Benetke in Istra prebivalstva, ki je bilo sprva pripravljeno sodelovati, je najmanj skozi deset stoletij oziroma vsaj do 15. stoletja, ta režim raje vzpodbudil »masovni eksodus« (ne le itali- predstavljale enoten prostor severnega Jadrana oziroma janskega prebivalstva), ki je seveda radikalno spremenil neke vrste membrano, ki je združila celino z morskimi kulturno in jezikovno podobo istrskega teritorija. potmi, usmerjenimi proti vzhodnemu Sredozemlju. Ta Ob koncu 20. stoletja, zaključujeta, je koncept značilnost prehodnega območja – ob dejstvu, ki ga v za-»etničnega ozemlja« doživljal radikalne spremembe, ki dnjih 200 letih manj občutimo – pa ni mogla izpodriniti so vedno bolj vodile k zanikanju pravic »drugega« zla- neke druge značilnosti istrskega polotoka, in sicer tega, sti na etnično mešanih ozemljih ter je postajal eden od da predstavlja skrajno mejo nekega konteksta oziroma konfliktnih elementov »državljanskih vojn«, ki so imele državne tvorbe, kulture in jezika. Torej na morskih poteh za cilj osvojitev ali pa izpraznitev določenih teritorijev in na dejstvu, da je Istra polotok, vezan na gorato obmo- ter privedle do množičnih izselitev z etnično mešanih čje, ki se povezuje z Alpami, je potrebno iskati razloge, ozemelj. Pri tem pa ne smemo pozabiti na to, da so na zaradi katerih se je v Istri zaključevala rimska Italija in so tendence po separatizmu vplivali tako notranje politič- se tu vzpostavile meje bizantinske, frankovske in kasneje ni kot mednarodni razlogi, ki so bili pogosto močnejši germanske vladavine, zaradi katerih so Benetke v Istri od etničnih in so največkrat predstavljali bolj posledice postavile svojo prvo pomorsko posest in zaradi katerih se kot dejanske razloge za take težnje. Avtorja pri tem – jezikovno gledano – »zaključi Italija« in začenja »slo- naglašata, da so teritorialne težnje nacionalističnih vanski svet« in je habsburški imperij ravno tu vzpostavil gibanj »vladajočih narodov«, npr. Italijanov in Nemcev svoj obmorski dominij in sta ravno tu »Italija in Slavija« med 19. in 20. stoletjem, izhajale iz principa, ki je bil začrtali svoje nacionalne meje in se za njih borili. V tem nasproten principu o odvisnosti podeželja od mest na vmesnem prostoru, na meji med nekom in nečim, lahko narodnostno mešanih ozemljih. Princip, ki ga je udeja- Istro motrimo skozi različne filtre, a so do danes odločno njal tudi fašizem v svojih imperialističnih težnjah vse prevladovali nacionalni vidiki. Preteklost, tako kot dru- tja do druge svetovne vojne. god, zlasti v regionalnih območjih, tudi v primeru Istre še Besedo »spoštovanje« oziroma »spoštljivost« vedno predstavlja imaginarno dimenzijo, v katero lahko lahko torej, po njunem mnenju, izrazimo z različnim postavimo pomen in preteklost nacionalne entitete, ki ji namenom in ciljem ter se razlikuje od zgolj formalne pripadamo in je dandanes italijanska, slovenska in hrva- prijaznosti. Predvsem naj bi vključevala težnje po ška. Dimenzijo neke nacionalne kulture pač ni mogoče enakopravnosti med etničnimi oziroma nacionalnimi zanikati. Ta dimenzija vsekakor predstavlja kulturno skupnostmi. Spoštovanje torej, ne zgolj kot sočutje do dediščino ne glede na to, s katerega zornega kota jo oce- tistega, ki se je znašel v podrejeni vlogi in niti ne zgolj njujemo. Seveda je treba priznati, da je njena preteklost kot toleranca do drugih in drugačnih, temveč kot težnja bolj zapletena, kot si morda mislimo. Sicer pa je vsaka in sposobnost, da v teh pripozna enakovredno dosto- nova generacija prepričana v pravilnost in merodajnost janstvo tako glede temeljnih pravic kot pravic do lastne svojih pogledov. 21 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Problema eksodusa se avtorja dotikata v poglavju identiteta ni ukoreninila; zlasti koprsko in piransko »Jugoslovanska faza ter rojstvo države Hrvaške in Slo- podeželje sta ostala povsem slovenska in se tu nika- venije (1945–1991)« in naglašata, da je eksodus pred- kršna ideja istrstva ni zoperstavila homogeni slovenski stavljal odgovor italijanskega prebivalstva – deloma pa nacionalni identiteti (o tem podrobneje v obširnejšem tudi hrvaškega in slovenskega – na radikalno spremem- prispevku B. Grafenauerja, 1993, 9–52). bo svojih eksistenčnih pogojev in razmer, ki so izhajale V poglavju Piccole e grandi patrie, avtor F. Todero iz politike jugoslovanskega komunističnega režima, (2017, 157–159) navaja, da je drugače od sosednje vključno z radikalnimi gospodarskimi spremembami ter Furlanije, kjer se je že dokaj zgodaj pričel proces z zavračanjem nove nacionalne hegemonije. Z eksodu- oblikovanja lastne furlanske identitete, s tem, da je som se je italijanska komponenta, ki je bila dotlej pre- furlanščina dandanes zaščitena s posebnim deželnim vladujoča na političnem, gospodarskem, družbenem in zakonom (18. december 2007, št. 29), Julijska krajina kulturnem področju, spremenila v manjšino, oziroma doživljala mnogo pritiskov in notranjih napetosti zara- v narodno skupnost brez pravih političnih pristojnosti. di številnih nacionalnih skupnosti, ki so onemogočale Istra v stoletnih odnosih med svojimi jezikovnimi in oblikovanje jasno definirane in enotne nacionalne kulturnimi komponentami, ni bila več to, kar je nekoč identitete. Že tja od zadnjih desetletij 19. stoletja so bila, zaključuje (Budicin, 2011, 578). Seveda se ob tem se začele stopnjevati napetosti v krogih italijanskih poraja vprašanje izvorov in značilnosti novega istrskega iredentistov v skladu z njihovimi težnjami po priklju- regionalizma, zlasti ob nastajanju in rasti ponovnega čitvi k Italiji, ter težnjami po vključitvi tega ozemlja v uveljavljanja nacionalizmov na tleh hrvaške Istre ozi- nastajajočo državno tvorbo južnih Slovanov. roma politike HDZ (Hrvatske demokratske zajednice) V kontekstu plurietnične identitete tega prostora pa v letih 1989/90. Uveljavljanje istrske regionalne je bilo moč postopno zaznavati tudi avtonomistične identitete oziroma istrstva, ki so jo mnogi izrazili v po- težnje, povezane zlasti z ekonomsko in strateško vlogo pisu prebivalstva iz leta 1991, se je sklicevalo zlasti na Trsta. Avtor se naslanja zlasti na avtonomistične težnje regionalni kontekst oziroma na zgodovinsko sobivanje starega tržaškega patriciata, ki je ščitila lastne interese med Hrvati, Slovenci in Italijani – torej na fenomen pred novo nastajajočim slojem trgovske, podjetniške in večjezičnosti in multikulturnosti. kozmopolitsko usmerjene buržoazije, ki ji je omogo- V okviru Središča za zgodovinske raziskave iz čala hitro rast zlasti razglasitev svobodnega pristanišča Rovinja (Centro di ricerche storiche – Rovigno) so (1719). Razglasitev svobodnega pristanišča in svobodne začele o etnični podobi in identiteti Istre izhajati tudi plovbe po Jadranu pa sta prizadela Beneško republiko in znanstvene študije s primernim, objektivnim pristopom poglabljala njeno ekonomsko in socialno krizo, skupaj z in znanstveno metodologijo, med katera prištevamo vodilnimi mesti ob istrski obali, ki so nov ekonomski za-zlasti študijo Loredane Bogliun Debeljuh z naslovom gon in družbeni razvoj doživljala šele v prvi polovici 19. LIdentità etnica. Gli italiani dellarea istro-quarnerina stoletja v okviru cesarske Avstrije (Todero, 2017, 157). (Bogliun Debeljuh, 1994). Avtorica se v njem sooča s Prav gotovo med temeljna dela hrvaških avtorjev, ki problemom etnične oziroma plurietnične identitete na obravnavajo območje Istre, sodi delo Miroslava Bertoše primeru pripadnikov italijanske narodnosti v Istri in z naslovom »Istra, Jadran, Sredozemlje. Identiteti i ima-kvarnerskih otokih. Etnično identiteto obravnava kot ginariji« (Bertoša, 2003). Pri tem je umestna njegova mi-poseben tip družbene identitete, ki izvira iz pripadnosti sel, da bi kazalo vendarle prevladati predsodke o Istri, k skupnosti s prepoznavnimi etničnimi značilnostmi. saj lahko v Evropo 21. stoletja vstopimo edino tako, da Da bi se posamezne etnične identitete ohranile v politične predsodke in mentalne stereotipe odvržemo pluralnem okolju, je po njenem potrebno nenehno iz strankarskih polemik in državotvorne pragmatične vzdrževati posamezne etnične značilnosti, ki naj bi te- strategije in to vprašanje prepustimo zgodovinarjem, meljile na specifiki etničnega in kulturnega pluralizma kulturnim antropologom, etnologom, umetnostnim istrsko-kvarnerskega območja. Dokaj kompleksen in zgodovinarjem, arheologom, sociologom, književni-celovit prerez tovrstne problematike pa je zaznati tudi kom in umetnikom … znanosti in leposlovju. v zborniku z naslovom Il seminario di lingua e cultura V nadaljevanju navaja, da zgodovinar – raziskovalec italiana. Genesi, sviluppo, cronaca e testemonianze več kot štirinajst stoletij dolge kontinuitete slovanske (Battelli, Knez & Vincoletto, 2018). prisotnosti na istrskih tleh, kakor tudi njenih ravno toliko Popis iz leta 1991 je zabeležil ponovno številčno dolgih stikov z romanskim, kasneje italskim, beneškim, uveljavljanje italijanske manjšine in vznikanje regional- kakor tudi italijanskim življem, postaja seveda pričevalec ne identitete. Novost je bilo zaznati zlasti na območju postopnega in dolgega prodora slovanskega prebivalstva hrvatske Istre, medtem ko se v slovenski Istri regionalna v novo življenjsko okolje in politično-upravne sisteme. 22 ISTRSKE UMETNINE KOT PREDMET KOLEKTIVNEGA SPOMINA IN NACIONALNE ZAVESTI Zgodovinar, z arhivskimi viri v rokah, je tudi pričevalec Zlasti pomembna je njegova misel, da je narodno različnih sporov, antagonizmov in borb s prebivalstvom prebujanje t.i. »nehistoričnih« ljudstev z novimi zah- drugačnega etničnega izvora, kulture in jezika, načina tevami po jezikovnih pravicah in razmeroma hitrem življenja in mentalitete. A vendar se je v Istri sčasoma upadanju asimilacijske moči vladajoče skupine pri tem ustvarjalo medsebojno ravnotežje, potrebno ga je zgolj vzbudilo praviloma oster odpor zoper novosti, ki jih je še naprej raziskovati in poglabljati. Zgodovinar je hkrati, prineslo 19. stoletje, zlasti pri nacionalno-liberalnih nadaljuje avtor, raziskovalec dolgega in kompleksnega krogih, ki so močno poudarjale svojo kulturno premoč sledenja celotnega političnega dogajanja in vseh tistih ter dopuščale jezik »nehistoričnega« ljudstva le v slabše večstoletnih teženj, ki so bodisi v okviru nekdanje razvitih osnovnih šolah in v ljudski kulturi. beneške Istre, kot Pazinske grofije pod cesarsko Av- Istra je namreč do sredine 19. stoletja spadala med strijo, kasneje v sestavi velikih političnih tvorb, težile neredke dežele srednje in vzhodne Evrope, v kateri k političnemu, gospodarskemu, kulturnemu napredku so živele tri narodnostne skupine, od katerih sta si bili ter k izhodu iz stoletne izolacije. Vsi ti procesi so se v dve, torej hrvaška in slovenska proti eni – italijanski, Istri le redko odigravali istočasno, temveč večinoma z dokaj različni po socialni strukturi, a sta sestavljali določeno zamudo v odnosu do razvitejših evropskih večino podeželskega prebivalstva. Italijanska je sicer prostorov. Istra se torej v znanstveni optiki raziskovalcev, predstavljala manjšino, sestavljeno iz pripadnikov višjih večinoma pojavlja kot območje skromnih naravnih slojev (poleg plemstva znaten del meščanstva, novega resursov, obrobni prostor, ki se je stoletja nahajal zunaj uradništva in inteligence). Socialni dvig je bil pogosto ugodnih gospodarsko-prometnih komunikacij, pogosto zvezan tudi z jezikovno asimilacijo oziroma integracijo. na stičišču vojaških spopadov in konfliktov, političnih Poudarjanje skladnosti jezikovne in kulturne dvojnosti in etničnih spopadov, epidemij in populacijskih kriz, istrskega prebivalstva je bilo vse močneje prisotno pri gospodarske stagnacije in zaostalosti. A vendarle, Italijanih v obdobju politične borbe v drugi polovici 19. sindrom zaostalosti, se je v današnjem času sprevrgel stoletja in je doseglo vrhunec v času fašistične Italije v vsesplošni napredek, vsi ti procesi pa so se odigrali med obema svetovnima vojnama kot uradna politična v okviru istrskega etnokulturnega in civilizacijskega doktrina (Darovec, 2008, 240). prostora, na temeljih stoletnih zgodovinskih spoznanj in Zanimiva, a hkrati stvarna in vizionarska, so razmi- izkušenj (Bertoša, 2003, 16). šljanja Maurizia Tremula v uvodu k razstavnemu kata- Tudi Darko Darovec (2008) v sklepni misli k svojemu logu z naslovom Artisti di due minoranze / Umetniki delu Kratka zgodovina Istre naglaša, da je istrski polotok dveh manjšin (Marvin & Steffè, 2004), kjer med drugim kot najsevernejši polotok Sredozemlja po morski poti naglaša, da zamisel, ki se je porodila kot izziv usta- najbližji srednjeevropskemu prostoru in je bil vselej v ljenim navadam, prvič združuje štirinajst umetnikov središču svetovnih dogajanj. Prebivalstvo je spremljalo slovenske narodne skupnosti v Italiji in italijanske na- in bilo tudi neposredno udeleženo pri poglavitnih rodne skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem, ki najbolj političnih, gospodarskih in ideoloških spremembah, pa predstavljajo likovno ustvarjalnost obeh manjšin, kakor, vendar vselej nekako potisnjeno v ozadje, marginalizi- da bi želeli poudariti preseganje kratkega veka, ki so ga rano in na mejah različnih civilizacij, etničnih grupacij zaznamovala nasilje in sovraštvo, a tudi pričakovanja in in državnih entitet predmet interesa sfer »velikih poli- osvobajanja. Ta prostor bi bil neizmerno siromašnejši in tik« le tedaj, ko se je na njihov račun spletala ali se vsaj oslabljen brez ustvarjalne moči umetnikov obeh manj- poskušala ustvarjati zgodovina v imenu vsakokratnih šin, ki mu dajejo večjo širino, privlačnost, življenjsko in interesov velikih sil. Tako podobo kaže Istra še danes, kulturno raznolikost, saj ga prežemajo z umetninami, ki ko na njenem ozemlju že dobro tisočletje živijo Slovani postajajo del skupnega kulturnega bogastva vseh nas. in Romani: Hrvati, Slovenci in Italijani, v zgodovini Skozi umetnost se ljudje spoznavajo in prepoznavajo, večkrat družni kot razdružni. V poglavju »Oblikovanje obenem pa zaznavajo različnost pa tudi lastno istove- sodobnih narodnostnih skupnosti« posebej naglaša, tnost, se srečujejo, pogovarjajo, povezujejo in očišču-da je med pomembnimi podlagami narodnostnih jejo skozi katarzo, ki spreminja in plemeniti človeškega meja v sodobnem svetu, gotovo jezikovna pripadnost duha. Ravno umetnost je tista, ki poteši duha, vdahne prebivalstva odločujoča, čeprav istrska zgodovina kaže lahkotnost človekovemu bivanju in ovrednoti različnost na uveljavljanje tudi drugih dejavnikov, zlasti etničnih in mnogovrstnost ter kulturno raznolikost na prostoru sprememb po različnih kolonizacijskih tokovih vplivov zgodovinske umestitve italijanske narodne skupnosti različnih kulturnih prepletanj in v novejšem času tudi Istre in Reke ter slovenske narodne skupnosti Furlanije pritiskov ter še posebej rezultatov nastajanja za dana- – Julijske krajine ni manjšin, so le »skupnosti skupnih šnji čas odločilne moderne narodne zavesti. usod«, ki ustvarjajo umetnost in jo ponujajo človeštvu, 23 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 13 in 14: Mestni grb Pirana (detajl s kamna z votlimi merami, 1477) (levo); relief s podobo sv. Jurija na kamnitem podstavku za mestni prapor (desno) (Pahor & Mikeln, Piran, 1972, 27) ustvarjajo kulturo, s tem pa tudi sožitje in bratstvo, ki nekdanji etnični in politični značaj« in se uveljavil osvobaja ene in druge (Tremul, 2004, 8). novi, ki bi odražal nov politični sistem in etnično Obširnejšo publikacijo je temi o piranski topo- preobrazbo. Raziskava oziroma študija Ondine Lusa nomastiki posvetil krog raziskovalcev italijanske iz leta 1991 jasno kaže, kolikšne spremembe so se narodnosti, ki deluje v okviru Italijanske skupnosti dogajale predvsem na področju toponomastike, saj so »Giuseppe Tartini« in ji posvetil delo z naslovom izginili številni zgodovinski toponimi, kot npr. Calda-»Toponomastica piranese« (Lusa & Knez, 2003). U na, Carrara Granda, Carrara di Raspo, Piazzale Kan-uvodnem delu Stefano Lusa v poglavju z naslovom dler, Mogoron, Calle San Pietro, Piazza Portadomo, »Pirano ieri ed oggi, riflessioni sulla toponomastica Via Madonna del Mare, Porta Mugla, Calle de Castro, della città « naglaša, da tako kot so v zaledju mest Erta Furegoni, zlasti pa naj bi izginila poimenovanja posamezne »poti ali značilne lokacije« sčasoma po svetnikih, a je po nekod prišlo do banalnih novih začenjale izgubljati svoj pomen in značilna poimeno- poimenovanj, kot npr. namesto via San Nicolò, ki vanja, se je podoben proces odvijal tudi po mestih s je postala ulica Nikole Tesla, sreča pa naj bi se na- svojimi trgi in ulicami. Ko je zaradi različnih vzrokov smehnila zgolj Giuseppeju Tartiniju, saj si je ohranil začela izginjati njihova prvotna funkcija, ko so večja poimenovanje glavnega trga (sic!). ali manjša naselja ostajala zapuščena po eksodusu Šele v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, nekdanjega prebivalstva, so seveda s tem izginjali z demokratizacijo družbenega sistema, so mnogi nekateri običaji in navade, s tem pa tudi nekdanja po- menili, da bi ponovno poskusili z uvajanjem izvirne imenovanja. V konkretnem primeru Pirana, nadaljuje, toponomastike; ta program je v bistvu začela uresniče- ni zgolj možno, da se bodo izgubila zgolj nekatera vati Italijanska skupnost, ki se je lotila zbiranja starih ledinska oziroma izvirna imena krajev in posameznih zgodovinskih toponimov kljub določenemu odporu s lokacij, v samem mestu smo se po koncu druge sve- strani tedanjih občinskih uprav, a je bil eden prvih ve- tovne vojne in po njegovem prehodu pod Jugoslavijo, čjih uspehov že ta, da je komisiji uspelo povrniti stari ob vsem tem znašli še pred dvema pomembnima feno- mestni grb in sta tako nekdanji križ kot sv. Jurij znova menoma: popolno etnično preobrazbo in spremembo postala simbola mesta in vsega mestnega prebivalstva. političnega sistema. Z Londonskim memorandumom Dandanes, zaključuje, nihče ne postavlja vpra- leta 1954 je bilo konec dolgoletnih diplomatskih borb šanja pripadnosti Pirana k državi Sloveniji oziroma za rešitev mejnega vprašanja in večji del avtohtonega pretežno slovenskega značaja (slovenità) njegovega prebivalstva se je odločil za eksodus, novi gospodarji prebivalstva. Italijani so ostali zgolj manjšina, po vsej pa so želeli Piranu dati novo podobo. V skladu s tem verjetnosti obsojena na postopno izginotje v nekaj je prihajalo do radikalnih sprememb tudi na področju generacijah (sic!). Ostaja seveda dejstvo, da ima Piran toponomastike, s katero naj bi se postopno »zabrisal svojo dolgo, burno zgodovinsko preteklost, ki sega že pred oblikovanje njene nove identitete, in jo je vredno poznati. Sedanji prebivalci se čutijo Pi- rančane ravno tako, kot se čutijo Pirančane vsi tisti, ki so odšli v času eksodusa in so vsi po vrsti ponosni na Tartinija, ne glede na svojo etnično pripadnost, saj ga zazna- vajo kot integralni del lastne kulture. Ravno zato bi bilo pomembno znova obuditi spomin na vse tiste velike in pomembne može, ki so s svojimi deli in dejanji prispevali k veličini Pirana, katerega zgodovina se ni pričela 24 ISTRSKE UMETNINE KOT PREDMET KOLEKTIVNEGA SPOMINA IN NACIONALNE ZAVESTI Slika 15 in 16: naslovnici dveh publikacij izseljencev piranskih korenin »La voce di San Giorgio« iz Trsta (1987, 1975). leta 1945 oziroma 1956, temveč mnogo mnogo prej (Lusa & Knez, 2003, 16). Nenazadnje je ob vprašanju identitete, zlasti glede na temo pričujoče študije, ki osvetljuje usodo istrskih umetnin in predmetov kulturne dediščine – večinoma v cerkveni lasti – pomembna tudi ta razsežnost oziroma skrb Cerkve za njene kulturne dobrine, tako v preteklosti kot danda- nes. V delu z naslovom »Cerkev in kulturne dobrine« (Lebar, 2002) avtorji naglašajo, da so kulturne dobrine Cer- kve nastale na njenem območju v zvezi z njenim pastoralnim delovanjem in zlasti izgubo narodnostne, jezikovne, kulturne, je njihovo nastajanje konkretno vezano na prostor in verske in še kakšne druge identitete. Načrtna ali čas oziroma na potrebe in želje nekega občestva, ki jih nenačrtna svetovna »enolončnica« lahko vodi je naročalo, sprejemalo, uživalo in ohranjalo, pri tem v postopen propad malih narodov in njihovih pa se žal ne dotaknejo konkretnega primera oziroma kultur ter prevlado političnih velesil. Takšne kri- usode umetnin z obalnega prostora. Njene kulturne vice pa so, kot potrjuje zgodovina, vir številnih dobrine naj bi bile torej znamenje dvojne identitete: konfliktov in vojaških spopadov. Različnosti identitete občestva, ki v njih prepoznava sebe in svojo med narodi, skupnostmi in ljudmi na področju kulturo, prav tako pa tudi identitete stvaritev, ki pripa- kulturnega delovanja, so pač znamenje bogastva dajo določenemu občestvu. Današnji človek je kljub človeškega duha in njegovih stvaritev skozi temu, da se pogosto čuti brezdomca in večnega popo- posamezna zgodovinska obdobja. Cerkev želi tnika, ki nima določenega cilja, pozoren na dejstva in pri tem ohraniti bogastvo kulturnih stvaritev, ki stvari, ki so del okolja v katerem živi in s katerimi se so nastale ob njenem pastoralnem delovanju in lahko identificira. Zato je primerno, da se, kolikor je le v njenem naročju. Nič manj ji ni do tega, da je to mogoče, takšna povezava ohrani tudi v prihodnje. Gre omogočeno vesoljnemu občestvu. Za primerjavo: za načelo tako imenovane »kontekstualizacije«, to je literarni, glasbeni, arhitekturni in ostali stili, bodo ohranitve kulturnih dobrin v okolju (v kontekstu), v ostali tudi v prihodnje prepoznavni, prav tako kot katerem so nastale. Pri tem moramo upoštevati zlasti: umetnine, ki so bile ustvarjene v njihovem duhu. 1. vzdrževanje izvornih vezi med kulturno dobri- 3. Na kulturne dobrine Cerkve prežijo še druge no, pripadajočim krajem in skupnostjo verujo- nevarnosti in sicer njihova minljivost, saj jih čih, kar velja tudi takrat, kadar so kulturne do- načenja »zob časa«, nevarnost odtujevanja, brine spremenile svojo prvotno vlogo oziroma uničenja, kraje in neopravičeno bogatenje uporabno funkcijo, kot je primer pri liturgičnih nekaterih z njihovim prekupčevanjem. Kljub predmetih, mašnih oblačilih in podobno, niso načelu »kontekstualizacije« je potrebno preso- pa izgubile svojega značaja in pomena, če diti, kje in pod kakšnimi pogoji bodo te kulturne razmere niso zahtevale drugačne rešitve; dobrine varne in bodo tudi v prihodnje govorile 2. proces globalizacije, ki smo mu priča, poleg o človekovi ustvarjalnosti, času in razmerah, v pozitivnih posledic, prinaša tudi določene katerih so nastajale ter obenem vzpodbujale k pasti in nevarnosti. Med sledenje prištevamo novim stvaritvam človeškega duha. 25 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Ob vseh naštetih stališčih je seveda jasno, da izgubila niti delčka svojega beneškega značaja« in je identiteta nekega prostora običajno zelo kom- se je s tem razlikovala od ostalih pokrajin monarhije. pleksen fenomen, ki v preteklosti ni bil etnično Prebivalstvo je tako lahko še naprej živelo, delovalo nevtralen, saj je kljub etnični heterogenosti prostora in napredovalo ter ponosno kljubovalo morebitnim preferiral kulturo in jezik »večinskega naroda« tegobam in nesrečam, saj ni bilo prisiljeno, razen v oziroma etnije. Kot kompleksna oblika kolektivne ekstremnih primerih, zapuščati domačega ognjišča identitete je le-ta predvsem vezana na teritorialnost oziroma rodne dežele, ki jo je že stoletja naseljevalo. in sklicevanje na preteklost, bodisi objektivno ali Kot čas travmatičnih in usodnih sprememb označuje imaginarno, torej mitološko in ideološko, v kolikor šele čas po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, ni že vsaka zgodovinska ocena, ki je nujno ocena oziroma leta 1945, ko naglaša, da so po petih letih za nazaj, vsaj do določene mere mitološka oziroma vojne, medtem, ko se je v ostale predele Italije začelo ideološka že sama po sebi. V tem smislu je naci- vračati normalno življenje, onalna ponovno blizu kulturni identiteti, bistvena razlika pa je v tem, da je slednja lahko – ne pa Istro zasedle vojaške enote maršala Tita in mir, nujno – predvsem stanje duhà in ne toliko kon- o katerem smo toliko sanjali, se je neizprosno kretne oziroma neposredne vezanosti na določeno oddaljeval. Nasilna nadvlada, strah in tesnoba, so ozemlje in zgodovinsko obdobje. To je nujen, ne pa neizprosno redčili število prebivalstva, ki je bilo tudi že zadosten razlog obstoja kulturne identitete prisiljeno plačati račun za izgubljeno vojno. Ko se nekega naroda. Ohranjanje slovenske, hrvatske in je tuji nadvladi pridružilo še pomanjkanje svobode, italijanske kulturne in nacionalne identitete je sicer smo se počutili kot ujetniki, ki se niso hoteli odreči pomenilo uveljavitev jezika, kulture, ustvarjalnih vrednotam, v katere smo verjeli ob tveganju, da se- potencialov nacije in lastnega etničnega prostora, daj izgubimo še lastno identiteto. V tem kontekstu vendar pa tega prostora zaradi vse večjih migracij in je v nas dozorela strahotna odločitev o eksodusu. multietničnega ter multikulturnega značaja ni bilo To, do česar ni prišlo v stoletju habsburške monar- moč razumeti kot izključno in samo geografski pro- hije, se je zgodilo v prvih letih Titove okupacije. stor, ampak predvsem kot duhovni prostor različnih (Predonzani Izzo, 2008, 188). nacionalnih kultur (Šabec, 2005, 73). Pri tem je potrebno naglasiti, da je v številnih Pomenljive pa so ob tem, v zaključku njenega dela, publikacijah oziroma fotografskih albumih avtorjev besede Raffaelle Caschi, njene vnukinje, ko pravi: istrskega porekla, ki pogosto spregovorijo v svojem »[…] končni cilj je bil Trst, kjer so lahko nekateri so- istrsko-beneškem ali pa tržaškem dialektu, govora rodniki začasno sprejeli moja stara starša. Razen nove predvsem o njihovem spominu oziroma konkretneje meje, sta lahko naletela na Italijo, ki je bila globoko o nekdanjem načinu življenja tamkajšnjega prebival- prizadeta ter se je spoprijemala s problemi obnove in stva, npr. o možnostih za zaslužek in preživetje, stori- brezposelnosti, kjer je bilo težko najti zaposlitev in tvenih dejavnostih in poklicih, praznovanjih lokalnih primerno bivališče«. Na koncu dodaja še misel: »Tako praznikov posvetnega in verskega značaja, navadah se je neka tisočletna civilizacija oziroma kultura, ki se in običajih, izletih v bližnjo okolico, jesenskih trga- je izražala prek svoje tradicije in katere jezik je slonel tvah in podobno, a tedanji čas oziroma svojo mladost na zvočnem beneškem dialektu, v kratkem času izte- večinoma orisujejo v skoraj idiličnih barvah, kot čas kla in spremenila v prah ter so od nje, kot nema priča, brez nasprotij, trpljenja, preganjanj in tegob, ki jih je ostala le dela, ki so jih ustvarili njeni veliki duhovi« zlasti po letu 1920 oziroma z nastopom fašizma, mo- (Predonzani Izzo, 2008, 189). ralo prenašati in občutiti prebivalstvo neitalijanskega Piranu v letih 1941-1954, je svoje delo posvetil tudi izvora, zlasti istrski Slovenci in Hrvati. Pri tem je npr. Mario Ravalico, kjer avtor opisuje svoja otroška oziro- v delu Lidije Predonzani Izzo, objavljenem v Trstu leta ma mladostna leta, ki jih je tu preživljal do eksodusa 2008 (Predonzani Izzo, 2008), sicer na kratko ome- leta 1954, zlasti v kontekstu tedanjih družbenih razmer njeno, da je bila Istra v preteklosti dobro stoletje pod oziroma radikalnih sprememb, ki so vplivale tudi na avstrijsko vladavino (1815–1918), vendar ni »nikoli nekdanjo urbano podobo mesta (Ravalico, 2011). 26 UMETNINE IN PREMIČNA KULTURNA DEDIŠČINA KOT SESTAVINA NACIONALNE IDENTITETE IN PRESTIŽA V pričujočem delu je torej posebna pozornost nacionalno kulturno dediščino, ki seveda danes namenjava Istri oziroma Piranu, ki predstavlja ne- sodi v slovensko nacionalno kulturno dediščino, kakšen »vzorčni primer« navedene problematike, zato z italijanske strani še vedno ni čutiti želje se pravi nakopičenemu bogastvu umetnin, ki so in potrebe po skupni obravnavi navedene proble-krasile številne cerkve in samostane ter njihovemu matike. Po drugi strani pa ne moremo kulturno in postopnemu odnašanju že tekom 19. stoletja, v še umetniško prominentnih osebnosti in njihovih del večji meri pa pred drugo svetovno vojno ter zah- za nazaj presojati glede na njihovo »slovenstvo« tevam po njihovi restituciji v letih 1945 do 1954. oziroma uglasiti s frekvenco »slovenske etnične Vprašanje, ki je pravzaprav še danes razpeto med ekskluzivnosti«, saj je del tega multikulturnega in interesi in razmeroma naklonjenim mnenjem stroke multietničnega prostora, ki je tudi predmet naše glede vračanja umetnin na obeh straneh nekdanje obravnave, prišel dokončno v okvir slovenskega meje, ter zadržanim ali celo nasprotnim mnenjem nacionalnega prostora šele po letu 1954, s tem italijanske diplomacije, politike, zlasti pa ezulskih pa je tudi odveč vprašanje, kakšen pomen imajo organizacij, ki še vedno stoji na stališču, da je z odnesene umetnine in arhivi za slovensko kulturo izgubo »italijanskega značaja« oziroma z eksodu- in njeno kulturno zgodovino v današnjem času? som italijanskega življa iz Istre po drugi svetovni Slovenske vlade oziroma slovenska diplomacija vojni, zadrževanje istrskih umetnin in arhivov na bi si vsekakor morale še nadalje v okviru medse- italijanskih tleh povsem legitimno in razumljivo ter bojnih odnosov z Italijo, prizadevati za rešitev je s tem to vprašanje »dokončno rešeno«, ne glede navedenega vprašanja glede na doseženo enako- na obveznosti Italije po mirovnem sporazumu iz pravnost in polnopravni status Slovenije v okviru leta 1947 in kasnejših mednarodnih konvencijah Evropske unije. K rešitvi tega vprašanja bi prav o restituciji umetnin po principu provenience. Ob gotovo ob odprti meji in prostem pretoku blaga in tem je določena pozornost namenjena tudi konti- storitev, lahko mnogo prispevalo tudi plodno sode- nuirani prisotnosti italijanskega življa na istrskih lovanje mnogih kulturnih in znanstvenih ustanov z tleh tako v obdobju do leta 1991, kot po osamo- ene odnosno druge strani nekdanje meje ter skupen svojitvi Slovenije in Hrvaške, saj se s tem ohranja interes pri raziskovanju zgodovinske preteklosti in večjezični, multietnični in multikulturni značaj kulturne dediščine tega prostora. istrskega polotoka, in so s tem italijanski očitki o Kot dokaj primerne se v tem kontekstu zdijo povsem »slovanskem značaju Istre«, povsem neve- zaključne misli Dušana Mlacovića z naslovom rodostojni in tendenciozni. Federic C. Lane, Benečani in slovenska zgodovina Na problematiko oziroma potek evakuacije (Mlacović, 2020, 448–459), kjer po kratkem pre-umetnin, ki je s strani italijanske stroke prisotna v gledu nekaterih vidikov beneške navzočnosti na številnih študijah in bogato ilustriranih katalogih z današnjem slovenskem obalnem prostoru, naglaša, vrsto ekspertiz o zahtevnih restavratorskih posegih, je pomladi 2022 izčrpno opozorila zlasti razstava da so italijanske oblasti leta 1944 zaradi vojne v vili Manin s katalogoma pod udarnim naslovom nevarnosti iz Kopra odpeljale poglaviten del »Guerra allarte! 1940 –1945. I beni culturali del nekdanjega koprskega komunalnega oziroma Friuli-Venezia Giulia tra protezione e distruzione « mestnega arhiva (1381–1944), ki je bil nato (Cassanelli & Scopas Sommer, 2022). Tako sama dolgo hranjen na neznani lokaciji, danes pa razstava kot kataloga nedvomno sprožata številna se nahaja v Državnem arhivu v Benetkah in vprašanja oziroma razmišljanja, zahtevata pa tudi je v celoti dostopen raziskovalcem. Upati je, nekatera pojasnila in kritično oceno, predvsem da bo nekoč prišlo do njegove vrnitve, saj je pa razgrnitev navedene problematike v širšem mesto njegove hrambe vendarle lahko le Koper zgodovinskem kontekstu. Pričujoča študija zato oziroma tamkajšnji Pokrajinski arhiv. Drugačna opozarja na to, da po eni strani današnji zahodni je bila usoda piranskega komunalnega arhiva, rob slovenskega nacionalnega ozemlja, ki je bil ki se je v Piranu ohranil po zaslugi prisebnih z rapalsko pogodbo leta 1920 nasilno odtrgan domoljubov, saj so ga dali leta 1944 zazidati od matičnega nacionalnega telesa, v italijanskih pod stopnišče domače komunalne palače, naj- očeh še dandanes ne predstavlja nekakšne zgo- slabše pa jo je odnesel izolski mestni arhiv, ki dovinske kontinuitete različnih narodnosti in je zgorel že leta 1903, zato o izolski zgodovini kultur, ki so bile prisotne na njegovem zahodnem v času Beneške republike in pred tem, vemo robu, ga kulturno sooblikovale ter s tem gradile bore malo. 27 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 17 in 18: Muzej Sartorio v Trstu (levo) in ena razstavnih dvoran z istrskimi umetninami (desno), ki so v njegovi pinakoteki javnosti na ogled od decembra leta 2013 dalje (Wikimedia Commons). V nadaljevanju naglaša, da so v 17. in 18. sto- dela in izdelki vrhunskih beneških mojstrov. Tudi letju, ko Beneška republika ni bila več velika sila, plemstvu in meščanstvu v današnjih slovenskih Benetke vplivale predvsem na kulturne razmere v pokrajinah niso bile tuje nove oblike kulturnega deželah s slovenskim prebivalstvom kot svetovljan- življenja z izrazitim beneškim prizvokom: opera, sko kulturno središče. Od tam so v habsburške commedia dellarte ter ne nazadnje kavarniško dežele, zlasti na Dunaj, romala številna likovna druženje (Mlacović, 2020, 454–459). 28 POGLED V PRETEKLOST OB VPRAŠANJU ODNAŠANJA IN VRAČANJA UMETNIN Vprašanjem odnašanja oziroma evakuacije spomenikov enako svobodnim Italijanom. Pri kulturne dediščine in njihovega vračanja ozi- tem so za boljše razumevanje problematike od- roma restitucije po principu provenience, je tujevanja oziroma ropanja umetnin in predmetov posvečenih veliko del in študij, med katerimi kulturne dediščine, ki so prvikrat v evropskem se je z vrsto objav na prelomu med 18. in 19. prostoru prisotna ravno v času napoleonskih stoletjem močno angažiral že francoski arheolog vojn v letih 1796/97 do 1814/15, pomenljive in esejist Antoine Chrysostome Quatremère de odredbe, ki jih je Napoleon Bonaparte, kot Quincy (1755–1849). Zavzemal se je za to, da poveljujoči general na začetku italijanske kam- Francija vrne umetniška dela, ki so bila odpeljana panje leta 1796 prejel s strani Direktorija in v iz Italije v času Napoleonove kampanje 1796/97 kateri le-ta izraža prepričanje, »da sta zanj slava na podlagi mirovnega sporazuma v Tolentinu, in ugled umetniških del na eni ter armade na 19. februarja 1797. Tudi kipar in slikar Antonio drugi strani, neločljivo povezani«. 6 Italija se Canova (1757–1822), ki so ga v njegovem času mora namreč za večji del svojega nacionalnega označevali z vzdevkom »novi Fidia«, si je pod bogastva in svoje slave, zahvaliti ravno svoji vplivom Winckelmanna in Mengsa, 5 ravno tako umetnosti. Toda nastopil je trenutek, ko bo mo-s podporo avstrijskega kanclerja Klemensa von žno vse to bogastvo prenesti v Francijo, da bi z Metternicha ob Napoleonovem padcu (1814/15), njim utrdili in olepšali »vladavino svobode«, so prizadeval za vrnitev naropanih del iz Italije in menili člani Direktorija. »Francoski nacionalni mu je leta 1816 v znak zahvale in priznanj, papež muzej mora torej v svoje zbirke vključiti vsa Pij VII. podelil častni naziv » marchese dIschia« najbolj slavna dela, zato od vas pričakujemo, da ter ga dal vpisati v »Zlato knjigo Campidoglia« ob ozemeljskih osvojitvah in zmagoviti kampanji in je s tem na določen način postal simbol itali- na italijanskih tleh, razen sklenitve miru, ki ga janstva tudi zaradi zaslug, ki jih je imel pri tem, bomo vsilili nasprotniku, zberete in prepeljete da je Francija deloma vrnila umetnine, ki jih je v Pariz najdragocenejša umetniška dela in v ta odpeljala iz Italije po mirovnem sporazumu iz namen izdate tudi ustrezna navodila.«7 Tolentina (Žitko & Mišković, 2017, 67). Tako V nadaljnjih osvajalnih vojnah in mirovnih Chrysostome Quatremère de Quincy kot Anto- sporazumih se je izkazalo, da je bil pomen spo- nio Canova sta glede tega vprašanja izhajala iz razuma v Tolentinu iz leta 1797 predvsem v tem, principa svobode kot temeljne razsvetljenske ka- da je vzpostavil nekakšen model za odtujevanje tegorije, torej kot splošno-človeške vrline. Če so oziroma ropanje umetnin v kasnejših Napoleo- torej Francozi tedanjemu italijanskemu prebival- novih osvojitvah. Hkrati je treba priznati, da so stvu na Apeninskem polotoku prinesli svobodo, bila določila mirovnega sporazuma iz Tolentina kot taki ne bi smeli odtujevati umetniških del in legalna oziroma zakonita, nerodno pa je bilo, 5 J. Joachim Winckelmann (1717–1768), nemški umetnostni zgodovinar in arheolog, utemeljitelj umet. zgod. razvoja antične umetnosti in klasične arheologije. Raziskoval je rimske spomenike, predvsem gradivo iz Herkulaneuma in Pompejev. Svoja spoznanja je črpal iz prepričanja, da umetnin ni mogoče oživiti drugače kot prek podrobnega spoznavanja dežel in dob, v katerih so nastale. Z njim se je v evropski umetnosti prenehalo mešanje antičnega in modernega okusa. Znal je razviti resnična, zdaj v umetnosti že priznana načela o idealu, poetiko vsake umetnosti pa obravnaval s tega vidika (Staël, 2003, 139). 6 Direktorij-directoire, francoska vlada oziroma najvišji vladni organ francoske republike v letih 1795–1799 v težav- nem in prehodnem obdobju od konca revolucije oziroma padca jakobinske diktature (1794) do konzulata. Izvršna oblast je bila v rokah petih direktorjev, v njej pa so prevladovali zmerneži, ki so se morali spoprijemati s številnimi gospodarskimi, finančnimi in družbenimi problemi postrevolucionarne Francije. Leta 1796 je direktorij uvedel ukre- pe za boj proti inflaciji in monetarni krizi, a politična in socialna nasprotja so privedla do zarot in uporov, ki jih je v Parizu leta 1795 z vojaško silo zatrl general Napoleon Bonaparte, kar mu je omogočilo hitro in uspešno vojaško kariero ter poveljstvo nad južno armado na italijanskih tleh, leta 1799 pa je z državnim udarom prevzel oblast in uvedel konzulat (Zgodovina, 2003, 76). 7 Podrobneje o tem v delu M. Albera, I furti d'arte. Napoleone e la nascita del Louvre, Alleanza Catolica, Cristianità,1997. Med odpeljanimi deli iz tedanjih italijanskih kneževin in kraljestev, je bila zlasti znamenita bronasta četverovprega s cerkve sv. Marka v Benetkah, ki so jo odstranili aprila 1797, kasneje pa jo je dal Napo- leon namestiti na slavoloku Carrousel v bližini nekdanje palače Tuileries, za njeno vrnitev po dunajskem kongresu 1814/15 pa je bil v veliki meri zalužen Antonio Canova. Ob tej priložnosti so skušali sneti z Doma invalidov (Dôme des Invalides) tudi znamenitega krilatega leva, nekdanjega simbola Serenissime, a je delavcem pri tem pa- del na tla in se razletel na stotine koščkov. 29 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 19 in 20: Antoine Crysostome Quatremère de Quincy (1755–1849), eden prvih zagovornikov vračanja kulturne dediščine po principu provenience (levo) in kipar Antonio Canova (1757–1822), ki se je zavzemal za vrnitev naropanih umetnin iz Francije (desno) v času dunajskega kongresa 1814/15 (Wikimedia Commons). Slika 21: Dominique Vivant Denon (1747–1825), diplomat in prvi ravnatelj Louvra ter zbiralec umetnin po evropskih muzejih v času Napoleonovih kampanj (1796/97 – 1814/15)(Comune di Mira, 2009, 11). Ni naključje, da so članice sv. Alianse na du- najskem kongresu 1814/15 zahtevale, da Francija nemudoma vrne vse naropane umetnine »brez kakršnih koli diplomatskih pogajanj«, poudarja- joč, da je sistematično odtujevanje umetniških del v nasprotju s principi »prava oziroma pra- vili modernega vojskovanja«, zato so se zedinili glede načela, da Francija ne more uveljavljati nobenega »prava osvojitve«, na podlagi katerega bi lahko opravičevala odnašanje in zadrževanje naropanih umetnin, zato jih mora v skladu s stališči kongresa, brezpogojno vrniti. To dejstvo je užalostilo in ogorčilo mnoge Francoze, med drugim tudi znamenitega pisatelja Stendhala,10 sicer Napoleonovega privrženca, ki je ob tej da so z masovnim odvažanjem umetniških del, priliki zapisal, da »so iz Francije odpeljali kar prizadeli nacionalna čustva lokalnih identitet v 1.150 umetnin in hkrati naglasil, da so ta dela smislu » v Francijo prihajala povsem legalno in sicer na genius loci «, pa tudi v smislu kolektivnih identitet lokalnih populacij, ki pa nikakor niso podlagi mirovnih pogodb, začenši s pogodbo pri bile podobne današnjim. Tolentinu«. Toda ravno mirovne pogodbe so bile Že leta 1796 je Quatremère de Quincy na- pisal pamflet z naslovom Lettres sur le projet denlever les monuments de lItalie (Quatremère de Quincy, 1796), hkrati pa se je pod vplivom J. J. Winckelmana začel posvečati antični umetnosti in arheologiji ter vztrajal pri stališču, da »umetnina z odstranitvijo s svojega izvornega mesta, izgubi bistveni del svoje pričevalnosti ter prevzema novo pričevalnost, ki pa je s tem odtujena od svojega prvotnega namena«. Verjel je, da je možno itali- jansko umetnost preučevati zgolj na italijanskih tleh, da bi jo lahko v celoti razumeli in dojeli v njeni izvirni podobi ter pri tem grajal Napoleo- novo ropanje po Italiji (prim. Cecchini et al., 2016). Obenem je spomnil, kako je hotel general François-René-Jean de Pommereul (1745–1823), vojaški poveljnik Rima v času prve Napoleonove kampanje,8 v Francijo odpeljati celo znameniti Trajanov steber, od načrta pa so ga odvrnili zgolj preveliki stroški transporta in birokratski postopki, ki so bili v zvezi s tem povezani.9 8 Napoleonova kampanjo je opisal v delu Campagne du general Buonaparte en Italie pendant les années IVᵄ et Vᵄ de la République França- ise (Pommereul, 1797). 9 Trajanov steber, posvečen leta 113 po n. št. Steber ilustrira Trajanove vojne proti Dačanom, zamisel pa je možno pripisati arhitektu Tra- janovega foruma, Apolodorusu iz Damaska. Steber, ki ga je nekoč kronal cesarjev kip, z reliefnim trakom s približno 2.500 figurami prikazuje, kot omenjeno, Trajanove vojne proti Dačanom v letih 101–102 in 105–107 n. št. V podstavek stebra so leta 117 položili žaro s Trajanovim pepelom (Hafner, 1987, 223). 10 Henri Beyle “Stendhal” (1783–1842), francoski romanopisec romantičnega obdobja, ki se je kot Napoleonov privrženec ude- leževal njegovih vojaških pohodov. Zlasti so ga navduševala italijanska mesta. Nekatera svoja dela, kot npr. Parmska kartuzija (1839), postavlja v njegovo ljubljeno Italijo, v nedokončani avtobiografiji Življenje Henryja Brularda (1835/36) pa naglaša, da ima “le c ɶur italien” in da mu je srce hitreje utripalo, ko je pri sedemnajstih letih prvikrat uzrl Padsko nižino, najbolj pa mu je bilo pri srcu mesto Milano (Bradbury, 1999, 92–93). 30 POGLED V PRETEKLOST OB VPRAŠANJU ODNAŠANJA IN VRAČANJA UMETNIN Slika 22: H. Bellangé – A. Dausatz, vojaška parada v Parizu pod slavolokom Carrousel, na katerega je dal Napoleon Bonaparte po italijanski kampanji 1796/97 namestiti znamenito četverovprego s cerkve sv. Marka v Benetkah. V ozadju Musée Napoléon, kasnejši Louvre (Gengembre, 2001, 182). Slika 23: Veduta Firenc z okolico (L'Italia vista dai pittori francesi, 1961, katalog razstave – naslovnica). kasneje pa tudi v druge francoske muzeje. Kot omenjeno, so torej mirovne pogodbe postale le- galna zakonska podlaga za odvzemanje in tran- sport umetnin v Francijo, zato so po njegovem padcu leta 1815, države sv. Alianse že istega leta v Pariz poslale svoje strokovnjake oziroma komisarje, med katerimi je Papeško državo za- stopal Antonio Canova.12 Kot je 15. oktobra 1815 objavil londonski Courier, je javnost v zavezniških deželah izrazila protest proti francoski aroganci, a sta po umiku zavezniških sil s Pariza predrznost in objestnost Parižanov znova narasla. Zahtevali so, da se o tem v tujih časopisih ne piše več, saj kot je dejal lord Liverpool angleškim za Napoleona legalno sredstvo za prisvajanje in odnašanje umetnin, za katere so že predhodno posebne komisije, sestavljene iz strokovnjakov, ki so sledile francoski armadi, pod vodstvom barona Vivant Denona, 11 svoje delo opravljale domala skozi vseh sedem Napoleonovih kampanj širom po Evropi. Vsa najpomembnejša dela so seveda uvrstili v Musée Napoléon (kasnejši Louvre), manj po- membna pa prepustili provincialnim muzejem v Reimsu, Arlesu, Toursu in nekaterim drugim. Na področju kulturne dediščine je Napoleon torej uveljavljal prakso, da je dragocene umetnine odvzemal kot vojni plen zlasti cerkvenim usta- novam, kraljevim rodbinam in njihovim dvorom, privatnim plemiškim zbirkam nekdanjega »anci- en régima «, in jih – nemalokrat iz propagandnih razlogov – sprva umeščal v pariški Louvre, 11 Baron Dominique-Vivant Denon (1747–1825), francoski umetnik, pisatelj, diplomat, zbiralec umetnin, raziskovalec egipčanske umetnosti, prvi direktor Napoleonovega muzeja, kasnejšega Louvra, ki ga je vodil do leta 1814. Je avtor številnih del s področja umetnosti. Ob smrti leta 1825 je zapustil nedokončano delo z naslovom “Monuments des arts du dessin chez les peoples tant anciens que modernes, recueillis par Vivant Denon”, ki je izšlo leta 1829. Po njem je bilo leta 1980 poimenovano južno krilo Louvra (aile Denon) (Wikimedia Commons). 12 Antonio Canova (1757–1822), italijanski slikar in kipar, najvidnejši predstavnik neoklasicizma. Pomembno je zlasti njegovo bivanje in delovanje v Rimu, v katerem je kljub pogostim potovanjem v druge dežele, preživel večino življe- nja. Blizu so mu bile neoklasične teorije Winckelmanna in Mengsa, naročniki njegovih del pa so bile tedanje najo- dličnejše rodbine od Habsburžanov do Burbonov, od papežev do cesarja Napoleona. V njegovem času je postal uradni umetnik napoleonskega režima in vzpostavil stike s slavnim slikarjem Jacquesom-Louisom Davidom, a se je vseeno odločil za vrnitev v Italijo oziroma v Rim. Postal je generalni inšpektor lepih umetnosti za območje Rima in papeške države, vatikanskega muzeja in Akademije sv. Luke. Za svoja dela je prejemal številna priznanja, med drugim s Firenc, Verone, Benetk, Siene, Lucce in celo iz ruske carske prestolnice Peterburga, Ženeve, Münchna, Antwerpna, Vilne in Philadelphie. Leta 1808 je završil eno svojih najznamenitejših del: figuro Paoline Bonaparte, ki danes krasi Galerijo Borghese v Rimu. V tem obdobju je sklenil prijateljstvo tudi s ferrarskim grofom Leopoldom Cicognaro, ki mu je poveril skrb in vzgojo nad mladim Francescom Hayezom. Leta 1814 je po naročilu Josephine Beauharnais izdelal eno svojih najslavnejših del: Tri gracije (Tre Grazie), ki so navdušile med drugim tudi italijanskega pesnika Uga Foscola. Ob Na- poleonovem padcu so ga poslali v Pariz z nalogo, da bi zbral večino del, ki jih je dal Napoleon odpeljati z Italije po miru v Tolentinu (1797), kar mu je uspelo zlasti ob pomoči avstrijskega kanclerja Klemensa von Metternicha. Po letu 1818 ga je v zadnjih letih življenja čedalje bolj načenjala bolezen, umrl pa je 13. oktobra 1822 v Benetkah. Veliča- sten pogreb so mu pripravili v Rimu v cerkvi Santissimi Apostoli, njegove posmrtne ostanke pa so shranili v njegovem templju v Possagnu. 31 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 24: Koper, fasada stolnice (Wikimedia Commons). vrniti njihovim nekdanjim lastnikom«. To je izzvalo velik interes in pozornost, kar je zlasti Belgijce, ki so imeli velike zahteve po restituciji umetnin vzpod- budilo, da so bili odločno proti temu, da bi njihova dela še naprej ostala v Franciji in svoje Rubense ter ostale mojstre odločno zahtevali nazaj. Tudi Prusi so s svojim vladarjem Friederichom Viljemom II. odločno nastopili s svojimi zahtevami ter ukazali Vivantu De- nonu, da Prusiji povrne njene zaklade in umetniška dela, kar se je po nekaj tednih tudi dogodilo, s tem pa so pomagali tudi drugim nemškim državam k vrnitvi njihovih del. Na vrsti so bili končno še Holandci, a se je tokrat Vivant Denon obrnil na samega Talleyranda, ki se je tačas mudil na Dunaju in ga rotil, »da bi v pri- meru, da popustijo Belgijcem in Holandcem, pariški Louvre popolnoma osiromašili s prikazom flamskega slikarstva«. Carska Rusija ni bila proti, Avstrija in Prusija pa sta dobili povrnjene domala vse umetnine. Zgolj Velika Britanija ni zahtevala, da se ji karkoli po- vrne, saj je imela že tudi sama probleme z odvozom dragocenih fragmentov friza z atenskega Partenona, ki jih je prevzel lord Elgin, hkrati pa je tudi ruski car Aleksander I. za Ermitaž pridobil različna dela, ki so jih na hitro prodajali Napoleonovi bližnji sorodniki, od Giuseppine Beauharnais pa pridobil dragoceno vatikansko kamejo, znano kot kamejo Gonzaga.13 Musée Napolén je bil torej v letih 1814/15 v veliki meri osiromašen, čeprav je v njem sprva ostalo še nekaj pomembnejših del. Paul Wescher je poudaril, da vse kar je ostalo od njega, ni ostalo brez pozitiv- nih učinkov.14 Njegov primer je namreč vzpodbudno vplival na nastanek številnih evropskih muzejev, saj je ravno ta muzej v funkciji francoskega nacional- predstavnikom v Parizu, je »razumni del sveta na nega muzeja dokazal, da umetniška dela, četudi strani tistih, ki zahtevajo, da se umetnine povrnejo so jih zbirali vladarji, v bistvu pripadajo njihovim nekdanjim lastnikom«. Zaželjeno bi bilo, da bi jih narodom, to pa je pripomoglo k formiranju velikih pripeljali iz Francije, saj s tem spominjajo na čase nacionalnih muzejev tekom 19. stoletja. P. Wescher njihovega osvajanja in hranijo nečimrnost oziroma je tudi naglasil, da je imelo vračanje odnešenih del ničevost ter vojaškega duha njihovega naroda. Lon- tudi pomemben in nepričakovan učinek, saj je pri- donski časopis je še napisal, »da vojvoda Wellington pomoglo k širjenju in poglabljanju zavesti o pomenu prihaja na diplomatske sestanke z notesom v rokah, nacionalne kulturne dediščine, ki jo v 18. stoletju še kjer izrecno zahteva, da je potrebno vse umetnine ni bilo zaslediti. 13 Delo predstavlja odličen primer gliptične umetnosti helenističnega obdobja, ki ga lahko morda umestimo v III. stol. pred n. št. in se danes nahaja v Ermitažu v Peterburgu. Na njej sta v profilu upodobljena faraon Ptolomej II. in njegova žena Arsiona (L'Ermitage, 2008, 133). 14 P. Wescher (1896–1974), nemški umetnostni zgodovinar. Po študiju v Münchnu in Feiburgu ter opravljeni diplomi leta 1923, je do leta 1934 delal v različnih nemških muzejih, ko se je pred nacizmom umaknil najprej v Pariz, ob izbruhu II. svetovne vojne pa v Švico. Po vojni je emigriral v ZDA ter se zaposlil v Detroitu. Med letoma 1953 in 1959 je postal prvi kurator zbirke v Getty Museum, po letu 1959 pa je sodeloval z različnimi ameriškimi muzeji kot svobodni raziskovalec. Njegova poglavitna dela so: »Jean Fouquet und seine Zeit« (Basel, Holbein, 1945), »Die Romantik in der Schweizer Male- rai« (Frauenfeld, Huber, 1947), med deli, ki orisujejo Napoleonovo množično ropanje italijanskih umetnin, pa predstavlja delo »Kunstraub unter Napoleon« (Berlin, Mann, 1976); ital. prevod: »I furti d'arte: Napoleone e la nascita del Louvre« (Torino, Einaudi, 1988) (Wikimedia Commons). 32 POGLED V PRETEKLOST OB VPRAŠANJU ODNAŠANJA IN VRAČANJA UMETNIN Slika 25: V. Carpaccio, Madona na prestolu z otrokom, 1516 (Wikimedia Commons). Kar zadeva italijanska qu'ils ont été, et par ce mesta oziroma mestne qu'ils pourrainet ȇtre, državice, so nekoliko que par ce qu'ils sont zamujala in pristopala maintenant«.16 k problemu restitucije Italiji se je nekoliko na dokaj neorganiziran kasneje posvečal tudi način. Le kar se tiče Stendhal (Marie-Henri umetnin je bilo znano, Beyle), ki je zlasti v da je bilo od 506 kata- Milanu in Rimu preživel logiziranih del, ki so bila vrsto let. Njegova dela odpeljana v Francijo, ponujajo podobo vsega vrnjenih kakih 249. Dela tistega, kar se je v itali- pa, ki so bila odpelja- janski družbi dogajalo v na, zlasti z območja napoleonskem obdobju Papeške države, pa tudi pa tudi v naslednjih de- z vojvodine Modene in setletjih. Tudi Stendhal Toskane, so večinoma je bil, podobno kot Mme ostala v Franciji. Morda de Staël, zelo pozoren ni naključje, da je ena na italijanska konfliktna prvih velikih francoskih razmerja med laično intelektualk z začetka družbo in klerikaliz- 19. stoletja, ki je v mom, ki jih je opisal v napoleonskem času po- svojem delu »Promena- potovala po italijanskih des dans Rome «, oba mestih, Mme Anne Lo- francoska pisatelja pa uise Germaine de Staël, sta bila v svojih delih svoje izkušnje s potova- pozorna tudi na vrsto nja in bivanja v Italiji, tujcev, ki so takrat za prelila v roman Corinne krajši ali daljši čas bivali ou l'Italie.15 Dandanes je v najpomembnejših ita- roman razmeroma malo lijanskih mestih, npr. v bran, vendar ima veliko Rimu, Milanu, Firencah, dokumentarno vrednost, saj nazorno in plastično Neaplju in Benetkah. Nenazadnje je vredno opisuje težave pri preoblikovanju tedanje itali- omeniti tudi krajše Stendhalovo bivanje v Trstu janske družbene in kulturne stvarnosti, ki jo je leta 1830, kjer je opravljal funkcijo francoskega po eni strani še obvladovala katoliška Cerkev, konzula in njegov obisk Kopra, in si je, kot velik po drugi strani pa se jo je že dotaknila moderna ljubitelj in poznavalec italijanske renesančne doba. Nekoliko skeptično je zato pripomnila: umetnosti, v stolnici ogledal nekaj znamenitih » Les Italiens sont bien plus remarquables par ce Carpaccievih del.17 15 Roman “ Corinne ou l'Italie” francoske pisateljice Germaine de Staël, je izšel leta 1807 in govori o ljubezni med italijansko pesnico Corinne in angleškim lordom Oswaldom Nelvilom. V romanu je veliko podatkov in avtoričinih razmišljanj o tedanji Italiji, njeni zgodovinski preteklosti, kulturi in ljudskih običajih. Kljub opaznemu vplivu razsve- tljenskih idej, lahko roman uvrstimo v tedanji čas, ki je bil pod vplivom francoske romantike (Wikimedia Commons) 16 Slov. prevod: “Italijani so prav gotovo bolj znameniti po tistem, kar so nekdaj bili in kar bi lahko postali, kot po tistem, kar predstavljajo sedaj”. 17 V opisu notranjščine koprske stolnice oziroma slikarskega dekorja, A. Leiss-Alisi (Alisi, 1932), podaja tudi pregled slikar- skih del, med katerimi izpostavlja zlasti Carpaccieva dela, ki jih je ob svojem obisku ob koncu leta 1830 lahko občudoval tudi Stendhal. Le-ta žal ni mogel več videti polovico poslikane orgelske omare, ki jo je dal baron F.M. di Carnea Steffaneo prenesti leta 1803 na Dunaj in se je na dolgem in napornem transportu povsem poškodovala. Med dekoracijo orgelske omare iz leta 1516 so sodila še štiri dela V. Carpaccia (preroka Jeremija in Zaharija ter Bičanje in Padec pod križem), odpeljana iz stolnice junija 1940 (Mikuž, 1980, 15) in so bila torej v času Stendhalovega obiska še prisotna, ob sicer najbolj znamenitem Carpaccievem delu “Marija na prestolu s svetniki”, 1516. O tem delu glej zlasti “Carpaccio. Sacra conversatio” (Menato, 2019). 33 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 26 in 27: Anne Louise Germaine de Staël, ena prvih francoskih intelektualk z začetka 19. stoletja in popotnic po italijanskih pokrajinah (levo) in Stendhal (Marie-Henri Beyle), francoski pisatelj, likovni kritik (Journal de Paris), ljubitelj in poznavalec italijanske renesančne umetnosti (desno) (Wikimedia Commons). Ni torej naključje, da se je ravno v napoleon- V pričujoči študiji seveda ob vprašanju odnašanja skem obdobju na široko odprlo vprašanje odnašanja oziroma vračanja umetnin in predmetov kulturne oziroma vračanja umetnin, s katerim so se evropske dediščine, ostajamo v ožjem teritorialnem okviru Istre države v nadaljnjih vojnah, zlasti pa po prvi in drugi oziroma Pirana in Kopra ter po kronološko-tematskem svetovni vojni, nenehno soočale, tekom 19. in 20. principu sledimo prvim začetkom zakonodaje s področja stoletja pa se je to vprašanje v skladu s kolonialno varstva kulturne dediščine v obdobju cesarske Avstrije, politiko tedanjih evropskih velesil, razširilo še na kasneje pa Kraljevine Italije in celotnemu dogajanju na ostale kontinente in dobilo svetovne razsežnosti omenjenem teritoriju v časovnem razponu od druge (Vodopivec, 2021). polovice 19. stoletja pa do konca druge svetovne vojne. 34 ISTRA V NAVZKRIŽJU INTERESOV IN SPOMENIŠKO-VARSTVENIH SISTEMOV CESARSKE AVSTRIJE IN KRALJEVINE ITALIJE Iz širšega prostora habsburškega cesarstva sledniku Francu Ferdinandu, pa ne le zaradi tega, oziroma Avstrijskega primorja, se je po dobrem ker bi odklanjal njen »italijanski značaj«, temveč stoletju, ko je Koper s padcem Beneške repu- predvsem zato, ker se je bal, da bodo s tem orga- blike (1797) prenehal igrati vlogo osrednjega nizatorji v preveliki meri opozorili na razstavljene središča nekdanje beneške province, pozornost predmete, predvsem umetnostne zaklade istrskih znova usmerila vanj najprej v letih 1899–1902 s cerkva, in da bodo deželo preplavili prekupčevalci prenosom istrskega deželnega zbora, ki je sprva s starinami, ki bi dragocenosti lahko preprodajali zasedal v opuščeni cerkvi sv. Klare, med letoma v tujino in celo v Ameriko. Tako se je 7. aprila 1904–1910 pa v mestnem gledališču Ristori. Tudi 1910 v spremstvu konservatorja A. Gnirsa napotil v upravnem pogledu je Koper igral pomembno v Koper, da bi se osebno prepričal, kako potekajo vlogo med ostalimi istrskimi okrajnimi središči priprave na razstavo, svojo pozornost pa usmeril kot sedež okrajnega glavarstva, različnih uradov zlasti na oddelek za umetnost in starožitnosti. Za in služb. Ugodna prometna povezanost s Trstom, izvirno in okusno celotno postavitev v cerkvici sv. od koder je po letu 1902 po ozkotirni železnici Jakoba in samostanskem kompleksu s cerkvijo sv. vlak vozil do Poreča, mu je zagotavljala poveza- Frančiška in sv. Klare, je organizatorjem ob odho- nost s severno jadranskimi pristanišči in relativno du vendarle izrekel priznanje in pohvalo (Mader ugoden dostop ter povezavo mesta tudi z bližnjo & Žitko, 2010, 25). in širšo okolico (Roselli, 2002). Medtem, ko je bila cerkvica sv. Jakoba namenje- Družabno življenje meščanstva se je odvijalo na »moderni umetnosti« in so v njenem okviru svo- v mnogih kulturnih, prosvetnih in cerkvenih ja dela razstavili številni umetniki, kot npr. Guido društvih, imenitnejši meščani pa so se shajali v Grimani, Ugo Flumiani, Guido in Pietro Marussig, kavarnah in klubih, kot izobraževalna ustanova Giovanni Mayer in Alfred Tominz, med katerimi sta pa je v mestu delovala c. k. Višja gimnazija. V bili tudi slikarki Stephanie Glax de Stadler iz Roga- mestu je delovala tudi Mestna knjižnica (Bibli- ške Slatine in Lea von Littrow iz Opatije, je bilo v oteca Civica), ki se je leta 1893 skupaj s starim prvem nadstropju Samostana sv. Klare več prosto- občinskim arhivom ( Antico Arhivio Municipale) rov namenjenih razstavi stare umetnosti, znanosti preselila v tedaj že opuščeno palačo Belgramo- in književnosti. V eni od dvoran so bila na ogled ni-Tacco. Čeprav Koper v primerjavi s Piranom, dela Bartolomea Gianellija, Cesara dell'Acqua, zlasti pa Portorožem, ni imel danosti niti želja Michelangela Grigolettija, Francesca Hayeza in za razvoj turizma, se je ob koncu 19. stoletja že Antonia Canove. Za obiskovalce so bili posebno lahko ponašal z nekaj hoteli, dvema kopališčema privlačni prostori z istrsko sakralno umetnostjo z in številnimi gostišči. Njegov ugled je dokončno deli Carpaccia, Vivarinija, Sassoferrata in mnogih zasenčil ostala mesta istrskega polotoka, ko so v drugih, srednjeveški križi in številni cerkveni njem leta 1910 postavili »Prvo istrsko pokrajinsko zakladi vseh vrst, skupaj z okoli 250 izvirnimi razstavo« (Prima esposizione provinciale istriana) sakralnimi umetninami, mnogimi tudi iz piranske (Mader & Žitko, 2010, 15–40). cerkve sv. Frančiška ter ostalih cerkva, navedenih v Priprave nanjo in kasnejši potek so nekoliko pričujočem prispevku. zasenčile razprtije s krogom slovenskih in hrva- Nenazadnje je treba omeniti, da so bili v okviru ških poslancev v Istrskem deželnem zboru, ki so znanosti, literature in umetnosti oziroma v prostoru odrekli finančno podporo kot tudi samo sodelova- glasbene dvorane, razstavljeni spominski predmeti nje na razstavi, saj naj bi izražala težnjo po ma- Giuseppeja Tartinija z zbirko dragocenih starih nifestaciji italijanstva. Po drugi strani je polemiko violin in z zbirko glasbenih del skladatelja Antonia med slovenskimi in hrvaškimi glasili podžigalo Smareglia (Mader & Žitko, 2010, 32–33). stališče krškega škofa, dr. Antona Mahniča, glede Razstava je kljub polemikam in sporom zaradi možnosti vključevanja istrskih cerkva. Škof Mah- finančnega primanjkljaja, ki so se zavlekli v leto nič je namreč kljub namigom, da istrski Slovani 1911, vendarle v širši javnosti vzbudila veliko za- na razstavi naj ne bi sodelovali, župniščem po nimanja in priznanj. Za temeljitejšo in nepristran-Istri, ki so uporabljala latinski obred, dovolil sko oceno je bilo takrat še prezgodaj, je pa imela izposojo umetniških del in cerkvene opreme za razstava neposredne učinke, saj je vzpodbudila razstavo, ostalim pa prepustil, da se odločijo po veliko zanimanje za istrsko kulturno dediščino lastni presoji. Precejšnjo zadržanost do razstave in umetnostne zaklade ter pospešila ustanovitev je bilo čutiti tudi pri nadvojvodi in prestolona- koprskega muzeja. 35 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 28 in 29: Razstava stare cerkvene umetnosti v nekdanjem Samostanu sv. Klare v času Prve istrske pokrajinske razstave v Kopru, 1910 (levo); Tartinijevi spominski predmeti (desno) (Mader & Žitko, 2010, 79, 101). umetnostno-zgodovinskih predmetov, tako pri dežel- nih oblasteh kot pri predstavnikih Centralne komisije (Leiss, 1911, 43). V zvezi s tem je pomenljiv prispevek z naslo- vom »Allarmi infondati riguardo al patrimonio artistico dell'Istria«, objavljen v kroniki lista Neue Freie Presse.18 Anonimni avtor je v alarmantnem in čustveno prizadetem tonu pristojno Centralno komisijo za umetnostne in kulturne spomenike na Dunaju opozoril, da so nekatere dragocene ume- tnine Vittoreja in Benedetta Carpaccia v Kopru v skrajno slabem stanju in bodo propadle ter se je s tem namenom obrnil na direkcijo omenjenega lista, da z objavo njegovega pisma pristojno ko- misijo opozori na nujnost restavratorskih posegov, stvom prof. Francesca Majerja konstituiran Odbor za Že 2. oktobra 1910 je bil namreč pod predsed- obenem pa tudi na nevarnost, da bi se ta dela zna- šla v rokah prekupčevalcev umetnin oziroma celo na ameriškem tržišču. S svoje strani je list Neue ustanovitev umetnostno-zgodovinskega muzeja v Ko- Freie Presse še dodal, da glede stanja Carpaccievih pru. Centralna komisija za preučevanje in ohranjanje umetnin že nekaj časa med strokovnjaki krožijo umetnostnih in zgodovinskih spomenikov na Dunaju, vznemirljive vesti in da bo morda objavljeno pismo oziroma na kratko Centralna komisija za umetnostne le vzpodbudilo Centralno komisijo na Dunaju k in zgodovinske spomenike ( Zentralkommission für ukrepanju. Ob tem list še dodaja, da ne-le zato, ker Erforschung und Erhaltung der Kunst – und Histori- so pred časom odpeljali na Dunaj na neko razstavo schen Denkmale ), ki sicer ni imela nikakršnih uradnih dragoceno slonokoščeno skrinjico s Pirana in sre- kompetenc, niti možnosti za zakonito ukrepanje, se brni kelih iz Pulja, ki sta potem ostala v cesarskih je pa odzvala njegovi pobudi in sestavila dopis, v muzejih, temveč tudi zato, ker te informacije ne katerem je izrazila svoje posebno zadovoljstvo, da ustrezajo dramatičnim tonom, ki vejejo iz ome- se v Kopru ustanavlja muzej, ki bo »glede na istrsko njenega pisma, niti glede dramatičnega stanja o umetnostno in spomeniško bogastvo vseh vrst, ki se katerem poroča dunajski časopis. je pokazala na istrski deželni razstavi«, lahko imel v Na srečo, po mnenju lista Il Piccolo , ni po- bodoče velik pomen za tukajšnjo kulturno dediščino. trebe po »nadzoru z vrha«, da bi očuvali istrsko Sicer nadvojvoda Franc Ferdinand s stališči Centralne umetniško dediščino: pokrajinska vlada ( Giunta komisije ni bil preveč zadovoljen in je celo podvomil provinciale ) je namreč pripravila katalogizacijo o smiselnosti in potrebi po ustanovitvi koprskega mu- zeja, a je kljub zapletom, A. Gnirs 19. januarja 1911 že lahko poročal o njegovi ustanovitvi. V zvezi z ne- katerimi odklonilnimi stališči do ustanovitve muzeja, se je v reviji Pagine Istriane oglasil tudi eden glavnih pobudnikov za njegov nastanek, prof. Antonio Alisi (Leiss), in odločno zagovarjal potrebo po formiranju koprskega muzeja kljub načrtovanju Centralnega zgodovinskega in umetnostno-zgodovinskega muze- ja za Istro s sedežem v Pulju. Ob muzejih v Trstu, Poreču in Pulju, bi bil torej koprski muzej že četrti, ki ga je vlada utemeljevala predvsem z ugodnimi odmevi na Prvo istrsko pokrajinsko razstavo v Kopru pa tudi s spoznanji, da je za umetnostno dediščino v Istri slabo poskrbljeno, da je njena kulturna dedi- ščina zanemarjena, odkupov premalo, ravno tako pa naj bi bilo nezadostno tudi evidentiranje in zbiranje 18 Pismo anonimnega avtorja je objavil list Il Piccolo, 23. maja 1911. 36 ISTRA V NAVZKRIŽJU INTERESOV Slika 30: Slonokoščena skrinjica s piranske župne cerkve sv. Jurija (10./11. stol.), danes v Arheološkem muzeju v Pulju (Wikimedia Commons). istrskih umetniških del in Prva pokrajinska razstava bi mestne oblasti v Izoli in na Cresu vztrajale na v Kopru, sta nakazali oziroma pokazali Istranom tem, da se vrneta deli iz njunih cerkva, in sicer potrebo po zaščiti in konservaciji vseh tistih del, delo slikarja Girolama da S. Croceja in Alvisa ki krasijo tako posvetne kot verske ustanove. Tako Vivarinija, ki so ju na Dunaj ravno tako prenesli ne bo bojazni, da bi ta dela končala na ameriškem zaradi restavriranja, a se še vedno nahajajo tam. tržišču, saj tako občinske posvetne oblasti kot Ne le nerazumljive in neupravičene zamude pri župnišča, kakor tudi samo prebivalstvo, poznajo vračanju teh umetnin, ki jih lahko pripišemo svoje dolžnosti. omenjeni Centralni komisiji na Dunaju, pač pa Tudi glede trenutnega stanja Carpaccievih del, lahko tudi poškodbe, storjene pri večini restavratorskih zatrdimo, navaja list, da je vsak alarm odveč, saj dela posegov, npr. na oltarni pali Girolama da S. Cro- Benedetta in Vittoreja Carpaccia trenutno ne zahtevajo ceja in na delih Bartolomea Vivarinija oziroma nikakršnih restavratorskih posegov, pač pa je Vittorejevo Tiziana. Kdorkoli, tudi laik, ki se je sprehodil delo »Vhod podestata Contarinija v koprsko stolnico«, po cerkvi v starih Miljah, bo opazil s kakšno ve- ki se nahaja v prostorih občine, pred leti poškodoval drostjo in zanosom ter poduhovljenostjo, je znal neki nesposoben in nepazljiv restavrator, medtem ko na restavrator poživiti dragocene freske s 14. in 15. delu »Pokol nedolžnih otrok« in »Predstavitev v tem- stoletja oziroma si je dovolil, da jih je »poživil« in plju«, ki se nahajata v stolnici, ni potreben nikakršnih dopolnil. Sicer pa je Centralna komisija s svojimi posegov. Pač pa velika oltarna pala v stolnici kaže neka- restavratorji opravila le redke posege na istrskih tere razpoke in poškodbe na podlogi, ki jih je bilo zaznati na Pokrajinski razstavi tekom lanskega leta. A sijajna oltarna pala nima nobene hujše poškodbe in po končani raz- stavi, so steno, na katero so jo znova obesili, prekrili s kovinsko folijo, da bi s tem preprečili pronicanje vlage. Ne izključujemo pa, da bi bili morda določeni restavratorski posegi, nadaljuje list, potrebni na kakih drugih umetninah po Istri in v samem Trstu, a hkrati želimo, da bi se ti posegi opravili z vso previdnostjo in stro- kovnostjo, ki bi bila seveda na mnogo višjem nivoju, kakršnega se poslužuje Centralna komisija na Dunaju pri konservaciji spomenikov. Tako se je zgodilo, da je zaradi te komisije neko pomembno in kvalitetno delo, in sicer poliptih An- tonia da Murano, ki je krasilo poreško stolnico ter so ga leta 1905 prenesli na Dunaj, četudi ni bilo tleh, a zlasti ena ne zasluži nobenega opravičila. potrebno kakih večjih restavratorskih posegov, se Gre za slonokoščeno skrinjico iz 4. stoletja, ki sedaj po šestih letih, še vedno nahaja na Dunaju se nahaja sedaj v Mestnem muzeju v Pulju. Tudi z izgovorom, da morajo restavrirati še okvir. Bilo v tem primeru so slonovo kost prepojili z neko bi prav, da bi končno reagirala pokrajinska vlada snovjo, ki je povsem spremenila prvotno barvo in in poreško-puljski škof monsignor Flapp, da se se sedaj zdi, da gre za srebro oziroma mavec. Do omenjeno delo vrne. Ravno tako bi bilo prav, da česa podobnega ni prišlo doslej še nikjer. 37 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 31: Nekdanja palača Belgramoni-Tacco v Kopru, med svetovnima vojnama sedež tedanjega Mestnega muzeja za zgodovino in umetnost (Semi, 2020, 200). Zaradi navedenih dejstev, ki so sama po sebi do- tedanja kritika izrekla proti formiranju novih muzejev kaj zgovorna, verjamemo, da bodo cerkvene oblasti, in jih obtoževala, da bolj »skrbijo za izumiranje kot zlasti pa občine, ki so lastnice cerkva, uporabile vso ohranjanje umetnostnih spomenikov«. Mnenje takra- svojo moč in vpliv ter preprečile Centralni komisiji tne kritike bi lahko po njegovem veljalo le v tistih oziroma krogom okoli lista Neue Freie Presse, da bi primerih, ko so se muzeji osnovali v »namišljenih« še naprej povzročali škodo. K restavriranju umetni- deželnih središčih in so vanje z moralno in materi- ških del lahko namreč razen deželnih oblasti pristopi alno pomočjo države umeščali umetnostne zaklade tudi »Società istriana d'archeologia e di storia patria«, in kulturne spomenike, ki so jih odvzeli drugim, tudi ki se bo obrnila na preizkušene strokovnjake, saj oddaljenim deželam. V takem primeru, po Alisijevem restavratorji Centralne komisije doslej niso pokazali mnenju, muzej dejansko postane pravo pokopališče, potrebnega znanja s tega področja, niti skrbi za ohra- saj tudi predmeti, ki jih vzame iz njihovega naravnega njanje naše kulturne dediščine. okolja, izgubijo na svoji vrednosti in pomenu, okolje Članek Il Piccola nedvomno kaže na zelo kritično, samo pa se čuti osiromašeno in zapostavljeno. V Ali- mestoma tudi pristransko sodbo s povsem političnim sijevem stališču lahko torej razberemo nasprotovanje ozadjem, ki je bilo sicer značilno za leta pred prvo vladnemu načrtu, da bi v Pulju osnovali Centralni svetovno vojno, ko so bili antiavstrijski nagibi istr- zgodovinski in umetnostno-zgodovinski muzej za skih liberalno-nacionalnih krogov že povsem očitni, Istro, saj bi bil s tem ogrožen nastanek muzeja v Ko- kažejo pa se tudi ob vprašanju formiranja Mestnega pru. Od tod tudi njegova pobuda, da bi se ravnatelji muzeja v Kopru. tržaškega, koprskega, poreškega in puljskega muzeja Antonio Alisi je namreč v obstoju in dejavnosti čimprej sporazumeli ter razmejili teritorialna obmo- štirih istrskih muzejev videl veliko prednost in obe- čja in pristojnosti svojih muzejev, saj bi s tem lažje nem zagotovilo za ohranjanje kulturne dediščine obvladovali svoja območja in v korist celotne dežele in njeno raziskovanje. Nadzor nad dediščino bi bil ter same stroke preprečevali vsako tuje poseganje na po njegovem po tej poti bolj učinkovit, čeprav se je muzejsko področje (Leiss, 1911, 43). 38 ISTRA V NAVZKRIŽJU INTERESOV Poleg muzejskih ustanov je v letih pred prvo prve svetovne vojne pa je kuratorij za muzejsko zbir-svetovno vojno, zaživelo tudi Muzejsko društvo za ko pridobil še vrsto predmetov, ki so skupaj s fondom Primorje v Trstu (11. aprila 1912) z namenom, da bi prve deželne razstave sestavljali jedro muzejskih pospeševalo domoznanstvo na območju Avstrijskega zbirk (Žitko, 2002, 28). primorja, se pravi Trsta z okolico, Istre in Goriške, Pomembno prelomnico v odnosu do kulturne de- zlasti v zgodovinskem, narodopisnem in naravo- diščine nekdanjega avstrijskega Primorja oziroma pri -znanstvenem pogledu. Kot slovensko muzejsko dru- skrbi zanjo, kot smo videli iz dosedanjih primerov, pa štvo si je obenem prizadevalo, da bi položilo temelje je tako za avstrijsko kot italijansko stran, predstavljala centralni slovenski knjižnici v Trstu (Kramar, 1991, prva svetovna vojna, ki pa je v določenem smislu 391). Novejše raziskave Lidije Tavčar v njenem delu postala le iztočnica in dragocena izkušnja za zaščito, »Poskus rekonstrukcije neuresničenega Narodnega v še večji meri pa še obsežnejšo evakuacijo umetnin muzeja v Gorici (1910–1914)«, kažejo tudi na snova- nekoliko pred pa tudi med drugo svetovno vojno. nje muzejske ustanove na Goriškem v letih pred prvo Trideseta leta prejšnjega stoletja seveda še niso mogla svetovno vojno. z gotovostjo napovedovati izbruha druge svetovne Centralna komisija na Dunaju je kljub nadvoj- vojne, vendar so nekatere zunanjepolitične poteze fa- vodovemu nasprotovanju še nadalje vztrajala na šistične Italije oziroma samega Mussolinija, kot bomo stališču, da je ustanovitev muzeja v Kopru smotrna, videli kasneje, vodile v smer zaostrovanja konfliktov zato je Franca Ferdinanda zaprosila za »najvišji v širšem prostoru Sredozemlja oziroma severnega ukaz« glede naklonjenega dopisa, ki ga je sestavila Jadrana. Istrsko in reško območje, ki je bilo Italiji pred časom, vendar nadvojvoda tudi tokrat ni takoj uradno priključeno z rapalsko pogodbo leta 1920 potrdil svojega soglasja in ga je šele osebni pogovor oziroma reško 1924, je bilo po mnenju nekaterih z A. Gnirsom na Brionih dokončno prepričal o po- italijanskih strokovnjakov s spomeniško-varstvenega trebnosti in koristnosti muzejske ustanove v Kopru. področja, zlasti Ferdinanda Forlatija, dokaj krhko Da se je le-ta že v kratkem razvijala popolnoma v oziroma ranljivo in »izpostavljeno močnim pritiskom skladu s pričakovanji Franca Ferdinanda, je razvidno jugoslovanske države«, toda tudi v času pred prvo iz seznama muzejev v Avstrijskem primorju, ki ga je svetovno vojno, ko je bilo to območje še pod avstrij- A. Gnirs sestavil na željo Centralne komisije. V njem sko vladavino, smo priča hudim nacionalnim antago- je zapisano, da se »novoustanovljena muzeja v Go- nizmom med italijansko odnosno slovensko-hrvaško rici in Kopru potrdita kot zbirateljski ustanovi, ki sta nacionalno komponento. Tudi med samo Italijo in se uspešno lotili naloge, da se upreta prekupčeval- Avstro-Ogrsko, je bilo kljub formalni vključenosti cem s starinami in preprečita odnašanje umetnin v Italije v trojno zvezo (Triplice alleanza) po letu 1882, zasebni lasti«. O koprskem muzeju je Gnirs posebej čutiti nenehno napetost, z izbruhom prve svetovne poudaril, da »so se v dosedanjem delu te s skro- vojne leta 1914 pa je Italija leto dni kolebala med mnimi sredstvi delujoče ustanove […] že pokazali nevtralnostjo in intervencionizmom ter se po sklenitvi lepi uspehi in da je »sposobna za nadaljnji razvoj« tajnega Londonskega sporazuma (26. aprila 1915), (Mader, 2000, 69). v skladu s svojo politiko »sacro egoismo« končno A prvotni sedež novoustanovljenega muzeja je bil odločila za vstop v vojno na strani antantnih sil (prim. le v dveh sobah opuščenega Samostana sv. Klare, kjer Žitko, 2015a).19 Odprtje soške fronte leta 1915, zlasti je bila leto poprej razstava stare umetnosti. Devet pa avstrijsko-nemški preboj pri Kobaridu, jeseni članski kuratorij, ki ga je sprva vodil prof. Giovanni leta 1917 ter umik italijanske armade na Piavo, sta Musner, za ravnatelja je bil imenovan prof. Francesco seveda pogubno vplivala na samo podobo pokrajine, Majer, tajniške posle pa sta prevzela prof. Ranieri predvsem mest, kakor tudi kulturno dediščino tega Cossar in Antonio Alisi, se je z velikim zagonom lotil območja, saj neusmiljeno artilerijsko obstreljevanje svojega dela in na občino Koper naslovil prošnjo, da in zračno bombardiranje ene in druge vojskujoče se bi v muzejsko zbirko uvrstili vse napisne plošče, kipe strani, ni prizanašalo cerkvam, samostanom in drugim in druge starine, ki so bile v občinski lasti, v letih do spomenikom (prim. Visentin, 2020, 77–94). 19 Povsem pragmatično odločitev tedanje italijanske vlade, da stopi v vojno proti nekdanji zaveznici Avstro-Ogrski, mnogi italijanski avtorji zavestno spregledajo in Italijo že v času prve svetovne vojne prikazujejo kot “žrtev” avstrijske zunanje politike, njenega sovraštva in zavisti do njenega ugleda in slave v minulih stoletjih; glej zlasti delo Pappucia & Cecotti (2011). Širša obravnava tega obdobja tudi v delu Šepić (1970). Omenjeni problematiki je v celoti posvečena tudi revija Acta Histriae (25, 2017, 4), z vrsto člankov in razprav domačih in tujih avtorjev (G. Bajc, G. Franzinetti, M. Bizjak, D. Grafenauer, G. Antoličić, L. Monzali, Š. Čok, V. Pavlovič in nekateri drugi). 39 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Organizacija in delovanje Centralne komisije za prevlade spomeniškega varstva antične arheologije raziskovanje in ohranjanje umetnostnih in zelo osiromašena. Poudarek komisije je bil sicer na zgodovinskih spomenikov pred prvo svetovno vojno umetnostno-zgodovinskih spomenikih, predvsem srednjeveških in renesančnih, sčasoma pa je komi- Pogled v desetletja pred izbruhom prve svetovne sija svoje delo usmerila tudi k varovanju baročne in vojne kaže, da so na avstrijski strani v okviru Centralne meščanske arhitekture, kasneje tudi podeželske. Leta komisije za raziskovanje in ohranjanje umetnostnih 1911 je bila Centralna komisija ponovno reorgani- in zgodovinskih spomenikov, ki so jo prvič reformirali zirana in sta v sestavu spomeniškega urada delovala že leta 1873, uvedli tri sekcije, in sicer za arheologi- spomeniški svet in umetnostno-zgodovinski inštitut, jo, umetnostno zgodovino in arhivistiko, leta 1899 pa zato je znova prevladala umetnostno-zgodovinska so oblikovali nov statut. Z reorganizacijo so nekoliko usmeritev komisije (obširneje o njenem delovanju razširili mrežo konservatorjev, ki so se jim pridružili Mader, 2015). Reorganizacija pa je bila dobrodošla tudi odgovarjajoči strokovnjaki, a je bilo kljub temu v tudi za slovenski nacionalni prostor, saj je Kranjska tem obdobju le malo konservatorskih posegov oziro- dobila prvega deželnega konservatorja že leta 1913, ma intervencij, kot npr. tista na apsidi cerkve sv. Justa ko je bil v Ljubljani pod vodstvom dr. Franceta Stelèta, v Trstu, na baziliki v Ogleju in podobno (Foramitti, katerega pomembno vlogo bomo spoznavali tudi v 2020, 47–59; prim. Mader, 2023a). Na Primorskem času po drugi svetovni vojni, ustanovljen Spomeniški so zbirali premično dediščino, z izjemo Ogleja in urad za Kranjsko v duhu najboljših tradicij dunajske deloma Kopra, v deželnih središčih (Gorica, Trst, konservatorske šole, njeno dejavnost pa je žal preki-Pulj), inventarizacija dediščine pa je bila prav zaradi nila prva svetovna vojna (Fortunat Černilogar, 1994). 40 PRVA SVETOVNA VOJNA IN NJENE UNIČUJOČE POSLEDICE NA KULTURNI DEDIŠČINI POSOČJA, FURLANIJE IN BENEČIJE TER PRVI PRIMERI EVAKUACIJE UMETNIN S TEGA OBMOČJA Ob izbruhu prve svetovne vojne leta 1914, se je do vrnitve zbirke Tiepolovih del in lesenega kipa sv. dejavnost Centralne komisije usmerila na mukotrpno Florjana iz 15. stoletja, prišlo, kot bo moč razbrati in pretresljivo dokumentiranje kulturne dediščine na v nadaljevanju, šele ob italijanski zasedbi Ljubljane območjih, ki jih je zajela vojna in so bili objavljeni v aprila 1941 na intervencijo tedanjega načelnika delu Lea Planisciga z naslovom Denkmale der Kunst Tržaškega nadzorništva za spomenike in galerije (So- in den südlichen Kriegsgebieten (Planiscig, 1915) in printendenza ai Monumenti e alle gallerie di Trieste), drugo delo avtorjev L. Planisciga in H. Folnesicsa, Fausta Franca. Bau – und Kunstendenkmale des Küstenlandes (Plani- Tudi na italijanski strani sledimo podobnim ukre- scig & Folnesics, 1916). pom oziroma številnim posameznikom, ki so prepri- Tekom vojnih operacij, zlasti na Soški fronti, so čevali tedanje oblasti, da je nujno potrebno umakniti lahko konservatorji zgolj označevali in dokumentirali vse vrednejše premičnine in umetnostno dediščino v porušene spomenike; v publikacijah Centralne komi- notranjost Italije. Vlada je to sicer želela sprva prepre- sije mnogi članki opisujejo in prikazujejo škodo, ki je čiti, saj je menila, da bi to povzročalo preveč panike nastala na njih, npr. na gradu Devin, ki ga je močno in vznemirjenja med preprostejšim prebivalstvom in poškodovala italijanska artilerija. Razen te dejavnosti, strahu pred vojno, vendar je kasneje popustila, saj so so leta 1917 formirali posebno avstrijsko vojaško eno- bili tisti, ki so bili zadolženi za varovanje dediščine to, ki so jo sestavljali zlasti umetnostni zgodovinarji, prepričani, da varujejo svojo kulturno dediščino. imenovano Kunstschutzgruppe in ji zadali nalogo, da Med številnimi deli italijanskih avtorjev, ki se zaščiti spomenike in ostalo premično kulturno dedi- posvečajo problematiki odnosa do kulturne dediščine ščino na območju Furlanije in Veneta, ki so ga zasedle obmejnega prostora, zlasti pa njene zaščite v letih avstrijske sile (Foramitti, 2018, 57). prve svetovne vojne, M. Nezzo pripominja, da spre- Prav na Primorskem pa se je s propadom Avstro- mljanje in podoživljanje celotnega dogajanja, ki je -Ogrske leta 1918, pretrgala vez s Centralno dunajsko med drugim usodno vplivalo tudi na tamkajšnjo zgo- spomeniško službo in precejšen del kulturne dedi- dovinsko-umetnostno dediščino v letih 1914–1918, ščine je prišel pod okrilje italijanskih služb. Za ob- predstavlja kopico problemov, o čemer sicer priča močje Furlanije in Goriške je bil pristojen Ugo Ojetti obilica literature, ki se neprestano množi in širi. Prva (1871–1946), italijanski pesnik, umetnostni zgodovi- svetovna vojna namreč že na prvi pogled predstavlja nar, likovni kritik, pisatelj in esejist, ki je pri italijanski fenomen svetovnih razsežnosti in med drugim vklju- Vrhovni komandi postal pristojen za evidentiranje, čuje tudi problematiko umetnostno-zgodovinske dedi- reševanje in varovanje umetnostnih spomenikov tako ščine, tako na predmetni kot fizični, oziroma simbolni znotraj kot zunaj frontne črte. ravni. Popisana, zaščitena ali pa nepopravljivo poško- Že pred izbruhom sovražnosti leta 1915, so števil- dovana, ta dediščina tvori in predstavlja pomemben ni izobraženci in premožnejši sloji, ki so bili zapo- del tako nacionalne kot mednarodne propagande ter sleni zlasti v Trstu in Gorici, na Dunaj ali drugam na igra dvojno vlogo: predstavlja namreč znak in simbol varno odpeljali številne umetnine, hkrati se je pričela tedanje politike vojskujočih se držav, hkrati pa je tudi evakuacija tudi iz muzejev, galerij in knjižnic. Tako manifestativni znak identitete samega prostora. Ob so avstrijske oblasti leta 1916, po padcu Gorice, iz tem avtorica opozarja na krhkost in ranljivost evropske tedanjega Mestnega muzeja v Trstu (Museo Civico di kulturne dediščine v času, ko se je moč modernega Trieste) zaradi bližine soške fronte oziroma ogroženo- orožja dokaj hitro pokazala že ob prvih spopadih na sti Trsta, odredile umik dragocene zbirke Tiepolovih francoski in belgijski fronti ob vdoru nemške armade. risb in skic, ki so bile sicer dar barona Giuseppeja Ob številnih žrtvah med civilnim prebivalstvom, je Sartorija. Zbirko naj bi umaknili na Dunaj pod nad- bilo dokaj hitro zaznati tudi veliko škodo in uničenje zorstvom c. k. konservatorja za Avstrijsko primorje, dragocene kulturne dediščine, npr. ob bombardiranju Antona Gnirsa. Le-ta je v času vojne svoj sedež iz historičnega centra Louvaina s tamkajšnjo knjižnico Pulja prestavil v Ljubljano. A na poti v avstrijsko ali pa katedrale v Reimsu. To je dokaj hitro sprožilo prestolnico, so dragoceno zbirko začasno deponirali tudi protinemško propagando zlasti v krogih umetno- v Ljubljani v tamkajšnjem Deželnem muzeju in je stnih zgodovinarjev in intelektualcev, ki so na svojih tu ostala do konca prve svetovne vojne, oziroma do srečanjih in strokovnih konferencah opozarjali na leta 1919, ko jo je Ugo Ojetti po italijanski zasedbi barbarsko početje nemške armade, ki so ga podkrepili Trsta, zahteval nazaj. Prošnje in zahteve so, zlasti po s številnimi fotografskimi posnetki in dokumentarnimi sklenitvi rapalske pogodbe novembra 1920, romale filmi. Seveda so ta prva množična rušenja oziroma na najvišje vojaške in politične instance, vendar je uničevanja kulturne dediščine sprožila vprašanja nje- 41 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 32 in 33: Gorica, porušena tovarna papirja v Podgori (levo); ruševine cerkve v Solkanu (desno) (Tomadin, 2015, 65). Slika 34 in 35: Posledice avstrijskih letalskih napadov na Benetke, prikazane med drugim na razstavi »Venezia 1915–1918. Immagini dalla città in guerra«, Venezia, 15. 12. 2008 – 20. 4. 2009 (Wikimedia Commons). kontrolo in posredo- vanje. Bojazen pred rušilno močjo orožja je sprožil dokaj učinko- vito kopensko, morsko in zračno obrambo. Na administrativnem področju je Generalna direkcija za umetnost pod vodstvom Corrada Riccija, na območju Veneta pa Gina Fo- golarija na italijanski in Maxa Ongara na območju Tridentinske oziroma južne Tirolske ne zaščite na mednarodni ravni, po drugi strani pa tudi pod avstrijsko suverenostjo (Direzione generale delle na povsem simbolni in duhovni ravni izpostavila vpra- Belle Arti), podvzela pomembne korake pri zaščiti šanja odnosa do kulturne dediščine ravno tistih držav, tamkajšnjih kulturnih spomenikov.20 ki so se ponašale s svojimi kulturnimi in znanstvenimi Ob začetku sovražnosti so na italijanski strani z de- dosežki ter napredkom (kot npr. Nemčija), a so ob kreti od 22. maja 1915 do 5. oktobra 1916 oblikovali povsem novih okoliščinah, ki jih je prinesel vojaški t. i. vojno območje, ki je zajelo kar 25 pokrajin ter spopad, izdale svoja lastna moderna humanistična otoke in občine ob jadranski obali, glavne naloge za-načela in konvencije, h katerim so se zavezale. Po časne organizacije civilne oblasti pa so bile določene drugi strani pa naj bi širša javnost s čisto praktičnega z uredbo 25. junija 1915. Vsak civilni komisar je bil vidika spoznavala rušilno moč modernega orožja in zadolžen, da poskrbi za popis, zbiranje in prevoz na nanj opozorila zlasti dežele, ki jih vojna vihra še ni varno vseh vrednejših predmetov kulturne dediščine v zajela (Nezzo, 2016, 24). lasti občin in posameznih ustanov. Italijanska vlada je Zatem avtorica prehaja na primer Italije, ki se je tako že ob koncu marca 1915 pokazala skrb za kul- vključila vanjo z enoletno »zamudo«, se pravi maja turno dediščino na območju Benečije. Corrado Ricci, 1915 in bi lahko ob izkušnjah vojskujočih se držav generalni direktor Zavoda za starine in lepe umetnosti, presodila veliko tveganje, tako za človeške žrtve kot je organiziral sestanek konservatorjev in direktorjev škodo na lastni kulturni dediščini. Ob tem omenja, muzejev z območja Benečije, ki so se dogovorili za da je Italija ravno v letih 1914/15 v polni meri uvajala sistemsko zaščito v skladu z reformami, ki so jih na državni ravni sprovajali Rava – Ricci – Rosandi s formiranjem nadzorni- štev ( soprintendenze), pripravo sistematične katalogizacije spome- nikov in umetniških del ter želeli s tem ustvariti ustrezno sinergijo za 20 Nevtralnost Italije ob izbruhu prve svetovne vojne oziroma njeno kolebanje med nevtralisti in intervencionalisti, ter tajna pogajanja z Avstro-Ogrsko na eni ter antantnimi silami na drugi strani za teritorialne koncesije, sta obširno obdelani v zgodovinski literaturi, omenja pa ga v svojem delu tudi M. Nezzo z namigom, da je bil končni cilj Italije v tej vojni, da si prisvoji celotno območje Avstrijskega pri- morja in Dalmacijo. Pri tem posebej naglaša aktivno dejavnost nadzorništev (soprintendenze) na območju severne Italije, ki so že od marca 1915 pripravljali načrte za zaščito dragocenejših umetnin, posebej pa izpostavlja problem Benetk (Nezzo, 2016, 24). 42 PRVA SVETOVNA VOJNA IN NJENE UNIČUJOČE POSLEDICE NA KULTURNI DEDIŠČINI Slika 36 in 37: Corrado Ricci (1858–1934), generalni direktor Zavoda za starine in lepe umetnosti dežele Veneto (levo) in Ugo Ojetti (1871–1946), ital. pesnik, umet. zgod. in likovni kritik, med prvo svetovno vojno pristojen za evidentiranje, zaščito in reševanje kulturne dediščine vzdolž frontne črte (desno) (Wikimedia Commons). takojšnje zbiranje pomembnejših umetnin in pohištva ter njihovo evakuacijo prek Apeninov, istočasno pa so tudi predvideli zavarovanje najdragocenejših nepremičnih spomenikov. Pri evakuaciji premične dediščine so naleteli na velik odpor, saj se marsikdo ni hotel ločiti od svoje lastnine, težave pa so bile tudi pri umiku umetnin iz cerkva in samostanov. Delo Nadzorništva za varovanje umetnin (Soprintendenza agli oggetti d'arte) je bilo v veliki meri paralizirano, v nadaljevanju so ga omejili na odvažanje najkvali- tetnejših zbirk in del iz muzejev v Padovi, Trevisu in Veroni, umetniška dela v Vicenzi, Vidmu in Bellunu pa so konservirali in zaščitili na licu mesta. Po italijanski napovedi vojne Avstriji maja 1915, se je v Italiji odnos do prizadevanj Zavoda za varovanje potrebno spoštovati. Ko je prišlo do prvih bombardi- umetnin, da odstrani vse vrednejše umetnine iz ranj, so na italijanski strani sklenili, da bi v skladu s vojnega območja, vendarle nekoliko spremenil, saj Haaško konvencijo označili vse zgradbe, kjer se je so po dogovoru z Rimom oziroma Vrhovnim povelj- ta dejanost odvijala, a se je ravno na primeru Benetk stvom, uvedli sistematično odstranjevanje vrednejših kmalu izkazalo, da bi bilo to domala neizvedljivo. Cor- umetnin iz obmejnih območij. rado Ricci, generalni direktor Urada za starožitnosti in Podrobneje o tej problematiki govori delo U. Ojettija, lepe umetnosti (Antichità e Belle Arti), je zato podvzel »I monumenti italiani e la guerra« (Ojetti, 1917a; prim. bolj praktične ukrepe: že aprila 1915, ko se je vojna Nezzo, 2016), v katerem avtor uvodoma naglaša, da sta med Italijo in Avstro-Ogrsko že napovedovala, je v se že takoj ob začetku vojaških spopadov na soški fronti spremstvu z Ginom Fogolarijem, načelnikom Beneških kazali »veliko sovraštvo in prezir« cesarske Avstrije do galerij (Soprintendente alle Gallerie del Veneto) začel z italijanskih spomenikov in umetniških del, zlasti z bom- evakuacijo najdragocenejših umetnin iz Trevisa, Pado- bardiranjem Benetk in Ravene. Ta prezir naj bi bilo po ve, Castelfranca in Conegliana, druge pa so prenašali njegovem čutiti že cela stoletja, podžigalo pa naj bi ga in zaščitili v podzemnih prostorih. V primeru Benetk to »avstrijsko ljubosumje in strahopetnost«. Zlasti ljubosu- ni bilo možno, saj večina tamkajšnjih cerkva in palač, mje, ker »Avstrija vsega tega bogastva spomenikov ni in ki stojijo na vodi, ni imela kletnih prostorov. Dragoce- ne bo nikoli premogla ter je to bogastvo znamenje naše nejša dela Beneške akademije, različnih bratovščin in plemenitosti. Če bi ji uspelo Italijo prizadeti in raniti z cerkva, so ovili okrog velikih lesenih valjev ali pa zaprli uničenjem njene dragocene kulturne dediščine in lepote v blindirane zaboje ter jih pričeli evakuirati globje v spomenikov«, v nadaljevanju razmišlja Ojetti, » – so si Italijo. Popolnoma so že izpraznili doževo palačo in domišljali – bi s tem uničili njeno resnično podobo in pričeli z izpraznitvijo Biblioteke Marciane, ko je prišlo veličino. Strahopetnost in izprijenost pa se kažeta v tem, do čedalje glasnejših protestov županov in poslancev da se zavedajo, kako krhka je ta naša izjemna lepota ter se je morala v reševanje nastalega problema vključiti spomenikov in da jo ne zmoremo v celoti ubraniti. Udar- sama vlada. Upravni svet bratovščine sv. Roka (Scuola ce in rane, ki nam jih bo prizadel sovražnik pa lahko Grande di San Rocco), ki je imel na svojem sedežu simbolično primerjamo z udarci, ki jih »mati doživlja, če dragocena dela Jacopa Tintoretta (prim. Valcanover, ji umorijo otroka« (Ojetti, 1917a, 5). 1983), je po seji 11. aprila 1915 sklenil, da »absolutno Ojetti ob tem pripominja, da leta 1915, ko je zavrača prenos umetnin in dragocenih umetniških Italija stopila v vojno, še ni bil uveljavljen 56. člen predmetov s svoje stavbe« (Ojetti, 1917a, 9). Dokler so haaške konvencije, ki naj bi jo podpisalo 44 držav, namreč dragocene umetnine, tako slikarska kot kipar- med njimi tudi Nemčija in Avstro-Ogrska.21 Ta člen ska dela, ostajala v Benetkah pod budnimi očmi njenih med drugim navaja, da ima imetje občin in ustanov, meščanov, so lahko verjeli v potrebo po njihovi zaščiti. ki so namenjene liturgičnim obredom, šolstvu, znanosti A kakor hitro bi se znašla izven Benetk, bi spomin in umetnosti ter karitativni dejavnosti, enak status kot nanje zbledel. Po Ojettijevem mnenju, naj bi torej šlo privatna lastnina ter ga je zato, v skladu s 46. členom, za »plemenit ponos in brezmejno strast ter navezanost 21 Na Haaških mirovnih konferencah 1899 in 1907 so bili izdelani zakoni o vojskovanju na kopnem, sam pravilnik pa predstavlja delni zapis tedanjega mednarodnega običajnega prava. Tretje poglavje narodom na okupiranem ozemlju zagotavlja vrsto pravic (tudi zaščito zasebne lastnine). Dopolnjene predpise tega pravilnika predstavljajo Ženevske konvencije (Zgodovina, 2003, 133). 43 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 38: Benetke z doževo palačo in Riva degli Schiavoni na začetku 20. stoletja (Zorzi, 1984, 186). nanje«. Če že bi morale Benetke doživeti uničenje in odtujevanje navedenih umetnin. Četudi je delni pomen rušenje svojih spomenikov, »naj bi mesto svojo agonijo »dediščine«, na katero se je nanašal dekret, zajemal in smrt ponosno dočakalo sredi svojih umetnin, obdano le slikarska dela (po vsej verjetnosti je šlo torej le za z njihovo lepoto«. premično dediščino), je vendarle za Beneško republiko Tu ne gre prezreti, da so Benetke uvedle varovanje predstavljal nekaj doslej povsem novega oziroma in zaščito nad svojimi umetninami že v času Beneške nepoznanega. Od tega trenutka dalje so namreč med republike, in sicer 12. julija 1773, ko je »Svet desetih« »javne umetnine« vključevali tudi slikarska dela, ki so izdal dekret z namenom, da bi podvrgel omejitvenemu bila razpršena po mestnem teritoriju in za katera je neki režimu dragocene umetnine, ki krasijo cerkve, sedeže senatni odlok z dne 14. septembra 1724 določal, da se bratovščin in samostane in je za njihovo varstvo za- poverijo v nadzor »izbranemu pooblaščencu za javne dolžil državne inkvizitorje, ti pa so jo poverili »prizna- umetnine« (deputato alla custodia delle pubbliche nemu strokovnjaku«, z nazivom »nadzornik za javne pitture), ki ga je imenoval kolegij slikarjev (Collegio dei umetnine« (Ispettore alle pubbliche pitture). V skladu Pittori) zgolj za konservacijo in restavriranje del, ki so z direktivo naj bi sestavil katalog umetnin vseh cerkva krasila doževo palačo in palačo kamerlengov na Rialtu. oziroma krajev, kjer so opravljali liturgične obrede na Tedanja beneška oblast je torej z določeno zamudo pri- območju Beneške republike. Nadzornik je moral ravno šla do spoznanja, da bi morala kot taka preprečiti odtu- tako te umetnine predajati v roke župnikom posameznih jevanje starih umetnin uglednih slikarskih mojstrov. Za cerkva, opatom v opatijah in gvardijanom po ubožnih primerjavo lahko služi primer toskanskega nadvojvode ustanovah, ter od njih prejel potrdilo o izročitvi, s tem Ferdinanda I., ki je leta 1602 Firencam in Sieni prepo- pa so jim naložili odgovornost za morebitne poškodbe vedal izvoz oziroma odtujevanje umetnin »že pokojnih oziroma restavratorske posege, premikanja ali celo in slavnih slikarjev« in je za vse ostale umetnine leta 44 PRVA SVETOVNA VOJNA IN NJENE UNIČUJOČE POSLEDICE NA KULTURNI DEDIŠČINI Slika 39: Antonio Canal, imenovan Canaletto, Pogled na Canal Grande (Romanelli & Pedrocco, 1988, 51). 1754 pooblastil »Predstojnika akademije za slikarstvo« da bosta nekdanji prestiž in slava pripomogla k prežive- (Luogotenente dell'Accademia del Disegno), prepoved tju Beneške republike. Če se beneške oblasti niso bile odtujevanja pa so kmalu razširili na ostale predmete sposobne in pripravljene vključiti v reformno gibanje, kulturne dediščine, zlasti na rokopise, kipe, napise itd. ki je bilo npr. značilno za sosednjo cesarsko Avstrijo v Ne glede na zamudo, pa je dekret Sveta deseterice v času Marije Terezije in Jožefa II., se postavlja vprašanje, Benetkah iz leta 1773, vendarle predstavljal popolno kako torej v tem kontekstu razumeti dekrete, ki so se novost: princip, po ka- nanašali na »javne terem bi morali zaščito umetnine«? Ali je šlo izvajati na osnovi ka- pri tem zgolj za brez- talogizacije dediščine, upni poskus vodilnega se pravi temeljitega sloja, da ohranja vsaj poznavanja umetnin. tisto, kar je ostalo in Tudi predpisi, ki so predstavljalo nekdanji določali, da mora vsak »mit Benetk«, se pravi restavratorski poseg na izjemno dragoceno omenjenih umetninah kulturno dediščino, odobriti pristojna ki naj poslej nanjo služba, na podlagi ohranja vsaj spo- predhodnega mnenja min? Teza, ki jo je nadzornika, poprej zastopal Krzysztof niso bili znani in upo- Pomian,22 gre v smeri rabljeni, saj so se bolj razmišljanj, da so bili ali manj omejevali le omenjeni dekreti zlasti na preprečevanje uni- posledica vladnih čenja navedenih del. želja in volje, da bi si Torej, navedeni dekret pridobila nadzor nad iz leta 1773 kaže na cerkvenim premože- to, kako je za Benetke njem, hkrati pa naj bi področje restavrator- ti dekreti tudi odražali stva postalo izjemno znamenja nove menta- pomembno, po drugi litete vodilnega sloja, plati pa je zavedanje, ki je želel slikarsko da je dediščina »jav- dediščino prikazati kot nih umetnin« začela skupek umetnin oziro- predstavljati »redek ma veliko pinakoteko, in dragocen okras« najprej na nivoju same države, ki vzbuja samega mesta, zatem občudovanje in dotok pa celotne države in tujcev, s tem pa pri- je torej šlo za koncept, speva tudi k njenemu ki je položil temelje ugledu in spoštovanju v času, ko že zaznavamo njen kasnejšemu muzeju beneškega slikarstva. Trenutne nezadržni ekonomski in politični propad. Po mnenju politične okoliščine pri njegovi uresničitvi niso bile zgodovinarjev je ravno druga polovica 18. stoletja naklonjene, dekreti pa so vsaj sledili trendom, ki so čas, ko je moč zaznati izostanek družbenih, socialnih bili že prisotni v Firencah in Rimu ter so prepovedova- in institucionalnih reform, ki jih vodilni sloj ni bil več li, kot omenjeno, izvažanje in odtujevanje umetniških sposoben uvesti in se je večinoma zatekal k iluziji, del pa tudi restavratorske posege.23 22 Krzysztof Andrzej Pomian (r. 1934), poljski filozof, zgodovinar, esejist in prof. humanistike. Med letoma 1952 do 1957 je študiral na Filozofski fakulteti v Varšavi, kjer je tudi doktoriral. Leta 1969 zaposlen na Oddelku za rokopise Narodne knjižnice, nato pa se je preselil v Francijo. Tu je leta 1984 postal profesor na Centre national de la recherche scientifique (CNRS), kasneje pa postal prof. na Univerzi v Torunu. Leta 2001 je postal član odbora Evropske mreže Remembrance and Solidarity (Wikimedia Commons). 23 Te misli so prisotne v delu K. A. Pomiana, Le Musée, une histoire mondiale (letnik 1, 2023), posvečeno zgodovini in oblikovanju muzejske ustanove (Wikimedia Commons/Wolna encyklopedia). 45 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 40: Benetke, bazilika sv. Marka s štirimi bronastimi konji, ki so jih ob izbruhu prve svetovne vojne umaknili na varno (Wikimedia Commons). S porušenjem mnogih palač, njihovim propadanjem ki med drugim prinaša prvi inventar umetniških del in izselitvijo njenih lastnikov, pripominja v svojem z območja Furlanije in razsežnost zbirateljstva med delu »Venezia scomparsa«, Alvise Zorzi, je postopno različnimi družbenimi sloji, ne le umetniških del in iz njih izginjalo tudi vse tisto, kar jih je nekoč bogatilo starožitnosti, temveč tudi grafik. in odlikovalo. Cela stoletja so ugledne beneške rodbine Pomemben korak v tej smeri predstavlja že prva zbirale umetniška dela, dragoceno pohištvo, gobeline, razstava odkupljenih ali celo zaplenjenih slikarskih del srebrnino, dragoceno muransko steklo, porcelan, bro- leta 1803 v napoleonski kampanji 1796/97, v kasnejših kat, damast, vzorčast žamet in podobno. Kdor je lahko letih, npr. leta 1839 je nekdaj sijajna palača Grimani obiskal kakšno od beneških palač, ki so uspele ohraniti pri Santa Maria Formosa, katere portal je krasil grb vsaj del nekdanje opreme in pohištva, si je lahko ustva- oglejskega patriarha, kardinala Domenica, v svojem ril vsaj bežen vtis o sijaju nekdanjih uglednih rodbin. atriju še hranila vrsto kipov in reliefov ter klasičnih Da bi se lahko bolje poučili in seznanili z njihovim bo- grških in rimskih napisov, med kiparskimi deli pa je gastvom, bi bilo potrebno prelistati prodajne kataloge zlasti izstopal monumentalni kip Marca Agrippe, ki so vsaj zadnjih dražb, ki so potekale ob prodajah palač, ga pripeljali z rimskega Pantheona. Stara marmornata in sicer nekdanje palače doža Francesca Morosinija na poprsja in reliefi so krasili tudi druge prostore, stene trgu Sv. Štefana, rodbin Giovanelli, Mocenigo, Michiel, in stropove pa so krasile freske mojsta Giovannija da Donà in nekaterih drugih. Ali pa sezname umetnin, ki Udine in Giorgioneja, družinski portreti pa so bili delo so se ohranili ob koncu 18. stoletja v palačah Pisani, Tiziana, Bassana, Tintoretta, Paola Veroneseja in drugih. Pesaro in drugih (Zorzi, 1984, 27). Že po letu 1866 se razen fresk Giovannija da Udine, Podroben vpogled v umetnost in zbirateljstvo ume- ni ohranilo več ničesar. Množica dragocenih del, ki tniških del od 16. do konca 18. stoletja, zlasti na obmo- so nekdaj krasile beneške palače, je z usihanjem be- čju Furlanije, predstavlja delo Caterine Furlan (2007), neške obrtniške proizvodnje oziroma odkupi številnih 46 PRVA SVETOVNA VOJNA IN NJENE UNIČUJOČE POSLEDICE NA KULTURNI DEDIŠČINI antikvariatov v naslednjih desetletjih, ohranjala le še »Kasneje so Benetke«, poudarja Ojetti, »plačale spomin na nekdanje nakopičeno bogastvo po beneških svojo ceno za italijansko zasedbo Gorice (9. avgu- palačah in javnih zgradbah. sta 1916), tako kot je francoski Reims moral plačati K sreči, pripominja avtor, pa so se tudi v najbolj zmago proti Nemcem na Marni. Sredi maja 1917 so mračnih in težkih časih našli možje, ki so s svojimi se zaradi italijanskih uspehov na soški fronti, Avstrijci dejanji želeli preprečiti ropanje ali pa odnašanje in maščevali z bombardiranjem bazilike v Ogleju, ko je prodajo umetnin, kot npr. Antonio Canova, Jacopo Fili- bomba zadela desno krilo prečne ladje, dne 11. julija asi, Leopoldo Cicognara, opat Giannantonio Moschini, pa je v nekem zračnem napadu na Čedad, bomba erudit Emanuele Cicogna, slikar in kritik Alvise Piero zadela arheološki muzej, vendar je bil k sreči že Zorzi ter senator Pompeo Molmenti, ugledni umetno- izpraznjen (Ojetti, 1917a, 25). stni zgodovinar in nekateri drugi (Zorzi, 1984, 32). Tej problematiki se mnogo let kasneje ni mogel Prav gotovo pa je eno najtežjih preizkušenj za izogniti tudi Alvise Zorzi v svojem že omenjenem, Benetke in njihovo umetniško bogastvo predstavlja obsežnem delu »Venezia scomparsa« (Zorzi, 1984). prva svetovna vojna. Tu je bil namreč le še korak do V njem že ob orisu obdobja od 1866–1915, ko se je skrajnih meja razuma, ko so se na pragu prve svetovne Benečija s plebiscitom vključila v tedanjo Kraljevino vojne, nekateri že nagibali k iracionalnim čustvom in Italijo in se je s tem nekako zaključila tretja vojna sicer, »da je potrebno ob palačah, kakor tudi revnih za italijansko osamosvojitev, njena meja pa se je na bivališčih, mozaikih in freskah, gotskih skulpturah in vzhodu pomaknila do Soče, naj bi Avstrija pred svojim renesančnih slikarskih delih ter baziliki sv. Marka, rešiti odhodom »popenila od jeze« in ob odvozu umetnin, vsaj eno samo dragocenost, ki je nenadomestljiva in ki so jih že v prejšnjih desetletjih odvažali na Dunaj, neprimerljiva z ostalimi: konjeniške kipe z bazilike sv. v zadnjem trenutku »vzela na muho« še Biblioteko Marka. »Če bi odpeljali umetnine iz palač in cerkva«, Marciano in beneški Državni arhiv. Neki benediktin- zaključuje Ojetti, »to Benetk ne bi rešilo, pač pa bi jih ski pater z Moravske, Bela Düdik, je kljub odporu in osiromašilo. Toda v vojni vedno sodelujeta dve strani protestom Bartolomea Cecchettija, ki je vodil arhivsko in naša čustva štejejo bore malo. Račune poravnavamo ustanovo in Giovannija Veluda z Biblioteke Marciane, pač s sovražnikom […]« (Ojetti, 1917a). Ta dejstva so z materialom obeh ustanov napolnil 26 zabojev z spremenila duha in poglede mnogih. Ko je Italija napo- dragocenimi kodeksi in dokumenti, ki so jih naložili vedala vojno cesarski Avstriji, je vsa oblast na območju na enega od parnikov avstrijskega Lloyda z namenom, Benetk prešla v roke admiralitete. Od samega začetka da jih preko Trsta odpeljejo na Dunaj. Na proteste vojaških operacij je vlada odredila, da je potrebno bra- mestnega odposlanstva in nekaterih izobražencev, je niti vsaj doževo palačo z morske strani in s protizračno poveljujoči komandant, general Alemann odgovoril, zaščito. Vojno ministrstvo je takoj prevzelo stroške za da zgolj izvršuje ukaze višjih oblasti. Krog beneških njeno obrambo in zaščito, kakor tudi za zaščito drugih izobražencev se je v tej situaciji obrnil na tedanjega ita- spomenikov. Srečno naključje je hotelo, da je postal lijanskega zunanjega ministra Emilia Viscontija Venosto komandant artilerije in glavnega štaba general Alfredo in francoskega cesarja Napoleona III., da posredujeta Dallolio, kasnejši obrambni minister, ki je bil zelo na- pri avstrijski vladi oziroma vrnitvi dragocenih arhivov vezan na Benetke, saj je v njih preživel vrsto let. Vodil in knjižnih izdaj v beneške ustanove (Zorzi, 1984, 130). je namreč utrjevalna dela na beneškem Lidu. Po drugi Avtor posebno pozornost posveča tudi obdobju od strani se je vojaško poveljstvo zavedalo šibkosti Benetk izbruha prve svetovne vojne 1914 do leta 1966. Pri in se je dokaj hitro odpovedalo obrambi cerkva s svo- tem poudarja, da Benetke vse od leta 1866 niso več jimi kupolami, freskami in mozaiki. A prvo delo, ki so doživljale vojne nevarnosti, zato pa so se 24. maja se ga vendarle lotili, je bila odstranitev štirih bronastih 1915 znova znašle sredi nje. Frontna črta je bila sprva konjskih figur in njihova zaščita na varnem kraju, ne da na Soči, po preboju pri Kobaridu, novembra 1917, pa bi jih odpeljali iz Benetk.24 se je fronta neposredno približala samim Benekam. 24 Štiri bronaste konjeniške kipe so z Bizanca v Benetke prenesli po IV. križarski vojni in jih je dal leta 1254 dož Enrico Dandolo namestiti na baziliko sv. Marka. V času prve Napoleonove kampanje v severni Italiji, so bili kot vojni plen decembra 1797 odpeljati v Pariz, kjer so jih namestili na slavoloku Carrousel. Po dunajskem kongresu 1815 so jih po posredovanju Antonia Canove vrnili v Benetke in jih znova, ob prisotnosti cesarja Franca I., namestili na staro mesto. Tu so dočakali prvo svetovno vojno, ko so se mestne oblasti odločile, da jih odstranijo z bazilike in odpeljejo na varen kraj zaradi nevarnosti zračnih napadov. Shranili so jih v doževi palači, a po dveh letih prepeljali v Rim, kjer so jih do leta 1919 namestili sprva v Angelskem gradu, zatem pa v Beneški palači. Po ponovni vrnitvi v Benetke pa je ob izbruhu druge svetovne vojne sledila ponovna odstranitev, tokrat v samostan Praglia pri Padovi (1942–1945). Po dokončni vrnitvi na nekdanje mesto, so leta 1979 izdelali kopijo, originali pa odtlej krasijo stalno muzejsko zbirko bazilike sv. Marka. 47 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Njihovi zaščiti, oziroma zaščiti njenih spomenikov že V. Russo v svojem prispevku »Restauri tra identità e takoj ob izbruhu sovražnosti leta 1915, naj bi oblasti, kot italianità in Istria e Dalmazia all'indomani della Grande navaja, »posvečale veliko pozornosti z vso svojo zavze- Guerra« (Russo, 2018) navaja, da je italijansko letalstvo tostjo in občudovanja vredno marljivostjo«. Pri tem naj že prvega dne vojne bombardiralo Pulj oziroma njegov bi podvzele ukrepe pri zaščiti vsega, kar ni bilo možno arzenal, železniško postajo in skladišča goriva. Z me- evakuirati z območja, ki je bilo samo po sebi izpostavlje- secem novembrom 1915 so sledili novi nočni napadi, no zračnim napadom. Tudi A. Zorzi, tako kot pred njim leto dni kasneje pa ob celotni istrski obali. Dne 6. U. Ojetti, omenja težave oziroma nasprotujoča si mnenja junija 1916 so bombe znova prizadele in poškodovale in predsodke širših slojev prebivalstva, ki je v »evakuaciji Pulj, zlasti arzenal in vojaško kasarno, 13. septembra umetniških del videlo znamenja defetizma oziroma dvo- pa je 12 hidroplanov napadlo Poreč. Napadi na Istr- ma v učinkovitost in zmagoslavje italijanskih oboroženih ski polotok so se nadaljevali tudi v letu 1917, zlasti sil«. A avtor se raje ustavlja ob naštevanju in prikazovanju 2. avgusta 1917, ko jo je napadla večja formacija 36 škode na sakralnih spomenikih, ki so jo povzročili avstrij- letal tipa »Caproni Ca. 3 Raid«, ter 17. julija 1918 z 88 ski nočni letalski napadi od 24. oktobra 1915 dalje in so letali, ki so napadla letališča, zasidrane ladje in puljski se raztegnili tudi na leti 1916 in 1917. Pri tem naglaša, da arzenal. Seznam poškodb, ki so jih povzročili ti letalski se je Avstrija še dodatno maščevala po italijanski zasedbi napadi na istrskih tleh, še ni povsem znan in objavljen, Gorice, ko naj bi bila cilj napada tudi bazilika sv. Mar- čeprav, kot navaja avtorica, ni primerljiv s škodo, ki je ka, a je bombe k sreči niso zadele, medtem ko je imela na italijanskih tleh nastala kot posledica bombardiranj manj sreče cerkev SS. Giovanni e Paolo in nekaj drugih avstrijskega in nemškega letalstva med prvo svetovno objektov (Zorzi, 1984, 160). Pri tem pa ne omenja, da je vojno.25 In vendar, kot je oktobra 1923 sporočil G. italijanska armada že sredi prve ofenzive, 25. junija 1915, Cirilli, direktor Urada za umetnost in spomenike v Trstu zažgala in porušila samostan in srednjeveško baziliko na (Ufficio Belle Arti e monumenti di Trieste) ministrstvu za Sv. Gori, ob obstreljevanju Gorice pa je mesto temeljito šolstvo v Rimu: »Pulj je s svojo vojno za osvoboditev porušila. Granate niso izbirale ciljev, razbijale so zidove mnogo izgubil v materialnem pogledu, a vse to lahko hiš, zažigale strehe hiš in cerkva, semenišč in samostanov, koristi in dvigne duha za ustvarjenje novega življenja ki so bili spremenjeni v bolnišnice. Pa še taka, vsa v ruševi- in občutka pri slehernem domoljubu, ki ga Italija ne bo nah, iz katerih so se sukljali stebri dima in prahu, je ostala pozabila« (Russo, 2018, 354). milijonom Italijanov »simbol in ena najbolj zaželjenih Težki trenutki so za italijansko stran dejansko cvetk v šopku končne zmage« (Mesesnel, 1987, 102). nastopili šele po avstrijsko-nemškem preboju soške O teh in takih bombnih napadih z avstrijske strani fronte pri Kobaridu, jeseni 1917, zato so 1. novembra tudi sicer v delih slovenskih avtorjev, ki obravnavajo 1917 v Padovo poslali državnega komisarja dr. Arduina soško fronto, ni poročil (Mesesnel, 1987; Klavora, 2004; Colasantija, da bi uredil vse potrebno za organizacijo Gradnik, 1977). Obratno navajajo, da je v začetku evakuacije kulturne dediščine v to mesto. Padova je sovražnosti na soški fronti italijansko letalstvo močno dejansko, zaradi svoje ugodne geografske lege in sti- prekašalo avstrijsko, saj so Italijani imeli več pa tudi čišča pomembnejših prometnic, postala najugodnejše boljša letala, kar je zlasti veljalo za bombnike. Njihovi območje za koncentracijo umetnin, ki so jih vozili v znameniti »caproniji« so bili v tistih časih največji, vse pa glavnem v osrednji prostor Mestnega muzeja v Padovi. kaže, da so bili obenem tudi najboljši bombniki v času Medtem ko je v muzeju v Padovi potekala glavna akci- prve svetovne vojne (Mesesnel, 1987, 86). Italijansko ja reševanja, so v Benetkah poskrbeli za pošiljko vseh letalstvo je skoraj nemoteno opazovalo avstrijske vojaške že zbranih umetnin in jo odposlali v Cremono in Piso. premike, po potrebi pa tudi bombardiralo zbirališča čet Ko se je fronta na Piavi ponovno utrdila, se je reševa- ter prometne zveze in vojaške objekte. Že 7. junija 1915 nje umetnin nadaljevalo mirneje in bolj preudarno. Pri je italijansko letalstvo nameravalo napasti reško ladje- tem pa se je U. Ojetti spraševal, kdo bo Italiji povrnil delnico »Danubius«, vendar jo ni zadelo, a so odvržene vse tisto, kar je dotlej že izgubila? bombe povzročile žrtve med civilnim prebivalstvom. Izkušnje s težavami, s katerimi so se srečevali V noči med 17. in 18. septembrom 1915 je italijansko maja in junija 1916 pri prevažanju umetnin iz bližine letalstvo bombardiralo Klavže in zadelo tamkajšnjo frontne črte, so prispevale k angažiranju Ministrstva za župno cerkev in so bili od glavnega oltarja pa do orgel šolstvo pri evakuaciji številnih umetnin, ki so krasile vsi predmeti dobesedno razkosani (Klavora, 2004, 188). cerkve, muzeje in palače ob meji. Tako so sistematično 25 Zlasti letalski napadi na Benetke z vsemi posledicami nočnih bombardiranj, so bili prikazani na razstavi in v katalogu z naslovom “Venezia 1915–1918. Immagini dalla città in Guerra”, Fondazione Musei Civici di Venezia, 2009. 48 PRVA SVETOVNA VOJNA IN NJENE UNIČUJOČE POSLEDICE NA KULTURNI DEDIŠČINI odstranjevali umetnine z vojnega območja in jih začeli se pravi cerkva, palač, fresk, kiparskih del itd., da bi voziti v Mestni muzej v Vicenzo, ko pa se je italijanska s tem poskrbeli za učinkovito propagando in dokaz armada začela umikati z območja Verone in Brescie, sovražnikovega barbarstva, po drugi strani pa, da bi so začeli umetnine prevažati celo v Firence, Rim in preprečili še nadaljnje uničevanje z njihovo zaščito, Lucco. Med 29. oktobrom in 27. novembrom 1917 bodisi z vrečami peska, ali pa z njihovo evakuacijo so uspeli umakniti še nekaj umetnin in poskrbeti za na varnejše kraje oziroma skrivališča. Med števil- transport zlatarskih izdelkov iz Čedada, za podobe nimi primeri, ki je bil izčrpno dokumentiran, je bil in različne predmete iz Vidma, dragocene tkanine iz najbolj emblematičen primer že omenjene bronaste 18. stoletja oziroma za skoraj sistematično odstranitev četverovprege z bazilike sv. Marka, ki so jo prenesli umetnin z območja ob Tagliamentu in Piavi (podrob- na dvorišče Beneške palače v Rimu, ali pa velika be- neje o tej problematiki Visentin, 2020, 77–94). neška ciklusa slikarskih del Veroneseja in Tintoretta, Že 1. julija 1917 je imel Ugo Ojetti v dvorani »del ki so jih zaprli v lesene zaboje in jih poslali na varno. Cinquecento« v Palazzo Vecchio v Firencah odmeven Zaščitni posegi na palačah in javnih spomenikih, kot govor z naslovom »Mučeništvo spomenikov« (Il martirio npr. oboki doževe palače, ki so jih zadelali z vrečami dei monumenti), ki je bil usmerjen v vidno in boleče po- peska in okrepili, zunanje strukture pa ravno tako za- škodovanje italijanske umetniške dediščine zaradi vojne, ščitili in okrepili. Mesta na območju Benečije, zlasti v katero je bila »potegnjena« tudi Italija. Že na samem pa ona v bližini fronte, so izgledala kot zapuščena začetku je pojasnil njegov temeljni namen: razpravljati o in po Ojettijevem mnenju, so bila videti kot »otožna umetnosti in spomenikih in se z njimi in mračna gledališka predstava«. Toda tudi po drugih mestih, čeprav nekoliko manj odmevno, nadaljuje preseliti v daljno preteklost, sprehajajoč se z Ojetti, so podvzeli podobne ukrepe, kar vse je dan- brezupno žalostjo po zgodovinskih prostranstvih, danes dokumentirano v zbirki »Centralnega muzeja objokujoč uničene spomenike, medtem ko na tisoče risorgimenta« (Museo Centrale del Risorgimento) in je in tisoče naših pogumnih mož krvavi in trpi […] sad fotografske kampanje Paola Bosellija, ki je vse od razvedrilo za brezdelneže in užitek učenjakom, ki leta 1915 ob izbruhu vojne, želel podrobno poslikati se želijo postaviti po robu hrupu in grozotam vojne vse faze vojaških spopadov, ter je v ta namen v ome- za okopi svojih nagrmadenih knjig. Vse kaj drugega njeni muzej pošiljal dokumente in številne fotografije, nas čaka dandanes: boriti se, vztrajati, zmagati! Za skratka vse tiste dokaze, ki naj bi služili kot dokaz o solze, proteste, prepire in obtožbe bomo imeli dovolj »četrti vojni za nacionalno neodvisnost«. Vsemu temu časa po vojni. Gre za napako, ki izhaja predvsem iz gradivu je tekom let sledila druga dokumentacija, kot tega, da smo ločili umetnost od samega življenja in npr. »listine Capello«, ki danes nudijo neke vrste do- umetnosti ne pojmujemo več kot dobrino in potrebo kumentarno gradivo pred uporabo fotografije. Pogosto celotnega naroda, kot nenehno in živo družbeno gre za malo poznano gradivo, ki ga lahko umestimo funkcijo, iskren izraz našega narodnega značaja, med tehnično dokumentacijo in pisno propagandno svečan in neizpodbiten dokaz naše zgodovine. To je gradivo. Ob fotografijah in dokumentih so naslednja barbarsko dejanje. Sovražnik se je znesel nad nami in priča izjemnega pomena sama dela tistih umetnikov želel razrušiti naše spomenike, ki so priča naše slavne oziroma slikarjev na fronti, ki so s svojimi umetniškimi preteklosti. (Ojetti, 1917b, 1–3) stvaritvami ovekovečili posamezna mesta z njihovimi spomeniki, zaščitenimi z vrečami peska in okopi, ali Tema, ki se odslej pri Ojettiju pojavlja tudi v pa baziliko sv. Marka brez njene bronaste konjeniške bodoče. Mnenje in prepričanje, da je nacionalna vprege. Dovolj, da ob tej priložnosti omenimo nekaj umetniška dediščina predstavljala nekakšno »žrtveno slik Anselma Buccija oziroma Giulia Aristida Sartoria jagnje« vojaškega konflikta, je sprožilo takojšnjo in jih primerjamo s fotografijami, da iz njih razberemo potrebo po pripravi izčrpne fotodokumentacije, se vso njihovo veličino in simbolično vrednost: zaščita pravi po izdelavi posnetkov številnih slikarskih del, umetnosti kot obramba nacionalne identitete in isto- fresk, cerkva in drugih spomenikov, ki so bili zaščiteni časno, onstran cenene retorike, zavest, da umetniško pred vojaškimi spopadi ali pa že porušeni na sami dediščino obravnavamo kot vrednoto, ki je nedeljiva frontni črti. Nekako prvikrat je prišlo do spoznanj, oziroma sega prek vseh državnih meja. Naj ponovno da zaščita kulturne in umetniške dediščine, postaja poudarimo, da se »Velika vojna« ponuja kot resnični eno od temeljnih poslanstev in naloga celotnega in pravi »kulturni gorski greben« med dvema različni-naroda. Zaščita, ki je predvidela dvoje načinov: ma družbama: med renesančno in moderno. Uporaba dokumentiranje porušenih in uničenih spomenikov, fotografije kot propagandnega sredstva, je na določen 49 MED BENETKAMI IN DUNAJEM način preludij k nastanku filmske propagande, kot Svoj načrt, kako se maščevati Dunaju in mu dokazati rojstvo nečesa, kar je nekaj let kasneje privedlo do svojo moč, je že pred koncem vojne skoval tudi Gabri- inštituta LUCE, zato lahko ponovno uporabimo bese- elle D'Annunzio. Slavni italijanski pesnik, med vojno de Uga Ojettija, ko zatrjuje, da »je najbolj učinkovita pilot italijanskega letalstva, je zadnje leto vojne pozival tista propaganda, ki se jo poslužujemo z očmi, saj vrhovno poveljstvo, naj odobri zračni napad na Dunaj, le-ta služi tudi nepismenim, lenobam, površnežem, se a so mu prošnjo vedno znova zavračali. Krožni polet z pravi najširšim slojem« (Ojetti, 1917a, 25). Benetk s preletom gora in vijuganjem med vrhovi, bi bil V okviru domoznanskih študij z istrskega območja, namreč dolg okoli 1000 kilometrov in bi zahteval dvig je zanimiv tudi podatek, da so po preboju pri Kobaridu na dotlej še nedosežene višine. Letala, že omenjeni ca- jeseni 1917 in umiku italijanske armade, razmišljali proniji, bi morala biti nepretrgoma v zraku najmanj deset celo o prenosu pisemske korespondence in dokumentov ur, ne da bi imela možnost točenja dodatnega goriva. Combi-Luciani, in sicer v Firence, kasneje pa tudi v Rim, Takega podviga ni dotlej poskusil še nihče. kjer je bilo to celotno gradivo kasneje dejansko shranje- A končno je vrhovni komandant, general Armando no pri tedanjem Državnem arhivu. Lucianijeva želja pa Diaz, ki je znal mnogo bolj kot pred njim general je bila, da bi to gradivo nekoč vrnili na istrska tla in dali Cadorna, poskrbeti za moralo italijanske vojske in bil na voljo učenjakom in raziskovalcem istrske zgodovine prepričan, da bi bila vsaka bitka, pred katero bi imel (Quarantotti, 1923, 90–99). D'Annunzio svoj govor, že napol dobljena, je njegov Med strokovnjaki, ki so jih oblasti zadolžile za polet nad Dunaj odobril. Tako je 9. avgusta 1918 organizacijo sistematičnega umika umetnin z vojnega enajst letal poletelo z letališča pri Trevisu, a so se območja in njihov prenos v Firence, Piso in Rim, je morali trije kmalu po vzletu vrniti na letališče, četrti se izstopal Gino Fogolari, direktor in načelnik Beneških je moral spustiti nad avstrijskim ozemljem, preostalih galerij, ki je za svoje zasluge in požrtvovalno delo, sedem pa jih je varno priletelo nad cesarsko prestol- prejel zahvalo in priznanje princa Alberta Giovanelli- nico. Dunajčani so se prvikrat soočili z možnostjo ja (La salvaguardia, 2024). zračnega napada, potem ko so avstrijska letala že na Po zlomu avstrijske fronte na Piavi in umiku avstro- začetku vojne napadla Benetke, sedaj pa si niso mogli -ogrske armade ter italijanskem prodoru v primorski predstavljati, da bi lahko bila napadena prestolnica, prostor jeseni 1918, je Ugo Ojetti v svojih pismih pisal tako daleč od frontne črte. Letala, ki so se pojavila zlasti o dediščini vojaškega nasprotnika svoje države v zraku so prinašala strah, a se je D'Annunzio raje in jih prišteval kot ustvarjalce iz »terra miserabile«. odločil, da namesto bomb odvržejo 50.000 letakov z Glede na to, da je veliko časa prebil tudi v Gorici in njegovimi besedili, natisnjenimi v barvah italijanske bližnjih krajih, izhaja tudi njegov odnos do kulturne trikolore. V sporočilu, naslovljenem »Nebo nad Duna- dediščine iz lastnega prepričanja, da gre tu za »itali- jem«, je oznanjal: »Na vetru zmage, ki se dviguje nad jansko oziroma italijansko ljudsko kulturo«. Kar pa so rekami svobode, smo pripluli le iz radosti nad drznim ustvarili Avstrijci, je po njegovem mnenju »vse podob- dejanjem […] Dunajčani! V tem trenutku bi lahko na no oziroma enako, vse ustvarjeno po enakem vzorcu«. vas metali bombe! A namesto tega vam pošiljamo le Kljub temu pa ni oporekal pomembnemu delu, ki ga naš pozdrav!«. Obenem jih je pozval, naj vržejo svojo je Avstrija opravila v Ogleju na arheološkem področju vlado in zahtevajo mir. »Če želite nadaljevati vojno – oziroma v okviru arheoloških izkopavanj, čeprav jo nadaljujte! Ampak to bo le vaš samomor!« Obenem niso bila sistematična, pa vendarle dovolj korektna, so z letal odvrgli tudi 100.000 izvodov mnogo bolj zlasti glede vrisovanja lokacij na karte in natančnega robato in neposredno napisanih sporočil v nemškem evidentiranja najdb (Fortunat Černilogar, 1994, 147). jeziku, ki jih je napisal Ugo Ojetti, s pozivom dunaj- Ojetti ob koncu pripominja, da bi bil možen en sam skim meščanom, naj lastno kožo in svoje mesto, rešijo način, s kakršnim naj bi Avstrija plačala za škodo, ki jo s predajo. je povzročila Benetkam in njenim najlepšim cerkvam. D'Annunzijev podvig je odmeval ne le po Italiji, »Država, ki je ponosna na svojo zgodovino in civilizaci- temveč po vseh zavezniških državah. V londonskem jo, se v času mirovnih pogajanj, ne obnaša kot trgovec Timesu so ga poimenovali kar z imenom »novi Ru-pri javni dražbi in izstavlja račune za vojno škodo v lirah ggiero« – po Ariostovem junaku, ki je med bojem oziroma kronah«. Beneško umetnost bi bilo po njego- poletel proti nebu na hipogrifu, Francozi so ga odli- vem, možno poplačati le s to umetnostjo samo, saj je v kovali s »croix de guerre«, velik vtis pa je napravil cesarskem muzeju oziroma v Akademiji na Dunaju kar tudi na same Avstrijce, saj se je avtor uvodnika v 25 Tizianovih in 15 Tintorettovih del (Ojetti, 1917, 26; dunajskem Arbeiter Zeitung, spraševal: »In naši prim. Crivelli, Ferrari & Grosso, 2018). D'Annunziji, kje so?« (Hughes-Hallett, 2013, 436). 50 ITALIJANSKE RESTITUCIJSKE ZAHTEVE DO AVSTRIJE PO PRVI SVETOVNI VOJNI Iz številnih del italijanskih avtorjev, ki obravnavajo odvrnili od vojne, ostaja dejstvo, da je njihovo anga- to problematiko (prim. Talamini, 2017/2018; Coccolo, žiranje v tistem času predstavljalo nekakšen unikum 2021a; Barina, 2014/2015) je razvidno, da so skoraj v (prim. Frank, 2016). celoti zagovarjali stališča tedanje pogajalske skupine Sicer pa je na področju umetnostne zgodovine oziroma njenega vodje, generala Roberta Segrèja, in konservatorstva, ustanova z imenom Kunstschutz, kasneje pa Ettora Modiglianija, Gina Fogolarija, tvorila neke vrsto rafinirane vzporednice oziroma Giuseppeja Gerole in drugih, ki so svoje restitucijske dopolnilo literarni propagandi. Paulu Clemenu, zahteve gradili tako na časovnem kot teritorialnem prof. umetnostne zgodovine na univerzi v Bonnu principu, se pravi, da se niso omejevali zgolj na obdo- in prvemu predsedniku Odbora za varstvo spome- bje prve svetovne vojne, pač pa vsaj od leta 1866 da- nikov renske province, lahko pripišemo formiranje lje in s tem poleg Avstrijskega primorja vključevali še Kriegsdenkmalpflege (Vojno spomeniško varstvo) za celotno območje nekdanjega Lombardsko-beneškega zaščito spomenikov v vojnem času. Dejansko je v kraljestva. Zavedali so se namreč mnogo močnejših in odgovor na mednarodne odzive in obtožbe na račun ugodnejših pogajalskih pozicij, ki jih je imela Italija barbarstev, ki so povzročila porušenje univerzitetne leta 1918 v krogu zmagovitih držav, kot pa leta 1866. knjižnice v Louvenu, avgusta 1914 in bombardiranja Ravno tako so se poigravali z mislijo, da bi od Avstrije katedrale v Reimsu septembra istega leta, bil ravno zahtevali povrnitev za vojno škodo, ki je nastala na P. Clemen tisti, ki je oktobra 1914 osnoval posebne zasedenem ozemlju v zadnjem letu vojne, se pravi po skupine umetnostnih zgodovinarjev, tkzv. umetno- preboju soške fronte pri Kobaridu, novembra 1917, pa stnih oficirjev (Kunstoffiziere), ki so bili od takrat dalje do sklenitve premirja, oktobra 1918. Italija je dodobra dodeljeni vojaškim enotam. Avstro-ogrska Kunstschu-izkoristila tudi razsulo habsburške monarhije in njen tztruppe je bila formirana v skladu s temi nameni, a razpad v vrsto samostojnih nacionalnih držav. In ne je dokaj hitro pokazala na svoj nacionalistični značaj nazadnje, bila je edina od članic Antantnih sil, ki je z namenom, da bi varstvo spomenikov postavila v v avstrijsko prestolnico poslala svojo vojaško misijo, službo države. Po drugi strani so naloge teh komisij kar ji je zagotavljalo – v primerjavi s tem, kar bi sicer obstajale ne le za obrambo in zaščito kulturne de- lahko dosegla na Pariški mirovni konferenci, mnogo diščine na okupiranih ozemljih, temveč predvsem za širši manevrski prostor ravno ob vprašanju restitucije njihovo fotodokumentacijo in arhiviranje ter študij kulturne dediščine, kar je sicer spretno vnovčila s umetnostno-zgodovinskih del in arhitekture. Praksa, sporazumom o dobavi večjih količin žita izmučeni in ki se je gotovo pokazala za koristno, vendar pa se lačni avstrijski prestolnici. ni mogla izogniti propagandističnim namenom in jih Za mnoge avstrijske umetnostne zgodovinarje umetnostna zgodovina označuje kot sredstvo, ki na in konservatorje so bila leta prve svetovne vojne določen način simbolizira vojaške osvojitve, saj je oziroma prva povojna leta tista, ki so tvorila neke bilo že v vojnem, še bolj pa v povojnem času, izda- vrste vmesni čas, v katerem so stroko obravnavali kot nih veliko število znanstvenih publikacij s področja sestavni del politike in je bila neredko tudi v službi arhitekture in umetnostne zgodovine z okupiranih in državne propagande. Umetnostni zgodovinarji so v zahtevanih ozemelj (Frank, 2016, 60). tistih letih delili mnenje z mnogimi intelektualci ter V tem okviru je dokaj pomembno zlasti delo Maxa istočasno, tako kot ti, opuščali lastna kozmopolitska Dvořáka »Katekizem spomeniškega varstva« (Kate-nagnjenja ter po drugi strani omilili kritična stališča chismus der Denkmalpflege) iz leta 1916 (Dvořák, in nasprotovanja do vlade, da bi občasno celo stopili 2011), kjer je spregovoril zlasti o nevarnostih, ki v njene propagandistične vrste. Vojni tiskovni štab grozijo spomenikom in že uvodoma naglasil, da (Kriegspressequartier) in literarna skupina (Literari- je najpomembnejša naloga spomeniškega varstva sche Gruppe) kot uradni propagandni telesi, sta med delovati na področju ohranjanja starih spomenikov. lastne vrste uvrstila mnoge pisatelje in umetnike, kot Nevarnosti, ki ogrožajo staro umetniško dediščino, so so bili npr. Robert Musil, ki je bil v vojnem obdobju po njegovem zlasti posledica: dodeljen umetnostnim zgodovinarjem, ki so delo- • nevednosti in malomarnosti, vali na soški fronti, Egon Erwin Kisch, utemeljitelj • lakomnosti in goljufij, modernega novinarstva, Stefan Zweig, Franz Werfel, • napačnega razumevanja idej napredka in zahtev Hugo von Hofmannsthal, Rainer Maria Rilke ali pa sodobnega časa, Oskar Kokoschka. To so bile torej samo nekatere od • neumestnih teženj po olepševanju in obna- pomembnejših osebnosti in četudi so nekateri med vljanju, neizobraženosti oziroma pomanjkljive njimi v vojnem obdobju igrali pozitivno vlogo ter se izobrazbe. 51 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Ti štirje razlogi naj bi botrovali nenehnemu predstavljata človeška lakomnost in želja po dobičku, izginjanju in izgubljanju starih umetnin, saj naj ne saj starim umetninam zaradi njihovega zgodovinskega bi temeljili zgolj na zmotah in napačnih sklepanjih pomena raste cena, s tem pa tudi želja, da bi se do- posameznikov, temveč so po njegovem splošen pojav, kopali do njih, pa četudi zgolj zaradi nečimrnosti in ki ga v nadaljevanju podrobneje osvetljuje. častihlepnosti. To ni sicer nič novega, naglaša Dvořák, Najprej se torej posveča nevednosti in brezbrižnosti saj so že v 17. in 18. stoletju zbiratelji starih umetnin do starih umetnin in škodi, ki jo leto za letom povzroča- zanje plačevali velike vsote denarja, a je šlo takrat le ta in svojo trditev utemeljuje s tem, da noben muzej na za maloštevilne zbiratelje in razmeroma majhno število svetu ni dovolj velik, da bi lahko v svoje depoje, kaj šele umetnin. Od preteklega stoletja dalje pa je trg z ume- zbirke umestil vso cerkveno opremo, oltarje, prižnice, tninami dosegel tolikšen obseg in obliko, da je s tem orgle, korne klopi in slike, ki so jih samo v Avstriji v za- postal ena največjih nevarnosti za fond starih umetnin. dnjih desetletjih iz nevednosti ali malomarnosti sežgali Pri tem se trgovci z umetninami ne zadovoljujejo zgolj ali prodali prekupčevalcem s starinami. Če bi popisali z normalnimi oblikami nakupov, temveč so pričeli s vse umetnine, ki so bile v Avstriji uničene zgolj v za- sistematičnim ropanjem umetnin po deželah, kjer so dnjih letih, bi bil seznam lahko neskončno dolg. Vse to, večinoma nastajale. Za tako početje sta dva razloga: po avtorjevem mnenju, nekako ni v skladu s tem, kar je eden je ta, da si hočejo dežele oziroma območja, ki bilo v zadnjih sto letih narejenega za širjenje umetno- npr. tako kot ZDA ali posamezni predeli Evrope, niso stno-zgodovinskih spoznanj oziroma samega znanja s bili deležni lastnega umetnostnega razvoja ali pa le v tega področja, ki naj bi veliko pripomoglo k usmerjanju manjši meri, s tem ustvarjati lasten pomen na področju pozornosti na stare umetnine, a očitno ne dovolj. Pri kulture in umetnosti, drugi razlog pa je v tem, da se tem pa vendarle, pripominja, bi bila morda dovolj že poskušajo posamezni družbeni sloji oziroma posame- dobra volja ali pa zgolj spoštovanje do vsega, kar je zniki, ki so na hitro obogateli, za vsako ceno dokopati postalo zgodovinsko. Namreč ljudje, ki zanemarijo in do takih umetnin, da bi si z njimi dvignili družbeni zavržejo spomine na svoje prednike ali starše, so surovi ugled in ustvarjali zunanji blišč. Te želje in težnje so in brezsrčni, saj očitno v sebi potlačijo lastna čustva, na pripeljale do tega, da so umetnine postale predmet katerih temelji vse tisto, kar daje družinskemu življe- špekulacij in mešetarjenja, saj njihova vrednost raste nju neko višjo duhovno vrednoto. Nič drugače ni, po in pada v skladu s povpraševanjem. Leta in leta tako njegovem, v državnem in nacionalnem merilu, oziroma po naši deželi, navaja avtor, potujejo krdela agentov, ki v verskih in nacionalnih skupnostih pri ohranjanju in se za dosego svojih ciljev, poslužujejo različnih zvijač, obujanju spomina na lastno zgodovinsko preteklost in saj vedo, kdaj bodo potekale vizitacije po cerkvah in pripadnost. To so v prvi vrsti umetniška dela, vidni izraz prepričujejo neizkušene duhovnike, da morajo pred vsega tistega, kar v duhovnem pogledu in v domišljiji prihodom visokih cerkvenih dostojanstvenikov, svojo povezuje sodobnost s preteklostjo oziroma dediščino »božjo hišo očistiti stare šare« in so jo oni iz posebne preteklih rodov, ki smo jo dolžni spoštovati. To bi morala ustrežljivosti pripravljeni odkupiti. Lahko pa tudi hlinijo postati ne le vrednota, temveč dolžnost vsakogar, tako svoje patriotske nagibe in trdijo, da so od muzejev in ga- kot npr. spoštovanje tuje lastnine. Kdor uničuje spome- lerij pooblaščeni za nakup umetnin oziroma muzejskih nike, je sovražnik svojega rojstnega kraja in domovine predmetov. Pogosto je to pomanjkanje pietete hkrati že ter s tem škoduje skupnosti, saj javne umetnine niso tudi simonija, se pravi nedovoljena prodaja sakralnih ustvarjanje le za tega ali onega posameznika, temveč so dobrin zaradi osebnih koristi in s tem oškodovanje vrednota in kolektivni spomin, ki uteleša vse tisto, kar cerkvenega premoženja. Dolžnost vsakega človeka, ki je splošno dobro in velja ravno tako tudi za področje li- mu ljubezen do domovine in kulture nista zgolj prazni terature in znanosti. Od vsakega izobraženca bi morali besedi, da poskuša vse to početje po svojih najboljših zahtevati, da se tega zaveda, še dodaja. močeh, preprečiti! Starim spomenikom poleg brezumnega in zlona- Uničevanje starih umetnin zaradi napačno razu- mernega uničevanja, največ škode povzroča ravno- mljenih idej o napredku in težnjah sodobnega časa, saj dušno zanemarjanje. Žal se to pogosto dogaja, saj se se pogosto stare umetnine uničujejo zgolj zato, ker so veliko lepih slik in kipov znajde na raznih podstrešjih »stare« in s tem veljajo za nevredne novih, naprednih ali drvarnicah, kjer zaradi prahu in vlage hitro pro- časov. V marsikateri družbeni skupnosti, navaja avtor, padejo. Koliko je pri tem cerkva, v katere pronicata velja za državljansko dolžnost in krepost, da se odstrani podtalnica in vlaga, zato se povsod bohoti plesen in vse, kar spominja na preteklost, na nekdanje družbene zaradi tega razpadajo oltarji oziroma oltarne slike. Nič in verske odnose, zato so pogosto žrtve takih predsod- manjše nevarnosti za stare umetnine, po njegovem, ne kov zlasti stari plemiški grbi, svetniški kipi, spominske 52 ITALIJANSKE RESTITUCIJSKE ZAHTEVE DO AVSTRIJE PO PRVI SVETOVNI VOJNI Slika 41 in 42: Paul Clemen (1866–1947), prof. umet. zgod. na univerzi v Bonnu in prvi predsednik Odbora za varstvo spomenikov renske province ter utemeljitelj spomeniškega varstva v Porenju (levo); Max Dvořak (1874–1921), avstrijsko-češki umet. zgod., ugledni predstavnik dunajske umet. zgodovinske šole (desno) (Wikimedia Commons). plošče, mestna obzidja, stolpi ali vrtovi, dejansko pa se s takim vandalizmom zgolj dokazuje primitivizem, neizobraženost in kulturna zaostalost. A še pogosteje so bili zaradi »zahtev časa« žrtvovani posamezni spome- niki, ali pa kar cela mesta, saj je preobrazba življenja na novi tehnični ravni privedla do pravega malikovanja tehničnih novotarij, zaradi česar se pozablja na druge vrednote in presega vse tisto, kar je zgolj tehnično tudi uporabno in pripravno. Tudi ta sklop vprašanj Dvořák zaključuje z mislijo, da je dolžnost mestnih oblasti ta, da se ne izogibajo žrtvam in trudu, ko gre za usodo sta- rih stavb in mestnih četrti, saj so odgovorne tudi zanje in ne le tehnične inovacije ter je vsak brez absolutne nuje žrtvovani spomenik, znak njihove nesposobnosti ali pa lahkomiselnosti pri upravljanju mesta. ozračju bližajoče se mirovne konference v Saint-Ger- Uničenje starih spomenikov zaradi pretiranih mainu leta 1919. Glasniki novo nastale Republike strasti po njihovem olepševanju. Avtor zaznava take Avstrije, so postali Max Dvořák, ki je pripravil uvodni poskuse tako v sakralni kot profani umetnosti. Kot pri- tekst, Hans Tietze, ki je opisal svoje delovanje v Fur- mere navaja težnje po nameščanju novih oltarjev, slik, laniji, sledili pa so še Anton Gnirs, Franz von Wieser, spovednic, orgel in druge cerkvene opreme, s tem, da Fortunat Schubert-Soldern in Paul Buberl. Njihovi staro opremo običajno uničijo ali prodajo in dragocene prispevki, s katerimi so hoteli po eni strani prikazati umetnine kmalu zatem krasijo hiše in bivalne prostore upravičenost po drugi strani pa skeptičnost do avstrij- bogatašev, cerkvene stavbe pa dobijo v zameno »nado- skih stališč, so bili pod močnim pritiskom in vplivom mestke« in ničvredno šaro in to zmagoslavje neokusa, italijanskih zahtev po vrnitvi umetniških del z Dunaja zaradi katerega je uničeno vse, kar so v svoji ustvarjalni iz začetka leta 1919 in o čemer priča tudi kasnejši kreativnosti ustvarile prejšnje generacije. Cerkev je Tietzejev prispevek z naslovom Die Entführung von v vseh obdobjih svojega obstoja pritegovala vernike Wiener Kunstwerken nach Italien (Tietze, 1919). Zlasti k najvišjemu in najbolj plemenitemu, kar je ponujala fotografsko gradivo nudi realen in celovit vpogled v umetnost. Stara dela cerkvene umetnosti, pa najsi so samo publikacijo kot nekakšen propagandni zaklju- bila še tako preprosta, so imela slog in svoj značaj in ček, saj je potrebno naglasiti, da fotografski posnetki ob njih občutimo, da so bila ustvarjena z umetniškim ne prikazujejo zaščitnih ukrepov in posegov avstrijske čutom, ljubeznijo in skrbnim preudarkom, zato v njih strani, temveč škodo in ruševine, ki jo je povzročilo govori genius loci, domača tradicija in umetniška spo- italijansko bombardiranje, npr. Gorice, Čedada, Lati- znanja. Tudi glede stare meščanske umetnosti je avtor sane in Conegliana (Frank, 2016, 61). mnenja, da je bila sicer skromna in racionalna ter je Pogled z avstrijske strani, ki se zrcali zlasti v delih s tem podpirala lokalno umetno obrt, v velemestnih Johanna Rainerja, prof. avstrijske zgodovine na Uni- palačah, ki so nadomestile stare in vendar lepe meščan- verzi v Innsbrucku (Rainer, 1988), kaže torej nekoliko ske hiše, pa so bolj ali manj zgolj izrodki stavbarstva. drugačno podobo od italijanskih stališč. Kot poglavitno Torej sta »modernizacija in olepšava mest« pogosto le osebnost pri italijanskih pogajanjih in zahtevah po pretveza, saj je v ozadju predvsem težnja po dobičku, vrnitvi gradiva oziroma kulturne dediščine z Dunaja, h kateremu težijo gradbeni špekulanti, zato bi se morali označuje Alessandra Luzia, gorečega rodoljuba, ki vsi, ki jim je resnična umetnost in domovina pri srcu, se v svojih prizadevanjih ni omejeval zgolj na to, da takemu početju upreti. čast svoje domovine brani pred tujci, temveč tudi pred Zanimivo, da se Max Dvořák v svojem delu na italijanskimi socialisti in masoni. Najprej je bil v letih koncu, glede na to, da je nastalo sredi vojne (1916), 1893 do 1898 dopisnik lista Corriere della Sera in Gaz-ni dotaknil uničujočih posledic vojnega pustošenja, zeta di Torino na Dunaju, po vrnitvi v domovino je bil ki je dodobra uničilo vrsto mest, trgov, sakralnih in imenovan za direktorja Državnega arhiva v Mantovi, profanih objektov skupaj z dragocenimi umetninami leta 1918 pa končno za načelnika (Sovrintendente) v in predmeti kulturne dediščine. Torinu. Svoje bivanje na Dunaju in izkušnje, ki si jih je Obratno od njega, je P. Clemen izkušnje za delo- pridobil, je izkoristil za študij in publiciranje del, ki so vanje nemškega in avstrijskega Kunstschuz-a zbral in se nanašala na italijansko-avstrijske odnose, zlasti pa prikazal v dveh delih, objavljenih po vsej verjetnosti v na osebnost maršala Radetzskyja, mučencev z Belfiore- 53 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 43: Trento, grajski kompleks Buonconsiglio, sedež novega Načelništva za varstvo spomenikov pod vodstvom G. Gerole (Arte-cultura, 1984, 5). ja in Raffaelove gobline z vojvodske palače v Mantovi, žnice in arhivsko gradivo, ter je bila razdeljena na dve ki so jih odpeljali na Dunaj (podrobneje v Tietze, 1919, skupni: kulturna dediščina prenesena v Avstrijo na legi- 18–20). Postal je ena vodilnih osebnosti v italijanski timen oziroma zakonit način tekom 18. in 19. stoletja, delegaciji, ki se je pogajala za vrnitev italijanske kul- in druga skupina, ki je vključevala zaplenjene oziroma turne dediščine iz Avstrije. Drugi v tej skupini je bil ukradene predmete s strani avstro-ogrskih oblasti oziro- Giuseppe Gerola s Tridentinske, ki se je po končanem ma so jih zaplenili avstrijski vojaki na italijanskih tleh v študiju v Padovi, času prve svetovne Firencah, Berlinu vojne. in Freiburgu, leta Ob vsem nave- 1920 zaposlil pri denem, J. Rainer Načelništvu za pripominja, da je varstvo spomeni- potrebno v skladu kov v Trentu.26 Že s častjo habsburške ob izbruhu prve dinastije, ki je celih svetovne vojne je 200 let vladala nad izrazil prepričanje, precejšnjim delom da mora kulturna italijanskih dežel dediščina ostati verjeti, da so v tam, kjer je nasta- vsem tem obdobju jala in da bi morali umetniške pred- onemogočiti njeno mete in spomenike premikanje in z italijanskega odtujevanje, bodisi ozemlja večinoma zaradi donacij, odvažali na zakonit odkupov, državnih način ali pa zato, intervencij, ropa- da bi jih zaščitili nja in podobno. pred vojnim pusto- Na primeru Trenta šenjem. Italijanska je hotel dokazati, stran pa teh zako- da italijanske nitih pridobitev, kot kulturne dobrine navaja J. Rainer, ni niso odnašali zgolj priznavala in pri v Innsbruck in na tem navaja primere Dunaj, temveč tudi dragocenih in v Nemčijo, npr. zakonito prido- v Mestni muzej v bljenih neapeljskih Nürnbergu, zato se italijanske zahteve ne bi smele ome- kodeksov pod cesarjem Karlom VI. in tridentinskih jevati zgolj na Avstrijo (Rainer, 1988, 239). glasbenih kodeksov leta 1891, temveč je uveljavljala Po koncu prve svetovne vojne je to mnenje vedno pravo zmagovalca oziroma italijanskega naroda nad bolj postajalo tudi uradno stališče Italije in sicer, da je lastno kulturno dediščino. bila v času habsburške monarhije večina predmetov ita- Določilo čl. 196 saintgermainske mirovne po- lijanske kulturne dediščine v Avstrijo odnešena na neza- godbe je opozarjalo na bogate zbirke različnega konit oziroma ilegalen način in da bi jih bilo potrebno gradiva, ki je bilo zbrano in odpeljano iz raznih dežel zato za vsako ceno vrniti na italijanska tla. Zagovarjali nekdanje habsburške monarhije, ki bi moralo pripasti so tudi stališče, da bi morali po vojaški zmagi zaradi nasledstvenim državam. To se je v takratnih razmerah »nacionalne časti« od Avstrije zahtevali reparacije za posrečilo le Italiji, ki je po svoji vojaški misiji že nastalo škodo tudi za odtujeno kulturno dediščino. Ta je pred sklenitvijo mirovne pogodbe, zasegla mnogo sicer zajemala arheološko gradivo, umetnine oziroma umetnin in drugega gradiva v dunajskih muzejih, kar slikarska dela, kipe, novce, dragocene kodekse, knji- je bilo pozneje uzakonjeno z avstrijsko-italijansko 26 Za sedež novega načelništva v Trentu so izbrali “Castello del Buonconsiglio,” kjer so obnovitvena dela pod vodstvom G. Gerole potekala do 1933. Grad, ki je bil sprva sedež tridentinskih škofov, predstavlja enega najpomembnejših zgodovinskih in umetnostno-zgodovinskih spomenikov v pokrajini. 54 ITALIJANSKE RESTITUCIJSKE ZAHTEVE DO AVSTRIJE PO PRVI SVETOVNI VOJNI »Konvencijo o rešitvi spornih vprašanj«, ki se nana- Italija je na podlagi sporazuma z Avstrijo iz leta 1920 šajo na zgodovinski in umetniški patrimonij nekdanje prejela zlasti nekaj arheološkega gradiva tudi iz krajev, avstro-ogrske monarhije, podpisano na Dunaju 4. ki so bili po drugi svetovni vojni priključeni k Jugoslaviji maja 1920. Po tem sporazumu je Italija dobila ne le (Murko, 2004, 379). arhivsko gradivo, temveč tudi gradivo, ki je označeno Do prvih italijanskih restitucijskih zahtev po kon- kot »zgodovinsko, arheološko, bibliografsko in znan- cu vojne je sicer prišlo v Innsbrucku, saj so le nekaj stveno« in izvira z območij, ki so bila priznana Italiji, tednov zatem, generalni inšpektor italijanskih arhivov, kolikor je to gradivo »zajeto v inventarjih avstrijskih G. Rossano, predstojnik Beneškega arhiva R. Cessi in laičnih javnih ustanov ali korporacij«. Po drugi strani nekdanji kapitan z okrožja Rovereto, K. Th. Postinger in pa se je Italija prav z istim sporazumom, s katerim so G. Gerola, začeli s preiskovanjem tirolskega Pokrajin- bili v veliki meri zadovoljeni njeni interesi, obvezala, skega arhiva ter Univerzitetne knjižnice, da bi tam našli da bo storila vse, da bi zbirke te vrste sicer ostale gradivo, ki je izhajalo iz Tirolske. V nadaljevanju je nedotaknjene in da ne bi prišle v roke drugih držav. italijanski komandant VI. pehotne divizije, nastanjene v Čeprav gre dandanes le še za zgodovinska dejstva, pa Innsbrucku zahteval, da avstrijska stran izroči naslednje je možno dobesedno navesti obravnavano določilo arhivsko gradivo: čl. 1 avstrijsko-italijanskega sporazuma iz leta 1920: 1. Arhivsko gradivo, ki se nanaša na samostane in verske korporacije z območja Tridentinske, Čl. 1.: Kraljevina Italija priznava v višjem in splo- 2. Arhiv stare tridentinske škofije, šnem interesu civilizacije in umetnosti, da prepreči 3. Zapisnike tridentinskega deželnega zbora, razpršitev zgodovinskih, umetniških in arheoloških 4. Tako imenovane mantovanske akte (Atti dell' I.R. zbirk republike Avstrije, ki predstavljajo v svoji celo- Delegazione di Mantova dal 1815–1866). vitosti estetski in zgodovinsko nedeljiv ter dragocen organizem; posledično se Italija, ko se s to konven- Tirolske oblasti so si prizadevale, da bi se izogni- cijo poslužuje možnosti, ki jo predvideva člen 196, le vrnitvi arhivskega gradiva vsaj do polnopravne odstavek a, mirovne pogodbe s tem obveže, da jurisdikcije oziroma pripadnosti omenjenega teri- mu daje v lastnem interesu kar najbolj restriktivno torija na podlagi veljavne saintgermainske mirovne obrazložitev ter hkrati izjavlja, da ta člen podpre pogodbe. V dneh 23. januarja oziroma 7. aprila tudi v odnosu do drugih držav, za zgoraj navedeno 1919 pred zaključkom mirovnih pogajanj, je bil iz- obrazložitev pa meni, da je pravična. Italija se razen ročen celoten arhivski material, ki se je nanašal na tega obvezuje, da bo z vsemi močmi preprečevala, politično in sodno upravo na Tridentinskem, kakor da bi bile sprejete druge pretenzije omenjenih tudi mantovanski akti, dne 19. decembra 1920 in držav, ki jih mirovna pogodba ne predvideva na 15. novembra 1921 pa je sledilo še gradivo, ki se je škodo integritete avstrijskih zbirk, katerih ohranitev nanašalo na nemški predel Gornjega Poadižja (Alto je potrebna v interesu znanosti in umetnosti; v Adige tedesco). nobenem primeru pa se ne bo dezinteresirala za Za avstrijsko stran je bila dokaj boleča zlasti usodo omenjenih zbirk. (Murko, 2004, 426) zahteva po vrnitvi vseh predmetov kulturne dedi- ščine z ozemlja, ki so jih avstrijsko-nemške enote Dejstvo je, da je Avstrija po prvi svetovni vojni zasedle v letih 1917/18, torej po preboju pri Koba-izročila celo vrsto arhivalij, ki so izvirale iz Italiji od- ridu. Te zahteve so obsegale namreč 512 zabojev stopljenega dela nekdanje avstrijske Tirolske. To velja knjig, ki jih je italijanska delegacija našla v kletnih ne le za območje današnje province Trento, ki je bila v prostorih Dunajske univerze. Že januarja 1919 so etničnem pogledu bolj italijanska kot nemška, temveč jih začasno prenesli v Padovo v tamkajšnjo Uni- tudi za provinco Bolzano, ki pa je imela pretežno verzitetno biblioteko. Šlo je namreč za biblioteko nemško-tirolsko demografsko sestavo. Izročenega nek- semenišča in občine Belluno, za arhiv in biblioteko danjega tirolskega gradiva je bilo toliko, da so v Italiji grofov Miari Fulcis z Belluna, biblioteko Solere iz njega formirali kar dva večja arhivska centra, enega v s kraja Pieve di Cadore in biblioteko prof. G. C. provinci Trento, drugega pa v provinci Bolzano. Buzzatija, ki je bila velikega pomena za zgodovino Nesporno je, da nobena druga nasledstvena država Belluna. – razen Italije – ni dobila ničesar iz omenjenih zbirk. Z območja Furlanije so zaradi varnosti gradivo Vse te države, vključno s Kraljevino SHS, so dobile odvažale najprej italijanske oblasti, zatem pa pravico le do arhivskega gradiva, o čemer so te države z zadnje leto vojne (1918) še avstrijske. Ko so se po Avstrijo sklenile posebne pogodbe oziroma sporazume. paničnem umiku italijanske enote zaustavile šele 55 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 44: Trento, grad Buonconsiglio, dvorana Clesiano (XVI. stol.) (Arte-cultura, 1984, 39). italijanske misije, general Roberto Segrè, uspel poslati v Italijo sledeče gradivo: več kot 1.000 pergamen z Deželnega muzeja v Gorici, doku- mente Državnega arhiva s Trsta, Pe- trarcovo zbirko z Mestne knjižnice v Trstu, zbirko antičnih novcev z Mestnega muzeja, zvonove zgo- dovinske vrednosti s Tridentinske, Istre in Julijske krajine, zakladnico s sv. Justa in Gorice. Navedene predmete je italijanska misija našla zlasti na Dunaju, pa tudi v Lienzu, Salzburgu, Innsbrucku, Gradcu in Ljubljani (Rainer, 1988, 244). Medtem, ko so te predmete vr- nili v Italijo marca 1919, dragocene zbirke z Ogleja, ki je vsebovala arheološke predmete, zlasti novce, dragulje, nakit in jantar, sprva niso mogli najti. V začetku vojne so omenjeno zbirko namreč deponirali v kletnih prostorih dvornega muzeja na Dunaju, vendar je leta 1917 izginila neznano kam. Intenzivno iskanje, ki se je raztegnilo vse do Czernowitza (takrat že na območju Romunije), je končno obrodilo sle- dove in so tudi to dragoceno zbirko prepeljali nazaj v Oglej. pri Piavi, so avstrijske zasedbene oblasti začele Končno je Italija na pogajanjih leta 1919, kot tamkajšnjo kulturno dediščino evakuirati na varno omenjeno, zahtevala vrnitev kulturne dediščine in dragocenejše predmete deponirati predvsem na od leta 1866 dalje oziroma celotnega zgodovin- Dunaju. Od teh predmetov je italijanska delega- skega gradiva, ki je z njenega teritorija odhajalo cija našla in vrnila v Italijo zlasti sledeče: lesene po letu 1816. Namreč v letih 1816–1838, je bilo skulpture s stolnice v Venzoneju, Tiepolovo Mado- z Benetk na Dunaj odpeljanih kar 160 umetni- no s cerkve della Purità v Vidmu, oltarno palo G. ških del, ki so odslej krasila različne palače, A. Pordenoneja z Moriaga, dva dragocena kode- javne ustanove, šole, kongregacije in samostane. ksa s kapiteljske oziroma nadškofijske knjižnice Leta 1811 jih je s posebnim dekretom podkralj v Vidmu, 26 zabojev s tamkajšnjega Mestnega Eugène Beauharnais deloma poklonil Akademiji muzeja in končno še nekaj zvonov zgodovinske za lepe umetnosti v Benetkah, deloma pa so z vrednosti. njimi okrasili javne ustanove, ki so v tistem času Restitucija predmetov kulturne dediščine, ki pripadale Italijanskemu kraljestvu s sedežem v so jih odvažali v začetku vojne z območij, ki so Milanu. Leta 1816, torej leto dni po dunajskem bila sprva še pod avstrijsko oblastjo, po vojni pa kongresu, so precejšen del teh umetnin prenesli pod italijansko, je potekala v začetni fazi nekoliko na Dunaj, hkrati pa si je italijanska delegacija težje za italijansko stran, saj je Dunaj razglasil na Dunaju prizadevala, da bi razen teh del svojo kompetentnost nad tem območjem še v času pridobila še vsa tista, ko so bila z italijanskega konference obeh ambasadorjev, zatem pa mirovnih ozemlja odpeljana že v času napoleonskih vojn pogajanj. Italijanska stran s tem ni soglašala in je (1796/97). Leta 1838, torej v času Lombardsko- vztrajala na izvršenih dejstvih, ki naj bi bila zatem -beneškega kraljestva pod habsburško vladavino, še legalizirana na mirovni konferenci. Tako je vodja so beneške umetnine ponovno prenesli na Dunaj. 56 ITALIJANSKE RESTITUCIJSKE ZAHTEVE DO AVSTRIJE PO PRVI SVETOVNI VOJNI Po prepričanju italijanskih strokovnjakov so v to la v hrambo šest tridentinskih glasbenih kodeksov zbirko sodili še arheološki predmeti z beneške do leta 1933, Ferdinandeum v Innsbrucku pa je palače v Rimu ( palazzo Venezia), pa tudi vsi po tem letu obdržal nekaj muzejskih predmetov, tisti predmeti oziroma dragoceni tiski, kodeksi izvirajočih z Južne Tirolske, leta 1924 pa so izde-in inkunabule ter dnevniki Marina Sanuda, ki so lali kopijo rimskega mejnega kamna, ki je bil na jih v letih 1802, 1805, 1829 in 1835 prenesli na posodo v Ferdinandeumu in so ga sedaj odstopili Dunaj z Biblioteke Marciane. V ta okvir je sodilo avstrijski strani. Težji so bili pogovori glede ar- še 15 dragocenih notnih tiskov iz 16. stoletja in hivskega gradiva, saj so bili direktorji avstrijskih poprsje cesarja Franca I., delo Antonia Canove.27 arhivov in muzejev odločno proti vrnitvi, medtem V okvir restitucijskega gradiva so uvrstili tudi ko so bili politiki bolj popustljivi. Ko so Italijani predmete, ki so jih iz takratnih avstrijskih provinc končno z uveljavitvijo »prava zmagovalca«, odpeljali že pred prvo svetovno vojno. Tu smo že začeli odvažati dragocene kodekse in umetnine, omenili šest glasbenih kodeksov s škofije v Trentu, je prišlo na avstrijski strani do nemirov in je ta evangeliar s 5. stoletja, zakramentarij z 10. stoletja problem končno prerasel bilateralne odnose ter v slonokoščeni vezavi, umetniške predmete in dobil širše mednarodne okvire. Italijanskim zah-arheološke najdbe s Tridentinskega, južne Tirolske tevam so se postavile po robu najvidnejše avstrij- in Istre, ki so jih najprej prenesli v Innsbruck, nato ske kulturne ustanove z vrsto člankov v tedanjem pa na Dunaj. časopisju. Njihov namen je bil med drugim ta, da Italija, ki je po prvi svetovni vojni dobila oze- bi na določen način pred očmi Antantnih sil na mlja južno od Brennerja, si je ob vsem navedenem pariški mirovni konferenci, diskreditirali delova- prizadevala, da bi pridobila tudi celotno arhivsko nje italijanske vojaške misije oziroma opozorili gradivo, ki je vključevalo njeno zgodovino in upra- na nelegitimnost njenih zahtev in postopkov. V vo. Glede na to, da Avstrija v preteklosti ni vrnila odgovor je dal general Robert Segrè natisniti vsega tega gradiva, so restitucijske zahteve tokrat brošuro z naslovom »Perché l'Italia reclama oggi segale daleč nazaj v zgodovino. Šlo je predvsem dall'Austria opere d'arte e di storia«, ki pa ga za Beneški arhiv oziroma poročila beneških am- italijansko vojaško poveljstvo ni pustilo v obtok, basadorjev z nemških dežel, kakor tudi za arhive temveč je morala ostati v njenem arhivu. Tudi Milana, Parme in Mantove. Zahteve po restituciji Kraljevina SHS je protestirala proti načinom in so se raztegnile tudi na nove italijanske province, postopkom italijanske strani, saj ni želela, da bi kakor tudi za škofijske arhive Bressanona in Trenta, se zmanjšala dediščina Habsburžanov, do katere posebnega pomena pa so bili tudi arhivi političnih je imela tudi sama precejšnje zahteve (Suppan, procesov, ki so zadevali zlasti procese, naperjene 1989). Glede na naštete okoliščine sta Italija in proti italijanskim rodoljubom in vojaškim sodiščem Avstrija dosegli kompromis, ki je bil na osnovi od leta 1821 dalje (prim. Vodopivec, 1996). 195. člena saintgermainske mirovne pogodbe, Večino omenjenih restitucijskih zahtev je dokončno sprejet 4. maja 1920 na Dunaju (Apih, avstrijska stran sprejela brez večjih zadržkov. 1979). Če so namreč Avstrijcem očitali, da so odvažali Tekom pogajanj so se na italijanski strani sprožili predmete kulturne dediščine z vojnih območij ne še drugi mehanizmi in apetiti, ki so bili povsem neo- le zgolj začasno iz varnostnih razlogov, pač pa z snovani, k čemur je prispevala tudi precejšnja mera namenom, da jih za večno obdržijo na Dunaju, antiavstrijske nastrojenosti in propagande, ki se je so se sčasoma strasti vendarle polegle. Tako je širila po vsej Italiji. Kot primer naj služijo prizade- italijanska delegacija Avstriji še nadalje prepusti- vanja znanega pravnega zgodovinarja, Pier Silveria 27 A. Canova (1757–1822), italijanski slikar in kipar, najvidnejši predstavnik neoklasicizma in privrženec Winckelmannovih teorij (Dizionario biografico, 1975). 57 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 45: Panorama Dunaja po prvi svetovni vojni (Wikimedia Commons). toda sčasoma je začelo prevlado- vati mnenje, da so celotno zadevo vendarle izpeljali v zadovoljstvo obeh strani. Po eni strani so se zavedali, da Avstrija vendarle ni mogla še nadalje obdržati vsega tistega dragocenega gradiva, ki je bilo nekdaj v njeni lasti, po drugi strani pa, da tudi Italija ni dosegla in dobila vsega, kar si je želela oziroma zahtevala. Predvsem pa so bili zadovoljni, da vračanje kul- turne dediščine ni bilo vključeno v seznam reparacij, ki so bile vklju- čene v saintgermainsko mirovno pogodbo.29 Če se s politično-vojaškega in diplomatskega pomaknemo na Leichta,28 ki si je med drugim prizadeval po vrnitvi literarno področje tistega časa, je bilo sam razkroj arhivov goriških grofov. Prisvojil naj bi si jih cesar habsburške monarhije zaznati tudi na kulturnem Maksimiljan, čeprav le-ta ni bil nikoli v Gorici, tem- oziroma literarnem področju, zlasti v delih Huga več v Lienzu, od koder so goriški arhiv v Innsbruck von Hofmannsthala,30 pri katerem se na najbolj prepeljali že leta 1500 po izumrtju goriških grofov, prefinjen in plemenit način izražajo značilnosti kasneje pa deloma na Dunaj in Gradec. tedanjega časa. Mladi pesnik je boleče doživljal V Italiji so prizadevanja in dosežke svoje re- krizo avstrijskega liberalizma in z njo povezanim stitucijske komisije ocenjevali kot velik uspeh in begom v individualnost. Kot aristokrat je sprejemal iz gradiva, ki se je vrnilo, pripravili dvoje večjih – predvsem v prvem obdobju - najbolj značilno razstav: eno v Beneški palači v Rimu, drugo pa v avstrijsko kulturo, bogato s čutnostjo in domišljijo, Benetkah. Seveda do tega ni prišlo zgolj iz strokov- slonečo ne toliko na moralnih vrednotah, kot na nih oziroma umetnostno-zgodovinskih interesov, umetnosti ali, še bolje, na hedonističnih aspektih temveč predvsem političnih, o čemer sta pisala tudi slednje: to je plastična in opazna, čutno dosto- dva vidna italijanska umetnostna zgodovinarja, G. pna in uporabna kultura, njeno razbohotenost in Fiocco (1919) in E. Modigliani (1923). dekorativnost pa uravnava specifična katoliška V Avstriji so bili mnogi od samega začetka sestavina in sicer baročni in protireformistični razočarani, nekateri pa tudi ogorčeni zaradi izgu- katolicizem, v katerem bo Hofmannstahl ugledal be dragocenega deleža kulturne dediščine, ki se ekumensko civilizacijo in evropski univerzalizem je hranila na Dunaju in nekaterih drugih mestih, (Magris, 2001, 251). 28 Pier Silverio Leicht (1874–1956), italijanski pravnik, zgodovinar in bibliotekar. Med letoma 1900–1902 je vodil Mestno knjižnico v Vidmu, leto kasneje pa pričel z akademsko kariero in predaval zgodovino italijanskega prava, med drugim v Sieni, Modeni, Bologni in končno v Rimu. Od leta 1920 je bil član znane Akademije dei Lincei, v letih 1936–1938 pa tudi njen podpredsednik. V letih 1930–1944 je bil prvi predsednik Društva italijanskih bibliotekarjev, od 1925–1945 tudi predsednik Furlanskega filološkega društva, v letih 1927–1932 pa še predsednik Furlanskega alpinističnega društva. Svo- jo politično kariero je z vstopom v fašistično stranko leta 1923 pričel kot podsekretar na Ministrstvu za šolstvu in 1934 postal senator Kraljevine Italije. Po vojni se je usmerjal v študij srednjeveškega prava ter leta 1952 predsedoval medna- rodnemu kongresu, posvečenem srednjeveškim študijam, umrl pa je v Rimu leta 1956. Že leta 1897 je izdal delo Diritto romano e diritto germanico in alcuni documenti friulani dei secoli XI, XII, XIII, Udine; Studi sulla proprietà fondiaria nel Medioevo, Verona; Storia del Friuli, ristampa 2003 (Wikimedia Commons, L'enciclopedia libera). 29 Vsekakor je bila saintgermainska mirovna pogodba razmeroma ugodna za italijansko stran zlasti glede vračanja umetnin, ni pa uspela tega vprašanja vključiti v okvir reparacij, ki jih je morala Avstro-Ogrska poravnati do zasedenih ozemelj drugih držav tekom prve svetovne vojne. 30 H. von Hofmannsthal (1874–1929), avstrijski pesnik in dramatik. Obrat k večji ljudskosti je pri njem zaznaven v sodelovanju z M. Reinhardtom in ustanovitvijo salzburških slavnostnih iger. V poznih veseloigrah, prefinjenih podobah dunajske visoke družbe, je vodilna motivika, spreminjanje in vztrajanje, zlasti v drami Der Turm (1925), ki ga kaže kot pozornega in ozaveščenega sodobnika (Slovenski veliki leksikon, 2003/2004). 58 ITALIJANSKE RESTITUCIJSKE ZAHTEVE DO AVSTRIJE PO PRVI SVETOVNI VOJNI Svet njegove poezije med drugim zaobjema tudi na laž. Toda, če neka umetnost, pa naj je še tako Benetke v podobi njenih karnevalov in užitkov, popolna, zgubi smisel življenja, potem postane izmišljene in imaginarne pokrajine, habsburška umetnija, kakršen je v primerjavi s Firencami, ki civilizacija in književnost pa sta dosegla v Ho- niso nikoli postale le gola maska, primer Benetk. fmannstahlu vrhunec prizadevanj, da bi ubežali V njih, kjer vse svetle in jasne, lahkotne in pre-zgodovini in preoblikovali konkretno resničnost, proste stvari služijo obskurnemu, mogočnemu in kjer se nakazuje moreča slutnja bližajočega se nepovratnemu impulzu videza oziroma zunanji konca. Njegove komedije se pogosto dogajajo v fasadi, je dekadenca prizanesla le podobi brez Benetkah, v mestu Gaurdija in Canaletta, portretov duše oziroma varljivi podobi maske. Benetke so Rosalbe Carriera in karnevalov ter Carla Goldonija, ravno zaradi tega postale simbol neke posebne v mestu, ki ga je znala na tako sugestiven način razsežnosti forme kot koncepcije sveta. Le v naj- v fotografski aparat v petdesetih letih prejšnjega srečnejših trenutkih je umetnosti dopuščeno, da stoletja ujeti Inge Morath (2003). videz privzema neko bivanje in da se z njim zlije. Tudi v delu »Wagner e Venezia« slavni nemški Umetnost je zato nekaj dovršenega in onstran skladatelj omenja, da je pripotoval v Benetke vsake umetnije. Takšne so Firence, nasprotno pa nekega popoldneva ob koncu avgusta 1858 in se Benetke posedujejo dvoumno lepoto, ki valovi v ob svojem sprehodu po »Canal Grande« pa vse življenju brez korenin, kot cvet, utrgan morju. do »Piazzette«, ni mogel znebiti občutka velike V eseju o Benetkah torej dominirata Simmelova melanholije ob veličini, lepoti in propadu nekega negotovost in nelagodje ter zagrenjenost (Tafuri, časa, ki se je kazal pred njegovimi očmi. 1992, 374). Na posebno dvoumno in dvomljivo podobo Be- A Hofmannstahlove naklonjenosti do mesta v netk je sicer med prvimi opozoril nemški filozof laguni, po mnenju C. Magrisa, si po drugi strani in sociolog Georg Simmel v knjigi iz leta 1903 z ne moremo razlagati samo z vabljivostjo pustnega naslovom » Die Gro ẞstӓdte und das Geistleben« časa, saj je bil on sam delno tudi lombardske (Simmel, 1995), še pred njo pa je objavil esej o krvi in je to latinsko-mediteransko dediščino Rimu (1898), po njej pa esej o Firencah (1906) in tudi močno čutil v sebi in jo celo mitiziral. Če Benetkah (1907). Zlasti v tem Simmelovem eseju, drži, da so se umirajoče Benetke ob koncu 18. je zaznati trenutek, ko so forme organskega me- stoletja, napajale bolj z mitom kot s stvarnostjo, sta odpovedale. V florentinskih palačah oziroma da bi v tem propadu občudovale svojo popolnost v celotni Toskani, pravi, še nekako čutimo, da in sijaj ter trdno verjele, da bodo premagale čas, je njihov zunanji videz natančen izraz oziroma je Hofmannstahlova zaljubljenost v Serenissimo odsev njihove notranje narave: ti ponosni dvorci povsem razumljiva. Niz skupnih potez in lastnosti z vsakim kamnom pojasnjujejo neko izjemno je namreč družila aristokratski beneški zaton s moč, izraz avtonomne, odgovorne osebnosti, habsburškim: podobna je bila mitizacija stvarnosti ki je prepričana vase. Nasprotno pa so beneške in neujemanje dejanske stvarnosti z njenim preo- palače nekakšna prefinjena igra, njihova unifor- blikovanjem, podoben je bil mit o neuničljivosti, miranost pa maskira posamezne značaje in je skladnosti in reda. Tako se v Hofmannstahlovih le tančica, katere gube sledijo zakonom lastne komedijah Benetke in Avstrija skorajda nista raz-lepote in ki življenje prepušča zgolj zato, ker likovali v melanholičnem pogledu na življenje in ga zakriva. Vsaka resnična umetnina, pa naj je mesto v laguni, ki je ponudilo naravno prizorišče še tako fantastična in subjektivna, v formi svoje in okolje njegovih literarnih del.31 Njegove kome-govorice ohranja nekakšno razmerje z življenjem. dije hkrati ponujajo najbolj pisan in sugestiven Tu na trgu sv. Marka, na Piazzetti , za temi svetlimi prikaz avstrijske civilizacije, so nekakšen brevir poslopji, stoji neka železna volja, neka temačna avstrijske zlate dobe in njene preudarne modrosti, strast kot stvar sama na sebi. Pa vendar, ta videz obenem pa nova, sugestivna in globlja različica razkazuje njegovo ločenost od bivanja, ne privze- habsburške resignacije. Če pomislimo, da prav v ma nobene perspektive in iz njegove notranjosti letih razpada monarhije in mučnih povojnih raz- ne prihaja nič otipljivega. Trg ne uboga zakonov merah Hofmannstahl privede kot vzorno figuro na neke duhovne realnosti, temveč zakon umetnosti, plano dostojanstvenega in resigniranega junaka, ki je določena prav za to da to realnost postavi ter kot življenjski ideal njegovo modrost – potem 31 To se zlasti kaže v romanu Andreas oder Die Vereiningten, 1907–1917/18 (Magris, 2001, 260). 59 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 46: Benetke, Canal Grande s pogledom na palačo Ca D'Oro (Morath, 2003, 31). naj bi utripala pristna in življenj- ska, čista in nepokvarjena ljudska vitalnost v nasprotju z zapleteno in lažno intelektualno kulturo. Njegovi spisi so šli torej prek nacionalističnih propagandnih akcij, saj se iz njih dviga iskreno slavljenje habsburške Mitteleuro- pe, vojna pa mu je predstavljala vzvišeno, versko obrambo evrop- ske civilizacije v korist vseh evropskih narodov, vendar pri tem sluti, da je mitteleuropska oikume- ne ogrožena in da je v nevarnosti nadnacionalni in harmonični sestav monarhije. Na vojno je torej gledal kot na obrambo višje civilizacije proti iracionalni sili po oblasti stremečih nacionalizmov, zato poveličuje »spontanost vzvi- šenega organizma«, ki naj bi bil nam postane povsem jasna moč mitološke odtuje- značilen za cesarsko Avstrijo, razširjevalko evrop- nosti nekdanjega habsburškega sistema. Njegovo ske civilizacije, ki naj bi jo označevali zmernost zadnje delo, Der Turm , je nekakšna alegorična in občutek za mero. V nasprotju z nemško kulturo, drama, kjer opevanje habsburškega cesarstva je hvalil spontano moralnost avstrijskega ljudstva, prekine vojna, ki pa naj bi na določen način vlila krajevni partikularizem kot priložnost za duhovno novih moči v stari sestav podonavske monarhije. V obogatitev in svobodo, raznolikost družbenih zanesenosti svojega posebnega »družbenega« čuta struktur ancien régima, ohranjenih v 20. stoletju, in domoljubja ter s tem nastalih težav, je Hofman- harmonično spojitev nemške kulture in slovansko- nstahl svoje pisateljsko delo namenjal obrambi -mitteleuropske odprtosti, »avstrijska ideja« pa je domovine. Tako so nastajali govori in uvodni po njem nekaj političnega in duhovnega hkrati teksti, članki in kratki eseji, ki slavijo junaštvo in v bistvu naslednica katoliškega univerzaliz- vojakov na frontah in s tem evropsko poslanstvo ma. Gre skratka za vrednote, brez katerih bi po habsburškega cesarstva. V teh delih napada ita- Hofmannstahlu, nova povojna Evropa, ne mogla lijanskega pesnika in kasnejšo ikono fašizma, G. obstajati in preživeti (Magris, 2001, 269). D'Annunzia, poveličuje hrabrost avstrijske vojske Seveda Hofmannsthalov pesniški svet in navdih v Karpatih in leto 1914 primerja z letom 1683, nista imela nič skupnega s tedanjo stvarnostjo. ko je za obrambo evropske civilizacije pred Du- Ravno njegovo zadnje delo Der Turm izpričuje najem potekal spopad s Turki. V tem občutenem zaprtost vase in umikanje pogleda na novo realnost slavljenju je s posebnimi toni in poudarki slikal ravno v času, ko se je morala Avstrija spoprijemati avstrijsko vojsko: v njej naj bi monarhija dobila s povojno stvarnostjo in neizprosnim diktatom svoje težišče, spoj duha in politike. V vojni, pravi, saintgermainske mirovne pogodbe.32 32 O zadnjem obdobju cesarske Avstrije in njenem razkroju, ob sicer številni literaturi, govori tudi prispevek F. Senardija z naslovom: La dissoluzione dell'Austria-Ungheria nell'interpretazione di Leo Valiani (Senardi, 2014). Ali je imel L. Valiani prav s svojo sodbo, da je junija oziroma julija 1917 bila dana še zadnja možnost za rešitev habsburške monarhije na podlagi federalistične preosnove cesarstva, ostaja odprto vprašanje. Verjetno mu na področju ustavnih reform ni šlo za kaj več kot za narodno avtonomijo znotraj kronskih meja in to v soglasju s tedanjimi vladami (Clam-Martinic, Seidler, Hussarek). Cesar Karl torej ni bil, kot so mu kasneje pripisovali že od začetka svojega vladanja za federativno preureditev cesarstva v smislu daljnosežne samostojnosti njegovih narodov in ni načrtoval zvezne države, še manj pa državne zveze pod vodstvom Habsburžanov (Lukan, 2014, 80). Pogodba med antantnimi silami in Republiko Avstrijo je bila sicer pod- pisana 10. septembra 1919. Avstrija se je morala odpovedati zvezi z Nemčijo, privoliti v ločitev z Madžarsko, priznati nove države: Češkoslovaško, Poljsko in Kraljevino SHS, pa tudi ozemeljske izgube na južnem Tirolskem, Sp. Štajerskem, za Koroško pa je bil predviden plebiscit (Zgodovina, 2003, 276). 60 AVSTRIJSKO-ITALIJANSKE OBTOŽBE IN NASPROTJA OB VPRAŠANJU VRAČANJA UMETNIN IN ARHIVOV V OKVIRU SAINTGERMAINSKE MIROVNE POGODBE (1919) Že ob koncu vojne, še bolj pa po njej, se je nekdaj pripadala cesarski Avstriji. Šele v zadnjih hkrati sprožila ostra razprava in medsebojne desetletjih so najnovejše študije doprinesle k pri-obtožbe avstrijskih in italijanskih strokovnjakov znanjem in poglobljenemu prikazu pomembnejših glede odgovornosti za porušenje in uničenje to- podvigov nekdanje Centralne komisije in njenih likšnega števila spomenikov in umetnin na obmo- služb pri obnovi in zaščiti na območjih, ki danes čjih, kjer so potekale vojaške operacije. Že prvo pripadajo Italiji (prim. Tavano, 1988). leto po vojni je namreč, kot omenjeno, P. Clemen Takoj po koncu vojne je, kot omenjeno, uredil in objavil publikacijo z naslovom Kunstsc- italijanska Vrhovna komanda v okviru svojih hutz im Kriege (Clemen, 1919). Delo so prevedli političnih in diplomatskih aktivnosti, poslala tudi v angleški in francoski jezik z namenom, da na Dunaj generala Roberta Segrèja v funkciji bi zagovarjali in opravičevali avstrijsko-nemško načelnika italijanske vojaške misije za premirje stran v odnosu do antantnih zaveznikov, zbranih (Missione militare italiana per l'armistizio), ki je na mirovni konferenci v Versaillesu. V navedeni štela nekaj sto članov, bodisi vojaških oficirjev kot publikaciji so Max Dvořák, Walter Mannowsky, strokovnjakov za različna področja – med njimi Hans Tietze in Anton Gnirs opisali dejavnost av- npr. znanega umetnostnega zgodovinarja Giorgia strijskih in nemških spomeniško-varstvenih služb Nicodemia – z nalogo, da je od avstrijske strani za zaščito spomenikov ter pri tem naglasili, da je zahtevala spoštovanje vseh klavzul, določenih ob ne glede na obtožbe italijanske propagande, večji sklenitvi premirja 4. novembra 1918, vključno del škode na teh spomenikih nastal ravno zaradi z vrnitvijo vseh vojnih ujetnikov in odtujenih vojaških operacij italijanske armade in pri tem umetnin oziroma predmetov kulturne dediščine kot primer navedli stolnico v Spilimbergu, primer z nekdanjega območja Avstrijskega primorja in »hudičevega mostu« in cerkve sv. Frančiška v Če- zasedenega območja po preboju pri Kobaridu, dadu, odnosno stolnice v Gorici, cerkve na Sveti novembra 1917. Da bi podprle delovanje vojaške Gori in devinskega gradu (Foramitti, 2018, 58). misije na Dunaju, so italijanske oblasti januarja Vse to, predvsem pa objavljeni prispevki 1919 osnovale »Podkomisijo za vrnitev pomemb-zgoraj navedenih avstrijskih strokovnjakov, jasno nejših umetniških in zgodovinskih predmetov« dokazujejo, kolikšnega pomena je bila dejavnost (Sotto commissione per il recupero di oggetti di Centralne dunajske komisije na območju nekda- importanza artistica e storica), ki so jo tvorili: po-njega Avstrijskega primorja, bodisi zaradi raziskav ročnik Paolo D'Ancona, Gino Fogolari in direktor in prezentacije posameznih spomenikov, bodisi Biblioteke Marciane, Giulio Coggiola. Podkomi-zaradi restavratorskih posegov na njih. Zlasti je sija je pričela z delom na Dunaju 19. januarja bila velikega pomena odločna volja in stališče 1919 in si za cilj postavila vrnitev vseh tistih stroke, da se ohrani celoten spomeniški fond ter se del, ki so pripadala tako javnim kot zasebnim hkrati prepreči vnašanje stilističnih popravkov in ustanovam ter so jih avstrijske oblasti odvažale iz dodatkov k najstarejšim spomenikom, ki so postali »neodrešenih dežel« že pred prvo svetovno vojno nekakšen modni trend ob koncu 19. in začetku oziroma zasedenih po letu 1917. Tem predmetom 20. stoletja. Hkrati je že tedaj prišla do izraza so dodali tudi tiste, ki so jih označili z imenom vsa specifičnost tega obmejnega območja in av- »zgodovinska restitucija« (restituzioni storiche) in strijsko-italijanska nasprotja, ki so se stopnjevala ki so vključevale tiste umetnine, ki jih je Italija skozi celotno 19. stoletje. Z italijanske strani je od Avstrije zahtevala že po mirovnih dogovorih iz bilo pogosto slišati tudi pripombe in očitke, da leta 1866 (prim. Tietze, 1919). avstrijska državna uprava ni nikoli delovala v Dne 22. januarja 1919 je komisija avstrijskemu prid zaščite in ohranjanja »italijanske nacionalne Ministrstvu za zunanje zadeve poslala diplomat- kulture«. Ta mnenja in stališča so bila še bolj sko noto, s katero je zahtevala takojšnjo vrnitev očitna in prisotna med koncem 19. in začetkom »ukradenih del« in tvorno sodelovanje dunajskih 20. stoletja oziroma takoj po koncu prve svetovne strokovnjakov pri iskanju umetnostnih spomenikov vojne, ko so zlasti italijanski iredentistični krogi italijanskega porekla. Ob tem velja opozoriti na zanikali tovrstna prizadevanja avstrijske spomeni- pismo Gina Fogolarija generalnemu direktorju ške službe ali pa naj bi bili njeni restavratorski Uprave za starožitnosti in umetnost (Antichità e posegi slabo in nekvalitetno opravljeni oziroma so delle Belle Arti) Corradu Ricciju v mesecu aprilu jih preprosto prezrli. Tudi z avstrijske strani je bilo 1919, v katerem govori o oceni, ki so jo pred nekaj čutiti gotovo potlačenje spomina na ozemlja, ki so dnevi določili za umetniško vrednost del, ki so 61 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 47: Hans Tietze (1880–1954), avstrijski umet. zgod. in kritik, odličen poznavalec beneškega slikarstva, od 1920 izredni prof. na dunajski univerzi (Wikimedia Commons). krasila Cesarsko ga- saj brez njihovih nasvetov, sugestij in pritiskov, lerijo na Dunaju in italijanska vlada verjetno ne bi razmišljala o tem, so jo člani italijanske da bi na takšen način izrabljala svojo moč«. V misije izbrali kot nadaljevanju pisma jim zato želi pojasniti, v čem potencialno kompen- je bilo njihovo prizadevanje in pritiskanje na vla- zacijo za vojno škodo. do napačno in pretirano ne le s pravnega vidika, V svojem odgovoru temveč tudi z etičnega, saj bi naj med izobraže-Ricci omenja tudi nimi narodi vladali kulturni odnosi, lojalnost in oceno nekega dela, ki plemenitost«. so jo opravili že pred Ugledni avstrijski umetnostni zgodovinar in tem, in sicer znameni- raziskovalec je namreč že malo pred izbruhom tega Tizianovega dela prve svetovne vojne »alla terra madre d'Italia« »L'Amor sacro e Amor predstavil svoji kritični deli h komentarjem Loren- profano«.33 za Ghibertija36 in v njih izrazil svoje občutke in Dejavnost italijan- nagnjenja, ki so ga dolga desetletja povezovala ske komisije je bila s staro italijansko umetnostjo, ki ji, kot navaja, naravnost frenetična tudi italijanska država kot taka veliko dolguje, saj in brez predaha: na njej v veliki meri gradi svoj nacionalni ponos vsakodnevno iskanje in preiskovanje dunajskih in prestiž. Od svojih prvih začetkov, se pravi od kulturnih ustanov je v nekaj tednih privedlo do Winckelmanna do Rumohra, se je nemška ume- odkritja številnih umetniških del z Mantove, tnostna zgodovina, v kolikor se ni obračala na Vidma in Gorice, delo pa se je nadaljevalo tudi grško civilizacijo in njene spomenike, nagibala in v letih 1920–1922. Iz leta 1925 se je ohranilo se poglabljala v staro italijansko umetnost ter s pismo Gina Fogolarija generalu Robertu Segrèju, tem nekako zanemarjala in puščala ob strani svojo v katerem je direktor Beneških galerij pripravil lastno, nemško umetnost. Avtor ob tem italijan-podroben seznam številnih italijanskih umetnin, skim strokovnjakom nekako namigne, da so s tem ki so jih prenesli na Dunaj, hkrati pa ta dokument dobro seznanjeni, a jih obenem želi spomniti na potrjuje intenzivnost in učinkovitost italijanskih nekaj dejstev, ki naj bi njihova dejanja postavila v oblasti v povojnem obdobju pri vračanju predme- pravo in objektivno luč: tov kulturne dediščine na italijanska tla (prim. La salvaguardia, 2024). • Takrat, ko so neapeljski samostani številne V odgovor na pretirane italijanske zahteve in rokopise podarili cesarskemu dvoru na Du- pretenzije, je Max Dvořák, profesor umetnostne naju, saj so za prvotne lastnike izgubili vsak zgodovine na dunajski univerzi,34 pripravil in ob- pomen in je veliko del beneškega slikarstva javil odprto pismo35 italijanskim strokovnjakom, izginilo brez sledu, so številna dela prene- v katerem je med drugim naglasil, da »kot inte- sli na Dunaj. Te umetnine sedaj italijanski lektualci ne dajejo ravno pravega vzgleda s tem, strokovnjaki zahtevajo nazaj. V tistem času ko zahtevajo vrnitev slik in kodeksov z Dunaja, je bila Italija dokaj slabo opremljena in 33 Gre za znamenito delo Tiziana Vercellia velikih dimenzij (118 x 279 cm) iz leta 1515, ki ga danes hrani Galleria Borghese v Rimu. Delo je nastalo v Tizianovih mladih letih pod vplivom Giorgoneja, čeprav to obdobje zaznamujeta že tudi nje- gova slava in razkošno življenje sredi intelektualne druščine, ki je obiskovala njegovo beneško palačo ob Canal Grande (Pischel, 1966, 180). 34 Max Dvořák (1874–1921), avstrijsko-češki umetnostni zgodovinar, pomemben predstavnik nekdanje dunajske umetno- stno-zgodovinske šole, utemeljitelj t.i. “umet. zgod. kot zgodovine duhá”. Študiral je v Pragi in na Dunaju, bil je Wick- hoffov in Rieglov učenec. Po letu 1898 je pričel z akademsko kariero, sprva kot asistent, nato docent, izredni in redni prof. (1909–1921) ter vodja umetnostno-zgodovinskega inštituta na dunajski univerzi ter hkrati ploden pisec in odličen pedagog. Njegovi učenci so bili tudi F. Stelè, I. Cankar in L. Karaman (Menaše, 1971, 544–545). 35 Dvořákovo odprto pismo z izvirnim naslovom Ein Brief an die italienischen Fachgenossen (1919), kommentiert von Lukas Clad- ders, je objavljeno v Tietze (1919, 3–9). 36 Lorenzo Ghiberti (1378/81–1455), it. florentinski kipar in pisec o umetnosti, ki je s svojim celotnim delom pravi pionir renesanč- ne umetnosti. Kot pisec je s svojimi Commentarii (I.– II. knj). začetnik zgod. umetnosti: v I. knjigi piše o grški in rimski umetnosti, posebno pomembna pa je II. knjiga, ki se zaključuje z njegovim lastnim življenjepisom oziroma prvo umetniško avtobiografijo na splošno (Menaše, 1971, 721). 62 AVSTRIJSKO-ITALIJANSKE OBTOŽBE IN NASPROTJA Slika 48: Anton Gnirs (1873–1933), avstrijsko-češki konservator, arheolog in umet. zgod., prvi deželni konservator v Avstrijskem primorju (Wikimedia Commons). usposobljena za raziskovalno delo lastne kulturne dediščine oziroma starih umetnin in se ni zavedala njihovega pomena. Lokalna umetnostno-zgodovinska stroka oziroma literatura, ki je temeljila še na tradiciji 17. in 18. stoletja, je bila nekritična in brez ja- snih stališč. Bila je le šibka vez s takratnimi edinimi umetnostno-zgodovinskimi dosežki, ki se kažejo v Lanzijevem delu »Zgodovina italijanskega slikarstva« ( Storia pittorica della Italia ),37 ki pa predstavlja komaj kaj več od »lokalnih zgodb«, ravno tako naj ne bi ničesar dolgovali bednim epigonom Va- sarija in drugih piscev, temveč švicarskemu strokovnjaku in uglednemu umetnostnemu zgodovinarju – Jakobu Burckhardtu,38 ki je šele koncept italijanske renesanse kot vrhunca in hkrati prelomnice v intelektualni in duhovni zgodovini človeštva, postavil na ustrezno mesto. Šele njegova razmišljanja in stališča so pripomogla k temu, da je italijan- ska stara umetnost zasijala v novem sijaju in veličini. M. Dvořák zaključuje z mislijo, da »so Burchartdova dela šele v drugi polovici 20. stoletja začela posredno ali pa že tudi neposredno vplivati na zanimanje za zgo- dovino renesančne umetnosti, čeprav je bilo med posameznimi narodi zaznati precejšnje razlike«. • V Franciji so se namreč strokovnjaki ukvar- • Nekoliko na videz prijaznejša, a po svoje bolj jali prevsem s svojo slavno preteklostjo in enostranska in sebičnejša, so bila angleška prizadevanja francoskih umetnostnih zgo- in ameriška stališča do italijanske umetnosti. dovinarjev, zlasti Eugèna Müntza, dokler Tako kot Francozi, so si tudi Angleži lastili se niso naslonili na arhivsko gradivo, so staro italijansko umetnost, seveda bolj za bila usmerjena bolj ali manj v ugotavljanje svojo sedanjost kot preteklost kot vir prefinje- zaslug za prenovo klasične umetnosti. Pred- nega umetniškega užitka, kakršnega je npr. vsem eden od najpomembnejših francoskih John Ruskin39 pridigal v tedanji Angliji in so umetnostnih zgodovinarjev, Louis Couraj- sadove tuje umetnosti vnašali in presajali v od, je poskušal predstaviti renesanso kot angleške gradove in palače. To so kasneje še stvaritev francoskega genija in so njegove z znatnejšimi finančnimi sredstvi počenjali nauke njegovi vrstniki in učenci ohranili in posnemali Američani ter sta s tem nastali vse do danes. pravo barantanje in trgovina z umetninami, 37 Luigi Lanzi (1732–1810), italijanski umet. zgodovinar, etruskolog, muzealec in konservator v Gallerii degli Uffizi v Firencah, pisec prve zgod. italijanskega slikarstva v modernem smislu (Storia pittorica della Italia, 1809) in ni bila zgolj zbirka umet. ži- vljenjepisov (Menaše, 1971, 1135). 38 Jakob Burckhardt (1818–1897), švicarski kulturni zgodovinar in umet. zgodovinar, rojen v Baslu, kjer je bil habilitiran, predavatelj v Zürichu (1858–93), kjer je tudi umrl. S svojim poudarjanjem in raziskovanjem italijanske renesanse je vpli- val na velik del takratne pa tudi poznejše nemške umet. zgodovine (Menaše, 1971, 313). 39 John Ruskin (1819–1900), angleški pisec o umetnosti in likovni kritik, v drugi polovici 19. stol. Najvplivnejša osebnost na angleškem likovnem področju. Preučeval in zavzemal se je za prerafaelite in ročno delo v nasprotju z industrijskimi izdelki. Nekaj časa je poučeval na univerzi v Oxfordu. Znan je predvsem po svojem delu The stones of Venice (3 knj., 1851–1867) (Menaše, 1971, 1867). 63 MED BENETKAMI IN DUNAJEM ki je po Dvořákovem mnenju prava sramota problematike, na kateri temeljita, izhajata današnjega časa, katerega žrtev naj bi bila namreč veliko bolj iz metodologije nemških predvsem italijanska kulturna dediščina. in avstrijskih umetnostno-zgodovinskih • Vsekakor ni naključje, nadaljuje Dvořák, raziskav, kot pa francoskih ali angleških. da so dela, ki sodijo med vrhunce avstrij- To seveda ni naključje, saj si jih razlagam s ske umetnostne zgodovine, Wickhoffova tesnimi odnosi, ki smo jih nekoč imeli. Ne »Zgodovina rimske umetnosti«40 in Rieglova jemljite za mojo prevzetnost, če trdim, da razmišljanja o razvoju italijanske baročne ste se od nas veliko naučili in prevzeli, pa umetnosti41 tista, ki so opozorila ter do- ne le pri sami metodologiji, temveč pri celo- kazala ustvarjalni delež tedanje Italije v tnem umetnostno-zgodovinskem raziskoval- splošnem razvoju renesančne umetnosti. nem delu. Gledano z znanstvenega vidika, Medtem, ko je starejšo arheologijo oziroma niste bili le naši zavezniki, temveč tudi naši umetniška dela rimske antike umetnostna učenci in posnemovalci, sedaj pa tako rekoč, zgodovina označevala kot posnemanje mečete ročne granate, da bi razstrelili vrata grških vzorov, je Wickhoff prvikrat pokazal naših muzejev in knjižnic. na moč in genialnost, s katerimi so se novi • Ne znate in zmorete se opreti na nobena na- umetniški pogledi pojavili v delih rimskega čela in vrednostna merila in vam pravzaprav cesarskega obdobja, Rieglove študije pa so ni nikoli prišlo na misel, da bi od Francozov trajno, tako za njegovo kot kasnejše obdo- zahtevali vrnitev dragocenih rokopisov Leo- bje, opozorile na vlogo in pomen italijanske narda Da Vincija, ki so vaša zakonita last in umetnosti. V Avstriji so na Eitelbergerjev jih je iz Italije odnesel Napoleon v času prve predlog začeli s ponovnim sistematičnim kampanje leta 1796/97. objavljanjem starih italijanskih umetnostnih • Tudi sklicevanje na vaše domoljubje oziro- piscev, pričeli z borbo proti lažnim teori- ma nacionalni prestiž, ne more opravičiti jam o zaostalosti italijanske umetnosti v tega, da ste se polastili umetniških del iz srednjem veku in objavili prvi znanstveni naših galerij in muzejev. Ali so za vas res katalog z zbirko italijanskih risb in skic, tako nenadomestljiva? Na določen način bi ravno tako nekemu Avstrijcu dolgujemo lahko začel verjeti v to, da ste vi, uradni korpus šestih del rimskega starokrščanskega predstavniki vaše stare umetnosti, postali in srednjeveškega stenskega slikarstva, tik pričevalci in glasniki tistih velikih umetni- pred vojno pa so avstrijski učenjaki objavili ških imen, katerih dela so najbolj cenjena celotno arhivsko gradivo o zgodovini rimske in iskana. baročne umetnosti.42 • Torej, po mojem ni razlogov na katere bi • Razen tega si številni avstrijski strokovnjaki se lahko naslonili, ne pravnih, ne moralnih. že več kot pol stoletja prizadevajo, da bi v Gre zgolj za priložnost, ki vas je navedla na svojih študijah osvetlili posamezne faze in to, da ste svoji vladi priporočili, da počne to, obdobja italijanske umetnosti, kar bi bila na- kar sicer preprosto imenujemo – plenjenje! vsezadnje vaša naloga, a bodi dovolj o tem. Res je, da je prišlo v minuli vojni do ropanja Rad bi se dotaknil le še ene stvari, pa naj umetnin, opreme in kulturne dediščine tudi bo za vas še tako neprijetna: gre namreč za po krajih na območju Furlanije. Je pa treba vaša dela. Njihova metoda in zasnova same razlikovati med revnimi, napol sestradanimi 40 Wichkoff Franz (1853–1909), avstrijski umet. zgodovinar, najstarejši izmed treh predstavnikov stare “dunajske šole” umet. zgodovinarjev. Leta 1880 je postal kustos v dunajskem Muzeju za umetnost in industrijo, leta 1891 pa redni professor na dunajski univerzi. Ob znamenitem rokopisu Dunajska geneza, ki ga je izdal s filologom W. von Hartlom, je podal tudi svojo malo poznano in upoštevano interpretacijo poznorimske umetnosti, s čimer je odprl pot A. Rieglu (Menaše, 1971, 2319). 41 Riegl Alois (1858–1905), avstrijski umet. zgodovinar, poleg Wickhoffa in Dvořáka, najpomembnejši predstavnik “du- najske šole umetnostne zgodovine”, od 1897 predavatelj na dunajski univerzi, hkrati kot Wickhoffov naslednik vodja tekstilnega oddelka v Muzeju za umetnost in industrijo na Dunaju. Z delom Spӓtrömische Kunstindustrie je utemeljil daljnosežno teorijo o t.i. umetnosti hotenja (Kunstwollen); ob Wölfflinu je bil tudi pionir formalne analize (Menaše, 1971, 1787). 42 Eitelberger Rudolf von Edelberg (1817–1885), avstrijski umet. zgodovinar, utemeljitelj “dunajske šole za umet. zgodovino” in Muzeja za umetnost in industrijo na Dunaju. 64 AVSTRIJSKO-ITALIJANSKE OBTOŽBE IN NASPROTJA vojaki, ki niso več upoštevali discipline in trenutka, ki ga je takratna mlada Republika Avstrija – iz zapuščenih, zasebnih hiš odnašali vre- še vedno obravnavana in označena kot Avstro-Ogrska, dnejše stvari in umetnine, da bi preživeli, in preživljala v prvem povojnem času, ko se je hkrati vami strokovnjaki, ki poosebljate vaš narod spraševala o možnosti preživetja (Lebensf ӓhtigkeit). in njegovo duhovno izročilo. In ravno vi z S podpisom premirja novembra 1918 in bernskim nasiljem odvzemate naše umetnine in z ura- sporazumom, se je Italija sicer obvezala, da bo z dno silo vaše države povzročate kulturno in živežem pomagala Dunaju, kjer so že nekaj let umetniško škodo naši domovini ter s tem iz veljale stroge redukcije pri nabavi prehrambenih gole nečimrnosti in oportunizma strežete artiklov, ter so dejansko januarja 1919 v avstrijsko nahujskanemu sovraštvu vaših zaslepljenih prestolnico prispele prve pošiljke italijanskega in razburjenih množic. Ko smo med vojno žita. Toda avstrijski tisk je rekvizicijo umetniških hodili po vaših obmejnih pokrajinah in del začel dokaj hitro povezovati ravno z doba-mestih, nam ni padlo na pamet, da bi se vami italijanskega žita, poudarjajoč, da je vodja polaščali vaših umetnin in ostalih dragoce- italijanske vojaške misije, A. Segrè zagrozil, da bo nosti, saj precej dobro poznam miselnost ta pomoč prenehala prihajati, če Avstrija ne bo in mentaliteto avstrijskih strokovnjakov in predala zahtevanih umetniških del. Morda so bile ljubiteljev umetnosti. Zato vem, da ni bilo te obtožbe pretirane in neosnovane, toda drama- med njimi nikogar, ki bi vsaj za trenutek po- tične špekulacije med splošnim pomanjkanjem in mislil, da bi se dotaknil kake vaše umetni- lakoto na eni strani ter umetninami na drugi, so se ne. Ni ga človeka, ki ne bi tako ali drugače pojavile tudi v tujem tisku, ter povzročile globoke soglašal s tem, da je treba tuje umetnine na sledi pri interpretaciji takratnih italijanskih zah- kakršen koli način zaščititi pred poškod- tev, ki so na določen način prisotne še dandanes bami ali uničenjem, tako kot svoje lastne. (Frank, 2016, 64). Že v letih prve svetovne vojne ste nas zasuli Medtem, ko si je Italija prizadevala, da bi čim s klevetami in žalitvami v svojih delih in prej organizirala na Dunaju razstavo Avstriji od-pamfletih, vendar se nismo nikoli bojevali vzetih del, si je le-ta prizadevala, da bi pripravila proti vaši kulturi, umetnosti in znanosti. čim popolnejšo dokumentacijo o mirovnih poga-V nas je ves čas ostajal živ duh enega naj- janjih. Pri tem je maja 1919 v znak povrnitve teh večjih italijanskih sinov, politika in razisko- del, beneška Akademija pripravila razstavo tistih valca umetnosti, Giovannija Morellija,43 ki je del, ki so bila iz Benetk v Avstrijo odpeljana v izrekel naslednje plemenite besede: vzvišena letih 1816–1838 in so jim dodali še vse tiste umetnost, čista umetnost! Bil je prepričan, da umetniške predmete, ki jih je Avstrija zasegla v sta bila nemško in italijansko ljudstvo bolj času prve svetovne vojne (po preboju pri Kobari- povezana kot druga ljudstva, da sta ohranjala du, jeseni 1917), zlasti nekatere fragmente Tiepo- vezi v času ko je spletkarjenje mogočnih lovih poslikav s karmeličanske cerkve, porušene velesil vodilo do tega, da je potrebno razši- že leta 1915. riti krvavo baklo sporov tudi med nami. »Vi V tem času pa so bila objavljena, kot omenje- gospodje, ste izgubili tega duhà, vendar to ne no, dela P. Clemena in H. Tietzeja, ki sta si ob pomeni vaše zmage, temveč poraz!«. pripravah na mirovna pogajanja prizadevala, da bi dokazala utemeljenost avstrijskih stališč glede Prof. dr. Max Dvořák, prof, umet. del, ki si jih je prilastila italijanska vojaška mi- zgodovine na univerzi na Dunaju sija pod vodstvom A. Segrèja. Tietzejev tekst je, (Tietze, 1919, 9) kot omenjeno, vključeval še Dvořákovo odprto pismo italijanskim strokovnjakom ( Ein Brief an Dvořákovo odprto pismo italijanskim strokov- die italienischen Fachgenossen), ki je, kot smo njakom in njihovim pretiranim zahtevam, je seveda videli, po mnenju M. Frank, neke vrste skupek potrebno ocenjevati z vidika težkega in občutljivega vseh »recipročnih trpkosti in tegob avstrijske 43 Giovanni Morelli (1816–1891), italijanski umet. zgodovinar, sicer pa tudi zdravnik. Nekaj časa je poučeval na univerzi v Münchnu. Kot politik in ital. rodoljub je po združitvi Italije postal senator. V svojih spisih o umetnosti, ki jih je objavljal z ruskim psevdonimom Iwan Lermoljeff v nemškem jeziku, je razvil odtlej po njem imenovano metodo, kako slike neznanih avtorjev pripisati znanim umetnikom po manj pomembnih delih upodobitve oziroma po detajlih, kot npr. ušesa, prsti in podobno, ki jih slikar sicer avtomatično ponavlja tudi v drugih delih (Menaše, 1971, 1404). 65 MED BENETKAMI IN DUNAJEM strani kot tudi očiten dokaz avstrijskih domoljub- prepoznavamo najvišji dokaz tistih Rieglovih nih stališč in italofobije«. Ne preseneča torej, stališč, ki se identificirajo začenši z njegovim če je M. Dvořák kot eden direktorjev Centralne delom Kunstgeschichte als Geistesgeschichte v komisije (Zentralkommission) ter eden odgovor- prevladovanju duhovnih vrednot nad materialni- nih za delovanje Kunstshutz-a, kakor tudi prof. mi. V razpravah o rekviziciji umetnin bi bil lahko na dunajski univerzi, leta 1919 enega svojih zaključek – ter se s tem povrnemo na obtožbe univerzitetnih predavanj posvetil umetninam, ki »umetnost v zameno za žito« – v Dvořákovem si jih je Italija prisvojila leta 1919. Dandanes so prepoznavanju »materialistične nizkotnosti« ita- njegove misli in besede, ki jih je tedaj izrekel, lijanske strani, ki je zavračala obrambo in zavze- razumljene v smislu najbolj splošnih in cenjenih manje za duhovne vrednote, ki jih je zagovarjala intelektualnih in strokovnih stališč, saj v njih premagana avstrijska stran (Frank, 2016, 66). 66 ITALIJANSKA ZASEDBA PRIMORSKE, FORMIRANJE JULIJSKE KRAJINE IN ODNOS DO TAMKAJŠNJE KULTURNE DEDIŠČINE Ob koncu prve svetovne vojne je Kraljevina Italija nahajali, kot smo omenjali, v galerijskih in muzejskih z vojaško zasedbo oziroma rapalsko pogodbo krepko ustanovah na Dunaju.44 razširila svoje meje proti vzhodu in s tem uresničila, Že 30. novembra 1918 je Generalna direkcija za čeprav ne v celoti, svoje ekspanzionistične težnje, starožitnosti in likovno umetnost (Direzione Generale zaradi katerih je v imenu nacionalnega zedinjenja delle Antichità e Belle Arti) v Rimu pripravila seznam stopila v vojno proti Avstro-Ogrski na strani antantnih spomenikov in umetniških predmetov (Elenco degli sil. Toda z novo nastalo geopolitično situacijo je prido- edifici monumentali e degli oggetti d'arte) za Trst, Is-bljeni teritorij izgubil prednostni položaj, ki ga je imel tro in Reko, s tem, da je pri pripravi seznama za Trst nekdaj v okviru avstrijsko – ilirskega Primorja, ko je sodeloval Luigi Suttina, za Istro Rina Calza, Gino Fo- zlasti s Trstom predstavljal strateško stičišče habsburške golari in Luigi Suttina, za Reko pa Pietro Pillepich.45 V monarhije z Jadranskim morjem oziroma celotnim uvodnem nagovoru so avtorji naglasili, da je pričujoči Sredozemljem (Kalc, 2005, 39). seznam nastal v »zadnjih dneh vojne za osvoboditev«. V sodobni italijanski historiografiji je mogoče pre- Ker avtorji niso mogli neposredno svojega raziskoval- brati sodbo, da je bila Julijska krajina oziroma Venezia nega dela opravljati na terenu, so se oprli na pristojne Giulia posrečena oznaka ne le zaradi nasprotovanja oziroma usposobljene sodelavce, ki so jim nudili po- Avstrijskemu primorju, temveč tudi kot argument v trebne podatke. Poleg tega so uporabili tudi nekatere diskusijah o nacionalnem vprašanju, v diskusijah, ki objavljene in dostopne vire, ustne vire strokovnjakov, so postajale v desetletjih pred prvo svetovno vojno ki so zapustili nekdanjo avstrijsko provinco ali pa vse bolj razgrete oziroma protislovanske (prim. Žitko, njihovo spominsko gradivo. To vsekakor ni bila lahka 2016). Z novim imenom je tedanji italijanski režim naloga, zlasti za privatne zbirke in umetniške predmete. obudil spomin na čas rimskega imperija in poudaril še S temi pripombami in poudarki, je seveda nepotrebno vedno obstoječo zgodovinsko kontinuiteto nekdanje naglašati, zaključujejo avtorji, da gre zgolj za provizo-Serenissime. S prehodom pod Italijo se je Julijska kra- ričen seznam, ki naj opozori na najbolj pomembne in jina ob simbolnem pomenu, s katerim se je ugnezdila dragocene predmete kulturne dediščine Trsta, Istre in v kolektivni nacionalni čut in mitološke predstave o Reke iz začetka prve svetovne vojne. »vojnem žrtvovanju za osvoboditev italijanstva« izpod Pomembno pridobitev je vsaj za severni del Istre avstro-ogrske tiranije, spremenila v povsem obrobno oziroma ožje koprsko območje, kot smo videli, oziroma marginalno območje, ki je bilo prostorsko in predstavljala tudi ustanovitev Mestnega muzeja za upravno-politično precej oddaljeno od večjih središč, zgodovino in umetnost (Museo Civico di Storia e na katerih je slonel gospodarski razvoj. Trst je sicer d'Arte), ki je uradno nastal 18. marca 1911, a je tudi v ostajal ugledno mesto in ekonomsko središče, vendar povojnem času nekaj let še vedno deloval v nekdanjih je z izgubo vzhodnega zaledja, ki se je med drugim prostorih Samostana sv. Klare. Francesco Majer je dal razdelilo med več novih državnih tvorb, postopno drsel v tamkajšnje prostore prenesti antične napise iz Samo- v izolacijo, kar ga je sčasoma vodilo v gospodarsko stana sv. Frančiška, da jih ne bi izročili muzeju v Pulju, recesijo. V tem kontekstu je potrebno ocenjevati tudi hkrati pa je skušal rešiti tudi prostorski problem, saj je italijanski odnos do Istre, predvsem njenih obalnih naraščajoča zbirka ob donacijah privatnih zbirateljev, mest s stoletno beneško tradicijo in vrhunskimi ume- postajal čedalje akutnejši. Že pred prvo svetovno vojno tninami beneških mojstrov, zato ne preseneča takojšnje sta se ponujali dve rešitvi, in sicer poslopje nekdanjega angažiranje Italije po vračanju vseh tistih umetnin in mestnega fontika na trgu Brolo, bolj ugodna pa je bila dragocenih predmetov kulturne dediščine, ki so obalni palača Belgramoni-Tacco, s površino 225 m². Med prostor zapuščali tekom 19. stoletja in se večinoma prvimi dejanji nove oblasti, ki jo je predstavljal župan 44 Navedena problematika je zajeta zlasti v delih E. Modiglianija (1923), J. Rainerja (1973; 1976) in H. Tietzeja (1919). Novejše, dokaj izčrpno delo o tej tematiki je pripravila F. Coccolo (2021a). 45 Ministero della Pubblica Istruzione, Elenco degli edifice monumentali e degli oggetti d'arte di Trieste, Istria e Fiume, E. Calzone – Roma, Editore del “Bollettino d'arte”, MCMXVIII; v seznamu je za območje Istre zajeto koprsko okrožje s sakralnimi in posvetnimi ustanova- mi, ki so hranile umetnine in predmete kulturne dediščine, od koprske stolnice prek cerkve in samostana sv. Ane, cerkve sv. Nikolaja, pretorske palače, lože, fontika, Mestnega muzeja za zgodovino in umetnost, Mestne knjižnice, številnih palač, samostana sv. Marte, kapucinskega samostana in številnih palač. V seznam je vključeno tudi piransko območje z Izolo in samim Piranom od krstilnice, žu- pne cerkve sv. Jurija in tamkajšnjo knjižnico, cerkvijo in samostanom sv. Frančiška, cerkvijo sv. Petra, sv. Štefana, sv. Mihaela, občinsko palačo, ubožnico, Mestnim arhivom, beneško hišo “Lassa pur dir”, Tartinijevim spomenikom, ruševinami cerkvice in samostana na Bernardinu, cerkvico Marije Snežne, palačo Trevisini, hišama Vatta in Fonda ter cerkvico sv. Janeza s krstilnico iz leta 1678 v Savudriji, kjer napisna plošča spominja na bitko med Benečani in cesarjem Barbarosso (Elenco, 1918, 48). Ob tem je zanimiv podatek, da so v Pulju v hiši Schiavuzzi hranili akvarel z veduto piranskega pristanišča E. Schiavuzzija (Elenco, 1918, 77). 67 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 49: Piran, pogled na današnje Kidričevo nabrežje z začetka 20. stoletja (Založba POT, Ljubljana, zasebna zbirka). Nicolò Belli, je bila tudi skrb za dostojnejši sedež je bil v ta namen imenovan dr. Piero Sticotti, direktor Mestnega muzeja, katerega ponovna oživitev je bila Mestnega muzeja za umetnost in zgodovino v Trstu, zaupana F. Majerju, ki je bil hkrati potrjen za mestnega za pogajalca in prevzemnika teh del na Dunaju.46 knjižničarja in varuha starega mestnega arhiva, župan Med deli, ki jih kljub številnim in vztrajnim poizve- pa je imenoval tudi člane novega muzejskega kurato- dovanjem ter pregledovanjem inventarjev dunajskih rija. Muzej je tako postal eno od gibal novega časa, galerij in muzejev, ni bilo več možno zaslediti v kuratorij pa je sklenil, da v nove zbirke vključi obdobje avstrijski prestolnici, je bilo tudi slavno Tintoretto- italijanskega risorgimenta, v skladu s to zamislijo pa vo delo s prikazom bitke pri Savudriji. Cirilli je o so se vrstile številne donacije, hkrati s tem pa tudi navedenem delu zbiral tudi poročila in informacije poizvedovanje po umetninah in predmetih kulturne pri nekaterih piranskih izobražencih. Piranski arhiv dediščine, ki so izginili v času avstrijske vladavine namreč hrani pismo prof. Vatte, v katerem mu je le-ta (Gardina, 2002, 53). posredoval nekatere podatke in navajal, da je delo, V zvezi s tem je 13. maja 1919, civilni komisar pripisano Jacopu Tintorettu ali enemu od njegovih političnega okraja Koper, piranski občini poslal potomcev, zgolj kopija tistega dela, ki je obstajalo v kopijo poročila majorja Guida Cirillija, načelnika Benetkah v dvorani Velikega sveta.47 Urada za likovno umetnost in spomenike Kraljevega Sicer pa Cirilli naglaša, da je potrebno določeno governatorata (Ufficio delle Belle Arti e monumenti pozornost in posebno skrb nameniti celotnemu pi- del Regio Governatorato), kjer je zahteval podatke ranskemu mestnemu jedru in da se v njem ne sme o stanju kulturne dediščine in spomenikov pod nek- ničesar spreminjati. Pri tem je svoje stališče zaključil danjo cesarsko Avstrijo. Hkrati lahko preberemo, da z mislijo, »da si je avstrijska oblast prizadevala zgolj novo Nadzorništvo za spomenike (Soprintendenza za to, da bi zrušila in uničila vsako sled o italijan- dei monumenti) naj ne bi imelo večjih problemov pri skem značaju in podobi mesta ter je v ta namen dala svojem delu razen pri prevzemanju tistih del, ki so porušiti staro beneško mestno palačo in jo nado- bila v preteklosti odpeljana na Dunaj z namenom, da mestila z novo. Odslej naprej ne smemo več delati bi z njimi obogatili dunajske galerije. Še istega leta škode in opravljati neprimernih posegov na področju umetniške in spomeniške dediščine, saj si to pomembno središče na istrski obali zasluži, da je v celoti ohranjeno« (Pucer, 1990, 83). V omenjenem seznamu Ministr- stva za šolstvo iz leta 1918 naletimo na prvi seznam umetnin in predme- tov kulturne dediščine, ki zajema tudi Piran. Vanj so najprej umestili oktogonalni baptisterij, sledi župna cerkev sv. Jurija z glavnim oltarjem, zakristijo s poliptihom neznanega beneškega mojstra 14. stoletja in fra- gmentom poliptiha s štirimi svetniki. Sledi tabelna slika Križanja iz 16. stoletja ter delo Madona z otrokom, pripisano Padovaninu. V seznam je nadalje vključena kapiteljska knji- žnica s psalterjem z miniaturami, omara s poslikanimi kasetami, delo Vivarinijeve šole. Sledi cerkev sv. Frančiška s poglavitnim delom V. 46 Kratek življenjepis o njem prinaša A. Degrassi (1971, 187–192), v njem pa ne omenja Sticottijevega delovanja na Dunaju. 47 Savudrijska bitka, kot ena velikih pomorskih zmag Beneške republike, je bila v fresko tehniki upodobljena v dvorani beneškega Velikega sveta že leta 1226. V 15. stoletju je bila freska potrebna prvih restavratorskih posegov. Kasneje so vse najpomembnejše beneške slikarje povabili, da na novo naslikajo vse najbolj poškodovane dele prvotne freske, v 16. stoletju pa so k delu pritegnili tudi Tiziana, Veroneseja, Pordenoneja in Tintoretta, ki so na to temo prispevali svoja dela (Knez, 2003, 292). 68 ITALIJANSKA ZASEDBA PRIMORSKE Carpaccia, Madona na prestolu s svetniki, za glav- tabelna slika s 16. stoletja, iz Solnega konzorcija nim oltarjem Sassoferatovo delo, v zakristiji pa delo pa delo B. Carpaccia, Madona na prestolu z otro- Kristus na Oljčni gori slikarja Jacopa da Ponteja (?), kom in svetniki, s hiše Vatta portret G. Tartinija in Sv. družina pri počitku Parisa Bordoneja (?), delo s hiše Fonda lekarniška posoda. Sledi še cerkev Ecce Homo, Andrea Solarija ter oltarno delo Jaco- sv. Janeza s krstilnico iz leta 1678 in spominska pa Palme ml. s podobo sv. Magdalene. V seznam je plošča v Savudriji, ki je posvečena bitki bene- nadalje vključen celoten Samostan sv. Frančiška s škega ladjevja z Barbarosso, kot zadnje pa so na križnim hodnikom, cerkev sv. Petra z deli Tizianove seznamu ruševine gradu v Siparju.48 šole in Polidora Lanziana. S cerkve sv. Štefana je Pri vsem tem pa razen navedenega seznama ni vključeno oltarno delo Palme ml., Oznanjenje, s bilo zaznati kakšne posebne skrbi in pozornosti cerkve sv. Mihaela delo Madona z otrokom iz 13. do piranske premične kulturne dediščine, kaj šele stoletja, Samostana sv. Antona vhodni portal s 16. do osnovanja samostojne muzejske ustanove. Raz- stoletja s stebri, okvirjem, napisi in grbi. Z občinske mišljanja tedanjih italijanskih oblasti so šla zgolj palače je v seznamu delo B. Carpaccia, Madona z v smeri obnove koprske palače Belgramoni-Tacco otrokom med sv. Lucijo in sv. Jurijem, veliko delo, kot sedeža muzeja, saj poročilo z dne 19. junija pripisano Tintorettu (?), poprsje podestata G. B. 1919 podrobno opisuje utrjevalna in restavratorska Briani Marinija, lev sv. Marka, dragocenosti Tarti- dela v njeni notranjščini. Urad za lepe umetnosti nijeve zbirke: Tartinijeva violina, posmrtna maska, in spomenike pri generalnem civilnem komisariatu miniatura s Tartinijevim portretom. Ubožnica je v za Julijsko krajino v Trstu (podpisan je G. Cirilli), seznam vključena s poslikanim lesenim Kristusom je skoraj mesec dni prej urgiral pri koprski občini s 15. stoletja in Kristusovim krstom, bronasto zaradi obveščanja in pomoči, ki bi mu jo lahko kompozicijo z 18. stoletja. Sledi Mestni arhiv s nudila ta tržaška ustanova. K širjenju muzejskih 168 dukali, 140 pergamenami s 13. in 14. stoletja, zbirk je še nadalje največ prispevala občina, ki se ostalimi pa iz 16. stoletja. je v prvih povojnih letih, kot omenjeno, pojavljala Dalje je v seznamu žametni etui oziroma škatla v vlogi lastnice umetnin, ki jih je morala Avstrija z originalno vdanostno listino Pirana Beneški re- vrniti Italiji v skladu s saintgermainsko pogodbo. publiki, listine s 15., 16. pa vse do 18. stoletja in Ettore Modigliani, kot smo omenili, je v imenu piranski statuti. Knjiga piranskih rodbin od 16. do Italije prevzemal restitucijsko gradivo in 3. marca 18. stoletja in rokopisi Giuseppeja Tartinija, Coppa, 1922 obvestil koprski muzej, da je Vivarinijevo delo Pindemonteja, Rossettija, Besenghija, Mercadante- v Breri v Milanu in ga bodo prenesli v Rim v zvezi ja, Tommasea itd. Vodnjak iz leta 1481, sledi pa še z razstavo vrnjenih umetnin (Modigliani, 1923; seznam pomembnejših piranskih hiš: prim. Modigliani, 2019). Občina je hkrati obvestila Beneška hiša, imenovana »lassa pur dir« z muzej, da bo po rimski razstavi poskrbela za vrnitev biforami, triforami, balkonom in grbom ter druge dela v Koper. Novi direktor muzeja, Antonio Alisi, stare beneške hiše, Tartinijev spomenik, delo A. je z letom 1926 ob nujnih administrativnih posegih, dal Zotta, ruševine cerkve in samostana na Ber- uvedel tudi vrsto sprememb pri novo postavljenih nardinu, vrata Marciana z reliefom leva sv. Marka, zbirkah in dal v glavno dvorano prenesti dela Car- dva stebra za mestna prapora, podstavek za prapor paccia, Vivarinija in Rondinelija, »da bi izoblikoval sv. Jurija. Sledi cerkev Marije Snežne z lesenim dragoceno celoto«, posebno skrb pa je posvetil tudi rezljanim okvirjem, Dolfinova vrata z grbom, dvorani risorgimenta. Leta 1927 se je ubadal z misli-Rašporska vrata s 15. stoletja. Končno sledi še jo, da bi v muzeju uredili zbirko sakralne umetnosti, seznam umetnin in predmetov kulturne dediščine ki jo je podprl tudi tržaško-koprski škof Luigi Fogar, v Samostanu sv. Frančiška: sv. Frančišek, tabelna župan Piero de Manzini pa je še pred koncem leta slika, 15. stoletje, rezljan in intarziran naslonjač, podpisal pogodbo s koprskim kapitljem o osnovanju sv. Jožef z otrokom, o. pl. 17. stoletje, sv. Janez navedene zbirke. Dne 3. junija 1928 je ob II. držav- Krstnik, Kristus na vrtu, Tintorettova šola, Mado- nem kongresu upravnikov knjižnic in mestnih mu- na, o. pl., Kristus in Samaritanka, delo pripisano zejev, ki je potekal v Bologni, a se ga Alisi ni mogel G. Lazzariniju, okrašen srebrn kelih, 16. stoletje. udeležiti, sestavil podrobnejše poročilo o začetkih Iz hiše Trevisini je na seznamu delo Ecce Homo, koprske muzejske ustanove in okoliščinah za njen 48 Navedeni seznam se deloma ujema s kasnejšimi, v tem delu zajetimi seznami tudi iz prvega povojnega časa, deloma pa prinaša nekatere doslej manj znane ali povsem neznane umetnine in predmete kulturne dediščine, ki so bili prisotni v Piranu, njenih sakralnih objektih in ustanovah še v času med obema vojnama. 69 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 50 in 51: Antonio Leiss-Alisi (pseudonim Italo Sennio, 1876–1954)), umetnostni zgodovinar in eden glavnih pobudnikov za ustanovitev Mestnega muzeja za zgodovino in umetnost v Kopru in njegov ravnatelj v letih 1925–1931 (levo), ter Ranieri Mario Cossar (1884–1963), zgodovinar, etnograf, ume-tnostni zgodovinar, prvi ravnatelj muzeja (1918–1920); to funkcijo kot »začasni« ravnatelj je ponovno opravljal v letih druge svetovne vojne (1940-1942), ko so iz muzejskih zbirk (16. maja 1940) evakuirali nekaj najdragocenejših umetnin (desno) (Pokrajinski muzej Koper, 2002, 61). Novi muzejski statut iz leta 1934 je končno prilagodil dejavnost muzeja te- danji italijanski zakonodaji. Kot območje delovanja je opredeljeval mesto Koper z okrožjem oziroma celotnim istrskim polo- tokom. Med zbirkami omenja arheologijo, srednji vek in moderno dobo, drugi sklop členov pa se je nanašal na vodilni kader, se pravi direktorja in kuratorij, nato pa so sledili členi organizacijske in operativne narave (Gardina, 2002, 67). Svečano odkritje spomenika Nazariu Sauru, ki se je napovedovalo za leto 1935, je vključevalo tudi preurejanje muzejskih zbirk in lapidarija na prostem. Ob tej priliki so v Taccovo palačo začasno iz cerkve sv. Ane prenesli znani poliptih Cime da Conegliana, z otoka Krka pa po- liptih Paola Veneziana, po drugi strani pa bi moral muzej koprski stolnici vrniti štiri nastanek, kot tajnik Umetniškega krožka v Trstu pa Carpaccieva dela, ki so bila sicer v puljskem muze- se je vrsto let posvečal umetnostnim problemom v ju.50 Še tik pred vojno, se pravi 3. februarja 1940, ko Julijski krajini, kar se zrcali v vrsti publikacij, ki jih je na čelu muzeja stal prof. Ranieri Cossar, se je na je izdal in zajema tudi problematiko umetnin, ki so koprsko županstvo obrnilo Nadzorništvo iz Neaplja v tistem času krasile piranske cerkve oziroma tam- z željo, da bi z muzejske zbirke na veliki Triennale kajšnje ustanove.49 V sodelovanju z Nadzorništvom d'Oltremare poslali eno najboljših Carpaccievih del, v Trstu je poskrbel tudi za restavriranje številnih »Slavnostni vhod podestata Sebastjana Contarinija v del, odkupil in inventariziral je zbirko ikon oz. koprsko stolnico« iz leta 1517, vendar so po daljšem kretsko-beneških del tabelnega slikarstva, z njego- dopisovanju v Kopru prošnjo zavrnili. Nadaljnja uso- vim nastopom na mestu direktorja (1925) so začeli da dragocenejših umetnin, ki jih je hranila koprska voditi novo inventarno knjigo, ki pa je žal po drugi muzejska ustanova med obema svetovnima vojnama, svetovni vojni skupaj z akcesijsko knjigo izginila pa je bila v rokah Nadzorništva za spomenike in hkrati z drugimi dokumenti muzejskega arhiva. galerije v Trstu. Prizadevno Alisijevo delo pri preurejanju zbirk, Velikega pomena za vpogled v tedanjo zunanjo valorizaciji in reševanju umetnin, je bilo leta 1928 podobo nekaterih istrskih mest, zlasti Kopra, Izole, kronano s priznanjem oziroma dekretom Ministrstva Pirana, Draguča, Galižane, Motovuna, Pazina, za izobraževanje, ki ga je imenovalo za častnega Žminja, Vrsarja, Poreča, Vodnjana, Lošinja, Pulja in nadzornika spomenikov, izkopavanj, starih najdb in nekaterih drugih mest in trgov po Istri, hkrati z neka- umetnosti v Kopru. Kljub temu pa je leta 1931 odsto- terimi dragocenimi fotografijami notranjščin, muzej- pil z mesta direktorja muzeja, kjer sta ga v naslednjih skih zbirk, pohištvene opreme, kiparskih in slikarskih letih nasledila Pio Badoer (nekdanji član kuratorija) del, predstavlja fotografski opus Antonia Morassija v in Antonio Santangelo. letih 1920–1925, ki ga je kot umetnostni zgodovinar 49 Med njegova pomembnejša dela sodi zlasti »Il Duomo di Capodistria« (Alisi, 1932), kjer uvodoma naglaša, da je Koper že v svojih trža- ških letih pogosto obiskoval, kasneje pa se je vanj tudi preselil. Ob tem so zlasti pomenljive njegove besede, da mu je ustrezalo živeti v kraju, kjer je našel mir in vzpodbudo za svoj študij, pri tem pa se mu je vzbudilo sočutje do domovine tolikih gorečih rodoljubov, ki je nekoč uživala razcvet in ugled, vendar je čedalje bolj drsela v zaton in pozabo. Ta kraj je vzljubil kot svojo drugo domovino in se poglabljal v njene spomenike, zgodovino, običaje in navade, v izostren okus njenih številnih slavnih mož in meščanov. Med njimi so nekateri postali tudi njegovi znanci in prijatelji, kot npr. Gianandrea Gravisi, Attilio Degrassi in prof. Rosamani, ki so ga podprli pri njegovem delu. Za izid svojega dela se posebej zahvaljuje Nadzorništvu za starožitnosti in lepe umetnosti Julijske krajine (R. Soprinten- denza alle Antichità e Belle Arti della Venezia Giulia) oziroma njenemu predstojniku F. Forlatiju (Alisi, 1932). 50 Gre za dela, ki izvirajo iz koprske stolnice in so bila restavrirana leta 1925 ter deponirana v koprskem muzeju, od koder so jih 20. Junija 1940 odpeljali v vilo Manin, 2. marca 1945 pa vrnjena tržaškemu škofijskemu ordinariatu, kamor jih je pripeljal zastopnik ordinariata, dr. Mario Mirabella Roberti, o čemer obstaja potrdilo na tržaškem Nadzorništvu (Hoyer, 2005b, 24). 70 ITALIJANSKA ZASEDBA PRIMORSKE oziroma nadzornik opravljal v okviru Urada za lepe Kot v svojem delu navaja F. Coccolo (2021b), so umetnosti in starožitnosti Julijske krajine (Ufficio umetniška dela že od nekdaj vključena v kategorijo Belle Arti e Antichità della Venezia Giulia). Leta 1939 tako imenovane premične kulturne dediščine. Kadar je v Milanu izdal še delo Notizie sulla propria attività jih opisujemo oziroma fotografiramo v muzejskih scientifica e didattica, v katerem je orisal svojo po- dvoranah ali si jih ogledujemo v katalogih in vodnikih klicno pot od leta 1920, ko so ga pozvali, da prevza- po muzejskih zbirkah, je zadnja stvar, ki si jo lahko me inšpektorsko mesto pri navedenem nadzorništvu predstavljamo ta, da bi kako od teh del obšlo kar pol v Trstu in je s tem lahko nadaljeval svoj študij, ki ga je Evrope, bilo skrito v kakem tunelu ali naloženo na sprva posvetil furlanski umetnosti, kasneje pa razširil vojaški kamion, preden bi se znova vrnilo na kraj še na Istro. Zdelo se mu je potrebno, da bi že v tem svojega izvora. V današnji Evropi se to zdi skoraj prvem obdobju italijanske zasedbe novih provinc po- nemogoče, vendar temu v preteklosti ni bilo tako. skrbel za udejanjenje tedanje italijanske zakonodaje, Oboroženi spopadi in vojne, kot smo omenjali, so zlasti zakona iz leta 1923, ki je predvideval potrebo tja do preteklega stoletja krojili usodo tudi mnogim po takojšnji izdelavi registra oziroma kataloga spo- umetninam in predmetom kulturne dediščine, bodisi menikov zgodovinskega, umetnostno-zgodovinskega v javni kot zasebni lasti. Mirovni sporazumi, ki so in arheološkega značaja v državni lasti. Pomemben sledili vojnam, so določali usodo oziroma pripadnost delež pri snovanju omenjenega kataloga naj bi teh umetnin eni ali drugi vojskujoči se strani. O nji-predstavljala obširnejša fotodokumentacija skupaj z hovem lastništvu so največkrat odločali na podlagi ustrezno datoteko. V tem okviru je Morassi pripravil statusa in politične moči vojskujočih se držav. Od kataloge za Goriško, Istro in Zadar, obenem pa skrbel zadnjih desetletij 20. stoletja je pomembno vlogo pri tudi za številna restavratorska dela, zlasti na gori- teh vprašanjih igralo že tudi javno mnenje in medna- škem gradu ter v cerkvi S. Maria Formosa v Pulju. V rodno pravo z vrsto konvencij, ki so določale pravne svojih delih je opozoril na nekatera odkritja zlasti pri okvire in podlago za vprašanje restitucije kulturne restavratorskih posegih tako na nekaterih slikarskih dediščine.51 A pri tem so pogosto prisotne različne delih Vittora Carpaccia in Sebastiana Riccija oziroma interpretacije pravnih podlag in v našem primeru, nekaterih aspektih arhitekture na območju Posočja, kot bo razvidno iz pričujoče študije, demagoška in sicer pa je bilo delo njegovega Urada za lepe umetno- pogosto tudi pristranska stališča italijanske strani, sti in starožitnosti dokaj intenzivno, kar je razvidno v ki je nastopala bistveno drugače, ko se je po prvi njegovem prispevku v listu L'Era Nuova z naslovom svetovni vojni znašla med zmagovalci, po drugi pa Il programma dell'Ufficio delle Belle Arti a Trieste e med poraženci in so jo mirovni sporazumi kot tudi nella Venezia Giulia iz leta 1922. Ko je prekrižaril mednarodne konvencije, postavljali pred obligacijo vsa tista območja, ki so bila v pristojnosti Tržaškega vrnitve kulturne dediščine po principu provenience.52 nadzorništva, je opozoril na nujnost podrobnega V tem kontekstu je razumeti tudi razstavo s pregleda spomenikov in umetnin. Za Istro je naglasil, spremnim katalogom z naslovom: »Arte liberata da je v tem pogledu še vedno povsem neraziskana, 1937–1947. Capolavori salvati dalla guerra« iz leta oziroma jo poznajo bolj ali manj zlasti privatni 2023 v Rimu (Gallo & Morselli, 2023), v katerem av-zbiralci po antikvariatih, zato poziva k budnosti in torji naglašajo, da so z njo želeli javnosti predstaviti pozornosti do le-teh, saj si na vse načine prizade- »novejše in najbolj dramatično obdobje italijanske vajo, da bi si nagrabili vse tisto, kar je še ostalo od zgodovine, ki bi obiskovalcem segla do srca ob ogle- posameznih bogatih družin in po nekaterih cerkvah. dovanju številnih umetnin in eksponatov, rešenih v Pri tem zlasti opozarja na primer Pirana, ki naj bi bil času vojne vihre s strani maloštevilnih strokovnjakov prava zakladnica umetnin in konkretno navaja primer z namenom, da bi s tem ohranili dragoceno kulturno Tiepolovega dela v cerkvi Marije tolažnice, o čemer dediščino Italije«. In če se lahko dandanes, kot beremo je izšel tudi njegov članek v listu Era Nuova z dne v nadaljevanju, sprehajamo po muzejskih dvoranah 1. aprila 1922 (Morassi, 2022). ali po naših mestih, v katerih lahko občudujemo nam 51 Za reševanje problema restitucije kulturne dediščine je bila pomembna konvencija o sredstvih za prepoved in preprečevanje nezakonitega uvoza, izvoza in prenosa lastine kulturne dediščine, sprejeta 14. novembra 1970 pri UNESCU, še bolj pa Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969, ki sta jo ratificirali Jugoslavija in Italija in je začela veljati 27. januarja 1980 (Žitko, 2005, 31). 52 Podrobneje v Žitko (2005); v prispevku so navedene restitucijske obveznosti Italije v skladu z Mirovno pogodbo iz leta 1947, katere priloga XIV določa, da mora italijanska država skupaj z odstopljenimi ozemlji vrniti tudi dokumente administrativnega značaja in zgodovinskega pomena ter vse predmete umetnostnega, zgodovinskega in arheološkega značaja, ki spadajo v kulturni patrimonij od- stopljenega ozemlja in so bili v času italijanske oblasti odpeljani brez odškodnine (Žitko, 2005, 30, op. 4). 71 MED BENETKAMI IN DUNAJEM najbolj drage spomenike, je to možno le zahvaljujoč bila v veliki meri kriva tudi sama s svojo fašistično se vsem tistim, ki niso niti za minuto razmišljali o preteklostjo in paktiranjem z nacistično Nemčijo v tem, ali izpolniti svoje poslanstvo v službi domovine. letih 1936–1943, nato pa še v času Republike Salò v Ko pravimo, da ena sama oseba ne more spremeniti letih 1943–1945. Avtorji pri tem ob naštevanju posa- sveta, moramo pomisliti na njih: bili so sami in ravno meznikov, ki so bili zaslužni za reševanje dragocene oni so spremenili tedanji svet, ki je drvel v prepad ter kulturne dediščine v vojnih razmerah ter navajanju ga napravili boljšega in bolj plemenitega. najbolj znanih zbirnih centrov umetnin oziroma Vprašanje restitucije predmetov kulturne dediščine, skrivališč na območju severne Italije, niti z besedo ki so bili odtujeni ali ukradeni v času druge svetovne ne omenjajo vile Manin v Passarianu oziroma Carla vojne, zaključujejo avtorji, še ni zaključeno. Vse do Somede de Marca kot odgovornega funkcionarja za danes se sem ter tja nekatera dela vrnejo po mnogih varovanje evakuiranega gradiva, zlasti umetnin z ob- letih, ko so bila že umeščena ali skrita v privatnih močja tedanje Julijske krajine, kot bi ne šlo za tedanje zbirkah. Identiteta ljudstev je bila pogosto premešana ozemlje Kraljevine Italije in enega vidnejših proble- in spremenjena, ni pa izginila. Dokler bodo obstajali mov ter dilem fašističnega režima junija 1940. Gre posamezniki, ki si bodo prizadevali in se borili za torej za obdobje ob vstopu Italije v drugo svetovno to, da se bo vsako umetniško delo nekega dne vrnilo vojno na strani nacistične Nemčije, kot bo razvidno zakonitemu lastniku, napori in prizadevanja naših v nadaljevanju, ko so tedanje fašistične oblasti do predhodnikov, ne bodo zaman. zadnjega nihale med opcijo evakuacije ali pa zgolj S sporočili in poudarki avtorjev zgoraj omenjene zaščite umetnin in predmetov kulturne dediščine razstave in kataloga, da bi se umetniška dela vrnila na kraju samem, se pravi na obrobju tedanje države zakonitemu lastniku, se seveda lahko strinjamo, a se z etnično mešanim prebivalstvom in zaostrenimi pri tem ne da izogniti vtisu, da so imeli v mislih zgolj odnosi ter uporniškim razpoloženjem slovanskega Italijo, ki so jo med drugim znova želeli prikazati življa zaradi dvajsetletne fašistične politike terorja, kot »žrtev« tedanjih vojnih razmer, za katere pa je zatiranja in asimilacijskih teženj. 72 SPREJEMANJE MEDNARODNE ZAKONODAJE O ZAŠČITI UMETNIN IN PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE V ČASU MED OBEMA SVETOVNIMA VOJNAMA IN DVOUMEN ODNOS ITALIJE DO PREDVIDENIH UKREPOV Izkušnje iz prve svetovne vojne so pokazale, Leta 1927 je bil osnovan Mednarodni biro za da moderne vojne ne bodo zajele le vojaških ci- muzeje (Office International des Museés – OIM), ljev, temveč tudi civilno prebivalstvo in kulturno ki je prek lastnega glasila Mouseion obravnaval dediščino mest, tako sakralno kot posvetno, a do pomembne teme s področja muzejske dejavnosti in prvega modernega koncepta zaščite zgodovinskih zaščite muzejskih zbirk, zlasti v primeru vojn. Leta spomenikov in umetnin je prišlo že v okviru haaške 1934 je pozval pristojne službe posameznih držav konvencije leta 1899 oziroma 1907. Toda šele wa- k pripravi zaščite lastne kulturne dediščine in jim shingtonska konferenca je s svojo resolucijo z dne 4. nudil zlasti tehnične nasvete za zaščito spomenikov februarja 1922 na podlagi trpkih izkušenj oziroma in umetniških del. Že kmalu je izbruh španske drža- velike materialne škode, ki so jo v času prve svetov- vljanske vojne potrdil koristnost njegove dejavnosti. ne vojne utrpela mnoga evropska mesta- med njimi, Leta 1937 so odgovorne strokovnjake za področje kot bo videti, tudi Benetke in Ravenna – predvidela kulturnih dobrin že tudi pozvali, da ocenijo kolikšno formiranje Mednarodne komisije juristov, ki bi naj škodo oziroma posledice bi na področju kulturne pripravila pravila za zaščito cerkva in spomenikov dediščine povzročila morebitna nova svetovna vojna. pred morebitnimi letalskimi napadi. Komisija se je Zlasti v članku z naslovom »La défense des musées nato še istega leta 1922 in nato leto kasneje, sesta- en cas d'attaques aériennes«, katerega avtor je bil la v Haagu ter sprejela kodificirano zavezo glede prvi direktor Kunsthistorisches Museum na Dunaju, mednarodnega prava o posebnih pogojih, ki naj bi Alfred Stix, je izpostavil problem zaščite muzejev in veljali za letalske napade. Tako imenovana »haaška njihove premične kulturne dediščine pred bombnimi pravila« naj bi vključevala njihovo omejevanje – napadi. Zaščito je predvidel bolj ali manj le pred laž-tudi v skladu z javnim mnenjem – zlasti v primerih jimi oziroma zažigalnimi bombami, saj bi naj le-te nerazsodnih bombardiranj mest in spomenikov in s predstavljale največjo nevarnost zaradi požarov, ki bi tem uničevanja dragocene kulturne dediščine. Zlasti se razširili po notranjosti zbirk, s tem pa bi nastala po zaslugi italijanske delegacije, ki naj bi si kot prva nepopravljiva škoda. Kot zaščitni ukrep je predvidel prizadevala po popolni garanciji o nepoškodovanju namestitev stalnih gasilskih ekip, ki naj bi takoj spomenikov in jih preprečila, izhajajoč iz objektiv- pristopile h gašenju požara, namestitev zaščitnih ne presoje, da je država, ki je sprožila vojno in si vreč, napolnjenih s peskom, ni pa predvidel potrebe privoščila bombardiranje dragocenih spomenikov po popolni evakuaciji muzejskega gradiva. Dovolj na sosednjem sovražnem ozemlju z izgovorom, bi bilo, da bi vrednejše predmete prenesli v kletne da jih je uporabila za svoje vojaške cilje oziroma ali pritlične prostore, kjer bi jim lahko zagotovili z namenom, da izkoristi njihov učinek, s katerim ustrezno zaščito. Šele kasneje so v skladu z vojaško je zlasti prizadela sovražnikov nacionalni ponos in doktrino predvideli popolno evakuacijo njihove pre- njegovega duha, sta bila sprejeta dva ukrepa: prvi mične kulturne dediščine in zaščito na novi lokaciji je predvidel oblikovanje posebnega območja okoli (Barina, 2014/15, 10). vsakega zgodovinskega spomenika, za katerega so Muzejske predmete, ki bi jih evakuirali, bi morali se vse države podpisnice obvezale, da tega območja deponirati v vnaprej pripravljena zaklonišča. Ta bi ne bodo uporabljale za vojne operacije in drugič, morala biti daleč od morebitnih vojaških objektov da se vzpostavi sistem nadzora nad predlaganimi oziroma večjih mest. Umetniška dela bi morali poleg ukrepi pri zaščiti samih spomenikov in njihove tega označiti s posebnim zaščitnim znakom, ravno neposredne okolice (Ciancabilla, 2010, 26). tako bi morali označiti tudi sama zaklonišča za ume- Pri tem so se zavzemali za to, da bi nekaterim tnine, da bi s tem preprečili morebitne poškodbe ali mestom določili status »odprtih mest« in bi bila s pa ropanja. V zakloniščih umetnine oziroma predmeti tem varna pred zračnimi napadi, hkrati pa bi v njih kulturne dediščine, ne bi smeli ležati na tleh ali pa biti zaščitili kulturno dediščino. Na omenjeni konferenci naslonjeni na zidove, da bi s tem preprečili poškodbe so tudi dosegli, da ne bi zaščitili zgolj spomenikov v zaradi vlage. Tudi v tem primeru bi morali celotno samem mestu, temveč tudi njihovo širšo okolico, v organizacijo in izvedbo evakuacije, vključno s tran- večjih mestih pa bi s tem pravzaprav zaščitili celo- sportnimi sredstvi in materiali za zaščito in embalažo, tno historično jedro. To vprašanje je kasneje prišlo predvideti že mnogo pred morebitnimi vojaškimi spo- v pristojnost Društva narodov, ki je bilo osnovano padi oziroma samim izbruhom vojne. Vsi ti ukrepi, ki leta 1920 z namenom, da zagotovi svetovni mir in jih je v svojem delu iz leta 1937 predvidel Alfred Stix, prepreči oborožene konflikte ter uvede nadzor nad pa so bili kaj kmalu uporabljeni tudi na italijanskih oboroževanjem. tleh. Toda, medtem ko je med letoma 1937/38 OIM 73 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 52 in 53: Primera dveh razstav stare umetnosti v Firencah med obema vojnama (Mostre a Firenze 1911–1942) (Wikimedia Commons). iz preventivnih razlogov objavil shemo oziroma načrt je spremenilo šele, ko je Italija izstopila iz Društva za pripravo in organizacijo zaščite umetniških del in narodov in začela s svojo osvajalno kolonialno poli- je vsaka država znotraj svojih meja pripravila načrt za tiko v Abesiniji. zaščito lastne kulturne dediščine ter v skladu s tem Tudi sam pogled na pomembnejše muzejske raz- predvidela tudi njihovo evakuacijo v nevtralne države, stave v desetletju 1930–1940, ki jim je moč slediti Italija, ki je sicer pristopila k navedenim protokolom, v Bollettino d'Arte in reviji Le Arti, nekako ustreza teh preventivnih ukrepov, ki so predvideli evakuacijo tistim poudarkom, ki jih je že leta 1907 začrtal umetnin, ni želela sprejeti oziroma jih je sprejela kot Corrado Ricci v okviru Ministrstva za šolstvo, za neke vrste provokacijo (Barina, 2014/15) njim Arduino Calasanti in končno Roberto Paribeni Mednarodne manifestacije Italije so v tem času v letih 1930/31, ko je prišlo tudi do združitve revij sicer režimu še dopuščale, da je ob konferencah Bollettino d'Arte in Le Arti v Rassegna dell'Istruzione v okviru mednarodnega sodelovanja in občasnih artistica ter je bila zasnovana kot neposreden izraz razstavah, kakršna je bila npr. »Italian art 1200 – fašistične režimske politike na področju umetnosti. 1900«, ki je bila svečano odprta 1. januarja 1930 v V odnosu na revijo Bollettino d'Arte, katere zasnova Burlington House v Londonu in jo je odločno podprl se je izkazovala v enotni strategiji, pa je bila revija Roger Fry, odlično služila fašistični propagandi pri Le Arti artikulirana dvotirno, pač po nareku Giuseppa razkazovanju patriotskega duha in nacionalne zave- Bottaia, v katerem so se prepletala nagnjenja do sti (Corrado, 2021). Razstava najdragocenejših del od uradne kulture in potrebe po spremembah s področja srednjega veka do konca 19. stoletja, je privabila več muzeologije, analitičnih kriterijev in argumentov pri kot pol milijona obiskovalcev in navdušila Angleže kritičnem ocenjevanju njihove razstavne politike. proti vsem pričakovanjem, s tem pa je bilo možno Vpogled v publikacijo z naslovom »Mostre a pojasniti tudi osnovne motive tedanje Mussolinijeve Firenze 1911–1942«, kaže na izjemen pomen Fi-zunanje politike oziroma samega fašističnega režima renc, njenih galerij in muzejev v času med obema v luči tedanjih italijansko-britanskih odnosov. Prikaz svetovnima vojnama ob velikih razstavnih projektih, starejše italijanske umetnosti na britanskih tleh je bil kakršnega npr. predstavljajo razstave »La Fiorentina torej spretna poteza tedanje italijanske politike, ki je Primaverile del 1922: l'inizio (e la fine) di un ambi-znala s to vrhunsko kulturno manifestacijo ustvariti zioso progetto di esposizioni d'arte italiana contem- ugodno klimo za mednarodno sodelovanje v okviru poranea a Firenze«, »La mostra della pittura italiana Društva narodov, v še večji meri pa izboljšati in del Seicento e del Settecento. Rilettura e riscoperta učvrstiti položaj Italije na mednarodnem prizorišču. di uno stile: il Barocco«, »La mostra di disegni italiani List Corriere della Sera je ocenil, »da so ta vrhunska del Sei e Settecento«, »La mostra del Ritratto italia-umetniška dela pravi ambasadorji, ki govorijo sama no«, »A fianco degli artigiani stanno e devono stare zase oziroma v univerzalnem jeziku umetnosti«…in gli artisti«. »La mostra dell'artigianato nella Firenze so sposobna, da promovirajo italijansko nacionalno fascista (1931–1942)«; »Di tutte le meno note e pre-bit in dajo vedeti, da je bila Italija vedno med prvimi, gevoli opere d'arte: la mostra del Tesoro di Firenze ki je odpirala pot napredku in civilizaciji«. Stanje se Sacra« in številne druge (Girometti, 2019). 74 SPREJEMANJE MEDNARODNE ZAKONODAJE O ZAŠČITI UMETNIN IN PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE Slika 54: Pariz, Petit Palais 1935: razstava »Italijanska umetnost od Cimabueja do Tiepola« (Wikimedia Commons). Ob nekaterih večjih razstavah, kakršna je bila npr. razstava Dürerjevih grafik leta 1930, je vzbujala po- zornost »Mostra della Rivoluzione fascista«, postavljena oktobra 1932 ob desetletnici fašističnega pohoda na Rim. V svoji oceni je Margherita Sarfatti53 naglasila, da je revo- lucionarna značilnost razstave v tem, da je našla skupen jezik, ki je bil sprejemljiv za kar najširšo javnost pri predstavitvi zgodovine fašizma zgolj na nekaj dokumentih različne vrste in se je pri tem razstava navdihovala po kriterijih Cerkve, s katerimi je obiskovalce znala umetniške vrednosti, da bi s tem vzbudili pozornost »vključiti in prepričati« (Cecchini, 2013, 86). širšega kroga obiskovalcev, zlasti pa strokovnjakov, Med razstavami iz leta 1933 je »Bollettino d'Arte« ki so sodelovali v okviru Mednarodnega biroja za omenjal zlasti razstavo ferrarske renesančne umetnosti muzeje (OIM).54 (Mostra della pittura ferrarese del Rinascimento) in raz- Sankcije, ki jih je Društvo narodov leta 1935 proti stavo florentinske sakralne umetnosti (Mostra del Tesoro Italiji uvedlo zaradi njenega napada na Abesinijo in je di Firenze Sacra). resolucijo podprlo kar 50 držav, so vplivale na nadaljnjo Januarja 1935, nekaj mesecev pred italijansko italijansko razstavno politiko, zlasti v smislu prirejanja invazijo na Abesinijo, je Bollettino d'Arte poročal o večjih mednarodnih razstav. Šele po končanem embar- razstavi italijanske umetnosti v Amsterdamu, kjer pa gu leta 1938, je Italija prvo večjo razstavo na tujih tleh, so bila razstavljena zgolj dela italijanskih mojstrov postavila v Beogradu. Šlo je za razstavo italijanskega iz holandskih muzejev ali pa iz privatnih zbirk, med portreta (Mostra del ritratto italiano), ki jo je zasnoval katerimi jih je bilo veliko prvikrat razstavljenih. Ju- Nino Barbantini55 (Cecchini, 2013, 87). lija 1935 pa je končno v Parizu sledila še razstava Kot odgovor na sankcije, ki so bile leta 1935 stare italijanske umetnosti, pri kateri pa so ob delih izglasovane v Društvu narodov, se je fašistični režim znanih in slavnih slikarjev, predstavili še dela manjše odločil za avtarkično politiko, se pravi, da se je od- 53 Margheritta Sarfatti (1880–1961), pisateljica in umetnostni kritik, znana kot avtorica prve Mussolinijeve biografije z naslovom “Dux”, prevedene v številne tuje jezike (Wikimedia Commons) 54 Dne 16. maja 1935 so v Petit Palaisu odprli razstavo z naslovom “Italijanska umetnost od Cimabueja do Tiepola”(Exposition de l'art italien de Cimabue à Tiepolo), ki jo je svečano odprl italijanski zunanji minister grof Geleazzo Ciano, Mussolinijev zet. Hkrati z razstavo v Petit Palaisu so istega dne v razstavišču Jeu de Paume, v prisotnosti francoskega predsednika republike Alberta Lebruna, odprli še razstavo “Italijanska umetnost XIX. In XX. stoletja ( ᵉ ᵉ L'Art italien des XIX et XXsiècles). Že od jeseni 1933 je v okviru obširnega programa, ki naj bi poudarjal francosko-italijansko prijateljstvo, ob veliki medijski propagandi, potekala vrsta kulturnih manifestacij, ki so dosegle višek s postavitvijo omenjene razstave. Pripravili so jo na pobudo francoskega ambasadorja v Rimu, Henryja de Jouvenela, s katero so hoteli počastiti francosko-italijansko zbližanje. Razstava je bila predvidena že v letu 1934, a so jo na italijansko prošnjo prestavili na leto 1935, samo postavitev pa zaupali posebnemu Organizacijskemu odboru pod predsedstvom Henryja de Jouvenela, v njem pa so bili še konservatorja Louvra. Paul Janot in Jean-Louis Vaudoyer ter slikar Maurice Denis. Eden od piscev uvodnega teksta v spremnem katalogu je bil Paul Valéry (Žitko, 2018, op. 64, 162). 55 V članku (Simić, 1938) je na osnovi italijanskega in domačega arhivskega gradiva, tiska in literature orisan propagandni in umetniški značaj omenjene razstave, ki je bila postavljena v Muzeju kneza Pavla Karadjordjevića v Beogradu v prvi polovici leta 1938. 75 MED BENETKAMI IN DUNAJEM ločil zgolj za razstave nacionalnega oziroma provin- umetnin bi torej izzvenel kot »nekakšna napoved cialnega značaja. Ena od pomembnejših razstav tega oziroma prerokba za poraz, ravno v času, ko bi širši tipa iz leta 1939 je nosila naslov »Mostra di Leonardo sloji prebivalstva potrebovali trdno vero vase v borbi e delle invenzioni italiane«, Giuseppe Bottai pa je proti okupatorju« (sic!) kmalu zatem v Bollettino d'Arte spregovoril o »Uradu Besede, ki so polne populizma, frazeologije in za sodobno umetnost« (Ufficio per l'arte contem- nacionalizma, je seveda treba razumeti v kontekstu poranea), ki ga je osnoval fašistični režim, ter med tedanjega fašističnega sistema, katerega goreč pristaš drugim pojasnil, »da umetnost ni produkt razkošja in podpornik je bil G. Bottai od samega začetka. in izobilja, temveč prvobitne in temeljne potrebe Hkrati je bil tudi ustanovitelj revije Critica Fascista, človeškega duha«, kot naj bi se izrazil Mussolini. Iz ki je postala eno najbolj avtoritarnih glasil, prek kate- te njegove definicije, nadaljuje G. Bottai, izhaja, da rega so širili fašistične ideje. Te so med drugim ravno vsako umetniško delo predstavlja določeno družbeno glede nacionalne identitete naglašale, da je katero- in politično vrednoto in s tem tudi vzgojno moč. Z koli komponento, ki naj bi prispevala k formiranju oznako o vzgojnem učinku umetnosti, saj naj bi italijanske države, kot npr. umetnost, »absolutno vsaka vzgojna metoda slonela odnosno izhajala iz potrebno ohraniti in zaščititi znotraj lastnih meja, da zgodovine, bi bila naloga novo osnovanega »Urada bi se lahko narod z njo identificiral« (Volpe, 1933). za sodobno umetnost« tudi ohranjanje umetnosti Torej, posledica množičnega odvoza umetnin in preteklih obdobij. Med muzeologijo, kritiko in kon- kulturne dediščine, bi pomenila izgubo nacionalne servacijo je torej kmalu prišlo do močnejših povezav, identitete, pri kateri ravno umetniški zakladi te ki so se v praksi kmalu pokazale ob sprejemanju dežele v veliki meri prispevajo kot pričevanje njene čedalje strožjih ukrepov na državni ravni glede za- »slavne preteklosti oziroma zgodovine«. Posledično ščite umetnin in kulturne dediščine v letih pred drugo bi torej, po mnenju ministra G. Bottaia, umetniško svetovno vojno. dediščino širšega istrskega prostora, morali kar naj- Zadržanost in skepso do preventivnih ukrepov bolj prizadevno in neutrudno z vsemi razpoložljivimi glede zaščite umetnin je kaj kmalu pojasnil G. Bottai, sredstvi braniti in zaščititi na »nacionalnem prostoru, minister za šolstvo, ki je to funkcijo opravljal od leta na podoben način kot bi branili prebivalstvo oziroma 1936. V svojem članku z naslovom »La Tutela delle družine, njihova domovanja, polja in imovino« (Ba- Opere d'Arte in Tempo di Guerra« (Bottai, 1938) je rina, 2014/15, 13). zavrnil predlagani ukrep in naglasil, da bi v praksi V povezavi s to problematiko je Fabrizio Magani dokaj hitro naletel na vrsto problemov, saj bi prevoz v svojem prispevku z naslovom » Sulle traccie del umetniških del in predmetov kulturne dediščine Carpaccio. Vicende della pala di Pirano« (Magani, prek državnih meja, v trenutku mobilizacije in ob 2000), skušal – tudi v odgovor na kritične pripombe množični uporabi transportnih sredstev za prevoz Francesca Semija, objavljene v reviji Marco Polo leta čet na vojna območja, predstavljal veliko tveganje 1992 – pojasniti, da je bila evakuacija in razpršitev za njihovo uničenje ali ropanje. Prevoz bi moral biti umetniških del iz večjih istrskih središč, kot bomo torej načrtovan že v mirnodobnem času ne pa šele ob videli v nadaljevanju, zgolj posledica »premišljene izbruhu vojne, ko ni bilo možno predvideti, ali bodo državne politike« pri zaščiti umetnin pred vojaškimi »nevtralne« države, ki bi sprejele navedene umetnine spopadi in je zakon iz leta 1940 o zaščiti umetniških in kulturno dediščino, vključene v vojaški spopad, in zgodovinskih predmetov, pooblaščal tedanje Mi- ali ne. Bottaieva bojazen glede morebitnega prevoza nistrstvo za šolstvo, da sprejme vse ustrezne ukrepe, umetniških del v kako nevtralno državo z namenom, ki so se mu zdeli najbolj primerni za zaščito kulturne da bi jim zagotovili zaščito pred uničenjem oziroma dediščine, predvidenih že v zakonu št. 1089 z dne 1. krajami, je seveda izhajala iz dejstva, da bi se lahko junija 1939. Da bi pri tem opozorili tudi na »daljno- taka država znašla v vrtincu vojne in bi bila s tem vidnost« tedanje Kraljevine Italije, je potrebno spo- izpostavljena vojnemu pustošenju, poleg tega pa bi mniti na to, da do te odločitve nikakor ni prišlo brez se lahko kasneje premislila in teh del ne bi hotela razprav in polemik, o čemer je pisal tudi minister G. vrniti. Zato je poudaril, da bi »evakuacija oziroma Bottai v nekem članku iz leta 1938 v reviji Bollettino množičen odvoz umetnin, ki predstavljajo neke vrste d'Arte in v njem skušal, kot omenjeno, zavreči pre-legitimen dokaz ponosa celotnega naroda, lahko pri- dloge o evakuaciji umetnin v kako nevtralno državo vedla zgolj do žalostnega in sramotnega moralnega in bi z uveljavljanjem te odločitve, po Maganijevem zloma širših ljudskih slojev, ki bi se v primeru agresi- mnenju, dandanes zabojev z umetninami ne bi bilo je sicer junaško postavile po robu sovražniku. Odvoz ne v Italiji, ne v Istri (Magani, 2000, 322). 76 SPREJEMANJE MEDNARODNE ZAKONODAJE O ZAŠČITI UMETNIN IN PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE Ko je z letom 1939 po nemški zasedbi Češkoslo- Kar zadeva načine embalaže, je bilo seveda po- vaške oziroma po napadu na Poljsko, izbruhnila druga trebno upoštevati kratko časovno obdobje, ki je bilo na svetovna vojna, se je hkrati zelo hitro pokazala tudi šib- voljo. Medtem ko so za posamezne predmete oziroma kost in ranljivost kulturne dediščine napadenih držav. eksponate znotraj muzejev zadoščali zaboji, v katere Že istega leta je zato OIM v svojem glasilu pripravil so vlagali umetniška dela, zavita v platno ali karton, je prilogo, v kateri so bile natisnjene vse dotedanje med- bilo v primeru celotnih zbirk potrebno upoštevati vrsto narodne konvencije in vladne direktive s področja drugačnih okoliščin in faktorjev, zlasti transport na dalj-zaščite premične in nepremične kulturne dediščine še razdalje, pri katerih je pogosto prihajalo do poškodb v času vojnih spopadov, temu pa so dodali seznam zaradi slabih cest in nenehnih tresljajev. Za transport so zaščitnih ukrepov, ki so jih že podvzeli v Belgiji, Švici, predvideli tako železniški prevoz, kot kamione, ki pa na Nizozemskem, v Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji, so bili priročnejši, saj so lahko umetnine prepeljali od na Norveškem, Švedskem, Grčiji, Egiptu in nekaterih samih muzejev do zbirnih centrov. Pogosto je prevoz drugih državah. V prilogi so poleg tega svetovali de- spremljalo tudi oboroženo spremstvo, da bi umetnine militarizacijo pomembnih umetnostno-zgodovinskih zaščitilo pred morebitnim ropanjem. Kot transportno lokacij in evakuacijo umetnin v bolj oddaljene kraje, sredstvo so uporabljali tudi barke oziroma manjše ki niso bili prizorišča vojaških spopadov, ne bi ležali ladje, zlasti ob rekah in morskih obalah. Seveda pa so ob poglavitnih transportnih poteh, ob industrijskih izbiro prevoznih sredstev prepuščali samim državam na središčih, itd. Kar zadeva zgodovinske spomenike in podlagi razpoložljivih sredstev in osebja. Tudi objekte zgradbe, ki jih seveda ni bilo možno prenašati drugam, za zaščito so izbirali po lastni presoji: pogosto je šlo za je OIM svetoval njihovo zaščito na kraju samem, čeprav gradove ali večje stavbe na podeželju, ki naj bi ustre- so se zavedali, da lahko kljub zaščiti postanejo lahka zale v ta namen, seveda pa so morale ležati daleč od tarča sovražnih letalskih napadov. vojaških objektov, večjih prometnih poti in industrijskih V tem času je v okviru revije Mouseion, izšlo tudi središč. V zbirnih središčih bi morali biti stalno ali pa delo z naslovom »La Protection des Monuments et vsaj občasno prisotni uslužbenci muzejev, ki so dobro ɶuvres d'art en temps de guerre«, ki ni podajalo le poznali zaščitena dela in skupina gasilcev (Barina, pravnega vidika navedene problematike, temveč je 2014/15, 16). ponujalo tudi podrobne in raznolike tehnične nasvete V Italiji so prvi načrti o zaščiti kulturne dedi- glede zaščite in utrjevanja samih zgradb, kjer so ščine v primeru vojne začeli nastajati v dvajsetih hranili kulturno dediščino, pa tudi glede protipožarne letih 20. stoletja, pospešili pa so se zlasti po letu zaščite in zaščite dragocenejših umetnin. Muzeji so 1930 vzporedno z oblikovanjem OIM in njegovimi namreč zaradi svoje strukture težko zagotovili tako direktivami. Tega leta je prišlo tudi do prvih posve- zaščito, s katero bi zavarovali celotne zbirke ravno tovanj med Ministrstvom za šolstvo ter različnimi zaradi pomanjkanja zadostnih prostorov, ki bi razsta- nadzorništvi (Soprintendenze): leta 1934 so od njih vljenim predmetom zagotavljali varnost, saj bi to v zahtevali, da pripravijo sezname s pomembnejšimi večini primerov presegalo njihove finančne možnosti. umetninami oziroma premično in nepremično Evakuacija se je torej zdela najbolj primerna rešitev, kulturno dediščino, ki bi jo bilo potrebno zaščititi hkrati s tem, pa je bilo potrebno pripraviti podroben v primeru nove vojne. Leta 1935 je Michele De načrt oziroma ustrezen transport, embalažo in teh- Tomaso, načelnik Urada za protiletalsko zaščito pri nično osebje za njegovo izvedbo. Glede transporta Generalni direkciji za lepe umetnosti (Direzione umetniških del se je zastavljala alternativa, ali vklju- generale delle Belle Arti), pričel s sistematičnimi čiti v transport celotne muzejske zbirke, ne glede na obiski številnih nadzorništev (Soprintendenze) po njihovo vrednost in pomen, ali pa pripraviti izbor in v Italiji, da bi na licu mesta ugotovil njihovo uspo- seznam uvrstiti le najdragocenejša dela, medtem ko bi sobljenost in pripravljenost na morebitno vojno ostala lahko umaknili kasneje. Izbor so prepustili po- ter se je dokaj hitro zavedal, da pri teoretičnem sameznim vodstvom ustanov oziroma strokovnjakom. načrtovanju zaščitnih ukrepov ni bilo dovolj pove- Kar zadeva Italijo, kot bo videti kasneje, so se odločili zanosti z logistično organizacijo same evakuacije v za selektivni pristop. Tako sta se sčasoma oblikovala primeru, da bi jo morali izvesti v najkrajšem času. dva seznama umetnin, predvidenih za evakuacijo Dne 8. julija 1935 je izšel »Zakon o vojni in nev-in zaščito: v enem so bila predvidena dela oziroma tralnosti« (Legge di Guerra e Neutralità), ki je stopil dokumenti, če je šlo za arhive, ki bi jih zaščitili na licu v veljavo 8. julija 1938, kjer pa ni bilo posebnih mesta, v drugem pa vsa tista, ki so bila predvidena za členov, ki bi se nanašali na samo zaščito kulturne transport oziroma evakuacijo. dediščine po cerkvah in muzejih, temveč sta 44. 77 MED BENETKAMI IN DUNAJEM in 46. člen povzemala zastarele ukrepe glede de- obdobju, so se nanašale na omenjeni zakon (Bari- militarizacije spomenikov in muzejskih depojev z na, 2014/15, 21). Maja istega leta je Nadzorništvo vidnimi oznakami. Torej, vsi objekti in spomeniki za srednjeveško in moderno umetnost v Milanu so morali biti označeni z vidnimi znamenji, ki so (Soprintendenza dell'arte medievale e moderna) bili zlahka prepoznavni že z večje razdalje. S tem organiziralo simulacijo nujne evakuacije v primeru Ducejevim dekretom so torej označili tiste predele zračnega napada z namenom, da bi jasneje prepo- oziroma italijanske pokrajine, ki so jih zasedle znali in uporabili praktični načrt, sredstva in nujne oborožene enote in tiste, kjer bi morali preprečiti metode za reševanje tamkajšnje kulturne dediščine. morebitne zračne napade sovražnikovega letalstva. Četudi je šlo v tem primeru za manjši muzej, je bilo Ravno tako je ostal nerešen problem finančnih vi- dokaj pomembno spoznanje, kolikšnega pomena je rov, s katerimi bi posamezna nadzorništva izvedla bila dobra organizacija, s pomočjo katere bi lahko splošno evakuacijo tistih umetnin, ki še niso bile zaščitili kulturno dediščino v primeru vojaškega uvrščene v posamezne sezname. K reševanju teh spopada. problemov je država pristopila ob samem pričetku V nadaljevanju je minister Bottai pozval tudi vojne, vendar le z dokaj omejenimi sredstvi in v druga nadzorništva, da podobno simulacijo izve- najnujnejših primerih. dejo še po drugih muzejih in galerijah, da bi s tem Istega leta, in sicer od 4. do 6. julija 1938, so v izpopolnili organizacijo zaščite lastne kulturne Rimu na Bottaievo zahtevo organizirali tudi zboro- dediščine. vanje nadzornikov ( Convegno dei Soprintendenti) Ko je končno 10. junija 1940 Italija na strani in na njem formirali »Osrednji inštitut za obnovo« nacistične Nemčije napovedala vojno Angliji in (Istituto Centrale per il Restauro) ter ažurirali kata- Franciji ter slednjo tudi napadla,56 je zgoraj ome-log celotne italijanske kulturne dediščine s ciljem, njeni zakon iz leta 1939, doživel hud nasprotni da bi povečali in razširili njeno prepoznavnost. To učinek oziroma posledice, saj niso bili predvideni pomembno nalogo so poverili Robertu Longhiju, potrebni in uporabni zaščitni ukrepi ter so ga po-avtoritarni in ugledni osebnosti, svetovalcu mini- sledično nadomestili z novim zakonom o »Zaščiti stra Bottaia, ki je bil že prej poznan kot zgodovinar predmetov umetniške, zgodovinske, bibliografske in umetnostni kritik. Zborovanje je med drugim in kulturne vrednosti naroda v primeru vojne« (Pro-pripomoglo k pripravi »Zakona o zaščiti predmetov tezione delle cose d'interese artistico, bibliografico umetniškega in zgodovinskega značaja« ( Legge sul- e culturale della Nazione in caso di guerra), ki je la tutela delle cose di interesse artistico e storico), bil sprejet 6. julija 1940 in je pooblaščal različna ki je izšel junija 1939, njegov glavni namen pa je nadzorništva, da v skladu z njim sprejmejo izredne bil, da umetniško delo, četudi v privatni lasti, pri- ukrepe za zaščito kulturne dediščine na svojih ob- pada »nacionalni duhovni dediščini« ( patrimonio močjih (Barina, 2014/15, 22). Sprva so predvideli spirituale della nazione ), medtem ko so posamezna zgolj zaščito pomembnejših spomenikov z vrečami nadzorništva odločala po svoji presoji, kdaj je peska in lesenimi odri, za najpomembnejše zbirke posamezno umetniško delo hkrati predstavljalo umetnin pa njihov prevoz izven mest, kjer so bila tudi nacionalni interes in katerega evakuacija bi sicer v muzejih in galerijah na ogled javnosti. Šele predstavljala veliko škodo oziroma osiromašenje z letom 1940 so nadzorništva začela pripravljati italijanske zgodovinsko, umetnostno-zgodovinske tudi sezname umetnin, predvidenih za zaščito, dediščine. Vsi naslednji zakoni in ministrske okro- pri tem pa so upoštevala zlasti kriterije njihovega žnice glede zaščite kulturne dediščine v vojnem nacionalnega pomena. Že od 11. junija 1940 tako 56 Italijanske težnje po Nici, Savoji, Tunisu in Korziki so se začele kazati že ob koncu tridesetih let 20. stoletja oziroma kmalu po italijanski zavrnitvi sporazuma Mussolini-Laval leta 1935, ki je predstavljal podlago za razrešitev pretenzij obeh dežel v severni Afriki. V prvih mesecih leta 1939 je med Francijo in Italijo na diplomatskem in političnem področju kriza dosegla vrhunec, mnoge italijanske iredentistične revije pa so se zavzemale za ozemeljsko širitev Italije na račun Francije in pri tem izpostavljale Nico, ki je ležala na nekdanjem piemontskem ozemlju. Pri tem je kot osrednje propagandno sredstvo in motiv za dokazova- nje italijanskega značaja mesta, služil lik Giuseppeja Garibaldija, ki se je tu rodil leta 1807. Giuseppe Bottai je garibaldinsko dediščino dodobra izkoristil že oktobra 1938 ob simpoziju, posvečenem Garibaldiju, saj so mnogi govorniki njegovo vojaško sposobnost in idejo garibaldizma skušali prikazati kot predhodnika fašizma. Tako italijanski iredentizem kot fašizem sta posvo- jila Garibaldija kot idola svojih prizadevanj: avtorji pamfleta Nizza e l'Italia iz leta 1940 pa so z njim izražali svoja nacionalna čustva le nekaj dni pred italijanskim napadom na Francijo in trdili, da “Korzika in Nica ne smeta pripadati Franciji” in da bo “napočil dan, ko bo Italija, zavedajoč se svoje moči in veljave, tako evropskemu Zahodu kot Vzhodu jasno izrekla zahteve po zasedbi svojih posesti” (MacGalloway, 2017, 68). 78 SPREJEMANJE MEDNARODNE ZAKONODAJE O ZAŠČITI UMETNIN IN PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE Slika 55 in 56: Rim, naslovni plakat z razstave o »fašistični revoluciji« iz leta 1935; Neapelj, plakat z razstave »Terre Italiane d'Oltremare«, maj – oktober 1940 (Wikimedia Commons). sledimo fašističnemu propagandnemu stroju, ki samega mesta. A razstavo, za katero so predvideli, da naj bi pokazal svojo učinkovitost v zaščiti palač in bo odprta do 15. oktobra 1940, so morali že po mese- cerkva, učinkovitost, ki je po drugi strani bogato cu dni zapreti, saj je Italija, kot omenjeno, junija 1940 dokumentirana z vrsto fotografij in dokumentarnih vstopila v vojno. Za razstavo je bila predvidena vrsta filmov. del, ki naj bi jih posodili beneški muzeji in galerije, Nenavadna je bila ob tem odločitev najvišjih med drugim Museo Correr, Gallerie dell'Accademia, državnih oblasti, oziroma vlade, da si je na pragu Fondazione Querini Stampalia, Ca d'Oro, dalje dela vojne, torej 9. maja 1940, privoščila svečano otvori- iz doževe palače, padovanske stolnice in še nekaterih tev velike, pregledne razstave v Neaplju z naslovom drugih ustanov. Prišla je tudi prošnja, kot omenjeno, » Terre Italiane d'Oltremare«. Šlo naj bi za neke vrste na tedanje koprsko županstvo oziroma Mestni muzej univerzalno razstavo na temo italijanskega koloni- v Kopru, ki naj bi posodil znamenito Carpaccievo alizma na afriškem kontinentu in v Sredozemlju ter delo »Vhod podestata Sebastjana Contarinija v ko- bi zajemala kar 36 paviljonov. Razstavo je svečano prsko stolnico« (1517), vendar jo je tedanje vodstvo odprl kralj Viktor Emanuel III., zajemala pa je teri- zavrnilo (Gardina, 2002, 73). torialni prikaz italijanskega kolonialnega imperija Ostala mesta, vključno z Benetkami, so ostro in njegov ekonomski pomen za razvoj trgovine in protestirala glede tega, da bi za navedena dela od-industrije. V zgodovinskem delu je bil prikazan razvoj govornost prevzelo Nadzorništvo galerij v Neaplju od nekdanjega rimskega imperija pa tja do prihoda (Soprintendenza alle Gallerie di Napoli) in zahtevala, fašizma na oblast. Celotna razstavna površina je obse- da se njihova dela zaradi vojne, nemudoma vrnejo gala 1.200.000 m², sama postavitev razstave pa naj bi lastnikom. Neapeljsko nadzorništvo je ob podpori omogočila tudi asanacijo in pospešen urbani razvoj Ministrstva za šolstvo vztrajalo pri tem, da dela za 79 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 57: Benetke, palača Ca' Rezzonico, ki je bila ob koncu druge svetovne vojne namenjena za zaščito dragocenih umetnin, ki so bile dotlej deponirane v samostanu v Pragli pri Padovi (Wikimedia Commons). določen čas ostanejo v Neaplju, saj bi bil njihov umetniških del in dragocenih predmetov kulturne tranport v vojnih razmerah preveč tvegan. Problem dediščine, ki so bile v lasti beneških ustanov, in so se je vlekel še nadaljnji dve leti, so pa glede bene- bila od začetka vojne razpršena po celotni provinci ških umetnin našli kompromisno rešitev, in sicer s po raznih skrivališčih in zbirnih centrih, odločili, tem, da so v Benetkah tega leta ponovno začasno da jih v celoti prenesejo in skoncentrirajo v samih odprli Mednarodno galerijo moderne umetnosti v Benetkah ter s tem zaščitijo pred uničenjem. Seve- palači Cà Pesaro z deli Ippolita Caffija in Giacoma da te odločitve ne bi mogli izpeljati in uresničiti Case, tako da je Neapeljsko nadzorništvo ta dela 7. brez odobritve pristojnega ministrstva, do česar pa julija 1942 vrnilo v Benetke. Toda ob izbruhu vojne je prišlo šele junija 1944. Tako je Vittorio Moschini so tudi številna dela iz Benetk začeli seliti v kraj še istega meseca pričel s transportom vseh tistih Mercogliano v provinci Avellino, zaostrene vojne del, ki so bila deponirana v opatiji v Pragli in dru-razmere leta 1943 oziroma kapitulacija Italije, pa god, ter svoje delo opravil v mesecu dni. Tolikšno je oblasti prisilila, da je večino umetnin začasno naglico so narekovali negotovi časi in pomikanje premestila na območje Vatikana, kjer so ostala do fronte proti severni Italiji. Umetnine so razporejali konca vojne (Barina, 2014/15, 69). v prostore palač Cà Pesaro, Cà Rezzonico, v palačo Benetke so znova, tako kot v času prve svetovne Pisani, v doževo palačo in njene nekdanje zapore, vojne, odigrale eno ključnih vlog v vprašanju zašči- ter po nekaterih cerkvah, kamor so razporedili tudi te oziroma evakuacije umetnin. Na eni od sej me- čuvaje in gasilske enote. Transport oziroma razme- stnih oblasti, 7. oktobra 1943, so se namreč glede ščanje velikega kontingenta umetnin, sta nekako 80 SPREJEMANJE MEDNARODNE ZAKONODAJE O ZAŠČITI UMETNIN IN PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE namenoma potekala pred očmi širše javnosti z umetnin, a hkrati ni bilo v zadostni meri poskrblje-jasnim namenom, da bi to zaznalo tudi anglo-ame- no za njihovo zaščito pred morebitnim ropanjem riško poveljstvo in bi se izognilo bombardiranju in rekvizicijami nacistov, ki so se v tistem času že samih Benetk oziroma vojaških ciljev v njihovi začeli kazati v drugačni luči, in sicer ne več kot bližini. V ta namen so odstranili iz mesta tudi ne- nekdanji zavezniki, temveč kot »sovražniki, proti katere ustanove Republike Salò in nemško vojaško katerim se je potrebno boriti«.57 bolnišnico na ladji, ki je bila zasidrana ob cerkvi S. Kljub številnim zaščitnim ukrepom oziroma Maria della Salute (Barina, 2014/15, 71). evakuaciji umetnin v zbirne centre, je bilo zlasti Z ministrsko odredbo 24. junija 1944 so različ- v obdobju 1943–1945 zaradi nemške zasedbe na nadzorništva tudi obvestili, da je ob umikajoči oziroma vojaških operacij na italijanskih tleh in se nemški armadi, potrebno čimprej izprazniti zavezniškega bombardiranja, poškodovanih in uni-zbirne centre in skrivališča vzdolž glavnih komu- čenih mnogo dragocenih spomenikov posvetnega nikacij oziroma z območja od Riminija do Parme. in cerkvenega značaja z dragocenimi freskami in Dragocenejša dela z Riminija in Ravene so poslali umetninami. V povojnem obdobju in sicer leta proti Chioggi, kjer so jih prevzeli funkcionarji 1947, je Nacionalno združenje za obnovo italijan-beneškega nadzorništva ter jih prenesli v same skih spomenikov, porušenih v vojni (Associazione Benetke. Tudi umetnine z območja Bologne so raje Nazionale per il Restauro dei Monumenti Italiani kot v Milano, usmerili proti Chioggi in Benetkam. danneggiati dalla guerra) v sodelovanju z Ministr-Vsi zaboji z umetninami so v Benetkah ostali do stvom za šolstvo, pripravila seznam »Petdesetih leta 1946, ko so jih začeli vračati na njihova iz- v vojni poškodovanih italijanskih spomenikov« vorna mesta. Avtorica navedenega dela, I. Barina, (Cinquanta monumenti italiani danneggiati dalla svoj sestavek zaključuje z mnenjem, da načrti za guerra). V publikaciji naj bi predvsem zbrali celotno evakuacijo umetnin predstavljajo velik uspeh, saj gradivo pokrajinskih nadzorništev (Soprintendenze naj bi bili prvotni zbirni centri, kot je razvidno v regionali), ki so spremljala, registrirala in fotodoku-nadaljevanju, ključen moment v reševanju številnih mentirala celotno škodo v času vojne ter jo v celoti 57 I. Barina se temu problemu posveča v posebnem poglavju z naslovom “Trafugamenti e restituzioni” ter dokaj objektivno in kritično podaja historiat italijansko-nemških odnosov od leta 1937 dalje oziroma vloge, ki jo je odigral zbiratelj umetnin, Filippo d'Assia. Kot simpatizer nacizma, sicer pa v sorodstvenih vezeh s savojsko dinastijo – poročen z Mafaldo, hčerko kralja Viktorja Emanuela III., je bil v letih 1933–1943 tudi v ožjem krogu Hitlerjevih zaupnikov in zadolžen za nakup umetnin na italijanskem trgu ume- tnin. V tem obdobju je postal Hitlerjev osebni odposlanec pri Mussoliniju in zadolžen tudi za nakupe umetnin, ki so z vednostjo Mussolinija in ministra G. Bottaia v letih 1940–1943 postajale čedalje pogostejši, a brez običajnih procedur, saj je bilo dovolj, da je izvoz umetnin dovolil Duce, kar pa je privedlo ministra Bottaia, da je vendarle to pretirano odnašanje in poklanjanje dragoce- nih umetnin nacističnim mogotcem, želel omejiti z “Zakonom o zaščiti umetniške dediščine v primeru vojne” (Legge sulla tutela del patrimonio artistico, bibliografico e culturale della nazione in caso di Guerra) in o katerem je tekla žolčna razprava v zbornici fascijev in korporacij, decembra 1938. Toda na pritisk Mussolinija in zunanjega ministra Galeazza Ciana, se je moral ukloniti in izvrševati njune naredbe. Do novih pobud in podvigov Filippa d'Assie je prišlo, ko je ministru Bottaiu leta 1941 predlagal, da bi od premagane Francije zahtevali vrnitev vseh umetnin, ki so v Louvru končale tekom Napoleonove kampanje v letih 1796/97, kar pa je Bottai zavrnil. Se je pa v letih 1941–1943 nadaljevalo nezakonito izvažanje umetnin v nacistično Nemčijo pod pretvezo “političnih sporazumov” med obema državama. Dne 11. marca 1942 je na poziv ministrstva pristojnim nadzorništvom, Vittorio Moschini odgovoril, da iz zbirnih centrov in skrivališč zaenkrat niso bila odtujena kakršna koli umetniška dela, v redkih primerih pa zgolj z dokumenti oziroma pooblastili pristojnih oblasti. Marsikaj pa se je spremenilo po italijanski kapitulaciji, 8. septembra 1943, ko se je hipokrizija z “odkupi” zaključila in je celotna kulturna dediščina na nemških zasedbenih ozemljih prišla v pristoj- nost nemških zasebnih enot oziroma posebne ustanove z imenom “Kunstschutz”, ki je že delovala na francoskem okupiranem območju. Treba je priznati, navaja I. Barina, da je šlo za strokovno dobro podkovane ustanove s kompetentnimi strokovnjaki, ki so govorili tudi tuje jezike in si vsekakor prizadevali, da vojne operacije ne bi preveč prizadele kulturne dediščine zasedenih ozemelj, kar naj bi bilo nekako v skladu s Hitlerjevim osebnim stališčem in prepričanjem, da umetniška dedišina predstavlja skupno evropsko dobrino in da je ravno Nemčija, kot njena najbolj hegemonistična sila, poklicana, da zbira in zaščiti navedena dela z namenom, da se vrnejo na mesta njihovega izvora po koncu sovražnosti. Fašistična vlada v Salòju, je 20. oktobra 1944 k temu predlogu podala konsenz in podporo, zatrjujoč, da je “množična selitev umetnin v nemške dežele namenjena zlasti njihovi zaščiti” pred vojnim pustošenjem, seveda pa je postajala ob tem tudi jasna njihova nadaljnja usoda. Italija je – sicer na skrivaj – v ta namen formirala posebno službo oziroma urad pod vodstvom Rodolfa Siveria s ciljem zaščite nacionalne umetniške dedišči- ne, ki ga je predlagalo italijansko odporniško gibanje v dogovoru z anglo-ameriškimi zavezniki. Urad je odslej budno spremljal dejavnost nemške Kunstschuz oziroma konvoje, ki so odvažali umetnine in skušal preprečiti še zadnje nemške poskuse, da bi si ob umiku prilastili umetnine iz opuščenih cerkva, samostanov in muzejev. Po osvoboditvi so omenjeno službo preuredili v “Urad za prevzem umetniških del, knjižnega in arhivskega gradiva” (Ufficio per il recupero delle opere d'arte e del material librario e archivistico) ter za načelnika postavili R. Sivieria (Barina, 2014/15, 82). 81 MED BENETKAMI IN DUNAJEM prikazala v razstavnem katalogu, prevedenem tudi primerjavi s tem, kar bomo uspeli obnoviti oziroma v angleški jezik, z razstavo pa naj bi gostovali tudi je še ostalo nedotaknjeno« (Ciancabilla, 2010, 29). v prostorih Metropolitan Museuma v New Yorku Ob listanju po straneh omenjenega kataloga (Ciancabilla, 2010, 28). oziroma ogledovanju 228-ih fotografij, ki prikazu- Že poleti leta 1944, le nekaj tednov po osvo- jejo poškodovane spomenike od Ancone do Viterba boditvi Rima, pa je na pobudo nekaterih kulturnih zaradi vojnih razmer, je bilo zlasti razvidno zaslu- delavcev, umetnikov in strokovnjakov s področja žno delo generalnega inšpektorja Emilia Lavagnina varstva kulturne dediščine, prišlo do zbiranja po- po letu 1943 po zavezniškem izkrcanju na Siciliji trebnih finančnih sredstev za pokritje stroškov pri oziroma južni Italiji, v času nemške okupacije in zahtevnejših restavratorskih posegih na številnih transportu stotine umetnin iz mnogih italijanskih umetnostnih spomenikih, ki so bili poškodovani ali mest, ki so bila vse od leta 1940 skrivaj prenesena uničeni v času vojne, čeprav časi temu niso bili in hranjena v vojvodski palači v Urbinu oziroma v primerni. Tudi zaradi teh razlogov se je omenjeno Vatikanskih muzejih. Takoj po koncu vojne je bil »Združenje za obnovo italijanskih spomenikov« večji del teh umetnin, preden so jih vrnili na svoja odločilo, da bo razen zbiranja finančnih sredstev izvorna mesta – zlasti je šlo za nekatera vrhunska na italijanskih tleh, svojo dejavnost usmerilo v dela beneške šole- prvikrat prikazan na razstavi v propagando v tujini v sodelovanju z Generalno di- Beneški palači v Rimu, ki naj bi predstavljala prvo rekcijo lepih umetnosti (Direzione Generale delle veliko kulturno manifestacijo že imenovanega Belle Arti) z ameriškim Odborom za obnovo (Co- »Nacionalnega združenja za obnovo spomenikov« mitato Americano per il restauro dei Monumenti v sodelovanju z »Generalno direkcijo lepih umet-Italiani – American Commission for the Protection nosti«. E. Lavagnino je skupaj z nekaj uglednimi and salvage of artistic and historic Monuments in umetnostnimi zgodovinarji pripravil podatke za war Areas, US, 1946). V tem okviru je pripravilo večji del razstavljenih umetnin, med katerimi jih vrsto kulturnih manifestacij od razstav, publikacij, je bilo tudi nekaj iz beneške Akademije, kakor tudi strokovnih srečanj in filmskih zapisov z namenom, iz privatnih zbirk. Prvi razstavi iz leta 1945 je sle- da bi z njimi čimbolj informirali širšo javnost o ak- dila naslednja leta 1947, ki jo je pripravil Rodolfo tualnem stanju spomenikov ter jo s tem vzpodbudili Siviero in je vključevala dela, ki so bila vrnjena iz k zbiranju finančnih sredstev ne le na italijanskih Nemčije (Mostra delle opere d'arte recuperate in tleh, temveč tudi v ZDA, obenem pa naj bi oblasti Germania), v razstavnem katalogu označena zlasti s tem želele prikazati vso svojo skrb in zavzetost kot tista dela, ki jih je nacistični režim skrivaj z pri zaščiti nacionalne kulturne dediščine, ki naj ne italijanskega teritorija – v glavnem zaseženih v pri- bi pripadala zgolj Italiji, temveč celotnemu civili- vatnih antikvariatih oziroma pri privatnih zbiralcih ziranemu svetu (sic!). V tem kontekstu je potrebno protizakonito prenesenih na nemško ozemlje, ob videti tudi omenjeno newyorško fotografsko raz- koncu vojne pa v tajna skrivališča v okolici Salz- stavo, katere namen je bil, kot omenjeno, zbiranje burga, kjer so jih odkrile anglo-ameriške enote in finančnih sredstev, namenjenih za restavratorske jih sprva premestile v München, nato pa s privolje-posege na italijanskih spomenikih in umetninah, njem zaveznikov vrnile Italiji. Ta dela so bila, kot zlasti pa informirati in animirati tudi širšo ameriško omenjeno, od 13. avgusta 1947 na ogled v Beneški javnost o tragičnih posledicah ameriških bom- palači v Rimu, naslednja razstava te vrste pa je bardiranj italijanskih mest v kontekstu tedanjega bila javnosti na ogled v Firencah leta 1950. Šele tu mednarodnega položaja v zaključnem delu druge končno zasledimo nekaj kritičnih misli avtorja pri- svetovne vojne. Ob tej priložnosti je Benedetto spevka, L. Ciancabille, ki navaja, da je bila večina Croce v uvodnih besedah omenjenega kataloga teh del protizakonito prodanih Nemcem že pred zapisal, da »vse tisto, k čemur si dandanes prizade- oziroma med drugo svetovno vojno oziroma jih je vamo in si bomo tudi v prihodnje, da bi zmanjšali B. Mussolini poklonil Hitlerju in drugim nacističnim nastalo škodo, je vsekakor potrebno s strani ljudi veljakom, zlasti Hermanu Goeringu, strastnemu dobre volje, narodov in držav, vendar, če ocenimo zbiralcu umetnin, dostikrat tudi kljub nasprotnemu aktualne politične razmere se moramo vprašati, ali mnenju ministra G. Bottaia in Generalne direkcije nismo podobni tistim zdravnikom, ki zdravijo in za lepe umetnosti. Vse od leta 1937 so člani nem- ozdravijo bolnika, na katerega pa že čaka rabelj, ške Komisija za odkup umetniških del pogostokrat da pride na svoj račun? Bolj obsežno in radikalno obiskali Italijo, da bi tam pokupili čimveč ume- uničenje ter razdejanje nam ne bi moglo pretiti v tniških del v »duhu prijateljskih odnosov oziroma 82 SPREJEMANJE MEDNARODNE ZAKONODAJE O ZAŠČITI UMETNIN IN PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE Slika 58: Benetke, Palača Ca' Pesaro, ki je bila ob koncu druge svetovne vojne namenjena za zaščito dragocenih umetnin, ki so bile dotlej deponirane v samostanu v Pragli pri Padovi (Wikimedia Commons). zavezništva med obema državama«. Šlo je zlasti za umetnin na nemško območje. Minister Bottai je dela, ki so se nahajala na prostem trgu oziroma pri pravočasno zaslutil dalekosežnost in usodnost zasebnih zbiralcih, čeprav so bila že od leta 1909 takih namigov, zato je 1. septembra 1941 vsem označena kot umetnine »posebnega nacionalnega nadzorništvom poslal telegram, v katerem jih prosi pomena«. Tako Duce kot zunanji minister Galeaz- za seznam vseh dragocenejših umetnin, ki naj bi zo Ciano, sta si prizadevala, da bi zadovoljila vsa- jih v zadnjih letih izvozili v Nemčijo oziroma so ko željo nacističnih oblasti, ki so bile vedno bolj se tam nahajala zgolj za določen čas. Obenem zahtevne, tako da je moral Mussolini pogostokrat so mu morali dostaviti tudi podatke o nemških utišati ministra Bottaia, kot npr. v primeru, ko je šlo zbiralcih umetnin oziroma njihovih nakupih pri za dragoceni Mironov kip metalca diska, ki so ga privatnih italijanskih zbiralcih umetnin. Kasneje so Hitlerju prodali 8. maja 1939 (Ciancabilla, 2010, ti podatki dejansko Italiji olajšali delo pri vračanju 32). Nemčija je nekaj zatem in sicer leta 1940 ita- svojih umetnin po končani vojni, kljub vsemu pa lijanski vladi celo predlagala, da iz premagane in niso mogli priti na sled številnim umetninam in zasedene Francije prevzame vsa tista dela, ki so v predmetom kulturne dediščine, ki so v predvojnem Francijo, zlasti v Louvre, prihajala v času Napoleo- obdobju zapuščale italijanski teritorij, zato ne nove kampanje v letih 1796/97 in niso bila vrnjena preseneča dejstvo, da se je v napetem ozračju po- po dunajskem kongresu leta 1814/15. V zameno za vojnega časa oziroma še leta 1949, nekaj nemških to pa je Nemčija pričakovala, da bo Italija nekoliko arheologov in umetnostnih zgodovinarjev, obrnilo manj stroga in dosledna pri preprečevanju izvoza na ameriškega predsednika H. Trumana in ostro 83 MED BENETKAMI IN DUNAJEM protestiralo proti restituciji navedenih umetnin in Lavagnino, Luigi Coletti in Pasquale Rotondi. Zlasti predmetov kulturne dediščine Italiji. Obtožba je v ta poslednji, ki ga je Giulio Carlo Argan označil italijanskih kulturnih in političnih krogih vzbudila kot intelektualca, ki je »kulturi raje služil, kot pa precejšnje ogorčenje in jezo, tako da je 12. maja bi se je posluževal« oziroma kot »Schindlerja ume- 1949 Akademija dei Lincei pod predsedstvom tniških del«, naj bi med drugo svetovno vojno rešil Guida Castelnuova pripravila odgovor na nemško približno 10.000 italijanskih umetnin pred uniče- noto, ki so jo posredovali Trumanu, kot prvi pa jo njem oziroma plenjenjem nacističnih enot. Sprva je podpisal senator Benedetto Croce, za njim pa naj bi umetnine evakuirali v Urbino, ki pa se je Lionello Venturi, Pietro Toesca, Roberto Longhi, zaradi velikega skladišča za potrebe italijanskega Cesare Brandi, Ranuccio Bianchi Bandinelli in Gi- letalstva, izkazal kot neprimeren kraj, saj ga tudi ulio Carlo Argan. V svojem odgovoru navajajo, da niso mogli razglasiti za »odprto mesto«, zato so se »z globokim obžalovanjem italijanski strokovnjaki končno odločili za grajski kompleks Sassocorvaro oporekajo in zavračajo zahteve nemških kolegov, v Montefeltru, zgrajenem v 15. stoletju. Ko je izšla katerih vrnitev v svetovno skupnost pozdravljajo uradna odredba o evakuaciji, so tja začela prihajati od vsega srca po težkih letih vojne, a nemški kolegi umetniška dela iz muzejev in cerkva iz Benetk, niso znali še dojeti osnovnih civilizacijskih smo- Urbina, Pesara, Fana, Ancone, Lagosta, Fabriana, trov in novih vrednot, ki si jih je zastavila Organi- Osima, Macerate, Ascoli Picena in drugih krajev. V zacija združenih narodov (OZN) oziroma koncesij, naslednjih letih so tja prepeljali in zaščitili 7. 821 podeljenih Italiji glede umetnin, ki so jih Nemci dragocenejših del, med katerimi so zlasti izstopala odpeljali s silo, zato so le-ti s svojimi zahtevami in dela Giorgioneja, Giovannija Bellinija, Piera della pritožbami na predsednika Trumana, izkazali zgolj Francesche, Paola Uccella, Tiziana, Carpaccia, svoj »egoistični nacionalizem v odnosu na poslan- Mantegne, Raffaela in mnogih drugih slikarjev. stvo znanosti in umetnosti«. Hkrati so svoj protest Značilen je tudi primer Luigija Colettija (Biffis, posredovali strokovnjakom celotnega človeštva, 2023, 215–241), umetnostnega zgodovinarja, na katerega so se obrnili z željo po solidarnosti in častnega inšpektorja Nadzorništva za Treviso razumevanju. Njihovo ogorčenje zaradi nemškega (Soprintendenza per Treviso) in pobudnika za ravnanja, ki naj bi bilo naperjeno pravzaprav proti formiranje Društva za umetniško dediščino samemu poslanstvu znanosti in umetnosti in s tem Trevisa (Associazione per il Patrimonio Artistico tudi proti idealom človeštva, ki naj bi predstavljali Trevigiano) ter direktorja tamkašnjega Mestnega naravni horizont in cilj humanističnih študij, posta- muzeja ( Museo Civico ) od leta 1932 dalje. Ob vlja pravzaprav zaključek vseh nadaljnjih špeku- pričetku vojne leta 1940, je odločno pristopil k lacij, ki so bile ena najbolj sramotnih in žalostnih sprejemanju in izvrševanju nekaterih ukrepov epizod druge svetovne vojne (sic!). za zaščito dragocenejših umetnin in predmetov kulturne dediščine ter k organizaciji protizračne Primera zbirnih centrov v Sassocorvaru v zaščite. Njegovo odgovorno in zavzeto delovanje Montefeltru in Possagnu pri Trevisu je razvidno iz številne korespondence z Ginom Fogolarijem in Vittorijem Moschinijem glede Za boljši vpogled v nenehno italijansko dvolič- evakuacije umetnin v znano glipsoteko A. Canove nost in sprenevedavost v odnosu do Nemčije, se je v Possagnu blizu Trevisa. V treh dneh, torej med potrebno vrniti nekoliko nazaj, in sicer v obdobje 14. in 17. junijem 1940, so v tamkašnji zbirni leta 1940. Do odvoza oziroma evakuacije umetnin center prepeljali dela iz Asola (Lorenzo Lotto), leta 1940, je prihajalo v precejšnji naglici s tem, Castelfranca Veneta (Giorgione, Paolo Veronese), da so skušali v prej predvidena skrivališča prepe- končno pa še iz Trevisa, tako iz Mestnega muzeja ljati čim večje število umetnin. Med bolj znanimi in stolnice kot škofijskega semenišča ter nekaterih skrivališči oziroma zbirnimi centri so bili tisti v Ge- drugih kulturnih ustanov. Sledila je še evakua- nazzaru, Civitacastellanu, Carpegni, Sassocorvaru, cija umetnin iz Vittoria Veneta in Conegliana. Pragli in Possagnu, v literaturi, ki omenja in našteva V celoti je šlo za 44 zabojev, kamor so umestili te zbirne centre, pa ni nikjer omenjen zbirni center še fragmente snetih fresk, liturgične predmete in v vili Manin v Passarianu. Glavni izvajalci večjih umetniška dela večjih dimenzij. Po letu dni, torej evakuacij umetnin iz muzejev in galerij, so bili nekako ob koncu maja 1941, so Coletti, Moschini, vidnejši funkcionarji s področja varstva kulturne restavrator Mauro Pelliccioli in Rodolfo Palluchini dediščine, med njimi pa so zlasti izstopali: Emilio ter prvi asistent Nadzorništva Angelo Pagan, z 84 SPREJEMANJE MEDNARODNE ZAKONODAJE O ZAŠČITI UMETNIN IN PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE zadovoljstvom ugotovili, da so vse deponirane Rotondi«. Evakuacija tolikšnega števila umetnin umetnine in predmeti kulturne dediščine v vseh naj bi ostala skrivnost celih 40 let in sicer vse pogledih v dobrem stanju ter se je zbirni center do leta 1984. Leta 1997 je v spomin na njegovo izkazal kot ustrezen v primeru bombnih oziroma »neverjetno misijo« v Sassocorvaru v okviru pro- zračnih napadov. Vse to je vodilo v odločitev Nad- jekta »Arca dell'Arte« novinar Salvatore Gianella zorništva, da vanj preselijo še zaboje z gradivom zasnoval »Premio Rotondi«, ki so jo nato podelje-iz Benetk, ki so bili sprva nameščeni v zbirnem vali – tudi na mednarodnem nivoju – vsako leto za centru Carceri blizu kraja Este (nekdanja opatija), »izjemne primere reševanja umetniške dediščine«. a je koncentracija tolikšnega števila umetnin in Dne 10. novembra 2005 je predsednik republike predmetov kulturne dediščine, začela odgovorne Italije, Carlo Azeglio Ciampi, njegovim hčeram funkcionarje že močno skrbeti (Barina, 2014/15, podelil zlato medaljo v očetov spomin. Pri tem 35). Tako so kmalu zatem v Possagno premestili pa je potrebno vendarle naglasiti, da je bil primer 25 zabojev. Pod Colettijevim nadzorom se je tako »rešenih« umetnin iz Istre, ki so konec vojne doča- znašlo veliko število umetnin iz beneških cerkva, kale v kraju S. Daniele del Friuli, kot bo razvidno med njimi nekatera najdragocenejša dela bene- v nadaljevanju, v primerjavi z onimi v Possagnu in škega Cinquecenta, kot npr. Tizianova, Tintoretto- Sassocorvaru, povsem zamolčan, umetnine pa so va, Veronesejeva pa tudi Tiepolova in Piazzettova skoraj incognito prepeljali v Rim. dela iz 17. stoletja. V Possagnu se je torej formiral zbirni center, kjer so bile shranjene številne Dejavnost Urada kraljevega nadzorništva za umetnine nacionalnega pomena, kar je tudi v spomenike in galerije v Trstu med obema materialnem pogledu predstavljalo milijonske svetovnima vojnama vrednosti (Biffis, 2023, 223). S tem se je evaku- acija umetnin v Possagno tja do jeseni leta 1941 Za boljše razumevanje usode in množične eva- nekako zaključila, zbirni center pa so še nekoliko kuacije umetnin in predmetov kulturne dediščine iz utrdili in zaščitili pred požari. Zadnja pošiljka 17 Istre, zlasti pa iz Kopra in Pirana, se je potrebno zabojev iz Mestnega muzeja in nekaterih cerkva vrniti v čas med obema vojnama, oziroma kar v leta v Trevisu, je sledila 12. januarja 1943, po padcu po prvi svetovni vojni, ko je s svojim delovanjem pri- fašizma oziroma kapitulaciji Italije, 8. septembra čelo Tržaško nadzorništvo za spomenike in galerije. 1943 pa je nastopila nevarnost, da bi zbirni center Navedeni urad je nastal v Trstu že leta 1918, leto postal plen nemških okupacijskih oblasti. Padla je kasneje pa je prešel pod pristojnost Generalnega odločitev, da zbirni center izpraznijo in razpusti- civilnega komisariata za Julijsko krajino (Commissa-jo. Celotno gradivo so prenesli v Benetke, kjer je riato Generale Civile per la Venezia Giulia). Dne 31. dočakalo konec vojne. Za boljši vpogled v vrsto decembra 1923 so z dekretom št. 3164 vsi njegovi in število umetnin ter kriterije, po katerih je Luigi uradi prešli v pristojnost posameznih ministrstev ter Coletti umetnine izbiral za evakuacijo, je njegov so oblikovali posebno Kraljevo nadzorništvo za sta- seznam (Lista di Coletti), dandanes odličen vir za rožitnosti in lepe umetnosti (Regia Soprintendenza pregled in uvid v takratno premično dediščino na alle Opere di Antichità e Belle Arti). Le-to je imelo širšem območju Trevisa, hkrati pa mu avtorji izre- pristojnosti nad goriško, tržaško, puljsko, reško in za- kajo priznanje in pohvale za njegovo preventivno darsko provinco vključno z otoki Krk, Cres in Lošinj, ravnanje, saj je bilo območje Trevisa, zlasti pa od leta 1926 pa še nad videmsko provinco (Crosera njegovo historično jedro, aprila 1944 močno priza- & Spagnoletto, 2020, 223–243). Leta 1939 so sledile deto in poškodovano zaradi zavezniških bombnih nove spremembe: navedeno Kraljevo nadzorništvo napadov. Med drugim so bile močno poškodova- je moralo svoje pristojnosti prepustiti Nadzorništvu ne zgradbe Mestnega muzeja, dominikanskega za starožitnosti v Benetkah in sta v ta namen nastala samostana in škofijskega semenišča. Pravočasna dva nova urada: Nadzorništvo za starožitnosti za evakuacija umetnin leta 1940 in njihova premesti- Benečijo s sedežem v Padovi (Soprintendenza alle tev v zbirni center v Possagno, je torej prizanesla Antichità per le Venezie), ki je imelo pristojnosti njihovemu uničenju (Biffis, 2023, 233). nad arheološko dediščino v Trstu, Gorici, Pulju in Ob Colettiju je tudi Pasquale Rotondi, tako kot na Reki ter Kraljevo nadzorništvo za spomenike in Carlo Someda de Marco, pripravil seznam in vodil galerije v Trstu (Regia Soprintendenza ai Monumenti dnevnik o navedeni reševalni akciji, kasneje pa so e Gallerie di Trieste). Leta 1940, ob izbruhu druge njegovi zapiski izšli v delu » La lista di Pasquale svetovne vojne, so stiki postajali čedalje težji. Dne 85 MED BENETKAMI IN DUNAJEM 12. junija 1945, ob koncu vojne, je prišlo do pre- Nicolò Nemessi in v Labinu Giuseppe Lazzarini. hoda pod pristojnost Zavezniške vojaške uprave in V tridesetih letih so jim dodali še nekaj drugih so se s tem obnovile pristojnosti Nadzorništva za vidnih osebnosti, kot npr. Mario Mirabella Roberti starožitnosti na območju Trsta in Istre, septembra v Pulju, v štiridesetih letih pa Carlo De Franceschi 1947 z uveljavitvijo Pariške mirovne pogodbe, se je v Rovinju, Camillo de Franceschi v Pulju in Manlio ta urad preimenoval v Nadzorništvo za spomenike, Malabotta v Motovunu in Buzetu. V tej poslednji galerije in starožitnosti v Trstu (Soprintendenza ai generaciji je bilo ob ostalih podatkih potrebno na- Monumenti, gallerie e Antichità di Trieste). vesti tudi datum vstopa v fašistično stranko in »ra- V svojem delu I. Spada (Spada, 2017, 81–89) sno pripadnost«. Med njihovimi nalogami avtorica v zvezi z navedeno problematiko navaja, da je do navaja zlasti varovanje umetniške dediščine, da bi prvih namestitev oziroma imenovanj funkcionarjev s tem preprečili ropanje in prekupčevanje, slediti prišlo že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja oziroma so morali restavratorskim posegom in sporočati v času, ko so bila že oblikovana politično-upravna pristojnim uradom o takih posegih s strani nepoo- območja na zasedenem teritoriju Julijske krajine. blaščenih oseb. Ravno tako so morali preprečevati Nadzornike so izbirali med vidnimi strokovnjaki s nezakonito izvažanje umetniških del, ob pričetku področja kulture oziroma kulturne dediščine tistega druge svetovne vojne pa evidentirati nastalo škodo časa. Za območje Pulja je bil izbran Guido Brass, v ob morebitnem bombardiranju in nadzirati njihov Poreču Antonio Pogatschnig, v Kopru Ranieri Mario prenos v zaklonišča v času protizračne obrambe ter Cossar, v Piranu Domenico Vatta, v Pazinu Valeri- vse faze njihovega premeščanja v zbirni center v ano Monti, v Rovinju Bernardo Benussi, v Lošinju vilo Manin v Passarianu (Spada, 2017, 225). 86 VLOGA NADZORNIKA FAUSTA FRANCA V LETIH 1940–1945 Leta 1939 je Bruna Molajolija na mestu nadzor- je bila pogosta tema na pristojnem ministrstvu že nika za spomenike in galerije v Trstu (Soprintenden- v prvih letih po prvi svetovni vojni, ko so se na za ai Monumenti e alle Gallerie di Trieste), nasledil tem področju izkazali številni strokovnjaki, zlasti arhitekt Fausto Franco, ki je prihajal iz Vicenze in se Ferdinando Forlati in Bruno Molajoli. Rušilni učinki aktivno vključil v dejavnost spomeniškega varstva že zračnih bombardiranj na številnih spomenikih iz leta 1933, najprej s sedežem v Milanu, po letu 1938 časov prve svetovne vojne, so bili več kot očitni. pa v Benetkah. Glede na čas njegovega nastopa, ki Že v začetku tridesetih let med obema vojnama, je že napovedoval izbruh druge svetovne vojne, se je ministrstvo od nadzorništev zahtevalo, da sprej- je moral dokaj hitro soočiti z dvema zahtevnima mejo ustrezne ukrepe glede zaščite spomenikov in vprašanjema: nezadostno kadrovsko zasedbo glede umetnin s formiranjem reševalnih ekip oziroma z na številne naloge in dolžnosti, ki so se v tem času izborom in določitvijo varnih skrivališč in zbirnih nenehno stopnjevale zlasti na področju protiletalske centrov, ki bi bili kar se da oddaljeni od naselje- zaščite spomenikov in umetnin na dokaj izposta- nih krajev. V ministrski okrožnici št. 21 z dne 16. vljenem in raznolikem obmejnem območju, ki je bil decembra 1930 z nazivom »Obramba umetniške pod italijansko oblastjo šele 20 let, a so ga nenehno dediščine v državni lasti proti letalskim napadom« pretresali nacionalni konflikti in ga je fašistični (Difesa contro attacchi aerei del patrimonio artistico režim uspel le na videz umiriti. Zavedajoč se, da bo dello Stato), je Roberto Paribeni pojasnjeval, da prisiljen delovati na obmejnem območju, katerega so eksplozivna sredstva praviloma zelo močna in kompleksne probleme mu na pristojnem ministrstvu velika ter jih napadalci v glavnem uporabijo za ru- niso predočili, je postala nekakšna stalnica njegove- šenje pomembnejših vojaških ciljev in postojank na ga bodočega dela v celotnem vojnem obdobju. To je sovražnem ozemlju (železniške postaje, električne razvidno tudi iz njegovega zaključnega poročila iz centrale, mostovi, skladišča orožja, kasarne itd.), leta 1945, kjer med drugim pravi: zato so spomeniki, ki se nahajajo v njihovi bliži- ni, nedvomno ogroženi. Zaščitni ukrepi se lahko Nadzorništvo, ustanovljeno leta 1919, takoj večinoma sprejemajo za velika mesta, medtem ko po priključitvi Trsta k Italiji, je svojo dejavnost je za premično kulturno dediščino bolje predvideti opravljalo v štirih provincah Julijske krajine in transport oziroma evakuacijo na bližnje lokacije na Furlanije. Na tem obsežnem območju, so se re- podeželju, ki pa ne smejo biti preveč vpadljive. stavratorski postopki na spomenikih, arheološka Dne 21. oktobra 1939 je bil Fausto Franco vpo- izkopavanja in dokumentacija, izvajali s hitrim klican v vojsko, a osvobojen vojaške službe že 8. in konstantnim ritmom […] Ko sem bil leta 1939 maja 1940, in ministrstvu poslal načrt protizračne ob izbruhu vojne imenovan za nadzornika, sem obrambe za območje Furlanije in Julijske krajine, lahko zgolj v prvem obdobju nadaljeval z delom ki je bil potrjen januarja 1940. Čeprav je že avgusta svojih predhodnikov pri restavratorskih posegih istega leta potrdil, da je dokončal načrt za tran- na spomenikih, potem pa je bilo potrebno poseči sport umetniških del s širšega območja Furlanije, na področje njihove zaščite ter se posvetiti eva- so se v vmesnem času pokazale mnoge nejasnosti kuaciji umetnin in predmetov premične kulturne in negotovosti glede same lokacije zbirnega centra, dediščine […] Dejavnost nadzorništva, ki je bila saj je bil sprva predviden v kraju Rocca Bernarda že od leta 1940 v pretežni meri usmerjena v pri Vidmu oziroma v gradu Spessa, v lasti družine zaščito premične kulturne dediščine, ki jo je bilo Segré-Sartorio (Cassanelli, 2021, 97). Kot bolj potrebno zaščititi ne le pred možnostjo letalskih ustrezen zbirni center pa se je končno pokazala napadov, temveč tudi pred ropanjem. Najpo- vila Manin v Passarianu, ki sta jo nadzorništvu po- membnejše spomenike smo zaščitili in utrdili na nudila lastnika gradu, grofa Carlo in Leonardo Ma- licu mesta, umetnine pa prenesli na varne kraje, nin, organizacijo transporta pa je maja 1940, kot ki so bili posejani glede na specifične okoliščine, omenjeno, prevzel Carlo Someda de Marco, častni vse to pa smo spremljali in opravljali s fotograf- inšpektor in od leta 1932 direktor Mestnih muzejev sko kampanjo, da bi s tem ohranili spomin na v Vidmu, ter se je, kot je razvidno iz njegovega to, kar bi bilo v vojaških spopadih lahko uničeno dnevnika (Diario 1940–1945) z vso gorečnostjo (Cassanelli, 2021, 93–118). in predanostjo lotil te naloge. Someda je pri tem komuniciral neposredno s Faustom Francom, še Zaščita umetniških del pred vojaškimi spopadi, pogosteje pa z arhitektom Umbertom Piazzom, ki zlasti pred zračnim bombardiranjem, nadaljuje, je opravljal funkcijo inšpektorja. 87 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 59 in 60: Fausto Franco, nadzornik za spomenike in galerije v Trstu od 1939–1945, odgovoren za evakuacijo umetnin z območja Julijske krajine, junija 1940 (levo) in Carlo Someda de Marco, nekdanji ravnatelj mestnih muzejev v Vidmu, organizator transporta umetnin v vilo Manin junija 1940, in direktor tamkajšnjega zbirnega centra do konca vojne leta 1945 (desno) (Wikimedia Commons). province«. Politika, ki je dopuščala razmeroma svobodno kulturno delovanje, naj bi postopoma, brez večjih pretresov, privedla do prevlade novih usmeritev. Usmerjevalec »kulturonosnega« načrta je bil predvsem Italijanski kulturni inštitut (Istituto di Cultura Italiana) v Ljubljani. Mimo pokrajinske uprave je vanj neposredno posegalo tudi Ministrstvo za šolstvo iz Rima oziroma visoki komisar Emilio Grazioli, ki je bil ob italijanskih strokovnjakih (nad- zornikih, kakršen je bil Fausto Franco), odgovoren za izvedbo celotne zasedbene politike. Navezal je stike tudi z Ministrstvom za šolstvo, zlasti s sekcijo za S transportom so pričeli 8. junija 1940, a se je propagando v Rimu ter močno okrepil sodelovanje z nadaljeval tudi leto kasneje, v celoti pa je bilo v vilo italijanskimi založbami (Einaudi, Mondadori, Bompi- Manin prepeljanih 500 zabojev. Častni inšpektor ani itd.), ki so sem pošiljale literaturo in propagandno Nicolò Rota je bil zadržan do predloga, da se streha gradivo. Prve stike s slovenskimi kulturnimi društvi je palače posebej označi z znakom, ki je bil določen 8. maja 1941 navezal Cornelio di Marzio, predsednik s haaško konvencijo iz leta 1907 proti zračnim na- konfederacije svobodnih poklicev in umetnikov, naj- padom. Poleg tega so morali zaščititi tudi pomemb- pomembnejši pa je bil obisk ministra za šolstvo, G. nejše spomenike v samem Trstu: cerkev sv. Justa, Bottaia; dne 24. maja 1941 se je ob tej priliki srečal tako kot npr. Eufrazijevo baziliko v Poreču ter ostale s predstavniki vseh najpomembnejših znanstvenih, cerkvene zgradbe v Čedadu in Pulju, pripravili pa so kulturnih in prosvetnih ustanov (Univerza, Akademi- tudi protipožarno zaščito in podobno. ja znanosti in umetnosti, Narodni in Mestni muzej, V prvih letih vojne se je vse odvijalo po »določe- Narodna galerija, Jakopičev paviljon), Bottai pa je z nem redu«, kot je možno razbrati tudi iz dnevnika obiskom utrl pot ter začrtal temelje za tesnejše so- Carla Somede de Marca. Med nalogami in dejav- delovanje na kulturnem, znanstvenem in prosvetnem nostmi Tržaškega nadzorništva, pa avtor ne pozabi področju med Ljubljansko pokrajino in Italijo. Že omeniti prevzema zbirke Tiepolovih risb, nekoč v ob koncu februarja 1942 je bila ustanovljena Zveza lasti barona Sartoria, ki jih je poklonil tržaškemu svobodnih poklicev in umetnikov. Mestnemu muzeju, a so bili od leta 1916 v Mestnem Začetna živahna kulturna dejavnost, pa je v muzeju v Ljubljani. V zvezi s tem Fabrizio Maga- bistvu dajala varljivo podobo, saj večina izobra- ni pripominja, da nekateri dokumenti Tržaškega ženstva ponujenega italijanskega sodelovanja ni nadzorništva izrecno govorijo o tem, kako so bile sprejemala z navdušenjem, temveč kot manjše zlo Tiepolove risbe Faustu Francu posebej pri srcu. Ne v dani situaciji. Tako so spomenico, ki jo je sestavil glede na ponavljajoče se zahteve italijanske strani, France Koblar in so jo podpisali predstojniki večine je jugoslovanska stran zavračala zahteve po njihovi uglednejših kulturnih ustanov, predložili visokemu vrnitvi, a je šele napad na Jugoslavijo leta 1941 z komisarju Grazioliju, izražala je predvsem voljo »usodno aneksijo Ljubljanske province« pripomogel in željo po kulturni samobitnosti, ni pa vsebovala k razpletu te zadeve. Fausto Franco je v težnji po nobenega pozdrava, kaj šele poklona. njihovi zaščiti v pogovorih s Silvijem Rutterijem, Sočasno z rastočo neuspešnostjo italijanske poli- direktorjem Mestnega muzeja v Trstu, ki jih je želel tike zbliževanja in sodelovanja, so se pričele v Lju- deloma shraniti v blindiranem zaboju v njegovih bljanski pokrajini zaostrovati politične razmere, OF kletnih prostorih, deloma pa prostorih Občinske pa je postajala od jeseni 1941 vse bolj množična in palače (prim. Bravar, 1988; Vigni, 1942), za »na- aktivna. Poleg tega je ukazala tudi kulturni molk kot grado« prejel še novo dolžnost, in sicer vodenje odgovor na italijansko politiko kulturnega zbliževa-Zavoda za starožitnosti, spomenike in galerije v nja in se je s tem čedalje bolj uveljavljalo zavestno novi Ljubljanski provinci ( Antichità dei Monumenti podkrepljeno politično nasprotovanje vsakršnemu e delle Gallerie della nuova provincia di Lubiana) kulturnemu sodelovanju, ki bi lahko prispevalo k od 1. junija 1941 dalje. Vse to je seveda potrebno uresničevanju te politike (Godeša, 1994, 105–113). videti v kontekstu tiste kulturne dejavnosti, ki naj bi V zvezi s tem F. Magani v svojem prispevku dobila pomembno mesto pri uresničevanju načrtov (Magani, 2000, 322) naglaša, da si je Tržaško nad- italijanskih oblasti v zasedenih krajih »Ljubljanske zorništvo za spomenike in galerije za Julijsko krajino 88 VLOGA NADZORNIKA FAUSTA FRANCA V LETIH 1940–1945 Slika 61: Prenos zabojev z istrskimi umetninami v vilo Manin, junija 1940 (Cassanelli & Scopas Sommer, 2022, 167). in Furlanijo (Reale Soprintendenza ai Monumenti e dobre odnose s Faustom Francom, zlasti pa s Carlom alle Gallerie della Venezia Giulia e del Friuli) na vso Somedo de Marcom. V njem je vedno prevladal stro- moč prizadevalo, da bi v kar največji meri zagota- kovni interes, ki se kaže v največji meri pri zbiranju vljalo zaščito nad umetninami in premično dediščino ustrezne dokumentacije in fotodokumentacije, ki tukajšnjega območja v ozračju, ki nikakor ni bilo je bila poverjena usposobljenim strokovnjakom in ugodno in brez nevarnosti. Zlasti v Trstu je italijanski muzejskim službam. V ozadju so bili seveda inte- vojaški zlom jeseni 1943 »odprl pot nasilnemu raz- resi gauleiterja Reinerja, da v skladu z intencijami pletu odnosov z jugoslovansko stranjo z dramatičnim Tretjega rajha, to območje neposredno vključijo v razpletom, ki ga dobro poznamo« (sic!). njegov okvir ter s tem postopno izbrišejo njen ita- Dne 23. julija 1943 ob padcu fašizma, se je lijanski in slovenski značaj. V skladu s tem je bilo minister G. Bottai zahvalil vsem tistim, ki so si požr- čutiti nenehna prizadevanja, da bi čim večje število tvovalno prizadevali pri organizaciji zaščite kultur- umetnin in predmetov kulturne dediščine prenesli v ne dediščine, zlasti umetnin, ni pa si predstavljal, Videmski muzej, tudi tistih, ki so bili v lasti židovskih kaj bo sledilo po 8. septembru 1943 po kapitulaciji družin. Prav v Vidmu je imel zato svoj sedež nemški Italije, zlasti z nemško zasedbo tega območja. V Urad za varstvo kulturne dediščine, ki so ga zaupali skladu s Hitlerjevimi načrti so namreč, kot naglaša Eriki Hanfstӓgl, saj je bil W. Frodl zaradi številnih R. Cassanelli, uresničili zamisli, da bi ločili severno obveznosti pogosto odsoten (Cassanelli, 2021, 106). Italijo od ostalega predela, z »operacijsko cono Zavedajoč se nevarnosti, ki so področju varo- Trenta oziroma Zgornjega Poadižja«, imenovanega vanja kulturne dediščine, zlasti pa nadaljnji usodi »Alpenvorland« (Prealpi) in province Videm, Gorica, umetnin pretile po 8. septembru 1943, se je Fausto Trst, Pulj, Reka in Ljubljana, združene v operacijsko Franco odločil za razpustitev zbirnega centra v vili cono »Adriatisches Küstenland« (Litorale Adriatico), Manin, delno vrnitev umetnin in muzejskih ekspo- na čelo katere so postavili koroškega gauleiterja natov prvotnim lastnikom, preostale pa naj bi skrili Friedricha Rainerja. Nemška vojaška komanda si je na različnih krajih po Furlaniji. Večji del je bil tako povsem podredila italijansko oziroma organe Repu- shranjen v kletnih prostorih palače v lasti princese blike Salò ter na področju varstva kulturne dediščine Cristiane Windisch Florio v kraju San Daniele del ustvarila nekakšno dihotomijo med tržaškim Nadzor- Friuli. Pri tej operaciji, ki jo je znova vodil C. Someda ništvom za spomenike in galerije (Soprintendenza de Marco v sodelovanju s pomočnikom U. Piazzo, ai Monumenti e alle Gallerie), ki ga je vodil Fausto in se je zaključila 9. novembra 1943, je sodeloval Franco in nemškim »Denkmalschutz«, uradom za tudi Mario Mirabella Roberti, direktor Arheološkega zaščito spomenikov, ki je bil vključen v Visoki ko- muzeja v Pulju, ki se je po vrnitvi v Trst vključil v misariat pod vodstvom direktorja Deželnega muzeja dejavnost tamkajšnjega Nadzorništva. v Celovcu, Walterja Frodla. Ta si je pri svojem delu Pri tem je bilo, po mnenju R. Cassanellija, vedno za sodelavca izbral umetnostno zgodovinarko Eriko bolj čutiti anti-italijansko razpoloženje nemškega Hanfst ӓgl in Antonia Nicolussi-Moretta, nekdanjega Vrhovnega komisariata, ki se po njegovem kaže v uslužbenca nadzorništva v Padovi in Trentu, ki je porušenju spomenika Nazaria Saura v Kopru, ki naj leta 1939 prevzel nemško državljanstvo (Cassanelli, bi ga Nemci porušili iz strateških razlogov (Vrtovec, 2021, 105). 2024; Sauro & Sauro, Avtor prispevka pri 2017), kakor tudi v tem naglaša, da se je W. vrnitvi poliptiha z otoka Frodl pri svojem delu Krka. izkazal za dokaj odgo- Že v mesecu juliju vornega, uravnoteže- 1943, je Fausto Franco nega in celo kritičnega spravil v Benetkah na do početja in namenov varno arhiv z risbami in nemškega Wehrmachta, fotografijami Tržaškega zlasti pa SS enot Odila nadzorništva ter ga Globočnika, predvsem dal prenesti v doževo v primeru knjižnice palačo, zahvaljujoč princev Thurn und Taxis sodelovanju s Ferdinan- na gradu Devin. Ravno dom Forlatijem. Po drugi tako je uspel vzpostaviti strani je bilo čedalje več 89 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 62: Plakat z razstave »Arte liberata 1937–1947. Capolavori salvati dalla guerra«, postavljene v Rimu leta 2023 (Wikimedia Commons). Furlanije, evakuirajo v Benetke. Že leto poprej naj bi namreč Fausto Franco pristojnemu ministrstvu predlagal, da se navedeno gradivo, evakuirano junija 1940 v vilo Manin, prepelje izven območja Julijske krajine, a takrat še ni dobil privoljenja državnih oblasti. Po nemški zasedbi tega območja je Tržaško nadzorništvo končno privolilo, da se to gradivo v popolni tajnosti prenese na nove, ustre- zne lokacije, zlasti v kraj S. Daniele del Friuli, nekaj tega gradiva pa naj bi, kot omenjeno, vrnili lastnikom. Takšen je bil npr. primer Carpaccievih del s koprske stolnice, in sicer prerokov Jeremije in Zaharije, kakor tudi slavnega poliptiha Cime da zračnih napadov anglo-ameriškega letalstva, zlasti Conegliano s cerkve sv. Ane, od koder pa naj bi ga nad italijanskim Vidmom in okolico. Če pri tem niso dal leta 1946 neki tamkajšnji pater skrivaj prenesti bile poškodovane Tiepolove stenske slikarije, pa je v Samostan S. Francesco della Vigna v Benetkah, mnogo več škode utrpel notarski arhiv, težko pa je od koder pa naj bi ga prenesli v Mantovo (Magani, bila poškodovana tudi cerkev sv. Frančiška. 2000, 323). Zanimiva in dragocena so v zvezi z vsem nave- Končno so Videm 1. maja 1945 osvobodile za- denim, zlasti ob omembi Fausta Franca in Walterja vezniške sile, ni pa bilo temu tako s Trstom, ki se Frodla, pričevanja umetnostnega zgodovinarja je znašel v težkem položaju, saj je bil odrezan od Franceta Mesesnela (Mesesnel, 1953), razvidna iz ostale Italije. V »dirki za Trst«, je imela prednost njegovega dnevnika. Med drugim, ob dogodkih z dne jugoslovanska armada, ki je okupirala mesto za 40 3. oktobra 1943, navaja: dni, ne glede na naglo približevanje zavezniških sil. Tem dramatičnim trenutkom so namenjena tudi Dva obiska: celovški konservator dr. Walter dokaj čustveno obarvana pričevanja Fausta Fran- Frodl, ki je sedaj naš pokrovitelj (za vse jadran- ca, ki so izšla šele po njegovi smrti. Z naslovom sko operativno ozemlje), se je na povratku iz »Storia di pochi giorni« se nanašajo na kratko Trsta, kjer je vzel dr. Fausta Franca pod svoje obdobje med predajo nemških okupacijskih sil okrilje, pojavil pri nas […] Dr. Frodl je bil v Trstu in jugoslovansko okupacijo, ki je doletela Fausta pri dr. Faustu Francu, preprečil je namestitev Franca ob škofu Antoniu Santinu sredi zapletenih nemških mornarjev v Miramaru, pri slovesu pa pogajanj med obema stranema. Iz njegovega dela mu je dr. Franco izjavil, da sedaj niso le soprin- je možno razbrati razmeroma malo pozornosti, ki tendenti, ampak tudi vojaki! Dr. Frodl je potoval ga je posvetil varstvu kulturne dediščine, saj se je čez Gorico, kjer ni opazil kake vojne škode, in vsakodnevno posvečal zaščiti samega mesta pred čez Furlanijo v Trst ter čez Celovec v Ljubljano. morebitnimi poškodbami. Izoliran v palači Javnih Z njim je bil ing. Dolienz. Pospešil je spravljanje del (Palazzo dei Lavori Pubblici), kjer je bil takrat umetnin v zavetišča. Čez teden dni pojde zopet sedež Tržaškega nadzorništva, je bil F. Franco pri- v Trst. Pravi, da pri njih ni ničesar več mogoče moran predati blagajno za potrebe jugoslovanske kupiti in nam je priporočal nakup vsega, poseb- armade in izprazniti svoje prostore. V ta namen je no žebljev ipd. (Mesesnel, 1953, 429) že 27. aprila 1945 vse svoje pristojnosti prenesel na prof. U. Piazzo za območje Ogleja in Gradeža Bojazen, da bi celotna Julijska krajina lahko s pripadajočim teritorijem in na C. Somedo de vsak trenutek postala bojišče, je po besedah F. Ma- Marca za območje Vidma oziroma Furlanije. Za- ganija, navdihnila tiste, ki so jim bile pri srcu na- vezniške sile so kasneje prof. Piazzo imenovale vedene umetnine, v tem času že razpršene po raz- za nadzornika s sedežem v Vidmu. R. Cassanelli ličnih skrivališčih. Decembra 1944 je Ministrstvo zaključuje svoj sestavek z mislijo, da se je diho- za šolstvo zato še dodatno ukrepalo in zaukazalo, tomija, ki se je pričela z nemško okupacijo tega da se najpomembnejša umetniška dela in dragoce- ozemlja po 8. septembru 1943, nadaljevala za več ne knjižnične izdaje z območja Julijske krajine in kot eno desetletje. 90 OZADJA IN RAZLOGI ZA EVAKUACIJO UMETNIN IZ JULIJSKE KRAJINE V VILO MANIN V PASSARIANU (JUNIJ 1940) V KONTEKSTU DRUŽBENO-POLITIČNIH RAZMER IN ITALIJANSKE ZUNANJE POLITIKE PRED IN MED DRUGO SVETOVNO VOJNO Iz številnih del italijanskih avtorjev, ki obravnava- politike, imenovana »obmejni fašizem«, v njenem jo navedeno problematiko, med katerimi gre izposta- kontekstu je postal cilj državnih oblasti najprej viti zlasti zbornik razprav oziroma posebno številko intelektualno »obglavljenje« manjšine, ki bi bila, »Zvezkov regionalnega sekretariata Ministrstva za potem ko bi ostala brez vodilnega sloja, lahko žrtev kulturo za Furlanijo-Julijsko krajino« (Quaderni del raznarodovanja. Prvi uradno poznani dokument o Segretariato regionale del Ministero della Cultura per politiki fašistične vlade do manjšine v priključenih il Friuli Venezia Giulia, Trieste 2021), in zbornik z pokrajinah, je Mussolini izdal 1. novembra 1925, ki naslovom »La conservazione dei monumenti a Trie- je vseboval osnovna načela, na katerih so temeljili ste, in Istria e in Dalmazia (1850–1950) (Caburlotto, vsi nadaljnji raznarodovalni programi. Navodila so Fabiani & Perusini, 2020), v bistvu ni možno izluščiti bila izhodišče za sistematično zatiranje »iredentistič- realnega, zlasti pa kritičnega odnosa do tedanjega fa- nih« društev na eni strani, na drugi pa prikazovanje šističnega režima z Mussolinijem na čelu in dejanskih koristi, ki jih prinaša pripadnost italijanski državi, s razlogov, ki so Italijo junija 1940, kljub demagoškim koncesijami (Pelikan, 2003, 45). in pompoznim stališčem ministra G. Bottaia, privedli Vlade, ki so se po premirju leta 1918 znašle pred do odločitve o masovni evakuaciji umetnin iz širšega problemom priključenih ozemelj k Italiji, kot navaja območja Trevisa v Possagno, zlasti pa iz Istre v vilo zgodovinar Dennison I. Rusinow v svojem delu Manin, leta 1944 pa še arhivov in dragocenejših knji- »L'Italia e l'eredità austriaca 1919-1946« (Rusinow, žnih zbirk v Benetke. Ob tem gre večinoma za ne- 2010), niso imele povsem jasnega koncepta, kako re- kritične in subjektivne ocene večjega dela italijanske šiti ta problem. Ali torej tako, da zavladajo nad novim stroke, ki je množično evakuacijo umetnin iz Veneta, prebivalstvom, ki naj bi se priključilo italijanskemu Istre in Dalmacije, pripisovala zgolj izpolnjevanju narodu in z njim tvorilo novo celoto – zlasti je šlo vladnih uredb in ukrepov v okviru tedanje zako- za nemško, slovensko in hrvaško prebivalstvo, ter nodaje, ki smo jo spoznali v prejšnjem poglavju, obenem spoštovati njihove običaje, tradicijo, jezike pojavljajo pa se tudi povsem neosnovane ocene, in mentaliteto, s tem pa jim tudi priznati določeno da so, zlasti v primeru Istre, »za prenos na varno avtonomijo, ali pa bi morala država v prvi vrsti poskr- poskrbeli sami istrski meščani«. Čeprav je bilo v beti za strateške oziroma vojaške interese? Kar zadeva uradni dokumentaciji, ki je bila priložena zabojem Julijsko krajino, meja na Snežniku ni zagotavljala z umetniškimi deli, namenjenih evakuaciji v zbirni tolikšne varnosti kot meja na Brennerju. Vlade so center v vilo Manin, navedeno, da gre za njihov zato v odnosu do novih provinc oziroma tujerodnega umik oziroma zaščito pred »morebitnimi letalskimi prebivalstva ubrale naslednji princip: z geografskega napadi oziroma bombardiranjem«, je vendarle in zgodovinskega stališča bi naj vsa ozemlja, ki so potrebno kritično in realno oceniti tedanjo povsem bila po prvi svetovni vojni priključena k Italiji, ostala zgrešeno in avanturistično Ducejevo politiko, ki se v njenem okviru in le v primeru samovoljne in nasilne je v teku dvajsetih let od konca prve svetovne vojne, akcije tujih vlad, bi naj določenim pokrajinam odvzeli v želji po uresničitvi svojih imperialističnih teženj, njihov italijanski značaj (italianità), ki pa je z zasedbo najprej s sklenitvijo osi Rim-Berlin leta 1936, nato pridobila pravico do njihove popolne pripojitve (forza pa z »jeklenim paktom« maja 1939, dokončno odlo- del diritto). Na osnovi takega programa, ki je izhajal čil, da se ob boku nacistične Nemčije poda v novo iz principa enotne nacionalne države, je vlada predvi- svetovno vojno.58 dela, da poenoti zakonodajo nad celotnim državnim Po fašističnem prevzemu oblasti leta 1922, sta ozemljem ter s tem prične postopno uvedbo italijan-sicer Kraljevina SHS in Italija marsikatero odprto skega značaja z vrsto ukrepov, tako na jezikovnem vprašanje rešili po mirni poti, a so se medsebojna kot ostalih področjih. V prvem desetletju fašistične trenja kronično ponavljala. V letih 1925/26 pa je vladavine, je Mussolinijeva vlada sicer dosegla dolo-začela fašistična Italija stremeti po aktivnejšem čene uspehe na zakonodajnem področju, ki pa se je delovanju svoje diplomacije in sicer z namenom, da v praksi kmalu pokazal kot velik spodrsljaj: manjšine bi uveljavila svoje ekspanzionistične težnje zlasti na niso sprejemale in upoštevale vladnih ukrepov, zato je podonavsko-balkanskem bazenu. V Julijski krajini fašistični pritisk avstrijsko manjšino v Poadižju posto-se je začela uveljavljati specifična oblika fašistične pno potisnil v naročje nacizma, na območju Julijske 58 Ob zapletenem položaju po italijanski zasedbi Albanije in po španskem pristopu k antikominternski pogodbi, je Hitler od Mussolinija zahteval sklenitev formalne zveze in tako so 22. maja 1939 v Berlinu podpisali »jekleni pakt« med Nemčijo in Italijo, ki naj bi veljal 10 let in obe državi zavezoval za medsebojna posvetovanja v primeru grozečih mednarodnih zapletov, obojestransko politično, diplomatsko in vojaško pomoč, če bi bila ena od podpisnic napadena (Mikuž, 1961, 23). 91 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 63: kompleks vile Manin v Passarianu, zbirni center umetnin z območja Julijske krajine v letih 1940–1943 (Wikimedia Commons). krajine pa teženj finančni pomoči po vključitvi v Kra- Kraljevine Jugosla- ljevino Jugoslavijo vije. Deklarirani (Rusinow, 2010, cilj slovenske in 197) hrvaške duhovšči- Leta 1933 je ne, združene v n a c i o n a l i s t i č n o Zboru svečenikov usmerjeni novinar sv. Pavla, je bil Virginio Gayda, ustvarjati pogoje za objavil brošuro odcepitev Julijske z naslovom » La krajine od Italije in Jugoslavia contro njeno priključitev l'Italia« (Gayda, h Kraljevini Jugo- 1933), v kateri je slaviji, določeno podrobno našteval umiritev znotraj sovražna dejanja cerkveno-politič- in provokacije nih razmer, pa je j u g o s l o v a n s k i h leta 1937 prinesel ilegalnih organi- šele sporazum zacij in skupin. Kljub nekaterim pretiranim trditvam, Ciano-Stojadinović, torej sporazum na državni ravni se v njegovem pamfletu sicer pojavljajo podobna (Pelikan, 2003, 50). stališča, kot v drugih delih in časopisnih člankih Po skoraj 25-ih letih življenja pod Italijo sta tistega časa: po letu 1926 je bila italijanska vzhodna slovenska in hrvaška manjšina v Julijski krajini meja dejansko prizorišče pogostih ropov in ubojev, utrpeli veliko moralno in materialno škodo, a sta se katerih žrtve so bili v največji meri državni organi vendarle ohranili. Fašizmu je sicer uspelo močno in pripadniki fašističnega režima, med njimi tudi slo- okrniti vrste srednjega sloja, zreducirati razumni- venski in hrvaški kolaboranti. Na slovanski živelj so štvo, vendar raznarodovanje, globalno gledano, ni polega tega izvajali pritiske, da se ne bi povezovali in doseglo takšnih asimilacijskih učinkov, kakršne si »bratili« z italijanskimi okupacijskimi oblastmi, kar je režim obetal. Mit o romanski strnjenosti, veliki Gayda povezuje z dejavnostjo tajne jugoslovanske javni posegi v obnovitev in posodobitev središč organizacije Orjuna. (zlasti Trsta) v impozantnem liktorskem slogu, Leta 1926 je državni sekretar italijanskega zuna- ustanovitev univerze kot civilizacijskega svetilnika njega ministrstva, S. Contarini, ki je sledil strategiji na skrajnih vzhodnih mejah Italije in eksaltacija ministra C. Sforze – ta je zagovarjal dobre odnose italijanske kulture, v kateri je odigrala eminentno s sosednjo Jugoslavijo – odstopil. Od takrat dalje je vlogo zlasti arheologija, z osnovnim ciljem po Mussolini ubral novo taktiko v svoji zunanji politiki, dokazovanju romanskosti obmejnega območja, s in sicer s približevanjem Albaniji, Grčiji in Turčiji, tem pa tudi izkazovanje njegovega italijanskega njegovo obkoljevanje Jugoslavije, pa je le-to po letu značaja in čutenja, je sodilo seveda v propagandno 1928 potisnilo v naročje Francije. Po mnenju neka- strategijo napram samim Italijanom kot učinkovito terih zgodovinarjev sta vpliv nacionalističnih krogov sredstvo lastne glorifikacije, saj je bilo težko priča- v Julijski krajini in položaj tamkajšnjega slovanskega kovati, da bi lahko na ta način v celoti razbili str- življa, označena kot polom fašistične zunanje politi- njeno naseljenost slovenskega in hrvaškega življa, ke (Cattaruzza, 2007, 196). ki je lahko upalo na družbeno integracijo oziroma Že na začetku tridesetih let se je namreč v odgovor toleranten odnos režima le pod pogojem, da bi se na stopnjevanje fašističnega pritiska in njegove politike odpovedal lastni identiteti (Kalc, 2005, 50). »etnične bonifikacije«, v Julijski krajini pojavilo orga- Italijanski odnosi s Kraljevino SHS, kasnejšo nizirano iredentistično delovanje slovenske in hrvaške Kraljevino Jugoslavijo, so bili torej ves čas bolj duhovščine, ki je jasno deklarirala svoj upor do politike ali manj napeti, čeprav je sodelovanje na gospo- »obeh Rimov«, pri čemer je šlo za mednarodno pro- darskem področju, kot rečeno, potekalo dokaj pagandno dejavnost v Kongresu evropskih narodov v uspešno. Ob tem velja naglasiti, da je bilo v tem Ženevi in na Dunaju. V Julijski krajini pa je šlo po drugi obdobju zaznati tudi sorazmerno plodno kulturno strani za načrtno vzgojo duhovniškega podmladka ob sodelovanje zlasti na področju likovne umetnosti 92 OZADJA IN RAZLOGI ZA EVAKUACIJO UMETNIN IZ JULIJSKE KRAJINE V VILO MANIN V PASSARIANU ob dejavnosti beneškega bienala, prirejanja večjih Lojze (Luigi) Spazzapan, bolj problematičen je bil razstav in podobno. Tako je že leta 1910 Slove- položaj v Trstu z nekaterimi vidnejšimi imeni, kot nec objavil daljši članek z naslovom »Slovesna npr. Avgust Černigoj, Milko Bambič, Ivan Čargo in otvoritev velike mednarodne umetniške razstave nekateri drugi. Krog primorskih umetnikov, si je v Benetkah« (Slovenec, 28. 4. 2010, 95). Pri tem podobno kot ostali prizadeval, da bi, kljub naspro- povzema uvodne besede beneškega župana, grofa tovanju italijanskih nacionalističnih krogov, oživil Grimanija, ki je naglasil, da je že 15 let, odkar je dejavnost nekaterih društev in umetniških šol. V občina zgradila razstavni paviljon z namenom, da Gorici, kjer je najprej zaslediti sodelovanje med bi v njem razstavljali »umotvori s celega sveta, slovenskimi in italijanskimi umetniki, zahvaljujoč saj so Benetke rade sprejele moderne umetnine v zlasti »Goriškemu umetniškemu krožku« (Circolo stilu simbolizma in impresionizma, pri tem pa niso artistico goriziano) je prišlo do postavitve Prve zanemarjale starih mojstrov, in tako se nahajajo goriške umetniške razstave (Prima Esposizione tudi v letošnji razstavi podobe velikih mojstrov Goriziana di Belle Arti), s katero pa se je žal to 19. stoletja […] sprejeli pa smo v Benetke tudi tuje sodelovanje tudi zaključilo. Razstava je nedvomno slikarje manjših narodov, zakaj Italijani smo strogo prikazala kvaliteto in raznolikost tedanjih avant- narodni v političnem oziru, v kraljestvu duha in gardnih umetniških struj, kot je moč razbrati iz idej pa gostoljubni nasproti vsakomur«. številnih kritik (Giorgi, 2014/15, 81). Nedvomno pa je bil zlasti Trst na področju upo- Proces umetniškega povezovanja je bil v Trstu dabljajoče umetnosti, prepojen z vplivi dunajske počasnejši. Sem ter tja je bilo zaslediti samostojne Secesije in odprt za sugestije, ki so prihajale s ce- umetniške razstave, med drugim tudi v »Tržaškem sarske prestolnice, na prelomu 19. in 20. stoletja, umetniškem krožku« (Circolo Artistico triestino), ki zabeležil višek ustvarjalnosti. Imperij je hkrati ho- pa so ga sestavljali večinoma italijanski umetniki, dil nasproti lastnemu razkroju v spremstvu z odlič- z letom 1927 pa je prišlo do prve razstave fašistič- nimi umetniki, kakršni so bili npr. Klimt, Schiele nega sindikata lepih umetnosti (Sindacato fascista in Kokoschka, pa tudi pesniki in pisatelji, ob tem belle arti), s tem pa tudi do popolne politizacije pa tudi v spremstvu Freuda, v glasbi pa Mahlerja tega kulturnega ambienta. Še nekoliko pred tem in Schönberga. Trst je bil torej soudeležen v tem pa je uspelo pripraviti samostojno razstavo štirih ustvarjalnem kipenju, žal pa je družbeno-politični slovenskih umetnikov, ki pa so jo kmalu po otvo- položaj, v kakršnem se je znašel v času med obema ritvi zaprli in nadaljnjo razstavno dejavnost pre- vojnama, s svojim »obmejnim fašizmom« postajal povedali. Na razstavi upodabljajočih umetnosti, nacionalistično nestrpen, oziroma kot Ernesto Se- junija 1927, ki se je odvijala pri Sv. Ivanu v Trstu, stan označuje to njegovo nacionalistično nastroje- so sicer sodelovali Milko Bambič, France Gorše, nost kot »patološko, ki presega fenomen obmejnih Ernest Šešek in Albert Sirk, v celoti pa je bilo na ljudstev« (Rojc, 2005, 220). ogled 62 del. Največ jih je pripadalo Goršetu, ki je Od leta 1927 sicer sledimo, zlasti v Trstu, vrsti razstavil tudi nekaj skulptur, prevladujoča tematika razstav, četudi pod neposrednim vodstvom faši- pa je segala zlasti na socialno področje. Pomenlji- stičnih sindikatov, ki so razstavni politiki vsiljevali vo je, da o njej ni kaj več poročala tržaška Edinost, svojo ideološko noto in propagandne cilje z name- ker očitno zaradi veljavnih restrikcij na področju nom, da bi promovirali »italijanski značaj lokalne tiskanih slovenskih medijev, ni želela prilivati olja umetnosti«. Seveda so se pri tem oblasti, zlasti na na ogenj, ter je javnost obvestila zgolj o njenem tržaškem in goriškem območju zavedale občutljivo- zaprtju (Giorgi, 2014/15, 109). sti novih razmer v odnosu do drugorodnega slovan- Ob umetniški razstavi v Trstu, 7. junija 1927, je skega prebivalstva, ki so ga želele čimprej v polni Edinost zapisala: meri integrirati med italijanski živelj. Nacionalna pripadnost se je seveda kar najhitreje manifestirala Malo je bilo doslej naših umetniških razstav zlasti na področju kulture, a je področje umetniške v Trstu, in kolikor jih je bilo, so bile le medla ustvarjalnosti vendarle poiskalo tudi poti medse- slika naše upodabljajoče umetnosti. Kdor bi bojnega sodelovanja, zlasti na goriškem območju. sodil po teh, bi imel čisto zgrešeno mnenje o Slediti je možno nekaterim poskusom širjenja in kvaliteti naše slikarske umetnosti, kajti čeprav se sprejemanja nekaterih elementov Marinettijevega je naša upodabljajoča umetnost razvila precej futurizma, najprej ob razstavi v Gorici, z delova- pozno, se je razvila v zadnjem času s tako hitrim njem nekaterih uveljavljenih umetnikov, kot npr. tempom, da lahko rečemo, da koraka vštric z 93 MED BENETKAMI IN DUNAJEM umetnostjo drugih večjih narodov. Zdaj imamo obstoja in popularnosti, zagotoviti niti zadostnega poleg Groharja, Jame, Jakopiča in drugih, že tudi razumevanja med inteligenco, ki ga je imela le za Tratnika, oba Kralja, Kosa, Pilona, Spazzapana, zanimiv pojav in učvrstiti ugleda zaradi svojega Černigoja in druge, torej od impresionistov do destruktivnega značaja. ekspresionistov, futuristov in konstruktivistov. Ta splošna dezorientacija v mentaliteti, beremo Trst je starokopiten. O teh novejših strujah se kaj v nadaljevanju, se je odražala tudi v dejstvu, da težko poučiš še pri italijanskih razstavah, zato so se časopisni polemiki, kritiki in ustvarjajoči pa je tržaško občinstvo pri količkaj modernejši umetniki, obračali naravnost na politične stranke razstavi zbegano. Že s tega stališča se mi zdi s prošnjo, naj naredi konec tej zmešnjavi in naj razstava pri Sv. Ivanu velikanskega pomena, ker z odločno roko pokaže novo smer. Kakor je to je nekakšen prehod iz impresionizma v moder- videti naivno, se je vlada resno ukvarjala z mislijo, no hotenje. Ta razstava nam je tudi v dokaz, da omejiti število razstav, omejiti s tem tudi epidemijo naši umetniki vkljub slabim razmeram v katerih umetniške ustvarjalnosti, ter tako dvigniti sedanji se nahajajo, vendarle delajo in napredujejo […] nivo umetnosti. Toda proti takemu samovoljnemu (Giorgi, 2014/15, 212–213). odločanju, so se z druge strani oglasili tudi najpo- membnejši možje, med drugimi Ugo Ojetti, tako Zanimiv je tudi članek z naslovom »Primorsko da je to vprašanje še danes odprto. A vladni režim pismo. Splošni položaj v umetnosti Italije«, obja- te naloge ni opustil: Gentilejeva šolska reforma je vljen v Narodnem dnevniku z dne 28. novembra prinesla – vsaj na področju pouka risanja, individu-1927, ki med drugim navaja: Fašizem ima v svojem alno, bolj umetniško vzgojo (med drugim je zadala programu, kot svojo najpomembnejšo nalogo, v nalogo učiteljskemu osebju, da stopi v kolikor te-bistvu pomladiti narod, preurediti državni ustroj snejši in oseben stik z upodabljajočimi umetniki), v duhu slavne tradicije rimskega imperija in ka- pripravlja pa se tudi poseben ukrep glede obvezne snejšega rinascimenta. V političnem, kakor tudi posesti umetnin, zbirk, po drugi strani pa je refor-gospodarskem pogledu, je to mogoče v večji ali ma nekoliko osvežila učni program na akademijah manjši meri izvedljivo, ker gre pri tem za čisto kon- s tem, da so zamenjali stare profesorje z mlajšimi, kretne, realne interese, toda v duhovnem pogledu, čeprav morebitnimi eklektiki in jutrišnjimi akade- posebno pa v umetnosti, je ta prenova neprimerno miki. Bil pa je tudi skrajni čas za vse to, saj so bile težja, ker je treba predvsem radikalno spremeniti do danes akademije le zaloge in zbirke mavčnih mentaliteto cele generacije. Tako se vidi, da je odlitkov, predlog in raznovrstnih draperij, tako starejša generacija zamenjala le politični pogled, da so bile na glasu, kot najbolj konservativne in a je v bistvu ostala pri starem. Povsem naravno je, preživele v Evropi. da je novi režim obrnil pozornost nase predvsem Medtem pa je fašizem, zaključuje avtor, podob- v dejstvu, da ni najti mlade, močne osebnosti, ki no kot boljševiški režim, razširil svojo politično bi znala s svojo avtoriteto in notranjo silo, ljudske bojno taktiko tudi na ostala področja kulturnega mase potegniti za seboj, kakor se je to zgodilo v življenja, s tem, da je ustvaril profesionalne sin- političnem življenju naroda. dikate in tako tudi tiste za umetnike. Naivno bi Ker hoče fašizem, nadaljuje list, delovati v bilo pričakovati, da bodo ta stanovska združenja znamenju mladosti, bi bilo pričakovati, da se bo vzgojila nove generacije, ali da jih vsaj obvarujejo obrnil tudi v umetnosti za sodelovanje k najbolj lakote, ker so podobne institucije večinoma zgolj ekstremni levici. Toda pri trenutni dezorientaciji, opora šibkejšim, kakor pač povsod. Vendar imajo bi bila izbira dokaj težka. Zlasti v Italiji je bila ti sindikati vendarle nekaj vzgojnega, več pragma- slika umetniške ustvarjalnosti nadvse kaotična: tičnega, ker imajo od politične stranke poverjen najburnejši akademizem in profesionalizem na eni mandat in nalogo, da osvežijo sedanjo generacijo strani, zakoreninjen v bogati tradiciji in favorizi- in predvsem, primerno vzgojijo nov naraščaj (Gior- ran na državnih akademijah, na drugi strani pa v gi, 2014/15, 250). diametralnem nasprotju Marinettijev futurizem kot Leto 1927 je bilo dejansko v določenem smislu smela gesta mladostne prenapetosti, ki je hotela prelomnega značaja, saj so bili s tem letom mnogi razrušiti vse vezi s preteklostjo. Toda Marinetti- časopisi, zlasti dnevniki, prepovedani, založniška jev futurizem, čeprav že predvojni propagandist dejavnost pa se je skrčila na minimum. O nadaljnji skrajnega nacionalizma in zatem prvi pripadnik kulturni, zlasti pa umetniški dejavnosti je odslej fašizma, si ni mogel tekom svojega dolgoletnega poročal zgolj italijanski tisk, redke pa so bile in- 94 OZADJA IN RAZLOGI ZA EVAKUACIJO UMETNIN IZ JULIJSKE KRAJINE V VILO MANIN V PASSARIANU formacije tudi v okviru slovenskega emigrantskega pa je Rim pohitel in skupaj s Parizom in Londonom tiska na jugoslovanskih tleh. izdal deklaracijo o avstrijski neodvisnosti. Ne glede V Trstu se je po letu 1927 razmahnila razstavna na to si je Italija s tem zagotovila pravico do stalne- dejavnost predvsem v okviru fašističnega sindikata ga vmešavanja v notranje politične zadeve Avstrije lepih umetnosti (Sindacato Fascista delle Belle in Madžarske. Podpis Rimskih protokolov je bil Arti), do neke mere je bilo možno individualne nedvomno velik uspeh italijanske zunanje politike, razstave prirejati le v okviru privatnih galerij. Vse ki je po eni strani onemogočila francoske načrte na to je vodilo do postopnega zapuščanja primorskega območju Podonavja, po drugi strani pa zavrla nem- protora; Pilon se je napotil v Pariz, Spazzapan v To- ške aspiracije po tem prostoru. Hitler se je ob podpi- rino, nekateri na jugoslovanska tla, kot npr. Čargo, su Rimskih protokolov zavedal nevarnosti politične Bambič, Bucik, Sirk in Stepančič. Zlasti Ljubljana izolacije na mednarodnem prizorišču, zato je začel je odprtih rok sprejela primorske umetnike in je iskati možnosti po zbližanju z Mussolinijem. To je že junija 1928 omogočila pregledno razstavo z na- končno privedlo do njunega srečanja v Benetkah, slovom »Slovenska moderna umetnost 1918–1928, vendar še vedno nista našla skupnega jezika glede s svojimi deli pa so nastopili: Čargo, Pilon, Spaz- Avstrije, kjer je kriza dosegla višek 25. julija 1934, zapan, Černigoj in Gorše., novembra 1929 pa so ko je prišlo do umora kanclerja Dollfussa. Duce je bili gostje na »Razstavi primorskih umetnikov«, o nemudoma na Brenner poslal italijansko vojsko, kateri pa ni veliko podatkov. ogorčeno obsodil atentat ter poudarjal odločnost Eden redkih, ki je svojo razstavno dejavnost na- pri obrambi avstrijske neodvisnosti. To je po drugi daljeval v Trstu v okviru fašističnega sindikata lepih strani povečalo napetosti z Jugoslavijo, medsebojne umetnosti, pa tudi po drugih italijanskih mestih, žalitve pa so dajale misliti na to, da Jugoslavija je bil Avgust Černigoj in sodeloval na skoraj vseh pripravlja preventivni napad na Italijo, kar pa je razstavah do leta 1941. Leta 1930 je sodeloval na krizo še poglobilo ob obisku kralja Aleksandra razstavi v Milanu, leta 1934 pa v Genovi. Karadjordjevića v Franciji oziroma ob atentatu nanj Nekateri so iskali možnosti tudi v širšem evrop- v Marseillesu, saj naj bi v ozadju atentata stali Ma- skem prostoru. Leta 1928 je skupina primorskih džarska in Italija (Klabjan, 2004, 123). Ne glede na umetnikov pod vodstvom Ferda Delaka pripravila težnje novega avstrijskega kanclerja Schuschnigga, razstavo v galeriji Herwartha Waldena v Berlinu ki je iskal rešitev izven okvira Rimskih protokolov, z naslovom »Mlada slovenska umetnost« (Junge se je imel Mussolini še vedno za branitelja Avstrije, Slovenische Kunst) (Giorgi, 2014/15, 127). pri tem pa je popuščal nemškemu pritisku, kar pa Za trideseta leta prejšnjega stoletja so bila sicer je postopno vodilo k anšlusu. Obenem je prišlo do značilna precejšnja nihanja v nemško-italijanskih zbližanja Rima in Berlina, ki se kaže v številnih di-odnosih, zlasti zaradi avstrijskega vprašanja. Mus- plomatskih korakih v poletnih in jesenskih mesecih solini je koval načrte, da bi skupaj z Avstrijo in leta 1936. Mussolini je 1. novembra med govorom v Nemčijo na področju političnega in gospodarskega Milanu odnose med Berlinom in Rimom označil kot sodelovanja ustvaril poseben blok, a je pri tem pu- »os Rim-Berlin«, okoli katere lahko sodelujejo vse ščal odprta vrata za zbližanje z Nemčijo oziroma evropske države, ki se »zavzemajo za sodelovanje državami Male antante. Sklenitev Balkanskega pakta in mir«. Temu v prid se je izjasnila tedanja vlada v začetku februarja 1934 med Jugoslavijo, Romunijo, Milana Stojadinovića v Jugoslaviji, Italija, Madžar- Grčijo in Turčijo, je italijansko zaskrbljenost o izgubi ska in Avstrija pa so 12. novembra 1936 na Dunaju lastnih pozicij, še okrepilo, zato je hotel Rim svoje podpisale tajni protokol, ki je predvidel tesno go- zavezništvo z Avstrijo in Madžarsko še bolj utrditi. spodarsko sodelovanje, priznanje italijanskega im- Duce je pri tem podpiral in vzpodbujal Dollfussova perija oziroma zasedbo Abesinije, izstop iz Društva diktatorska nagnjenja z namenom, da bi Avstrijo narodov in povezavo z nacistično Nemčijo. Njene zasukal v fašistično smer. Ta je v začetku leta 1934 in madžarske aspiracije po češkoslovaškem ozemlju dokončno stopil na fašistični voz, kar pa je februarja so bile vedno očitnejše, to pa je končno septembra 1934 privedlo do oboroženega spopada oziroma so- 1938 privedlo do münchenskega sporazuma, kjer je cialdemokratske vstaje. Ta je bila s posredovanjem bila zapečatena usoda suverene Češkoslovaške. Leto vojske zatrta, vlada je razpustila stranko, zaplenila 1939 je ob nemških zahtevah po Gdansku oziroma njeno premoženje, socialdemokratom pa odvzela »poljskem koridorju« privedlo 1. septembra 1939 mandat. Italijanska in madžarska vlada nista skrivali do nemškega napada na Poljsko, s tem pa tudi do svojega zadoščenja ob Dollfussovi zmagi, obenem izbruha druge svetovne vojne. Ob nemškem napadu 95 MED BENETKAMI IN DUNAJEM na Francijo je sodelovala tudi Italija, ki je 10. junija temu je izražala veliko bojazen pred jugoslovansko 1940 napovedala vojno Angliji in Franciji, čeprav je agresijo na Julijsko krajino, ki so ji veljale enake nekatere pripadnike generalštaba in zunanjega mi- metode defetizma kot italijanski vojski, kajti v tem nistrstva prevevala skrb, da zaradi minule abesinske primeru ne bi bila možna nikakršna »samoodločba« vojne in sodelovanja v španski državljanski vojni, hrvaške in slovenske manjšine na njenih tleh. Ne- na vojno še ni bila pripravljena (Piekalkiewicz, varnost vojne med Italijo in Jugoslavijo je zbujala v 1996, 281). italijanski komunistični partiji veliko skrb, kako bi Ob tem je ob prebiranju dnevnika Carla Some- se v takih okoliščinah obnašala slovensko-hrvaška de de Marca (Someda De Marco, 2020),59 zaznati manjšina (Kacin Wohinz, 1990, 459). občutek, da naj bi bila leta 1940 Italija v bistvu V Italiji je namreč že takoj po prvi svetovni voj- »žrtev tedanjih mednarodnih razmer, da je bila ni prevladovalo ultranacionalistično razpoloženje ogrožena in primorana stopiti v vojno«, ta nego- in edini, ki se je na italijanski strani zavzemal za tovost pa jo je vodila do odločitve, da se je junija kompromisno rešitev pri določitvi jugoslovansko- 1940 odločila za množično evakuacijo umetnin iz -italijanske meje, Leonida Bissolati, je zapustil celotne Julijske krajine (torej tudi iz Kopra, Izole in tedanjo vlado. V Kraljevini SHS so italijanska eko- Pirana) v vilo Manin v Passarianu, kjer so umetnine nomska blokada, postopanje italijanske vojske na ostale do kapitulacije Italije, 8. septembra 1943, zasedenih ozemljih, zasedba Reke, želja po zased- do konca druge svetovne vojne 1945 pa večji del v bi nekaterih ozemelj, ki so bila izven demarkacij- kraju San Daniele del Friuli, nato pa so jih prenesli ske črte, zavlačevanje priznanja novoustanovljene v Rim. Kraljevine SHS, vzpodbujanje nezadovoljstva in Najnovejšo »cvetko« v tem kontekstu predsta- separatističnih teženj na njenih tleh, zlasti v Črni vlja prispevek C. Crosera in D. Spagnoletta (Crose- Gori in na Hrvatskem, okrepili protiitalijansko ra & Spagnoletto, 2020, 223), kjer avtorja v op. 1 razpoloženje, tako da je skoraj celotno strankarsko (str. 223) neposredno navajata: »[…] Leta 1940 ob časopisje na jugoslovanskih tleh Italijo označilo izbruhu druge svetovne vojne, ko je Istro okupirala kot največjo nevarnost za svobodo in neodvisnost jugoslovanska armada, so postajali stiki Tržaškega mlade jugoslovanske države. V takšnem vzdušju nadzorništva čedalje težji […]«.60 Upoštevati je tudi jugoslovanska vlada ni razmišljala o kom-sicer potrebno, da je Komunistična stranke Italije, promisni rešitvi mejnega vprašanja, temveč je na ki je delovala v ilegali, videla veliko nevarnost pariški mirovni konferenci nastopila z zahtevo po pred »srbskim imperializmom« oziroma jugoslo- vzpostavitvi etnične meje skupaj z Gorico, Istro, vansko diktaturo, ne da bi upoštevala, da je bila Reko in celotno vzhodno-jadransko obalo, razen Jugoslavija napram Italiji vedno v defenzivi. Kljub Trsta, za katerega je predlagala status svobodnega 59 Carlo Someda de Marco, nekdanji direktor muzeja v Vidmu in dober poznavalec beneške in furlanske umetnosti, je vodil dnevnik o premestitvi oziroma evakuaciji umetnin iz Istre in Furlanije v vilo Manin od 10. aprila 1940 do 25. maja 1945. Nadzorništvo v Trstu ga je leta 1940 imenovalo za častnega konservatorja in mu poverilo zaščito umetniških del v vojnem obdobju (Hoyer, 2020, 8–9). 60 Iz navedenih dejstev, ki nimajo sicer nikakršne zgodovinske osnove, sklepamo, da sta hotela avtorja na določen način opravičiti sodelovanje Italije na strani nacistične Nemčije pri napadu na Jugoslavijo, 6. aprila 1941, njeno razkosanje in zasedbo južnega dela Slovenije z Ljubljano ter večjega dela Dalmacije s Črno Goro. Šlo naj bi torej za italijanski preventivni ukrep oziroma nujno zavezništvo z nacistično Nemčijo, da jugoslovanske zasedbene sile »prežene z Istre« in v nadaljevanju tudi sama krene v napad na tedanjo kraljevino Jugoslavijo. Predlog za sodelovanje s fašistično Italijo v operacijah proti Jugoslaviji, je nemška vrhovna komanda izdelala sicer že 28. marca 1941. Predvidene naloge italijanske armade so bile: obramba desnega krila nemške udarne skupine, ki naj bi prodirala z območja Gradca na črto Split-Jajce in eliminiranje jugoslovanske vojne mornarice, kasneje pa začetek ofenzive proti Albaniji. Prvotna naloga italijanske armade ni bila ofenzivne narave, saj so si jo pridržali Nemci, zato je 2. italijanska armada prodirala preko jugoslovanske meje počasi in previdno vse do 11. aprila 1941, ko je spričo poloma jugoslovanske vojske in naglega prodora 2. nemške armade, prešla v ofenzivo in začela zasedati slovensko ozemlje. General Robotti, ki je poveljeval XI. korpusu je v svojem dnevnem povelju naglasil, »da je potrebno na vsak sovražni napad, pa če je še tako neznaten, takoj odgovoriti. Sovražnik, ki stoji pred nami, sovraži nas, našo domovino in naše zaveznike. Zato je treba sovražiti in odgovoriti ostreje, kot on. Stojimo na mejah naše domovine. na pragu domače hiše« (sic!). Vojaška zasedba Ljubljane je za Italijane pomenila velik politični dogodek, 11. aprila 1941 pa je bila prvič potegnjena tudi demarkacijska črta med nemško in italijansko armado, ki pa so jo kasneje Nemci prestavljali na škodo Italijanov, kar je kaj kmalu pokazalo, koliko je bilo vredno italijansko- -nemško zavezništvo. Po Robottijevem poročilu je poveljstvo 2. armade postavilo 23. april 1941 kot konec operacij in začetek okupacije. Nekdanja rapalska jugoslovansko-italijanska meja je še vedno ostala v veljavi in zaprta za prebivalstvo Ljubljanske pokrajine (Mikuž, 1960, 60). 96 OZADJA IN RAZLOGI ZA EVAKUACIJO UMETNIN IZ JULIJSKE KRAJINE V VILO MANIN V PASSARIANU pristanišča in nevtralnost pod mednarodno zaščito. vzhodni meji ter zaradi nerešenega reškega vpra- Po drugi strani je italijanska vlada podlegla naci- šanja, se je na jadranskem območju za določen čas onalističnim strastem, zato je to vprašanje na mi- prava vojna sprevrgla v diplomatsko, v tem položaju rovni konferenci izzvalo mučne in žolčne razprave negotovosti pa se je po eni strani zakasnila juridič- in je vprašanje priznanja jugoslovanske države ter na in upravna ureditev »novih provinc«, po drugi njenih meja, še dolgo časa ostajalo na dnevnem strani pa se je zaostrila napetost med etničnimi redu mirovne konference (Šepić, 1970, 413).61 skupinami, ki so tu prebivale. Očitno tudi italijan- Če se torej na kratko ozremo najprej v razme- ski izobraženi krogi, razen redkih izjem, niso mo- re, ki so po prvi svetovni vojni oziroma rapalski gli dojeti, da so teror in nasilja ter raznarodovalne pogodbi leta 1920, nastale na tleh nekdanjega Av- težnje fašističnih oblasti vzpodbudile porajanje an- strijskega primorja, ki je bilo z italijansko zasedbo tifašizma oziroma sovraštva do fašističnega režima, preimenovano v Julijsko krajino, je potrebno na- najprej zaradi požiga Narodnega doma v Trstu, 13. glasiti povsem nov položaj in družbeno-politične julija 1920 in vrste drugih ustanov, pisarn, obratov, napetosti zaradi položaja, v kakršnem se je znašla tiskarn, trgovin in podobno, v obdobju med letoma številčno zelo močna slovensko-hrvaška manjšina. 1927–1930 pa z nasilno ukinitvijo še vsega tistega, Medsebojne odnose z oblastmi bi bilo možno urav- kar je ostalo od velike množice kulturnih ustanov, navati le v dialogu med obema komponentama, se gospodarskih organizacij, društev in krožkov na pravi med slovanskim in italijanskim življem (zlasti različnih področjih javnega življenja Slovencev na istrskih tleh). in Hrvatov v Julijski krajini. V obliki tigrovskega Po vključitvi Istre k Italiji bi režim, ki bi se gibanja se je rodilo organizirano protifašistično lotil agrarne reforme in razširjenja dvojezičnosti, ilegalno gibanje mladih na Goriškem, Tržaškem, s katero bi sicer med manjšim številom italijanskih Krasu in v Istri. Začel se je dolg protifašistični boj, posestnikov in italijanskega prebivalstva, povzročil ki je trajal vse do izbruha druge svetovne vojne, ko določeno nejevoljo, vendarle prispeval k stabil- je prešel v narodnoosvobodilni boj (Pahor, 2004, nosti in prestižu, poleg tega pa tudi italijanskemu 203). jeziku in kulturi doprinesel veliko koristi, ugleda in Ob zaostrovanju razmer, zlasti pa z zakonom moči, ki bi hkrati pospešili proces popolne italija- iz leta 1927, ko je fašistični režim prepovedal vse nizacije pokrajine. Namesto tega so, kot naglaša C. manjšinske organizacije in društva, so bile sloven- Schiffrer, uvedli režim, ki je bil zaslepljen od svojih ski in hrvaški manjšini odvzete še zadnje možnosti imperialističnih teženj in namesto, da bi ohranili za javno izražanje svoje narodne zavesti in čustev, nekdanji avstrijski davčni sistem, so vzpostavili ogrožen pa je bil tudi njen obstoj v celoti (Kacin novega italijanskega, ki se je kmalu, zlasti pa ob Wohinz, 1990). gospodarski krizi leta 1929, pokazal za pogubnega. Tudi nekateri »kritični« duhovi iz italijanskih Mnoge posesti so šle »na boben« ter prešle v last vrst, kot npr. S. Benco, ki po drugi strani niso mo- finančnih špekulantov oziroma kreditno-prodajnih gli skriti svojih antislovanskih stališč, je npr. leta zavodov in si lahko predstavljamo sovraštvo, do 1932 zapisal, »da gre pri miru, ki ga je vzpostavil vsega, kar je bilo italijansko. Italijanski jezik, daleč fašistični režim za »nasilno pomiritev ob fašistični od tega, da bi ga uporabljali za kulturni in družbeni netoleranci, ki je zaprla slovenske in hrvaške šole, razvoj, je v prvi vrsti služil za neizprosno pobiranje ukinila časopise, kulturne in športne krožke na ob- davkov, sodstvu, ki je odrejalo razlaščanje malih močju Julijske krajine« (Senardi, 2010, 33). Gre za zemljiških posestnikov, policiji, ki je z nasiljem pomiritev z izključevanjem, preganjanjem, nasil- vzdrževala red in fašističnim funkcionarjem, ki so nim izgnanstvom in raznarodovanjem, kar v svojih se okoriščali na njihov račun (Schiffrer, 1946, 27). delih obširneje obravnavajo E. Apih, A. Vinci, A. Kot središče Julijske krajine je predvsem Trst Apollonio in drugi (prim. Apih, 1966; Vinci, 2002; odseval kočljiva mednarodna in notranjepolitična Apollonio, 2004). vprašanja, ki so bila v prvih povojnih letih značilna Notranji negotovosti in nacionalnim napetostim za vzhodno-jadransko obalo. Zaradi razprave o na obmejnih območjih ob vzhodni meji ter s tem 61 Podrobneje o tej problematiki I. Murko, Meje in odnosi s sosedami, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2004. Avtor naglaša, da je bilo mejno vprašanje med Jugoslavijo in Italijo od samega nastanka nekdanje Kraljevine SHS pa vse do zadnjega časa, najtežje vprašanje meja naše države. Jugoslovansko-italijanska meja, kot je bila določena z rapalskim dik- tatom (1920) in »sporazumom« o Reki (1924), je praktično veljala do druge svetovne vojne, formalno pa do uveljavitve Mirovne pogodbe z Italijo, 15. 9. 1947 (Murko, 2004, 31). 97 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 64 in 65: Ferdinando Forlati (1882–1975), ing. in arhitekt, aktiven zlasti na območju nekdanje Julij-ske krajine, svoje ime pa je povezal tudi s prenovo številnih objektov in urbanih prostorov v predvojnem Kopru (levo); Piero Sticotti ( 1870–1953), arheolog, direktor Mestnega muzeja za umetnost in zgodovino v Trstu (desno) (Wikimedia Commons). Pavlu Karadjordjeviću zagotovi, da italijanska vlada ne bo ovirala razvoja Jugoslavije in ogrožala njene enotnosti in ozemeljske celovitosti. Knez Pa- vle je v pogovoru s francoskim odpravnikom poslov zagotovil, da se bo v odnosih z Rimom ravnal po nasvetih francoske vlade, kljub nelagodju, ki ga je v njem še vedno vzbujala Mussolinijeva nevarna in spletkarska politika (Pirjevec, 1995, 96). Popuščanje napetosti med Jugoslavijo in Italijo pa ni trajalo dolgo, saj je že italijanski napad na Abesinijo jeseni 1935, zlasti pa sankcije Društva narodov, h katerim je pristopila tudi Jugoslavija, sovražnemu odnosu slovanskega prebivalstva do te odnose znova skrhal. Vojna v Abesiniji in Hi-fašističnega režima, ki sta bila poglavitni razlog, tlerjeva revanšistična politika, sta poleg tega na da so italijanske oblasti že od samega začetka raz- evropski politični sceni, osamili Italijo in Nemčijo mišljale o umiku umetnin, kasneje pa še arhivov in ter ju privedli k sodelovanju. Nova povezava je knjižnih zbirk globlje v italijanski prostor, so se že Mussoliniju kmalu narekovala, da je odkrito stopil v tridesetih letih prejšnjega stoletja pridružili tudi na Hitlerjevo stran ter z nacistično Nemčijo (os napeti odnosi s sosednjimi državami, zlasti s Kralje- Rim–Berlin, 24. oktobra 1936) sodeloval v španski vino SHS. Njena notranja majavost in negotovost, državljanski vojni na strani generala Franca. je dajala fašistični Italiji velike možnosti za ma- Po italijanski zasedbi Abesinije, je konec leta nevriranje na tleh sosednje Jugoslavije in krepitev 1936 postopno vendarle prišlo do zbližanja med svojih ekonomskih in političnih pozicij na Balka- Italijo in Jugoslavijo, odnosi pa so se še okrepili nu. Že leta 1927 je bilo v jugoslovanskih političnih marca 1937 ob obisku italijanskega zunanjega krogih zaznati strah pred italijansko obkolitvijo ministra Galleazza Ciana v Beogradu. Sporazum in posledično njeno povezovanje s Francijo, ki je je zajemal tudi izboljšanje položaja slovenske in z naklonjenostjo sprejela uvedbo šestojanuarske hrvaške manjšine v Julijski krajini, večjo kontrolo diktature kralja Aleksandra Karadjordjevića leta nad delovanjem ustašev na italijanskih tleh in 1929. Ta je dokončno sprožila hrvaški nacionali- skupno spoštovanje albanske neodvisnosti. Ob zem in »ustaško« gibanje, ki je za svoje načrte in Stojadinovićevem obisku v Italiji, se je celo utrdilo bodoče akcije dobilo vso podporo Madžarske in prepričanje, da se je Mussolini odpovedal nameri Italije. Mussolinijeve metode v zunanji politiki so o delitvi Jugoslavije. se kmalu pokazale ob obisku kralja Aleksandra v V dramatičnih razmerah leta 1938, v katerih se Franciji oziroma ob atentatu nanj v Marseillesu, 9. je Evropa znašla po anšlusu Avstrije in po nemški oktobra 1934 (Pirjevec, 1995, 75). zasedbi Sudetov, ter po propadli münchenski konfe- Sprejem »Pravilnika za protizračno zaščito renci, je v Jugoslaviji prišlo do nekaterih sprememb. na italijanskih tleh« z dne 5. marca 1934, je bil Končno je prišlo do sporazuma s Hrvati, kapljo čez torej bolj ali manj le odraz nakopičenih zuna- rob pa je predstavljal drugi Cianov obisk Beograda, njepolitičnih razmer in napetosti, ki so v nekem januarja 1939. Ob tej priložnosti je prišlo do dogo- trenutku grozile, da se bodo sprevrgle v vojno, vora o razkosanju Albanije, Cianov obisk pa se je saj se je po eni strani kralj Aleksander še pred sprevrgel v pravo profašistično manifestacijo, kar obiskom Francije, ukvarjal z mislijo o preventivni je privedlo do Stojadinovićevega padca, obenem vojni z Italijo, po drugi strani pa se je Mussolini pa do nezadovoljstva v Rimu in Berlinu. Za razliko začel približevati Avstriji in Madžarski in z njima, od Britancev, ki so v tem času še vedno upali, da kot omenjeno, podpisal Rimske protokole. Atentat se Mussolini v vojni, ki se je napovedovala, ne bo na kralja Aleksandra v Marseillesu je v Beogradu priključil Hitlerju, je prestolonaslednik knez Pavle sprožil ogorčenje in psihozo ogroženosti, zato se še vedno kazal prezir do Duceja, zlasti potem, ko je Francija zelo trudila izboljšati odnose med Beo- je Italija aprila 1939 zasedla in priključila Albani- gradom in Rimom ter tako okrepiti proti nacistični jo. Kljub temu se je jugoslovanski zunanji minister Nemčiji svoje pozicije na evropskem jugovzhodu. Aleksander Cincar-Marković še istega meseca sestal Že marca 1935 je italijanski poslanik v Beogradu, s Cianom v Benetkah in »izrazil razumevanje« za grof Viola di Compalto dobil navodila, da regentu Ducejevo zunanjo politiko ter poudaril »prisrčnost 98 OZADJA IN RAZLOGI ZA EVAKUACIJO UMETNIN IZ JULIJSKE KRAJINE V VILO MANIN V PASSARIANU Slika 66: Beograd 1938, plakat z razstave »Italijanski portret skozi stoletja« (Wikimedia Commons). italijansko-jugoslovanskih odnosov«. Dva tedna kasneje je sam regent Pavle Karadjordjević prišel na uradni obisk v Rim, kjer so ga nadvse slovesno sprejeli, istočasno pa sta Mussolini in Ciano dala novega zagona ustaški dejavnosti in obenem gojila tesne stike z Vladkom Mačkom, odločena da po potrebi uporabita njega ali pa Anteja Pavelića za svoje načrte, kakor se bo pač zdelo bolj primerno. V tem obdobju se je hkrati pokazalo, kako sta se italijanska in jugoslovanska stran v medsebojnih odnosih posluževali področja umetnosti za lastno promocijo in propagando. Že ob koncu leta 1936 je dopisnik agencije Stefani in uslužbenec itali- janskega poslaništva v Beogradu, Corrado Sofia, fašističnemu režimu predlagal, da se v odnosih z Jugoslavijo poslužuje učinkovitejše propagande in promocije na umetniškem področju z organizacijo večjih in odmevnejših razstav, predavanj, turistič- nih potovanj itd., saj klasična politična propagan- da na jugoslovanskih tleh ne bi naletela na plodna tla, ker tu na fašizem gledajo kot na »javno zlo«. Omenjena analiza in predlogi uglednega novinar- ja fašističnega obdobja dejansko niso ostali neo- paženi in so nadaljnji bilateralni odnosi v veliki meri upoštevali njegove sugestije. Tako je že ome- njena razstava »Italijanski portret skozi stoletja« (Ritratto italiano nei secoli) po svojem pomenu in obsegu za gotovo predstavljala najvidnejšo umetniško manifestacijo v predvojnem obdobju na jugoslovanskih tleh oziroma v zgodovini Kra- ljevine Jugoslavije. Šlo je za dogodek evropskega režim v odnosih s Kraljevino Jugoslavijo pripiso- značaja, ki se je odigral v tedanji jugoslovanski val v tistem času. Tveganje morebitnih poškodb prestolnici, pobuda pa je neposredno izhajala s ob samem transportu je kompenzirala režimska strani kraljevega namestnika, kneza Pavla Karad- propaganda, ki je s tem dosegla svoj namen. jordjevića, znanega ljubitelja umetnosti in pokro- Toda, ko je 1. septembra 1939 Nemčija napa- vitelja različnih kulturnih prireditev. Razstavo je dla Poljsko in je s tem izbruhnila druga svetovna organiziralo italijansko Ministrstvo za šolstvo ob vojna, je začel Mussolini znova kovati načrte o logistični podpori Beneškega bienala oziroma ob razkosanju Jugoslavije in priključitvi Hrvaške in sodelovanju jugoslovanskega Ministrstva za zuna- Dalmacije k Italiji. Obenem se je kljub britanskim nje zadeve. Pri tem je potrebno naglasiti, da je tudi pričakovanjem odločil, da bo italijanska armada za tedanjo fašistično Italijo razstava takega znača- ob Hitlerjevem napadu na Belgijo, Nizozemsko in ja in razsežnosti, predstavljala zahteven podvig. Francijo, slednjo napadla tudi sama, oktobra 1940 Do podobnih projektov je prišlo, kot omenjeno pa še Grčijo, s tem pa je bila Jugoslavija ob koncu zgolj dvakrat: leta 1930 v Londonu in leta 1935 v leta 1940 bolj ali manj ukleščena med obe sili osi Parizu. Razstavo v Beogradu so pričeli pripravljati na njunem osvajalnem pohodu po Evropi. že ob koncu leta 1937 ter pripravili seznam 115 V začetku vojne, junija 1940, je bilo v delavskih umetniških del, v glavnem portretov, ki so jih središčih Julijske krajine raztresenih na tisoče leta-izbrali iz 41 najvidnejših italijanskih muzejev in kov, ki so delavstvo pozivali v borbo proti fašizmu galerij ter privatnih zbirk. Neprecenljiva vrednost in vojni. Policija, zlasti pa OVRA, sta dobili znatne umetniških del, ki so jih – večinoma prvikrat – v okrepitve in nalogo, da morata nenehno nadzoro- tolikšnem številu poslali izven meja Italije, kažejo vati »notranjo fronto« in uničiti vse podtalne celice na izjemen pomen, ki ga je tedanji Mussolinijev KPI v obmejnih krajih. Zatiranje je postalo izrazito 99 MED BENETKAMI IN DUNAJEM šovinistično, saj so pričeli z množičnimi aretaci- vojaškega roka. Z vodjo Oddelka za trgovino in jami Slovencev, ki so jih sumili »prevratniškega« promet v Benetkah se dogovarjamo o prevozu ume- delovanja. Kmalu se je policijska dejavnost še bolj tniških del, ki so trenutno v Passarianu, v primeru, razmahnila in prizadela velik del aktivnega antifa- da bi se vojne razmere zaostrile. Dogovorila sva šističnega gibanja, tako med intelektualci, kot med se glede števila tovornih vozil, prevoza, plačila in proletariatom (Steffè, 1978). vojaškega spremstva«. V dnevniškem zapisu z dne Hitler in Mussolini sta Jugoslavijo silila naj pristopi 15. aprila 1941 pa preberemo: »Trije uslužbenci k Trojnemu paktu, do česar je prišlo 25. marca 1941, italijanskih državnih železnic so opravili inšpekcijo a je to v Jugoslaviji izzvalo demonstracije in vojaški v Passarianu z namenom, da bi organizirali prevoz puč, posledično pa tudi nemški napad, ki so se mu v primeru premestitve umetnin. Potrebnih je 10 pridružile še italijanske, madžarske in bolgarske vagonov. Umetnine bodo natovarjali v Codroipu. sile. Okupacijske sile so v skladu s svojimi apetiti Prevoz umetnin v srednjo Italijo bo trajal 12 ur. in politično-vojaško močjo, razkosale jugoslovansko Za prevoz umetniških del iz Passariana v Codroipo ozemlje. Pri tem je Italija zasedla Dolenjsko, Notranj- s furgonom in prikolico, potrebujemo tri dneve«. sko in Ljubljano ter iz zasedenega ozemlja ustanovila (Someda De Marco, 2020, 76–77). posebno Ljubljansko pokrajino (Provincia di Lubiana), Iz dnevniških zapisov torej očitno vejeta skrb v kateri naj bi Slovenci uživali vsaj omejeno kulturno in negotovost, koliko časa naj bi trajal spopad z avtonomijo in se s tem razlikovali od slovenskega ži- jugoslovansko vojsko in čvrsta odločenost pri- vlja v Julijski krajini. Zanimivo je, da je Italija z aktom stojnih služb, da umetnine prestavijo globlje v z dne 3. maja 1941 to ozemlje formalno priključila italijanski prostor (podobno kot v času prve sve- tedanji Italiji, kar je bilo v nasprotju celo z doktrino tovne vojne), če bi se vojna zavlekla, pri tem pa mednarodnega prava, kot so jo pred drugo svetovno Carlo Someda de Marco pravzaprav niti z besedo vojno zastopali nemški avtorji (Murko, 2004, 32). ne omenja italijanskega sodelovanja ob nemškem Ta kratek zgodovinski prerez naj bi hkrati ob napadu na Jugoslavijo, še manj pa njeno razkosa-dnevniških zapiskih Carla Somede de Marca, zlasti nje ter oblikovanje Ljubljanske pokrajine, pri tem v prelomnem obdobju 1940/41, ponudil tudi re- pa so, kot omenjeno, zlasti pomenljive njegove alno podobo tedanjih razmer, ki naj bi italijansko besede iz zaključka njegovega dnevnika, da bi se stran, kljub kaotičnim razmeram v Jugoslaviji, nje- nekoč v miru in svobodi, umetnine vrnile na kraj nemu vojaškemu zlomu in razkosanju, privedel do njihovega nastanka. V nadaljnjih poglavjih ravno odločitve, da je pričela z organizirano evakuacijo usoda umetnin in predmetov kulturne dediščine umetniških del in ostale kulturne dediščine z Istre iz Pirana, ki je tudi v povojnih letih, za razliko in Furlanije v vilo Manin v Passarianu, pri tem pa od Kopra, ohranil svojo nekdanjo urbano podobo, Carlo Someda de Marco dobesedno navaja: »Zaradi kaže na značilno dogajanje tedanjega časa in vojnih napetosti na Balkanu smo sprejeli odločitev, kljub nekaterim poskusom in prvim korakom ter da umetniška dela in Tiepolove freske v Vidmu težnjam italijanske in slovenske stroke po skupni dodatno zaščitimo pred »letalskimi napadi«, nekaj obravnavi piranske (sakralne) kulturne dediščine, dni zatem in sicer 11. aprila 1941, ko je v Ljublja- zaenkrat nista uspela zbližati (zlasti italijanskih) no že vkorakala italijanska vojska, pa zapiše »Na političnih krogov in ju privesti do skupnih stališč videmski prefekturi so pričeli postopek, s katerim in odločitev o rešitvi vprašanja restitucije umetnin bi uslužbence zbirnega centra oprostili služenja na njihovo izvorno mesto. 100 NASTAJANJE IN USODA UMETNIN TER LIKOVNIH ZBIRK V PIRANSKIH CERKVENIH IN POSVETNIH USTANOVAH V PRETEKLIH STOLETJIH Zgodovinskemu, urbanemu in kulturnemu ra- Benetkami leta 1283 in sicer ob svečanem zborovanju zvoju Pirana je posvečenih veliko del tako starejših celotnega prebivalstva, 14. januarja 1283 na dan sv. kot mlajših avtorjev obeh narodnosti, kar je po eni Andreja, pridobil veliko privilegijev in prednosti na strani moč pripisati obilici arhivskih dokumentov, ki področju trgovine in kulture in da je bil med vsemi dopuščajo podrobnejše raziskave njegove starejše istrskimi mesti tisto, ki je kljub dominaciji neke tuje upravno-politične, gospodarske in kulturne zgodovi- politične sile, ohranil svojo avtonomijo. ne, kjer je zlasti nepogrešljivo ime Pietra Kandlerja in Pod beneškim krilatim levom, nadaljuje, je njegovega temeljnega doprinosa k zgodovini in kul- Piran doživljal svoj razcvet in se hrabro upiral so- turni dediščini Pirana (prim. Knez, 2008, 125–147), vražnikom Serenissime ter za vekomaj ovekovečil po drugi strani pa njegova umeščenost v kulturni njeno naklonjenost. Kot simbol te ljubeznive na-prostor po letu 1945 oziroma 1954, ki je omogočal klonjenosti in upanja, da se bo nekega dne združil drugačen in mestoma bolj kritičen ter objektiven z Benetkami in celotno Italijo, služi podoba leva pogled na njegovo zgodovinsko preteklost oziroma sv. Marka, prisotna na tolikih mestih po Piranu, njegovo kulturno dediščino. bodisi na fasadi občinske palače, na vratih solnih V zadnjem poglavju svojega dela z naslovom skladišč, na obzidju in mestnih stolpih, a še bolj kot »Vita Istriana. Pagine di storia e di arte«, avtor Ignazio v kamnu, ga je zaznati v duhu in srcih meščanov, Domino (1929a, 6–81), Koper in Piran označuje kot katerih družine so se skozi stoletja ovekovečile s dva »bisera Jadrana«. Tedanjim časom in prevladujo- svojimi pripadniki, med katerimi so se mnogi oven- či ideologiji primerno, glede Pirana naglaša, da je ne čali s slavo na različnih področjih javnega življenja le po svoji arhitekturi, zunanjem videzu in običajih, (Domino, 1929b, 95).62 najbolj beneško mesto Istre (la città più veneziana Med mestnimi komunami, ki so se oblikovale v dell'Istria), temveč tudi po svojih najpodrobnejših obalnem pasu istrskega polotoka, je Piran zaradi detajlih in značilnostih. svoje ugodne lege, rodovitnega zaledja, zlasti pa solne proizvodnje, že ob svoji podreditvi Beneški Piran, katerega podoba se zrcali v prosojni morski republiki 26. januarja 1283, kot je razvidno iz vda- gladini, iz katere se zdi, da se je dvignil kot po nostne listine, dejansko postajal eno vodilnih in magični čarovniji, je eden od najbolj očarljivih najbogatejših mest na tleh nekdanje beneške Istre. krajev istrske obale, tistih, ki sami po sebi nudijo Mestna naselbina se je skozi stoletja oblikovala kot izjemno zanimanje zaradi svojih slikovitih ulic in pristaniško mesto z notranjim pristaniščem – man- trgov, izbranosti in harmonije svojih linij, ljube- dračem na južnem predelu, na severnem slemenu znivosti njegovega prebivalstva in njegove razi- piranskega rta pa je zrasla župna cerkev sv. Jurija grane vedrosti, tako značilne za italijanska mesta. znotraj obzidja, ki se je spuščalo proti mandraču. Zato želimo in priporočamo, da ga obiščejo vsi Najzgodnejša pozidava cerkvenega kompleksa na Italijani ali pa vsaj tisti, ki prihajajo iz Trsta. Od vrhu vzpetine je bila nekoliko drugačna od podo- tu je namreč možno pripotovati do Pirana v dobri be, ki se nam nudi danes, saj je rezultat posegov, uri z vsem udobjem, ki ga nudijo obalni parniki, ki ki so jih izvajali med letoma 1580 do 1700, to je vsakodnevno povezujejo Trst s Puljem. Vožnja, ki v času največje ekonomske blaginje in kulturnega je zlasti prijetna v poletnem času, takoj po izplu- razcveta Pirana. Znotraj obzidja, ki je obdajalo tju iz Trsta nudi prijeten pogled na samo mesto in piranski castrum oziroma castellum, se je že v 11. celoten tržaški zaliv z miljskim in koprskim zali- stoletju vzpenjala cerkev sv. Jurija, od tu pa se je vom. In v prvem delu te poti, ki je najbolj slikovit, obzidje, ki je oklepalo tri mestne četrti (Mugla, se velja pomuditi tako pri Kopru kot Piranu, dveh Domo in Misana) spuščalo proti notranjemu pri- najbolj izvirnih biserih Jadrana. stanišču, ki je skupaj s četrtjo Campo do sredine 15. stoletja ostajalo zunaj mestnega obzidja. Vanj Ko govori o izvoru Pirana in njegovi starejši zgo- je bilo vključeno šele v času turške nevarnosti, dovini, pripominja, da je šele ob svojem zbližanju z perifernejša Marciana pa je sledila razvoju četrti 62 Citirane misli in besede I. Domina je seveda potrebno gledati v kontekstu časa, v katerem je njegovo delo nastalo in sicer v času fašističnega režima, saj o tem govori že samo posvetilo na prvi strani: »Bratom iz Istre, pod fašizmom znova posvečena v zmago- viti domovini« (Ai fratelli dell'Istria riconsacrata dal fascismo alla patria vittoriosa); najnovejšemu prerezu odnosov med Piranom in Benetkami v obdobju 1283–2003, je Društvo za zgodovinske in geografske študije v Piranu / Società di studi storici e geografici Pirano, decembra 2008 posvetilo posebno okroglo mizo in prispevke objavilo v društvenem glasilu Acta historica adriatica, 3, 2008 pod uredništvom Kristjana Kneza; dragocen prispevek o tem tudi v delu Pirano. Le nostre radici (1987). 101 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 67 : Piran, značilna podoba Tartinijevega trga z mestno hišo in župno cerkvijo sv. Jurija pred prvo svetovno vojno (Simič Sime, 2000, 55). Slika 68: Relief beneškega leva nad vrati Marciana, nekdanjim najznačilnejšim vhodom v mesto, zgrajenim v renesančnem slogu (foto: D. Darovec, 2024). fondamenta nuova, po letu 1579 pa so z vrsto gradbenih posegov preuredili še beneški arzenal. Že leta 1581 je Francesco Sansovino v delu Venetia città nobilissima e singolare zapisal: »Beremo, da so naši v prvih časih hoteli poka- zati enotnost in enakost v vseh rečeh, zidali so v skladu z zakonom Daula, vse hiše so bile enako visoke, vendar pa jih je potem bogastvo, ki se je kopičilo zaradi trgovanja, ki je bilo vselej živec te Republike, dvigalo in nižalo glede na apetite graditeljev«. V začetku 16. stoletja je hkrati Ja- copo de'Barbari za Benetke izdelal perspektivični mestni načrt, ki je narisan na povsem enak način, kakršnega poznamo tudi iz vedut naših obalnih mest (Brglez, 2005, 54). Campo , na kar kaže tudi podatek o gradnji vodnja- Za razliko od Kopra in Izole, ki sta se razvila na ka v Marciani iz leta 1316, ko je bila tudi ta, v prvi otoški površini, se je Piran, kot omenjeno, razvil polovici 16. stoletja, vključena v mestni teritorij na polotoku in sicer v petih fazah. Zahodni in (Mihelič, 1995, 7–14). obenem najstarejši del (Punta), je zrasel na rtiču Taka urbanistična podoba Pirana pa seveda dokaj in bil že v 7. stoletju obzidan, hkrati pa se je v hitro zahteva širši razgled in primerjavo s tedanjimi tem predelu izoblikovalo jedro poznejše naselbi- Benetkami, ki so postajale tudi v urbanem pogledu ne s Starim trgom (Piazza Vecchia), kjer je stala vzorec in cilj posnemanja mnogih sredozemskih prvotna občinska palača, razraščanje mestnega mest. Piran v tem pogledu ni bil nikakršna izjema in jedra pod beneško dominacijo pa se je začelo njegova urbana podoba to le potrjuje. Benetke so v postopno pomikati proti notranjemu mandraču. nekem smislu izumile nov tip mesta, ki je temeljilo Novi mestni četrti Porta Campo in Marciana sta na razčlenitvi in conski porazdelitvi mestnih funkcij, se v urbanističnem smislu razvili ravno pod moč- ločenih s prometnimi žilami in odprtimi prostori, nim vplivom beneškega kulturnega prostora, saj kar je predstavljalo rajonsko razdelitev največjega se je oblikovanje osrednjega mestnega prostora obsega, ki so jo izvajali razumno in z veliko mero zgledovalo po urbani zasnovi Benetk, konkretno z pozornosti do zaokroženosti sosesk, hkrati pa so kar osrednjim Markovim trgom, ki ga obkrožajo najpo- najbolj skrajšali zamudno in potratno »pot na delo« membnejše javne zgradbe (Kovač, 2009, 158–180). (Brglez, 2005, 52). Izgradnja piranskega pristanišča se omenja že v V času od sredine 16. stoletja dalje so Benetke tridesetih letih 14. stoletja, s tem, da je notranje dosegle tisto stopnjo razvoja pozidanega prostora, pristanišče že v tem času postajalo funkcionalno ko lahko začnemo govoriti o renovatio urbis, ven- središče mesta, kar med drugim dokazuje tudi vrsta dar prenova ni prisegala na brezpogojne novosti, imenitnih komunalnih zgradb, ki so se sem selile temveč se je ob vsiljeni in pogojeni prostorski s prejšnjega mestnega središča na Starem trgu. Ob kontinuiteti vračala k staremu – hkrati z mestni- mi odloki, ki kažejo na željo po urbanističnem discipliniranju gradenj. Poziv k zmernosti gradenj iz leta 1557, ki naj bi omejil pretirano pozidavo dokaj omejene mestne površine, kjer je bilo hiše možno postavljati le na dva načina: v vrsto (na dolgo, vendar zelo ozko parcelo z vrtom oziroma dvoriščem, ki je za hišo segalo do kanala) in na vogal (na zemljišče, ki ni imelo vrta in neposre- dnega dostopa do kanala, okna pa so z njega gle- dala na dve ulici, vodni in kopni). V času velikih javnih gradenj, kmalu po kugi leta 1580, sledimo v letih 1587/88 izgradnji kamnitega mostu na Ri- altu, leto kasneje zidavi novih zaporov in gradnjo 102 NASTAJANJE IN USODA UMETNIN TER LIKOVNIH ZBIRK V PIRANSKIH CERKVENIH IN POSVETNIH USTANOVAH Slika 69 in 70: Piran, vrata Marciana (levo) in v sodno palačo vgrajena vrata sv. Jurija (desno) (https://apartmapirano.si/blog/piransko-obzdije/). Slika 71: Beneški arzenal na Canalettovi upodobitvi, 1732 (Wikimedia Commons). sv. Andreja, Marije Zdravja, sv. Mi- klavža pri obzidju, cerkev oziroma kapela sv. Mohorja in Fortunata, sv. Roka in sv. Miklavža v pristanišču (Mihelič, 1995, 10). Na Caprinovem tlorisu Pirana, za katerega je navedel, da ga je narisal na podlagi predloge iz 17. stoletja, vidimo potek obstoječega obzidja in njegovega neohranjenega dela. V nekdanjem obsegu je obzidje oklepalo domala celoten polotok, razen nad strmim pobočjem, ki je bilo utrjeno z mogočnimi oporniki, ki so zagotavljali varnost in trdnost mogočnemu kompleksu cerkve sv. Jurija in je bil sam po sebi nedo- stopna trdnjava, ter na severnem predelu, kjer je narava prav tako novem glavnem trgu – plathea communis – se omenja sama poskrbela za učinkovito obrambo. Obzidje je gradnja nove komunske palače, v začetku 14. stoletja s svojim potekom sledilo obrisom polotoka, na ko- novega žitnega skladišča (fonticum), v prvi četrtini penski strani pa se je trikrat prelomilo v smeri proti 14. stoletja pa so opravljali dela tudi na mestni loži jugovzhodu, vedno prečno na hrbet Mogorona, tako ( loggia). Že leta 1222 se omenja gradnja piranskega da se je nazadnje sklenilo v utrjen obroč. Sodeč po špitala (ospitalis), gostišča (hostaria, hospitium), me- ohranjenih mestnih vedutah, zlasti na slikah »Ma- stne klavnice (beccaria), pekarne (furnus, pistrinum, dona z otrokom in svetniki« (V. Carpaccio, 1518), pancogollaria), prodajalne in obrtne delavnice (sta- »Piranski mestni očetje« (D. Tintoretto, konec 16. cio), v drugi polovici dvajsetih let 14. stoletja pa se stol.) in »Prikazovanje sv. Jurija« (A. de Coster, 1706) omenja še ena gradnja mestnega gostišča (hostaria). V sklepamo, da je bilo obzidje v vsem svojem obsegu tem času je bila v razmahu že tudi gradnja cerkvenih utrjeno z obrambnimi stolpi pravokotne oblike, v objektov; v prvi četrtini 14. stoletja so tekla popravila obzidnem pasu Punte pa so bili glede na siceršnjo na cerkvi sv. Jurija, ob kateri je bilo glavno piransko razporeditev, verjetno več kot samo trije, ki jih lahko pokopališče, pričela so se gradbena dela na cerkvi in sicer razberemo iz Caprinovega načrta. Ponekod je Samostanu sv. Frančiška, kjer je bilo prvotno tudi eno bil obzidni pas v vrhnjem delu večinoma obrobljen od pokopališč, v prvi polovici 14. stoletja je sledila izgradnja cerkve sv. Donata in sv. Pelegrina, pred sredino 14. stoletja pa so že obstajale tudi cerkve sv. Klementa, sv. Andreja, sv. Štefana, sv. Jakoba, sv. Petra, sv. Miklavža, sv. Marije, sv. Martina in sv. Ulrika, v načrtu starega Pirana iz Caprinovega dela L'Istria Nobi- lissima (Caprin, 1968, 124–125), pa so označene še: cerkev sv. Jurija s stolpom in krstilnico, cerkev sv. Pelegrina, Marije Tolažnice, Marije Snežne, sv. Frančiška, kapela sv. Ja- neza, Samostan sv. Frančiška, kapela sv. Katarine, cerkev sv. Filipa, sv. Petra, sv. Štefana, sv. Donata, kapela sv. Jakoba pri vratih Campo, cerkev 103 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 72: Načrt Pirana (po Caprin, I, 1968, 124–125) na podlagi predloge iz 17. stoletja. Slika 73 in 74: Piransko mestno obzidje na območju Mogorona (Wikimedia Commons); detajl obrambnega stolpa z Rašporskimi vrati (desno) (Foto: D. Darovec). zgovorno vlogo v urbanističnem razvoju mesta. Z njim lahko tekmuje le še poznosrednjeveško obzidje s pravokotnimi stolpi in Rašporskimi vrati, ki so ga na skrajnem vzhodnem robu pričeli postavljati v sedem- desetih letih 15. stoletja, prilegajoč ga v loku prek Mogorona vse do morja. Preoblikovanje mestne vedu- te na omenjeni dominantni točki z župno cerkvijo, je svojevrstno dejanje oziroma nenavaden, a pomenljiv obrat, ki govori o nadvse občutenem ustvarjanju me- stne podobe. Prvotni prostorski organizem, ki sega s pozidavo župne cerkve sv. Jurija v 14. stoletje, je dobil povsem drugačno podobo ob rekonstrukcijah v prvi polovici 17. stoletja, potem ko se je pod cerkvijo ob mandraču že v gotskem obdobju dokončno izobliko- valo mestno jedro z najpomembnejšimi komunskimi z gibelinskimi merloji, kot je bilo v navadi v istrskih in javnimi ustanovami, kot osrednji piranski urbani- mestih in je še danes v izvirni podobi vidno na delu stični motiv. Zvonik beneškega tipa z osmerokotno obzidja, ki se vzpenja prek pobočja Mogorona (Br- krstilnico na vzhodni strani ob prezbiteriju, tako kot glez, 1997, 142). ju vidimo danes, sta s svojo pojavnostjo in lego, sku- Sicer pa so zunanjo podobo Pirana v 17. stoletju paj s samo cerkveno zgradbo (1595–1637), krajinsko označevali številni vinogradi (vigna), vrtovi (orto), hle- najbolj markantna in znakovno najzgovornejša prvina vi (stalla), skladišča (magazin, magazzenetto), stolpi piranske mestne vedute (Bernik, 2000, 38–51). (torre), oljarna (torchio), peč (forno), mesarija (becca- Podrobnejši oris piranske vedute sicer podaja ria), kot donosni komunalni objekti pa so omenjene Pietro Nobile (1774–1854) v delu »Viaggio artistico tudi štiri oljarne, ladjedelnica v Marciani oziroma attraverso l'Istria« (1815) (Bradanović, 2012, 82–84), četrti Domo. V prvih desetletjih 17. stoletja je korenito kjer neposredno navaja, da je bila veduta piranskega prezidavo doživela župna cerkev sv. Jurija, ki je dobila polotoka privlačen motiv za popotnike, ki so pluli nov obok ob glavnem oltarju, dozidali so ji nov zvonik vzdolž vzhodne obale Jadrana z osrednjim dominan- na drugi strani od prejšnjega, v smeri proti Punti (na tnim klifom in pozidanim platojem cerkve sv. Jurija, mestu starega zvonika) pa je nastala nova fasada. zlasti njenega zvonika in oktogonalnega baptisterija V temeljnem orisu gre torej za izjemno ugodno, z nekdanjim pokopališčem. Gre obenem za edino privlačno in slikovito mestno nasel- bino, kjer sta bila urbano jedro in cerkveni kompleks v historičnem in urbanem razvoju skozi stoletja soodvisna, a hkrati enakovredna (Karinja, 2013, 3). V krajinski sliki Pirana, ki je med najbolj slikovitimi ob Jadranu, o čemer nas prepričuje tudi poetično občuteni zapis njegove vedute v grafični upodobitvi J. Lavalléja,63 ima dinamično in poudarjeno izrisan kompleks sakralnih objektov na hri- bu nad osrednjim trgom z mandra- čem s semantičnega stališča posebej 63 »Ob polnem brezvetrju so se znašli pred mestecem Piranom, zgrajenim na polotoku, ki sega v tržaški zaliv. Mestece je dokaj sliko- vito: dolgo sprednjo stranico tvori vrsta hiš, ki so okusno grajene in nabrežje, ob katerega butajo valovi, medtem ko se na vzpetini nad središčem mesta, začrtuje silhueta mogočnega cerkvenega poslopja z visokim zvonikom, ki stoji ločeno od njega. Na levi strani, vrh vzpetine, je videti gotsko obzidje starega gradu, katerega line in zobčastimi zaključki dajejo pokrajini nenavadno impresiven izraz. Pobočje hriba, poraslo z drevesi, je polno zelenja in kamnitih razvalin. Veriga visokih gora v daljavi, razmejuje horizont in njihovo nagubanost od prijetne svežine in ravnih površin v ospredju« (Lavallée, 2017, 109). 104 NASTAJANJE IN USODA UMETNIN TER LIKOVNIH ZBIRK V PIRANSKIH CERKVENIH IN POSVETNIH USTANOVAH Slika 75: Joseph Lavallé, Veduta Pirana (Lavallé, 2017, 109). Slika 76 in 77: Kompleks župne cerkve sv. Jurija s krstilnico (levo); pogled na fasado župne cerkve s prve polovice 17. stoletja (desno) (Wikimedia Commons). monofore, ki so nastajale po vzoru Benetk. Seveda je potrebno paralele vedno iskati v bližnjem prostoru in s tem odnos javne in privatne gradnje v Piranu med 13. in 16. stoletjem ob že omenjenem beneškem vzoru, lahko povežemo tudi z bližnjo Izolo, čeprav naj bi bil piranski urbani razvoj v severno-jadranskem prostoru morda bližji rabskemu (Bradanović, 2012, 84). V ozkih in vijugastih ulicah Pirana ni veliko stavb, vsaj ne toliko ohranjenih, ki bi nedvoumno izpo- vedovale svoj gotski izvor, nekaj pa jih vendarle srečamo v Verdijevi in Levstikovi ulici, zlasti tisto v Bolniški risbo Pirana s tušem v celotni zbirki. Na levi strani ulici v obliki »viseče hiše« z dekorativno bogato trifo- impresivne vedute, upodobljene z morske strani ozi- ro v prvem nadstropju. Najznačilnejši primer gotske roma z ladje, je P. Nobile upodobil vrhnji del obzidja arhitekture pa je prav gotovo »Benečanka« s svojo z gibelinskimi zaključki, sledi zvonik frančiškanske subtilno in igrivo zunanjščino, plastično poudarjenim cerkve, na desni strani pa izza Pusterle, Punte in prvim nadstropjem, kar je sicer značilno za gotske cerkve sv. Klementa, obris mesta. Na risbi, ki pri- stanovanjske objekte. Z bogastvom kamnoseškega kazuje nekdanji piranski mandrač oziroma notranje detajla sodi med najkvalitetnejše stavbe beneške pristanišče z zgradbami, ki so ga obkrožale (današnji gotske arhitekture iz sredine 15. stoletja. Pretirana Tartinijev trg), lahko do neke mere potrdimo, vsaj v dekorativnost zunanjščine in orientalski pridih v njeni detajlu, izvirno gotsko pročelje cerkve sv. Petra, ki je fakturi terjata, da iščemo atribucijo v krogu beneških bila leta 1818 radikalno preurejena ravno po načrtih arhitektov tistega časa, medtem ko so druge piranske P. Nobilea, medtem ko je nekdanjo občinsko palačo gotske stavbe, tako kot v Kopru in Izoli, manj ambi- z beneškega obdobja, porušeno leta 1877, označil ciozne. V strukturnem pogledu nadaljujejo vzorce, ki le s skico v primerjavi z dovršeno risbo na Tischbe- jih je vzpostavila že romanika: pritličje je služilo za inovi litografiji. Nobile je, četudi skicozno, dovolj shrambe ali skladiščni oziroma poslovni prostor ter natančno dokumentiral niz upravnih oziroma bival- hleve, nadstropja pa za stanovanja (Bernik, 1972, 80). nih zgradb tedanjega Pirana in dokumentiral četrt Campo s stavba- mi, ki jih je piranski patriciat gradil tekom 15. in zgodnjega 16. stoletja. Le del teh zgradb je bil kasneje barokiziran, npr. hiša Tartini v bližini cerkve sv. Petra, kakor tudi palača grofov Rigo iz leta 1765. Na risbi so še vidni slikoviti javni prehodi skozi šilaste gotske oboke, na mnogih pročeljih pa je še zaslediti tudi pozno- gotske in renesančne 105 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 78: P. Nobile, veduta Pirana z notranjo luko-mandračem, občinsko palačo, četrtjo Campo, župno cerkvijo sv. Jurija in obzidjem na Mogoronu (Bradanović, 2012, 84). Slika 79: Pogled na sečoveljske soline iz leta 1910 (El sal de Piran, 1999, 29). prelomu med 16. in 17. stoletjem – posebej, če ga merimo z merili vrednosti nepremične posesti – se kaže kot doba uravnoteženega gospodarskega življe- nja. Dejstvo, da so družinski poglavarji nastopali kot samostojni gospodarski subjekti, ocene premoženja v rokah posameznika omejuje na njegovo družino in ne na rodbinsko vejo, kar pa bi bilo vseeno možno sklepati spričo obsega nekaterih premoženj. V me- stu z nekaj nad 3.000 prebivalci, je bilo v Velikem svetu 126 članov, to pa je bil nabor, iz katerega so se rekrutirale vse mestne in komunske funkcije, zato je razumljivo, da so ostajale v rokah posameznikov precej daljši čas, kot je bilo predvideno v mestnem statutu. Iz virov je možno tudi razbrati, da so razen tega funkcije v okviru istih družin oziroma rodbin- Ožje mestno jedro Pirana je sestavljalo, kot skih vej, velikokrat prehajale iz roda v rod, kar je v omenjeno, tudi več cerkva: poleg župne cerkve sv. nekaj generacijah gotovo pomenilo precejšnjo mero Jurija, ob kateri je bilo glavno piransko pokopališče, »privatizacije« komunskih zadev in z njo neomejeno še cerkve sv. Klementa, sv. Andreja, sv. Štefana, sv. možnost za lažji ekonomski dvig, ki je bil značilen Donata, sv. Jakoba, sv. Petra, sv. Nikolaja, sv. Ma- zlasti za rodbini Petronio Caldana in Apollonio (Br- rije tolažnice, sv. Martina in sv. Ulrika ter cerkev glez, 2005, 166). Prvo desetletje 17. stoletja so Piran in Samostan sv. Frančiška. Samo ozemlje piranske pretresala družbena trenja med mestnim plemstvom komune je sicer zajemalo območje od roneškega (nobiles) in običajnim meščanstvom (populares) (o in strunjanskega rta prek Strunjana, piranskega rta, socialnih bojih podrobneje Pahor, 1972; Mihelič, Fažana, Seče, Sečovelj do Savudrije ter je merilo 1991). Številni so stopili tudi v duhovniške vrste. Od okoli 6.000 hektarjev. Obala nekdanjega piran- katoliških redov so imeli benediktinci v lasti Samo- skega območja se na več predelih strmo spušča v stan sv. Lovrenca in sv. Bassa, minoriti Samostan sv. morje, katerega primerna slanost in ustrezna klima Frančiška, observanti pa samostan na Bernardinu pri sta omogočala, da so na teh ravnicah nastale šte- Portorožu. V samem mestu in okolici je delovalo tudi vilne soline, zato je bila sol poglaviten produkt, ki več cerkvenih bratovščin. Največ vesti o piranskih je omogočal hiter ekonomski razvoj in blagostanje bratovščinah je možno najti v poročilih veronskega mestnega prebivalstva (Mihelič, 1985; prim. Pahor škofa Agostina Valiera, ki je leta 1580 vizitiral tudi & Poberaj, 1962–1964). piransko območje in naštel 21 bratovščin ter špital, Sredi 16. stoletja je Piran štel okoli 3.500 prebivalcev, tedanja družbena struktura pa je bila podob- na strukturi ostalih mest na istrskem polotoku. Vrhnji sloj je tvoril mestni patriciat, katerega položaj je bil ute- meljen z njegovim premoženjem; vanj so se uvrščali poleg domačinov tudi premožni tujci, zlasti bogati florentinski trgovci in Benečani. Mestni patriciat je bil nosilec po- membnejših služb oziroma funkcij v oblastnih organih; iz njihovih vrst so izhajali številni notarji, vicedomi pa tudi učitelji in mestni zdravniki. Višje sloje so poleg uglednih javnih služb in članstva v Velikem svetu krasili vzdevki, kot npr. nobilis, ser, signor, dominus, conte , itd. Čas na 106 NASTAJANJE IN USODA UMETNIN TER LIKOVNIH ZBIRK V PIRANSKIH CERKVENIH IN POSVETNIH USTANOVAH Slika 80 in 81: Najbolj znana piranska hiša »Benečanka« v svojem značilnem beneško-gotskem slogu, zgrajena sredi 15. stoletja (levo); gotska hiša s triforo stoji nad uličnim prehodom, nekdaj imenovanim vrata sv. Frančiška (desno) (Wikimedia Commons). ki je bil ustanovljen že leta 1222 in je bil so- lidno urejen. Prihodke je uporabljal za oskrbo revnih, z njim pa je upravljala bratovščina sv. Rešnjega telesa (Bonin, 2011, 56). Piranske brato- vščine so se, kot omenjeno, izkazale tudi pri obnovi župnij- ske cerkve sv. Jurija oziroma kot naročniki nekaterih slikarskih del, za umetnostna naročila v njej pa so bili zaslužni Valiera leta 1580 štel okoli 4.000 prebivalcev, bi torej tudi člani družin Furegoni in Visintin. Pomembna lahko posedoval od 600 do 800 knjig, ki naj bi bile so bila naročila pri slikarjih Ambrogiu Bonu, kakor razpršene predvsem med 20 uglednimi družinami, tudi pri Angelu de Costerju, Mathiasu Grempslu, kar bi pomenilo od 30 do 40 knjig na družino. »Da Gregoriu Lazzariniju in Giuseppeju Angeliju (Kamin jih nihče ne omenja, lahko pomeni, da jih niso imeli, Kajfež, 2012a, 63–80), s svojim premoženjem pa so ker so bile tako drage in s tem nedosegljive, ali pa je prispevale tudi k ureditvi zunanje podobe cerkva in obstajal še kakšen drug razlog« (Brglez, 2005, 177). oltarjev, pa tudi pri nabavi fanalov in druge proce- V svoji najnovejši študiji z naslovom »Obzorje sijske opreme, ki je ohranjena v piranskih cerkvah.64 duhà Istranov zgodnjega novega veka« (Mihelič, Stopnja izobraženosti oziroma pismenosti v Piranu 2023), Darja Mihelič naglaša, da se je za te po- verjetno ni bila kaj manjša od ostalih istrskih mest. misleke nenadejano našel odgovor v obliki doslej Knjižnice, ki so že v 16. stoletju postale običajna po- neznanega piranskega zapisa iz konca 16. stoletja, treba izobraženih slojev, lahko potrdijo prepričanje, ki oporeka trditvi, da knjig nihče ne omenja, saj v da je Piran v navedenem obdobju lovil intelektualni posesti enega (!) premožnega Pirančana navaja blizu ritem širšega prostora beneške terraferme oziroma sa- 370 knjig in rokopisov. Ne le da med njimi najdemo mih Benetk, s katerimi si je delil navade, praznovanja prevode Plutarha in Plinija, temveč so tu še številna in okus, postale pa so tudi vzor za njegovo urbano druga pretežno latinska dela grških in rimskih filozo- podobo. Avtorica dela »Zrno soli za imperij« (Brglez, fov, zgodovinarjev, teologov, pravnikov, antičnih in 2005, 177), Alja Brglez, na osnovi nekaterih izbranih renesančnih pesnikov, gramatikov in jezikoslovcev, virov, a tudi samih razmer, ki so vladale v mestu, je naravoslovcev, astronomov ter mnogih zdravnikov skušala razkriti urbanistično, bivanjsko in kulturno (Mihelič, 2023, 6). Iz Pirana je npr. izhajal Ambrosius podobo severozahodne Istre na primeru Pirana v Phoebeus (1485–1554), pisec moralno-filozofskega zadnjih desetletjih 16., predvsem pa v 17. stoletju dela De virtute aquirenda (Benetke, 1505), v piranski in mestno naselbino umestiti v širši okvir evropskega kulturno-intelektualni krog pa so sodili, kot bomo dogajanja. Pri tem posebej naglaša, da manjka seznam videli kasneje, Iohannes Baptista Goineus (Giovanni knjig, ki so jih premožnejši in bolj izobraženi meščani Battista Goineo) in leta 1534 v Benetkah zaslišani skoraj za gotovo imeli v svojih skriptorijih, iz njihovih Pirančani: Marco Petronio Caldana, Marco Antonio naslovov pa bi brali zgodbo o pogledu tedanjega pi- Venier, Giovanni Antonio Petronio in zdravnik Nicola ranskega meščanstva na svet in čas, v katerega so bili Colantonio po rodu iz Apulije. V 17. stoletju je bil umeščeni in ga živeli, saj je ravno v tistem času Evropa znan piranski intelektualec Nicolò Antonio Petronio dobila najpomembnejše prevode, a kdor je govoril Caldana, doktor obeh prav in sindik univerze v Pa-latinsko in italijansko, ni potreboval prevodov in pi- dovi, ki je med drugim služboval na dvoru cesarja ranski izobraženci so večinoma obvladali tako prvi kot Leopolda I. in si pridobil plemiški naslov, papež drugi jezik. Piran, ki je ob cerkveni vizitaciji Agostina Aleksander VII. (1655–1667) pa ga je leta 1664 64 O kiparskih delih oziroma opremi oltarjev baročnega obdobja v Istri in samih piranskih cerkvah, glej zlasti obširnejši prispevek M. Klemenčiča (2008, 251–288). 107 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 82: Pročelje cerkve sv. Frančiška ob minoritskem samostanu, ki so ga pričeli graditi leta 1301 (Wikimedia Commons). Piranski samostan je sprejel večino bratov iz ukinjenih samostanov, zlasti iz Kopra, Milj in Poreča, sem pa so prenesli tudi večji del premične dediščine ukinjenih samostanov v upanju, da se bo v doglednem času vrnila njihovim prvotnim lastnikom. Življenje in delovanje minoritov se je torej omejilo le na Piran in okolico. Od prvotnih 5 do 6 patrov se je s preselitvijo redovni- kov iz Milj, Kopra in Poreča z letom 1807 število piranskih mi- noritov povečalo na imenoval za poreškega škofa. Leta 1667 so mu so- več kot 20 (Maračič, 1992, 85). meščani postavili spomenik v prezbiteriju cerkve sv. Ob samostanih je dekret z dne 26. maja 1808 Jurija. Znamenit potomec družine Petronio Caldana predvidel tudi razpust vseh bratovščin, razen bra- je bil literat Marco Caldana (1651/55–1717), ki se je tovščine sv. Zakramenta. Razpust samostanov in izpopolnjeval na univerzi v Bologni, nato pa krajši bratovščin ter razlastitev njihovega imetja je bil čas živel na francoskem dvoru Ludvika XIV. in mu eden prvih ukrepov, ki je preobrnil tradicionalno leta 1687 posvetil pesnitev Clodiados v 12 knjigah tkivo tedanje istrske družbe in neposredno prizadel (Mihelič, 2023, 11). Ob koncu Beneške republike so avtonomno upravljanje z lokalnimi viri za socialno v Piranu izumrle nekatere stare plemiške rodbine, podporo in karitativno dejavnost. Njihov razpust je med njimi ena najuglednejših: Petronio-Caldana. povzročil negodovanje tudi zato, ker so jo izvajali Med predstojniki laičnih bratovščin sta bili med departmajski uradi, ki jih je vodil funkcionar z oči-najbolj uglednimi rodbini Furegoni in Venier, ki pa tnimi masonskimi nagnjenji – Francesco Gallo, ki sta bili pogosto v sporu s starimi plemiškimi rodbina- se ni oziral na specifičen položaj v tedanji istrski mi. Že v 18. stoletju pa se je v mestu oblikoval tudi pokrajini (Apollonio, 1998, 215). sloj bogatega meščanstva, sestavljen iz posestnikov, Oblastne težnje, da bi zaplenile tudi najbolj dra- ki so imeli velike zemljiške posesti na komunskem gocene »svetinje«, ki so bile povezane z relikvijami ozemlju, pa tudi solne fonde in so dajali vtis, da »svetih zaščitnikov«, so povzročile ljudske nemire, razpolagajo z velikimi vsotami likvidnega denarja kot npr. aprila 1807 v Piranu. Zahtevale so energično (Apollonio, 1993, 19). posredovanje istrskega prefekta Angela Calafatija, ki Do korenitih sprememb na cerkvenem in socialnem je preprečil najhujše s tem, je dal »svetinje« prenesti področju je prišlo šele v napoleonskem obdobju, ki ga pod zaščito lokalnim bratovščinam sv. Zakramenta. je v Istri najprej zaznamovalo obdobje Italijanskega kra- Če so v Piranu, Rovinju in Kopru taki ukrepi učin- ljestva (1806–1809), zatem pa obdobje Ilirskih provinc kovali, pa niso bili izvedljivi v manjših središčih (1809–1813). Že v prvem obdobju je prišlo do ukinitve in župniščih na podeželju, kjer bratovščine sv. številnih samostanov in cerkvenih bratovščin. Dekret z Zakramenta niso nikoli obstajale. Posledice so bile dne 28. julija 1806 št. 160 je predvidel ukinitev mino- hude, saj je vrsta manjših cerkva ostala brez nekda- ritskih samostanov v Miljah, Kopru, Poreču, Vodnjanu nje opreme in »svetinj« ter so bile vaške skupnosti in Pulju, preživel je le piranski samostan minoritov prisiljene, da so s ponovnim zbiranjem sredstev in sicer po zaslugi in prizadevanjih PM Bonaventure in darovanjem svojim župnim cerkvam priskrbele Terrazzerja iz Pirana. opremo in s tem njihov nadaljnji obstoj. 108 NASTAJANJE IN USODA UMETNIN TER LIKOVNIH ZBIRK V PIRANSKIH CERKVENIH IN POSVETNIH USTANOVAH Slika 83: Piran, križni hodnik minoritskega Samostana sv. Frančiška Asiškega, 1301 (Wikimedia Commons). Zaplenjeno in prodano je bilo tudi imetje samosta- oblasti v Piranu, pa tudi sam prefekt Calafati, so si nov, redovniki pa so prejemali le manjšo pokojnino prizadevali, da ne bi prišlo do zaplemb drugih piran- ali pa so jih sprejemali v samostane, ki so se ohranili skih cerkva; tako so še nadalje delovale cerkve Marije (to velja, kot smo videli, zlasti za minorite, ki so bili Snežne, Marije od zdravja, sv. Roka in sv. Petra. Po sprejeti v piranski minoritski Samostan sv. Frančiška). razpustitvi reda observantov pa žal niso uspeli rešiti Lahko so se vrnili tudi k svojim družinam ali pa so cerkve na Bernardinu, ne glede na prošnje solnega postali laiki. O posebnih reakcijah in odmevih med konzorcija. Ukinili so tudi red očetov Filipinov in za- verniki ni poročil, hkrati pa tudi splošno mnenje plenili njihovo imetje, edina ohranjena bratovščina glede nekaterih redov in bratovščin, ni bilo tako zelo sv. Zakramenta pa je uživala široko podporo prebi- naklonjeno nekaterim cerkvenim ustanovam, ki so valstva, zlasti na podeželju, kar je ostalo značilno še preživele, kot pa ubožnim oziroma mendikantskim v celotnem 19. stoletju (Apollonio, 1993, 35). redovom. Zanimivo pa je, da so redovi pridigarjev Avstrijska uprava je po letu 1813 stremela za tem, (dominikanci in minoriti) izgubili na ugledu. Tudi da bi v nekdanjih beneških provincah popravila ver- samostanske cerkve posameznih redov so uživale sko škodo, ki so jo prizadele francoske oblasti, vendar različen sloves in podporo prebivalstva in so tako so v senci hitrega ekonomskega razvoja Trsta, istrska npr. v Piranu dokaj hitro prenehali z zahtevo, da bi mesta, zlasti Koper pa tudi Piran, Umag, Novigrad ohranili bogoslužje v samostanski cerkvi observantov in Poreč, izgubljala na nekdanjem pomenu. Toda na Bernardinu, medtem ko je prebivalstvo do konca za razliko od Kopra, ki je izgubljal vlogo nekdanje vztrajalo, da bi rešilo božjepotno cerkev v Strunjanu prestolnice beneške Istre, je Piran pod avstrijsko vla- (Apollonio, 1998, 216). davino znova zaživel. Postal je pomožno pristanišče Gledano v celoti, število cerkva, ki so jih namenili za veliko tržaško luko, zato sta narasla promet in za bogoslužje tako v mestih kot na podeželju, ni bilo trgovina z zaledjem. Blagostanje je prinašala tudi veliko. Prefekt Angelo Calafati se je ob tem pokazal povečana solna proizvodnja, obrt in trgovina. Leta za mnogo bolj občutljivega in tolerantnega, kot pa 1813 je v mestu živelo 5.953 prebivalcev, z okolico odredbe državne uprave, ki so bile dokaj radikalne vred pa 6.999, po štetju iz leta 1890 pa je število in brezkompromisne. Zadovoljil se je s splošnim prebivalstva znašalo že 12.326. Že leta 1829 je cesar zagotovilom vernikov, »da bodo vzdrževali cerkve Franc I. podelil občini Piran privilegij za dva letna z lastnimi prispevki«, kar mu je zadostovalo, da so sejma, ki sta sovpadala z začetkom in zaključkom oblasti cerkvene zgradbe ohranile za bogoslužje. V pridelovanja soli v piranskih solinah (SI PAK 758, Piranu so npr. zaprli le cerkvico sv. Marjete, medtem listine III., 15, XV). ko je bilo sprva odloče- no, da jih bodo zaprli kar pet. Nedotaknjen je ostal, kot omenje- no, tudi minoritski samostan s cerkvijo sv. Frančiška, v njem pa so zbrali minorite ukinjenih samostanov oziroma vse tiste, ki se niso vrnili k svojim družinam. Tako se je leta 1809 v njem zna- šlo 22 redovnikov, med njimi pa je bilo osem Pirančanov, vse to pa je ugodno vplivalo tudi na nadaljnji obstoj dra- gocenih umetnin, ki so jih hranili v samostan- ski cerkvi in samem samostanu. Lokalne 109 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Med samostani je še naprej pomembno vlogo izluščimo zgolj dela Vittoreja Carpaccia, medtem igral samostan piranskih minoritov, ki ga je v dese- ko dela Palme Mlajšega, Stefana Celestija, Gaspara tletju 1812–1822 vodil PM Bonaventura Terrazzer, Cipolle, Bartolomea Pedona, Gregoria Lazzarinija ki je bil po letu 1822 izvoljen na mesto provinciala in Elisabette Marchioni, sodijo med nekoliko manj tega reda. V petih letih njegovega vodenja province znane, med dobro ohranjenimi, večinoma restavri- je število bratov postopno upadalo in končno pri- ranimi deli manj pomembnih anonimnih slikarjev, stalo na številu 92 redovnikov v petih samostanih ki so se večinoma zgledovali po beneških mojstrih, (Maračić, 1992, 55). pa prepoznavamo specifično beneško umetnost Življenje v piranskem minoritskem samostanu tistega časa. Ta je vlivala na likovno ustvarjalnost se je odvijalo v kontekstu političnih sprememb, ki lokalnega istrskega okolja, ter ravno zato zasluži vso so jih morali tekom 19. stoletja premagovati gvar- pozornost in strokovne opredelitve pri atribucijah in dijani: Domenico Davanzo, Antonio Predonzan, datiranju, pri tem pa težko ločimo med importom in Pietro Bruti, Giuseppe Fragiacomo, Antonio Ber- tistimi deli, ki so nastajala v okviru lokalnih slikar- gamasco in Vincenzo Mongiat. Posebno pozornost skih delavnic. zasluži pater Pij Titius, ki je kot vojaški kaplan Zbirka slikarskih del piranskega minoritskega prišel v Piran in se pričel ukvarjati s preučevanjem samostana je torej predvsem odraz tedanjega časa in ter zbiranjem morskih alg ter pripravo herbarija. razmer ter kaže na stilno navezanost lokalnih anoni- Za svoje delo je prejel mnogo priznanj in bil leta mnih mojstrov na Benetke oziroma na maniro Palme 1862 sprejet v padovansko-dalmatinsko provinco, Mlajšega, obeh Bassanov (očeta Francesca in sina v Piranu pa je deloval do smrti leta 1884 in je tu Jacopa) ter seveda Tintoretta, čigar sin Domenico je, tudi pokopan. kot omenjeno, deloval tudi v Piranu (Žitko, 2001). Do konca 19. stoletja se je tudi zbirka likovnih Leta 1907 se je združena padovansko-dalmatin- del iz ukinjenih samostanov tako povečala, da so ska provinca razdružila in sta minoritska samostana jo lahko poimenovali kar »Pinacoteca Piranese«, v Piranu in na Cresu ostala v okviru dalmatinske to ime pa je ohranil oziroma uporabljal tudi pater province sv. Hieronima, po koncu prve svetovne Girolamo Granić, ki je v Trstu leta 1887 izdal svoje vojne pa so bili samostani istrske kustodije izlo- znamenito delo »Album d'opere artistiche esistenti čeni iz province sv. Hieronima, saj je ozemlje, na presso i Minori Conventuali« in v njem prvi sestavil katerem so se nahajali, po rapalski pogodbi 1920 temeljit pregled zgodovine, arhitekture in likovne pripadlo Kraljevini Italiji. Redovniki slovenske in opreme tako minoritskega samostana kot same cer- hrvaške narodnosti so morali zapustiti Piran in Cres kve sv. Frančiška. Ob vseh 63-ih likovnih delih, gre ter našli zatočišče v Crikvenici, kmalu zatem pa so večinoma za dela manj kvalitetnih beneških mojstrov odšli na območje novo nastale Kraljevine SHS in 17. in 18. stoletja, saj med bolj kvalitetnimi lahko osnovali samostan v Zagrebu (Maračić, 1992, 56). 110 TARTINIJEV SPOMENIK MED UMETNIŠKO KREACIJO, NACIONALISTIČNIM ZANOSOM IN SPOROČILNOSTJO DANAŠNJEMU ČASU Daleč največjega pomena, ne le za osrednji piranski Piran, prijazno in ustvarjalno mesto, ki se v obliki trg, temveč za celotno mesto, pa je Tartinijev kip, delo trikotnika širi v Jadransko morje med Kvarnerskim beneškega kiparja Antonia dal Zotta. Gre za enega zalivom na vzhodu in beneško laguno na zahodu, najboljših javnih spomenikov poznega historicizma ter z mesti Koper, Izola, Milje in Buzet tvori prvi po- na naših tleh, hkrati pa tudi za eno njegovih najbolj litični okraj province, domovine uglednih osebnosti uspelih kiparskih del (Žitko, 1994, 107–116).65 s področja znanosti, umetnosti in književnosti, je bil Historicizem, porojen iz zgodnjeromantičnih tudi rojstni kraj Giuseppeja Tartinija. S priznanji in nazorov in idej, je vseskozi gojil zavest o nacionalni pohvalami na račun njegovega genija, je omikani Pi- preteklosti in njenih slavnih osebnostih, zato je še ran pristopil k proslavljanju dvestoletnice njegovega najbolj ustrezal potrebam in zahtevam tedanjega časa. rojstva z velikimi svečanostmi. K njim bomo pristo- V upodabljajoči umetnosti mu je najbolj ustrezala prav pili s celotno Istro in delegacijami ostalih pokrajin, spomeniška kiparska zvrst, saj je spomenik s svojo da bi izrazili svoje veselje in se poklonili spominu materialno prisotnostjo neposredno simboliziral in na tega nesmrtnega maestra […]. (SI PAK 294, I predstavljal zgodovinsko preteklost tukajšnjega prebi- tesori d'arte in Capo d'Istria. Memorie storiche di valstva. Zamisel za postavitev spomenika uglednemu Gedeone Pusterla, prepis rokopisa A. Cernaz) piranskemu virtuozu in skladatelju, se je tako porodila že leta 1888, vendar je do njene uresničitve prišlo šele List L'Istria, glasilo italijanskega liberalno-nacio-2. avgusta 1896. nalnega tabora v Istri, je že 1. avgusta 1896 namenil Postavitev spomenika Giuseppeju Tartiniju je bila posebno, slavnostno številko odkritju Tartinijevega spo- za Piran pomembna pridobitev, saj je mesto dobilo menika v Piranu z objavo programa in priložnostnega prvi javni spomenik, k njegovi izdelavi pa so pritegnili članka o italijanski glasbi v Tartinijevem času (L'Istria, tedaj dokaj renomiranega kiparja iz Benetk, Antonia 1. 8. 1896; prim. L'Istria, 8. 8. 1896, a. XV., n. 760 z Dal Zotta, od koder pa so, kot omenjeno, v preteklih naslovnim člankom »Le feste Tartiniane a Pirano«; stoletjih v Istro oziroma tudi v sam Piran prihajali L'Istria, 22. 8. 1896). priznani umetniki. Ob sami svečani otvoritvi pa ne Povsem drugačni toni pa vejejo iz priložnostnega gre prezreti velikega nacionalističnega zanosa, ki se zapisa po svečanem odkritju Tartinijevega spomenika je krepil tja od »revolta« piranskega meščanstva leta (2. avgusta 1896), ki je izšel v milanskem nacionali- 1894 in dosegel višek z odkritjem Tartinijevega spo- stičnem glasilu Perseveranza (9. avgusta 1896), neka-menika 2. avgusta 1896. 66 Njegova postavitev na trgu tere njegove poudarke pa je povzel tudi list L' Istria, pred sodnijskim poslopjem, kamor so avstrijske oblasti in sicer »ne zaradi mržnje in sovraštva do slovanskega namestile dvojezični napis, ki naj bi predstavljal »ža- življa, temveč zaradi povzdignjenja nacionalne itali- litev za italijanski nacionalni značaj,« je na določen janske kulture in umetnosti«, kot so poudarili. Čeprav način izražala protest proti namestitvi dvojezičnega v uredništvu niso želeli kompromitirati zaključka napisa na sodnijskem poslopju, napeto vzdušje pa je praznovanja s politično manifestacijo, niti spodbujati že predhodno privedlo tudi do fizičnega napada na iredentizma, saj naj bi šlo po njihovem mnenju »za slovenske in hrvaške poslance, ki so se morali na poti etnično in geografsko povsem italijansko pokrajino, z ladjo v Trst, zaradi premočne burje izkrcati v Piranu ki je sicer že celo stoletje priključena avstrijskemu in otovorjeni s prtljago, peš nadaljevati pot proti Izoli. cesarstvu«, pa se niso mogli izogniti nekaterim tonom, Ko je vodja poslanske skupine, Vjekoslav Spinčić na ki kažejo na skrajni prezir in sovraštvo do slovanske- seji deželnega zbora, 17. januarja 1896 poročal o ga življa na istrskih tleh ter ga lahko prepoznamo v nasilju v Piranu, mu je poslanec Tommaso Vergottini zaključni misli, »da v Istri ni politične borbe, pač pa odgovoril, »naj bo zadovoljen, saj bi jih drugje ubili!« divja, ostra, neusmiljena in neizprosna kulturno-civi- (Kramar, 1982, 47) lizacijska borba, ki se konkretizira in usmerja v ohra- O tedanjem nacionalističnem zanosu med drugim njanje naših pozicij in našega jezika […]« (L‘Istria, 22. priča tudi nekaj misli, ki jih je G. Pusterla izrazil v 8. 1896, 762; podrobneje Žitko, 2016). svojem sestavku »La patria di Giuseppe Tartini«, obja- Velik nacionalistični zanos tistega časa je tudi v vljenem v rokopisu z naslovom »I tesori d'arte in Capo Izoli sprožil pobudo za postavitev spomenika pesniku d'Istria«, kjer med drugim pravi: in literatu Pasqualu Besenghiju degli Ughiju, v Kopru 65 Tartinijev spomenik s krajšim tekstom v svoje delo uvršča tudi S. Žitko Durjava (1996, 34). 66 O tedanjih družbeno-političnih razmerah in piranskem »revoltu« ob namestitvi dvojezične napisne table na sodniško stavbo, podrobneje v delu A. Apollonia (Apollonio, 1992). 111 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 84 in 85: Ob otvoritvi Tartinijevega spomenika v Piranu, 2. avgusta 1896, program svečanosti dne 2. avgusta 1896 (Apollonio, 1996, 47). zgrajeno v novejšem času, ki se lahko meri oziroma celo presega število vseh istrskih bark; četudi je bilo njegovo zaledje zelo prizadeto s trtno ušjo [fi- loksero] in čeprav cesarska vlada celih 15 let ni dovolila uvoza ameriških sadik [ceppi americani], je vsekakor občina z izjemnimi napori in brez tuje pomoči v zadnjih letih, ne glede na prepozno dovoljenje, uspela ponovno sanirati in obnoviti uničene vinograde in celo uvesti nove kulture, ki bodo kljub hudi konkurenci donosne in perspektivne. In končno, ponavljamo, četudi velja Istra v vladnih očeh za pasivno in zaostalo, se bi lahko njegova ekscelenca ministrski predsednik na lastne oči prepričal, da to za Piran ne velja, saj le iz piranskih pa beneškemu slikarju Vittoreju Carpacciu, ki so mu solin, ki so v občinski lasti, avstrijska država do- nekateri zanesenjaki, kot npr. Vincenzo de Castro, biva milijonske vsote, iz katerih dobivajo plačilo Pietro Stancovich, N. del Bello in nekateri drugi, že kar morda tisti, ki so vplivali, da je v predvidenem iti- pripisovali koprski izvor (Knez, 2003, 284–285). Do nerariju ministrskega predsednika, Piran izpadel. uresničitve teh načrtov oziroma postavitve spomenikov, pa nikoli ni prišlo. V nadaljevanju list naglaša, da bi si Ko je 12. septembra 1896 L'Istria napovedala obisk ministrskega predsednika grofa Kazimirja Badenija Piran zaradi svojih izjemnih vrlin in dosežkov v Avstrijskem primorju (L‘Istria, 12. 9. 1896: Il conte svojih meščanov zaslužil, da bi ga ministrski Badeni in Istria, 765), se je prvikrat zgodilo, da se je predsednik počastil s svojim obiskom, in bi poleg tako visok predstavnik cesarske Avstrije izognil Piranu, vsega ostalega doživel takšen sprejem, kakršnega čeprav je od tamkajšnjega občinskega vodstva prejel so mu priredila tudi druga istrska mesta. Če je formalno povabilo. »Če je v Istri kako mesto, ki bi šlo torej pri tem za podobno kazen kot v kakih zahtevalo posebno pozornost in obisk ministrskega drugih primerih, bi se lahko ministrski predsednik predsednika, je to za gotovo Piran«, je v svojem članku izognil obisku mnogih drugih mest po cesarstvu, z naslovom »Dopo il viaggio« komentirala L'Istria, saj ga ni mesta, tudi mnogo večjega od Pirana, ki ne bi imelo kake krivde, vendar je le malo takih, saj je znalo to mesto zaradi svojih vrlin in brez ka- ki bi popolnoma prepuščena samim sebi, ohra- kršne koli materialne pomoči, doseči velik ugled, njala in gojila toliko čednosti in vrlin kot Piran. urejenost in čistočo, ki mu jih lahko zavidajo (L‘Istria, 19. 9. 1896: Dopo il viaggio, 766) mnoga druga mesta. V nobenem drugem mestu ne bi mogel gospod predsednik videti bolje ure- Glede spremenjene in hkrati mnogo lepše podobe jenega Doma za onemogle [Pia casa di ricovero], Pirana, zlasti njegovega osrednjega trga, ki je dobil bolj razkošne mestne hiše [Palazzo di città], bolj ime po njegovem slavnem sinu, Giuseppeju Tartiniju, sijajne sodne palače [Palazzo di giustizia], bolj je imela L'Istria seveda prav. Za bojkot Pirana pa je prostorne in udobne zgradbe za realko, ki jo je ministrski predsednik verjetno imel tehtne razloge, saj zatem vlada ukinila, lepega in prostornega me- ni spregledal in preslišal nacionalističnih izbruhov ob stnega trga, mestnega vodovoda in toliko drugih »piranskem revoltu«, pa tudi nekaterih poudarkov ob javnih zgradb in ustanov, ki so bile načrtno zgra- nagovorih slavnostnih govornikov ob odkritju Tartini- jene v zadnjih letih in so sedaj vzorno vzdrževa- jevega spomenika in časopisnih člankov po njem. ne in upravljane. Njegova ekscelenca ministrski V precej drugačnih okoliščinah in časih, pa se je predsednik, bi lahko torej kljub splošni nerazvi- za obisk Pirana odločil zadnji avstrijski cesar, Karel tosti in skromnosti trgovskega ladjevja spoznal, I., in sicer ob svojem poslednjem obisku Istre, sredi da Piran poseduje številno floto manjše tonaže, aprila 1918, ko se je že nakazoval propad habsburške 112 TARTINIJEV SPOMENIK Slika 86: Današnja podoba Tartinijevega spomenika po obnovitvenih posegih (Wikimedia Commons). monarhije in je tudi Piran ob drugih istrskih mestih, hranilo piransko Okrožno sodišče (Giudizio Distrettua-skupaj s celotno pokrajino, postal prizorišče nekaterih le) in jih je Rota skrbno uredil. Grof se je od dela, ki se radikalnih političnih sprememb in zasukov, ki so tako mu je posvečal dolga štiri desetletja, dokončno poslovil ali drugače vplivali na njegovo demografsko in kul- leta 1895 in piranski župan Domenico Fragiacomo se turno podobo v času med obema vojnama in po njej mu je ob tej priložnosti zahvalil za izjemne zasluge in (Doblanović Šuran, 2018). v zahvali zapisal, da »je ustvaril arhiv, ki je po svoji A že leta 1916 se urejenosti in obsegu je v Piranu izteklo zanesljivo daleč naj- plodno in ustvarjalno boljši v provinci«.67 življenje grofa Stefana Kolikšen je njegov Rote, ki velja za enega pomen, so se zavedali najbolj izobraženih ne le italijanski stro- Pirančanov druge kovnjaki v predvojnem polovice 19. stoletja. in povojnem času, pač Imel je, kot uvodoma pa zlasti po letu 1954 rečeno, velike zasluge že tudi slovenski, saj za skrbno in natančno se jim je z njim odprla ureditev tedanjega možnost za sistema- Mestnega arhiva in tično raziskovanje knjižnice, svoje delo področij, ki so bila pa je opravljal z dotlej šele v povojih izjemno predanostjo ali pa na začetku poti, in ugled knjižnice kot ter seveda povezana s tudi arhiva povzdignil temeljnimi vprašanji na raven, ki je sča- slovenske pomorske soma postala vzorec usmerjenosti in zna- za ostale tovrstne čaja. Sistematičnega ustanove širom po dela na raziskavah in Istri. Prav grofovi jasni objavah virov se je viziji in dolgoletnemu najprej lotil Zgodovin- delu gre zahvala, da ski inštitut Milka Kosa se je ohranila arhivska ZRC SAZU v Ljubljani dokumentacija od in sta v tem okviru izšli srednjega veka do da- dve dragoceni zbirki našnjih dni in piranska virov dr. Darje Mihe- arhivska ustanova s lič, začetki raziskav tem ohranja sloves politične, upravne enega najdragocenej- pa tudi gospodarske ših mestnih arhivov na zgodovine skupaj s današnjih slovenskih pomorstvom pa so po- tleh. Med grofovim vezani z imenoma dr. vodenjem arhivske Miroslava Pahorja in ustanove je le-ta npr. pridobila rokopisno gradivo dr. Ferda Gestrina. Prvi je obravnaval vrsto vprašanj, ki Giuseppeja Tartinija, ki sta ga podarila brata Pietro in so povezana zlasti s piranskim solinarstvom, posvečal Domenico Vatta (1876 in 1881). Arhiv pa se je dokopal pa se je tudi raziskavam mestnih statutov, oblastnim in tudi do drugih pomembnih in dragocenih zgodovinskih upravnim organom piranske komune, drugi pa je načel listin, kot so: ostala skladateljeva gradiva, obsežni in pomembno poglavje trgovskih in gospodarskih povezav starodavni arhiv z akti vicedomerije in obsežni nabor slovenskega zaledja z obalnimi mesti pa tudi širšim testamentov (od 14. do 18. stoletja), ki jih je do leta 1887 območjem Jadrana (Žitko, 1993, 81–85). 67 Lik in delovanje Stefana Rote sta bila podrobneje obdelana na mednarodnem sestanku, ki je potekal v Piranu dne 10. novembra 2017 v organizaciji Društva za zgodovinske in geografske študije v Piranu in Skupnosti Italijanov “Giuseppe Tartini”. Podrobneje v prispevku K. Kneza, Učenost in kultura sta “mestu v korist in okras” (v Rota, 2017, 19). 113 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 87: Tartinijeva rojstna hiša (#BUTMUZ). končno dana možnost visokošolskega študija, do katerega imajo pravico in kjer se bodo vzgajali v italijanskem duhu?68 Vsem nacionalističnim izbruhom preteklih obdobij navkljub, pa je v priložnostni publikaciji ob 300-letni- ci rojstva, Ciril Zlobec med drugim zapisal, da je Tartini piranska kulturna dediščina in njegovo umetniško ime. Čeprav je glasbeno deloval pred- vsem v Padovi in deloma v Pragi, ostaja Piran več kot samo njegov rojstni kraj. Tu je zavest o pomenu njegove glasbe najbolj globoka, spošto- vanje in ponos nad tem, kar je ustvaril, najbolj odzivna. Piran je torej tista radiacijska točka od koder se Tartini, v naši konkretni predstavi, spet Če se povrnemo k liku Giuseppeja Tartinija, ki in spet vrača v svet, katerega živi del je bil že za s svojo dominantno lego sredi osrednjega mestne- časa svojega življenja. (Zlobec, 1992, 3) ga trga od leta 1896 daje celotnemu mestu svoj prepoznavni pečat, je treba vendarle naglasiti, da V najnovejšem sestavku z naslovom »Giuseppe od samega začetka hkrati povezuje, a tudi razdvaja Tartini: soltanto un'attrazione culturale locale o un obalni prostor v nacionalnem pogledu, odvisno ponte diplomatico verso gli altri paesi«, si avtorja B. pač od tega, v kolikšni meri je za vsakokratne obla- Udovič in L. Sorgo (Udovič & Sorgo, 2023, 183–210) stnike poosebljal univerzalno kulturno-glasbeno postavljata vprašanje, »komu pripada« Tartini z ozi-govorico in sporočilo kot »maestro delle nazioni«, rom na njegovo nacionalno oziroma lokalno pripa- ali pa zgolj nacionalistično paradigmo, ki se zrcali dnost? V svoji raziskavi sta iz odgovorov sodelujočih v besedah enega od govornikov ob slovesnem od- ugotovila, da ga seveda ni nihče opredeljeval kot kritju njegovega spomenika leta 1896, slovenskega komponista, pač pa kot piranskega in s tem podčrtali njegovo lokalno identiteto, medtem da stopamo v bran naših najvišjih nacionalnih ko se večini intervjuvancev njegova nacionalna in interesov, ko je danes vrli, ljudski Piran tisti, zgodovinska identiteta, nista zdeli preveč pomemb- ki nas je združil v imenu umetnosti, v imenu ni. Le v enem primeru je bilo iz odgovora razbrati, tistega Giuseppeja Tartinija, ki je po rojstvu in da bi naj bil Tartini istočasno tako slovenski kot slavi Pirančan in v pravem smislu besede po svoji italijanski kompozitor, kar kaže na to, da se nekateri umetniški ustvarjalnosti pripada Italiji […], a me intervjuvanci niso strinjali z možnostjo transkultu- kljub prekipevajočem veselju preveva in tlači ralnega pojmovanja njegove identitete. To potrjuje neka melanholična misel, in sicer, kaj bi se zgo- domnevo, da je v primeru, ko je govora o nacionalni dilo z genijem tega največjega učitelja, če ne bi pripadnosti današnjega obalnega prostora, še vedno mogel izoblikovati svojega talenta v italijanskem prisoten stereotip »naš oziroma njihov«, zato gredo prostoru, ki je bil od nekdaj zibelka umetnosti odgovori v smeri, da je bil Tartini slovenski in piran- in če mu ne bi bilo dano, da bi črpal svoje ski kompozitor, oziroma italijanski in beneški, zelo znanje, ki ga je pridobil na padovanski univerzi malo pa se jih je nagibalo k temu, da bi njegovo ob zavzetem študiju matematike in filozofije? identiteto povezovali z zgodovinskim izročilom in Zakaj torej današnji dan kliče v spomin preteklo beneško-piransko dimenzijo tedanjega prostora, zborovanje v Kopru in ponavljajočo se zahtevo kjer je bil rojen in je v njem preživel otroštvo (Udo- kongresa Lege Nazionale, da bo našim sinovom vič & Sorgo, 2023, 198).69 68 Nagovor goriškega župana dr. Venutija, objavljen v članku “ Le feste Tartiniane a Pirano” (L'Istria, 22. 8. 1896, a. XV., n. 762). 69 Ob robu le pripomba, da je Tartinijeva glasba v najnovejšem času umeščena tudi v »praznovanje« Dneva spomina (Giorno del ricordo), 10. februarja 2024, ko se Glasbeni konservatorij »Giuseppe Tartini« in »Società Istriana di Archeologia e Storia Patria« iz Trsta pojavljata kot organizatorja koncerta Tartinijevih del z naslovom: »Leggere e ascoltare per ricordare. Giuseppe Tartini e la sua musica« sotto l'egida della Presidenza del Consiglio dei Ministri. 114 ODVOZ UMETNIN IZ KOPRA IN PIRANA LETA 1940 TER STAREGA KOPRSKEGA ARHIVA IN KNJIŽNIČNIH ZBIRK LETA 1944 V BENETKE Sredi maja 1940 so torej v okviru Tržaškega priča domala do konca vojne. Njegov dnevniški nadzorništva že stekle priprave za evakuacijo zapis skuša namreč ustvariti vtis, da je bila Italija, najpomembnejših del iz muzejskih zbirk; dne 20. kot rečeno, leta 1940 v bistvu »žrtev tedanjih junija 1940 je Antonio Pozzar v imenu koprske ob- mednarodnih razmer oziroma, da je bila ogrožena čine pooblaščencu Nadzorništva v Trstu, Romanu in primorana vstopiti v vojno na strani nacistič- Rossiniju predal šest slik, pripisanih V. Carpacciu, ne Nemčije«, ter se lahko dejansko začudimo eno delo B. Carpaccia, drugo G. da Santacroceja, njegovemu vprašanju, »kakšno stališče naj bi ob poliptih sv. Lucije z otoka Krka, eno Piazzettovo tem zavzela Jugoslavija«? Očitno je tedanja ne- in Vivarinijevo delo, delo anonimnega bellinije- gotovost, kljub kaotičnim razmeram v Jugoslaviji, vskega slikarja ter tabelno sliko kretsko-beneškega vodila na italijanski strani do odločitve, da se je slikarja. Poleg tega so v zaboje priložili tudi dva nemudoma pričel organiziran prevoz umetnin iz bronasta tolkača z vrat palače Tacco in Borisi.70 celotne Julijske krajine v vilo Manin v Passarianu, Dopisi, ki so iz Rima prihajali na koprsko občino »ne glede na miroljubno stališče Italije do Jugo- oziroma v muzej, so kot predmet v glavi dopisa slavije«, kot poudarja Carlo Someda de Marco navajali, da gre za »varovanje kulturne dediščine v (Someda De Marco, 2020, 34–35). Prav gotovo primeru vojne« oziroma zaradi »zavarovanja pred je torej obdobje od leta 1940 do 1943 oziroma vojnim uničenjem« na podlagi zakona 1089 z dne 1947, eno najbolj ključnih za ozemeljsko pripa- 1. junija 1939 in št. 1041 z dne 6. junija 1940. dnost in nadaljnjo usodo te obmejne pokrajine, V skladu z navodili Ministrstva za šolstvo je hkrati pa tudi za njeno premično kulturno dedi-nadzornik Fausto Franco izdal ukaz, naj se v pri- ščino. Seveda je potrebno razloge za radikalne meru razglasitve izrednega stanja in odredbe višjih upravno-politične spremembe tega območja iskati oblasti, začne umik umetniških del iz javnih in za- v predhodnem obdobju, zlasti v zadnjem desetle- sebnih ustanov Videmske pokrajine, vsa potrebna tju pred prvo svetovno vojno oziroma med obema organizacijska dela ob njihovem umiku pa je iz- vojnama pod fašističnim režimom. S tem, ko so v vajala pristojna spomeniško-varstvena služba, t. j. dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja pod tem Nadzorništvo v Trstu, ki jo je v tistem času vodil on režimom povsem izbrisali možnost politične in sam. Leta 1940 je torej v sodelovanju z ravnateljem kulturne partecipacije neitalijanskega življa, ki je Mestnega muzeja v Trstu ( Musei Civici di Trieste), bil domala v celoti podvržen etničnemu čiščenju, Silvijem Rutterijem in z ravnateljem Mestnega si je fašistični režim na lastnih tleh, do svojega muzeja v Vidmu (Museo Civico di Udine), Carlom padca julija 1943, ustvaril vse pogoje za močan Somedo de Marcom, izvršil transport umetnin iz razmah antifašističnega in narodnoosvobodilnega Istre, zlasti iz Kopra, Pirana in Pulja, obenem pa je gibanja, po letu 1943 z nadaljnjim zavezništvom sprožil tudi široko akcijo zaščite najpomembnejših Salòjske republke s Tretjim rajhom pa na določen spomenikov oziroma zgradb (Cassanelli, Fabiani & način tudi zapečatil usodo nekdanje Kraljevine Scops Sommer, 2021, 41). Italije in njene rapalske maje iz leta 1920 (Some- V zvezi s tem v »Dnevniku o umiku umetnin iz da, 2005, 49–81). Vse to je seveda vplivalo tudi Kopra, Izole in Pirana iz leta 1940« Carlo Some- na nadaljnjo usodo premične kulturne dediščine, da de Marco dobesedno pravi: »Ministrstvo je z zlasti umetnin in arhivov s tega območja, ki so okrožnico št. 3959 z dne 5. junija 1940 odredilo ga italijanske oblasti katerekoli politične opcije, takojšnjo izvedbo ukrepov za zaščito spomeniške vedno znova tretirale kot znamenje in dokaz za dediščine. Nadzorništvo je izdalo ustrezna navo- »italijanski značaj in nacionalni prestiž« te ob- dila. Tako začenjamo obsežno delo za uresničitev mejne pokrajine. številnih in zapletenih postopkov za »zaščito in V zabojih naložene umetniške dragocenosti iz ohranitev dragocene spomeniške dediščine naše takratne Julijske krajine in Furlanije, so najprej zbirali tako lepe in velike Italije, saj želimo umetnine po regionalnih središčih v Pulju, Trstu in Vidmu, nato predati prihodnjim rodovom«. Ta in naslednji pa so jih prepeljali v vilo Manin v Passarianu, po letu dnevniški zapisi Carla Somede de Marca pa kaže- 1943, ko so Nemci po kapitulaciji Italije, 8. septem- jo na značilno sprevračanje dejstev in dvoumnost, bra 1943 Julijsko krajino in Furlanijo, kot omenjeno, zlasti do tedanjega nemškega zaveznika, ki smo ji vključili v svojo Operacijsko cono Jadransko primorje, 70 Potrdilo z dne 20. Junija 1940 o prevzemu umetnin hrani PMK, seznam objavljen tudi v delu “V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole, Pirana” (V Italiji zadržane umetnine, 2005, 85–95). 115 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 88 in 89: Eno najdragocenejših del V. Carpaccia, Vhod podestata Sebastjana Contarinija v koprsko stolnico (1517), ki je med obema vojnama krasilo zbirke Mestnega muzeja za zgodovino in umetnost v Kopru, se danes nahaja v Museo Sartorio v Trstu (levo); detajl z renesančnimi vrati Porta del Corte in levim krilom nekdanje Foresterije (desno) (V Italiji zadržane umetnine, 2005, 90–91). cerkvi sv. Lucije pri Portorožu in ga namestil v sejno dvorano, kjer se je nahajalo do pred kratkim. Sedaj pa smo izvedeli, da namerava navedeni Konzorcij delo prodati sku- paj z ostalimi predmeti v svoji lasti. Ob tej nameri ga moramo opozoriti, naj od nje odstopi, saj bi s tem pose- gel v pristojnosti župnijske cerkve v Luciji in upravi Konzorcija svetujemo, da navedeno delo preda v začasno varstvo občini Piran. V upanju, da bo navedeni Konzorcij, katerega obstoj in delovanje sta tesno povezana s piransko zgodovino, v največji meri izpričal svojo privrženost do naše- ga območja s tem, da bo obdržal navedeno umetnino v svoji lasti so bile od tam, kot omenjeno, večinoma premeščene oziroma jo bo predal v začasno varstvo občini v kraj San Daniele del Friuli. Dokaj natančne podatke Piran, dokler ne bo cerkvica sv. Lucije obnovljena o evakuaciji in zavarovanju ter deponiranju umetnin, in bo možno to umetnino znova vrniti na njeno najdemo v dnevniku, ki ga je med 10. aprilom 1940 nekdanje mesto. (SI PAK 225, 1912–1914, f. 158, in 21. majem 1945, kot rečeno, pisal takratni ravnatelj Commissione Sali, c. 64). videmskega muzeja in častni konservator Tržaškega nadzorništva, Carlo Someda de Marco. Iz njegovega V tem delu si je Benedetto Carpaccio dejansko še dnevnika je razvidno, da je bilo v Maninovo vilo pre- najbolj prizadeval, da bi sledil očetovim slikarskim peljanih tudi večje število zabojev iz Pirana in Kopra, izkušnjam, s katerimi se je le-ta v veliki meri približal in sicer: bellinijevski struji iz prve polovice 16. stoletja. Tako • sedem zabojev iz koprskega muzeja, ga nekateri strokovnjaki uvrščajo med najbolj kvali- • eden iz stolne cerkve Marijinega vnebovze- tetna Benedettova dela v njegovi »istrski« produkciji, tja v Kopru, drugi pa ga ocenjujejo kot najbolj zvesto sledenje • pet iz cerkve sv. Ane v Kopru, očetovi slikarski maniri (Brejc, 1983, 31). • eden iz cerkve sv. Frančiška v Piranu, Delo je že leta 1885 restavriral Domenico Acqua- • eden iz cerkve Marije Tolažnice v Piranu, roli iz Benetk, leta 1910 pa so ga uvrstili tudi na »Prvo • eden iz cerkve sv. Štefana v Piranu, istrsko pokrajinsko razstavo« v Kopru. Junija 1940 • štirje iz piranske občinske palače, so ga uvrstili v seznam za evakuacijo v vilo Manin, • pet iz cerkve sv. Jurija v Piranu (Žitko, 2022, kasneje pa v San Daniele del Friuli in končno leta 1–38). 1948 v Rim v Beneško palačo. Sliko so leta 2003 ponovno restavrirali (Daniela Storti), saj je zlasti po Med odpeljanimi deli iz Pirana, ki se jim v nada- restavratorskih posegih leta 1885 zaradi nove podloge ljevanju podrobneje posvečamo, je tudi eno od del pa tudi patine na površju, izgubila veliko nekdanje Benedetta Carpaccia, Madona na prestolu z otrokom svežine. Po posegih je znova, kot je razvidno iz ka- med sv. Jurijem in sv. Lucijo iz leta 1541, ki so jo iz taloga (Opere d'arte restaurate: da Paolo Veneziano podružnične cerkve sv. Lucije pri Portorožu prenesli a Tiepolo, 2005, 148-49), pridobila na nekdanjem v piransko mestno hišo. Sprva je viselo v Uradu sol- sijaju kot eno dragocenejših del Benedetta Carpaccia, nega konzorcija, kasneje pa v atriju mestne hiše. O ki danes krasi zbirko Museo Sartorio v Trstu. tem govori dokument Urada za varstvo spomenikov Iz piranske občinske palače oziroma Mestne knji- v Primorju (Ufficio per la conservazione dei monu- žnice, kot kaže potrdilo tržaškega Nadzorništva za spo- menti nel Litorale) iz leta 1913, namenjen Solnemu menike in galerije z dne 20. junija 1940, so umaknili konzorciju v Piranu, ki naj bi bil tega leta ukinjen. tudi inkunabulo Duns Scotus Quaestiones Quolibetales Dokument navaja, da je omenjeni Konzorcij prevzel v iz leta 1477 in lesen doprsni kip s podobo trpečega svojo posest delo B. Carpaccia, ki je nekdaj pripadalo Kristusa iz bolnišnice (Pia casa di Ricovero). 116 ODVOZ UMETNIN IZ KOPRA IN PIRANA LETA 1940 Slika 90 in 91: V. Carpaccio, Preroka Zaharija (levo) in Jeremija (desno), med obema svetovnima vojnama v koprski stolnici, danes v Benetkah v Galeriji Akademije (Menato, 2019, 130–131). Kip trpečega Kristusa oziroma Ecce Homo iz Pira- kiparjevo spretnost v modeliranju tovrstnih skulptur iz na, nekateri strokovnjaki pripisujejo krogu beneških terracote in na podlagi katerih je znal izdelati odlične kiparjev Jacobella in Pier Paola dalle Masegne iz prve bronaste skulpture. Tudi A. Santangelo je v svojem polovice 15. stoletja (1411), ali pa morda tudi kasnej- prispevku v Inventarju iz leta 1935, piranski skulpturi šega nastanka, vendar vsekakor še iz 16. stoletja. Še pripisal takšen izvor. najbolj zanesljivo bi ga pripisali kiparju Francescu Toda leta 1962 je Rotondi Briasco ob omembi Terilliju iz Felter, ki je bil aktiven v Benetkah od leta piranske skulpture izpostavila novo tezo, da se ter- 1575 dalje. V piranskem Kristusu je zaslediti predba- racota iz Vatikana in bronasta skulptura iz Pirana ročne finese anatomskih značilnosti poprsja, ki dajejo razlikujeta od Caffàjevega modela in da ju z večjo misliti na tradicijo rezbarstva na podlagi modela iz gotovostjo pripiše Algardijevi študiji v Uffizijih surove gline ali pa vsaj uporabe oziroma napovedi ter povezuje z glinenim modelom Filippa Parodija takega modeliranja; ta način Terillijevega dela ga po- (1630–1702), ki je Caffàjeva dela videl v delavnici stavlja v vlogo predhodnika Brustolonovih kiparskih Ercola Ferrata v Rimu, a ta atribucija ni zanesljiva. kreacij (Castellani & Casadio, 2005, 158). Lokalna bibliografija bolj ali manj zanemarja te Iz piranske bolnišnice izvira tudi bronasta skulp- izsledke in pripisuje piransko bronasto skulpturo tura »Kristusovega krsta« neznanega kiparja iz kroga krogu Gian Lorenza Berninija, Algardi pa je bil od- Alessandra Algardija (1598–1654) iz 17. stoletja. govoren za modele v terracoti in so njegovi oziroma Provenienca navedene skulpture oziroma samega do- Ferratovi sodelavci, ali pa drugi florentinski mojstri natorja, doslej še ni pojasnjena, jo pa Caprin uvršča v ob koncu 16. stoletja, realizirali modele za različne 16., Tamaro pa v 18. stoletje. O njej je bilo objavlje- kasnejše naročnike. Med njimi navajajo tudi piran- nih tudi nekaj strokovnih prispevkov zlasti v dvajsetih sko skulpturo Kristusovega krsta, ki ga ocenjujejo kot letih prejšnjega stoletja. Med njimi eden od avtorjev kvalitetno delo, a ne tako rafinirano in popolno v (L. Ozzola) navedeno skulpturo pripisuje malteškemu detajlih, kot ga lahko zaznamo v bronasti skulpturi, kiparju Melchiorreju Caffàju (1638–1667) kot študijo ki se danes nahaja v Clevelandu (ZDA). Piranska za veliko bronasto skulpturo, ki so jo mojstru naročili skulptura po Algardijevem modelu torej ne dosega za okras katedrale sv. Janeza v Valletti na Malti, a je tiste kvalitete kot ostali prototipi, iz razpoložljivih ni dokončal zaradi nenadne smrti, septembra 1667. podatkov pa je razvidno, da je bila tudi ta skulptura, Tako manjši kot večji modeli so ostali v livarni cerkve tako kot prejšnja s podobo trpečega Kristusa, leta sv. Petra v Rimu. Eno od teh skulptur L. Ozzola pove- 1940 uvrščena v seznam za evakuacijo v vilo Manin zuje s skulpturo v galeriji Corsini v Rimu, drugo pa z in se je v letih 1972 do 2005 nahajala v Beneški zbirko Van Auspitz na Dunaju (danes v Rotterdamu). palači v Rimu, danes pa v Museo Sartorio v Trstu Njeno atribucijo Caffàju v naslednjih letih (1928–29), (Castellani & Casadio, 2005, 172–175). zasledimo najprej pri Rudolfu Wittkowerju, kasneje pa Iz piranske podružnične cerkve Marije Tolažni- pri Antonii Nava Cellini (1956), ki sta naglašala veliko ce je bilo odpeljano delo, pripisano Giambattisti 117 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 92 in 93: Dopis Nadzorništva za spomenike in galerije Furlanije-Julijske krajine z meseca julija 1940 koprskemu županstvu o deponiranih umetniških delih in zaščitnih ukrepih, ki naj bi jih uvedel tedanji Mestni muzej v Kopru; potrdilo o prevzemu umetnin z dne 20. junija 1940 (PMK Izveštaj). v Italijo leta 1940. F. Castellani delo datira v čas okoli leta 1638, ko se je Ponzoni zadr- ževal v Šibeniku, kjer je naslikal dve oltarni sliki za frančiškanski samostan, ni pa iz- ključeno, da bi lahko piranska slika nastala že okoli leta 1630, to- rej sočasno z bandero za cerkev sv. Jurija, ki pa se žal ni ohranila (Kamin, 2009, 31–38). Po drugi strani pa T. Brejc sodi, da ni zane- sljivih podatkov o tej atribuciji in »jo bomo rešili šele, ko bodo slike vrnjene na svoje izvorno mesto« (Brejc, 1983, 47). Ne vemo, ali so pred Tamarom to delo že pripisali Palmi ml., Tiepolu, Marija s pasom in svetniki, iz okoli leta saj se nanj sklicujejo zlasti kasnejša dela. Kot tako 1730. Nekdaj je krasilo edini oltar omenjene ga zasledimo tudi v že navedenem delu z naslovom cerkve in bilo prvič restavrirano leta 1922 po naro- »Elenco degli edifici monumentali e degli oggetti čilu Tržaškega nadzorništva, ki je na njem zaznalo d'arte di Trieste, Istria e Fiume«, ki ga je uredila veliko površnih oziroma nestrokovno opravljenih Generalna direkcija za starožitnosti in umetnost« restavratorskih posegov. Najnovejši restavratorski (Direzione Generale delle Antichità e Belle Arti) iz posegi Valentine Piovan iz Padove in kemično- leta 1918 in sta bila za območje Istre pristojna Gino -stratigrafske analize Monice Favaro in Umberta Fogolari in Luigi Suttina. V to delo pa ni vključen Casellata v letih 2003/4, so razkrili neustrezne Poslikani križ, ki je nekdaj krasil glavni oltar in je restavratorske posege iz leta 1922, ki so privedli bil Tamaru dobro poznan. do deformacije samega platna in njegovo načetost Sama cerkev sv. Štefana sodi med najstarejše zaradi mikroorganizmov in vlage. v Piranu in je v 13. stoletju služila za zasedanja Tudi to delo je vojno obdobje (1940–1943 tedanjega mestnega sveta, tekom stoletij pa so jo oziroma 1943–1945) preživelo v vili Manin in v nekajkrat predelali in ji s tem v veliki meri odvzeli kraju San Daniele del Friuli, v letih 1948–1972 v izvirno podobo. Poslikani križ (tempera na les) s Rimu, danes pa se nahaja v zbirki istrskih umetnin podobo Kristusa je bil še edina priča srednjeveške- v Museo Sartorio v Trstu (Castellani & Casadio, ga obdobja, vendar ga Agostino Valier v času svoje 2005, 176–180). vizitacije Pirana leta 1580 več ne omenja. Ravno Iz podružnične cerkve sv. Štefana je bila odtujena tako ga ne zasledimo v Naldinijevem »Cerkvenem oltarna slika Mattea Ponzonija (1583–1663) z moti- krajepisu« iz leta 1700. Kot omenjeno, je bil po- vom Oznanjenja (L'Annunziazione), ki je vzbudila zoren na druga dela, zlasti na Oznanjenje, ki ga je že pozornost P. Naldinija, kasneje pa G. Caprina pripisal Palmi ml. in A. Tamara oziroma A. Santangela ter F. Semija Prvi je Poslikani križ torej omenjal A. Tamaro v (1935), ki pa sta delo še pripisala Palmi ml. Prvi je na svojem delu o Piranu iz leta 1910 in ga uvrstil v čas, možnost atribucije Ponzoniju opozoril Vittorio Sgar- ko sta Jacobello del Fiore in Michele Giambono bi leta 2002 pri pregledovanju umetnin, odpeljanih pričela z izdelavo vrste »čudovitih beneških del«, 118 ODVOZ UMETNIN IZ KOPRA IN PIRANA LETA 1940 Slika 94: Benedetto Carpaccio, Madona na prestolu z otrokom med sv. Lucijo in sv. Jurijem, 1541 (Semi, 2020, LXVI). M. Walcher pa je v opisu cerkvene notranjščine ob- predvidel njegove vrnitve in celo ni želel navesti žalovala, »da so z glavnega oltarja odstranili staro kraja, kamor so delo odpeljali (Pucer, 1990, 80). podobo Križanega, saj je igral pomembno vlogo Očitno je piransko županstvo šele na podlagi ne le v umetniškem, temveč tudi v zgodovinskem potrdila enega od gvardjanov frančiškanskega sa- pogledu, zlasti kot pričevalec njenega nastanka«.71 mostana na Cresu (31. januarja 1919) in obljube, Iz dopisa piranskega župnika Egidia Malusàja da bodo Sassoferratovo delo vrnili, dobilo zaneslji-z dne 10. junija 1940, v katerem prosi Občino vo informacijo o njegovem nahajališču. Piran, naj prevzame stroške embaliranja za odvoz »Ker krožijo glasovi, da otok Cres ne bo prišel predvidenih umetniških del iz župnijske cerkve v okvir Kraljevine Italije in bo v tem primeru na-sv. Jurija in podružničnih cerkva Marije Tolažnice vedeno delo ostalo na otoku, bo verjetno za nas in sv. Štefana, je razvidno, da so navedena dela izgubljeno«, navaja piransko županstvo v svojem zapustila Piran v razmeroma slabem stanju in so dopisu, zato naslovniku predlaga, »da ga na vsak jim šele kasnejši restavratorski posegi v letu 2003/4 način pridobi, morda s tem, da na otok Cres znova vrnili nekdanji pošljejo motorni čoln sijaj. ali kako drugo plovilo Če smo za vsa nave- Kraljeve mornarice« (SI dena dela ugotavljali, PAK 759, 1920, I. II, n. da so verske in posve- 304). Ko je z Rapalsko tne ustanove Pirana za- pogodbo 12. novembra puščala večinoma leta 1920, Italija pridobila 1940, pa to ne velja za med drugim tudi otok delo s podobo »Marije Cres, je lahko prevzela pri molitvi« v obliki ko- tudi to delo in ga znova pije po Sassoferratu. Kot umestila v minoritski navaja A. Santangelo, samostan v Piranu. naj bi bilo delo Giovan Poleg navedenih Battiste Salvija, ime- del, odnešenih iz Pi- novanega Sassofferato rana, obstajata še dve (1605–1685), locirano deli iz 16. stoletja, o za glavnim oltarjem v katerih pa žal nimamo cerkvi sv. Frančiška. nobenih informacij Usodi tega dela sicer o njunem prvotnem sledimo na podlagi nahajališču, niti o tem dopisa piranskega žu- kdaj in v kakšnih oko- panstva z dne 19. januarja 1920, naslovljenega na liščinah sta zapustili mesto. Ko je A. Tamaro ob Kraljevi generalni civilni komisariat Julijske krajine koncu prvega desetletja 20. stoletja izpolnjeval v Trstu, v katerem navaja, da je bilo omenjeno delo obrazec, kjer je bil seznam umetnin iz različnih prvotno v cerkvi sv. Frančiška, a je bilo v času prve predelov Istre, ki naj bi bile razstavljene na Prvi svetovne vojne preneseno v frančiškanski samostan istrski pokrajinski razstavi v Kopru leta 1910, nas na Cresu, od koder pa ga do leta 1920 še niso vrnili hkrati tudi informira, da je družina Gabrielli iz (SI PAK 759, 1920, I, II, 19. januar 1920). Pirana posedovala manjšo oljnato sliko avtorja Kot navaja A. Pucer, naj bi namreč eden od pi- Parisa Bordoneja s podobo »Svete družine na begu ranskih minoritov v času prve svetovne vojne zaradi v Egipt«. Po Tamarovem mnenju naj bi šlo za eno »varnosti«, kot je sam zatrjeval, dal navedeno delo njegovih najboljših del.72 prepeljati v frančiškanski samostan na Cresu. Čeprav Drugo delo naj bi bilo v lasti družine Trevisini je s tem dejanjem vznejevoljil piranske meščane s podobo Križanega. Delo naj bi prišlo v Piran iz in naletel na njihove dokaj ostre proteste, pater ni vojvodske galerije v Mantovi v dokaj skrivnostnih 71 M. Walcher navaja, da so dandanes v cerkvi trije marmorni oltarji. Na največjem se nahaja slika na lesu, ki predstavlja Križanega med sv. Štefanom in sv. Lovrencem ter nadomešča nekdanjega Križanega (tempera na les) iz 14. stoletja in sta o njem poročala Tamaro in Santangelo (Walcher Casotti, 1999, 251). 72 Paris Bordone (1500–1571), beneški slikar, rojen v Trevisu, umrl v Benetkah. Po Vasariju naj bi se učil pri Tizianu, s katerim pa sta se sprla in razšla. Med znanimi deli je zlasti »Ribič izroča dožu prstan sv. Marka« iz leta 1535 (Menaše, 1971, 263). 119 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 95: Detajl z veduto Pirana na sliki Angela De Costerja, Čudež sv. Jurija, 1706, prezbiterij župne cerkve sv. Jurija v Piranu (Hoyer, 1992, 40). premoženja in obnove samostanskega kompleksa 1997 skupaj z renesančno edikolo, kjer je do 10. junija 1940 viselo znamenito Carpaccievo delo. Ob tej priliki je izrazil prepričanje, da je tedanji pater Lino Biasi opravil preroško dejanje, ko je dal omenjeno delo, predvideno za evakuacijo, sneti z okvirja v prepričanju, da se bo nekega dne vrnilo na prvotno mesto in je dal zato shraniti originalne vijake. Ob tem je tudi J. Šamperl izrazil upanje, da bo Carpaccievo delo znova vrnjeno na prvotno mesto. Leta 2018 je od njenega nastanka poteklo 500 let in je ob tej priložnosti Minoritski red v Piranu skupaj z občino Piran pripravil simpozij, kjer so strokovnjaki iz Slovenije, Hrvatske in Italije z različnih znanstvenih področij in zornih kotov razgrnili problematiko in jo umestili v širši ume- tnostno-zgodovinski kontekst, v katerem je nastalo to izjemno kvalitetno in dragoceno delo Vittoreja Carpaccia. Med nastopajočimi je Alberto Fanton, bibliotekar in arhivar minoritske province Sv. okoliščinah. V napoleonskem obdobju naj bi Antona Padovanskega v Padovi, kjer se navedeno ga tam ukradel neki nemški častnik in ga prodal Carpaccievo delo tudi nahaja, na podlagi objavlje- družini Trevisini, češ, da gre za dragoceno delo Le- nega pa tudi neobjavljenega arhivskega gradiva, onarda da Vincija. Seveda se je takoj izkazalo, da spregovoril o njegovi selitvi v Italijo in skušal pri ne gre za delo slavnega toskanskega mojstra, pač tem utemeljiti razloge, ki so privedli do selitve, pa za delo lombardskega slikarja Andrea Solaria postopke, začasne in nato dokončne »preselitve« (okoli 1470/74–1524), ki pa je deloval v njegovem oltarne pale na sedanjo lokacijo v Padovi (Fanton, krogu. Do prvega desetletja 20. stoletja je delo še 2021). vedno krasilo palačo Trevisini in bilo ravno tako Avtor uvodoma navaja, da so razlogi za selitev razstavljeno na Prvi pokrajinski razstavi v Kopru navedenega dela bolj ali manj znani in objavlje- leta 1910, kasneje pa o njem ni več informacij (o ni ter se pri tem sklicuje tudi na delo » V Italiji sami palači glej Hoyer, 2002). zadržane umetnine iz Kopra, Izole in Pirana« (V Ravno tako naj bi družina Furegoni hranila delo Italiji zadržane umetnine, 2005), kakor tudi na neznanega slikarja iz 16. stoletja, ki je predstavlja- delo F. Maganija, »Sulle tracce del Carpaccio« lo »Nastanek Rima«, a tudi o njem ni več sledu (Magani, 2000). Ob tem dodaja, da sicer v Padovi (Knez, 2003, 300). ne hranijo arhiva piranskega samostana, oziroma Ob pregledu odpeljanih umetnin, ki so zapušča- dokumentov o dogajanju v letu 1954 ni bilo več le Piran, na koncu seveda ostane najdragocenejše, mogoče prenesti na italijansko stran. V Padovi ki smo ga sicer omenili že uvodoma: oltarna slika torej hranijo zgolj posamezne fragmente celotne Vittoreja Carpaccia, Marija z otrokom na prestolu dokumentacije, ki se nanaša na Piran, pri tem pa in šestimi svetniki (1518), ki je krasila minoritsko avtor prvikrat objavlja enega temeljnih dokumen- cerkev sv. Frančiška Asiškega. Že leta 2000 je, kot tov, ki so ga zgodovinarji pogosto spregledali: uvodoma omenjeno, v Padovi prišlo do strokovnega register protokola samostanske korespondence v srečanja, katerega strokovni prispevki so objavljeni letih 1851–1946. Ob kratkem historiatu samostana v zborniku z naslovom »La pala di Carpaccio del navaja, da so po prvi svetovni vojni, in sicer 30. Convento di S. Francesco di Pirano « (Šamperl, januarja 1919, frančiškanska samostana v Piranu Baldassin Molli & Magani, 2001). Uvodoma je J. in onega na Cresu, ločili od samostanske province Šamperl, predstojnik piranskega frančiškanskega sv. Hieronima in ga pripojili padovanski provinci, reda, potem ko je podrobneje predstavil nastanek priključitev je dokončno potrdila kongregacija za in razvoj frančiškanskega samostana in okoliščine svetnike (Sacra Congregazione dei Religiosi) dne nastanka znamenitega Carpaccievega dela, kakor 21. julija 1924. Vključenost piranskega samostana tudi kasnejša obdobja, vse do vrnitve njihovega v padovansko provinco se je formalno zaključila 120 ODVOZ UMETNIN IZ KOPRA IN PIRANA LETA 1940 Slika 96 in 97: vhod v cerkev sv. Štefana (levo) in njena notranjščina (desno) (https://www.zupnija-piran.si/piranske-cerkve). Biasi absolutno prevzeti vso odgovornost oziroma sprejeti vse ukrepe, da bi se navedeno Carpacci- evo delo takoj po restavriranju vrnilo v Piran. Kot je možno razbrati iz navedene dokumentacije, do restavriranja ni prišlo oziroma so ga prestavili za nedoločen čas. Leto kasneje, torej leta 1938, so popisali celotno samostansko premoženje vključ- no s premoženjem cerkve sv. Frančiška zaradi na- povedanega obiska provinciala (decembra 1938). Dokument je prav gotovo pomemben tudi zato, ker nudi vpogled v tedanjo pohištveno opremo in vsa ostala umetniška dela v Piranu, njihovo nahajali- šče v samostanskem kompleksu, kakor tudi stanje ohranjenosti. V istem dokumentu je označena tudi Carpaccieva slika, ki se »nahaja na drugem oltarju leta 1954, ko je moral Anselmo Sartori, zadnji na levi strani cerkve v srednje dobrem stanju, kot frančiškan, ki je v povojnem času še ostal in čuval posledica slabih restavratorskih posegov« (Fanton, samostanski kompleks, le-tega zapustiti in oditi v 2021, 171). Evakuacija Carpaccieve oltarne pale, Italijo (Fanton, 2021, 166). Torej je do selitve Car- se po Fantonovem mnenju, umešča v »velike na- paccieve oltarne slike, 20 junija 1940, kot naglaša pore in prizadevanja oblasti po zaščiti umetniških avtor, prišlo v času, ko je bil piranski samostan še v pristojnosti padovanske province. Ravno tako ohranjeno dokumentacijo deli v tri skupine: v ono pred selitvijo oltarne slike, ob preselitvi (1940) in po njej. Med prvimi dokumenti iz navedenega registra zasledimo korespondenco med patrom Girolamom Granićem in slikarjem Domenicom Acquarollijem glede restavratorskih posegov na Carpaccievi sliki (1885), ki naj bi bila tedaj v že dokaj slabem stanju. Kot že omenjeno, je finančno podporo po- nudil sam cesar Franc Jožef in je za restavratorske posege namenil 300 forintov. Cesarski podpori so se priključili tudi mnogi drugi donatorji. Žal Acquarollijevi restavratorski posegi niso bili ustrezni, tako da je leta 1937 pater Lino Biasi opozoril na potrebo po ponovnih restavratorskih delih. Takratni načelnik Tržaškega nadzorništva (Regia Soprintendenza alle Opere d'Antichità e d'Arte di Trieste ) Antonio Santangelo, je na njegov predlog pristal in v skladu s tem je Lino Biasi, 7. julija 1937 vzpostavil stik s tedanjim provincialom reda, patrom Vittorejem Chialino, da bi pridobil tudi njegovo privoljenje. V svojem odgovoru je provincial naglasil, da bi morali biti restavratorski posegi tokrat izvedeni kar na stroške samega Trža- škega nadzorništva oziroma Ministrstva za šolstvo (Ministero dell'Educazione Nazionale), sicer dela ne bodo prenesli v Trst in bi morali restavratorske posege opraviti kar v Piranu odnosno v enem od samostanskih prostorov. Če bi pa že morali oltarno palo prepeljati v Trst, bi moral pater Lino 121 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 98: G. Tiepolo, Marija s pasom. Delo je nekoč stalo na glavnem oltarju podružnične cerkve Marije Tolažnice (V Italiji zadržane umetnine, 2005, 121). del, ki so bila pa je delo čakalo naslednjih petdeset let (1993), da podvržena veli- so ga »ponovno odkrili« in restavrirali ter vključili kim tveganjem v tamkajšnjo zbirko (Hoyer, 2005a, 16). v primeru voja- Ob koncu svojega prispevka se A. Fanton spra- škega spopada«. šuje, ali je čas pokazal na smiselnost in pravilnost Že v začetku takratne odločitve, da dragoceno Carpaccievo delo tridesetih let junija 1940 odpeljejo v zbirni center v vilo Manin, je bilo zaveda- zlasti pa, da ga leta 1943 niso vrnili v Piran? Deja- nje po zaščiti nje v prvi vrsti opravičuje z razpustom frančiškan-umetnin velike skega reda v vojnem obdobju, zlasti pa z letalskimi vrednosti čedalje napadi v letih 1944/45, ki so prizadeli tudi Piran bolj prisotno ob (28. julija 1944) in je bila ob tej priložnosti, po »vetrovih, ki so pričevanju patra Anselma Sartorija, poškodovana zaveli po tedanji skoraj celotna glavna ladja cerkve sv. Frančiška. Ta Evropi«, zlasti po je skupaj s samostanskim poslopjem utrpela precej- nemškem napadu šnjo škodo, lažje pa je bil ranjen tudi pater Marco na Poljsko jeseni Tschang, ostali pa so se uspeli rešiti. Samostan je 1939. Nadzorni- kar nekaj let kazal dokaj žalostno podobo, preden štva in ministr- so uspeli popraviti streho in okna, prepričan pa stva so se širom je, da bi bila ob tej priliki poškodovana ali celo po Italiji priza- uničena dragocena Carpaccieva oltarna pala in jo devala, da bi »prav gotovo ne bi mogli več občudovati, kakor jo zaščitila najkva- lahko še dandanes« (Fanton, 2021, 176). litetnejše umetnine: načrt protizračne obrambe za V zaključku svojega prispevka, kjer osvetljuje zaščito umetniške in kulturne dediščine (Progetto prizadevanja za vrnitev umetnin na njihovo izvor- di difesa antiaerea del patrimonio artistico e cul- no mesto, se najprej sklicuje na zahtevo tedanjega turale) na območju puljske in reške province, je Mestnega ljudskega odbora v Piranu (Comitato bil izdelan leta 1939, vilo Manin v Passarianu pa Popolare Cittadino di Pirano ), ki se je obrnil na je grof Leonardo Manin oktobra 1939 dal na voljo predstojnika samostana, da ga obvesti o številu in za uskladiščenje večjega dela umetnin z območja vrsti umetnin, ki so jih 7. julija 1947 odpeljali iz Istre in Furlanije oziroma celotne Julijske krajine samostana. Odgovor je pripravil gvardijan pater (Fanton, 2021, 172). Anselmo Sartori, kjer je na kratko povzel tudi Šlo je torej za najpomembnejšo umetnino okoliščine in razloge za preselitev Carpaccievega iz frančiškanskega samostana, ki se je znašla na dela. Sledi historiat nadaljnjih prizadevanj v šest- seznamu za evakuacijo in jo je pater Lino Biasi desetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, izročil Tržaškemu nadzorništvu. V zaboju št. 112 zlasti potem, ko je tržaški škof Lorenzo Bellomi so jo 20. junija 1940 odpeljali na zbirno mesto v leta 1980 poslal uradni dopis provincialu reda v vilo Manin, kjer je bila deponirana naslednja tri Padovi, da mu pomaga pri odkrivanju drugih del, leta. Po 8. septembru 1943 ni bilo več možnosti po pripisanih V. Carpacciu. Njegova oltarna pala pa zagotovitvi varnosti in zaščite tamkajšnjih umetnin, je bila znova omenjena šele sredi devetdesetih let, zato so njihove lastnike obvestili, da jih lahko na ko so ustanovili Museo Antoniano. Kljub temu, njihovo željo in stroške vrnejo na prvotna mesta. da so bile zahteve slovenske strani po vrnitvi Po Fantonovi navedbi s piranskim samostanom od umetnine že dolgo časa znane, je 11. marca 1996 3. oktobra 1943 ni bilo več možno komunicirati, provincial, pater Giuseppe Marini, poslal uradni saj naj bi nemške vojaške oblasti patre frančiškane dopis tedanjemu italijanskemu ministru za kultur- deportirale v tržaške zapore (sic!), zato se je Carlo no dediščino, Antoniu Paolucciju, kjer pojasnjuje Someda de Marco obrnil na provinciala v Padovi, okoliščine prevzema navedene umetnine po letu patra Andrea Eccherja, ki je pooblastil Valentina 1943, hkrati pa tudi razloge za zavrnitev njene Bordina in Ambrogia Mosconija, da omenjeno Car- vrnitve na izvorno mesto v Piran, predvsem zaradi paccievo delo prevzameta v vili Manin. Prevzela menjave tedanje italijanske vlade, ko do odgovora naj bi ga 29. oktobra 1943 in prepeljala v cerkev ni prišlo (sic!). Do ponovnega poskusa provinciala sv. Antona v Padovo, kjer je bil sedež province, tam je prišlo leto kasneje, in sicer v času takratnega 122 ODVOZ UMETNIN IZ KOPRA IN PIRANA LETA 1940 Slika 99: Prazen glavni oltar v podružnični cerkvi Marije Tolažnice, od koder so odstranili Tiepolovo delo (https://www.zupnija-piran.si/piranske-cerkve). ministra za kulturno dediščino Walterja Veltronija, a je zavzeto spremljal tudi družbeno in kulturno ki je bil hkrati podpredsednik vlade, vendar njegov dogajanje v drugih mestih. Prostor, ki ga je opi- odgovor ni dajal kakega posebnega upanja. To je soval v svojem delu, zlasti v poglavju o istrskih bil hkrati tudi zadnji poizkus s strani padovanske izobražencih oziroma literatih tistega časa, je province, da bi preko institucionalnih kanalov na označil z značilno vznesenostjo: »Ad literas vero državni ravni, dobili soglasje oziroma dovoljenje a natura quasi facti videntur Istri«! [Istrani dejan-za vrnitev slavnega Carpaccievega dela piranskim sko po svoji naravi čutijo nagnjenje do literature]. minoritom, hkrati pa je prišlo tudi do drugih po- Toda, če pustimo ob strani retoriko, ob nagnjenjih izkusov (2014) lokalnih nadzorništev, ki pa so žal Istranov, lahko Carpaccievo delo pričara kultivi- ravno tako ostale brez učinka (Fanton, 2021, 180). rano okolje prvih treh desetletij 16. stoletja. Kot Carpaccieva piranska oltarna pala, če se osredo- naglaša S. Cavazza, z njemu lastno lucidnostjo, točimo še na njeno ikonografsko plat, sicer močno je bil sposoben iz tedanjega humanizma izvleči spominja na koprsko, ki je nastala leta 1516, le da tesno prepletanje med posvetnimi in verskimi naj bi po sodbi strokovnjakov pri njenem nastanku v veliki meri sodelovala že tudi njegova slikarska delavnica, čeprav je Fiocco eden redkih, ki so bili pripravljeni sprejeti piransko delo kot izključno mojstrovino Carpaccievega poznega obdobja. A ravno lepa veduta Pirana, ki se na njem pojavlja, lahko vnaša dvom o popolni lastnoročnosti izved- be in skoraj zanesljivo govori v prid teze, da je pri njegovem nastanku sodelovala tudi delavnica oziroma mojstrovi pomočniki (Brejc, 1983, 26). Tudi G. Romanelli navaja, da Carpaccieva fizična prisotnost v Istri ni zgolj hipotetična: pomislimo le na obmorsko pokrajino, ki se razkazuje v ozadju »sacra conversazione« na njegovi piranski upodobitvi. Tudi najbolj pozorno preučevanje silografij s panoram- skimi motivi ne bi dopuščalo doseganja tolikšne preciznosti v detajlih ob siceršnji splošni predstavitvi in orisu samega kraja. Nič manj ni zanimivo tudi drugo vprašanje: v kakšnem družbeno-političnem, kulturnem in verskem okolju se je Carpaccio prav- zaprav znašel? Istrski humanizem je sicer dodobra raziskan, čeprav bi nadaljnje poglobljene raziskave lahko privedle do novih zaključkov. Za pomembno izhodišče bi lahko služilo delo piranskega humanista Giovannija Battiste Goinea, avtorja dela De situ Istria, napisanega med letoma 1543 in 1544, natiskanega pa v Benetkah leta 1545.73 Goineo je bil tedaj mlad zdravnik, ki se je šele vrnil s študija v Padovi in Bologni, kjer je sledil tudi literarnemu dogajanju. Dodobra je poznal is- trsko kulturno dogajanje, saj je bil rojen v Piranu, 73 Osnovno humanistično izobrazbo je Joannes Baptista Goynaus Phyrrhanensis – Giovanni Battista Goineo prejel pri tedaj priznanem učitelju Giovanniju Antoniu Petroniu, z učenjem grščine in latinščine pa je nadaljeval v Bologni. Od tu je odšel v Padovo, kjer se je posvetil študiju medicine in diplomiral leta 1543, po vrnitvi v Piran pa postal mestni zdravnik ter si ustvaril širok krog prijateljev, med katerimi so bili Ambrogio Febeo, Marco Antonio Venier in Giovanni Antonio Apollonio. Njegov brat Nicolò je bil vnet pristaš Martina Lutra, sam Piran pa že tudi živahno središče reforma- cije. Njegovo delo “O legi Istre” (De situ Istria) je izšlo šele leta 1722 v nizozemskem Leidenu, B. Ziliotto o njem pravi, da “je to drobno delo zelo zanimivo, najobsežnejše in kritiško najtemeljiteje obdelano od vseh, ki so bila dotlej napisana o Istri” (Darovec, 1999, 63–82). 123 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 100 in 101: V. Carpaccio, Marija z otrokom in svetniki, 1518, detajl z likoma sv. Frančiška Asiškega in sv. Antona Padovanskega (Baldassin Molli & Caburlotto, 2021, 138). med izobraženimi krogi, ki so se nagibali k luteranskim idejam.74 Če se je po eni strani humanizem v Istri, skupaj s krogi izobraženstva in njegovimi raznolikimi strujami do lute- ranske reforme, pokazal za dokaj spre- jemljivega in naklonjenega, je po drugi strani treba naglasiti, da je bilo novo versko gibanje tudi v Istri notorično preganjano in nesprejemljivo za uved- bo katerega koli moralnega preobrata katoliške Cerkve, tudi, če pustimo ob strani vlogo papežev in papeške kurije, škofov, duhovščine, redovniških vrst, ki so še nadalje ostajali ukoreninjeni v svoje privilegije in materialne dobrine s prakticiranjem pobožnosti, ki je mejilo na malikovalstvo in se naslanjalo na simonijo, korupcijo in nemoralo. Vse to je bila trda preizkušnja za koprskega škofa P. P. Vergerija, ki si je prizadeval, da bi vernike svoje škofije vodil v smeri evangelijskih in liturgičnih načel in principov (prim. Žitko, 1999). Vittore Carpaccio, humanist in privr- ženec enega od uglednih izobražencev beneškega prostora, Ermolaja Barbara, literarnimi viri, torej med filološkimi in učenimi nedosegljivega »metteur en scène« osupljivih cere-študijami klasikov in poglobljeno svetopisemsko monij in raznovrstnih laičnih bogoslužij, je seveda eksegezo (Romanelli, 2015, 42). stal pred vprašanjem, kakšne spodbude bi lahko V ta preplet se torej umeščajo nekatere onostran- prejel v tem stiku? In obratno, katere spodbude in ske konotacije brez katerih je velik del dogajanja v odgovore bi lahko nudil on sam temu dokaj razno- prvih desetletjih 16. stoletja na istrskih tleh, težko likemu prostoru ne le v odnosu do prestolnice, tem- razumljiv. Med vsemi je v prvi vrsti potrebno upo- več celotne dežele z njeno vodilno vlogo katoliške števati obširen in intenziven prodor protestantskih Cerkve? Torej se v okolju, ki je bilo literarno raz-idej z vsemi posledicami, ki so jih povzročile. Verski gibano in svobodomiselno, med Istrani, ki so temu nemir in dovzetnost za reformno gibanje, za širjenje sinu Pirana (G. B. Goineu) sledili zaradi njegove evangelizma, spiritualizma in anabaptizma, se je kulturne angažiranosti (Ad literas vero quasi facti), hitro širil in se radikaliziral ter vplival na samo versko postavlja vprašanje, kakšni medsebojni odnosi so doktrino, pastoralno prakso in organizacijo cerkvenih se vzpostavili med Carpacciem - slikarjem in Istro? ustanov. Odražal se je tudi v naraščajoči nestrpnosti v Prav gotovo sta kultura in antični ostanki, ki jih je odnosu na redovno in posvetno duhovščino, ki je bila bilo možno zaznati po njenih mestih ter na pode- pogosto pokvarjena, pohlepna in nedisciplinirana. Do želju, spodbujala njegovo dovzetnost in pozornost prvega procesa je prišlo že leta 1534 ravno v Piranu za vse tisto, kar je prispevalo k njeni univerzalni 74 Papeški nuncij v Benetkah, Aleandro Girolamo, je prve preiskave in sodne procese proti heretikom sprožil v Piranu in leta 1534 pred sodišče v Benetke privedel Marca Petronia Caldana, Marca Antonia Venierja in učitelja Giovannija Antonia Petronia. Kmalu se je pokazalo, da je v Piranu izpovedovanje heretičnih idej v bistvu povezano z borbo za mestno avtonomijo v odnosu do bližnjega Kopra kot sedeža škofije, zavračanje privilegijev številnih samostanov na tem območju pa tudi zavračanje tujih duhovnikov, ki so izkoriščali beneficije piranske župnije. Zdi se, da Aleandro ni prišel do konca preiskave, saj so obtoženci zanikali vse obtožbe, obenem pa ni bilo pravih dokazov za sodbo. Heretične ideje so se tako širile naprej in leta 1539 se je Aleandro, dobro obveščen, kaj se dogaja v Piranu, pritoževal, da so “luteranski malopridneži” gospodarji mesta, saj pripadajo mestni oligarhiji, ki ima v rokah organe mestne samouprave (Cavazza, 1983, 91–117). 124 ODVOZ UMETNIN IZ KOPRA IN PIRANA LETA 1940 podobi s prepletanjem vzhodne civilizacije v rafini- emilijanskega prostora. Zanemariti ne smemo niti ran in zanosen eklekticizem. Prav gotovo pa se je ob Vivarinija in njegove delavnice, ravno tako pa sta svojem bivanju v tej deželi srečeval z izobraženci arhitektura in skulptura v Istri in Dalmaciji ubirali in literati, ki so postopno oblikovali humanistično podobna pota kot v samih Benetkah. in izobrazbeno podobo Istre ter jih v svojem delu Piranska pala je torej za razliko od koprske, ne- našteva tudi G. B. Goineo. Kot vemo, so se prej ali kakšen enigmatičen izraz formalnih izumov in kr- slej znašli tja od konca dvajsetih let 16. stoletja pred šitve pravil. Arhitekturni okvir, ki zamejuje prostor Inkvizicijskim sodiščem; v Piranu: Marco Petronio samega dogajanja je bil tudi v piranskem primeru Caldana, Marcantonio Venier, Giovanni Antonio omejen na samo edikolo, v katero je bil umeščen Petronio in drugi, na koncu pa tudi sam Goineo v oltar. Zlasti dva elementa dajeta pomen sceni, ki letih 1549/50 (Ziliotto, 1913, 179–183). se razgrinja pred nami in zaživita sama zase: mali Vergerijeva borba proti kultu svetnikov je posta- figuri sv. Frančiška in sv. Antona, ki sta postavljeni jala tudi borba proti njihovemu upodabljanju. Šlo na prazen prostor med stopnicami in obokom ter je torej za temo, ki je ob vprašanju papeškega pri- pokrajino za njunima hrbtoma. Ravno meniški kuti mata, predstavljala enega najbolj radikalnih zahtev obeh svetnikov nudita ključni barvni element same reformacije. Ob tem se je postavljalo vprašanje pokrajine, arhitekture in samih barvnih inkarnatov same ikonografije svetnikov oziroma njihovih upo- razvrščenih oseb. Morda gre za prvi primer slikar- dobitev na platnih oziroma v kiparskih stvaritvah, ske manire, ki doslej še ni bila preizkušana: slavna ki so jih bile polne tudi istrske cerkve (zlasti tiste, in nedifirana »tonaliteta« beneškega slikarstva, je ki so bile v rokah frančiškanov minoritov). Ravno bila tu postavljena naproti skoraj silografski brez- glede slednjih je postal Vergerij moteč sogovornik barvnosti, ki se kaže v peščenem in neprijaznem in celo cenzor upodabljajočih umetnikov tistega ozračju, v pokrajini, ki je prekrita z oblaki, brez časa (Žitko, 1999, 208).75 sonca, obtežena z asketsko in zadržano, trpko in Gotovo pa niso bila Carpaccieva umetniška značilno frančiškansko resnobnostjo, bi lahko re-dejavnost in njegove oltarne pale predmet teh kli. Figuri obeh svetnikov se zaradi boleče delitve nasprotij, saj je mojster umrl že v času, ko je bil frančiškanskega reda razlikujeta po barvni razno- Vergerij še daleč od Istre ter še čvrsto na strani likosti njunih meniških kut; leta 1517 je namreč, katoliške cerkve v vlogi papeškega nuncija v nem- pred izdelavo piranske oltarne pale, papeževa bula ških deželah. Šele naslednja generacija, v katero z odreditvijo treh vej doslej enotnega frančiškan- je sodil tudi Benedetto Carpaccio, je bila deležna skega reda po zavzetih a brezuspešnih pogajanjih ostrih Vergerijevih kritik. A versko in kulturno ozra- za preprečenje njihove shizme, privedla do delitve, čje v Istri je že pognalo prve klice, ki so se kazale zato obe figuri privlačita pozornost z izrazitimi v verski mlačnosti, skepsi in razkolu. Ne smemo posebnostmi njunih fizionomij, izraženih s po- zanemarjati dejstva, da so škofije in župnije ter sebnim verističnim postopkom: dramatično upadli posamezni redovi pogosto vabili pridigarje, zlasti Frančišek je skoraj pretirano zazrt v branje. Doslej pa postne pridigarje in s pomočjo njihovih pridig razširjena upodobitev Bernardina da Siena, v ka- širili nove ideje, po drugi strani pa kritike in tajne teri se je svetost obeh svetnikov kazala v njunih spise, s tem pa je naraščala nestrpnost do papežev asketskih, skoraj anoreksičnih obraznih potezah, in rimske kurije (Romanelli, 2015, 47). se v našem primeru kaže zunaj tedanjih fizioloških Seveda ne gre verjeti, da je bil Vittore Carpaccio shem, brez vsakega sočutnega in sladkobnega nekakšen osameli »cvet v pustinji istrske umetniške videza. Na desni senci Frančiškove glave utripa kulture«. Dežela je namreč dala eno od vidnih posvetna žila, senca njegove brade v nadaljevanju osebnosti na tem področju, kakršno predstavlja sega do lic, roki pa sta suhi (in morda nedokončani, slikar Bernardo Parentino. 76 Potem, ko je zapustil tako kot nogi): v levici stiska majhen križ – ravno Istro, je še mlad stopil v delavnico padovanskega tistega iz katerega v tedanji ikonografiji, ovitega v slikarja Francesca Squarcioneja, ter sledil Mante- večbarvna krila angelov, švigajo svetleče puščice, gni, velikemu slikarju beneškega, lombardskega in ki povzročijo čudežne rane svetnika. Sv. Anton, 75 Vergerijevo pastirsko delovanje je zlasti v Piranu znova vzpodbudilo heretično delovanje različnih vrst in našlo privržence v različnih socialnih slojih. Ob širjenju luteranskih knjig je zavračal čaščenje svetnikov, spoved za grehe in podobno. 76 Bernardo Parentino (1437–1531), rojen v Poreču, je daljše obdobje preživel v Padovi in sodeloval z Mantegno. Njegov stil je služil modenskim slikarjem, vkolikor se niso neposredno zgledovali po samem Mantegni. Njegova dela so razpršena v Padovi, Benetkah, Modeni, Milanu, Rimu, Parizu itd. Podrobneje v Caprin (1968, 83–114). 125 MED BENETKAMI IN DUNAJEM nekoliko bolj krepak, po tradiciji drži v rokah belo al ponte di S. Lorenzo, ter nenazadnje xilografija lilijo kot znamenje svoje zaobljube čistosti in se Venetia MD Jacopa de Barbarija (Museo Correr), ki pogreza v branje ter kaže svojo lastno in asketsko je odprla dolgo vrsto upodobitev Benetk oziroma pot od lastne biti, do Boga (Romanelli, 2015, 53). vedutizem 18. stoletja in je tako v primeru Benetk Glede pokrajine v ozadju, oziroma vedute Pira- kot Rima in Neaplja našel kar najbolj sugestivne na, G. Caprin zatrjuje, da je njena verodostojnost oziroma enakovredne motive, v katerih sta izraža- tolikšna, da jo je moral V. Carpaccio upodobiti le nje razpoloženja in posebne svetlobe posameznih tako, da jo je osebno opazoval z morske strani. Če krajev, zaživela v sami resničnosti upodobljenih namreč natančneje opazujemo naslikano pokraji- krajev v tolikšnem ravnovesju, kot ga umetniška no, bomo zaznali vzpetino Mogorona nad Piranom kreacija kasnejših obdobij v tem žanru ni nikoli z obzidjem, ki se spušča proti mestu in obdaja več dosegla (Caburlotto, 2023, 227). mestno četrt Marciano, po drugi strani pa Punto, Carpaccieva upodobitev Pirana in s tem njego- nad mestom pa se vzpenja župna cerkev sv. Jurija. vo pozorno slavljenje mesta z njemu značilnim, Ob mandraču je zaznati mestno hišo, stolp z uro in zapletenim načinom upodobitve, ki izžareva cerkvico sv. Petra (Caprin, 1968, 106–108). krščansko identiteto mesta – zahvaljujoč izbranim Gre torej za resnično panoramsko podobo, v ikonografskim zamislim – ponazarja z množično tolikšni meri realno, da lahko v samo sliko vsto- upodobitvijo svetnikov, pri čemer pa je upošteval pamo neposredno, daleč od izglajenih, ozelenelih specifične zahteve naročnikov v zvezi z obredi, in osladnih krajin, kakršnim sledimo v arkadijsko- ki so jih le-ti prakticirali v svoji cerkvi. Slogovni -fantastičnih upodobitvah » alla campagnola«. dosežki, zaznavni prav v piranski oltarni pali, so V Carpaccievem delu gre v bistvu za pazljivo in se zlasti ustalili v zadnjem ustvarjalnem Carpacci- verno upodobitev tedanje značilne istrske krajine evem obdobju (Fossaluzza, 2012, 17). s polji, požganimi od sonca in pustimi travniki. Če S Carpaccievo smrtjo sta postopno izginjala tudi je Carpaccievo gledišče, kot je zaznati, z morske njegov slikarski stil in sporočilo, katerih medel od- strani, značilnost same panoramske slike utrjuje raz je zaznati morda le pri njegovem sinu Benedet-prepričanje, da je mojster poznal in upodabljal tu, saj veliki beneški mojster za seboj ni zapustil tovrstne panorame, raje kot pa istodobne vedute, drugih učencev in posnemovalcev. Luč njegovega sestavljene iz gradov in trgov vrh gričev, pogosto genija je ugasnila z njim (Knez, 2003, 288). idealiziranih in tipološko razširjenih po tedanjih Navedeno platno so prvič restavrirali v drugi slikarskih delih. polovici 19. stoletja, ker pa to ni dalo zadovoljivih Glede na vse navedene detajle Pirana, ki jih rezultatov, je cesar Franc Jožef, kot omenjeno, zaznavamo na Carpaccievem delu, smemo z go- namenil večjo vsoto denarja za nov restavratorski tovostjo sklepati, da se je mojster resnično mudil poseg, ki ga je opravil Domenico Acquarolli in z v Piranu. Pri tem naj poudarimo njegov občutek njim omogočil, da je prišel do izraza tudi nekdanji za realnost, saj je znal upodobiti in pričarati zelo grad, o katerem je govoril leta 1483 že M. Sanudo, pomembne elemente njegove urbane podobe, P. Kandler pa omenja, da bi naj bil tekom 16. sto-kakršna se je nudila v prvi polovici 16. stoletja, letja porušen. To tudi kaže, da je Kandler vedel za čeprav se njegov realizem pojavlja tudi v drugih Carpaccievo mojstrovino, ki pa je bila v njegovem delih, npr. v ciklusu del s prizori sv. Uršule (Lanzi, času v dokaj slabem stanju in je bilo težko zaznati 1970, 27). posamezne detajle. V svojem prispevku se L. Caburlotto (2023) po- Sliko, ki jo je torej leta 1518 izdelal Vittore drobneje ukvarja ravno s tem problemom in skuša Carpaccio po naročilu opata v Samostanu sv. opredeliti to Carpaccievo delo kot »spomenik zgo- Frančiška, so postavili na glavni oltar, ki je stal v dovinske topografije« ob siceršnji navedbi, da je marmorni edikoli s številnimi skulpturami iz 16. tema upodobitve oziroma neke vrste portreta same- stoletja, a so jo leta 1787 zrušili zaradi prenove. ga mesta, v italijanski pa tudi evropski umetnosti Oltarno sliko so ob tej priliki prenesli v stransko tistega časa, dokaj razširjena. Svojo tezo utemeljuje kapelo bližje vhodnim vratom in pilastrom. Na z vrsto primerov iz opusa samega Carpaccia, npr. oltarju je bil tudi napis: VICTORIS CHARPATII. Storie di Sant'Orsola za istoimensko bratovščino, VENETI OPVS MDXVIII (Caprin, 1968, 108). danes v Gallerie dell'Accademia v Benetkah, M. Walcher v orisu cerkve sv. Frančiška ravno oziroma G. Bellinija v delu Processione in piazza tako izhaja iz navedb Agostina Valiera in P. Nal- San Marco in Miracolo della reliquia della croce dinija ter izpostavlja edikolo oziroma tribuno z 126 ODVOZ UMETNIN IZ KOPRA IN PIRANA LETA 1940 Slika 102: Veduta Pirana z obzidjem – detajl iz slike V. Carpaccia (1518) – Madona z otrokom in svetniki (po risbi Giulia de Franceschija v Caprin, 1968, 127). arkadami in pilastri, okrašenimi s svečniki v lombardskem stilu, ki je uokvirjala Carpaccievo oltarno sliko, podobno oni v koprski stol- nici. Tudi ona navaja, da je bila ta edikola odstranjena v 18. stoletju, da bi na njenem mestu postavili glavni oltar po okusu tedanjega časa, vendar so jo okoli leta 1887 na novo uredili oziroma rekon- struirali po načrtih tržaškega arh. Giovannija Righettija, odobrenih s strani Gradbenega oddelka c. k. namestništva in Centralne komisije na Dunaju (Walcher Casotti, 1999, 214) A. Alisi datira postavitev edi- kole v leto 1502 in potrjuje, da so jo piranski minoriti postavili nad glavni oltar in jo kasneje znova sestavili ter postavili pred oltar, na katerem se je nahajala Carpaccieva pala iz leta 1518. Alisi je po vsej verjetnosti to navedbo povzel po dokumentarno dokaj podkrepljeni razpravi J. Granića, predstojnika Dalmatinsko-istrske province frančiškanov minoritov (Walcher Casotti, 1999, 214–215).77 Ta edi- kola naj bi bila mnogo zgodnejša od tiste, ki naj bi jo postavili po vzoru Tullia Lombarda iz Kopra in je izhajala iz leta 1516, Granić pa dopolnjuje, da so letnico 1502 na- šli napisano v kamnu med lokom in okvirjem oltarja, kjer se je nahajala Carpaccieva slika (Walcher Casotti, 1999, 215). 1940, ki ga je podpisal gvardijan Lino Biasi, v Arhitekturo kapele, namenjene Carpaccievi sliki v imenu Tržaškega nadzorništva pa Nicolò Rota, je piranski minoritski cerkvi, vsekakor povezujemo z razvidno, da je bilo navedeno delo v razmeroma delavnico Pietra Lombarda oziroma njegovih sinov dobrem stanju in da je pripadalo minoritom franči- Tullia in Antonia. Število njihovih del je bilo na škanskega samostana in da naj bi stroške prevoza, območju beneške Istre kar precejšnje in je njihova hrambe, kakor tudi vrnitve, ko naj bi izredne dejavnost segla vse do Kvarnerskih otokov oziroma razmere minile, prevzelo Tržaško nadzorništvo. tja do Dalmacije (Štefanac, 2018, 14). Iz potrdila oziroma zapisnika z dne 29. oktobra Tri pomembna likovna dela so torej leta 1940 1943 pa je razvidno, da so Carpaccievo delo iz iz minoritskega samostana oziroma cerkve sv. vile Manin premestili na sedež redovne province Frančiška, odpeljali v Italijo, med njimi je bila prav v Padovo. Padovanski minoriti so piransko oltarno gotovo najpomembnejša navedena oltarna pala V. palo torej hranili od leta 1943 dalje in je na sa- Carpaccia. Iz potrdila o prevzemu z dne 20. junija mostanskih hodnikih, kot omenjeno, samevala do 77 Avtorica v oklepaju navaja, da se ta oltarna pala, prenešena v Italijo “zaradi zaščite pred vojnimi nevarnostmi”, dandanes nahaja v baziliki sv. Antona v Padovi. 127 MED BENETKAMI IN DUNAJEM leta 1993. Glede na to, da je v primeru piranskih radi političnih problemov, tako v času diplomatskih minoritov šlo za vrnitev enega samega dela, ki se pogajanj za določitev novih meja med Italijo in nek- je nahajalo na sedežu redovne province v Padovi, danjo SFRJ, kot kasneje, ko so zlasti na italijanski je bilo, kot uvodoma rečeno, upanje toliko večje strani še vedno ostajali aktualni številni predsodki zlasti po seminarju, ki so ga v Padovi 18. maja do svoje vzhodne sosede, je arhiv še vedno ohranjal 2000 organizirali: Študijsko središče (Centro Studii svoj »misteriozni« značaj, in ostajal nedostopen Antoniani), Antonianski muzej (Musei Antoniani) in raziskovalcem, bodisi v raziskovalne namene, kakor piranski Minoritski samostan. Ob strokovnih ugo- zgolj citiranje posameznih dokumentov. Prevlado- tovitvah o samem delu, je bila dokaj pomenljiva val je namreč strah pred morebitnimi diplomatskimi izjava predstavnika medministrske komisije Maria incidenti, ki so bili v času »hladne vojne« dokaj Osija Bondiolija, da bo italijanska vlada upošteva- pogosti (Santoro, 2019, 145–155). la mednarodna določila o vračanju umetnin. Kljub Sčasoma pa vendarle, v času direktorja Bibli- obljubam je piranska oltarna pala ostala v muzeju oteke Marciane, Sebastianija, zlasti pa Maurizia samostana Il Santo v Padovi, v piranski cerkvi sv. Messine, so se pristojne oblasti končno odločile, Frančiška pa restavrirana kapela s praznim oltarjem da zaboje odprejo, vsaj zato, da preverijo stanje še vedno čaka na vrnitev dragocenega Carpaccie- arhivskih dokumentov in jih premestijo v ustre- vega dela (Hoyer, 2005a, 21). znejše prostore, vse to pa so izvedli s pomočjo Ob koncu druge svetovne vojne leta 1945, strokovnega osebja Državnega arhiva v Benetkah, je tudi sicer večina umetniškega, knjižnega in ki ga je tedaj vodil Raffaele Santoro. Vse zaboje arhivskega gradiva ostalo na italijanskih tleh in so končno odprli, preverili shranjene arhivske do- dolga desetletja, bodisi v Rimu, Mantovi, Padovi kumente, bodisi na osnovi seznamov, ki so jih že oziroma Benetkah, čakalo na razplet pogajanj gle- posedovali, hkrati pa ustvarjali tudi nove sezname de vračanja oziroma restitucije kulturnih dobrin za gradivo, ki ga še ni bilo na prejšnjih seznamih, iz istrskih mest. zlasti za 19. stoletje. Končno je bil leta 2017 na Glede arhivskega gradiva je bil za razliko od predlog Generalnega direktorja arhivov, stari kopr-umetniškega, se pravi slikarskih del starih beneških ski arhiv v celoti vključen v Beneški državni arhiv mojstrov oziroma njihovih delavnic, odpeljan zgolj na podlagi predhodnega sporazuma med Direkcijo celoten stari koprski arhiv, piranski pa je večinoma državnih arhivov in bibliotek, vse to pa je poteka- ostal nedotaknjen. Koprskega so v Italijo odpeljali lo, kot omenjeno v času F. Santora, prenos starega leta 1944 in sicer v Benetke, a so ga nekajkrat pre- koprskega arhiva pa naj bi bil mogoč tudi zaradi mestili iz Državnega arhiva v Biblioteko Marciano, podrobnejšega dogovora med italijansko direkcijo kjer je v nekakšni ilegali ostal tja do 60-tih let in slovensko arhivistično stroko, ki sta se dogovo-prejšnjega stoletja. Bil je spravljen v 57 zabojih v rili glede načina hranjenja oziroma restavratorskih različnih fasciklih in zavojih. Vsa dolga leta je za- posegov na gradivu (Santoro, 2019, 147). 128 PRIZADEVANJA SLOVENSKE IN ITALIJANSKE STROKE PO RAZISKOVANJU IN VALORIZACIJI KULTURNE DEDIŠČINE OBMEJNEGA PROSTORA V POVOJNEM OBDOBJU Glede na kasnejše dileme in razhajanja, tako osnovanje centralnega kataloga, metodološki pristop znotraj stroke kot politike, so bile pomenljive misli, za njegovo pripravo pa naj bi bil predmet prihodnjega ki jih je v svojem uvodnem nagovoru ob prvem srečanja v Gradcu. Giancarlo Menis, ki je kot pred-mednarodnem srečanju umetnostnih zgodovinarjev sednik sveta Videmskih muzejev zastopal odsotnega v koprskem Pokrajinskem muzeju (14. in 15. april Alda Rizzija, je sporočil, da je avtonomna pokrajina 1971) izrekel tedanji predsednik Skupščine občine Furlanija-Julijska krajina že pripravila zakonski pre-Koper, Miro Kocjan, ko je naglasil »pomen umetno- dlog o popisu umetnostno-zgodovinskih spomenikov stne zgodovine kot kulturne zvrsti, ki ob odgovornem, ter predvidela vrsto možnosti za uspešno delo na tem objektivnem analiziranju zgodovinskih obdobij in področju. Eno teh je videl v osnovanju »Mednarodne-dogajanja v preteklosti, krepi napore za nove, še bolj ga središča za umetnostno-zgodovinske študije«, s intenzivne in permanentne stike tudi v bodoče«. »Le- čimer bi nastali pogoji, da bi se razvilo skupno delo, tošnje srečanje poteka na območju, ki je kar najbolj ki bi se lahko odvijalo v vili Manin pri Passarianu, kar odprto. Gre za območje, ki ga je zgodovina označila je pozdravila tudi slovenska delegacija pod vodstvom kot enega najbolj eksponiranih, območje, ki je bilo E. Cevca.78 Žal je ostalo zgolj pri obetih in dobrih prizorišče raznovrstnih tokov, teženj in spopadov, željah, saj iz obstoječe dokumentacije ni razvidno, da ta zgodovinska značilnost in izkušnja pa nam danes bi se taka srečanja odvijala še kdaj kasneje, še manj omogoča zatrditi, da smo široko odprto in zanimivo pa, da bi se formiral skupni dokumentacijski center stičišče«. »Koper je ponosen, da je bil tokrat izbran v vili Manin, pač pa se je formiral zgolj za območje kot sedež srečanja. Nad tem sta ponosni obe naro- Furlanije - Julijske krajine. V povojnem času, zlasti po dnosti, ki složno živita na tem območju. Italijanska letu 1950, ko je umrl zadnji lastnik celotnega kom- narodnostna skupnost uživa pri nas vse tiste pravice pleksa vile Manin, grof Lodovico Leonardo Manin, kot večinska skupnost«. ga je leta 1961 Ministrstvo za šolstvo podržavilo in Udeleženci srečanja, med katerimi so bili s slo- dalo v uporabo videmski prefekturi oziroma v javne venske strani ugledni strokovnjaki, kot npr. Emilijan namene. V njem se je za nekaj časa ustalil Zavod za in Anica Cevc, Milko Kos, France Stelè, Ksenija beneške vile (Ente per le Ville Venete), ki je vodil prva Rozman, Janez Mesesnel, Aleksander Bassin, Marjan obnovitvena dela, leta 1969 pa je vila Manin prišla Zadnikar in nekateri drugi, med italijanskimi Giancar- v upravljanje Avtonomne pokrajine Furlanija-Julijska lo Menis, Michelangelo Muraro, Aldo Rizzi, Giusepe krajina, ki je nadaljevala z obnovitvenimi deli. Leta Bergamini, s hrvaške pa Vanda Ekl, Branko Fučić in 1971 je v njej odprla veliko razstavo del Giambattiste Kruno Prijatelj, so obiskali tudi Piran, kjer so si ogle- Tiepola, istega leta pa so tu osnovali tudi Regionalno dali na novo restavrirano cerkev Marije Snežne, ob središče za katalogizacijo (Centro regionale di catalo-tem pa se je med prisotnimi razvila živahna razprava gazione), da bi s tem poskrbeli za urejanje inventarja o atribuciji posameznih umetnin, delo pa nadaljevali kulturne dediščine Furlanije-Julijske krajine. Po letu v dvorani tedanje občinske skupščine s koreferatom 1976 je v njenem okviru nastala restavratorska šola Michelangela Murara o Carpaccievem delovanju v s foto-laboratorijem in specializiranim kadrom za Kopru in Piranu. Ob tej priložnosti je predlagal, da se reševanje kulturne dediščine po rušilnem potresu, slike, ki so bile med vojno odnesene v Italijo, zlasti ki je tistega leta prizadel Furlanijo. Iz navedenega je Carpaccieva dela, vrnejo v slovenska obalna mesta, razvidno, da niti leta 1971, niti kasneje, na italijanski predstavnik Avstrije, Walter Frodl pa je ob zaključku strani niso bila več prisotna razmišljanja o skupnih spregovoril o potrebi takih srečanj in izmenjavi de- pobudah in načrtih za snovanje Mednarodnega sre- lovnih izkušenj tudi v bodoče. Ob tem je naglasil, dišča za umetnostno-zgodovinske študije, ki bi v bo- da je nad številnimi umetninami tega širšega območja doče povezovalo strokovnjake s tega širšega območja nemogoča podrobnejša kontrola, zato je predlagal (Barattin, 2022, 105–115).79 78 Celotno dogajanje in kronika srečanja sta zajeta v katalogu z naslovom: »Srečanje umetnostnih zgodovinarjev treh dežel na temo: slikarstvo, kiparstvo in urbanizem ter arhitektura v slovenski Istri v Kopru 14. In 15. aprila 1971« (Srečanje ume- tnostnih zgodovinarjev treh dežel, 1972). 79 V vili Manin se je v času od 27. januarja do 14. maja 2023 odvijala dokumentarna razstava z naslovom »Guerra all'arte! 1940– 1945. I beni culturali del Friuli-Venezia Giulia tra protezione e distruzione«, ki je na podlagi bogatega arhivskega in dokumen- tarnega gradiva, predstavila množično evakuacijo umetnin oziroma predmetov kulturne dediščine s tedanjega območja Julijske krajine, zlasti pa iz Istre v zbirni center v vili Manin. Tako na razstavi, v spremnem katalogu, kot strokovnem srečanju ob njenem zaključku, je bil podan predvsem italijanski pogled na takratno dogajanje oziroma problematiko, ki pa bi zahtevalo mnogo širšo in kritičnejšo obravnavo, kot jo je bilo sicer zaslediti v italijanskem strokovnem tisku in medijih. 129 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 103: Udeleženci srečanja umetnostnih zgodovinarjev treh dežel na vrtu Pokrajinskega muzeja v Kopru, 14. in 15. aprila 1971 (Srečanje umetnostnih zgodovinarjev treh dežel, 1972, 106). jih »ponovno odkrili« in predstavili širši javnosti. V letih 2004/5 so jih končno, kot omenjeno, razstavili v Trstu v tamkajšnjem Civico Museo Revoltella, s spremnimi študijami, restavratorskimi elaborati in ekspertizami pa so dostojno predstavljena v razstavnem katalogu z naslovom HISTRIA. Opere d'arte: da Paolo Veneziano a Tiepolo (Castellani & Casadio, 2005). Danes so ta dela večinoma razstavljena v Civico museo Sartorio v Trstu.80 Na slovenski strani prav gotovo temeljno študijo še vedno predstavlja delo Franceta Stelèta, »Umetnost v Primorju«, izšlo pri Slovenski matici leta 1960, čeprav je prvi koncept, kot pravi avtor, nastal že leta 1939. Bil je plod njegovih nagibov do tega obmejnega prostora, kamor se je kot »kranjski konservator« vračal tja do prve svetovne vojne, pa tudi po njej, oziroma v času med obema vojnama. V svojem delu je prvič orisal Navedeni problematiki, zlasti raziskovanjem pre- tudi glavne umetniške tokove beneškega slikarstva ter mične in nepremične kulturne dediščine širšega istrske- navedel do tedaj slovenski umetnostno-zgodovinski ga prostora, se je sicer doslej posvečala vrsta uglednih stroki neznane italijanske vire in literaturo, kratko po- strokovnjakov z obeh strani meje. Z italijanske strani so glavje pa namenil tudi najpomembnejšim slikarjem in izsledki in prispevki zaznavni predvsem v delih ugle- slikarskim šolam, ki so zapustili svoja dela v vseh treh dnega umetnostnega zgodovinarja Adolfa Venturija, ki obalnih mestih. Prezirljivemu odnosu novih italijanskih so nastajali že v času prve svetovne vojne in pri ka- oblasti do »spomeniškega značaja« Julijske krajine, je terem zaznavamo težnje po dokazovanju italijanskega želel s tem delom postaviti ogledalo, uvod vanj pa je značaja kulturne dediščine dalmatinskega in istrskega izšel leta 1940 pri tedanji Akademski založbi v Ljublja- prostora. V tem kontekstu sledimo tudi delom Tomasa ni. V povojnem času si je z večletno distanco, ko so Sillanija, Giuseppeja Prezzolinija, Pompea Molmentija se znova radikalno spremenile tudi upravno-politične in drugih, na istrskih tleh pa zlasti delom Giuseppeja meje tega območja, zastavil temeljno vprašanje – pri- Caprina, Antonia Leissa-Alisija in Attilia Tamara. Ob sotno tudi v pričujoči študiji – ali je možno primorski njihovih delih gre opozoriti tudi na eno temeljnih študij predel slovenskega nacionalnega prostora obravnavati s področja istrske umetnosti, in sicer delo Francesca zgolj kot geografsko enoto, ali pa kot enoten kulturni Semija, L'arte in Istria, izdano leta 1937 na pobudo te- prostor s svojimi posebnostmi? Ob tem avtor odgovar- danje Società Istriana di Archeologia e Storia Patria. Ob ja, da je značaj Primorja takšen, da povsem opravičuje Caprinovem delu, L'Istria Nobilissima, ki je izšlo v Trstu samostojno obravnavo, saj le-ta obeta izsledke širšega leta 1905 in doživelo ponatis leta 1968, je leta 1997 pomena za slovensko umetnostno zgodovino. Sloven- v Trstu pod uredništvom Marie Walcher izšel ponatis sko primorje z Istro namreč geografsko in kulturno pomembnega dela Antonia Alisija »Istria. Città minori«, predstavlja zgolj variacijo širšega mediteranskega ki je nato dve leti kasneje pod uredništvom Giuseppeja prostora. Povezanost Istre s Slovenijo je kljub njenim Pavanella in Marie Walcher doživel še znatno razširje- posebnostim in povezanostjo z italijanskim in hrvat- no in kompleksnejšo predstavitev v delu »Istria. Città skim kulturnim prostorom tolikšna, da bi bila brez maggiori« (Pavanello & Walcher Casotti, 1999). V letu upoštevanja teh razlik njena umetnostno-zgodovinska 2020 je prišlo tudi do ponatisa Semijevega dela, ki pa podoba okrnjena. Ob pregledu slikarstva Stelè posebej ga lahko že umestimo v kontekst prizadevanj tedanjega naglaša, da je bil na področju tabelnega slikarstva že italijanskega Ministrstva za kulturno dediščino oziroma ob koncu srednjega veka, zahodni primorski prostor njegovega podsekretarja Vittorija Sgarbija, po predstavi- naravnost provinca Benetk in kot dokazilo navaja tvi nekaterih pomembnejših istrskih umetnin, ki so bile vrsto slikarjev, kot npr. Alviseja, Antonia in Bartolo- leta 1940 odpeljane v vilo Manin, nato pa dolga leta v mea Vivarinija z njihovimi delavnicami, Vittoreja in kletnih prostorih Beneške palače v Rimu čakale, da so Benedetta Carpaccia, Cima da Conegliano, Girolama 80 Muzej deluje od leta 1949 oziroma 1954 v nekdanji vili družine Sartorio, zgrajeni ob koncu 18. stoletja. V novejšem času (2006) je bil povsem prenovljen in znova odprt za javnost. V pinakoteko Sartorio so umestili tudi 21 del pod naslovom “Mojstrovine istrskega izvora” (Capolavori provenienti dall'Istria), prvikrat predstavljena javnosti na razstavi “HISTRIA. Opere d'arte restaurate: da Paolo Veneziano a Tiepolo” v prostorih Civico Museo Revoltella v Trstu, od 23. junija 2005 do 6. januarja 2006. 130 PRIZADEVANJA SLOVENSKE IN ITALIJANSKE STROKE Slika 104 in 105: Naslovnica dela T. Brejca o slikarstvu na slovenski obali od 15. do 19. stoletja (Brejc, 1983) in ponatis dela F. Semija »L'arte in Istria« (Semi, 2020). da Santacroceja in dru- ge. Ozka navezanost na Benetke je ostala nepretrgoma prisotna do konca 18. stoletja (Stelè, 1960, 65). Kot v svojem prispev- ku z naslovom Začetki arhitekture »all'antica« na obalah Jadrana v 15. stoletju (Štefanac, 2013, 55–70), navaja Samo Štefanac, lahko, ne da bi zmanjševali pomen Benetk, danes ugotovi- mo, da so si posamezne regije ob Jadranu zaradi geografske lege, kulturnih, političnih in gospodarskih razmer ter etnične sestave, obliko- vale lastno umetnostno identiteto. Oznake »pro- vincialno«, ki označuje teritorij, odvisen od enega samega umetnostnega sre- zavrača nekatere ocene in stereotipe o prevladujoči dišča, katerega pobude ponavadi sprejema z opaznim »perifernosti« njene umetniške ustvarjalnosti, zlasti časovnim zamikom in največkrat v rustificirani obliki, v obdobju med 15. in 18. stoletjem (Kamin Kajfež, ne moremo vselej uporabiti. Tudi oznaka »periferno«, 2020, 555). ki namiguje na tolikšno oddaljenost od umetnostnih Od teh, nekoliko splošnih definicij in opredelitev, središč, da prihaja le redko do stikov, kar vodi v izoliran je v kasnejših študijah prvo temeljno raziskavo slikar- in samosvoj razvoj v regiji, ni najprimernejša. Poleg skega gradiva obalnega prostora opravil Tomaž Brejc tega obe oznaki podzavestno vodita v razmišljanje o in ga strnil v delu »Slikarstvo od 15. do 19. stoletja na enosmernem širjenju pobud iz središča v smislu kon- Slovenski obali. Topografsko gradivo«, izšlo leta 1983 centričnih krogov, kjer bi večja oddaljenost že sama po pri Medobčinskem zavodu za spomeniško varstvo v sebi pomenila večje časovne zamike pri sprejemanju Piranu in Založbi Lipa v Kopru. Ob tem uvodoma novosti in nižjo kvalitetno raven, hkrati pa vnaprej naglaša, da se je tekom stoletij, zlasti pa v obdobju izključuje razmišljanja o možnosti prenosa pobud od 1940 do 1954 to gradivo precej osiromašilo, saj v obratni smeri – iz bolj oddaljenega območja proti je bilo odpeljanih v Italijo veliko kvalitetnih del, tja bližjemu (Štefanac, 2013, 57). od poliptiha Paola Veneziana pa do Tiepolovih del. Ob tem se pogosto zastavlja vprašanje upravi- Kljub temu za obalna mesta in njihovo umetnostno čenosti samega dojemanja oziroma sprejemanja bogastvo ostaja optimističen, saj je tudi umetninam, teze, da je šlo v tem primeru za značilen odnos ki so ostala, pripisal dovolj visoko raven, četudi so med centrom in perifernostjo istrskega polotoka, ponovno zaživela šele po opravljenih restavratorskih pogosto označenega kot manj pomembnega in kul- posegih. turno zaostalega območja, ki je bilo povrhu vsega Do prvih preglednejših razstav slikarstva 16. in zagozdeno med Beneško republiko in nemškim 17. stoletja, ki ji je sledila še razstava 18. stoletja, cesarstvom oziroma cesarsko Avstrijo. Če ji je po je prišlo v prostorih koprskega Pokrajinskega muzeja eni strani ta geopolitična umeščenost zagotavljala jeseni leta 1964 oziroma od junija do oktobra 1967. veliko mero pozornosti in interesov obeh velesil, V spremnem katalogu je avtor, Janez Mikuž, poudaril, zlasti na ekonomskem področju, pa po drugi strani da je bilo dokaj težko pripraviti takšen izbor slikov- lastna kulturna, zlasti pa umetniška ustvarjalnost nega gradiva, ki bi lahko dostojno predstavil celoten njenih obalnih mest z ohranjeno kulturno dediščino, slikarski opus navedenih stoletij, saj manjka vrsta del, 131 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 106 in 107: Naslovnici razstavnih katalogov: Slikarstvo XVI. in XVII. stoletja (1964) in Slikarstvo XVIII. stoletja (1967) na slovenski obali, Pokrajinski muzeja Koper. ki so bila odpeljana v Italijo in za katera «vprašanje Museo Correr v Benetkah ter knjižnico Kunsthisto-restitucije še ni rešeno« in jih lahko zasledimo zgolj risches Institut v Firencah. Njuno delo je prevedeno v literaturi. Nekaj mojstrov na prehodu iz 15. v 16. tudi v italijanski jezik pod naslovom »Istria pittorica« stoletje tako ni bilo moč predstaviti, ker njihova dela (Bralić & Kurdiš Burić, 2006b). Čeprav je prvotni niso dostopna. Na razstavi del z obdobja 18. stoletja koncept predvidel predstavitev korpusa štafelajnega je avtor pritegnil tudi nekatera dela s piranskega slikarstva na območju celotnega istrskega polotoka, območja in sicer s cerkve Marije Tolažnice, Mino- vključno z območjem, ki danes pripada Republiki Slo- ritskega samostana sv. Frančiška, župne cerkve sv. veniji in Italiji, se je sčasoma pokazalo, da bo možno Jurija, cerkve sv. Štefana in nekaterih drugih, ki bodo vanj, zlasti iz organizacijskih razlogov in težav, vklju- predmet podrobnejše predstavitve tudi v pričujočem čiti zgolj območje novigrajske, poreške, pićanske in prispevku (Mikuž, 1967, 4). puljske škofije, ki so danes vključene v enotni prostor K novim spoznanjem o likovnih delih na dana- poreško-puljske škofije oziroma Republike Hrvatske. šnjem območju slovenske Istre oziroma širšega istr- Njena objava v obeh jezikih, naj bi po besedah izdaja- skega prostora, so poleg zgoraj navedenih avtorjev, teljev oziroma založnikov: Instituta za povijest umje- pripomogle tudi študije nekaterih hrvaških avtorjev, tnosti v Zagrebu in Centra za zgodovinske raziskave npr. K. Prijatelja, G. Gamulina, I. Petriciolija, L. / Centro di ricerche storiche iz Rovinja, predstavljala Karamana, C. Fiskovića, V. Ekl in drugih, ki so obja- dvonacionalni spomenik istrske kulturne dediščine, s vili številne študije o mojstrih beneškega slikarstva katerim naj bi se na določen način povrnil dolg do in predstavljajo dragoceno primerjalno gradivo ob številnih naročnikov in uporabnikov, oziroma vseh ti- raziskavah in prezentacijah tukajšnjih likovnih del. stih številnih bratovščin, mestnih komun, župnikov in Poglavitno delo s tega področja prav gotovo pred- plemiških družin, ki so pogosto, tudi na račun lastnega stavlja novejša študija V. Bralić in N. Kudiš Burić, odrekanja, naročali in prejemali umetnine za potrebe Slikarska baština Istre. Djela stafelajnog slikarstva svojih župnij ali pa opremo cerkva in palač. Govora je od 15. do 18. stoljeća na području Porečko-pulske predvsem o slikarstvu »utilitarne« nabožne funkcije, o biskupije (Bralić & Kudiš Burić, 2006a). Avtorici sta oltarnih palah in votivnih podobah, namenjenih oseb- pri tem v svoje raziskovalno področje, ob pomoči ni in kolektivni pobožnosti. Navedeno delo zajema in in podpori recenzenta, prof. dr. Giorgia Fossaluzze predstavlja dragoceno slikarsko dediščino z območja z Univerze v Veroni, vključili tudi Biblioteko inšti- večjega dela Istre, praktično od najstarejših ohranje- tuta za zgodovino umetnosti pri Fondazione Cini in nih del do onih s konca 18. stoletja. To obdobje štirih stoletij, med srednjim vekom in koncem 18. stoletja, označuje ne- prekinjena kontinuiteta politične jurisdikcije Beneške republike na eni in habsburške monarhije na drugi strani, čeprav je njuna slikarska dediščina dokaj raznovrstna in heterogena. V zgodo- vinsko-stilnem smislu je stkana in prepletena z elementi pozne gotike, renesanse in baroka. V njej se tako preple- tajo impulzi beneških slikarskih delavnic kot ustvarjalnost lokalnih slikarskih šol. Pri tem G. Fossalu- zza v svojem uvodnem 132 PRIZADEVANJA SLOVENSKE IN ITALIJANSKE STROKE Slika 108: V. Carpaccio, Madona na prestolu in svetniki, 1518, Padova, Museo Antoniano (Baldassin Molli & Caburlotto, 2021, 49). razmišljanju naglaša, da odpeljanih leta 1940.81 se za del istrske ume- Ravno tako pa je avtor tnostne dediščine njene očitno dobro seznanjen vrednostne norme, ki tudi s prizadevanji naj ne bi slonele izključ- slovenske umetnostno- no na beneškem vplivu -zgodovinske stroke, saj in importu, s pričujočim citira delo avtorjev S. A. delom kažejo kot novost Hoyer in S. Žitka, V Ita- in zanimivost, glede na liji zadržane umetnine to, da omenjeni korpus iz Kopra, Izole, Pirana prvikrat združuje več ni- (2005) z dokaj podrob- vojev poznavanja slikar- nim popisom oziroma ske dediščine, odkrite na seznamom odtujenih istrskih tleh. Glede na del (V Italiji zadržane to, da se katalog nanaša umetnine, 2005). Le kot na aktualno območje »tragičen paradoks«, poreško-puljske škofije, meni avtor, se lahko sem je v njem zaznati tako uvrsti tudi popis del, ki odsotnost območja, ki ga je 30. avgusta 1941 ga pokriva reška nad- sestavil Fausto Franco, škofija (Lovran, Volosko, ki je bil tedaj na čelu Brseć), kot tudi sloven- konservatorske službe skega predela nekdanje za spomenike in galerije beneške Istre. V priča- Furlanije-Julijske krajine kovanju inventarizacije (Soprintendenza ai Mo- umetniške dediščine teh numenti e alle Gallerie območij, ki naj bi nasta- della Venezia Giulia e jala bolj ali manj po istih del Friuli) pod naslo- kriterijih in metodologi- vom »Relazione sulla ji, je vendarle potrebno protezione antiaerea upoštevati, da pri tem dei monumenti e delle ostaja znatna praznina, kar zadeva mestne komune opere d'arte«. Pri tem G. Fossaluzza navaja, da so kot pomembnih naročnikov likovnih del in so bila bile navedene umetnine po izidu tega dela večinoma ravno v teh stoletjih pomembna tudi kot kulturna evakuirane v vilo Manin, leta 1943 pa večinoma žarišča na tleh beneške Istre; govora je zlasti o Kopru, vrnjene prvotnim lastnikom z izjemo slik iz cerkva kot njeni prestolnici, v manjši meri pa tudi o Piranu. in muzeja v Kopru, Izoli in Piranu, ki pa se še vedno Ob tem se avtor dotika tudi obdobja druge svetovne nahajajo v Italiji.82 vojne, zlasti ko je govora o zaščiti in konservaciji Med posameznimi strokovnjaki, poznavalci del, za katera so tedanje italijanske oblasti menile, piranske kulturne dediščine, se je na to temo sicer da jih je potrebno zaščititi in evakuirati z obmejnega že leta 1990 odzval zgodovinar Alberto Pucer in v območja. Temu obdobju so, kot navaja, namenjeni kratkem prispevku (Pucer, 1990, 79–83) podal oris prispevki, objavljeni v katalogu ob razstavi v Trstu leta nekaterih umetnin, ki so nekdaj krasile piranske 2005, na kateri je bil prikazan dobršen del umetnin, cerkve, samostane in nekatere posvetne stavbe ter 81 Tu je seveda mišljena razstava v Museo civico Revoltella v Trstu oziroma že navedeni katalog »HISTRIA. Opere d'arte restaurate: da Paolo Veneziano a Tiepolo« (Castellani & Casadio, 2005). 82 Navedena dela iz Kopra, Izole in Pirana pa tudi drugih krajev tedanje Julijske krajine, so bila, kot že omenjeno, večinoma evaku- irana v vilo Manin, junija 1940 ob vstopu Italije v drugo svetovno vojno, vračanje po 8. septembru 1943 pa je bilo zaradi vojnih razmer dokaj zapleteno in negotovo ter je bilo takih primerov, kot je razvidno iz Dnevnika o umiku umetnin Carla Somede de Marca (Diario sul ritiro delle opere d'arte da Capodistria, Isola, Pirano nel 1940, Piran-Ljubljana 2020, razmeroma malo. Med njimi se npr. ni vrnil znameniti poliptih Cime de Conegliano s cerkve sv. Ane v Kopru, zlasti pa dela V. Carpaccia s koprske stolnice oziroma cerkve sv. Frančiška v Piranu. Razen same ugotovitve, se G. Fossaluzza podrobneje žal ne posveča razlogom in ozadjem za njihovo zadržanje na italijanskih tleh. 133 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 109: Kapela v cerkvi sv. Frančiška v Piranu s praznim oltarjem, ki ga je do leta 1940 krasilo Carpaccievo delo (foto: D. Darovec, 2024). novimi, kritičnimi pogledi in ocenami piranske umetniške ustvarjalnosti v tedanjem času in v tem kontekstu načel tudi vprašanje odnašanja drago- cenih umetnin in predmetov kulturne dediščine iz Pirana (Knez, 2003, 257–318). Za razliko od Kopra, se je v Piranu domala v celoti ohranil stari mestni arhiv (Archivio civico an- tico), ustanovljen leta 1877, ki pa ga leta 1940 niso odpeljali, domnevno po zaslugi učitelja in bibliote- karja Antonia Petronia. Leta 1887 je bila po mnogih selitvah v prostore občinske palače prenesena tudi mestna knjižnica, ki jo je že v 18. stoletju ustanovila tedanja »Accademia degli Intricati«. Za razmah arhiva in knjižnice je bil zlasti zaslužen grof Stefano Rota (1824–1916), humanist in erudit, globoko navezan na domači Piran. Pri vodenju arhivske ustanove je bil do- kaj aktiven in uspešen ter so njegovemu vzoru sledili številni kraji po Istri.83 Po njem so bili pri vodenju knjižnice zaslužni Domenico Vatta, Pietro de Castro in do leta 1952 Antonio Petronio (Kodarin, 2006). Leta 1954 je prišel arhiv v sestav tedaj ustanovljenega Mestnega muzeja, vendar se je kmalu osamosvojil kot posebna ustanova in bil leta 1974 vključen v Po- krajinski arhiv Koper. Kot najstarejši arhiv v Sloveniji zelo zgovorno priča o bogati in razgibani zgodovini Pirana, številni dokumenti pa so tudi avtorju tega pri- spevka služili za nazoren prikaz nastajanja in vloge dragocene kulturne dediščine samega mesta, ki se dandanes hranijo v njegovih kulturnih ustanovah ozi- roma cerkvah in samostanih, ali pa so bila odtujena v preteklih stoletjih. V še večji meri se nanašajo na so na različne načine zapuščale Piran, ni pa ne pri prizadevanja oziroma na zahteve povojnih posvetnih njem, ne pri drugih strokovnjakih s tega področja, in cerkvenih oblasti po vrnitvi umetnin in predmetov zaslediti kakršne koli kritične ocene ali komentarjev kulturne dediščine. o navedeni problematiki. Tega vprašanja so se sicer V pričujočem delu, v katerem odmerjamo pre- v okviru svojih ustanov kasneje dotaknili strokovni cejšnjo pozornost zlasti Carpaccievemu slikarskemu delavci piranskega Pomorskega muzeja »Sergej Ma- delu, ki je nekdaj krasilo cerkev sv. Frančiška Asi- šera«, zlasti D. Žitko, z Zavoda za varstvo kulturne škega v Piranu,84 je seveda zajet mnogo širši seznam dediščine, Območne enote Piran, S. A. Hoyer, M. umetnin oziroma predmetov kulturne dediščine, Kovač, D. Tomšič in D. Milotti-Bertoni, v novejšem ki so nastajala skozi stoletja, a so bila odpeljana v času tudi nekateri udeleženci mednarodnega znan- različnih zgodovinskih obdobjih in se danes nahajajo stvenega simpozija »Carpaccio v Piranu / Carpaccio na znanih, pogosto pa tudi povsem neznanih loka- a Pirano« decembra 2018. Nenazadnje je s tem cijah ter jih poznamo zgolj po nekaterih kasnejših namenom tudi K. Knez pripravil in objavil svoj reprodukcijah in fotografskih posnetkih. To velja obsežen, pregleden in tehten prispevek z naslovom predvsem za znamenito delo Domenica Tintoretta »La pittura cinquecentesca di Pirano« z nekaterimi (1560–1635), »Bitka pri Savudriji 1177«, ki je do leta 83 Njegovemu življenju in delu je Društvo za zgodovinske in geografske študije v Piranu (Società di studi storici e geografici) posvetilo razstavo, postavljeno 14. novembra 2023 v Hiši Tartini, sedežu Skupnosti Italijanov v Piranu, ki je gostovala tudi v Momjanu in Padovi. 84 Gre za znano Carpaccievo delo “Marija z otrokom in svetniki”, 1518, ki se danes nahaja v samostanu sv. Antona v Padovi (Museo Antoniano) in so mu decembra 2018 posvetili mednarodni znanstveni simpozij ob 500-letnici navedene Carpaccieve oltarne pale in 700-letnici posvetitve cerkve sv. Frančiška. Prispevki so zbrani in objavljeni v zborniku “Carpaccio a Pirano” / “Carpa- ccio v Piranu” (Baldassin & Caburlotto, 2021). 134 PRIZADEVANJA SLOVENSKE IN ITALIJANSKE STROKE Slika 110: Piran, palača Gabrielli-De Castro, sedež Mestnega muzeja po letu 1954, z letom 1967 pa Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« (https://butmuz.com/artefakt/palaca-gabrielli/). 1801/2 krasila veliko dvorano piranskega Mestnega ki so jih italijanske oblasti junija 1940 iz dragocene sveta, meščani pa so bili nanjo zelo navezani, saj so zbirke likovnih del minoritskega samostana oziroma jo cenili kot uprizoritev ene najslavnejših pomorskih cerkve sv. Frančiška – že ob koncu 19. stoletja poi- zmag Beneške republike, ki se je zgodila v bližini menovane »Pinacoteca Minorum«, uvrstile v seznam njihovega mesta. K sreči se je ohranilo drugo, ravno za evakuacijo, so bila: že omenjeno delo Vittoreja tako monumentalno delo istega avtorja z naslovom Carpaccia »Marija z otrokom in svetniki« iz leta 1518, »Marija z otrokom in piranski mestni očetje« iz leta kopija po Sassoferratu: »Marija pri molitvi« in delo 1578, ki prikazuje veduto tedanjega Pirana, ter je neznanega avtorja z naslovom »Ugrabitev Evrope«. bila že v preteklosti predmet nekaterih podrobnejših Ob navedenih, je bilo iz občinske palače v Piranu predstavitev.85 odpeljano še delo Benedetta Carpaccia, Marija na pre- Šele 700-letnica ustanovitve Minoritskega samo- stolu z otrokom med sv. Jurijem in sv. Lucijo (1541), stana v Piranu (1301–2001) je nudila priložnost, da je ki je nekdaj krasilo cerkev sv. Lucije pri Portorožu, iz bil zbran, pregledan, ovrednoten in objavljen celoten Mestne knjižnice inkunabula Dunus Scotus, Quaestio-slikarski fond, ki je nekdaj krasil samostansko cerkev nes Quolibetales (1477). Iz piranske župnijske cerkve sv. Frančiška in samostanski kompleks, s tem da je sv. Jurija sta izvirali deli Paola Veneziana, Marija s bilo 29 slikarskih del leta 1954 prenesenih v tedanji svetniki (1355) in Križanje (14. stol.), delo Giuseppeja Mestni muzej v Piranu (današnji Pomorski muzej Angelija: Rožnovenska Marija iz stranskega oltarja in »Sergej Mašera« Piran), od tam pa so pet del odpeljali lesena gotska poslikana omara s podobami svetnikov v Pokrajinski muzej v Kopru, kjer so umeščena v nje- (15. stol.). Iz podružnične cerkve sv. Štefana je bilo govo stalno zbirko (Žitko, 2001, 229–305). Trojica del, odpeljano delo bolonjske šole: Križanje in Mattea 85 O navedenem delu je objavljena vrsta člankov in razprav, v slovenskem jeziku posebej zanimiv prispevek, J. Mikuža, Domnevni Domenico Tintoretto v piranskem Pomorskem muzeju (Mikuž, 1997, 21–25); glej tudi, D. Žitko, La grande tela di Domenico Tintoretto, dedicata alla Vergine Maria con bambino ed i padri cittadini nuovamente esposta nel palazzo del Comune di Pirano (Žitko, 1997, 132–135). 135 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 111 in 112: Piran, sejna dvorana občinske palače z znamenitim Tintorettovim delom »Marija z otrokom in piranskimi mestnimi očeti« (1578) (Lehner, 2015, 62); detajl s Tintorettovim delom, ki občinsko dvorano znova krasi po letu 1997 (Humar, 2021, 14). Ponzonija ali Jacopa Palme ml., Oznanjenje, iz podru- Carpaccievega dela iz Padove ter zapisali, da »gre žnične cerkve Marije Tolažnice delo Giambattiste Tie- za izjemno pomemben del kulturne dediščine, ki pola, Marija s pasom, iz prostorov bolnišnice (Pia casa se od 10. junija 1940 nahaja v Italiji, njena vrnitev di ricovero) leseni doprsni kip z naslovom Ecce homo pa predstavlja prvi tovrstni primer v naši državi«. (1411) in bronasti kip Melchiorja Caffàja, pripisan tudi Pričakovanja so dosegla višek ob srečanju osmih Alessandru Algardiju, Kristusov krst. Potrdila o umiku predsednikov srednjeevropske pobude, ko sta bila navedenih del obstajajo v obliki zapisov, ki sta jih po samostan in cerkev sv. Frančiška Asiškega v petek, vojni za potrebe restitucijske komisije sestavljala žu- 6. junija 1997, za nekaj ur »središče Evrope«. Med pnik Egidio Malusà in Giorgio Lugnani iz minoritskega gosti je bil tudi tedanji italijanski predsednik Oscar samostana (Hoyer, 2005b, 22–29). Luigi Scalfaro, ki je bil dan kasneje skupaj s svojim Carpaccievemu delu, ki se danes nahaja v Sa- spremstvom in predstavniki Italijanske skupnosti mostanu sv. Antona v Padovi, je bil ob njegovi prvi pri sveti maši. Ko je italijanski predsednik zapuščal javni predstavitvi, 18. maja 2000, posvečen manjši cerkev, je sam opazil, da v renesančni edikuli ne- seminar oziroma strokovno posvetovanje (Šamperl, kaj manjka; pogovori in dogovori o Carpacciu in Baldassin Molli & Magani, 2001), do znanstvenega vrnitvi njegove umetnine v renesančno edikulo so srečanja na to temo pa je prišlo šele v Piranu, in bili obetavni in na najvišji ravni. »Dejstva in upanje sicer v dneh 3. in 4. decembra 2018 ob 500-letnici ostajajo« so tedaj zapisali (Šamperl, 1998, 41). nastanka umetnine in 700-letnici posvetitve cerkve V mesecu novembru 2018 se je tudi v Kopru odvijal sv. Frančiška Asiškega. O njeni vrnitvi iz Italije je bilo simpozij v organizaciji Slovenskega umetnostno-zgo- sicer govora že oktobra leta 1996 ob vrnitvi samo- dovinskega društva z naslovom »Umetnost istrskih stana minoritskemu redu in pričetku prenovitvenih obalnih mest« / Arte e architettura delle città istriane, del, obenem pa je stekla akcija «Piranski umetniki kjer so se nekateri udeleženci dotaknili problematike, za Carpaccia« v okviru katere je sodelovalo 48 ume- povezane s piransko kulturno dediščino.86 tnikov in je bil celoten izkupiček namenjen obnovi Drugačno sporočilo veje iz obeležitve 200-letnice renesančne edikule v cerkvi sv. Frančiška, kjer je rojstva slikarja piranskega rodu Cesara Dell'Acqua nekdaj viselo znamenito Carpaccievo delo. Kot je (1821–1905), ko so ustanove oziroma nekatera možno razbrati iz samostanske kronike z naslovom društva italijanske narodne skupnosti iz Pirana in »Novi prispevki za kroniko Samostana sv. Frančiška Kopra pripravile razstavo in izdale katalog z neka- v Piranu« (Šamperl, 1998), so piranski minoriti že terimi njegovimi deli ter se s tem poklonile enemu tedaj trdno verjeli in se veselili vrnitve znamenitega največjih in najuglednejših istrskih slikarjev moderne 86 Gre za prispevke: K. Bernardi, Nekdanji cerkveni kompleks sv. Antona opata v Piranu; E. Cozzi, La pittura gotica nell‘Istria slovena e il polittico di Pirano di Paolo Veneziano; M. M. Kovač, Bonfante Torre. Il tagliapietra veneziano e la sua botte- ga a Pirano; R. de Feo, Presenze neoclassiche a Pirano: gli scultori Antonio e Francesco Bosa; R. Fabiani, Pietro Nobile a Pirano. Progetti per la chiesa di San Pietro; N. Kudiš, Dolgo 17. stoletje v Kopru, Izoli in Piranu: pozno renesančna in beneška slikarska dediščina (Novak Klemenčič, 2018). 136 PRIZADEVANJA SLOVENSKE IN ITALIJANSKE STROKE Slika 113: Angelo de Coster, Čudež sv. Jurija, 1706, Piran, župna cerkev sv. Jurija (Kovač, 2006, 37). dobe. Ob tem so naglasili, da so takšni jubileji obe- skladateljevega rojstva dobila tudi monografsko delo nem priložnost in sredstvo za promocijo pomembne S. A. Hoyer z naslovom »Hiša Tartini / Casa Tartini«, zgodovinske, kulturne in umetniške dediščine, zlasti ki je poleg inventarja zbirke / Inventario della col-ko gre za rojake, ki so cenjeni in uveljavljeni tudi lezione Giuseppe Tartini 1654–1951, sicer delo A. prek meja matične domovine. Obeležitev 200-le- Pucerja, predstavljal osrednji slovenski prispevek ob tnice umetnikovega rojstva, kot v katalogu naglaša 300-letnici velikega piranskega virtuoza in skladate- Andrea Bartole, predsednik Samoupravne skupnosti lja (Hoyer, 1992). Leta 2020 pa je bilo ob slovenskem italijanske narodnosti iz Pirana, kulturnem prazniku skupaj z ogledom nove muzejske zbirke v Tartinijevi rojstni hiši, predstavljeno tudi mora tako nositi v sebi sporočilnost, ki sega veli- delo Duške Žitko z naslovom »El Tartini in piassa. ko dlje od slikarjevega rojstnega Pirana oziroma Zgodba o spomeniku / Storia del monumento« (Žitko, Kopra; gre za dogodek državnega in čezmejnega 2019), ki je dopolnila in obogatila delo Slobodana značaja, ki ga mora pospeševati in vzpodbujati Simiča-Sime in Duške Žitko »Giuseppe Tartini« iz prav tisti evropski duh, kot ga je ob koncu 19. leta 2000 (Žitko & Simič, 2000). Najnovejša publi- stoletja izkusil umetnik sam in ki kljub temu, da kacija z naslovom »Giuseppe Tartini med Piranom, živimo v združeni Evropi, včasih ne sega prek Strunjanom in Koprom«, je pri Italijanskem središču nacionalnih meja, temveč pogosto ostaja ujet v »Carlo Combi« v Kopru v sodelovanju s Pomorskim razpravnih ali muzejskih dvoranah. (Dell‘Acqua, muzejem »Sergej Mašera« v Piranu in Pokrajinskim 2021; prim. Tossi, 2021) muzejem v Kopru, izšla ob obeležitvi 330-letnice skladateljevega rojstva (Knez, Vincoletto & Žitko, Seveda pa so bile in ostajajo najbolj odmevne 2022). okrogle obletnice rojstva oziroma smrti ter odkritja Sicer pa pravo bogastvo piranske muzejske spomenika velikega piranskega violinskega virtuoza zbirke dandanes predstavlja že omenjeno delo Do- in skladatelja, Giuseppeja Tartinija (1692–1770). menica Tintoretta iz leta 1578 z naslovom »Marija Očitno noben zgodovinski oziroma kulturno-zgo- z otrokom in piranskimi mestnimi očeti«, ki je med dovinski oris Pirana ni zaobšel Tartinija in njegove letoma 1954 do 1997 krasilo zbirke Pomorskega vloge v kulturnem razvoju mesta, pa tudi mnogi istrski muzeja v Piranu, od leta 1997 pa se ponovno na- glasbeniki, literati in likovniki so svoje navdušenje haja v dvorani mestne hiše. in spoštovanje do slavnega violinista in skladatelja Med velike dragocenosti muzeja sodi tudi zbirka izrazili v svojih delih. ex voto – votivne podobe pomorcev, zbirka marini- V zvezi s tem sta bila pomembna ustanovitev in stičnega slikarstva druge polovice 19. in prve polovice dejavnost Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« s 20. stoletja (prim. Žitko, 1992; 2000), ladijski modeli sedežem v palači Gabrielli-De Castro, ki je bil sprva G. Gruberja iz 18. stoletja (Pahor, 1981, 11–40), ter – torej leta 1954, kot nenazadnje, znameniti omenjeno – ustano- pomorski kodeks izol- vljen kot Mestni muzej, skega kartografa Pietra leta 1959 pa je začel Coppa, ki predstavlja zbirati slovensko po- neke vrste svetovni morsko gradivo ter se unikat in največjo dra- od leta 1976 posveča gocenost celotnega ko- predvsem pomorstvu deksa z naslovom »De (Pahor, 2023). Sprva summa totius orbis« je bila v eni od sob (1524–1526) (Bonin, predstavljena Tartini- 2006). jeva zbirka z baročno Nekaj dragocenih spalnico, rokopisi, ti- umetnin krasi tudi ski, posmrtno masko in župno cerkev sv. Jurija, znamenito Amatijevo z doslej najstarejšo violino – zbirko so leta poznano veduto Pirana 2001 prenesli v obno- iz druge polovice 15. vljeno Tartinijevo hišo, stoletja, ki jo je zaznati ki je ob 300-letnici v delu »Sv. Trojica« 137 MED BENETKAMI IN DUNAJEM neznanega beneškega mojstra. V prezbiteriju stolne religioznosti in spomina na kakšno božjo pot, saj so bili cerkve pa se nahaja tudi delo »Čudež sv. Jurija«, An- romarji prepričani, da so te podobice čudodelne, prav gela de Costerja iz leta 1706, ki so jo naročili člani tako pa tudi svetniki, ki so bili upodobljeni na njih. Sveti- Bratovščine sv. Jurija.87 njice so ostale v Narodnem muzeju v Ljubljani, kjer so jih Posebno področje piranske kulturne dediščine pred- očistili, konzervirali in dokumentirali ter so bile predmet stavlja heraldično in epigrafsko gradivo, se pravi grbi, nadaljnje strokovne obdelave (Knez, 1994, 65–72). pripisani bodisi mestni komuni kot mestnemu zaščitniku Pomemben doprinos k poznavanju arheološke de- sv. Juriju, izklesanim reliefom s podobo beneškega leva diščine širšega območja Pirana predstavljata publikaciji ter številnim grbom in napisnim ploščam plemiških »Srednjeveška in novoveška keramika iz Pirana in Svete-družin, ki krasijo javne zgradbe, nekdanja mestna vrata, ga Ivana« pod uredništvom Mitje Guština (Guštin, 2004) ostanke obzidja in nekdanje plemiške palače (obširnejši in že omenjeno delo »Večen Piran – eterna Pirano« v luči pregled v Cigui, 2002). arheoloških najdb – alla luce dei reperti archeologici«, V lasti cerkve sv. Jurija je bila tudi dragocena slono- Snježane Karinje (Karinja, 2013). koščena skrinjica, ki so jo našli leta 1592 pod oltarjem Glede same literature novejšega datuma, ki obrav- sv. Katarine device in mučencev in jo sredi 19. stoletja nava piransko kulturno dediščino, zlasti umetnostno prenesli v cerkveno oziroma župnijsko zakladnico. Leta gradivo, bi v prvi vrsti navedli že omenjeni pregled, ki 1884 so jo podarili dunajskemu dvoru, ki jo je umestil ga je pripravil K. Knez v svojem prispevku z obširno v Umetnostno-zgodovinski muzej na Dunaju. Po prvi bibliografijo, za opis slikarskih del v piranski župni svetovni vojni so jo ob drugih umetninah, kot bomo cerkvi sv. Jurija je zaslužna predvsem V. Kamin Kajfež, videli kasneje, italijanske oblasti zahtevale nazaj in jo kot je razvidno iz opomb in citirane literature, med prepustile puljskemu arheološkemu muzeju. S tem je pi- splošnejšimi pregledi pa naj navedemo zlasti že ome- ranska župnijska cerkev žal ostala brez tega dragocenega njeno delo T. Brejca, »Slikarstvo od 15. do 19. stoletja muzejskega eksponata, ki ga še vedno hrani Arheološki na Slovenski obali«. muzej v Pulju pod inv. št. S/344 (Golob, 2005, 205–224; Celovit prikaz piranske kulturne dediščine, tako podrobneje v Karinja, 2013, 154–157). arhitekture, kot slikarskih in kiparskih del ter ostale opre- V kapiteljskem arhivu cerkve sv. Jurija se je do dana- me, ki krasijo župno cerkev sv. Jurija in ostale sakralne šnjega časa ohranil lesen model cerkvene stavbe, ki po objekte, predvsem cerkev in Samostan sv. Frančiška, se vsej verjetnosti ponazarja župno cerkev v njeni gotski nahaja v delu »Istria. Città maggiori. Capodistria, Parenzo, podobi (Kovač, 2010, 387–388). Domnevno je bil model Pirano, Pola« (Pavanello & Walcher Casotti, 1999). Med izdelan kot osnova za enega od možnih načrtov njene novejšimi, ilustrativno prikupnimi in obširnejšimi prikazi obnove. Ker ne vemo, kakšna je bila gotska podoba cer- celotne istrske kulturne dediščine in njenih zakladov, je kve sv. Jurija, ki je bila posvečena leta 1334, predstavlja tudi delo Tesori dell'Istria (Limoncin-Toth, Milotti-Bertoni ohranjeni leseni model izredno pomemben podatek & Vorano, 2015) z dokaj izčrpnim orisom Pirana izpod oziroma materialni dokaz za študij tedanjega stanja pred peresa Daniele Milotti Bertoni. Številnim navedbam in baročno prenovo (Guček, 2000a). orisom posameznih umetnin sledimo seveda že v delu Ob arheoloških raziskavah v ž. c. sv. Jurija leta 1991, Giuseppeja Caprina, L'Istria nobilissima (ponatis iz leta so ob ostankih antične in predromanske arhitekture, arhe- 1905 v Caprin, 1968), kasneje pa v delih Antonia Alisija, ologi izkopali tudi večje število keramičnih in kovinskih Attilia Tamara, Francesca Semija, zlasti v njegovem delu najdb, med razmeroma skromnimi kovinskimi najdbami L'arte in Istria (ponatis iz leta 1937 v Semi, 2020), Silvia pa izstopa bronasta fibula v obliki pava, izdelana med 5. Mitisa, Almeriga Apollonia in mnogih drugih. Krajši in 7. stoletjem. Gre za dragoceno najdbo s krščanskim pregled piranskih umetnin se nahaja tudi v delu Ignazia simbolnim pomenom in za italski obrtni izdelek, verjetno Domina, Vita istriana. Pagine di storia e di arte (Domino, iz ravenske delavnice pod bizantinskim vplivom (Snoj, 1929b). Dragocene podatke različnih avtorjev o piranski 1993, 67–72). Ravno tako so izkopavanja v cerkvi sv. arhitekturi, kiparskih in slikarskih delih, prinaša tudi Jurija jeseni 1991 oziroma spomladi 1992, privedla zajetni razstavni katalog z naslovom Dioecesis Justinopo-do odkritja srednjeveške grobnice z ostanki skeletov, litana, spomeniki gotske umetnosti na območju koprske novcev, zlasti pa 22 bronastih svetinjic, ki so bile izraz škofije (Dioecesis Justinopolitana, 2000). 87 Pomembni posredniki pri prenosu slikarskih idej med Benetkami in Piranom so bili predvsem člani bratovščine sv. Rešnjega telesa, ki so bili zaslužni za velika umetnostna naročila za župnijsko cerkev sv. Jurija. Ta bratovščina je Angelu de Costerju v prvih letih 18. stoletja (1705) tudi naročila sliko s prizorom Maše v Bolseni in ne bratovščina sv. Jurija, kot je doslej zmotno ve- ljalo med umetnostnimi zgodovinarji. Dokončno plačilo so člani bratovščine izvedli leta 1707 in slikarju plačali 124 lir (Kamin Kajfež, 2012b, 63–80; Kamin Kajfež, 2012a, 77–84; prim. Pobežin, 2012, 85–92). 138 ODNAŠANJE IN VRAČANJE UMETNIŠKIH DEL TER PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE S PIRANSKEGA OBMOČJA Če se povrnemo k premični kulturni dediščini in delo iz prve polovice ali sredine 15. stoletja. Starejša umetniškim delom piranskega območja, ki so nastala pričevanja navajajo v obalnih mestih in njihovem za- večinoma v zrelem in poznem beneškem obdobju, ne ledju še več slikarskih del poznega srednjega veka, ki bi gre prezreti dejstva, da je veliko teh del med 19. in 20. nam pokazala spekter slikarstva tega območja, vendar stoletjem na takšen ali drugačen način začela zapuščati se je sled za njimi žal izgubila (Höfler, 2000, 216). mesto. To obdobje seveda ni bilo naključno, saj je bilo Že Ignazio Domino, če ostanemo pri tabelnem širše piransko območje do konca prve svetovne vojne slikarstvu, govori o dveh dragocenih slikarskih delih, (1918) vpeto v tedanje Avstrijsko primorje, v času med hranjenih v biblioteki piranskega kapitlja, in sicer o obema vojnama oziroma do leta 1943 pa v Kraljevi- poliptihu v devetih delih, sicer delo neznanega bene- no Italijo z imenom Julijska krajina ( Venezia Giulia). škega slikarja, ki ga Attilio Tamaro pripisuje Simonu iz Kot mejno in etnično mešano območje, je doživljalo Reggia ( Simone da Reggio), in naj bi deloval v Piranu nekatere radikalne družbeno-politične, upravne in de- okoli leta 1365. Ob njem nekateri strokovnjaki navajajo mografske spremembe, ki so same po sebi vplivale tudi še Giulielma iz Milana in Giovannija iz Padove, ki sta na kulturno podobo tega prostora oziroma na njegovo v letih 1345/46 delovala v kolegiatni cerkvi sv. Jurija v kulturno dediščino. Le-ta je ob etnični pripadnosti in Piranu, vendar se je od vsega tega do danes ohranilo le jeziku, skupaj z urbano podobo obalnih mest in nji- malo (Höfler, 2000, 216–221).88 hovega mediteranskega značaja, predstavljala enega Od sredine 15. stoletja lahko sicer kontinuirano od ključnih elementov za prepoznavanje identitete sledimo nakupom takih del, predvsem večdelnih oltar-tega prostora, ki je skozi stoletja v svoji dihotomiji med nih slik beneških mojstrov, saj so bile ravno Benetke v mesti in podeželjem, kazal svoj multikulturni, multie- največji meri usmerjene v izdelavo poliptihov, ki so va- tnični in večjezični značaj, poleg tega pa je bil stoletja riirali v slikarstvu od 14. stoletja dalje. Na podlagi tega vpet v beneški kulturni krog, v okviru katerega je tja do je povsem logično, da je bil navedeni standardizirani izteka 18. stoletja, pa tudi kasneje, dosegel višek svoje tip slike dokaj blizu tako naročnikom kot širši javnosti v umetniške ustvarjalnosti. mestih ob Jadranu. V okviru ponudbe in povpraševanja, O slikarstvu v današnjih obalnih mestih v obdobju so bile možnosti, ki so jih ponujale Benetke, mnogo srednjega in začetku novega veka, ni veliko podatkov in večje in bolj raznolike od onih v Zadru in je bila zato tudi samega spomeniškega gradiva je razmeroma malo. usmerjenost severno jadranskih naročnikov na območje Lahko pa si predstavljamo, da se je ta umetnostna zvrst beneške lagune, povsem razumljiva. Tudi najstarejše v obdobju gotike in renesanse, v tem prostoru odvijala slike na teh otokih, ki izhajajo iz 14. stoletja, so delo podobno kot v drugih mestih vzdolž vzhodne jadranske zgolj beneških mojstrov s podobami Matere božje, ali obale, ki so bila v politični in kulturni odvisnosti od pa poliptihi Paola Veneziana in njegovih sodobnikov na Benetk. Ob Padovi so torej Benetke predstavljale tisto otoku Rabu, Krku ter v Kopru in Piranu. Slike so pravilo- umetnostno središče, ki je veljalo za vzor in usmerjale ma hranili v škofijskih središčih, a z njihovim nakupom okus tedanje dobe ter vzpodbudo za posamezne slo- v beneških delavnicah, so cerkvene in posvetne oblasti govne premike. Ob tem pa se vendarle zdi, da kakšne potrjevale svojo versko in posvetno kulturno pripadnost, pomembnejše ustvarjalnosti, ki bi se lahko primerjala ki so jo dosegle in negovale (Tomić, 2019, 55–78). z dejavnostjo večjih središč na območju severne Italije V Piranu gre torej za znani poliptih Paola Veneziana, ali Dalmacije, mesta severozahodne Istre v tej dobi niso ki ga je objavil že G. Caprin (Caprin, 1968, 58–59), ka- premogla. Za pomembnejša naročila so se tako najpo- sneje tudi vrsta drugih raziskovalcev istrske umetnosti. gosteje obračala na Benetke, kot značilen dokaz pa Prvotno so ga pripisovali »piranskemu mojstru«; med služi poliptih Paola Veneziana, kot osrednje slikarske prvimi ga je A. Alisi uvrstil v leto 1355, A. Santangelo osebnosti beneškega trečenta, ki so ga do začetka druge v leto 1354, L. Testi v svoji temeljni študiji o beneškem svetovne vojne (1940) hranili v zakristiji župne cerkve slikarstvu, pa v leto 1372. Isto letnico navaja tudi F. sv. Jurija v Piranu. Sicer pa so imeli do druge svetovne Semi, hkrati pa sta oba v njem videla elemente goti- vojne v piranski stolnici, kot bomo videli, še nekaj zacije rafiniranega in spretnega slikarstva, ki zapušča kvalitetnejših del tabelnega slikarstva, med katerimi bi bizantinske predloge. Tudi po mnenju G. Fiocca je bilo lahko npr. delo s podobo sv. Martina na konju z piranski poliptih dokaz Venezianovega bizantinizma, beračem, ki je bilo sekundarno vdelano v vratna krila medtem ko se je V. Lazarev postavil na povsem naspro- zakristijske omare in bi ga lahko označili za domače tno stališče, in sicer, da gre pri njem za tisto modifici- 88 Simona iz Reggia povezujejo z deli bolonjske šole iz 14. stoletja, konkretno s slikarjem iz Emilije, imenovanim “Simone dei Crocifissi” in naj bi bil v Piranu znan kot Simone da Reggio iz druge polovice 14. stoletja, (Casadio, 2005, 110). 139 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 114 in 115: Paolo Veneziano, Madona na prestolu z otrokom in angeloma, 1355; Križanje, Piran, detajl poliptiha (Castellani & Casadio, 2005, 105). (24. aprila 1343). V njej je bilo prvotno sedem oltarjev, od katerih so bili trije posvečeni sv. Marku, sv. Katerini in sv. Antonu.89 Nobeden od navedenih svetnikov, upodobljenih na poliptihu, nima dominantnega položaja, saj se ne nahaja neposredno ob Materi Božji. Po temeljiti prenovi piranske stolnice in njeni posvetitvi leta 1637, so med štirinajstimi oltarji osrednje mesto namenili oltarju sv. Jurija, nobeden od oltarjev pa ni bil posvečen kakemu od svetnikov, upodobljenih na poliptihu, razen če ta ni bil posve- čen Devici Mariji, na kar nakazuje napis »de Dio e de la Vergine Maria«. Pač pa bi figura sv. Janeza Krstnika, ki se nahaja takoj ob liku Device Marije na prestolu, lahko dala misliti, da je bil poliptih sprva namenjen okrasu krstilnice, posvečene sv. Janezu Krstniku. Kot vemo, je bila krstilnica prvotno nameščena pred stolnico, vendar so jo v prvi po- lovici 17. stoletja nadomestili z novo zgradbo istih oblik za njo (podrobneje v Mihelič, 1992, 257–265; Kovač, 2007, 47–64; Brglez, 2005, zlasti 77–86). Ob apostolski vizitaciji Agostina Valierja, 5. in 6. februarja 1580 namreč ni nikjer posebej omenjeno ranje oblik v smeri gotike, ki velja za najpomembnejši kriterij pri atribuciji in datiranju del P. Veneziana in njegove delavnice, sam piranski poliptih pa po mnenju T. Brejca nedvomno predstavlja pomemben umetnostni dokument (Brejc, 1983, 13). Izčrpnejša predstavitev navedenega dela »Ma- dona na prestolu z otrokom, dvema angeloma in svetniki« (1355, tempera na lesu), se nahaja v katalogu HISTRIA. Opere d'arte restaurate: da Paolo Veneziano a Tiepolo (Castellani & Casadio, 2005). Delo naj bi bilo po zadnjih restavrator- skih posegih (2002) mnogo bolj čitljivo kot v preteklosti (Gallone, 2005, 191–196). Določeno nerazpoznavnost predstavlja le v spodnjem delu, kjer naj bi bil tudi podpis slikarja in so ta detajl očitno predelali v času, ko so poliptih razstavili in naj bi po Alisijevem pričevanju po »primitivno izvedenih restavratorskih posegih« nadomestili spodnje kasete z avtorjevim podpisom z drugimi grobo poslikanimi v zeleni barvi. Še pomenljivej- ša je navedba, da naj v skladu z zgodovinskim dogajanjem, piranski poliptih ab origine ne bi bil namenjen stolnici, saj na njem ni upodobljen sv. Jurij, ki mu je bila stolnica sicer posvečena 89 O župni cerkvi sv. Jurija in njenih oltarjih podrobneje M. M. Kovač (2010, 385–408). 140 ODNAŠANJE IN VRAČANJE UMETNIŠKIH DEL TER PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE Slika 116 in 117: Piran, notranjščina župne cerkve sv. Jurija (zgoraj) z glavnim oltarjem (spodaj) (Wikimedia Commons). kako slikarsko delo, ki bi krasilo krstilnico, pač pa je omenjen zgolj oltar »ornatum necesariis orna- mentis«, P. Naldini pa navaja, da so prenovljeno krstilnico krasili trije oltarji, med katerimi je bil osrednji posvečen sv. Janezu Krstniku.90 Morda so v času gradnje nove krstilnice, poliptih odstranili in ga prenesli v župno cerkev sv. Jurija, vsekakor pa se vsaj od začetka 19. stoletja ni več nahajal v sami cerkvi, pač pa v njeni zakristiji, kot je navedeno v Inventarju (Santangelo, 1935, 149) oziroma v neki sobi ob zakristiji. Morda je bil prenos poliptiha v stolnico pogojen s prenovo krstilnice in so poliptih od tam odstranili. Po zaslugi dnevnika C. Somede de Marca spo- znavamo tudi »potovanje« tega pomembnega dela (Someda De Marco, 2020, 164–169). Med drugim E. Gardina ugotavlja, da mu ni uspelo ugotoviti, zakaj so z otoka Krka, kjer se je delo nahajalo, koprskemu muzeju predali dragoceni poliptih v varstvo, čeprav naj bi za to odločitvijo stalo tedanje Tržaško nadzor- ništvo, ki je pooblastilo A. Santangela, da umetnino preda koprskemu muzeju (Gardina, 2002, 71). Po- liptih naj bi bil po navedbah I. Fiskovića leta 1912 restavriran na Dunaju, od koder naj bi ga prepeljali v Koper in se je tu nahajal do leta 1940, ko so ga skupaj z ostalimi deli odpeljali v zbirni center v vilo Manin v Passarianu. Poliptih so 24. januarja 1944 iz zbirnega centra premestili v cerkev sv. Tomaža v Majanu pri kraju San Daniele del Friuli, nato pa ga je po večkratnih intervencijah tržaški nadzornik F. Franco izročil škofiji na Krku. Zanimiv je tudi podatek, da je bil poliptih leta 2002/3 najprej na razstavi v Riminiju, 2004 pa na razstavi v Zagrebu z naslovom » Paolo Veneziano, stoljeće gotike na Jadranu « (Hoyer, 2005a, 17). Že v začetku leta 2000 pa je beneška ustanova Fondazione Giorgio Cini pripravila obsežno razsta- vo in izdala bogato opremljen katalog z naslovom »Da Paolo Veneziano a Canova«, ki ga je uredil G. Fossaluzza (2000). S svojimi deli so na razstavi sode- lovali muzeji iz Asola, Bassana, Belluna, Conegliana, Felter, Padove, Trevisa, Benetk, Verone, Vicenze in Vittoria Veneta. Ne urednik G. Fossaluzza, ne avtorji posameznih tekstov, pa žal ne pojasnjujejo, zakaj v razstavo niso vključili »istrskega gradiva«, nad kate- rim je tedaj očitno še vladala zapora, sama italijanska stroka oziroma pisec uvodnega teksta, pa ob najvi- dnejših imenih beneškega slikarstva, kot so Paolo Veneziano, Jacopo in Giovanni Bellini, Bartolomeo 90 P. Naldini krstilnico omenja kot moderno, iz čvrstega kamna izdelano stavbo s tremi prelepimi oltarji, sredi nje pa stoji krstni kamen, izdelan iz starega marmorja, ki pa bi moral biti zaradi usklajenosti oblike z vsebino, lepše okrašen (Naldini, 2001, 200). 141 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 118: Alvise Vivarini, Madona z otrokom in muzicirajočima angeloma, 1489, tempera na lesu, ki je nekoč krasila cerkvico sv. Bernardina pri Portorožu (Castellani & Casadio, 2005, 121). dela tedanje Serenissime z vsem svojim vplivom, ki ga je imela na kulturnem, zlasti pa likovnem podro- čju. Očitno ne na razstavi, ne v katalogu, niso želeli izpostaviti problema »istrskih umetnin«, ki so takrat še vedno čakale na to, da jih »ponovno odkrijejo« in jih postavijo na ogled širši javnosti, do česar je prišlo, kot omenjeno, leta 2002 oziroma 2005, ob razstavi z naslovom »HISTRIA. Opere d'arte restaurate: da Pao- lo Veneziano a Tiepolo«, ki je bila na ogled v Civico Museo Revoltella v Trstu. Najnovejšo študijo o poliptihu Paola Veneziana je sicer pripravila Enrica Cozzi (2020, 207–221), kjer avtorica naglaša, da gre za emblematičen primer ter se zlasti posveča njegovi usodi v času med obema vojnama oziroma vodenju dokumen- tacije o tem pomembnem delu, ki je v veliki meri še neobjavljena ter jo hranijo v arhivu Tržaškega nadzorništva. Zahvaljujoč se tej dokumentaciji lahko namreč rekonstruiramo etape in faze selitve omenjenega poliptiha v prvi polovici prejšnjega stoletja, potem ko so ga leta 1912 prenesli na Du- naj z namenom, da ga restavrirajo. Restavratorske posege je opravil slikar Hans Viertelberger, ki je sicer restavriral nekatere stenske slikarije v Istri v času A. Gnirsa. Po prvi svetovni vojni so delo prenesli v Mestni muzej v Trstu. O obdobju preden so ga premestili v Koper, obstoji dokaj zajetna dokumentacija, zlasti za leta 1930–1936. V pismu z dne 28. avgusta 1930, ki ga je Roberto Paribeni z Ministrstva za šolstvo (Ministero dell'Educazione Nazionale) poslal na Generalno direkcijo za staro- žitnosti in likovno umetnost (Antichità e Belle Arti), lahko preberemo, da »so na navedenem ministrstvu odločili, da bi ne bilo primerno, da poliptih z otoka Krka predstavijo javnosti ter bi s tem preprečili mo- rebitno priložnost jugoslovanski vladi, da bi bile razstavljene umetnine, ki so nekdaj pripadale Trstu in niso bile nikoli vrnjene, predmet njenih zahtev po vrnitvi.91 V pismu z dne 27. septembra 1935, ki ga je ing. arh. Ferdinando Forlati s Tržaškega nad- in Alvise Vivarini, Paris Bordone, Jacopo Tintoretto, zorništva poslal koprskemu podestatu Ninu Derinu, Paolo Veronese, Jacopo Bassano, Sebastiano in Mar- pa je navedeno, »da ga je častiti gospod Giovanni co Ricci ter Giambattista Tiepolo, v uvodnem tekstu de Madonizza, ki je pred nekaj meseci preurejal z naslovom »Un itinerario nell'arte veneta« nikjer ne naš Mestni muzej in z vso naklonjenostjo spremlja omenjajo beneške Istre in njenih mest, kot sestavnega njegov razvoj, seznanil s tem, da se v koprski 91 V času, ko se je poliptih Paola Veneziana zaradi restavratorskih posegov nahajal na Dunaju (1918), so po prvi svetovni vojni italijanske čete začasno zasedle tudi otok Krk, Italija pa je med drugimi umetninami zadržala v svojih rokah tudi znameniti poliptih. Kasneje (z Rapalsko pogodbo 1920) je otok Krk prišel pod jugoslovansko suverenost, zato je razumljivo, da si je krška škofija prizadevala, da se znameniti poliptih vrne na njen sedež. V ta namen se je obrnila na jugoslovansko vlado, da bi se pri italijanskih oblasteh zavzela za njegovo vrnitev. Med italijansko in jugoslovansko vlado so potekala dokaj intenzivna diplomatska pogajanja, vendar do vrnitve ni prišlo in je delo še naprej ostalo v italijanskih rokah vse do leta 1944 (Cozzi, 2020, op. 30, 221). 142 ODNAŠANJE IN VRAČANJE UMETNIŠKIH DEL TER PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE Slika 119: Cerkev sv. Štefana, Piran, M. Ponzone, Oznanjenje (V Italiji zadržane umetnine, 2005, 119). muzej prenese celotno Drugo delo, po mne- srednjeveško gradivo in nju I. Domina, naj bi bil arheološki material iz fragment poliptiha s po- Pulja. Kar zadeva našo dobami štirih svetnikov. ustanovo, opravičuje Iz novejšega obdobja je tudi mnenje ing. Mado- v kapiteljski biblioteki nizze in nima nič proti zaslediti podobo Križa- načrtom, s pomočjo ka- nega iz 15. stoletja, ki terih bi dejansko dokaj naj bi nekdaj pripadal ustrezno rešili nekoliko bratovščini sv. Štefana kaotično stanje istrske in naj bi imela sedež v umetnosti. »Upam« pra- istoimenski cerkvi. Gre vi v zaključku, »da bo za delo s podobo Marije vaša ideja zmagala in da z detetom, ki ga pripisu- boste uspešno zaključili jejo Padovaninu (Domi- zadane naloge« (Cozzi, no, 1929b, 96).93 Tu je 2020, 213). Končno je seveda lahko govora le v pismu z dne 22. junija o Paolu Venezianu, saj T. 1936 koprski podestat Brejc navaja, da njegovo glede poliptiha potrdil, avtorstvo oziroma avtor- da ga bo zaupal v varstvo stvo njegovega kroga, koprskemu Mestnemu potrjujejo dela, ki jih muzeju in izrazil prepri- je nadziral neposredno čanje, da bo navedeno mojster sam, žal pa so že delo Paola Veneziana v prvi opisovalci piranske- širši javnosti nedvomno ga poliptiha ugotavljali vzbudilo velik interes in njegovo slabo ohranje- občudovanje, tako med nost, kar je onemogo- domačini kot med tujimi čalo trdnejšo atribucijo. obiskovalci. V dopisu Piranski poliptih naj bi Ministrstva za šolstvo v hkrati nastal v času, ko Rimu, z dne 14. julija je bila delavnica Paola 1936 končno prebe- Veneziana zasuta z na- remo, da se strinjajo s ročili in mojster ni imel tem, da bo poliptih Pa- več jasnega pregleda ola Veneziana začasno nad celotno produkcijo. razstavljen v Mestnem Čeprav je res, da sodi muzeju v Kopru. Poliptih piranski poliptih časov- so prenesli v Koper 28. no že v obdobje zatona avgusta 1936, muzeju pa ga je izročil A. Santan- njegove ustvarjalnosti, pa ni mogoče pristati na gelo, inšpektor pri Nadzorništvu v Trstu skupaj s tezo, da se je njegova umetniška kvaliteta spustila celotno dokumentacijo. Razstavili so ga v glavni na raven slabo obvladane obrtniške produkcije. muzejski dvorani, a še vedno ni našel pravega Vsi najboljši poznavalci njegovega opusa so brez miru, saj so ga od tu že leta 1940, kot omenjeno, omahovanja sprejeli tezo, da gre tudi pri sceni prepeljali v zbirni center v vili Manin. Tu je ostal Križanja in z njim povezanih svetniških likov, za še do leta 1944, ko so ga na zahtevo nemške komande vedno dovolj subtilno zasnovane detajle, ki pa so že vrnili na otok Krk.92 vključeni v novi izrazni slog: novi »bizantinizem« 92 Dne 27. oktobra 1944 je dr. Walter Frodl obvestil Carla Somedo de Marca, odgovornega za zbirni center umetnin v vili Manin v Passarianu, da bo nemško poveljstvo nadzorniku Faustu Francu izročilo poliptih sv. Lucije škofu na otoku Krku (Someda De Marco, 2020, 222–223); glej tudi Hoyer (2005a, 17). 93 Alessandro Varotari, imenovan Padovanino, 1580–1650, ki mu, kot je razvidno iz teh letnic, nikakor ne moremo pripisati omenjenega dela (Semi, 2020, 210). 143 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 120: Domenico Tintoretto, okoli 1605, bitka pri Savudriji 1177 (Wikimedia Commons). eshatoloških vizij, ki so se v beneškem prostoru po prispevku osvetlil dejanski potek odvzema drago- pustošenju kuge v letih 1347/48 pojavile v beneški cenega Vivarinijevega dela in njegovo nadomestilo umetnosti in sicer v strogem, brezosebnem, poni- z drugim, podobnim delom manj znanega slikarja žnem in poenostavljenem slogu, v katerem ravno Huberta Maurerja (1738–1818), ki je samostansko piranski poliptih predstavlja pomembno umetnostno cerkvico na Bernardinu krasilo do leta 1806, ko je prelomnico (Brejc, 1983, 13). bil red razpuščen, večji del inventarja pa so patri Dve pomembnejši deli, ki sta bili tudi odpeljani s prenesli v cerkev sv. Ane v Kopru (Pogatschnig, 1913, piranskega območja, sta pripadali vidnejšima slikar- 213–229). jema tistega časa: Alviseju Vivariniju (1447–1503) z O tem govori tudi G. Pusterla v rokopisu »I tesori delom »Marija z otrokom in muzicirajočima angelo- d'arte in Capo d'Istria« (SI PAK 294, prepis rokopisa ma« (1489) ter Domenicu Tintorettu (1518–1594) z A. Cernaz), kjer ob orisu umetnin oziroma oltarnih delom »Savudrijska bitka«. Prvo delo, pripisano Alvi- slik v samostanski cerkvi sv. Ane v Kopru navaja, da je seju Vivariniju, je do leta 1802/3 krasilo notranjščino v oltarju Brezmadežnega spočetja (altare della Conce-cerkvice frančiškanov observantov na Bernardinu zione) obstajalo delo Giovannija Bellinija. Na osnovi pri Portorožu (Oter Gorenčič, 2013, 31–54). Delo je neobjavljenih spominov minorita M. Cargnattija, naj bilo datirano in signirano: ALVISIUS VIVARINVS DE bi leta 1802 na priporočilo barona Francesca Marie MURIANO P. MCCCCLXXXVIII in so ga leta 1802 na di Carnea Steffanea, dvornega svetnika za Istro, Dal- zahtevo barona Carnea-Steffanea, tedanjega dvornega macijo in Albanijo, to delo poslali v poklon cesarju komisarja za Istro, Dalmacijo in Albanijo, prenesli na Francu II., ki pa je prišlo na Dunaj precej poškodova- Dunaj, kot darilo cesarju Francu II. Ta ga je vključil v no zaradi neustrezne embalaže in transporta. Nado- svojo dvorno pinakoteko na Belvederu, kjer je ostalo mestili so ga z delom Huberta (Uberta) Maurerja, in vse do leta 1920, ko je bilo po določilih saintgerma- ga kasneje prepeljali v cerkev sv. Ane, ko so leta 1806 inske pogodbe vrnjeno v tedanji Mestni muzej za ukinili samostan in cerkev na Bernardinu. V spodnjem zgodovino in umetnost v Kopru. O tem je podrobneje delu Vivarinijevega dela, ki je romalo na Dunaj, pa spregovoril A. Pogatschnig in v svojem obširnejšem lahko preberemo napis: 144 ODNAŠANJE IN VRAČANJE UMETNIŠKIH DEL TER PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE Slika 121: Piran, stara beneška mestna hiša, ki jo je nekdaj krasilo znamenito monumentalno delo D. Tintoretta (Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran). Ex munificentia Imp. Caes. Francisci II Aug. vodil Antonio Alisi (1925–1931), so večino najpo- A. MDCCC. Ab picturam Ab. Aloise Vivarinis membnejših del, med njimi zlasti Carpaccieva, pa Veneto de Muriano an. 1489 pictam Per Fran. tudi Vivarinijevo delo, prenesli v glavno muzejsko Mariam S. R. S. L. Bar. Et Dom. A Carnea Stef- dvorano, kjer so ostala do leta 1940. Med deli, ki faneo ecc. Commissarium Aulium Plenipotenti- so jih 20. junija 1940 evakuirali oziroma odpeljali arium Histriae Dalmatie et Epiri Ab Ecclesia II. iz muzeja, je bilo torej tudi Vivarinijevo delo, kar Franciscanarum quae Pirano in Portu Rosae est je razvidno iz primopredajnega zapisnika oziroma Imp. Caesari en 1802 dono datam clementissi- reverza, ki ga je v imenu Tržaškega načelništva me acceptam, ejusque justem in Pinacotheca za spomenike in galerije (Soprintendenza ai mo- Caes. Quae Vindobonae in suburbano palatio numenti e alle gallerie Trieste ) podpisal Romano Eugenii est posita.94 Rossini.95 V naslednjih letih je najprej v zbirnem centru v vili Manin, nato pa v kraju San Daniele Po prvi svetovni vojni oziroma razpadu Avstro- del Friuli, delilo usodo z ostalimi odpeljanimi deli -Ogrske, so italijanske oblasti, kot omenjeno, v iz Istre in bilo leta 1972 prepeljano na Nadzor- skladu s saintgermainsko pogodbo, zahtevale ništvo v Beneško palačo v Rimu, kjer so ga ob vrnitev umetnin in predmetov kulturne dediščine ostalih, leta 1990 inventarizirali in katalogizirali. z območja nekdanjega Avstrijskega primorja Maja 2002 se je znašlo na razstavi »Spet najdeni (podrobneje v Coccolo, 2021b; Nezzo, 2016). Na zakladi – mojstrovine iz Istre« v Rimu in bilo za seznamu se je znašlo tudi Vivarinijevo delo, ki je razstavo v Trstu, ki se je v prostorih Muzeja Re- avstrijsko prestolnico zapustilo leta 1919, nato pa voltella odvijala v času od 23. junija 2005 do 6. je bilo sprva na ogled v Milanu in Rimu, potem pa januarja 2006, tudi restavrirano in predstavljeno vrnjeno v Istro. Ker Piran v obdobju med obema v katalogu z naslovom: HISTRIA. Opere d'arte re-vojnama še ni imel muzejske ustanove, so ga staurate: da Paolo Veneziano a Tiepolo (Castellani vključili v tedanji Mestni muzej za zgodovino in & Casadio, 2005, 120–122). umetnost v Kopru, ki je v času po prvi svetovni vojni dobil ustrezne prostore v nekdanji palači Belgra- moni-Tacco (Gardina, 2002; 2010). Tedanja koprska občina se je de- jansko v tistem času pojavljala kot lastnica umetnin, ki jih je morala nekdanja cesarska Avstrija vrniti Italiji po prvi svetovni vojni. Ettore Modigliani, ki je v imenu Kralje- vine Italije prevzemal restitucijsko gradivo, je 3. marca 1922 obvestil koprski muzej, da je Vivarinijevo delo trenutno v Breri v Milanu in ga bodo prenesli v Rim v zvezi z razstavo vrnjenih umetnin, občina pa je hkrati obvestila muzej, da bo po rimski razstavi poskrbela za vrnitev Vivarinijevega dela v nje- gove zbirke (Gardina, 2002, 59). V času, ko je muzejsko ustanovo 94 G. Pusterla navaja, da je v navedenem oltarju predhodno obstajalo delo Giovannija Bellinija, ki naj bi po pričevanju M. Cargnattija predstavljalo Marijin rodovnik, vendar iz seznamov nekdanjih del, ki so krasile notranjost cerkve s. Ane, ni razvidno, da bi šlo za navedeno delo G. Bellinija, pač pa za delo A. Vivarinija (glej Le opere d'arte della chiesa di Sant'Anna di Capodistria v Castellani & Casadio, 2005, 87). Tudi iz seznama umetniških del v cerkvi in samostanu sv. Ane v Kopru, ki ga je leta 1954 sestavil pater Rupert, kako Bellinijevo delo ni razvidno (prim. V Italiji zadržane umetnine, 2005, 125). 95 Na omenjenem zapisniku, ki nosi datum 20. junij 1940, se Vivarinijevo delo nahaja pod zaporedno št. 11 (Pokrajinski muzej Koper, 2002, 75). 145 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 122 in 123: Baron Francesco Maria di Carnea Steffaneo (1759–1825), dvorni komisar za Istro, Dalma-cijo in Albanijo, zaslužen za predajo znamenitega Tintorettovega dela cesarskemu dvoru na Dunaju (levo); avstrijski cesar Franc II. (1768–1835) (desno) (Wikimedia Commons). Avtorica prispevka, Drugo delo, ki je tudi izviralo iz cerkvice na Elisabetta France- Bernardinu, in je pripisano Alviseju Vivariniju, je scutti naglaša, da portret sv. Bernardina Sienskega. Tudi to delo so je zlasti pomenlji- po razpustitvi samostana observanti prenesli v Sa- va »odisejada« mostan sv. Ane v Kopru. Slika je verjetno fragment tega pomemb- večje celote in je v preteklosti doživela več atribu- nega Vivarini- cij. Pripisovali so jo tako Alviseju Vivariniju, kot jevega dela, na splošno sienski šoli oziroma anonimnemu viva-nastalega za rinijevskemu mojstru (krog Bartolomea Vivarinija) f r a n č i š k a n e med letoma 1450–60. Francesco Semi naglaša, da observante v je sicer glede avtorstva precej neznank; nedvomno cerkvici sv. je viden beneški vpliv in delo pripisuje krogu med Bernardina pri Giovannijem Boccalijem in Gerolamom di Benve- Portorožu. Sicer nutom, ki sta delovala med letoma 1445 in 1480 pa tudi sama v (Semi, 2020, 155). Leta 1940 je bilo uvrščeno v svojem prispevku seznam del za evakuacijo v vilo Manin v Passari- ponovi zgodbo o anu, danes pa se nahaja v Samostanu sv. Antona v njegovi odtujitvi leta Huminu (Gemona) v sosednji Furlaniji. 1802, na njenem mestu pa se je do ukinitve samostana (1806) znašlo delo Huberta Maurerja z naslovom »Brezmadežno spočetje« (Immacolata Concezio- ne). Vivarinijevo delo je prispelo na Dunaj leta 1803 in bilo umeščeno v cesarsko galerijo na Belvederu, kjer je ostalo do leta 1891, ko so ga prestavili v Umetniško galerijo (Gemälde Galerie) ob Giorgionejevo delo »Trije filozofi« ( Tre filoso- fi ). Po prvi svetovni vojni je bilo, kot omenjeno, v skladu s saintgermainsko mirovno pogodbo in ob neumornih prizadevanjih Ettora Modiglianija in Antonia Morassija, vrnjeno Italiji. Najprej je bilo na ogled v Museo Poldi Pezzoli v Milanu, nato pa v Rimu v Beneški palači ( Palazzo Venezia). Ker je bila samostanska cerkvica sv. Bernardina že od leta 1806 zapuščena in v propadajočem stanju, so Vivarinijevo delo predali, kot že omenjeno, v hrambo koprskemu Mestnemu muzeju za zgodovi- no in umetnost, kjer je ostalo do 20. junija 1940. V nadaljevanju avtorica podaja pregled različ- nih strokovnih ekspertiz in opredelitev posameznih strokovnjakov, ki so prihajali v stik z navedenim delom. Ob skoraj enoglasnem mnenju, da gre za izvirno in eno najboljših Vivarinijevih del, je v preteklosti zgolj nemški umetnostni zgodovinar in dober poznavalec beneškega slikarstva, Detlev Fre- iherr von Hadeln (1878–1935) izrazil prepričanje, da gre za repliko iz njegove delavnice v zakristiji cerkve sv. Odrešenika v Benetkah. Ob poglobljeni stilni analizi samega dela, je podan tudi obširnejši komentar Paola Casadia k restavratorskim posegom, ki jih je opravljal Gianfranco Mingardi v Brescii v letu 2003/4 (Francescutti, 2005, 120–122). 146 ODNAŠANJE IN VRAČANJE UMETNIŠKIH DEL TER PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE Tudi delo »Bitka pri Savudriji«, Domenica Tinto- Pod fotografijama je podnapis, ki pojasnjuje: retta (1518–1594), je nekdaj pripadalo piranskemu Solnemu uradu oziroma konzorciju solin, kasneje La Battaglia di Salvore. Doge Sebastiano Ziani pa je krasilo dvorano Mestnega sveta tja do propada contro Ottone figlio di Federico Barbarossa Beneške republike (1797) oziroma prve avstrijske epoca nel maggio 1177. …Vittoria ….a Pira- vladavine v Istri (1798–1805). O razlogih za nje- no per la Serenissima Republica di Venezia govo odtujitev iz Pirana, je več pričevanj in razlag, contro Ottone figlio dell'imperatore Federico prevladuje pa mnenje, da ga je baron Francesco Barbarossa nella Sala del Gran Consiglio. Maria di Carnea Steffaneo želel pokloniti cesarju Epoca nel maggio 1177. Francu II. Tako Almerigo Apollonio navaja, da je Doge Sebastiano Ziani. bilo navedeno delo morda le osnutek za znamenito Tintorettovo fresko, ki je krasila doževo palačo v Tintorettovo monumentalno delo, »Bitka pri Sa-Benetkah. Stara piranska plemiška klika naj bi se vudriji«, naslikano v spomin na velik in prelomen ravno s poklonitvijo tega znamenitega dela pogaja- zgodovinski dogodek, ki se je odvijal v piranskem la z dunajskim dvorom, oziroma z baronom Steffa- zalivu, je torej več kot dve stoletji krasilo veliko neom, ter dosegla ponovno vzpostavitev nekdanjih dvorano piranskega Mestnega sveta (Sala del Con-pravic Mestnega sveta z izločitvijo »vsiljivcev«. siglio). Po obsegu je bilo celo nekoliko večje kot O tem govorijo številni dokumenti in zapleti pri Domenicu Tintorettu pripisano delo: Marija z otro- pogajanjih, ko naj bi baron Steffaneo končno po- kom in piranskimi mestnimi očeti (1578), ki se od pustil zahtevam, ter 4. novembra 1801 sklical stari leta 1997 znova nahaja na svojem prvotnem mestu, Mestni svet v nekdanji sejni dvorani, ta pa se mu med letoma 1954 do 1997 pa je bilo v zbirkah je oddolžil z donacijo znamenitega Tintorettovega Pomorskega muzeja v Piranu. Sama velikost dela s dela, ki naj bi romalo na Dunaj, a naj ne bi nikoli prizorom savudrijske bitke hkrati spodbija tezo, da prišlo v cesarsko galerijo, pač pa naj bi končalo bi bila zgolj osnutek za Tintorettovo delo v doževi v kaki zasebni zbirki in po nepotrjenih govoricah palači v Benetkah (Žitko, 1999, 32). končalo celo v ZDA.96 Novejšo, obširnejšo študijo, tako bitki pri Kratek komentar v zvezi s to problematiko Savudriji, kot njenim različnim upodobitvam, zasledimo v delu »Pirano un'immagine« pod ure- posvečata tudi Lia De Luca in Eliana Biasiolo (De dništvom O. Lusa (Lusa, 1994), kjer ob omembi Luca & Biasiolo, 2018, 17–26). Avtorici sta svoje slavne edikole V. Carpaccia iz leta 1518, ki so delo zasnovali na podlagi rokopisa, ki ga hranijo jo iz frančiškanske cerkve v Piranu umaknili leta v Biblioteki muzeja Correr v Benetkah pod signa-1940 z namenom, »da bi jo zaščitili pred vojnimi turo »Correr 1497« in govori o prihodu papeža nevarnostmi«, avtor pripominja, da je s tem tudi Aleksandra III. v Benetke ter mirovne pogodbe s nepričakovano izginila ter da upa v njeno čudežno cesarjem Friderikom Barbarosso ob posredništvu vrnitev oziroma ponovno »prikazanje«. Hkrati tudi doža Sebastjana Zianija. Rokopis dopolnjuje 11 dodaja, da imamo v Piranu tudi »grdo predhodno dragocenih miniatur, ki ilustrirajo sam dogodek, izkušnjo« z nekaterimi drugimi umetniškimi deli, kakor tudi bitko pri Savudriji. S pomočjo skrbne ki so izginila, kot npr. Tintorettovo delo z motivom in kritične raziskave virov in literature, sta avto- »savudrijske bitke«, ki je stoletja krasilo dvorano rici lahko oblikovali dokaj realen historiografski Velikega sveta in so ga leta 1801 podarili avstrij- kontekst »mita o savudrijski bitki« in njenih skemu cesarju, a je kaj kmalu izginilo iz cesarske upodobitev. Pri tem navajata, da zlasti razprava galerije na Dunaju (Lusa, 1994, 65). Line Padoan Urban z naslovom »La festa della V svojem delu »Srečanja z morjem« / »Incontri Sensa nelle arti e nell'iconografia«, 1968, vsebuje con il mare« (Žitko, 1999), Duška Žitko navaja, mnoge dragocene informacije o upodobitvah da sta v Pomorskem muzeju ohranjeni zgolj dve navedene bitke, ki so se pojavljale in izginjale fotografiji grafične upodobitve bitke pri Savudriji, oziroma prikazovale prihod papeža Aleksandra ki jo je sicer izdelal Domenico Rossetti (papir, III. v Benetke, samo savudrijsko bitko in mirovno 44,5 x 58,5 cm) in je bila v sedemdesetih letih žal pogodbo s Friderikom Barbarosso. Z naslonitvijo ukradena. na omenjeno razpravo in druge strokovne članke, 96 Repertorium Rerum Notabilium Communitatis Pirani, zapisnik navedene seje Mestnega sveta v listinah 256/v in 257/r (Apollonio, 1993, 9–121; 2005, 31–33). 147 MED BENETKAMI IN DUNAJEM sta lahko pripravili krajšo rekonstrukcijo slikarskih zaradi same tematike – se pravi slavne pomorske upodobitev navedenih dogodkov. Prve upodobitve zmage Beneške republike v piranskih vodah, pa so se tako pojavile že leta 1229, leta 1319 pa je tudi zaradi avtorja, beneškega mojstra Domenica beneška Signoria v času vladanja doža Giovannija Tintoretta.97 Soranza naročila ciklus komemorativnih freskant- Do odstranitve njegovega monumentalnega skih upodobitev, s katerimi naj bi obeležili mi- dela s Pirana je vsekakor prišlo po padcu Beneške rovno pogodbo iz leta 1177 v kapeli sv. Nikolaja republike oziroma v času prve avstrijske zasedbe v doževi palači. Zahvaljujoč podatkom o prvih Istre leta 1797, ko je Istro na čelu avstrijskih voja-restavratorskih posegih na omenjenih poslikavah, ških enot začel zasedati opolnomočeni komisar za naj bi že okoli leta 1400 povsem zbledele, leta nove provinca, grof Raimond Thurn. V cesarskem 1483 pa naj bi jih dokončno uničil požar. O po- imenu je na čelo istrske province postavil «c. k. slikavah se ni ohranilo ničesar, niti skice oziroma Provizorično pokrajinsko vlado« (Cesareo-regio risarske podloge. governo provinciale provvisorio dell'Istria veneta) Ko so leta 1340 pričeli z gradnjo dvorane Veli- s sedežem v Kopru in pokrajinsko upravo poveril kega sveta (Sala del Maggior Consiglio), so nekaj baronu Franzu Filipu de Rothu. Nekdanja beneška let zatem odredili izdelavo druge serije poslikav komunska uprava je doživela nekaj sprememb, saj velikih dimenzij – najprej so jo zaupali padovan- je pod avstrijsko upravo postala bolj demokratič- skemu slikarju Guarientu, zatem pa Gentileju da na. Pri tem je v Piranu in Rovinju nova avstrijska Fabrianu in Pisanellu v 15. stoletju. Poslikave so oblast ohranila nekdanje mestne svete, s tem, da znova povsem zbledele že do leta 1456 in sta jih je imenovala svojega političnega načelnika (diret-restavrirala brata Gentile in Giovanni Bellini, ka- tore politico), sicer pa je magistratom prepustila sneje pa tudi Tizian leta 1479. Freske je znova uni- vse nekdanje statutarne funkcije, ki so jih nekoč čil požar, ki je doževo palačo prizadel leta 1577. opravljali mestni sveti. Podoba dvorane Velikega sveta pred požarom se Grof Thurn je ob svojem prihodu v mesta nek- je sicer ohranila na dveh grafičnih upodobitvah, danje beneške Istre, na sedežu Mestnega sveta v ohranjenih v biblioteki Marciani oziroma muzeju Piranu, opazil tudi Tintorettovo monumentalno Correr. Eno je izdelal Paolo Furlano iz Verone, delo s prizorom savudrijske bitke. Dne 11. avgusta druga pa je delo neznanega mojstra. Razen tega 1797 je v zvezi s tem pisal cesarskemu opolno- so se ohranili opisi v latinskem jeziku, ki se hra- močenemu predsedniku pokrajinske vlade, baronu nijo v Državnem arhivu v Benetkah ( De Luca & Franzu von Rothu (Apollonio, 1998, 143), da se v Biasiolo, 2018, 22). Po požaru leta 1577 so dvorano Velikega sveta dvorani Mestnega sveta v Piranu, glede na znatno preuredili in predvideli tudi novo poslika- sedanje okoliščine, nahaja dokaj neprimerno vo. Od novih platen, ki so krasile stene od leta delo, saj predstavlja znameniti poraz, ki ga je 1587 dalje, jih je bilo le 12 posvečenih zgoraj beneška mornarica prizadejala cesarski floti navedenemu dogajanju iz leta 1177, med njimi pod Barbarosso, ki jo je vodil njegov sin Oton sedmo platno, na katerem je Tintoretto upodobil in celo padel v ujetništvo ravno na območju bitko pri Savudriji. Zunaj Benetk je bilo to do- savudrijskega rta. Ker gre za ponižanje in osra- gajanje upodobljeno le na ciklusu slik v Sieni in motitev cesarskih pomorskih sil, kar je dokaj v cerkvi S. Giovanni v Lateranu, pa tudi v Sala očitno razpoznavno tudi na navedenem delu, Regia v Vatikanskih muzejih, sicer pa Lina Padoan ki je iz njega izpuhtevalo vsa stoletja beneške Urban ne omenja nastanka tega Tintorettovega nadvlade, predlagam, da bi ga mimo oči javno- dela v Piranu. sti predal v vaše roke in bi lahko z jamstvom Zgodba o odvzemu navedenega dela je torej piranskih oblasti opravili njegov sprejem (Mitis, dokaj enigmatična in zapletena in so se z njo 1921, 11; prim. Benussi, 1921, 224). ukvarjali številni zgodovinarji in raziskovalci piranske kulturne dediščine. Iz različnih doku- Ker grof Thurn od barona von Rotha ni prejel mentov in prispevkov je moč razbrati, da so bili nobenega odgovora, se je takoj po svojem prihodu Pirančani nanjo zelo navezani, saj so jo cenili v Zadar nanj ponovno obrnil z dopisom, v katerem 97 L. Menaše omenja zgolj Jacopa Tintoretta (1515/19–1594) z vzdevkom Jacopo Robusti (Menaše, 1971, 2146), tudi T. Brejc D. Tintoretta le bežno omenja, več pozornosti mu namenja le J. Mikuž v prispevku: »Domnevni Domenico Tintoretto v piranskem Pomorskem muzeju« (Mikuž, 1972), s tam navedeno literaturo. 148 ODNAŠANJE IN VRAČANJE UMETNIŠKIH DEL TER PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE Slika 124: August Tischbein, Pogled na Piran s trgom ob mandraču leta 1842 (preslikava J. Jeraša, 1985). je želel izvedeti, ali se navedeno delo še vedno nahaja v dvorani Mestnega sveta? Že 11. avgusta 1797 se je tudi dr. Jacopo Panzani, novi politični načelnik Pirana, obrnil na piranski Mestni svet z željo, da bi njegovi predstavniki sprejeli sklep o do- naciji Tinorettovega dela avstrij- skemu cesarju Francu II., vendar so se piranski meščani odločno postavili po robu temu predlogu in naglasili, da lahko avstrijske obla- sti njegovo odstranitev opravijo le s silo; enakega mnenja je bil tudi Panzani. Kategorična zavrnitev piranskega meščanstva o donaciji dragocene Tintorettove umetnine, ni bila zgolj odraz spoštovanja do navedenega umetniškega dela, ki je ponazarjalo stoletno pripadnost in navezanost Serenissimo. Novost je bila tudi v tem, da je precej Pirana do Serenissime, pač pa je omenjeno delo razširil število članov mestnih svetov s pritegnitvijo predstavljalo tudi nekakšno idealno vez, ki se je bogatega meščanstva pa tudi predstavnikov iz vrst stkala med Benetkami in Piranom, katerega ču- popularov. Kot politik »povrnitve starega reda« stvena navezanost na mesto v laguni naj bi rasla je dejansko želel vse mestne svete oblikovati iz še naprej v jutrišnji dan po njenem dokončnem različnih slojev prebivalstva, po drugi strani pa je, zatonu (Knez, 2003, 268). kot že navedeno, v Piranu in Rovinju zaviral po- Predstavniki Pirana so bili odločeni, da bodo budo za dosego enakosti in ravno v Piranu sklenil vztrajali pri svojem stališču vse dotlej, dokler ne »kupčijo«, da ustreže nekdanji plemiški oligarhiji bodo dobili zagotovil o tem, kje bo nova lokacija in ohrani sestavo nekdanjega Mestnega sveta, v Tintorettove slike, saj tudi znano in dragoceno katerega bi lahko meščani prišli le na podlagi pre-Vivarinijevo delo, ki je nekdaj krasilo cerkvico na moženjskega cenzusa, v zameno za to uslugo pa Bernardinu pri Portorožu, naj ne bi nikoli prišlo na so mu člani sveta predali dragoceno Tintorettovo dunajski dvor (sic!). V nadaljevanju je 22. avgusta delo, ki je s tem lahko končno romalo na cesarski 1797 von Roth ponovno pisal grofu Thurnu, rekoč, dvor na Dunaju (Apollonio, 1993, 26). »da je vse do tega dne čakal na prihod omenjene To dejanje je zabeležilo tudi uradno glasilo umetnine, ki pa ga ni dočakal zaradi odklonilnega L'Osservatore Triestino, ki med drugim navaja: »V stališča dr. Panzanija«; v pismu ne manjka prezira dvorani našega Mestnega sveta visi veliko platno, in zaničevanja do Pirančanov oziroma do Istranov ki predstavlja pomorsko bitko […] v vodah našega na splošno. Grof Thurn je hkrati doumel, da v trenu- okrožja in sicer blizu savudrijskega rta. To delo tnih okoliščinah ni bilo možno odvzeti navedenega […] je tistega večera služilo kot predmet javne dela brez uporabe sile in da je bilo bolje počakati, zahvale, ki je bila spontano izrečena njegovi viso- da se položaj umiri. kosti baronu de Carnea-Steffaneu« (L‘Osservatore Položaj se je dejansko spremenil šele po pri- Triestino, 16. 11. 1801, 1616). V zapisniku zase- hodu novega generalnega komisarja, furlanskega danja piranskega Mestnega sveta, je med drugim plemenitaša barona Francesca Marie di Carnea navedeno, da »bi bilo navedeno platno prav Steffanea, ki je v razglasu z dne 1. oktobra 1801 gotovo bolj primerno za okras cesarske galerije napovedal obsežne spremembe na upravnem na Dunaju in ga člani starega piranskega sveta s področju in Istranom obljubil novo in stabilnejšo posredovanjem barona Steffanea – v vlogi »angela upravno strukturo, s tem da se je kot tipičen kon- miru« (Angelo di Pace), končno poklanjajo avstrij-zervativec pri krepitvi mestnih svetov, odločil za skemu cesarju, potem ko so ga toliko časa skrbno vračanje pristojnosti, ki so jih le-ti že imeli pod čuvali. Omenjeno je tudi, da bo Tintorettovo delo 149 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 125: Piranski mandrač z novo mestno hišo v obdobju 1878–1894 (Humar, 2021, 43). svet, lahko tudi razberemo, da »so se poglavarji starih patricijskih rodbin, ki so ga sestavljale, dejan- sko enoglasno odločili, da platno predajo opolnomočenemu komi- sarju«, s tem pa je bila piranska komuna dejansko ogoljufana, in kot navaja A. Apollonio, »dvoumna igra« ni bila nikoli pojasnjena (Apollonio, 1993, 172). Dne 2. junija 1803 je piranska delegacija v Kopru od guvernerja Franza de Rotha prevzela oblju- bljeni cesarjev portret, o čemer je znova poročal L'Osservatore Triestino, spomladi 1805 pa še portret princa prestolonaslednika Ferdinanda, vendar iz dela Inven- tario degli oggetti d'arte d'Italia , v zvezku, ki je bil namenjen Istri, ni zaslediti nobene informacije o obeh cesarskih portretih. Že leta 1913 pa naj bi A. Gnirs, c. k. kon- umeščeno v dunajsko cesarsko zbirko šele potem, zervator za Avstrijsko primorje s sedežem v Pulju, ko bo Steffaneo prejel nakazilo v višini nekaj tisoč poročal Centralni komisiji za spomeniško varstvo tolarjev, hkrati pa naj bi v zameno Steffaneo za na Dunaju, da je omenjena portreta ob ukinitvi Piran pridobil platno večjih dimenzij s podobo Konzorcija soli leta 1913, prevzelo c. k. Name-cesarja Franca II. in njegovega sina Ferdinanda v stništvo v Trstu, saj v Piranu zanju, po Gnirsovem znak cesarjeve zahvale za »spontano donacijo« mnenju, ni bilo ustreznih prostorov, kjer bi ju Pirančanov (Knez, 2003, 270). dostojno hranili in razstavili. Dne 27. aprila 1913 V nekem pismu barona Steffanea z dne 31. de- so ju prepeljali v Trst, kjer sta odslej krasila sejno cembra 1801, ki ga je naslovil na piranski Mestni dvorano c. k. Namestništva (Mader, 2000, 91). 150 PRIZADEVANJA IN ZAHTEVE PO VRAČANJU UMETNIN IZ ITALIJE PO DRUGI SVETOVNI VOJNI Obdobje med sklenitvijo Mirovne pogodbe z vrne krstni kamen. Položaj Italije glede restitucije Italijo leta 1947 in Londonskim sporazumom iz kulturne dediščine je bil dokaj sprejemljiv, saj ji je v leta 1954, je bilo hkrati z velikimi teritorialnimi skladu s Pariškim mirovnim sporazumom dopuščal, spremembami, ki jim sledimo na območju nekda- da bi v primeru, ko določenih predmetov ne bi bilo nje Julijske krajine, zlasti pa Istre in Trsta, tudi na mogoče najti, bi jih lahko nadomestila z drugimi področju varstva kulturne dediščine, prelomnega enake vrednosti. Ob tem se je Italija pritožila nad značaja (Franchi, 2021, 167–189). odločitvijo, da mora vrniti osem umetnin, ki so Pogajanja, ki so na državni ravni intenzivneje bile med vojno prenešene v Nemčijo, zavezniške potekala zlasti po letu 1949, so na istrskih tleh oblasti pa so jih 2. junija 1949 izročile jugoslo-vključevala gradivo, ki je bilo v lasti » Società Is- vanski misiji na podlagi ponarejenih dokumentov. triana « in se je nanašalo na zbirke Arheološkega Jugoslavija naj bi privolila, da jih vrne Italiji kot muzeja v Pulju, zbirke Inštituta v Rovinju (Istituto znak dobre volje (Franchi, 2021, 183). di Rovigno) in vračilo zvonov, ki pa so bili v pristoj- Medministrski sestanek leta 1960 ni bil uspe- nosti takratne tržaško-koprske škofije. šen, saj sta se italijanski ministrstvi za notranje Do sprememb je prišlo s sklenitvijo London- zadeve in šolstvo uprli temu, da bi Jugoslaviji skega memoranduma leta 1954, ko se je nekdanja vrnili arhive in umetniška dela. Italija je namreč cona B STO s koprskim oziroma bujskim okrajem želela čimprej zaključiti s pogajanji, hkrati pa si vključila v matično Republiko Slovenijo, odnosno je prizadevala ohranjati težavno ravnotežje med Hrvatsko. Glede na italijansko uradno stališče, da diplomatskimi odnosi z Jugoslavijo in čustvi dal- Jugoslavija z Londonskim memorandumom z dne matinsko-istrskih beguncev, ki so v tem času že 5. oktobra 1954 še ni pridobila suverenosti nad množično zapuščali obe mejni pokrajini. Drugo jugoslovanskim območjem nekdanjega STO-ja, v vprašanje, ki je skrbelo italijansko stran, je izha-pogajanjih še ni bilo možno tja do podpisa Osim- jalo iz dejstva, da bi vrnitev kulturne dediščine skih sporazumov leta 1975, obravnavati mnogih Jugoslaviji ali pa popolna zavrnitev jugoslovan-odprtih vprašanj, ki so bila povezana z Istro in skih zahtev, lahko razumeli kot popolno odpoved Trstom. Italijansko Ministrstvo za šolstvo (Ministero ozemljem nekdanje Julijske krajine, zlasti Istre. Po della Pubblica Istruzione) se je pričelo intenzivneje mnenju italijanskega ambasadorja Alberta Beria, posvečati zbiranju informacij o umetniških delih z bi bilo vendarle bolje ohranjati materialne dokaze območja cone B STO. Fausto Franco, ki je bil še ve- o italijanskem značaju te pokrajine, ki je po kon- dno na čelu Tržaškega nadzorništva, je naglasil, da čanem eksodusu dejansko izgubila svoj nekdanji se s tem odpira »delikatno vprašanje«, spominjajoč italijanski značaj. navedeno ministrstvo, da so bila še druga nerešena Dne 11. avgusta 1954 sta obe delegaciji pod- vprašanja, povezana s Trstom. Po mnenju podse- pisali memorandum, ki je definiral sam sporazum kretarjev Carla Russa in Lorenza Natalija za Italijo zaobjet v paragrafu XIV. s prilogami, novica o ni bil ugoden čas za soočenje s tem argumentom, sporazumu glede vračanja kulturne dediščine pa saj smo v »coni B blokirali milijardo lir optantov, je vzpodbudila takojšnje reakcije v časopisju in Jugoslovani pa nočejo popuščati«. Šlo je namreč proteste s strani CLN (Comitato di Liberazione za gradivo Società Istriana, v zvezi s tem pa je Nazionale) v Istri, Italijanske unije v Istri (Unione italijanska delegacija na sestanku v Rimu nagla- degli Italiani), goriškega župana in tržaško-ko-sila, da se je potrebno ob juridičnem vprašanju, prskega škofa Antonia Santina. Istrski poslanec v zavedati, da Jugoslovani nočejo predati zabojev italijanskem parlamentu, Giacomo Bologna pa je z rokopisi in knjigami, ki po svoje dokazujejo postavil parlamentarno vprašanje o vračanju kul-»italijanski značaj« Istre, temveč želijo, da bi to turnih dobrin in o lastništvu ezulov. gradivo izginilo (sic!). Ne moremo ga prepustiti Zaupna informacija Ministrstva za šolstvo njim, ali pa ga poskušajmo prenesti na mikrofilm? (Ministero della Pubblica Istruzione) glede na 12. (Franchi, 2021, 182). člen Mirovnega sporazuma je opozarjala na mno- Predmeti, ki so prihajali iz Nezakcija in jih je ge probleme, zlasti glede gradiva, ki ga je Italija še vedno hranil Arheološki muzej v Pulju, so še zahtevala oziroma prevzela na Dunaju po prvi sve- nadalje ostajali v lasti Società Istriana, del lastnine tovni vojni ter ga hranila v Trstu. Pogajanja so se Biološkega pomorskega inštituta iz Rovinja se je zaključila 13. julija 1961. Člen III. je določal, da je nahajal v Trstu, del pa v Benetkah, kar pa zadeva s tem sporazum v celoti sprejet in da Jugoslavija ne Carpaccieva dela, so Benetke vztrajale, da se jim more več zahtevati drugih predmetov, Italija pa bi 151 MED BENETKAMI IN DUNAJEM morala plačati 1.164.654 lir kot kompenzacijo za bil pač posledica tedanjih razmer pa tudi odnosa arheološke najdbe, ki so bile shranjene v Trstu ter novih političnih struktur oziroma »ljudske oblasti« za predmete, ki niso bili dosegljivi. do pretežno romanskega značaja mestnega prebi- Dne 15. septembra 1961, po trinajstih letih valstva tja do njegovega množičnega eksodusa v pogajanj, sta Italija in Jugoslavija končno sklenili letih 1945–1954, kakor tudi stoletnega izročila s sporazum o restituciji kulturnih dobrin, predmete prevladujočim italijanskim jezikom in kulturo. pa bi morali izročiti v treh mesecih od podpisa Seveda pa ne gre prezreti globoke razklanosti in sporazuma. Beneška občina je glede Carpaccievih sovraštva, ki ga je v ta prostor vnesel fašizem, umetnin sprejela dejstvo, da bo obdržala njegovo najprej v času med obema vojnama, po kapitulaciji delo z naslovom San Pietro Martire, Jugoslaviji pa Italije, 8. septembra 1943 pa še v okviru Musso- izročila delo San Sebastiano kot znamenje svoje linijeve Salòjske republike, ki je svojo suverenost visoke »nacionalne zavesti«.98 Tedanji italijanski raztegnila tudi na Istro. Nova državna tvorba pa je zunanji minister se je zahvalil občini Benetke in ji bila z vidika mednarodnega prava pravzaprav pov- zagotovil, da bo v zameno prejela zbirko starega sem nezakonita, saj je uradna Italija s kapitulacijo steklenega gradiva iz Zadra. Sporazum, kljub jugo- 8. septembra 1943 prenehala biti vojna zaveznica slovanskim protestom, ni vključeval privatnih zbirk nacistične Nemčije in se je formalno pridružila ne z območja cone B, ne s tržaškega območja. zaveznikom, čeprav jim vojaško ni kaj dosti poma-Predmeti, ki jih je leta 1961 Italija vrnila, so se gala (Murko, 2004). sicer nahajali v Rimu, Benetkah, Trstu in Vidmu, Pri tem so pomenljive misli, ki jih je izrekel kjer so dotlej hranili zbirko zvonov. Vračanje teh Filippo Anfuso, italijanski poslanik v Budimpešti predmetov Jugoslaviji je očitno dokaj obreme- in kasneje v Berlinu, da je Italija v času republike njevalo številne funkcionarje, ki so si v vojnem Salò rešila velik del svoje kulturne dediščine in da času prizadevali, da bi jih zaščitili in ohranili na je bil eden od osnovnih namenov republikanske italijanskih tleh tudi v povojnem času. Zlasti Bruna vlade ravno ta, da bi to dediščino ohranila nedo- Tamaro Forlati, ki je ostro nasprotovala vračanju taknjeno za italijansko ljudstvo. Hkrati je dodal, kulturne dediščine, je bila na koncu vendarle pri- »da čim manj bo porušenega, tem laže bo fašizem siljena popustiti in morda v tej gesti poiskati tudi spet zavladal po vsej Italiji. Da je to mogoče, naj pozitivno plat, kot se je 20. maja 1962 izrazila na bi pokazali zadnji dogodki, kadar koli so morale eni od sej Società Istriana: sovražne armade zapustiti našo državo« (F. W. Deakin, 1978, 283). Seveda pa je Italija znova V trenutku, ko so polnili zaboje s predmeti, ki izkoristila razmeroma velik časovni presledek med so nam tako pri srcu in se bodo brez nas vrnili uradno kapitulacijo (8. september 1943) in dejan- v kraje naših očetov, razmišljam, da morda skim zaključkom druge svetovne vojne v začetku to niti ni bilo tako slabo; ti predmeti namreč maja 1945, s tem pa ji je bil olajšan prehod od so in bodo vedno znova ambasadorji naše vloge agresorske države na strani sil osi, k vlogi kulture, priče naše slavne preteklosti. Sedaj je države zaveznice antantnih sil. na nas, da bodo tudi v odnosu do Jugoslova- Še pomembnejše, a hkrati vprašljive za na- nov – in morda je tudi med njimi kakšen, ki daljnjo usodo umetnin, ki so bile odpeljane iz ceni njihovo vrednost – tudi v bodoče prek Istre oziroma iz Kopra, Izole in Pirana, pa so bile umetnosti Venetov, Rimljanov, Benečanov odločitve, da bodo te umetnine »za zdaj ostale, ohranjali vrhunski izraz naše italijanske civi- kjer so«, z nekoliko lakonično izraženo željo, da lizacije ter oznanili tisti dan, ki morda niti ni bo napočil čas, ko bodo »brez strahu in v miru ter tako daleč, ko bodo tudi v Evropi padle vse svobodi vrnjene na svoja izvorna mesta« (Someda meje. (Franchi, 2021, 189) De Marco, 2020, 262–263). Ob tem se postavlja tudi temeljno vprašanje, kako torej interpretirati Do kulturne dediščine istrskega prostora se je oziroma razumeti besede ministra G. Bottaia iz v povojnih letih torej kazal različen odnos, ki je leta 1939/40, da bi množični odvoz umetnin in 98 Že ob začetku pogajanj, februarja 1948 je vodja jugoslovanske delegacije Grgo Gamulin, zahteval vračilo nekaterih Carpaccievih del, ki so bila izmenjana leta 1942 med Strossmayerjevo galerijo v Zagrebu in Muzejem Correr v Benetkah skupaj s krstilnim kamnom, ki naj bi bil velikega pomena za hrvatsko kulturo. Vprašanje dveh Carpaccievih del je tudi v nadaljnjih pogajanjih oteževalo sklenitev sporazuma, prišlo pa je tudi do poskusa, da bi ju jugoslovanska stran zamenjala za arhivsko dokumentacijo Gabriala D'Annunzia, ki je ostala na Reki (Franchi, 2021, 177). 152 PRIZADEVANJA IN ZAHTEVE PO VRAČANJU UMETNIN IZ ITALIJE PO DRUGI SVETOVNI VOJNI kulturne dediščine, pomenil izgubo nacionalne leta 1948 pa naj bi bilo med begunci, ki so že bili identitete, pri kateri ravno umetniški zakladi te v Trstu in tu optirali za Italijo, vsega skupaj 12.800, dežele v veliki meri prispevajo kot »pričevanje o približno 5.000 pa takih, ki so v Trst prispeli pred njeni slavni preteklosti oziroma zgodovini«. Po 15. septembrom 1947, ko je začela veljati mirovna njegovem mnenju, »bi morali namreč umetniško pogodba (Volk, 2003, 133). dediščino širšega istrskega prostora kar najbolj Z mirovno pogodbo in predvidenim nastankom prizadevno, neutrudno in z vsem razpoložljivimi STO se je položaj bistveno spremenil, saj je po- sredstvi braniti na nacionalnem prostoru, na po- godba uvedla možnost optiranja za vse, ki so imeli doben način, kot bi branili prebivalstvo oziroma stalno prebivališče na ozemlju, ki je pripadlo Jugo- družine, njihova domovanja, polja in imovino«. slaviji pred 10. junijem 1940 in je bila italijanščina Ali torej to pomeni, da fašistične oblasti s tem, ko njihov »pogovorni jezik«, po drugi strani pa je bila so se junija 1940 in nato še leta 1944, odločile usoda ozemlja, ki naj bi sestavljalo STO, še vedno za množično evakuacijo umetnin, kasneje pa še nejasna. arhivov in dragocenejših knjižnih zbirk v globji Prvi prebivalci iz Pulja so pričeli prihajati v italijanski prostor, Istre niso (več) prištevale v Trst že poleti 1946, vendar se je pravi priseljenski italijanski »naciomalni prostor«, ki naj bi s tem val sprožil šele januarja naslednjega leta in se je pravzaprav izgubil pomemben del svoje nacional- množično prihajanje Puljčanov končalo junija ali ne identitete oziroma italijanskega značaja, kot julija 1947, maja 1948 pa se je pričelo množično so nenehno zatrjevali? Odvoz umetnin oziroma prihajanje optantov iz drugih, Jugoslaviji priklju-predmetov kulturne dediščine je torej dejansko čenih predelov Istre. Z občasnimi nihanji je ta tok pomenil izgubo nacionalne identitete, z množič- naselitev ohranil množični značaj vse do junija nim eksodusom italijanskega življa po letu 1945 1949, vendar se je v zmanjšanem obsegu priha- oziroma 1954, pa se je ta proces zgolj potrdil. janje optantov nadaljevalo vse do pozne pomladi Za razliko od zadnjega avstrijskega popisa pre- leta 1950. Po podatkih ZVU je že februarja 1949 bivalstva iz leta 1910, je italijanski popis iz leta v Coni A živelo od 15.000 do 20.000 optantov in 1921 namreč pokazal na precejšnje spremembe ilegalnih pribežnikov, medtem ko jih je do aprila in premike v etnični sestavi v škodo slovenske in 1950 v Trst prispelo že več kot 30.000. Čeprav bi hrvaške komponente v pičlih desetih letih, ki pa jih morala biti Cona A zanje le prehodna točka na poti ne moremo pripisati le izselitvenim tokovom avtoh- v Italijo, je velika večina prišlekov tu tudi ostala tonega prebivalstva in priseljevanju italijanskega – (Volk, 2003, 134). zlasti kolonov in uslužbencev iz notranjosti Italije. Težave pri etnični identifikaciji v povojnih po- Kakor je naglašal že C. Schiffrer v svoji analizi pisih prebivalstva, so se torej pričele pojavljati že etnične strukture Julijske krajine leta 1946, je šlo ob popisu leta 1948, ki je nekako obrnil na glavo pri italijanskem popisu za precejšnja izkrivljanja etnično podobo Istre iz leta 1921. Ne glede na to, dejanskega stanja, saj naj bi po njegovi oceni za da se je v zadnjih letih druge svetovne vojne in leto 1939 na območju Istre tedaj živelo 150.799 takoj po njej, določen delež italijanskega prebi- Italijanov, 97.461 Hrvatov, 44.480 Slovencev ter valstva z istrskega polotoka odselil in se bolj ali vsaj 28.000 etnično mešanih prebivalcev, poleg manj ustalil na sosednjem območju Tržaške po-skoraj 10.000 oseb drugih narodnosti. Iz te analize krajine, bi težko rekli, da je imel ta umik že tedaj lahko dokaj hitro razberemo razmeroma težavno konotacijo eksodusa, kot je bilo mogoče razbrati etnično opredeljevanje, kar je zaznal že S. Rutar iz navedenega popisa. Po podatkih za to leto naj ob koncu 19. stoletja v svojem delu »Samosvoje bi bilo namreč v Istri le še 81.372 Italijanov, mesto Trst in mejna grofija Istra« (Rutar, 1896). medtem ko bi bilo realneje pričakovati, da se je v Vse te težave etnične identifikacije je bilo možno tem času število Italijanov približalo nivoju iz leta razbrati zlasti po letu 1945. 1910. Resnični eksodus se je torej začel po letu Za obdobje takoj po koncu vojne, pa tja do mi- 1947 s pariško mirovno pogodbo in trajal dobro rovne pogodbe leta 1947 oziroma formiranja Svo- desetletje, v tem času pa je število Italijanov pa- bodnega tržaškega ozemlja (STO), je bilo število dlo v celotni Istri na 20.623 oseb, kar pomeni, da beguncev iz Istre in Dalmacije težko opredeljivo. je znašal odliv avtohtonega prebivalstva iz same Jugoslovanske obveščevalne in varnostne službe so Istre približno 100.000 oseb, med katerimi se jih na začetku leta 1946 ocenjevale, da je v Trstu ži- je dobršen del ustalil v bližnjem Trstu in okolici velo nekaj tisoč ezulov z Reke, Istre in Dalmacije, (Bufon, 1993, 201). S tem so se seveda okrepile 153 MED BENETKAMI IN DUNAJEM vezi med Trstom in Istro, vezi, ki so v preteklosti navezano na svoje matično ozemlje. V tej luči je slonele pretežno na ekonomskih temeljih, a so postajal Trst kljub nekdanji dvojni meji, ki ga je s prihajanjem Istranov dobile zelo intenzivne ločevala od Istre, nekakšen novi Caput Histriae medosebne dimenzije, ki so se nenehno krepile in prevzemal novo funkcijo, ki jo pred tem nikoli s postopno koncentracijo italijanskega oziroma ni imel, saj je bil v preteklosti, zlasti do druge italijansko opredeljenega prebivalstva iz Istre, polovice 19. stoletja, veliko bolj »kontinentalno« ki pa je po drugi strani še nadalje ostajalo tesno orientiran. 154 POVOJNE RAZMERE V PIRANU IN PRIZADEVANJA ZA VRNITEV NJEGOVE KULTURNE DEDIŠČINE Z vojaško zasedbo severozahodne Istre, 1. maja narodnoosvobodilnega odbora za Tržaško okrožje 1945, je bila nekdanja Julijska krajina z Morganovo okrajnim prosvetnim referentom in okrajnim komisi- črto razdeljena na cono A (zahodni del Julijske kraji- jam za ugotovitev okupatorjevih zločinov, z dne 15. ne) in cono B (vzhodni del Julijske krajine do rapalske maja 1945, je bilo potrebno še posebej navesti tudi meje), kjer se je znašel tudi Piran. Za njegovo prebi- vso škodo na kulturno-zgodovinskih predmetih in valstvo se je pričelo obdobje precejšnje negotovosti, umetninah, ki jo je povzročil italijanski okupator od saj mu politični in gospodarski ukrepi Vojne uprave leta 1918 dalje do izbruha druge svetovne vojne. To je jugoslovanske armade (VUJA) niso vlivali upanja na veljalo zlasti za knjižnice s starejšimi tiski, za kultur- boljšo prihodnost. Uvedba jugolire je oteževala vzdr- ne domove ter šole, posebno pozornost pa so morali ževanje tradicionalnih vezi s Trstom in s tem prizadela posvetiti seznamom uničenih ali prepovedanih knjig, zlasti gospodarsko razvitejši sloj, ki je že pod avstrij- ki jih italijanske okupatorske oblasti niso dovolile sko vladavino tvoril jedro iredentističnega gibanja, v tiskati ali razširjati. Iz seznama kulturno-zgodovinskih obdobju med obema vojnama, torej pod Kraljevino predmetov, ki naj bi jih zaplenili, če bi bili še v rokah Italijo, pa je bil v močno oporo fašističnemu režimu. tujcev ali domačih izdajalcev, nekdanjih okupatorskih Zaplembe premoženja, nacionalizacija, odprava ko- društev in ustanov, so bili pomembni predvsem: lonata in agrarna reforma, so zelo prizadeli višje sloje, • umetnine in umetniški pripomočki, epuracijske komisije pa so ogrožale tudi nižje sloje. • starine (npr. narodopisne in zgodovinske zna- Najhujši ekonomski udarec za prebivalstvo italijanske menitosti, staro pohištvo, umetnoobrtni izdelki, narodnosti pa je sledil po Pariškem mirovnem spora- filatelistične zbirke, zbirke starega denarja itd.) zumu leta 1947, ko so zaradi negotove prihodnosti • knjige, časopisi, arhivi in fotografije, pričeli z deportacijo industrijske oziroma strojne • znanstveni pripomočki, opreme, motornih ladij in podobno. Število mestnega • različni predmeti, ki so spadali k opremi šol, prebivalstva je začelo naglo padati. Tako je v samem društev in cerkva, Piranu ostalo 5.855 prebivalcev, v mestnem zaledju • javni spomeniki ter starinske zgradbe, oziroma v vaseh nad Dragonjo pa 1.279. Spodbujanje • prirodne znamenitosti (npr. botanični in zoolo- migracije s strani političnih oblasti po letu 1950, zlasti ški vrtovi, podzemne jame s kapniki itd.). pa leta 1952, ko beležimo prvi večji val izselitev, se je število prebivalstva znižalo na 4.300 in je še nadalje Posebej je bilo potrebno paziti na večje zbirke padalo vse do leta 1956, ko je doseglo najnižje šte- (galerije slik, muzejske zbirke, knjižnice, večje vilo, in sicer 1.452 v samem mestnem jedru in 894 v znanstvene laboratorije) ter zgradbe, v katerih so te okolici. Tolikšen odliv prebivalstva se je odražal tudi zbirke hranili (umetnostne galerije, muzeje, gradove, na šolskih ustanovah, ki so zabeležile izrazit upad samostane, gledališča, knjižnice in druge znanstvene vpisanih učencev in dijakov oziroma njihov prehod in kulturne ustanove in cerkve). v slovenske šole. Z odločitvijo Ljudskega odbora ob- Na podlagi odredbe je Odsek za prosveto 10. čine Piran so bili s šolskim letom 1955/56 italijanski oktobra 1945 pripravil take sezname tudi za območje osnovni šoli dodeljeni novi prostori v palači Bartole Okrajnega ljudskega odbora Koper. Pripravljen je bil – Fonda, v šolskem letu 1959/60 pa je tu zaživela tudi splošni seznam rokopisov in knjig, ki so pripadale Srednja ekonomska šola z italijanskim učnim jezikom nekdanji Občinski knjižnici (Biblioteca Comunale) s (prim. Ginnasio Antonio Sema, 2015).99 pripombo, da so bile knjige po odredbi Višjega knji- Če se torej povrnemo v leto 1945, naj najprej na- žnega nadzorstva (dejansko pa Ministrstva za šolstvo vedemo, da je bila z odlokom predsedstva SNOS že – Ministero dell'Educazione Nazionale), odpeljane maja tistega leta ustanovljena Komisija za ugotovitev v Benetke, da bi jih »obvarovali pred morebitnimi škode na kulturno-zgodovinskih predmetih Slovenije, zračnimi napadi«. Seznam knjig je vseboval: ki je dobila nalogo zbrati podatke o nastali škodi v • knjige mesta Koper, vojnem obdobju in predlagati, kako bi se odneseni • zgodovinske spise srednjega veka, kulturno-zgodovinski predmeti vrnili domov. Poleg • občinske akte, tega je morala komisija sestaviti sezname vseh • dokumente občinske administracije, posvetnih, se pravi necerkvenih umetniških del, bo- • pergamene in druge dokumente, zakonike in disi v zasebni kot javni lasti, ki so bila uničena ali mestne statute, odnesena. V dopisu Prosvetnega odseka Okrožnega • rokopise družine Carli, 99 O povojnih razmerah v Piranu glej tudi delo Maria Ravalica “Pirano 1941–1954” (Ravalico, 2011). 155 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 126: Podoba Pirana v 60-ih letih prejšnjega stoletja (Wikimedia Commons). • akte, ki so povezani s francosko vladavino (1806–1813/14), • akte, ki so povezani s prvim obdobjem avstrij- ske vladavine (1797–1805/6), • dokumente, pisma in razne akte, ki so predsta- vljali obdobje italijanskega risorgimenta, • knjige, od katerih je bilo kakšnih 10 del, pripisanih koprskemu humanistu in eruditu Girolamu Muziu in nekaj časopisov. Pod seznamom je pripomba, da strokovni delavci v Kopru »ne znajo oceniti teh zgodovinskih vre- dnosti«, lahko pa bi jih zahtevali nazaj od Višjega knjižničnega nadzorstva v Benetkah (SI PAK 24, 1945, 24 (3)). Pripravljen je bil tudi seznam umetniških pred- gledališča Ristori in že porušenega spomenika Na- metov, ki so bili, kot smo videli, po naročilu »Višje- zaria Saura, medtem ko je bil za Piran pripravljen ga nadzorstva za spomenike in galerije Julijske kra- seznam slik in oltarjev župne cerkve sv. Jurija, jine in Furlanije«, odpeljani iz koprskega muzeja samostanske cerkve sv. Frančiška in cerkve Marije in nekaterih cerkva. V seznamu so navedena dela Tolažnice. Gre torej za prve sezname, ki so kasneje A. Vivarinija, B. in V. Carpaccia, P. Veneziana, G. sestavljali restitucijske zahteve SFRJ do Italije, ven- B. Piazzette in nekaterih drugih ter tolkača Taccove dar sta jih obe državi začeli resneje reševati šele po in Borisijeve palače. Dodan je bil tudi kratek opis sklenitvi Osimskih sporazumov (Škorjanec, 2007). 156 USTANOVITEV KOMISIJE ZA SPOMENIŠKO VARSTVO IN MESTNEGA MUZEJA V PIRANU TER VLOGA OKRAJNEGA MUZEJA V KOPRU Posebno za Piran je v tistih letih predstavljala morali čimprej pregledati spomeniški fond oziroma veliko pridobitev ustanovitev tedanjega Mestnega pripraviti preglednico kulturnih spomenikov takra- muzeja, ki je šele kasneje (1967) prerasel v Po- tnega Okrajnega muzeja, ki je zajemal tri obalne morski muzej »Sergej Mašera« Piran, hkrati pa tudi občine: Koper, Izolo in Piran. Na tej osnovi naj Komisije za spomeniško varstvo, kjer je ključno bi Oddelek za prosveto in kulturo pri OLO Koper vlogo že od samega začetka igral Miroslav Pahor, vzpostavil spomeniško-varstveno službo, ki naj bi ki je pred tem vodil Mestno knjižnico v Kopru se za strokovni nadzor obračala na ljubljanski spo-(Pahor, 1979, 53–75; Gestrin, 149–156).100 Ker je meniško-varstveni zavod, kateri bi ji dajal pomoč v začetni fazi vodil navedeno komisijo, je imel s svojimi konservatorji, restavratorji in drugimi dokaj dober vpogled v stanje premične kulturne strokovnjaki (SI PAK 23, 49. št. 204/1, 1949). dediščine na območju mesta, ki jih je želelo zlasti Ko je v Kopru prve dni junija 1953 v tamkaj- italijansko prebivalstvo ob svojem odhodu odpe- šnjem muzeju vodstveno funkcijo prevzel prof. ljati s seboj. S hitrim posredovanjem je preprečil, Emil Smole, je pri pregledu inventarja ugotovil, da da se ni izgubila sled za njimi oziroma, da niso manjka veliko muzejskih predmetov, ki so bili tako bili uničeni, saj so ravno številni predmeti kasneje leta 1940 kot kasneje, odpeljani v Italijo in da se služili za osnovni fond kasnejše muzejske zbirke. ne da ugotoviti usoda številnih manj pomembnih Tako je bila v tedanjem Mestnem muzeju kmalu muzealij, mnogim pa je bilo zaradi pomanjkljivo na ogled Tartinijeva zbirka, zbirka orožja in me- vodenega inventarja tudi težko določiti identiteto. ščanske materialne kulture, pa tudi predmeti iz Že meseca novembra 1953 je S. Vilhar na XI. seji nekdanje piranske steklarne in nekaj predmetov o Sveta za prosveto in kulturo predlagal, da bi tudi solinarstvu. Ravno tako so pomembno mesto dobile koprski, tako kot drugi slovenski muzeji, moral po- nekatere arheološke najdbe in lapidarij, sčasoma stati okrajni muzej za Istro, v njegovem okviru pa pa je Pahor načrtoval tudi odprtje pomorske zbirke, naj bi odprli oddelek NOB, arheološki in pomorski saj so bili pomorstvo, ladjedelništvo, solinarstvo in oddelek. Vsi muzejski predmeti iz Pirana naj bi ribištvo sestavni del preteklosti Pirana in njegovega prišli v Koper, tam naj bi pri Mestni knjižnici ostal ožjega zaledja (Terčon, 2023, 11–38). le »Tartinijev kotiček« (SI PAK 23, Zapiski sej Sveta Že ob koncu novembra 1949, ko je Koper obi- za prosveto in kulturo, 17. XI. 1953, št. 1015). skal konservator Ciril Velepič iz Ljubljane, je ob Sicer pa je koprska muzejska ustanova poleg svoje pregledu spomeniškega inventarja v tamkajšnjem osnovne dejavnosti, sprva opravljala tudi spome- Okrajnem muzeju, po cerkvah in samem mestu niško-varstvene naloge, ki so ji bile dodeljene ugotavljal, da manjkajo številne umetnine in pred- 16. januarja 1953 z razširitvijo Zakona o zaščiti meti kulturne dediščine. Pomenljive so ob obisku umetniških in kulturnih spomenikov na ozemlju muzeja njegove pripombe, »da od treh zaposlenih cone B STO. Na muzej se je zgrnilo veliko nalog muzejskih nameščencev, nihče ne zna slovensko. zlasti pri varovanju premične kulturne dediščine, Vsekakor je potrebno, da se že zaradi obiskovalcev ki je tja do podpisa Londonskega sporazuma leta iz Jugoslavije, nastavi nekdo, ki bo znal tudi slo- 1954 na različne načine še vedno odhajala prek vensko, če že ni Slovenec«. V nadaljevanju nagla- meje (Žitko, 2002, 90). ša, »da so vsi razstavljeni eksponati brez signature, Določene pristojnosti si je na področju varstva brez podnapisov, provenience, datacije itd. Izgovor, kulturne dediščine obalnega prostora, prilaščalo tudi da je to v inventarni knjigi, je zelo nestrokoven. Vsi leta 1949 ustanovljeno Zgodovinsko društvo za jugo- muzeji imajo svoje eksponate označene s kratkim slovansko cono B s sedežem v Kopru. Na ustanovnem komentarjem. Razpored je menda še vedno isti občnem zboru, 12. novembra 1950, so med drugim kakor pred osvoboditvijo. Nekateri predmeti, npr. sprejeli sklep o zaščiti zgodovinskih spomenikov, pri platnih, je konservacija oziroma restavracija kakor tudi o zbiranju in ohranjanju zgodovinskih, premočna, spomeniško nepravilna, dočim železni umetnostnih, narodopisnih, muzejskih in drugih eksponati rjavijo« […] »Stavba muzeja potrebuje predmetov. Iz zapisnikov je razvidno, da so dokaj nekaj nujnih popravil! Prosimo, da intervenirate pri hitro nastopile težave z italijansko sekcijo, čeprav je MLO Koper, da vnese potrebne kredite za popravilo predsednik društva, S. Vilhar priznal, da so nekateri oken, stekel, strehe itd.« Obenem je svetoval, da bi italijanski izobraženci, kot npr. A. Petronio iz Pirana, 100 Podrobneje o liku in delu M. Pahorja zlasti v delu »Vse poti vodijo na morje« (Pahor, 2023). Posebej o M. Pahorju N. Terčon (2023, 11–38). 157 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 127: Miroslav Pahor, prvi ravnatelj Mestnega muzeja v Piranu in predsednik Komisije za spomeniško varstvo (1954) (Wikimedia Commons). Slika 128: Portorož, nekdanja vila Felicita, zbirni center obalnih knjižnic (Muženič & Zagradnik, 2023, 39). B. Lonza, P. Babuder in znamenitosti Ljudske republike Slovenije (LRS) v D. Venturini iz Kopra, Ljubljani, kjer je delovala restitucijska komisija, izrazili pripravljenost, so hranili pisno korespondenco z dr. Francetom da sodelujejo v dru- Stelètom, ki je iz Rima o restitucijski problematiki štvu, problem pa naj bi poročal ravnatelju spomeniškega zavoda LRS Edu bil predvsem v nepo- Turnherju. Le-ta mu je odgovarjal, da so bili iz znavanju slovenskega Beograda restitucijski zahtevki že poslani v Rim, jezika in je bil v zvezi če je zanje obstajala zadostna dokumentacija s tem podan predlog, (Hoyer, 2005a, 2005b; prim. Žitko, 2005). da bi društvo italijan- Frančiškani v Ljubljani so takoj po prevzemu ski sekciji priskrbelo koprskega samostana pod svojo upravo sprožili zgodovinsko literaturo postopek za vrnitev samostanskih liturgičnih pred- v italijanščini in nem- metov, oblačil, prtov, slik itd., ki so jih italijanski ščini. V prvem letu redovniki leta 1947 odnesli iz Kopra v Italijo, šele svojega delovanja je leta 1954 pa so koprski frančiškani sestavili seznam imel društveni odbor umetniških del, ki so jih pogrešali zlasti v cerkvi in štiri seje, ki so potekale v Portorožu v vili Felicita, Samostanu sv. Ane. V dopisih, kjer so prosili za vrni- kjer se je nahajal tudi Zbirni center obalnih knjižnic tev cerkvenega posodja, oblačil in prtov, so ves čas pod vodstvom dr. Romana Savnika. V svojem poroči- opozarjali, da so njihova umetniška dela v depojih lu je S. Vilhar kot problematično označil italijansko pri italijanskih državnih institucijah, ki so jih v za- sekcijo, čeprav je istočasno ugotavljal, da zaradi četku druge svetovne vojne prevzele od samostana, starosti in bolezni mnogi sicer zelo izobraženi člani in da naj zato njihovo vrnitev zahteva jugoslovanska niso mogli pokazati dovolj aktivnosti (npr. prof. Pio država. Takšen poziv so že 10. junija 1955 naslovili Babuder), precejšen odmev pa je imelo predavanje na Zavod za spomeniško varstvo LRS, od koder je bil Giuseppeja Borisija o koprskem protestantskem poslan naprej v Beograd na ministrstvo za zunanje škofu P. P. Vergeriju ml. Ravno tako se je pohvalno zadeve (Hoyer, 2005a, 19). izrazil o intervencijah članov italijanske sekcije za Že mirovna pogodba z Italijo iz leta 1947 je dolo- zaščito zgodovinskih spomenikov in o njihovi pobu- čala, da mora le-ta tedanji FLRJ vrniti premoženje in di, da se formira Odbor za postavitev Vergerijevega predmete kulturne dediščine ter arhivsko gradivo, od- spomenika v Kopru. Že 17. septembra 1951 je Svet neseno z območja, ki ga je leta 1941 okupirala, kakor za prosveto in kulturo v Kopru osnoval navedeni tudi kulturno dediščino in arhive z ozemlja, ki jih je odbor, ki je bil sestavljen iz 15 članov, za častnega po prvi svetovni vojni prejela od Avstrije in Madžar- člana je bil imenovan prof. Domenico Venturini, a ske. Za uresničenje teh določb sta vladi FLRJ in Italije je to onstran meje oziroma na Trža- škem, izzvalo vrsto polemik (Žitko, 2003, 339–354). Pisna dokumentacija z zahtevki po vrnitvi umetniških del in pred- metov kulturne dediščine, je sicer začela nastajati že takoj po koncu druge svetovne vojne oziroma po vojaški zasedbi obalnega pasu v okviru VUJA, kasneje pa zlasti cone B STO. Pomembno prelomni- co predstavlja leto 1954, ko je bil z Londonskim memorandumom nekdanji Okraj Koper vključen v Republiko Slovenijo, okraj Buje pa v Republiko Hrvatsko. V arhivu nekdanjega Zavoda za varstvo in znanstveno preučevanje kulturnih spomenikov in naravnih 158 USTANOVITEV KOMISIJE ZA SPOMENIŠKO VARSTVO IN MESTNEGA MUZEJA V PIRANU Slika 129 in 130: France Stelè (1886–1972), slov. umet. zgod., najpomembnejši raziskovalec slovenske umetnostne zgod., od 1913 deželni konservator za Kranjsko, od 1940 redni član SAZU in prvi pogajalec z Italijo za restitucijo umetnin v povojnem obdobju (levo); Federico Zeri (1921–1998), eden najuglednejših italijanskih umet. zgodovinarjev in odličen poznavalec ital. renesančnega slikarstva, naklonjen vrnitvi istrskih umetnin na njihovo izvorno mesto (desno) (Wikimedia Commons). 23. decembra 1950 podpisali poseben sporazum o Dokaj pomenljiv je v zvezi s pripravo seznamov razdelitvi arhivov in dokumentov administrativnega odtujenih umetnin, dopis Mestnega ljudskega značaja in zgodovinskega pomena, ki so se nanašali odbora Piran (seznami in dopisi so deloma v na ozemlje, priključeno FLRJ.101 italijanskem, deloma pa v slovenskem jeziku) z Mestni ljudski odbor v Piranu (Comitato poplare dne 29. aprila 1947, ki sta ga podpisala sekretar cittadino Pirano) je tako že 26. marca 1947 pripravil Libero Schiavuzzi in predsednik Pietro Fonda ter dopis oziroma seznam del, ki jih je Tržaško nadzorni- ga naslovila na Okrajno disciplinsko komisijo v štvo odpeljalo v zbirni center v vilo Manin 20. junija Kopru (Commissione Distrettuale di Disciplina-1940 in so bila v lasti tedanje občine Piran oziroma -Capodistria). Dopis se nanaša na odnos oziroma bolnišnice. V prvi skupini so našteta umetniška dela postopanje nekdanjega sekretarja Maria Bartola oziroma stari tiski: do nalog, ki bi jih moral izvrševati. Iz poročila je namreč razviden njegov indiferenten odnos, 1. Benedetto Carpaccio, Marija na prestolu z nezainteresiranost do izvrševanja nalog, nenehno otrokom med sv. Jurijem in sv. Lucijo, 1541, bojkotiranje, zamujanje pri pošiljanju pomembnih 2. Inkunabula Duns Scotus Quolibetales, XV. dopisov, npr.: postopkov v zvezi z vračanjem ume- stoletje, tniških del, ki so bila odpeljana med vojno s strani 3. Statut Pirana, Tržaškega nadzorništva, zamolčevanje podatkov o 4. Rokopis iz XIV. stoletja in knjiga piranskih pomembnejših umetniških delih, ki so jih med voj- družin, no skrili nekateri vidnejši mestni funkcionarji (sic!) 5. Kodeks iz XVI. stoletja. in predmetov, ki so jih odkrili meseca januarja tega leta (1947), za kar bi se moral predsednik Mestnega V drugi skupini iz bolnišnice (Pia casa di Ricove- ljudskega odbora tov. Pietro Fonda zahvaliti neke- ro) pa: mu neznancu. Glede na to, »da je bil tov. Mario 1. Melchiore Caffà, Kristusov krst, Bartole edini, ki je vedel za te predmete, in je to 2. Ecce homo, leseni doprsni kip. raje zamolčal ter ni seznanil navedenega ljudskega odbora, s svojim zamolčanjem pa napravil veliko Drugi seznam z dne 1. aprila 1947, ki ga je škodo, je Mestni ljudski odbor s svoje strani podprl pripravila župnija Piran (Collegiata e parrocchia S. razrešnico, ki jo je zanj predlagala Komisija za Giorgio Martire, Pirano), pa vključuje še: razrešitve in je svojo odločitev vrnila v pristojnost 1. Madona in svetniki, poliptih na lesu, P. Vene- Okrajni disciplinski komisiji in Javnemu tožilstvu, ziano, da bi o tej zadevi sporočili svoje mnenje« (SI PAK 2. Križanje, tempera na les, P. Veneziano, 36, n. 952, 29. april 1947, informativno poročilo). a) Lesena gotska poslikana omara – štirje nasli- kani svetniki, beneško slikarstvo, XV. stoletje, 3. Rožnovenska Marija – platno G. Angelija, 4. Misal z inicialko, XV. stol., 5. Kodeks z inicialkami, bolonjska šola, 1294, Cerkev Marije Tolažnice (Chiesa della Consolazi- one) 6. Marija s pasom, G. B. Tiepola, Cerkev sv. Štefana (Chiesa di S. Stefano) 7. Križanje – tempera na lesu, XIV. stol., bolonj- ska šola 8. Oznanjenje Palme ml. (SI PAK 36, kat. V, Me- stni ljudski odbor Piran). 101 O restitucijskih obveznostih Italije govorijo: čl. 12 in 75 ter Prilogi X in XIV Mirovne pogodbe 1947. Priloga XIV je določala, da mora Italija skupaj z odstopljenimi ozemlji vrniti ob umetniških predmetih in arhivih tudi dokumente administrativnega značaja in zgodovinskega pomena ter vse predmete umetnostnega, zgodovinskega in arheološkega značaja, ki sodijo v kulturni patrimonij odstopljenega ozemlja in so bili v času italijanske oblasti odpeljani brez odškodnine (Zwitter, 1948/49, 175–165). 159 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 131: Melchiore Cafà, Kristusov krst, bron, nekdaj v piranski bolnišnici (Pia Casa di Ricovero) (V Italiji zadržane umetnine, 2005, 123). V Piranu je minoritski samostan pravni službi voslovnih in ostalih. Zastopan je tudi lokalni Okrajnega ljudskega odbora v Kopru, že 7. sep- tisk. Komisija je našla tudi tri inkunabule, okrog tembra 1954 poslal dopis, v katerem sporoča, da 40 tiskov iz XVI. stoletja, pa tudi tiske iz obdo- je njihova posebna komisija pregledala in popisa- bja od XVII. do XIX. stoletja, ter nekaj dobrih la vse knjige, umetnine in zgodovinske spomenike tiskov iz XX. stoletja. Prevladujejo tiski iz XVIII. v samostanu in ugotovila sledeče: stoletja in sicer iz Benetk, Bassana in Padove. • Knjižnica in arhiv samostana sta nameščena v Piranska knjižnica tako dopolnjuje frančiškan- prvem nadstropju v sobah, ki se dotikajo cer- ski knjižnici v Kopru in Izoli ter bi bilo v tem kve. Tako knjižnica kot arhiv sta v slabem stanju pogledu škodljivo, da bi knjižnico pustili na in nimata niti inventarja, niti kakega drugega sedanjem kraju, ali pa da bi jo prepustili mino- popisa, iz katerega bi bilo razvidno sedanje ritom, ki bi jo morali v tem primeru premestiti v stanje. Glede na prazne police sklepajo, da je pritličje in bi jo s tem uničili. bilo odpeljanih precej knjig, kar pa je težko • Komisija je pregledala tudi samostanski arhiv, ki dokazati. naj bi vseboval nekaj pridig in cerkvenih govo- • Pogled na zunanjo podobo knjižnice dokazuje, rov, pa tudi računske knjige samostana od XVIII. da jo je komisija našla v precejšnjem neredu. stoletja dalje. Ob tem so v arhivu tudi različne Knjižnica je tudi polna prahu in slabo vzdrže- pravde, nekatere celo od XV. stoletja dalje ter vana ter obstaja resna nevarnost, da v kratkem dokumenti, ki se nanašajo na samostansko imo- propade, saj se mnoge knjige ne bodo mogle vino, tako v samem mestu kot zunaj njega. Ob niti restavrirati, ker manjkajo naslovne oziroma tem je najti še podatke o gvardijanih in o sami notranje strani. Takih knjig je najmanj 100 in jih zgodovini Pirana. Sledi popis knjižničnega in je morala komisija izločiti. arhivskega gradiva (SI PAK 36, n. 1348/14, Svet • Po vsebini je knjižnica v glavnem teološkega za prosveto in kulturo). značaja, veliko pa je tudi del s področja rimske klasike, filozofije, zgodovine, nekaj tudi nara- Kmalu po sklenitvi Londonskega sporazuma (5. oktobra 1954) je Okrajini muzej Koper takratnemu Tajništvu za prosveto in kulturo Mestnega ljudskega odbora Piran poslal dopis (15. oktober 1954) z obra- zložitvijo, da so po sklenitvi navedenega sporazuma na tržaškem ozemlju predvideni tudi diplomatski razgovori glede restitucije kulturne dediščine, ki je bila odpeljana v Italijo. Muzejska ustanova zato pro- si, da na piranskem območju »zberejo ves potrebni material, zlasti vso dokumentacijo za uveljavljanje naših restitucijskih zahtev. Vse tozadevne sezname z navedbo dokumentacij in točno označbo, kje so sedaj posamezni spomeniški objekti, ki so bili odpe- ljani v Trst oziroma v Italijo, predložite v najkrajšem času ravnateljstvu Okrajnega muzeja v Kopru, ki bo v sporazumu z Zavodom za spomeniško varstvo LRS ukrenil vse potrebno, da bodo odpeljani predmeti vrnjeni. Prosimo, da nemudoma pričnete z delom!« (SI PAK 36, zap. št. 92/54 Okrajni muzej Koper). Že 13. oktobra 1954 je Ljudski odbor Mestne občine Piran (Comitato Popolare del Comune del- la Città di Pirano) Zavodu za varstvo kulturnih in umetnostnih spomenikov v Ljubljani poslal dopis, v katerem pojasnjuje, da jim je po dolgem iskanju uspelo najti nekatere dokumente o umetnostnih in kulturnih spomenikih, ki so jih italijanske oblasti leta 1940 odpeljale iz Pirana. Tržaško nadzorništvo naj bi, kot navajajo, 20. junija 1940 odpeljalo vsaj 160 USTANOVITEV KOMISIJE ZA SPOMENIŠKO VARSTVO IN MESTNEGA MUZEJA V PIRANU tri zaboje, ki so vsebovali eno sliko, leseni doprsni di Ricovero). To pa še ni vse. V Piranu manjkajo še kip in dva rokopisa. Nato navajajo vsebino zabojev, drugi umetnostni predmeti, med katere spadajo: ki je navedena v potrdilu o prevzemu, in sicer: • Marija pri molitvi (Madonna orante), kopija po 1. V prvem zaboju je bila slika B. Carpaccia, Marija Sassoferratu, ki se je nahajala v minoritskem na prestolu z otrokom med sv. Jurijem in sv. Lu- samostanu), cijo, 1541, • Ecce homo (kip iz leta 1411, last palače Trevi- 2. Inkunabula Duns Scotus Quaestiones Quolibeta- sini), les, XV. stoletje, • Neznani avtor, ugrabitev Evrope (nahajala se je v 3. V četrtem zaboju so bili statuti Pirana in rokopisa minoritskem samostanu), iz XIV. in XV. stoletja ter knjiga piranskih plemi- • Kristusov krst, bronasti kip, last bolnišnice. ških družin, kodeks iz XVI. stol., V dopisu, s podpisom Plinia Tomasina nadalje 4. V drugem zaboju je bilo leseno poprsje, last beremo, kako mnogi prebivalci Pirana trdijo, da so piranske bolnišnice. bila ta dela odpeljana v Italijo skupaj z ostalimi. Ob tem so v dopisu navedli, da sta bili številki četrtega Če prištejemo še Tintorettovo »Madono s svetniki«, in drugega zaboja popravljeni s peresom, tretji zaboj pa manjka v Piranu enajst slik, trije rokopisi, dve knjigi, popolnoma prečrtan in popravljen na št. 2, medtem ko je ena omarica s podobo štirih svetnikov, eno leseno tretji zaboj vseboval: delo Tintorettovega kroga »Madona poprsje, en bronasti kip. Skupaj torej 19 umetnin. To in svetniki«. Te slike, pripominjajo, v Piranu ni najti in so so najboljše umetnine iz Pirana, ki jih naša občina jo verjetno odpeljali nekoliko po omenjenem datumu (SI želi dobiti nazaj, da jih izroči zakonitim lastnikom PAK 36, Ob LO Piran, št. 1939/54).102 in muzeju. Prosimo vas, da nam čimprej sporočite, Izgleda tudi, da je bila inkunabula Duns Scotus v po- kaj naj ukrenemo in na koga naj se obrnemo, da sebnem zaboju, ne pa skupaj s Carpaccievo sliko. Tako bodo prišle omenjene stvari v najkrajšem času nazaj. bi iz Pirana odpeljali štiri zaboje. Z dne 10. junija 1940 Obenem prosimo, da sporočite, kdo je predstavnik naj bi v pismu piranskega župnišča z oznako »riservata«, vašega zavoda v Piranu? Če ga še ni, vas prosimo, da župnik Egidio Malusà prosil občino, naj pokrije stroške ga imenujete. Občinski ljudski odbor je imenoval ko- prevoza, embalaže in vsega ostalega za vse umetnine, ki misijo za zaščito, ki je sestavljena iz sledečih članov: jih je Tržaško nadzorništvo označilo oziroma določilo za 1. Pahor Miroslav – predsednik prevoz v notranjost Italije. Pismu je priložen tudi seznam 2. Prinčič Alojz – član sledečih umetnin: 3. Lenarčič Erika – član Župna cerkev sv. Jurija (Chiesa collegiata) 4. La Pasquala Guido – član 1. Madona s svetniki – poliptih tempera na lesu, P. 5. Fonda Attilio – član Veneziana, 2. Križanje – tempera na lesu, P. Veneziana, Prosimo, da to komisijo potrdite in ji pošljete navo- 3. Lesena gotska poslikana omara (na dvojnih vratih dila za delo. Potrebno bi bilo tudi, da včasih obiščete in na stranicah so naslikani štirje svetniki), naše mesto, da bi preprečili, da se ne bi kakšen spome- 4. Rožnovenska Marija, nik nehote poškodoval in nam delite nasvete za varstvo. 5. Misal z inicialkami, XV. stol., O vseh stvareh nam blagovolite sporočiti vaše mnenje 6. Kodeks z inicijalkami, 1294. in nam pošljite navodila za ukrepanje (SI PAK 36, Ob LO Piran, št. 1939/54, Predsedstvo, 13. X. 1954). Cerkev Marije tolažnice (Chiesa della Consolazione) V odgovor na dopis iz Pirana, je ravnatelj 1. Madona s pasom, G. B. Tiepolo, Zavoda za spomeniško varstvo LRS iz Ljubljane, Cerkev sv. Štefana (Chiesa si S. Stefano) Edo Turnher, 25. oktobra 1954 sporočil, da bo o 1. Poslikani križ, XIV. stol., vračanju »našega kulturnega patrimonija, ki je bil 2. Oznanjenje Palme ml. med vojno odpeljan v Italijo, razpravljala posebna mednarodna komisija. Za njo je pa treba pripraviti Torej, sedem slik, dve knjigi, trije rokopisi, ena vso dokumentacijo. Predvsem čimprej ugotovite, omarica, eno leseno poprsje iz bolnišnice (Pia casa kje so sedaj odpeljani predmeti in skrbno zberite 102 O navedem delu Tintorettovega kroga žal ni razpoložljivih podatkov. Iz seznama umetnin, ki ga je 25. januarja 1955 pripravil Svet za prosveto in kulturo v Piranu je razvidno, da je v potrdilu, ki ga je izdalo Tržaško nadzorništvo prečrtano delo “Madona s svetniki”, pripisano Tintorettovemu krogu, saj tega dela v Piranu ni bilo več po letu 1940, drugih potrdil o njem pa ni bilo na voljo, ravno tako ni bilo na voljo fotografskih posnetkov, priče pa se ravno tako tega dela niso spo- minjale (SI PAK 36, Ob LO Piran, št. 138/55, Piran 25. I. 1955). 161 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 132: Panorama Pirana iz leta 1959 (Lusa, 1997, 177). Posledično se mnoge slike in knji- ge ne dajo več restavrirati, v enako slabem stanju pa se nahaja tudi samostanski arhiv, ki je prizadet od vlage in knjižnih moljev. Ker je s tem podana očitna nevarnost, da se ti predmeti uničijo, je bilo potrebno odrediti, da se predajo v varstvo Mestni knjižnici v Piranu. S predajo teh zgodovinsko pomemb- nih predmetov bo omogočeno njihovo očuvanje in restavriranje, s tem pa tudi možnost za znanstve- no preučevanje in raziskovanje. Ti predmeti pa ostanejo še naprej v lasti dosedanjega lastnika. Vsi predmeti, ki so navedeni v prilogi, morajo biti komisijsko pre- vse dokumente, ki se nanašajo na odpeljano gra- vzeti po seznamih, ki so sestavni del te odločbe. divo, če teh ni pa naj se zaslišijo priče, ki jim je V skladu z zgoraj navedenim zakonom o varstvu zadeva znana«. kulturnih spomenikov št. 12/53, se je Komisija za »P.S. Po vsej verjetnosti se bomo oglasili v Pi- varstvo dediščine v mesecu decembru 1954 s prvo ranu prihodnji torek 2. novembra 1954 in bomo podpisanim Miroslavom Pahorjem, odločila, da tudi tedaj razpravljali s postavljenim odborom odnosno v podstrešne prostore palače Trevisini pošlje komi- komisijo za spomeniško varstvo o aktualnih pro- sijo in pregleda zapuščino duhovnika Giuseppeja blemih.« Fonde. Ker je bilo podstrešje zaprto, so v njegove Končno je 4. decembra 1954 Tajništvo za pro- prostore vstopili v prisotnosti tedanjih pripadnikov sveto in kulturo Okrajnega ljudskega odbora Koper Ljudske milice in v podstrešni sobi naleteli na vrsto (podpisana načelnica Živa Beltram) na podlagi 2. predmetov, ki so jih popisali in jih dodelili v upra- člena Odredbe komandanta Vojaške uprave JLA št. vljanje tedanjemu Mestnemu muzeju in knjižnici. 12/53 in 3. člena zakona LR Slovenije o varstvu Hkrati s tem so pripravili tudi odločbo, v kateri kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti, ki so navedli, da se v varstvo tedanjemu Mestnemu je bil razširjen na območje koprskega okraja, izda- muzeju oziroma Mestni knjižnici predajo vsi lo naslednjo odločbo : umetniške slike, pohištvo, zgodovinsko vredni predmeti, vse knjige, ki imajo arhivi in knjige, ki se nahajajo v frančiškanskem zgodovinsko in bibliofilsko vrednost, vse arhivalije samostanu v Piranu in so popisani v ločenih se- in morebitne slike ter drugi umetnostni predmeti. znamih, naj se izročijo v varstvo Mestni knjižnici Znova se je Ljudskemu odboru mestne ob- in muzeju v Piranu. V utemeljitvi so navedli, da čine Piran iz Zavoda za spomeniško varstvo Okrajni ljudski odbor v Kopru izvaja varstvo nad LRS oglasil Edo Turnher in ga v dopisu z dne vsemi spomeniki in znamenitostmi na svojem ob- 6. januarja 1955 zaprosil, da nemudoma pošlje močju, ne glede na to, v čigavi lasti, upravljanju ali prepise potrdil oziroma dokumentov, iz katerih posesti so, in sicer na osnovi odredbe komandanta naj bi bilo razvidno, da je Tržaško nadzorništvo bivše Vojaške uprave JLA, s katero je bil na koprski iz Pirana odpeljalo predmete, ki jih je Ljudski okraj razširjen zakon LR Slovenije o varstvu kultur- odbor iz Pirana sicer že poimensko navedel v nih spomenikov in naravnih znamenitosti. svojem dopisu z dne 13. oktobra 1954. Ob tem Iz dopisa Sveta za prosveto in kulturo Ljudskega je E. Turnher obrazložil, da ta potrdila potrebuje odbora mestne občine Piran z dne 7. septembra jugoslovanska delegacija za restitucijo, ki naj bi 1954, št. 1378/54 je namreč razvidno, da je po- teden dni kasneje v Rimu nadaljevala z razgovori sebna, za to imenovana komisija, pregledala in z italijansko stranjo, pri tem pa še navedel, da naj popisala vse umetniške predmete v frančiškanskem bi slovenski član te delegacije, dr. France Stelè, samostanu v Piranu in ugotovila, da se nahajajo v Italijo odpotoval 11. januarja 1955 in bi za- v zelo slabem stanju, zlasti pa knjižnica in arhiv. prošene prepise vzel s seboj. Hkrati Turnher tudi 162 USTANOVITEV KOMISIJE ZA SPOMENIŠKO VARSTVO IN MESTNEGA MUZEJA V PIRANU Slika 133 in 134: Piran, notranjost cerkve Marije Snežne (levo) in cerkve sv. Frančiška v baročni preobleki (desno) (Wikimedia Commons). oziroma so si pomagali s potrdili, ki jih je pripravil nekdanji župnik Egidio Malusà. Ob tem jih je novi župnik opozoril, da je potrdila o prevzemu cerkve- nih umetnin zahteval tudi ljubljanski škof. Dopis so zaključili v upanju, da bo republiški Zavod za spomeniško varstvo storil vse, da bodo umetnine in ostali predmeti kulturne dediščine, čimprej vrnjeni. V priloženem seznamu, ki vključuje 19 umetnin oziroma predmetov kulturne dediščine in arhivalij, so se naslonili med drugim na Tamarovo delo o Pi- ranu (Tamaro, Pirano, 1910) in nekatere dokumente o obstoju teh del in umetnin v Piranu ter na dve pi- smi piranskega župnišča, na podlagi katerih je bilo možno dokazati, da so bile nekatere umetnine iz seznama, v lasti piranskih cerkva. Na koncu sezna- ma so še pripisali, da v Mestnem arhivu manjkajo trije zaboji arhivalij in sicer je bil prvi pogrešan od leta 1946, v času ko je republiška komisija pod vodstvom dr. Frana Zwittra obiskala vse knjižnice in arhive v coni B STO. Ostala dva zaboja so po- grešali od leta 1946 oziroma 1952, torej v času ko je Mestno knjižnico vodil učitelj Antonio Petronio. O vseh teh zabojih naj ne bi imeli nobenih potrdil, zato sumijo, da so jih na skrivaj odpeljali v Trst. Prvi zaboj naj bi vseboval listine pred letom 1300, ostala dva pa naj bi vsebovala material kasnejših obdobij, verjetno iz XV.–XVI. stoletja. Na koncu člani Sveta za prosveto in kulturo še navajajo, da če prištejejo še delo »Ecce homo« iz leta 1411, ki se je nahajalo v palači Trevisini, a o katerem nimajo nobenih potrdil ali drugih prosi, da mu iz Pirana sporočijo, če so morda v tem času odkrili še katere druge predmete, ki sodijo pod zakon o varstvu kulturne dediščine in še niso bili navedeni v citiranem dopisu. Končno je piranski Svet za prosveto in kulturo Zavodu za spomeniško varstvo LRS poslal seznam vseh predmetov, ki so bili odpeljani v Italijo. V dopisu z dne 25. januarja 1955 so pojasnili, da gre za seznam umetnin in drugih predmetov kulturne dediščine, ki so bili odpeljani v letih 1940 do 1947 oziroma do 1952. Seznamu so priložili nekatere dokumente in 4 fotografije, za zamudo pa navedli zavlačevanje piranskega župnišča pri pripravi potrdil o prevzemu 163 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 135 in 136: Koper, atrij muzeja po letu 1960, ko sta ga še krasila kipa rimskega centurija in Justicije, danes v muzejskem lapidariju na prostem (Pokrajinski muzej Koper, 2002, 89); kulturno-zgodovinska zbirka iz 60-ih let (Mikuž, 1973, 55). svojem predgovoru »razseljene in verne Pirančane« spomnil na »preteklost in lepote Pirana«. Že to dejstvo je bilo za Pahorja znak, da je bil do Alisijevega dela dokaj kritičen in nezaupljiv. Ob tem tudi omenja, da mu je leta 1955 podaril Alisijev v Portorožu živeči nečak, enega od pomembnejših rokopisov z naslovom »Chiese minori. Con- venti e Confraternite di Pirano«. V nadaljevanju Pahor naglaša, da je Malusà v Alisijevem delu izpustil veliko s trudom zbranih in zabeleženih podatkov o manjših piranskih cerkvah, z izjemo fran- čiškanske cerkve in je s tem, po njegovem, Alisijevo delo oropala za veliko dragocenih umetnostno- -zgodovinskih in zgodovinskih dokumentov, razen tega kar je Tamaro zapisal v podatkov. Popolnoma naj bi tudi zanemaril »pode-svoji knjigi, v Piranu pogrešajo skupno 11 slik, 3 želske« cerkve v Portorožu, Strunjanu in Sečovljah, inkunabile, 3 rokopise, 2 kiparski deli (les, bron), odnosno na savudrijskem polotoku. Pahor se ob poslikano omarico in 3 zaboje arhivalij. Za večji tem sprašuje o razlogih za Malusàjevo početje in del tega gradiva obstajajo potrdila o prevzemu postavlja domnevo, da je morda prezrl podeželske oziroma različni dokumenti, zlasti za tekoče št. cerkve, ker »niso predstavljale kake visoke ume-17, 18 in 19, ki pa je zajeta tudi v Tamarovi knjigi tnosti«, ali pa zaradi podeželskega prebivalstva, ki o Piranu. ga Malusà ni prišteval med Pirančane? Nagiba se Iz navedenih seznamov in dopisov je torej mo- k drugemu razlogu, saj npr. Malusà ne navaja, da žno razbrati vso kompleksnost problematike, po- je imela cerkev v Kaštelu pravico do slovanskega vezane s kulturno dediščino piranskega območja, bogoslužja in naj bi bili tam tudi ohranjeni glagol- verjetno pa tudi kadrovske, materialne in druge ski misali oziroma glagolske obredne knjige, in se težave pri vzpostavljanju temeljev takratnega Mestnega muzeja pri pridobivanju gradiva in razmeje- vanju pristojnosti med muzejsko, arhivsko in knjižnično ustanovo. V ta okvir je potrebno vključiti še težavna razmerja med tedanjimi cerkvenimi in državnimi oblastmi ter seveda s pripadniki italijanske narodnosti. Zlasti se ta napeta razmerja ka- žejo v ocenah in stališčih Mirosla- va Pahorja do tedanjega piranskega župnika Egidia Malusàja, urednika sicer dragocenega dela Antonia Alisija, » Pirano. La sua chiesa. La sua storia«, ki je sicer izšlo postumno. Zanj se je Malusàju zahvalil tedanji tržaško-koprski škof Antonio Santin, ki naj bi v 164 USTANOVITEV KOMISIJE ZA SPOMENIŠKO VARSTVO IN MESTNEGA MUZEJA V PIRANU je torej v tistem okolju versko življenje odvijalo prebivalstvu, zlasti pa o procesu proti Giovanniju povsem drugačno, kot v Piranu. Če bi to zabeležil, Battisti Goineu, o katerem sicer govori Morteani in bi moral namreč priznati, da je v samem Piranu drugi avtorji. Pahor ob tem zatrjuje, da je bil pro- ravno tako živelo slovansko prebivalstvo, čemur pa testantizem v Piranu mnogo bolj zasidran, kot to se je hotel izogniti. A to bi mu Pahor še nekako domneva Alisi, saj se to iz Morteanijevih spisov in spregledal, saj se po njegovem na stara leta pač ni seznamov procesov proti luterancem, nedvomno mogel spremeniti, ni pa mu mogel odpustiti, da je v potrjuje. Omalovaževanje protestantizma v času, cerkvi sv. Štefana spregledal Furlanettovo sliko, da ko so se nekako že osveščale vrste piranskih po- je v frančiškanski cerkvi spregledal portrete štirih pularov, je po Pahorjevem mnenju pomenilo, da papežev, delo domačega mojstra Mateja Furiana iz Alisi ni dovolj poznal tega pomembnega poglavja 17. stoletja in vrsto drugih del, ki so pravi biseri piranske zgodovine. Brez argumentov je zato umetnosti. podestatu Giovanniju Battisti Mariniju pripisoval Pahor nadalje ugotavlja, da je Malusà neka- zasluge, da mu je »uspelo obnoviti mir« in da je tere Alisijeve podatke dopolnil z izsledki Attilija »združil Pirančane« v času zidave nove cerkve sv. Tamara, za katere pa meni, da niso ravno točni Jurija, prezrl pa naj bi vse nadaljnje boje piranskih oziroma znanstveno dokazani, in si naj bi urednik, popularov. po njegovem, dovolil popravke rokopisa, ki niso ne Po Pahorju naj bi Alisi popolnoma zanemaril smotrni, ne dovoljeni. Pri tem pa se sprašuje, zakaj tudi gospodarsko življenje samega mesta, trgovske ni vnašal tudi podatkov o novih, povojnih najd- odnose z Benetkami in zaledjem ter samo mestno bah? Očitno ga je najbolj vznemirilo dejstvo, da življenje. Ob tem naj bi prezrl, da je bil status je Malusà prezrl delo »Križanje« iz cerkve Marije »podeželana« v piranskem komunu enak statusu Snežne oziroma veliko »Križanje« iz krstilnice, kjer meščana, kar je najbrž privedlo tudi Malusàja, da so prvotni poliptih osvobodili »vseh kasnejših do- je piransko podeželje povsem zanemaril in izpustil. datkov«, ter se sprašuje, ali res ni omembe vredno? Ko se ob koncu svoje kritične ocene znova Pri tem pa skuša biti do Alisija vendarle spoštljiv, vrača na umetnostno-zgodovinsko področje pač saj le-ta tega ni mogel vedeti, glede na to, da je poudarja, da je zanj vsekakor potreben določen umrl leta 1954, torej veliko prej, preden je bilo to zgodovinski okvir, če želimo prikazati celosten delo restavrirano. Še bolj kritičen je do Malusàja v zgodovinski prerez nekega območja, ob tem pa primeru slikarskih del iz cerkve sv. Frančiška, npr. pristavlja, da je Alisi v nekaterih svojih drugih do replike po Sassoferratu, ki je po njegovem eno delih vendarle pokazal veliko več kritičnosti njegovih najboljših del in do dela »Ugrabitev Evro- in objektivnosti, kot pri orisu Pirana. Zato se pe«, ravno tako delo visokih umetniških kvalitet. sprašuje, ali morda krivda leži na Malusàju, saj Tu je še nekaj umetnin, ki jih je Alisi obravnaval iz zaključnega poglavja sklepa, da si je vzel pri in poskušal ovrednotiti, vendar jih Malusà ni zajel. formuliranju zaključne redakcije, mnogo več Izpusti je npr. dela iz cerkve Marije Tolažnice, ki pravic, kot bi si jih smel. Alisi v svojem delu naj jih je Alisi pripisal Fontebassu ali pa njegovi šoli, namreč ne bi prekoračil 18. stoletja, saj bi naj se ravno tako so izpuščena dela v cerkvi Marije Sne- 19. stoletje po Malusàjevi redakciji, začelo s tem, žne. Na njenih stenah so visela dela, ki jih je Alisi da je zatrlo cerkve, samostane, bratovščine in la- pripisal domačinu Tomažu Gregolinu, tudi avtorju ične šole ter da je podržavilo njihovo premoženje del v Strunjanu, a vsega tega v Malusàjevi redakciji ter nepremičnine, umetniška dela neprecenljive ni zaslediti, zato se Pahor ponovno sprašuje, ali vrednosti pa postavilo na dražbo in tako za vedno so te pomanjkljivosti sploh opravičljive, posebno obubožalo celotno pokrajino. To so besede, meni še, če vemo, da obstaja rokopis, ki ni šel skozi Pahor, ki jih Alisi nikakor ni mogel napisati, saj Malusàjevo redakcijo? je vendar vedel, da je tudi 19. stoletje ustvarilo Ob koncu svoje kritične ocene, se Pahor nova, kvalitetna umetniška dela, ki jih ni moč obrača na samega Alisija in tudi njemu očita, prezreti. Sledi še Pahorjev komentar k zadnjemu da navaja gotova zgodovinska dejstva, ki jih ni odstavku v knjigi, kjer je govora »o čudovitem poznal oziroma, si jih je napačno razlagal. Ob sožitju med Pirančani in njihovim klerom skozi tem omenja primere družine De Castro oziroma vsa stoletja«, kar si razlaga s kritičnim oziroma njihov izvor in naselitev v Piranu, spore med pi- sovražnim Malusàjevim pogledom na čas po drugi ransko duhovščino in koprskimi škofi, poglavja o svetovni vojni. Po njegovem naj bi jugoslovanska reformaciji in socialnih bojih v Piranu, židovskem oblast predstavljala zgolj »sovražni oblak«, ki 165 MED BENETKAMI IN DUNAJEM se je zgrnil nad Piranom in so pripadniki nove bi koordinirali in objavili navedeno fotografsko oblasti tisti, ki uničujejo »neprecenljive zaklade gradivo. Pred nami je torej prva številka, nagla- človeškega uma«. S tem naj bi Malusà, meni ša avtor, ki pa je zaradi velikih stroškov seveda Pahor, le dokazal, da ga ni zanimalo, kaj je bilo omejena glede naklade, a vendarle povzema zgo- v Piranu storjenega na področju umetnostno-zgo- dovino tega mesta, v programu pa je že naslednja dovinske valorizacije celotne kulturne dediščine. edicija s pregledom cerkvenega življenja, ki je Prezrl je nove najdbe, restavratorske posege na bilo tako globoko prepleteno v samo zgodovino spomenikih in umetninah, prezrl pa tudi skrb za našega mesta. nove spomenike. Ob Malusàjevem sklicevanju Ne morem posebej ponavljati imen vseh do- na arhivske dokumente oziroma številne listine, natorjev fotografij in risb, naglaša avtor, vsekakor se je na koncu dotaknil tudi tega področja in mu pa se moramo za starejša obdobja na tem mestu oponesel, da so po drugi svetovni vojni mnoge zahvaliti fotografu Alfredu Pettenerju, ki nam je že listine izginile, a jih niso odpeljale ne italijanske, pred mnogimi leti zapustil dragocene spomine, ki ne jugoslovanske oblasti, pač pa predstavniki lo- se brez njega ne bi ohranili. Zlasti so dragoceni nje- kalne cerkve. Skratka, Malusà je želel nepopolno, govi posnetki praznovanj, posvečenih Giuseppeju idealizirano, vendar pa s trudom napisano Alisije- Tartiniju oziroma svečanemu odkritju njegovega vo delo, uporabiti za sovražno propagando proti spomenika. novim oblastem, tako v Piranu kot celotni Istri. S Pričujoči album z naslovom »Va Pirano in mezzo tem pa je, po Pahorjevem mnenju, le popolnoma all'onde. Città di S. Giorgio e di Tartini«, naj torej razvrednotil Alisijevo delo. v družine prinese navdih za razmislek o njegovi V delu »Va Pirano in mezzo all'onde« (Va Pira- zgodovini in o tem, da bi služila tudi današnjemu no, 1975), E. Malusà v uvodnem nagovoru, nada- času, ki v tolikšni meri potrebuje zdrava načela in ljuje svojo plat iste zgodbe. Tako pravi, da nam je družbene vrednote, da bi lahko živeli v harmoniji Antonio Alisi leta 1971 v svojem delu »Pirano – la in miru. sua chiesa, la sua storia« (Alisi, 1971), na straneh V podrobnejšem zgodovinskem pregledu, ki ga svoje publikacije ponudil kar najbolj živahen oris avtor nekako pričenja s prvim opisom Pirana izpod 18 - stoletne slavne zgodovine tega mesta. Sedaj peresa Marina Sanuda iz leta 1473 in velikimi pre- njegov prikaz dopolnjujemo s pričujočim slikovnim novitvenimi deli na prelomu 15. in 16. stoletja, se pregledom, ki bo prav gotovo obudil mnogo spomi- v pregledu 19. stoletja ustavlja zlasti pri slovesnem nov in prinesel zadovoljstvo. Kdor izhaja iz Pirana odkritju Tartinijevega spomenika leta 1896 oziro- oziroma, ga dovolj dobro pozna, ne bo zaznal ma novega gledališča, 27. marca 1910, določeno posebnih novosti, temveč bo z veseljem prelistal pozornost pa posveča tudi prometnim povezavam njegove strani, kot bi imel v rokah družinski album. Pirana z bližnjim Portorožem in Lucijo. Nemajhno V mislih bo hvaležen tistemu, ki je imel potrpljenje pozornost posveča seveda obdobju med obema in željo, da je uredil pričujoče delo. Ob tem se svetovnima vojnama oziroma obdobju »odrešitve« želim, nadaljuje, na tem mestu posebej zahvaliti (Redenzione) z omembo vojaške akcije Nazaria vsem tistim, ki so mi pomagali z nasveti, zlasti Saura v noči na 24. junij 1916, dne 5. novembra prijateljema iz moje mladosti: Romanu Radivu in 1918 pa izkrcanje italijanskih enot, med njimi tudi Lucianu Zudiniju, ki sta mi neumorno pomagala poročnika piranskega rodu, Giorgia Tamara ob nav-pri nastajanju tega dela. dušenju piranskega meščanstva ob prihodu generala Avtor nadalje razlaga, kako je prišlo do priču- Petitija di Roreta. Svoj uvodni pregled zaključuje jočega slikovnega pregleda. V reviji » La Voce di S. z vznesenimi besedami: »Piran in njegov teritorij, Giorgio«, so se namreč vse od prvih številk po letu od Portoroža, kjer so se nekdaj namesto cementa 1964 pojavljali mnogi bralci, ki so mu ponujali razprostirali sadovnjaki in cvetele vrtnice, do sv. Lu- svoje fotografije v spomin na bolj ali manj od- cije, Sečovelj in Savudrije, od Strunjana do Kaštela. daljeno preteklost, od zgodovinskih do aktualnih Piransko ozemlje je ostalo kot nema priča na sto- dogodkov, na nekdanje piranske hiše, spomenike, letno zgodovino svojega prebivalstva, ki je bilo žal osebnosti, njihovo šolanje in službovanje. Revija prisiljeno poiskati si novo domovino na nasprotni La »Voce di S. Giorgio« je na določen način tako obali Jadrana, ohranjajoč lastno tradicijo v obrambo še nadalje povezovala Pirančane, ki so se poraz- tiste civilizacije, ki je vzcvetela pod antičnim Ri- gubili po svetu, hkrati pa se je obogatil tudi njen mom in skozi stoletja doživljala razcvet in sijaj pod fotografski arhiv. Porodila se je spontana ideja, da krilatim levom Beneške republike, kraljice Jadrana«. 166 USTANOVITEV KOMISIJE ZA SPOMENIŠKO VARSTVO IN MESTNEGA MUZEJA V PIRANU Slika 137: Piran, Pomorski muzej »Sergej Mašera«, Tartinijeva zbirka s pohištvom iz nekdanje podeželske vile v Strunjanu (Žitko & Simič, 2000, 36). V delu z naslovom »Ricordi Piranesi di Lidia življenja in bivanja. Z naše strani smo si kar najbolj Predonzani Izzo « (Predonzani Izzo, 2008) in prizadevali, da bi dostojno uredili slikovno gradi-z motom »I ricordi sono come semi: possono vo, ki bi pospremilo njen tekstualni del in izbrali germogliare ….«, se srečujemo celo s terminom stare fotografije Pirana in Portoroža z namenom, »piranesità«, ki sicer ob terminu »italianità« odsli- da bi z njimi obudili spomin na nekdanje piransko kava značilno gledanje nekdanjega italijanskega okolje, ki ga je avtorica tako vešče in prepričljivo življa bodisi na etnično in kulturno podobo Istre, oblikovala v svojih tekstih« (Viezzoli, 2008, 6). kot samega Pirana, kjer seveda ni prostora za Tudi v tedanjem Kopru je bilo zaznati obilico »drugorodno prebivalstvo« in drugačno identiteto nostalgičnih razmišljanj pa tudi pikrih pripomb pokrajine od tiste, ki je veljala za edino »pravo in na račun novi časov in spremenjenih razmer. Že resnično« v percepciji italijanskih nacionalistič- primer tedanjega koprskega muzeja, ki sta ga pred nih krogov. Kot v uvodnih mislih naglaša Franco prihodom Emila Smoleta (1953), vodila kustos Viezzoli, tedanji predsednik krožka Famea Pirane- Ricciotti Giollo, ki je hkrati poučeval tudi ume- sa, delo Lidie Predonzani, predstavlja dragoceno tnostno zgodovino na italijanskem liceju v Kopru, pričevanje o vsakodnevnem življenju Pirančanov, in Giuseppe Borisi, kaže, da je Giollo le s težavo majhne, a zelo stare skupnosti tedanjega me- odstranil razstavo »Slovenci ob Jadranu«, ki jo je v stnega prebivalstva s svojo tradicijo, navadami muzejskih prostorih postavilo Zgodovinsko društvo in običaji, ki se je izgubila s tragedijo eksodusa. in Slovensko-hrvatska prosvetna zveza. Člani pri- Gre za kulturno dediščino, ki se mora vsekakor pravljalnega odbora so bili poleg Srečka Vilharja, ohraniti in prenašati na mlajše generacije, da bi s Jernej Humar, slikar Rudolf Saksida, arheolog tem ohranili spomin na »domovino svojih starej- Vinko Šribar, ki je vodil arheološka izkopavanja na ših pokolenj« in tistega prostora, ki so ga morale Kortini pri Sv. Antonu, slavist in profesor Stane Su- zapustiti. Velika zasluga avtorice je predvsem v hadolnik, Miroslav Pahor, tedaj še ravnatelj Mestne tem, nadaljuje Viezzoli, da je dobesedno prijela knjižnice v Kopru in akademski kipar Jože Pohlen. za roko tako bralce kot bralke in jih pospremila Med osnovnimi cilji razstave so avtorji poudarili na »pot spomina« (viaggio nella memoria) z vsemi predvsem željo, da bi se mlada inteligenca in de- svojimi čustvi, navdušenjem, veseljem, pa tudi stra- lovno ljudstvo temeljiteje seznanila z zgodovinsko hovi in trpljenjem ter nenazadnje, svojo ljubeznijo preteklostjo Slovenske Istre, da bi se italijanski do sveta, ki je za večno izgubljen. Na mnogih straneh te publikacije se avtorica pomenkuje z naravo, s vojo rodno zemljo in morjem, z lastovkami, drevesi, cvetlicami, cerkvami in njihovimi duhovniki, z » Voce di San Giorgio« in vsemi Pirančani, razseljenimi po svetu. Toda iz vseh njenih besedil izvira neizmerna nostalgija za njenim nekdanjim svetom oziroma za vsem tistim, kar poimenuje »človeško okolje« (ambiente umano). Njeno čtivo dejansko predstavlja pravo lekcijo »piranskosti« ( piranesità) oziroma nudi priložnost, da se v mislih znova vrača tja, kjer smo »dejansko vedno bili in od koder nismo želeli nikoli oditi«. »Gre za vrnitev k samim izvorom, da bi s tem bralcem prenesli avtentično piransko sočutje in možnost podo- življanja vseh tistih drobnih reči, ki so predstavljale bistvo našega 167 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 138 in 139: Koper, cerkev sv. Ane z notranjim dvoriščem (levo) in notranjščina cerkve, ki jo je nekdaj krasila vrsta dragocenih umetniških del, med drugim tudi relikvije blaženega Monalda (desno) (Wikimedia Commons). ob postavitvi razstave izdala tudi brošuro, ki je bila po svoji vsebini in zasnovi nekakšen prvi muzejski razstavni katalog v slovenskem jeziku na obalnem območju. Iz povsem drugega zornega kota in s precejšnjo mero kritičnosti, je razstavo ocenjeval Ricciotti Giollo. Po njegovem mnenju je pomanjka- nje sredstev organizatorjem one- mogočilo, da bi podrli razstavo, zato so mu ključe muzeja izročili šele sredi marca 1953, pri tem pa oblasti niso imele namena, da bi muzejske zbirke znova odprle javnosti. Šele njegova neposredna intervencija pri šefu vojaške upra- ve M. Stamatoviću je pripomogla, da so oblasti prošnjo muzejskega osebja uslišale, Giollo pa se je lotil odstranjevanja razstave in ob koncu aprila 1953 znova odprl mu- živelj na tem območju seznanil z resnico, spoznal zejske prostore javnosti, ki jih je v svojem članku iredentistične potvorbe in se prepričal, da »Slovenci tudi podrobneje opisal (Giollo, 1953). nismo neki priseljenci, razstava pa naj bi bila tudi Toda nezaupanje do tedanjega muzejskega pomemben prispevek k izpopolnjevanju naše naro- osebja veje tako iz članka z naslovom »Stvarnost dne zgodovine«. Iz obširnega član- ka »Na svoji zemlji svoj gospod«, ki ga je objavil Slovenski Jadran, je razvidno, da so veliko gradiva za razstavo prispevale številne župni- je na istrskem podeželju, ki so dale na voljo zlasti gradivo iz župnijskih arhivov. Velik poudarek je bil tudi na arheoloških izkopavanjih, ki jih je Narodni muzej iz Ljubljane izvajal leta 1952, za razstavo pa je bila izdelana tudi posebna arheo- loška karta z najpomembnejšimi staroslovanskimi najdišči. Obenem so avtorji ob razstavljenih doku- mentih želeli prikazati kontinuiteto slovanske naselitve v Istri od 6. do 15. stoletja, velik poudarek pa so dali tudi slovanskemu bogoslužju in glagolskim spomenikom. Do- bršen del razstave je bil sicer po- svečen italijanskemu iredentizmu in asimilacijskim težnjam istrskih Italijanov ter narodnoosvobodilni borbi istrskega ljudstva. Sloven- sko-hrvatska prosvetna zveza je 168 USTANOVITEV KOMISIJE ZA SPOMENIŠKO VARSTVO IN MESTNEGA MUZEJA V PIRANU in besede« (iz razgovora o kulturnih vprašanjih na ljudske in študijske knjižnice (Rogoznica, 2014, Koprskem), ki ga je v dveh nadaljevanjih objavil 61). Obenem je Piran, kot smo videli, še bolj kot Slovenski jadran, kakor iz zapisnika seje Odbora za Koper, potreboval izobražene in usposobljene ljudsko prosveto, kulturo in umetnost, ki je potekala kadre in se je Miroslav Pahor s svojim znanjem v Kopru 20. februarja 1953. Na njej so med drugim in izkušnjami pokazal kot najbolj primeren za obravnavali tudi problematiko koprskega muzeja, prvega ravnatelja tedanjega Mestnega muzeja. o katerem je sicer poročal S. Vilhar. Navedel je, V tem okviru je dragocen krajši prispevek E. da ustanovo vodita študent Giollo, ki dokončuje Boltin-Tome in B. Kovič iz leta 1957, objavljen v pravne študije v Trstu, in Giuseppe Borisi, kot reviji Kronika, kjer avtorici med drugim spregovo-ravnatelj muzeja. Giollo po Vilharjevem mnenju rita o razlogih in pobudah za nastanek tedanjega ni bil politično zanesljiv, niti ni imel strokovnih Mestnega muzeja, ki ga pripisujeta interesom in kvalifikacij, ravno tako pa po njegovem, ni bil za zanimanju prvega predsednika tedanje piranske vodilno funkcijo sposoben niti Borisi. Vprašanje občine iz leta 1952 za kulturne potrebe mesta. novega vodstva oziroma strokovnega kadra, je bilo Za domovanje nove kulturne ustanove naj bi iz- torej dokaj pereče in naj bi ga rešili kar najhitreje. brali dvonadstropno palačo Gabrielli de Castro, Muzej bi morali, po Vilharjevem mnenju, razvijati ki so jo v ta namen obnovili, mlada ustanova pa v treh smereh: formirati arheološki in etnografski je leta 1954 dobila svojega ravnatelja, ki se je oddelek, ki naj bi se posvečal zlasti istrskemu pionirsko lotil zbiranja muzejskega gradiva. Pri podeželju, in končno še pomorski oddelek. Takšna tem je nenavadno, da nista navedli njegovega usmeritev, je bil prepričan, bi precej prispevala k imena. Iz tako zbranega gradiva so nastale prve tri dvigu kulture tukajšnjega območja, a hkrati se je zbirke: kulturno-zgodovinska, zbirka meščanske postavljalo tudi vprašanje, ali naj bi muzej takoj materialne kulture ter zbirka, za katere nastanek odprli, ali pa naj bi čakali na rezultate novih je dala pobudo najdba violine slavnega baročnega arheoloških raziskovanj. Član odbora Leo Fusilli, skladatelja in violinista Giuseppeja Tartinija, ro- je bil mnenja, da je potrebno predvsem poiskati jenega Pirančana. Omenjeno zbirko dopolnjujejo novega muzejskega kustosa v Kopru in se strinjal, njegove violinske skladbe ter matematične in fi- da Giollo in Borisi nista ustrezna za nadaljnje delo zikalne razprave, bolj ali manj s tem gradivom, v muzeju. Bil je tudi mnenja, da se muzej takoj pa je bil piranski muzej odprt za javnost 18. no- odpre, saj bo »možno dosedanje eksponate izlo- vembra 1954. V nadaljevanju navajata, da se je z čiti, ko bodo v muzej prišli boljši«, z njegovimi neumornim zbiranjem in odkupi število muzealij stališči so se strinjali tudi ostali in sprejeli sklep, da nenehno povečevalo, kar je privedlo do otvoritve je potrebno odpreti muzej in poiskati novo vodstvo novih muzejskih prostorov. Zaradi pomanjkanja (Žitko, 2002, 88–89). prostorov pa so morali v dveh sobah združiti Ko je prve dni junija 1953 Emil Smole zasedel kulturno-zgodovinsko in umetnostno-zgodovinsko mesto ravnatelja koprskega muzeja, ki je dobil zbirko, ki je večinoma predstavljala dela beneških okrajni značaj, je na novo ustanovljena »Komisija mojstrov oziroma njihovih lokalnih posnemo- za pregled knjig in umetnin«, ki jo je vodil Miro- valcev. Zbirka bi bila neprimerno dragocenejša, slav Pahor, v njej pa sta sodelovala tudi S. Vilhar poudarjata, če bi hranila dragocenosti, ki jih je in E. Smole, z letom 1954, ko je cona B STO prišla dala italijanska oblast leta 1940 odpeljati v Italijo v okvir tedanje FLRJ, prerasla v novo »Komisijo za (Boltin-Tome & Kovič, 1957, 49). zaščito kulturnih in umetnostnih spomenikov«, ki Ob tem so zanimiva Pahorjeva pričevanja, ki naj bi skrbela za zaščito umetniških del in arhi- jih je v prispevku o nastanku in razvoju Mestne vskega gradiva, s tem pa je tudi povezan odhod knjižnice v Kopru do leta 1954, zapisal še kot Miroslava Pahorja iz Kopra in njegov prihod v njen upravnik, v zvezi z evakuacijo arhivov in Piran. Morda je k temu pripomogel tudi spor, do umetnin iz Kopra. Na podlagi dnevnika Benedetta katerega je prišlo leta 1953, ko je Pahor kot tedanji Lonze iz leta 1940/41, ki ga je našel skritega med upravnik Mestne knjižnice v Kopru, nasprotoval knjigami je razvidno, da je le-ta že leta 1940, temu, da bi v Koper prepeljali celotno gradivo iz ob vstopu Italije v vojno, začel razmišljati, da bi Zbirnega centra v Portorožu, saj se je s tem število nekatere dragocene umetnine, kakor tudi knjižne knjig povzpelo že na 72.000. To je prisililo teda- izdaje (zlasti inkunabule) in arhive, spravili na nje pristojne funkcionarje OLO Koper k iskanju varno. Z začetkom vojne oziroma v letih 1941/42, nove, primerne lokacije, pa tudi h kasnejši ločitvi se je to prepričanje, kot je razvidno iz njegove 169 MED BENETKAMI IN DUNAJEM korespondence, pri njem le še utrjevalo. Za kraj. Giuseppe Borisi mi je dejal, da se nahajajo v evakuacijo je torej predvidel dela pomembnejših kraju San Daniele del Friuli. Ne moremo pa trditi, mojstrov, zlasti Carpaccia in Tintoretta, pomemb- da je ta podatek točen. Dejstvo pa je, da je s tem nejše arhivalije, rokopise in korespondenco Gian knjižnica izgubila vse svoje najdragocenejše knji- Rinalda Carlija, dragocenejše knjige, dela Giro- ge« (Pahor, 1979, 86). lama Muzia, komplet Kandlerjeve revije L'Istria, Poseben primer predstavljata cerkev in Samostan Il Popolano dell'Istria in druge zbirke časopisov. sv. Ane v Kopru, ki sta hranila izjemno bogato zbirko Ob tem Pahor pripominja, »da se je evakuacija umetnin in cerkvene opreme ter relikvije blaženega zaključila 29. junija 1944, v času torej, ko je bila Monalda, o katerih je pisal že škof P. Naldini. Po vojna za Italijo že zgubljena in so Mussolinijevo večkratnih selitvah znotraj samega Kopra, so bile Italijansko republiko držali pokonci le še Nemci. relikvije leta 1901 izročene cerkvi Sv. Ane, leta 1949 Vse te podatke dobimo v prej omenjeni mapi. Kam pa skrivaj odnešene v Benetke v cerkev S. Francesco je šel ves ta material iz omenjenih dokumentov, ni della Vigna, od leta 1954 pa jih hranijo v frančiškan-možno dognati, ker se v njih ne omenja noben ski cerkvi S. Maria Maggiore v Trstu. 170 NADALJNJA PRIZADEVANJA ZA VRNITEV KULTURNE DEDIŠČINE OD LETA 1954 DO OSAMOSVOJITVE SLOVENIJE Intenzivno zbiranje dokazov in dokumentov o Mešana jugoslovansko-italijanska delegacija se odtujitvi umetnin, ki je potekalo leta 1954/55 se je je sestala štirikrat, in sicer leta 1978 v Rimu, 1979 odvijalo v času, ko je bila z Londonskim memoran- v Portorožu, leta 1981 v obliki predsedniškega se- dumom med tedanjo FLRJ in Italijo določena mejna stanka ponovno v Rimu in leta 1987 na Brionih. Že črta in je okraj Koper prišel v sklop R Slovenije. na začetku tega sestanka se je pokazalo, da bi bila Vlada FLRJ je že marca 1955 italijanski vladi poslala italijanska stran ob skrajno ozki razlagi pisma Mi- noto, s katero je zahtevala vrnitev kulturne dedišči- nić-Rumor pripravljena priznati le nekatere zahteve ne iz nekdanje cone B STO in kot pravno osnovo iz SR Slovenije, zlasti glede starega zgodovinskega uporabila 12. člen in 4. paragraf Priloge XIV Mirov- arhiva Kopra in raznih umetniških del, odnesenih iz ne pogodbe iz leta 1947, vendar italijanska stran Kopra in Pirana, priznala pa bi tudi načelne jugoslo- na noto ni odgovorila in je v nadaljnjih pogajanjih vanske zahteve glede katastrskega in zemljiško-knji- zavračala zahteve po vrnitvi oziroma restituciji žnega gradiva. Ravno tako je zagovarjala stališče, umetnin iz cone B STO, češ da vprašanje razdelitve da je pripravljena priznati nekatere zahteve samo STO še ni definitivno rešeno. »en bloc« oziroma v svežnju, to pa je pomenilo, Vprašanje restitucije so na najvišji državni ravni da bi morala jugoslovanska delegacija pristati na ponovno obravnavali leta 1961 z oblikovanjem italijansko precej omejeno ponudbo v celoti ali pa »Sporazuma o reguliranju restitucije kulturnih dopustiti, da se delegaciji razideta brez kakršnega dobrin Jugoslaviji« (15. september 1961), sam koli rezultata, kar se je kasneje dejansko zgodilo sporazum, ratificiran 6. marca 1962 pa je pomenil (Murko, 2004, 461). »popolno in definitivno reguliranje vseh vprašanj, Pred sestankom na Brionih je posebna skupina povezanih z obveznostmi, ki izhajajo za Italijo iz strokovnih delavcev iz muzejskih in galerijskih členov 12 in 75, kot tudi iz 4. paragrafa Priloge XIV ustanov (z obalnega prostora zlasti iz Pokrajinskega Mirovne pogodbe, kolikor se nanašajo na restitucijo muzeja Koper in Pomorskega muzeja »Sergej Ma- kulturnih dobrin, omenjenih v navedenih členih, šera« Piran) na delovnem srečanju v Pulju od 3. do katere pa po poreklu izvirajo bodisi iz ozemlja, ki je 5. februarja 1987 pripravila nov, prečiščen seznam bilo do leta 1941 v sestavu Jugoslavije, bodisi z oze- zahtevkov na osnovi dopolnjene pravne razlage, mlja, odstopljenega na temelju Mirovne pogodbe iz argumentiranja in evidence odnesenih predmetov, leta 1947 in so se vsekakor nahajale na teh ozemljih ki jih je oblikovala po štirih kriterijih: teritorialnem, pred majem 1945. Edino takrat je Italija Jugoslaviji časovnem, lastniškem in kriteriju dokazila. izročila nekaj kulturno-zgodovinskih predmetov in Sestanek mešane jugoslovansko-italijanske de- umetniških del ter iz Državnega arhiva v Trstu neka- legacije na Brionih v dneh 24. in 25. marca 1987, tere fonde, ki so se nanašali na navedena ozemlja, je potekal v času, ko so bila aktualna vprašanja o dosledno pa je še naprej zavračala vsako možnost sukcesiji držav in so najvišji mednarodni forumi za pogajanj o vrnitvi kulturnih dobrin in arhivov iz kulturo, kot npr. UNESCO, za vračanje kulturnih nekdanje cone B STO (Žitko, 2005, 31). dobrin uveljavili načelo provenience. Po napornih Za nadaljnje reševanje problema restitucije kul- pogajanjih in ob vztrajanju jugoslovanske strani, da turne dediščine je bila pomembna zlasti konvencija je za nadaljevanje pogajanj nujno potrebno delo na o prepovedi in preprečevanju protizakonitega uvoza, ekspertni ravni, je italijanska stran končno pristala, izvoza in prenosa lastnine kulturne dediščine, ki je da se najprej sestanejo strokovnjaki za arhive, zemlji- bila sprejeta 14. novembra 1970 pri UNESCU, v še ške in matične knjige. Ker je bil to edini konkreten večji meri pa Dunajska konvencija o pravu medna- dogovor, ni prišlo do podpisa skupnega zapisnika, rodnih pogodb iz leta 1969, ki sta jo ratificirali tako vendar je bil sestanek na Brionih kljub temu pomem- Jugoslavija kot Italija in je začela veljati 27. januarja ben že zato, ker je do njega sploh prišlo na podlagi 1980. Pomembna je bila zlasti v kontekstu pisem pisem Minić-Rumor in na tej osnovi do soglasja o Minić-Rumor o kulturni dediščini z dne 10. novembra nadaljevanju pogajanj. Do sestanka strokovnjakov 1975, v katerih sta se tedanji jugoslovanski in italijan- v Rimu žal ni prišlo, saj je Italija želela konkretne ski zunanji minister dogovorila, da se bosta 6 mesecev podatke, kateri arhivi in katastri v javni lasti so bili po uveljavitvi Osimskih sporazumov leta 1975 sestali odneseni z ozemlja, ki je bilo odstopljeno v skladu italijanska in jugoslovanska delegacija in razpravljali z določili saintgermainske pogodbe iz leta 1918 in o vprašanjih, ki se nanašajo na kulturno dediščino, jih Italija še ni vrnila. Kljub jugoslovanskim prizade- umetniška dela, arhive, katastrske in zemljiške knjige z vanjem in delnim zagotovilom italijanske strani, da ozemlja odstopljenega z Mirovno pogodbo leta 1947. je pripravljena še nadalje razpravljati o restituciji, 171 MED BENETKAMI IN DUNAJEM do napovedanega srečanja v Rimu ali kasneje ni več koprski arhiv, knjižne zbirke in umetnine, odnešene prišlo, s tem pa so se na jugoslovanski strani ustavile iz koprskih in piranskih cerkva ter samostanov, ka- tudi vse aktivnosti za restitucijo kulturne dediščine kor tudi na katastrsko in zemljiško-knjižno gradivo. v okviru Osimskih sporazumov (Žitko, 2005, 33). Glede restitucije kulturnih dobrin in arhivskega Italijanska stran je v svoji noti ves čas poudarjala gradiva je možno v tem času zaslediti tudi živahno razne omejitve in sicer predvsem glede teritorialnega korespondenco med Svetim sedežem oziroma apo- principa, se pravi območja nekdanjega STO-ja. Tudi stolskim pronuncijem msgr. Gabrielom Montalvom v časovnem pogledu je svoje obveznosti do vrnitve v Beogradu in koprsko škofijo, ki si je zlasti v času umetnin in arhivov omejila na obdobje 1941–1945. škofa Janeza Jenka, pa tudi kasneje, močno priza- S tem je odklonila vsako razpravo o tem, da so bile devala za vrnitev kulturnih dobrin in arhivskega določene umetnine ali predmeti kulturne dediščine gradiva v njeni lasti. odpeljani tudi po koncu druge svetovne vojne. So- Prizadevanja za rešitev navedene problematike deč po raznih objavah in navedbah je moč sklepati, so se nadaljevala tudi po osamosvojitvi Slovenije da so mnogi predmeti postali last Società istriana di leta 1991. Že leta 1993 je bila osnovana mešana archeologia e storia patria, za katero pa trdijo, da je slovensko-italijanska diplomatska komisija in se to strogo zasebna ustanova. Italijanska stran je po- sestala na gradu Strmol oziroma v Rimu, to pa leg tega zastopala stališče, da je dolžna razpravljati je pospešilo delo ekspertnih skupin za arhive le o restituciji takih kulturnih dobrin, ki so danes v in umetnine oziroma je privedlo do formiranja lasti italijanske države, kar pomeni, da odklanjajo Strokovne podkomisije za restitucijo umetniških, razpravo o vrnitvi predmetov, ki so v posesti nižjih kulturno-zgodovinskih in arheoloških predmetov upravnih enot, kot so province ali občine oziroma iz Italije, popis cerkvenih umetniških predmetov, druge javne ustanove. Pri tem so naknadno uvelja- odnesenih z ozemlja nekdanje tržaško-koprske vljali še argument, da prihajajo za vrnitev takega škofije, pa je Škofijski ordinariat v Kopru pripravil gradiva v poštev le tisti predmeti, ki so jih v obdobju aprila 1998. Ob pripravah seznama zahtevkov 1941 – 1945 odnesli s silo. Obe omejitvi – tudi so strokovni delavci posameznih ustanov (zlasti tista o predmetih v državni lasti, kakor o tem, da bi Pokrajinskega muzeja Koper in Medobčinskega morali še vedno priznavati uradne italijanske akte zavoda za varstvo kulturne dediščine v Piranu) ob oziroma potrdila o odnašanju iz tistega časa, nimata številnih stikih z italijanskimi ustanovami in stro- nikakršne pravne podlage ne v Mirovni pogodbi z kovnjaki prišli do zanesljivejših podatkov o naha- Italijo oziroma drugih pogodbah, ne v priporočilih jališčih in stanju posameznih umetnin. Ministrstvo oziroma resolucijah UNESCA. Mirovna pogodba na- za zunanje zadeve RS, kot nosilec aktivnosti za mreč na splošno govori o vrnitvi kulturnih dobrin, ki reševanje navedene problematike, je italijanski so bile v lasti državnih ali poldržavnih ustanov, prav strani v obdobju med letoma 1999 – 2004 z več tako pa ni nikjer zaslediti kakega določila ali načela, verbalnimi notami uradno predlagalo ustanovitev da bi se lahko vrnitev kulturnih dobrin omejevala le nove mešane slovensko-italijanske komisije, ki na odnašanje, pri katerem je bila uporabljena sila. naj bi v skladu z vsebino izmenjanih pisem Minić Mirovna pogodba z Italijo je v prilogi XIV, v točki 1. – Rumor in verbalnih not iz leta 1992, ki vsebuje- in 2., prepovedovala, da bi po 8. septembru 1943 ta obojestransko potrditev nasledstva dvostranskih (kapitulacija Italije) vsak prenos oziroma evakuacija pogodb, preučila in uredila še nerešena vprašanja, državnega ali poldržavnega premoženja, štela za ki se nanašajo na vrnitev kulturnih dobrin, ume-nično (nuls et non avenus). Prav v tem kontekstu pa tniških del, arhivov ter katastrskih in zemljiških je potrebno omeniti nekaj takih prenosov z nekdanje knjig, a tudi ta pobuda slovenske diplomacije na Julijske krajine, npr. iz Zadra, Kopra in Pirana (stari italijanski strani ni naletela na pripravljenost, da koprski arhiv in knjižne zbirke) (Murko, 2004, 467). bi konkretneje obravnavala problem restitucije Dejansko se poglavitne zahteve nanašajo na stari (Žitko, 2005, 35). 172 PRIZADEVANJA KOPRSKEGA ŠKOFA JANEZA JENKA ZA VRNITEV UMETNIN IN ŠKOFIJSKEGA ARHIVA Povojna prizadevanja za vrnitev umetnin in župnij, ki so po novem pripadale koprski škofiji. arhivov so bila povezana tudi z novoustanovljeno S posebnim, nekoliko obširnejšim dopisom, se je koprsko škofijo. Iz dotlej sestavljenih seznamov na isti naslov obrnil tudi zaradi vrnitve umetnin, umetnin, zlasti pa iz dnevnika Carla Somede de ki so bile odtujene iz koprske stolnice med ali pa Marca, je razvidno, da so razen umetnin iz teda- takoj po drugi svetovni vojni. Ob koncu dopisa njega koprskega Mestnega muzeja za zgodovino in je poudaril, da »se te umetnine skrivajo pred jav- umetnost, večino gradiva prepeljali iz stolne cerkve nostjo z namenom, da ne bi prišle nazaj v posest Marijinega vnebovzetja in cerkve sv. Ane v Kopru prvotnih lastnikov«. Nedvomno Soprintendenza ai ter cerkva sv. Frančiška, Marije Tolažnice, sv. Štefa- Monumenti e Gallerie v Trstu ve, nadaljuje, komu na ter sv. Jurija v Piranu. Glede restitucije kulturnih je umetnine izročila, če slučajno niso več pod dobrin in arhivskega gradiva je bilo v vsem tem času njenim neposrednim nadzorstvom. moč zaslediti živahno korespondenco med Svetim Zahteve po delitvi premoženja, zlasti pa po sedežem, apostolskimi pronunciji v Beogradu, vrnitvi umetnin in arhivov, ki jih je škof Jenko še goriško nadškofijo, tržaško in koprsko škofijo, ki si podkrepil v osebnih stikih s tržaškim škofom, so je zlasti v času škofa Janeza Jenka, pa tudi kasneje, spomladi leta 1978 sprožile verižno reakcijo od močno prizadevala za vrnitev kulturnih dobrin in goriške nadškofije do apostolskega pronuncija arhivskega gradiva v njeni lasti. Seznam manjkajo- msgr, M. Cecchinija v Beogradu, privedle pa tudi čih umetnin je pri slovenski spomeniškovarstveni do tega, da se je škof Jenko glede restitucije ume- službi in Škofijskem ordinariatu v Ljubljani nastajal tnin, 22. aprila 1978 s posebnim dopisom obrnil na osnovi poročil, ki jih je pripravljal škofov dele- na samega vatikanskega tajnika kardinala Jeana gat – kanonik dr. Karel Musizza v svojem Uradu Villota.V nekoliko daljšem dopisu mu je pojasnil, škofijskega delegata v Kopru od novembra 1954 da ne tržaški ne goriški ordinariat ne odgovarjata do avgusta 1955. Iz dopisov je razvidno, da je dr. na njegove prošnje glede vrnitve arhivov in se Musizza vsem župnijskim in kaplanskim uradom izgovarjata, da tržaška škofija in goriška nadškofija koprskega območja poslal poziv, da poizvedo, predstavljata teritorialno celoto in se bodo razisko-katere umetnine, kdaj in kam so bile odpeljane iz valci (zgodovinarji) oziroma iskalci različnih do- koprske stolnice ali kake druge cerkve na območju kumentov pač obračali na škofijsko središče. Drugi tedanje Škofijske administrature. Hkrati bi morali razlog za zavračanje njegovih prošenj pa naj bi bil zbirati podatke o tem, katera cerkvena, kapiteljska, ta, da je mnogo prebivalcev z ozemlja, ki je prišlo škofijska ali nadarbinska lastnina je bila odtujena pod upravo koprske škofije po drugi svetovni vojni, iz svojega prvotnega mesta. Glede teh vprašanj je emigriralo oziroma zbežalo zaradi strahu pred dr. Musizza vzpostavil stike z nekaterimi odgovor- “komunističnim režimom”, zato sedaj lažje dobijo nimi pri Tržaškem ordinariatu pa tudi beneškem potrebne dokumente v Gorici oziroma v Trstu, provincialu, ki je slovenskemu provincialu, patru kakor pa v Kopru. Te zdržke in pomisleke je škof Benjaminu Tomšiču zagotovil, da se bodo umetni- Jenko odločno zavrnil z argumentom, da bo število ška dela iz Samostana sv. Ane vrnila, kakor hitro emigrantov vedno manjše, saj je poteklo že 33 let bo imel le-ta dovolj ustreznega prostora za njihovo od konca druge svetovne vojne, znano pa je tudi, namestitev. Dr. Musizza je leta 1955 Škofijskemu kje se kakšna župnija nekdanje skupne tržaško-ko- ordinariatu v Ljubljani poleg tega sporočil, da so prske škofije nahaja: ali v Italiji oziroma v Jugosla- bile po informacijah, ki jih je prejel, le iz Kopra viji. Glede arhivskega gradiva pa je predlagal, da in Pirana odpeljane cerkvene umetnine, vsi drugi naj se vrača v dveh etapah in sicer: takoj naj bi se župnijski in kaplanski uradi s tega območja pa so vrnile krstne, mrliške in poročne knjige, ker se le-te odgovorili, da nobeden drugi predmet umetniške hranijo po župniščih. Prav tako naj se vrne arhiv vrednosti ni bil odtujen iz svojega prvotnega me- nekdanje koprske škofije pred letom 1828, medtem sta. Ob koncu dopisa tudi pravi, da bi bil o vsem ko naj bi se drugi del arhiva vračal postopoma v tem lahko najbolje obveščen le Škofijski ordinariat naslednjih desetih letih. Škof je vztrajal zlasti pri v Trstu, ki pa kar trikrat ni hotel odgovoriti na ur- vračanju pergamen, ustanovnih listin in dragoce- genco škofovskega delegata iz Kopra (Žitko, 2010, nih predmetov, ki naj bi se morebiti še hranili v 74). V zvezi z vprašanjem arhivov se je škof Jenko goriškem oziroma tržaškem ordinariatu. Ob koncu že 27. januarja 1978 obrnil na Škofijski ordinariat dopisa je ponovno izpostavil problem vračanja v Trstu s prošnjo, da vrne nekdanji koprski škofijski umetnin in dragocenih predmetov iz koprske stolni- arhiv ter krstne, poročne in mrliške knjige tistih ce, Pirana in posameznih župnišč. Ponovno je tudi 173 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 140: Prvi škof samostojne koprske škofije Janez Jenko (1910–1994) si je močno prizadeval za vrnitev umetniških del iz stolne cerkve in starega koprskega škofijskega arhiva iz Trsta (Wikimedia Commons). namreč sporočilo, da arhivov ne nameravajo vrniti, pač pa le izdelati kopije oziroma mikrofilme, če- prav je imel, kot je naglasil, že pred časom priliko videti na sedežu tržaške kurije štiri polne omare z arhivskim gradivom iz Kopra, ki je bilo pripravljeno na vrnitev. Tako je napočilo leto 1982, ne da bi se katero koli od navedenih vprašanj rešilo, zato se je s posebnim dopisom znova obrnil na Kongregacijo za škofe pri Svetem sedežu glede uresničevanja papeške bule iz leta 1977, ki se žal niti po petih letih ni realizirala, ravno tako pa tudi pogajanja v okviru Osimskih sporazumov niso prinesla nobenih rezultatov. Meseca marca 1983 je odpotoval v Rim in se sestal s kardinaloma Sebastianom Baggiom in Silvijem Oddijem, da bi se končno začela uresniče- vati papeška bula iz leta 1977, vendar pa odgovori visokih cerkvenih krogov v Vatikanu, na katere se je tudi pisno obrnil po svojem povratku v Koper, niso bili nič kaj vzpodbudni. Še bolj ekspliciten in izčrpen je bil odgovor goriškega nadškofa A.V. Bommarca meseca oktobra 1983, ki je ob vztrajanju škofa Jenka glede vrnitve koprskega škofijskega ar- hiva, podal bolj ali manj dokončno stališče goriške in tržaške kurije, rekoč: »Nekdanji koprski škofijski opozoril na neznano usodo štirih Carpaccievih del, arhiv naj bi po 150-letih nenehne prisotnosti v Tr- ki naj bi jih po navedbah iz dnevnika Carla Somede stu, postal sestavni del njegove kulturne dediščine, de Marca, vrnili tržaškemu škofu, njegova vztrajna zaradi česar bi se Sovrintendenza agli archivi na prizadevanja pa so decembra 1979 končno le prive- območju Julijske krajine, v katere pristojnost sodi dla do razgovorov z goriškim nadškofom, Pietrom omenjeni arhiv, prav gotovo uprla njegovi vrnitvi Cocolinom in njegovim generalnim vikarjem, msgr. na izvorno mesto«. Ob tem, po Bommarcovem Enniom Tunijem. Ob vprašanju restitucije ume- mnenju, stari koprski škofijski arhiv ni predstavljal tniških del je nadškof dejal, da je jugoslovanska posebne enote oziroma fonda v okviru arhiva trža- komisija v skladu z Osimskimi sporazumi izročila ške kurije, temveč so v teh letih različne dokumen- zahtevo italijanski komisiji oziroma vladi in pri te že medsebojno premešali, zato bi bila njihova tem pojasnil, da so slike iz koprske stolnice pod izločitev naravnost škodljiva za že izvedeno kata- nadzorstvom Ministrstva za kulturno dediščino v logizacijo. Zavrnil je tudi predlog škofa Jenka, da Rimu in bi tu za njihovo vrnitev lahko interveniral bi drugi del arhiva fotokopirali in mikro-filmali na Sveti sedež. V tem obdobju se je namreč Mešana račun goriške in tržaške škofije, saj bi naj ob izgubi jugoslovansko-italijanska komisija za restitucijo treh četrtin ozemlja svojih nekdanjih škofij sedaj že dvakrat sestala, in sicer leta 1978 v Rimu, leta prevzeli še materialno breme za izdelavo fotokopij 1979 pa v Portorožu ter nato leta 1981 v obliki in mikrofilmov. Kar pa zadeva usodo umetniških predsedniškega sestanka ponovno v Rimu, pri tem del, bi naj vsa dotedanja poizvedovanja privedla pa je imela jugoslovanska komisija pooblastila do zaključka, da teh del preprosto ni moč nikjer koprske škofije oziroma cerkvenih ustanov, da se najti in o njihovi odtujitvi ne obstojijo nikakršni dogovarja za restitucijo njihove kulturne dediščine dokazi! Poleg tega, zaključuje msgr. A. Bommarco, (Žitko, 2005, 32). Če je škofa Jenka po vsem tem ob dr. Mirabella Roberti in don Ermenegildo Borsi, ki koncu leta 1981 glede restitucije umetnin preveval je bil tedaj tajnik tržaško-koprskega škofa, o tej določen optimizem, pa je v pismu vatikanskemu zadevi ne vesta ničesar in niti ne razumeta, zakaj pronunciju v Beogradu, msgr. Michelu Cecchiniju, se njuni imeni pojavljata v dopisih škofa Jenka. izrazil globoko razočaranje glede vračanja arhivov V zadnjem stavku svojega pisma, ki ga je msgr. iz Trsta in Gorice. Iz obeh ordinariatov je dobil Bommarco naslovil na kardinala Silvija Oddija, 174 PRIZADEVANJA KOPRSKEGA ŠKOFA JANEZA JENKA prefekta Kongregacije za kler, lakonično poudarja: sam vztrajen zagovornik vrnitve istrskih umetnin in »Visočanstvo, upam da sem dovolj izčrpno orisal arhivov na izvorna mesta. V obširnem pismu z dne to nadležno situacijo; tržaški škof in jaz želiva na- 31. januarja 1985 je škof Jenko papeža Wojtylo praviti konec tem vprašanjem, zato Vas prosim, da prosil, da bi se pozanimal in zavzel za vrnitev posredujete pri msgr. Jenku, koprskem škofu, da ne starega koprskega škofijskega arhiva iz Gorice in vztraja več pri svojih zahtevah”! (Žitko, 2010, 80). Trsta ter mu natanko obrazložil celotno proble- Čeprav so kasneje ta stališča nekoliko omilili, je matiko, ki je nastala po proglasitvi bule » Prioribus ostajal škof Jenko še naprej neomajen in vztrajen, saeculi«, s katero je bila koprska škofija izločena ter je dal goriškemu nadškofu jasno vedeti, da sta iz nekdanje skupne tržaško-koprske škofije. Na se pač leta 1830 združili dve enakopravni škofiji koncu pisma je poudaril, da so Osimski sporazumi Trst in Koper, pri tem pa koprska škofija ni bila omogočili ustanovitev koprske škofije in da so v ukinjena, niti njena lastnina. Tedanji arhiv so le teku pogajanja med Jugoslavijo in Italijo za vrnitev prenesli v Trst zaradi praktičnih razlogov, saj je kulturne dediščine, ki je v jugoslovanski lasti, a imel tržaško-koprski škof po novem sedež v Trstu, se še vedno nahaja na italijanskih tleh. Ustrezna s tem pa koprski škofijski arhiv ni nikoli postal last rešitev teh problemov bi po njegovem predstavljala tržaške škofije in zato ne more sprejeti teze, da velik prispevek k miroljubnemu sožitju med sose- koprska škofija nima nobene pravice do lastnega dnjima škofijama na obeh straneh meje. Jenkovo arhiva in je kot administrator in predstojnik kopr- pismo papežu Wojtyli je v vrhovih vatikanske ske škofije dolžan podvzeti vse možne ukrepe za kurije izzvalo določeno vznemirjenje, ki ga je bilo rešitev navedenih vprašanj v duhu pravičnosti. zaznati zlasti v odgovoru apostolskega pronuncija V zvezi s tem vprašanjem se je iz Arhiva nad- v Beogradu z dne 16. septembra 1985 in v katerem škofijskega ordinariata v Ljubljani oglasil dr. Fran- le-ta koprskemu škofu sporoča, da je Sveti sedež ce M. Dolinar in škofu Jenku zagotovil, da mora posredoval pri vseh pristojnih organih za ugodno tržaški ordinariat koprski arhiv vrniti ne glede na rešitev navedenih vprašanj. Kljub tem zagotovilom to, kakšno mnenje ima o tej zahtevi Kongregacija se je znova obrnilo leto, ne da bi prišlo do rešitve za kler v Rimu. Drugo je vprašanje, kaj z gradivom katerega koli od navedenih problemov. Škof Jenko v času, ko sta bili škofiji združeni, saj je tedaj iz se je zato sredi aprila in meseca junija 1986 znova poslovanja enotnega škofijskega urada nastal en obrnil na papeško nunciaturo v Beogradu glede šti-sam arhiv, ki ga seveda ni možno deliti, tu pa de- rih Carpaccievih slik in arhivov iz Trsta in Gorice, jansko velja načelo, da mora tisti, ki se je odcepil, papeški pronuncij v Beogradu pa mu je zagotovil, na lastne stroške poskrbeti za gradivo, ki ga zanima da si Sveti sedež, kot zatrjuje kardinal Casaroli, še v obliki kopij oziroma mikro-filmov. Na koncu pa nadalje pri italijanski vladi prizadeva za vrnitev je škofa Jenka vzpodbudil, naj nikar ne odneha ozi- štirih slik in dragocenih umetniških predmetov iz roma odstopi od svojih zahtev, saj ima pravico do koprske stolnice in drugih cerkva. Hkrati s tem je vrnitve starega škofijskega arhiva. Tekom leta 1984 sledil tudi nasvetom papeškega pronuncija v Be- so s tržaškim škofom L. Bellomijem znova potekale ogradu, da se ponovno obrne na Kongregacijo za razprave o usodi štirih Carpaccievih slik iz koprske kler v Rimu glede vrnitve arhivov iz Trsta in Gorice stolnice, za katerimi naj bi izginila vsaka sled, ozi- v duhu določil papeške bule iz leta 1977, pri tem pa roma naj bi bil zapisnik o predaji slik po njegovem je v zaključku pisma naglasil, da bo v prihajajočem neverodostojen, ker ni bil podpisan. Tudi tu je bil letu koprska škofija praznovala 800-letnico svoje škof Jenko znova jasen in odločen ter je škofu Bel- samostojnosti (1186). » Bilo bi nadvse primerno« lomiju odgovoril, da ne more verjeti, da bi te štiri zaključuje škof Jenko, »da bi ob tem častitljivem Carpaccieve slike kdo ukradel ali uničil, temveč gre jubileju sedanja koprska škofija znova pridobila le zato, da so jih skrili pred očmi javnosti, da jih svoj stari arhiv in k čemur si že toliko let prizade- ne bi bilo treba vrniti v Koper in ga od tega prepri- vam« (Žitko, 2010, 83). Oktobra 1986 je sledilo čanja ne bo nihče odvrnil (Žitko, 2010, 81). Višek še pismo škofa Jenka apostolskemu pronunciju v Jenkovih prizadevanj po uresničitvi papeške bule Beogradu msgr. Gabrielu Montalvu, v katerem ga iz leta 1977 oziroma vrnitvi arhivov in umetnin, je ponovno spomnil na odnesena umetniška dela iz pa predstavlja njegovo pismo papežu Janezu Pavlu koprske stolnice, a so bile vse njegove intervencije II., papežu poljskega rodu in dobremu poznavalcu pri najvišjih instancah vatikanske kurije neuspešne. vzhodnoevropskih razmer, kar mu je sicer že pred Žal tudi srečanje Mešane jugoslovansko-italijanske leti svetoval prof. Francesco Semi iz Benetk, tudi delegacije na Brionih, 24. in 25. marca 1987 ni 175 MED BENETKAMI IN DUNAJEM prineslo pričakovanih rezultatov. Srečanje je generacije, ki so se tako ali drugače ukvarjale s to potekalo v času, ko so bila aktualna vprašanja o problematiko, so dočakale vsaj to, da je, kot že sukcesiji držav in so najvišji mednarodni forumi za uvodoma omenjeno, sredi maja leta 2002 prišlo kulturo, kot npr. UNESCO, za vračanje kulturnih v Rimu do tiskovne konference na pobudo teda- dobrin uveljavljali načelo provenience, vendar njega državnega podsekretarja na Ministrstvu za temu dogajanju škof Jenko v svoji nekdanji funkciji dediščino in kulturne dejavnosti, Vittorija Sgarbija, ni več sledil, saj se je 15. aprila 1987 upokojil. Že ki jo je pospremil tudi prikaz 25-ih razstavljenih leta 1982 sta si v nekem pismu škof Jenko in prof. del iz Kopra in Pirana z naslovom “Spet najdeni Semi izmenjala misli, da bosta verjetno prej umr- zakladi – mojstrovine iz Istre«. Med temi deli ni la, preden bosta dočakala ugoden razplet svojih bilo štirih Carpaccievih slik iz koprske stolnice, za prizadevanj in pričakovanj po vrnitvi dragocenih katera si je škof Jenko toliko let prizadeval, da bi umetnin na svoja prvotna mesta. » Če ne bova se vrnila nazaj na prvotno mesto, se bo pa s svojim uspela v tem boju doseči zmage, dokler sva živa«, neumornim prizadevanjem in borbo za uresničitev je pripomnil prof. Semi, »jo bodo najini zanamci papeške bule iz leta 1977 nedvomno zapisal v toliko težje«. Njegova razmišljanja in prerokovanja anale primorske cerkvene zgodovine. so se žal v celoti potrdila (Žitko, 2010, 84). Mlajše 176 AKCIJE IN STALIŠČA ITALIJANSKE STROKE OD SEDEMDESETIH LET PREJŠNJEGA STOLETJA DO DANES Stališčem in pogledom italijanske umetnostno- odprl tudi vprašanje vračanja umetnin v Istro, ki je -zgodovinske stroke lahko v zadnjih desetletjih sprožilo nekaj polemik in burnejših odzivov. Sicer sledimo v številnih člankih, razpravah, diplomskih pa je Semi na to problematiko odkrito opozarjal z nalogah ali pa celo zajetnih doktorskih disertacijah, vrsto člankov v različnih časopisih in revijah (zlasti zanje pa je značilno, da so razpeta med samokri- v letih 1992/93), nakazal pa tudi konkretno rešitev s tičnimi in naklonjenimi stališči, zlasti do zahtev formiranjem posebnega muzeja istrske umetnosti v slovenskih kulturnih in verskih ustanov glede re- prostorih doževe palače v Benetkah, s katerim bi bilo stitucije umetnin in predmetov kulturne dediščine, moč dokumentirati in dokazovati globoke vezi, ki kakor zadržanimi ali celo sovražnimi, ki veljajo so skozi stoletja povezovale Istro in Serenissimo. O zlasti za politične kroge onstran nekdanje meje. tej problematiki so sicer pisali tudi Fabrizio Magani, Med vidnimi italijanskimi umetnostnimi-zgodovi- Leandro Venturi in mnogi drugi. Zlasti zadnji je leta narji se je zlasti prof. Federico Zeri že leta 1976 ob 1994 opisal povojno dogajanje od leta 1947 dalje svojem obisku Kopra zanimal za vrnitev nekdanjih na ozemlju nekdanje cone A in B STO in v svojem umetnin iz Istre, ponovno pa ob odprtju razstave v prispevku navedel vsa tista določila mednarodnih Narodni galeriji v Ljubljani z naslovom »Tuji slikarji dokumentov, ki govorijo v prid vrnitvi umetnin na v Narodni galeriji« leta 1983, ko je v pogovoru z izvorna mesta, in sicer od Pariške mirovne pogodbe dr. Ivanom Komeljem in dr. Kasenijo Rozman pri- leta 1947, preko Londonskega memoranduma leta poročil, da Slovenija Italiji takoj predloži urejen in 1954 do Osimskih sporazumov leta 1975 (Hoyer, stvaren seznam odnesenih umetnin in zahtevek po 2002, 12). njihovem vračilu na izvorna mesta. Tudi leta 1986, Očitno pa se je Italija na pobudo podsekretarja ko je na slovenskih tleh prejel »Red jugoslovanske na Ministrstvu za dediščino in kulturne dejavnosti, zvezde« za svoje zasluge, ki jih je imel za slovensko Vittoria Sgarbija, v začetku maja 2002 končno odlo- kulturo in umetnost, se je pozanimal, kako poteka čila, da v Rimu postavi na ogled razstavo z naslovom vračanje umetnin, pri tem pa v svoje raziskave z »Spet najdeni zakladi – mojstrovine iz Istre«. Šlo naj umetnostno-zgodovinskega področja, ni hotel vnesti bi za dela, ki so bila že vrsto let deponirana v kletnih del s Kopra, Izole in Pirana, dokler se ne bi vrnila na prostorih Beneške palače v Rimu, a je bila namesto svoja izvorna mesta. V svojem intervjuju za »Delo« razstave sklicana le tiskovna konferenca z istim z dne 13. novembra 1980 je naglasil, »da gre pri teh tiskanim gradivom in vsebino, kakršna je bila pred- umetninah za zelo dragocena dela, ki sodijo edino videna za odpovedano razstavo, na naslovnici pa tja, od koder so bila odnesena, saj za italijansko je bilo znano Vivarinijevo delo »Marija na prestolu kulturo nimajo skoraj nikakršnega pomena« (Hoyer, z otrokom in muzicirajočimi angeli«, v priloženem 2005a, 20). gradivu pa tudi osnovni podatki o 25 razstavljenih Med različnimi strokovnjaki smo že omenili delih iz Istre, med katerimi je bila tudi večina del Michelangela Murara in Francesca Semija. Prvi je iz Pirana, ki smo jih obravnavali v pričujočem pri- že ob priliki omenjenega srečanja umetnostnih zgo- spevku. Tiskovna konferenca v Rimu, ki se je dokaj dovinarjev treh dežel, ki je potekalo v Kopru 14. in hitro spolitizirala, in se v nastopu tržaških desni- 15. aprila 1971, ob svojem koreferatu o delovanju V. čarjev sprevrgla v revanšistične izpade, je po eni Carpaccia v Kopru in Piranu izrazil željo in potrebo, strani zaključila dolgo obdobje »skrivanja istrskih da se slike, ki so bile med vojno odnesene v Italijo, umetnin« pred strokovno in laično javnostjo, hkrati zlasti Carpaccieva dela, vrnejo v slovenska obalna pa privedla do potrebnih restavratorskih posegov ter mesta. Francesca Semija poznamo kot avtorja šte- dostojne prezentacije na razstavi v tržaškem muzeju vilnih zgodovinskih in umetnostno-zgodovinskih Revoltella (od 23. junija 2005 – 6. januarja 2006). del, ki jih je posvetil rojstnemu Kopru oziroma Italijanska stran je očitno v celoti sledila impulzom, Istri in je zlasti v tem pogledu pomembno njegovo ki so prihajali iz Trsta, zlasti iz njegovih desničar- že omenjeno delo »L'arte in Istria«. Kar nekaj let skih in ezulskih krogov, kar je bilo zaznati zlasti je vzdrževal tesne in prijateljske stike s koprskim na otvoritveni tiskovni konferenci, ki je izzvenela v škofom dr. Janezom Jenkom. Semijeva prisotnost je znamenju »zmagoslavja italijanske strani in kot do- bila več kot zaznavna na mednarodnem simpoziju kaz izključne pravice do nekdanje istrske kulturne »Humanizem v Istri« (L'Umanesimo in Istria), ki dediščine«, ki naj bi končno svoje domovanje našla se je v dneh 30. marca do 1. aprila 1981 odvijal v krogu tistega življa, ki naj bi bil po Sgarbijevih v sugestivnem okolju ustanove »Giorgio Cini« na besedah, »prisiljen zapustiti domove in rodno Istro otoku San Giorgio Maggiore v Benetkah, kjer je in bi naj zato imel izključno pravico do kulturne 177 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 141 in 142: Naslovnici slovenskih publikacij o restituciji kulturne dediščine, ki sta izšli v letih 2005 oziroma 2020. dediščine, ki je nastajala v nekih drugih časih in polemičnim tonom in zahtevkom po njihovi vrnitvi, drugačnih razmerah«. Italijanska umetnostno-zgo- ki so po njihovem mnenju pogosto neosnovani, se dovinska stroka pa je vendarle dobila priložnost za zdi, da pripada nekim davnim časom in ne glede pripravo dostojnega oziroma strokovno dovršenega na nove čase in skupno pripadnost Evropski uniji, razstavnega kataloga z naslovom »Histria. Opere se bo ta problematika le s težavo dokončno rešila d'arte restaurate: da Paolo Veneziano a Tiepolo« in zaključila. (Casadio & Castellani, 2005), a tudi slovenska stran Italija je s tem dejanjem, seveda enostransko, v je končno lahko pripravila svoj trojezični katalog posmeh mednarodnemu pravu in principom prove- z naslovom »V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, nience, ki izhajajo z Dunajske konvencije iz leta Izole, Pirana « (2005). 1969, »dokončno« rešila vprašanje, ki se je vleklo Kljub prvotnim načrtom o formiranju »Muzeja tja od 10. junija 1940 oziroma 1944, ko se je najprej istrske, reške in dalmatinske civilizacije« v Trstu s odločila za masovno evakuacijo umetnin iz Istre, poudarkom na begunstvu in s posebnim prostorom, zlasti pa iz Kopra, Izole in Pirana, da jih zaščiti pred namenjenim istrskim umetninam, so le-te, kot »morebitnimi posledicami vojne«, ki jo je na strani uvodoma omenjeno, po koncu razstave našle svoje nacistične Nemčije junija 1940 v bistvu sprožila mesto v tržaškem muzeju Sartorio, stari koprski sama, pri odvozu arhivskega in dragocenega knji-arhiv pa v Državnem arhivu v Benetkah. Nekateri žničnega gradiva junija 1944 pa ji je bilo že jasno, italijanski strokovnjaki, avtorji dela »La protezio- da lahko po padcu fašizma oziroma po kapitulaciji ne dei monumenti e delle opere d'arte in Friuli e 8. septembra 1943, ter ob razmahu osvobodilnega Venezia Giulia nella seconda guerra mondiale« gibanja, izgubi tudi del nekdanje Julijske krajine. (Cassanelli, Fabiani & Scopas Sommer, 2021), so Ob vsem navedenem ostaja Istra relativno ho- sicer ob tem izrazili mnenje in bojazen, da bo taka mogeno historično in kulturno območje, ki si ga odločitev vzbudila proteste in ostre polemike zlasti dandanes, kot že omenjeno, delijo tri samostojne na slovenski in hrvaški strani, ki se zavzemata za države in čeprav je njihov »istrski« delež v demo- restitucijo umetnin, obenem pa dodajajo, da se s grafskem in teritorialnem pogledu dokaj raznolik, tem to vprašanje zaključuje po dobrih šestdesetih je obenem res, da so v vseh treh enotah prisotni letih od konca vojne. Vrsta uglednih slikarskih moj- prav vsi temeljni elementi istrske identitete. Stali- strov beneške šole, katerih dela so se pojavila na šče ustanove IRCI v Trstu (Istituto Regionale per la razstavi v Trstu, torej na določen način predstavlja Cultura Istriano-Fiumano-Dalmata) je kljub temu tisti koncept kulturne dediščine, ki je bil tako drag precej drugačno, saj naglaša, da zgolj njihova Ugu Ojettiju in drugim osebnostim s področja ume- ustanova »ohranja in valorizira zgodovinske in tnosti prvega povojnega obdobja, ki so bolj kot na kulturne tradicije istrskega ljudstva«, žal pa tudi jezikovnem področju, ravno v umetnosti videli trdno v italijanskih očeh današnji slovenski nacionalni vez med Istro in Italijo. Tržaška razstava torej kljub prostor ni razumljen kot zgodovinska kontinuiteta različnih narodnosti, ki so bivale na tem teritoriju, (zlasti na njegovem zahodnem obrobju) in ga kulturno sooblikovale ter s tem gradile nacionalno zgodovinsko dediščino, ki dandanes seveda sodi v slo- vensko nacionalno kulturno dediščino, zato ne moremo kulturno in umetniško prominentnih osebnosti in njihovih del, ki so jih zapustili zlasti v Kopru in Pira- nu, za nazaj presojati glede na njihovo »slovenstvo ali neslovenstvo«. Beneške umetnostno-zgodovinske dediščine tega prostora tako danes ne moremo presojati oziroma uglasiti s frekvenco slovenske etnične ekskluzivnosti, saj je zlasti sever- ni del tega multikulturnega in multietnič- nega prostora prišel v okvir slovenskega nacionalnega prostora šele po letu 1954, 178 AKCIJE IN STALIŠČA ITALIJANSKE STROKE Slika 143 in 144: Podoba nadvojvode Ludvika Salvatorja (1847-1915), vnetega obiskovalca svetovnih razstav in dobrega poznavalca Istre in njene kulturne dediščine (Novák, 2005); Diego de Castro (1907–2003), diplomat, intelektualec in publicist piranskega rodu (Panelli, 2010). s tem pa je tudi odveč vprašanje, kakšen pomen imajo odnesene umetnine za slovensko kulturo in kulturno zgodovino. Dolgoletna prizadevanja za njihovo vrnitev v kraje njihovega nastanka po prin- cipu provenience, so dovolj zgovoren dokaz, da pri večinskem prebivalstvu, zlasti pa v okviru današnje stroke, ne gre za kakršno-koli etiketiranje ali pa zadržan oziroma celo sovražen odnos do kulturne dediščine tukajšnjega prostora, ki bi ga obravnavale po nacionalnem ključu oziroma pripadnosti, hkrati pa tudi vzorna urejenost umetnostno-zgodovinskih in kulturno-zgodovinskih zbirk v koprskem in pi- ranskem muzeju, ter skrb za njeno ohranjenost in zaščito tako v cerkvenih kot posvetnih ustanovah, to zgolj potrjujeta. Enako velja tudi za kulturne usta- za istrsko sakralno umetnost, Antonio Leiss-Alisi, nove, ki skrbijo za knjižnično in arhivsko gradivo. izrekel pomenljivo misel, da lahko muzeji postanejo Morda ni naključje, da so tuji opazovalci pa prava »pokopališča«, če vanje umeščamo umetno-tudi domači izobraženci in razumniki, ki so se ob stne predmete in kulturne spomenike, ki ne izhajajo pomembnih manifestacijah že v preteklosti soočili z iz njegovega naravnega okolja in se zato ravno to istrsko stvarnostjo oziroma z vprašanjem identitete okolje lahko počuti zapostavljeno in osiromašeno. tega prostora, prišli do nekaterih temeljnih ugotovi- Bližajoča se druga svetovna vojna in nevarnost zrač- tev in spoznanj, ki so jih k sreči ne le izrekli, temveč nih napadov, je leta 1940, kot omenjeno, privedla do tudi zapisali in so se s tem ohranila do današnjega množične evakuacije umetnin in dragocenih pred- časa. Nekako prvi med njimi je bil avstrijski nad- metov kulturne dediščine iz Kopra, Izole in Pirana vojvoda Ludvig Salvator, znan kot vnet obiskovalec v vilo Manin v Passarianu, s tem pa tudi ob velikih svetovnih razstav, popotnik pa tudi dober poznava- političnih spremembah in novo začrtanih mejah na lec Istre in eden pomembnejših obiskovalcev »Prve območju nekdanje Julijske krajine po letu 1945 do istrske pokrajinske razstave« v Kopru leta 1910, ki je tega, da so ostale na italijanskih tleh, v povojnem v polni meri pokazala razklanost in sovraštvo med času pa do zahtev in prizadevanj novih oblasti po obema nacionalnima komponentama v Istri. V svojih njihovi vrnitvi na izvorna mesta. Odseljevanje prete- zapiskih, natisnjenih leta 1911 pod naslovom »Ne- žno italijanskega življa iz obalnih mest v letih 1945 kaj o svetovnih razstavah« je utemeljeval koristnost do 1954/55, pritok slovenskega življa in strokovnih tovrstnih razstav, saj je v njih videl »rast znanja« v kadrov ter vključitev tega območja v ostali slovenski izobraževalnem procesu in s tem prispevek k splo- nacionalni prostor, sta omogočila pospešen razvoj šnemu »širjenju obzorja«. Kot ena njegovih ključnih gospodarskih panog pa tudi družbenih dejavnosti ter misli pa je ta, »da dobro medsebojno spoznavanje preoblikovanje kulturnih ustanov v skladu z novimi, različnih narodov« na takih razstavah pomeni »iz- modernimi oblikami delovanja in multikulturnim ter redno vrednoto« in ustvarja celo »podlago za tako večjezičnim značajem same slovenske Istre. Zlasti zaželeni mir med narodi«, saj bi »mnoge apriorne za Piran je bila pomembna ustanovitev najprej Me- sodbe, kot so npr. predsodki […] ob poznavanju stnega muzeja, nato pa Pomorskega muzeja »Sergej drugih narodov […] izginile«; prepričan je bil tudi, Mašera«, Pokrajinskega arhiva Koper s svojo piransko »da se narodi, če bi bolje poznali drug drugega, tudi enoto in Medobčinskega zavoda za spomeniško var- ne bi med seboj sovražili« (Mader, 2002a, 37). stvo, ki sta omogočala tudi večjo skrb za dragoceno Vsekakor je bila Prva istrska pokrajinska razstava premično in nepremično kulturno dediščino širšega (1910) priložnost za pregled in predstavitev tako piranskega območja. sakralne kot profane istrske umetnosti z nekaterimi Neločljivo je z zgodovino in kulturno dedi- kapitalnimi deli velikih renesančnih in baročnih moj- ščino Pirana povezano tudi ime Diega De Castra, strov, med katerimi jih je bilo tudi nekaj iz Pirana. uglednega diplomata, intelektualca, strokovnjaka Veliko teh del je kmalu zatem oziroma v času med za statistiko in zgodovinarja. Zlasti v tem svojstvu obema vojnama, tudi tvorilo jedro novo osnovanega je kot avtor monumentalnega dela La questione di Muzeja za zgodovino in umetnost v Kopru. Ob njego- Trieste. L'azione politica e diplomatica italiana dal vem formiranju je prvi ravnatelj in velik strokovnjak 1943 al 1954 (De Castro, 1981), sledil tudi številnim 179 MED BENETKAMI IN DUNAJEM knjižnim novostim, ki so se nanašale na Istro in teh del. V tem času, nadaljuje avtor, sta Koper in Trst skozi daljša časovna obdobja. Bil je tudi avtor Piran, stoletna podanika Beneške republike in kot mnogih uvodnih tekstov navedenih del, npr. pona- dva »dragulja« posesti Stato da mar, skozi daljša tisa Kandlerjevega dela o Piranu iz leta 1879. Ob obdobja tranzicije od padca Avstro-Ogrske po prvi tem De Castro omenja A. Tamara, kakor tudi tedanjo svetovni vojni, prišla pod nadoblast Kraljevine Ita- Mestno knjižnico in arhiv ter seveda pomembno lije in s tem pod njen fašistični režim, v času druge vlogo grofa Stefana Rote, odličnega latinista in svetovne vojne po kapitulaciji Italije, 8. septembra muzikologa. Omenjajoč piranski arhiv, De Castro 1943, pa pod nemško Operacijsko cono Jadransko naglaša pogum nekaterih meščanov, da po njihovi primorje. V povojnem času je bilo to območje vklju- zaslugi ni bil odpeljan oziroma uničen, omenja pa čeno v cono B STO (Svobodno tržaško ozemlje), po tudi njihovo »odločno voljo«, da so obdržali svoje letu 1954 pa pod tedanjo SFRJ oziroma Republiko »domoznansko gradivo« v času druge svetovne voj- Slovenijo. ne s tem, da so pod stopniščem mestne palače skrili V tem časovnem okviru je bil minoritski samo- večji del najstarejšega arhivskega gradiva, kakor stan v Piranu, nadaljuje avtor, neposreden očividec tudi Tartinijevo violino in druge dragocenosti, raje vojnega dogajanja na tem območju s tem, da je bilo kot bi privolili, da bi ti pomembni materialni dokazi Carpaccievo delo po navodilih Tržaškega nadzorni- zapustili mesto ter bi jih odpeljali drugam. štva določeno za evakuacijo, sam samostan pa v Ob tem vendarle dvomimo, da Diego De Castro prvem povojnem obdobju podvržen nacionalizaciji kot izobraženec, pozoren raziskovalec in razgledan s strani »tedanjega komunističnega režima«, ki ga diplomat, ne bi vedel za evakuacijo znatnega dela je začasno spremenil v bolnišnico, a so se vanj ka- umetnin in nekaterih dragocenih knjižnih izdaj, ki sneje lahko vrnili patri minoriti, ne pa tudi njihovo so bila v letih 1940 do 1944 odpeljana iz Pirana najdragocenejše delo: oltarna pala V. Carpaccia iz in se vanj niso nikoli vrnila. Hkrati ni dokazov, da leta 1518. Ko se avtor ponovno vrača na predavanje bi se pri italijanskih oblasteh kdaj koli zavzemal B. Maierja naglaša, da je po drugi svetovni vojni za njihovo vrnitev na izvorno mesto. Vsekakor pa obmejno območje v določenem pogledu postalo je hvalevredno njegovo volilo, s katerim je Sku- »žrtev« novih geopolitičnih sprememb in Carpacci- pnosti Italijanov »Giuseppe Tartini« zapustil svojo eva oltarna pala se je na istem mestu pojavila zgolj bogato osebno knjižnico, saj specifični knjižni fond v fotografski reprodukciji. Prispevki v zborniku, ki velike bibliografske vrednosti odstira tudi njegovo je izšel po znanstvenem simpoziju in se je odvijal osebnost, afinitete in interese, obenem pa skrbno v piranskem minoritskem samostanu leta 2018, zbiranje besedil, virov in gradiva, povezanega z skušajo torej rekonstruirati nastanek omenjenega vprašanjem Julijske krajine, pričajo o njegovem dela, zlasti pa celotno dogajanje naslednjih let do velikem zanimanju za zgodovino tega območja v evakuacije leta 1940 oziroma njegovega prenosa razponu skoraj šestdesetih let (Petronio & Štoka, v Padovo leta 1943 (Baldassin Molli, 2001, 9–11). 2011, 274). S tem omenjeni zbornik želi tudi osvetliti celotno Pomenljive so tudi misli, ki jih je v tem kontekstu problematiko, ob kateri naj bi Italija kot »lastnica izrazil Luca Caburlotto (2021) v zaključnem delu oziroma imetnica« omenjenih del, kakor tudi zbornika »Carpaccio a Pirano / Carpaccio v Piranu«. piranske oltarne pale, dolgo časa to problematiko Avtor med drugim, ko omenja predavanje koprskega prikrivala. Tembolj je zato pomemben nastop patra literata Bruna Maierja v liceju Carlo Combi v času J. Šamperla s piranskega minoritskega samostana druge svetovne vojne (20. marca 1942) in se je na omenjenem simpoziju, saj naj bi s tem redovniki nanašalo na Carpaccieva dela, izraža upanje, da obeh samostanov obnovili nekdanje vezi v veri in bo možno o njih izreči objektivnejšo kritiko, »ko se skupnih kulturnih prizadevanjih oziroma globoki bodo vrnila na kraj svojega nastanka«, saj se je mo- privrženosti do dragocenega Carpaccievega dela ral doslej zadovoljiti zgolj s fotografskimi posnetki (Caburlotto, 2021, 211). 180 ZAKLJUČNE MISLI Problematika vračanja umetnin in arhivov iz Italije edino uravnovešenost omogoča implementacijo kul- vsekakor, v nekoliko drugačnem kontekstu, ostaja se- turne dediščine kot civilizacijske kreacije. Vrednost stavni del univerzalnih vrednot, a tudi del medsosed- piranske slike za različna okolja je možno ugotoviti s skih odnosov, novih spoznanj, dozorevanja in med- pomočjo posebne metodologije, ki izhaja iz vrednot sebojnega spoštovanja obeh sosednjih narodov. Tako umetnine kot subjekta okolja in kot objekta posa- kljub »dokončni rešitvi« ostaja v okviru bilateralnih meznih okoljskih faktorjev. Holistično vrednotenje odnosov med obema državama, še naprej odprta in omogoča objektivno nadgradnjo vrednot Carpaccieve aktualna. V tem okviru ostaja Piran »referenčna toč- slike glede na njene egocentrične, integralne in kon- ka«, tem bolj zato, ker je bil ob obisku predsednikov tekstualne vsebine, posledično pa je možno razbrati srednjeevropske pobude, 6. junija 1997 v prostorih optimalni kraj namestitve slike v prostoru in času ob obnovljenega minoritskega samostana, ki ga je ne- upoštevanju kompleksnosti njene zgodovinske usode koč krasila Carpaccieva slika, prisoten tudi tedanji (Tomšič, 2021, 94). predsednik Republike Italije, Oscar Luigi Scalfaro in To seveda velja tudi za ostala dela iz Pirana, od- je bil z navedeno problematiko seznanjen in soočen peljana večinoma junija 1940, ki so do danes ostala sam italijanski politični vrh. Ponovno je o tej Car- na italijanskih tleh, a morda predvsem Carpaccievo paccievi umetnini, kot uvodoma omenjeno, pogovor delo utrjuje prepričanje, da je vprašanje restitucije stekel ob mednarodnem znanstvenem simpoziju, ki umetnin iz Italije, sčasoma iz pravne kategorije se je v minoritskem Samostanu sv. Frančiška Asiškega preraslo v obče človeško oziroma etično-moralno v Piranu odvijal v dneh 3. in 4. decembra 2018 ob kategorijo. Odprta meja, dobrososedski odnosi, 500-letnici Carpaccieve oltarne pale in 700-letnici civilizacijska raven obeh sosednjih narodov, bolj posvetitve same cerkve. Ob tej priliki je prišlo tudi ali manj poenoteno mnenje stroke na obeh straneh do otvoritve stalne razstave 18-ih restavriranih slik, meje, ki se zavzema za vrnitev odpeljanih umetnin ki so se pridružile nekdanji Pinacotheca Minorum, na izvorna mesta, narekujejo politični sferi in naj- ki so bile že od leta 1997 razstavljene v samostanski višjim italijanskim državnim institucijam, nekoliko pinakoteki. Z leti je Piran veliko pozornosti, zlasti s drugačen pristop k reševanju navedenega vprašanja, formiranjem Obalnih galerij, posvečal tudi zbirkam kakršnemu smo priča dandanes. Prazne stene in ol- slikarskih del v Piranu rojenih ali živečih slikarjev in tarji ter knjižne police, brez slik, dragocenih tiskov kiparjev, kakršen so bili npr. Herman Pečarič, Janez in inkunabul, ter nepripravljenost italijanske strani Lenassi, Lojze Spacal in mnogi drugi. Ob obstoječih po spoštovanju in upoštevanju principa provenience kulturnih ustanovah, se je leta 2016 formiral Inštitut pri vračanju umetnin in arhivov, ter s tem tudi do za arheologijo in dediščino Sredozemlja UP ZRS, upoštevanja pravic italijanske narodnosti v obalnih na ljubiteljski ravni in kot izraz privrženosti novih mestih, ostajajo ne le slepa pega v zgodovinskem generacij do sakralne umetnosti in s tem do drago- spominu in zavesti obalnega prostora v njegovi ti- cene dediščine samega mesta, je zaživelo » Društvo sočletni zgodovini, temveč odprta rana v duhovnem prijateljev zakladov sv. Jurija «. Veliko pridobitev je življenju današnjih generacij obeh narodnosti. predstavljala celotna prenova Minoritskega Samo- V delu »Piran – mesto in ljudje pred sto leti« stana sv. Frančiška s tamkajšnjo pinakoteko, posebej (Mihelič, Mihelič & Pocajt, 1996), D. Mihelič, sicer za umetnostno-zgodovinsko stroko in tamkajšnji dolgoletna raziskovalka in poznavalka njegove minoritski red pa obeležitev 500-letnice nastanka zgodovinske preteklosti navaja, da podrobne raz-znamenitega Carpaccievega dela »Marija z otrokom iskave posameznih konkretnih vidikov nekdanjega in svetniki« iz leta 1518. Če povzamemo misli življenja, družbe in njenih ustaljenih navad, jezi-Daniele Tomšič, arh. in nekdanje vodje Območne kovne, poklicne strukture prebivalstva, okolja itd. enote Piran Zavoda za varstvo kulturne dediščine za starejša obdobja, sodobniku razkrivajo mnogo Slovenije, naj bi vrnitev Carpaccieve pale znova drobnih vtisov in podatkov, na katere ob razmišlja-odprla vprašanje ovrednotenja in pomena umetnine nju o zgodovini teh obdobij, vse preradi pozablja- tako za Piran, kot celoten slovenski nacionalni pro- mo. V vsakem primeru je potrebno zato upoštevati stor, bodisi v preteklosti kot danes. Pomen umetnine njegove etnične značilnosti in kulturni utrip v kot kulturne dediščine, po njenem mnenju, izhaja preteklosti, ki bi morala biti predmet podrobnih, iz njenega celovitega vrednotenja v trajnostnem objektivnih zgodovinskih raziskav, saj so, očitno kontekstu, ki ga sestavljajo okoljski faktorji: človek tudi v današnjem času, kot kaže primer evakuacije – prostor – čas. Holistična kvaliteta dediščine je in restitucije umetnin ter predmetov kulturne dedi- odvisna od ravnovesja med omenjenimi faktorji, saj ščine iz Kopra, Izole in Pirana, neredko še vedno 181 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Slika 145: Viktor Birsa, Piranska punta, 1950, olje na platno (privatna zbirka). predmet mitologizacij, predsodkov in (političnih) izžareva univerzalno govorico, ki presega zgolj špekulacij. današnji čas z vso paleto problemov, ki smo jim si- Nekoliko drugače Piran zaznava P. Lampič v cer priča, pač pa pooseblja »duh časa in prostora«, kratkem uvodnem tekstu z naslovom »Vpenjanje tako preteklega kot današnjega, v katerem živimo v prostor ali Piran v metaforični zgodnji jeseni« in uravnavamo svoj odnos do danosti in vrednot, ki (Lampič, 2008), ko pravi: V prihodnosti, morda ne nas obdajajo. bo več tako, danes pa večinoma med nami še ima mesto, mestni predel ali kraj, v katerem preživimo ZAHVALA večino svojega življenja. Ta prostor poznamo tako, kot ne moremo poznati nobenega drugega Ob snovanju in pripravi najinega dela se za- na svetu. Spoznavali smo ga postopoma, prek hvaljujeva tako ustanovam kot posameznikom, ki pomembnih dogodkov v preteklem in sedanjem so nudili koristne informacije in nasvete, arhivsko času. Pogosto se jih niti ne zavedamo, a kljub in slikovno gradivo, v prvi vrsti Danieli Milotti-temu dajejo poseben odtenek našemu védenju o -Bertoni, nekdanji strokovni sodelavki Zavoda za njem. Vsakdo od nas torej hodi po znanem kraju s kulturno dediščino, Enota Piran, ravnatelju Po- svojim osebnim zemljevidom, ki je mnogo več kot morskega muzeja »Sergej Mašera« Piran, Francu orientacijska karta. Juriju in strokovnemu osebju muzeja, arhivskim Gre torej za prostor, ki ga ne moremo ocenjevati delavcem Pokrajinskega arhiva Koper – Enota površno in enostransko, kot se je to prepogosto Piran, Veselinu Miškoviću, umetnostnemu zgodo-dogajalo v preteklosti, pa tudi dandanes, prostor, vinarju in bibliotekarju Narodne in univerzitetne ki ne prenese etiketiranj te ali one vrste, saj z vsem knjižnice v Ljubljani, ter Vinku Oblaku, jadralcu, kar premore, zlasti s svojo urbano podobo in bo- poznavalcu in raziskovalcu starih plovil, navtične gastvom ter raznolikostjo svoje kulturne dediščine, preteklosti in piranske kulturne dediščine. 182 Brigitta Mader Kulturna dediščina kot predmet nacionalnega prestiža v italijansko-avstrijskih odnosih 183 184 DAS PRÄHISTORISCHE FUNDMATERIAL AUS DEM K.K. KÜSTENLAND* UND DIE RÜCKGABEFORDERUNGEN ITALIENS NACH DEM ERSTEN WELTKRIEG EIN FUND MIT WEITREICHENDEN FOLGEN „ Il miglior oggetto che venne scoperto ten vorliegende Fundstücke aus Bronze (NHMW è un elmo in bronzo dell’epoca etrusco-gallica.“ PA FAA FA Fliegenhöhle, Savini–Naturhistorisches (NHMW PA FAA FA Fliegenhöhle, Savini – Hofmuseum, Trieste, 29. 03. 1910). Naturhistorisches Hofmuseum, Trieste, 29. 03. 1910)103 Savini kam Szombathys Einladung umgehend nach, brachte die Funde persönlich nach Wien „Falls Sie die Funde noch nicht verkauft ha- und bereits am 10. Juni stellte Szombathy an die ben, lade ich Sie ein, uns diese selbst zur Ansicht Intendanz des naturhistorischen Hofmuseums einzusenden und anzugeben, welchen Preis Sie den Antrag, eine „Anzahl prähistorischer Bron-dafür verlangen“ (NHMW PA FAA FA Fliegenhöhle, zen aus der sogenannten Fliegenhöhle in der Szombathy-Savini, Wien, 02. 06. 1910), antwortete Gemeinde Dane bei St. Canzian nächst Triest“ Josef Szombathy,104 der Leiter der Prähistorischen auf „Rechung der Dotation der anthropologisch-Sammlung am k.k. naturhistorischen Hofmuseum in ethnographischen Abteilung“ für „den Betrag von Wien, auf Pietro Savinis105 Schreiben vom 29. März 2000107 Kronen“ anzukaufen (NHMW PA FAA FA 1910. Darin hatte der junge Triestiner Höhlenfor- Fliegenhöhle, Szombathy – Intendanz, Kaufantrag, scher von zahlreichen, jüngst entdeckten prähistori- 10. 06. 1910). schen Funden berichtet, die er nun dem Hofmuseum Wien war jedoch nicht der erste Versuch, den zum Kauf anbieten wollte. Dabei handelte es sich Savini zur Veräußerung der Funde unternahm. Wie in erster Linie um einen „Helm der La tène-Periode einem Aufsatz von Piero Sticotti, dem Direktor mit zwei Inschriften auf dem Nackenschirm“, den des Museo Civico di Storia ed Arte in Triest, über Savini anlässlich einer Höhlentour mit Angehörigen neue Altertumsfunde aus Triest und Umgebung zu der Sezione Grotte der Società Alpina delle Giulie entnehmen ist, brachte „Nell’ottobre del 1909 un am 31. Oktober 1909 auf einem rund 15m hohen giovanotto, di nome Pietro Savini, [...] al nostro mu- Schuttkegel unterhalb des Einstiegsloches der Flie- seo un elmo di bronzo,“108 (Sticotti, 1911, 79). Savi-genhöhle106 entdeckt“ hatte (NHMW PA FAA FA ni stellte damals jedoch finanzielle Forderungen, Fliegenhöhle, Szombathy –Intendanz, Kaufantrag, die das Triestiner Museum nicht erfüllen konnte, 10. 06. 1910), sowie „37“ weitere bei Nachgrabun- weshalb der Verkauf des Bronzehelmes trotz langer gen an derselben Stelle zu Tage getretene teilweise Verhandlungen und zusätzlicher Bemühungen von „splendidamente“ erhaltene, aber auch in Fragmen- Seiten der Stadtgemeinde nicht zu Stande kam. 103 Das Österreichische Küstenland umfasste die „gefürstete Grafschaft Görz und Gradiska, die Markgrafschaft Istrien und die * reichsunmittelbare Stadt Triest mit ihren Gebieten“ (Hannak, 1906, 87) und entsprach dem geographischen Bereich, der sich vom Isonzo südwärts bis an die Küste (einschließlich Aquileia) über Monfalcone und dem Karst bis nach Triest und über ganz Istrien und den Kvarner mit den Inseln Krk, Cres und Lošinj erstreckte. 103 „Das beste Stück, das entdeckt wurde, ist ein Bronzehelm aus etruskisch-gallischer Zeit“. Alle im Text zitierten Stellen aus Archivdokumenten werden in Orthographie und Grammatik in der Originalversion wiedergegeben. 104 Josef Szombathy (1853–1943) studierte in Wien technische Chemie, Anatomie, Paläontologie sowie Mineralogie und Geologie. 1878 wurde er mit der offiziellen Dienstbestimmung für die Paläontologische Sammlung zum Assistenten am k.k. Hofmineralien- kabinett am naturhistorischen Hofmuseum ernannt. 1882 erfolgte der Übertritt in die anthropologisch-ethnographische Abteilung, wo er die Leitung der anthropologisch-prähistorischen Sammlung übernahm und 1886 zum Kustos ernannt wurde. Den Schwer- punkt seiner Forschungen bildeten Höhlenuntersuchungen in Krain und Mähren sowie Ausgrabungen eisenzeitlicher Nekropolen auf heute österreichischem Boden (u. a. Hallstatt; Frög und Willendorf), in Böhmen, Krain und im Küstenland, die er im Auftrag des naturhistorischen Hofmuseums, der Wiener Anthropologischen Gesellschaft, der Prähistorische Kommission der Akademie der Wissenschaften sowie der Zentralkommission für Denkmalpflege durchführte. Szombathy führte die Inventarisierung der Funde nach dem Prinzip der Provenienz ein und konzipierte die Präsentation des Fundmaterials nach chronologischen Gesichtspunk- ten, die für andere Museen Europas beispielgebend werden sollte. Desgleichen setzte er neue Maßstäbe bezüglich Ausgrabungs- technik und Dokumentation (Heinrich, 2003, 1–45; Brückler & Nimeth, 2001, 268f.; Filip, 1969, II, 1424). 105 Pietro Savini (1888–1973) war bereits in jungen Jahren unter den Triestiner Speläologen bekannt. Carlo Marchesetti bezeichnete ihn als „wackeren Grottenforscher“ (AÖAW PK, B33, No. 585/1910). Er war Mitglied der Società Alpina delle Giulie – Sezione Grotte und hatte auch an der Erforschung der Höhlen im Triestiner wie im angrenzenden „Klassischen Karst“ (heute Slowenien) teilgenommen (Mader, 2018, 94). 106 Mušja jama oder Jama na Prevali II, Slowenischer Höhlenkataster Nr. DZRJS 1095. 107 Zur Einschätzung des Wertes einer Summe von 2000.- Kronen, sei angeführt, dass die Tageslöhne in der Werft von San Rocco (Muggia bei Triest) 1913 zwischen 3,40 und 5,10 Kronen lagen, 1908 in Triest ein Kinderbett 25, 50, ein Topf rund 3.-, ein Kü- chenmesser 4.- und ein Leintuch 2,75 Kronen kostete. Ein Paar Schuhe kostete im selben Jahr rund 20.-, ein Anzug 185.- Kronen (Mader, 2016, 46). Der Verkauf des Helmes an das Naturhistorische Hofmuseum war ein durchaus gutes Geschäft. 108 „Im Oktober des Jahres 1909 brachte ein junger Mann namens Pietro Savini einen Bronzehelm in unser Museum.“ 185 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Abbildung 146: Bronzehelm mit Inschrift aus der Fliegenhöhle (NHMW PA Fotoarchiv, Neg. Nr. 740, 741). Abbildung 147: Josef Szombathy (1853–1943), Prähistoriker und Direktor der Prähistorischen Sammlung am k.k. naturhistorischen Hofmuseum in Wien (NHMW PA Fotoarchiv, Neg. Nr. 8616).741). Die daraufhin von Savini unter der Leitung von Josef Szombathy Ende Juli 1910 in der Fliegenhöhle begonnenen Untersuchungen wurden 1911 eben- falls mit Unterstützung der Prähistorischen Kom- mission fortgesetzt und im zweiten Jahr auch auf die nahegelegene Knochenhöhle109 ausgedehnt.110 Doch obwohl das vielversprechende Grabungs- vorhaben reiche Funde aus der späten Bronze- sowie der älteren und jüngeren Eisenzeit lieferte, musste es aufgrund Savinis unlauteren Verhaltens vorzeitig abgebrochen werden und endete schließ- lich in einem höchst unerfreulichen gerichtlichen Nachspiel. Savini hatte nämlich nicht nur Gra- bungsgelder veruntreut und beachtliche Schulden gemacht, sondern auch den Großteil des Fundma- terials unterschlagen. Im Herbst 1911 versuchte er sogar, Bronzeobjekte aus der Fliegen - und der Knochenhöhle unter falscher Provenienzangabe hinterrücks an das Antikenkabinett des k.k. kunst- historischen Hofmuseums zu verkaufen. Szombathy aber erkannte die angebotenen Stücke als Funde aus Savinis im Auftrag der Prähistorischen Kommission durchgeführten Höhlengrabungen und begab sich unverzüglich nach St. Kanzian, wo er von einem auf der Grabung tätigen Arbeiter erfuhr, dass Savini regelmäßig „nur einen Teil der Bronzefunde“ In Wien hingegen hatte Savini doppeltes Glück. Es gelang ihm nicht nur, den Helm und etliche Fund- stücke aus der Fliegenhöhle an das naturhistorische Hofmuseum zu verkaufen, sondern auch Interesse an der Fundstelle zu wecken und finanzielle Unter- stützung zur Weiterführung seiner Nachgrabungen zu erhalten. Da sich Savini als Pächter der Höhle vorgestellt hatte und auch seine Referenzen positiv erschienen, entschied die Prähistorische Kommissi- on der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften die weitere Durchforschung der Fliegenhöhle noch im selben Jahr (1910) mit 1000.- Kronen zu subventionieren. Im Gegenzug hatte sich Savini zu „verpflichten, seine Ausgrabungen unter die Kon- trolle eines von der prähistorischen Kommission namhaft gemachten Fachmannes zu stellen und die bei diesen Grabungen erzielten Funde“ ebenso wie den Grabungsbericht „der kais. Akademie der Wissenschaften zur Verfügung zu stellen.“ (AÖAW PK, B33, No.585/1910, Savini Subventionsantrag, 08. 06. 1910). 109 Okostna jama oder Skeletna jama oder Jama na Prevali I, Slowenischer Höhlenkataster Nr. DZRJS 1094. 110 Zur Geschichte der Ausgrabungen in beiden Höhlen siehe Mader (2018, 517–535). 186 DAS PRÄHISTORISCHE FUNDMATERIAL AUS DEM K.K. KÜSTENLAND Abbildung 148: Pietro Savini am Einstieg in die Fliegenhöhle (NHMW PA Fotoarchiv, Neg. Nr. P 557). für das naturhistorische Hofmuseum „reserviert und etwa von 3 Stücken je eines und zwar das bessere für sich beisei- te“ gelegt hatte (NHMW PA FAA TB SZ, 50, 20. 09. 1911). Dieser „merkwürdig unvorsichtige Akt“, wie Szombathy Savinis Vorgehen bezeichnete, führte schließlich nicht nur zur Sicherstellung von über 500 zurückbe- haltenen Funden durch die Triestiner Polizei, sondern bedeutete für Savini auch eine Strafan- zeige wegen Veruntreu- ung. Savini war jedoch keineswegs gewillt, sich den rechtlichen Kon- sequenzen zu beugen. Vielmehr stellte er finan- zielle Nachforderungen, beanspruchte einen Teil des Fundmaterials als sein Offensichtlich hatte es Savini, wie auch die ge- Eigentum, diffamierte Szombathys Ansehen durch schickte Wahl seiner Anwälte zeigt, bestens verstan- Schmähschriften in der Triestiner und der Wiener den, sich die in den Vorkriegsjahren in Triest immer Presse und beschritt seinerseits den Klageweg. In manifester werdenden Strömungen sozialistischer wie der Folge waren die Gerichte in Triest, Sessana irredentistischer Ausrichtung gegen Österreich zunut-(Sežana) 111 und Wien von November 1911 bis zu ze zu machen. Die antiösterreichische Propaganda Beginn des Jahres 1914 nicht nur mit dem Straf- fand jedoch nicht nur in der Triestiner Gerichtsge- prozess wegen Veruntreuung gegen Savini, sondern barung Ausdruck, sie blieb auch auf österreichischer auch mit zwei weiteren von Savini gegen Szomba- Seite nicht ohne Auswirkungen. Die Behörden in thy angestrengten Ehrenbeleidigungsverfahren und Wien reagierten nämlich mit Vorsicht. Sie nahmen einem Zivilprozess Savinis gegen Szombathy und auf die angespannte politische Lage Rücksicht und das k.u.k. Hofärar befasst (Mader, 1997 und 2016). erklärten die Klagen gegen Szombathy ungeachtet Die Verfahren endeten zu Ungunsten Szomba- dessen Position als Beamter und Vertreter einer öffent- thys und des naturhistorischen Hofmuseums. Savini lichen musealen Institution zur Privatsache und da die aber wurde mit der Begründung, er habe stets in Finanzierung der Höhlengrabungen vornehmlich112 gutem Glauben gehandelt, freigesprochen. Ver- durch die Prähistorische Kommission der Akademie untreuung konnte ihm daher weder vorgeworfen der Wissenschaften erfolgt war, entzog sich auch noch nachgewiesen werden und für den Fall, dass das für die Hofmuseen zuständige Hofärar jeglicher er seinen Verpflichtungen dem Hofmuseum gegen- Verantwortung. Schließlich riet man Szombathy sogar über in irgendeiner Form nicht entsprochen hätte, trotz der gegen ihn gerichteten öffentlichen Angriffe so würde es sich allenfalls um eine zivilrechtliche Savinis in der Triestiner Tageszeitung Il lavoratore – Angelegenheit, in keinem Fall jedoch um eine dem Organ der italienischen Sozialisten in Österreich Straftat handeln (Mader, 2016, 43). –, „sowohl die Pressklage über den Zeitungsartikel als 111 In Sessana (Sežana) befand sich das für St. Kanzian/Škocjan (Dane, Matavun) zuständige Bezirksgericht. 112 Ein Teil der hohen Grabungskosten wurde durch eine namhafte private Spende finanziert (Mader, 2018, 518). 187 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Abbildung 149: Knochenhöhle, Abstieg zum Eingang, Skizze von J. Szombathy (NHMW PA FAA TB SZ, 50, 33). Abbildung 150: Liste der von Savini der Antikensammlung des Kunsthistorischen Hofmuseums angebotenen Fundobjekte mit Skizzen von J. Szombathy (NHMW PA FAA FA Fliegenhöhle, 16. 09. 1911) Oberstkämmerer-Amt für vernünftiger, „den Angriff zu ignorieren“. Zwar konnte man Szombathy „die Verfol- gung des Pressdeliktes nicht verbieten”, befürchtete aber das „Versagen der chauvinistischen Geschwo- renen in Triest“ (NHMW PA FAA TB SZ, 52, 20. 06. und 02. 07. 1913). Szombathy verzichtete daraufhin gerichtlich gegen Savini vorzugehen. Eine Entschei- dung, die ihm vom Oberstkämmerer-Amt in Wien „als Verdienst“ angerechnet werden sollte (NHMW PA FAA TB SZ, 52, 05. und 07. 07. 1913), in Triest jedoch keineswegs auf ungeteilte Zustimmung stieß. Carlo Marchesetti,113 der Direktor des städtischen naturhi- storischen Museums Ferdinando Massimiliano vertrat vielmehr die Meinung, die Unterlassung einer Klage gegen Savini habe „dem Ansehen des allerhöchsten Hofes im Triester Publicum und der ganzen Altertums- forschung im Küstenlande sehr geschadet“ (NHMW PA FAA TB SZ, 52, 25. 09. 1913). die Berichtigung des Artikels zu unterlassen“, da in solchen Fällen in Triest wenig Aussicht auf Erfolg be- stehen würde und „neue ärgerliche Belästigungen” für das Hofmuseum zu erwarten wären (NHMW PA FAA, Bericht Szombathy – Intendanz 14. 06. 1912). Auch als Savini Szombathy im folgenden Jahr in der nationalliberalen satirischen Zeitschrift La Coda del Diavolo (17.–18. 06. 1913) in einem offenen Brief neuerlich mit unhaltbaren Anschul- digungen konfrontierte, hielt es das vorgesetzte 113 Carlo de Marchesetti (1850–1926) wurde in Triest geboren, studierte in Wien Medizin (1869–1874) und praktizierte nach seiner Promotion vorübergehend als Schiffsarzt. 1876 wurde er zum Direktor des Civico Museo di Storia naturale Ferdinando Massimi- liano in Triest bestellt, wo er seine Interessen und Tätigkeit in den Bereichen Botanik und Paläoethnologie voll entfalten konnte. Marchesetti beschrieb die Flora der Julischen Alpen und des Küstenlandes und trat vor allem durch seine zum Teil gemeinsam mit Josef Szombathy ausgeführten Ausgrabungen am Hallstattzeitlichen Gräberfeld von Santa Lucia (Most na Soči), die Untersu- chungen der Höhlen im Triestiner Karst und die Erforschung und Beschreibung der Castellieri im Küstenland (Istrien und Friaul) als international anerkannter Prähistoriker hervor. Marchesetti war seit 1887 auch Korrespondent der k.k. Zentralkommission für Denkmalpflege (Brückler & Nimeth, 2001, 167; Alberti, 1994, 87–113; Dolce, 1994, 79–85; Mader, 1994, 149–166). 188 DIE FRAGE DER FUNDZUGEHÖRIGKEIT „[...] quegli avanzi preistorici, Der Wunsch oder vielmehr die Forderung nach che sono destinati a rimanere in terre nostre, dem Verbleib archäologischer Funde an Ort und ai quali appartengono.“ Stelle aber war bereits lange zuvor laut geworden. (Savini, 1913) Vor allem während der zweiten österreichischen Herrschaft im Küstenland nach dem Napoleoni- In seinem 1913 veröffentlichten offenen Brief schen Intermezzo (1805–1813) der illyrischen Pro-hatte Savini nicht nur die Behauptung aufgestellt, vinzen mehrten sich die Spannungen zwischen der das naturhistorische Hofmuseum würde die österreichischen Obrigkeit und der italophilen bzw. prähistorischen Sammlungen durch Fundstücke „italienischsprachigen“117 Bevölkerung zusehends. bereichern, derer er von Szombathy auf betrüge- Spannungen, die nicht auf den politisch – admini- rische Weise beraubt worden war,114 sondern auch strativen Bereich beschränkt blieben, sondern auch unmissverständlich darauf hingewiesen, dass diese in kulturellen Belangen spürbar wurden. prähistorischen Objekte dazu bestimmt wären, „in Dementsprechend wurde der seit 1876 als terre nostre, ai quali appartengono“ zu verblei- Gymnasiallehrer in Triest ansässige Ludwig Karl ben 115 (Savini, 1913). Damit hatte er auch gezielt Moser118 wegen seiner in Istrien und dem Triesti-den Umstand ins Treffen geführt, dass Fundmaterial ner Karst mit finanzieller Unterstützung aus Wien aus Ausgrabungen, die von österreichischer Seite durchgeführten Ausgrabungen 1887 in der in Triest finanziert wurden, in der Regel den Sammlungen erscheinenden Tageszeitung Il Cittadino als „fore-des naturhistorischen Hofmuseums in Wien einver- stiero“ bezeichnet und der Mitbeteiligung an der leibt wurden. Ein Vorgehen, dass die Gemüter er- „sistematica spogliazione del paese“ bezichtigt. hitzte und in national ausgerichteten italienischen Obwohl oder gerade, weil das naturhistorische Kreisen Triests und Istriens als imperialistische Hofmuseum in Wien als Bestimmungsort des Geste und absichtlicher Entzug ihrer, für das eigene Fundmaterials bekannt war, beklagte man mit der Geschichtsbewusstsein bedeutenden archäologi- Begründung, dass man „davvero“ nicht wisse, „con schen Objekte angesehen wurde. qual diritto un individuo qualunque possa spogliare Dabei spielte es für Savini auch keine Rolle, a mano a mano una provincia di oggetti a lei per-dass er während der Verkaufsverhandlungen mit tinenti, per spedirli altrove“ an dieser Stelle auch dem Triestiner Antikenmuseum selbst keine Rück- das Fehlen einer gesetzlichen Handhabe, die die sicht auf den endgültigen Verbleib des Helmes aus Ausfuhr von „oggetti antichi“ ohne Ermächtigung der Fliegenhöhle genommen hatte. Ihm ging es durch den Istrischen Landesausschuss verbieten lediglich um die Erzielung eines möglichst hohen würde119 (CMStNTS Moser, Il Cittadino, Anno Gewinnes, weshalb er auch die in Triest gebotene XXII/43, Trieste 19.–20. 02. 1887). Summe ausschlug. Eine Summe, die, wie Sticotti Wenige Jahre zuvor hingegen hatte sich Moser anmerkte, zwar nicht „al valore dell’oggetto per seinerseits bitter über die „Pisinoten“, die „be-sè stesso“ entprach, aber dennoch „rilevantissima“ kanntermaßen ärgsten Italianissimi“ beschwert, war und sich nur durch den Wunsch, den Helm die im September 1883 „plötzlich“ auf seiner im für das „patrimonio storico della regione“116 zu Auftrag der Prähistorischen Kommission durchge-sichern, rechtfertigen ließ (Sticotti, 1911, 79). führten Ausgrabung auf dem Gräberfeld unterhalb 114 „aumentare le proprie raccolte con oggetti che da voi mi vennero rubati e truffati.“ 115 Die Funde waren dazu bestimmt, “in unserem Land zu bleiben, dem sie auch gehören“. 116 Die „ganz bedeutende“ Summe entsprach zwar nicht „dem eigentlichen Wert des Objektes“, aber Sticotti konnte sie mit „unse- rem Wunsche“ rechtfertigen, den Helm für das „historische Erbe unserer Region“ zu sichern. 117 „Italienisch“ steht hier als Oberbegriff für die in Istrien gesprochenen, historisch begründeten Idiome. 118 Ludwig Karl Moser (1845–1918) studierte in Wien Naturwissenschaften und legte 1870 die Lehramtsprüfung für Naturgeschichte, Mathematik und Physik ab. 1876 kam er nach Triest, wo er bis zu seiner Pensionierung (1904) am Staatsgymnasium unterrichtete und im Karst speläologischen Forschungen (Der Karst und seine Höhlen, 1899) nachging, aber auch prähistorische Ausgrabun- gen im Auftrag der Prähistorischen Kommission, der Wiener Anthropologischen Gesellschaft und der k.k. Zentralkommission für Denkmalpflege, der er seit 1890 als Korrespondent angehörte, unternahm (Vermo, Servola, Theresienhöhle) (Rupel, 2012, 31–62; Flego & Župančič, 2012, 127–199; Mader, 2002, 17–23; Mader, 2012, 111–125). 119 Moser wurde als „Fremder“ bezeichnet, der sich an der „systematischen Ausplünderung des Landes“ beteiligte. Man beklagte die Ausfuhr „antiker Objekte“ ohne Ermächtigung durch den Landesausschuss, da man „wirklich“ nicht wisse „mit welchem Recht irgendjemand Dahergelaufener Stück um Stück eine Provinz ausplündere, um die ihr zugehörigen Gegenstände irgendwohin zu schicken.“ 189 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Abbildung 151: Karl Ludwig Moser (1845–1918), Höhlenforscher und Ausgräber (Mader, 2018, 86, Abb. 22). Abbildung 152: Funde aus dem Gräberfeld von Vermo, Grabung Moser 1883, Zeichnungen von K. Moser (Mader, 2018, 560, Abb. 5). jedoch durchaus den Resultaten seiner Untersu- chungen, in deren Verlauf120 er innerhalb von zwei Wochen 100 Brandbestattungen mit Beigaben der älteren Eisenzeit aufdecken konnte. Moser sollte jedoch nicht nach Vermo zurückkehren. Unmittelbar nach Abschluss seiner Arbeiten setzte Andrea Amoroso,121 Begründer der Società Istriana di Archeologia e Storia Patria und des Museo Ar- cheologico Provinciale in Parenzo (Poreč, 1884), die Grabungen mit Unterstützung des Istrischen Landesausschusses fort und deckte rund 70 weitere Brandbestattungen auf. Mosers Zorn richtete sich damals nicht nur gegen Amoroso. Er sah auch in Carlo Marchesetti einen Konkurrenten. „Der Triester Museal-Vorstand streckt natürlich seine Fühler jetzt auch über das Gebiet von Triest und Littorale aus“ berichtete er nach Wien und verdächtigte Marchesetti sogar von Vermo (Beram) erschienen waren, sich alles „zeigen und erklären“ ließen und dann „grollend“ heimgingen. Die „Pisinoten“ waren „Dr. Amoroso von Parenzo mit einem großen Anhange“, die, wie Moser erfahren hatte, „hochwolweisen Rath“ hiel- ten, „wie man mir das Graben verbieten könne“ und schließlich übereinkamen, dem Grundbesitzer „100 Fl. anzubieten damit er mich im nächsten Jahre nicht mehr graben lasse, auf daß diese praeh. Funde ja nicht nach Wien kommen“ (NHMW PA FAA PK, Moser-Hochstetter, Vermo bei Pisino, 12. 09. 1883). Sehr verärgert reagierte Moser auch auf Amorosos „dumme Frage“, warum er weitergraben lasse, wenn er „immer dasselbe“ finden würde. Mosers Erwiderung, vielmehr „jeden Augen- blick“ auf „Etwas Anderes“ zu stoßen, entspricht 120 Zu Mosers Forschungen in Vermo siehe Mader (2018, 554–569). 121 Andrea Amoroso (1829–1910) stammte aus Istrien, studierte Ius in Graz, war in Poreč (Parenzo) als Rechtsanwalt tätig, aber auch als Abgeordneter im Istrischen Landtag aktiv und setzte sich für den Anschluss Istriens an Italien ein. Unter Pietro Kandlers (1805–1872) Einfluss begann er sich für Urgeschichte und frühchristliche Archäologie zu interessieren, erforschte in Istrien die eisenzeitlichen Nekropolen von Pizzughi (Picugi) und Vermo (Beram) sowie die römischen Tempel- und Villenanlagen bei Paren- zo und führte Untersuchungen in der Euphrasius Kathedrale (Poreč) durch. Amoroso rief die, unter seinem Vorsitz stehende So- cietà Istriana di Archeologia e Storia Patria ins Leben und gründete 1884 das Museo Archeologico Provinciale in Parenzo, dessen Direktion er ebenfalls inne hatte. Ab 1884 war Amoroso auch Korrespondent der k.k. Zentralkommission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale im Küstenland (Matijašić, 2005, 11–12; Brückler & Nimeth, 2001, 9). 190 DIE FRAGE DER FUNDZUGEHÖRIGKEIT Abbildung 153: Carlo de Marchesetti (1850–1926) Botaniker, Prähistoriker und Direktor des Naturhistorischen Museums in Triest (Foto: Civico Museo d’Antiquità „J. J. Winckelmann“ Trieste). hinter Amorosos Er- Brandgräber, die sich scheinen auf seiner allerdings in so geringer Ausgrabung in Vermo Tiefe befanden, dass zu stecken. Zudem der Zustand der Urnen warf er ihm vor, dass und Beigaben gelitten „Nichts“ an Funden hatte und etliche Funde „hinauskommen“ dürfe. lediglich als Fragmente „Alles muß im Lande geborgen werden konn- bleiben, wenn es auch ten (Marchesetti, 1883, noch so schlecht und 2f.). mangelhaft verwahrt Erwähnenswert in wird.“ (NHMW PA FAA Hinblick auf Verbleib PK, Moser – Hoch- und Bedeutung von stetter, Triest, 09. 12. prähistorischen Funden 1883). als regionales Kultur- Damit aber hatte erbe ist Marchesettis Moser zweifellos Un- eindringlicher Aufruf recht.122 Nicht nur, am Ende seines Berichts dass Marchesetti als über die Ausgrabungen Museumsdirektor mit in Vermo: „È sommo Fundstücken umzuge- tempo, se non vogliamo hen wusste, befand er arrivar troppo tardi, sich im Falle von Vermo che anche da noi si Amoroso gegenüber pensi a dissotterrare selbst im Hintertreffen. il nostro passato, ed a Die Konkurrenz blühte creare il santuario in auch zwischen Triest cui possano conservarsi und Istrien. Als nämlich unite le reliquie degli Marchesetti im Herbst avi nostri“.123 Unter 1883 ebenfalls in Ver- „santuari dedicati alla mo graben wollte, fand scienza“124 aber verstand er das Grundstück, auf er nichts anderes als „mu- dem zuvor Moser gegra- sei regionali“. Eine der- ben hatte, von Amoro- artige Institution fehlte so, der sich bereits die bisher in Triest, weshalb alleinigen Grabungsrechte gesichert hatte, besetzt. die prähistorischen Funde im naturhistorischen Marchesetti der mit Unterstützung der Triestiner Museum verwahrt wurden. Marchesetti forderte Società Adriatica di Scienze Naturali die wenigen daher, „È sommo tempo, che Trieste, città che infin in seinem Museum befindlichen Funde von Vermo de‘ conti è la capitale della intera provincia delle vermehren wollte, musste daher sein Glück in der Alpe Giulie, legata coi vincoli di origine, di razza, benachbarten Umgebung suchen, stieß aber erst di lingua, di civiltà coll’Istria e con buona parte del nach mehreren unergiebigen Versuchen auf weitere Goriziano, [...] alzi entro le sue mura il delubro, 122 Das Verhältnis zwischen Moser und Marchesetti war äußerst angespannt, da Moser Marchesetti gegenüber mehrmals vorgegeben hatte, im Namen des Naturhistorischen Museums in Wien aufzutreten, um sich Einsicht in Fundmaterial und Forschungsergebnisse zu verschaffen. Er hatte aber nie einen derartigen Auftrag erhalten und geriet dadurch in Verdacht, Informationen für eigene Zwecke zu verwerten. Tatsächlich hatte Moser anlässlich eines Besuches bei Marchesetti Fun- de aus Vermo gesehen und keinen Augenblick gezögert, den Obmann der Prähistorischen Kommission, Ferdinand von Hochstetter, davon zu berichten, der daraufhin die Ausgrabungen unter Mosers Leitung beschloss (Mader, 1996, 151; Mader, 2012, 122). 123 „Es ist höchste Zeit, wenn wir nicht zu spät kommen wollen, dass man auch bei uns daran denkt, unsere Vergangenheit aus- zugraben und eine Pilgerstätte zu schaffen, in der wir die Reliquien unserer Vorfahren gemeinsam aufbewahren können.“ 124 „der Wissenschaft gewidmete Pilgerstätten“. 191 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Abbildung 154: Schreiben von A. Amoroso an M. Hoernes vom 23. 03. 1890 (NHMW PA FAA FA, Villanova). che debba conservare le memorie del nostro pas- der italienischsprachigen Bevölkerung gegen sato dagl’ insulti del tempo, dalle violazioni degli Österreich bestärkt und diesbezügliche Konflikte estranei“125 (Marchesetti, 1883, 29f.).126 nicht nur auf politischer Ebene ausgetragen werden. Derartige Äußerungen und Begebenheiten er- Eine Zeit, die jedoch auch Widersprüche offenbar- öffnen authentische Einblicke in die kulturellen te und keineswegs nur von nationalen Differenzen, wie wissenschaftlichen Verhältnisse des südli- Ressentiments, gegenseitigem Misstrauen, von chen Küstenlandes während des letzten Drittels Rivalität und Konkurrenz gezeichnet war, sondern des 19. und zu Beginn des 20. Jhs., zu einer Zeit, auch von weltoffener Haltung, von fruchtbarem in der das Konzept des Vielvölkerstaates durch Austausch und gelungener Zusammenarbeit. nationale Selbständigkeitsbestrebungen mehr Dass man mit den „Italianissimi“ auch durch- und mehr in Frage gestellt wird, die Einigung aus positive Erfahrungen machen konnte und sie Italiens und der Irredentismus die Opposition nicht immer eifersüchtig über „ihre“ aus Istrien 125 „Es ist höchste Zeit, dass Triest, die Stadt, die eigentlich die Hauptstadt der gesamten Provinz der Alpi Giulie darstellt und in ihrem Ursprung, Rasse, Sprache und Kultur mit Istrien und zu einem guten Teil mit dem Gebiet von Görz verbun- den ist, innerhalb seiner Mauern einen Tempel errichtet, der die Erinnerungen unserer Vergangenheit vor den Schmähun- gen der Zeit und den Schändungen durch Fremde bewahrt.“ An dieser Stelle fügte Marchesetti als Fußnote den erst kürz- lich (1879) im Korrespondenzblatt der deutschen Gesellschaft für Anthropologie veröffentlichten Vorschlag der deutschen Prähistorikerin, Kustodin und späteren Direktorin des Kieler Museums, Johanna Mesdorf (1828–1909), an, wonach alle Museumsdirektoren dazu verpflichtet sein müssten, keine Funde anzukaufen, die nicht aus dem eigenen Land stammten, ohne vorher den für den Fundort zuständigen Museumsdirektor davon verständigt zu haben (Marchesetti, 1883, 30). 126 Angesichts des damals florierenden Handels mit prähistorischen Objekten, die häufig aus privaten wie Raubgrabungen stammten, ist Marchesettis Wunsch nach einem Regionalmuseum auch unter dem Aspekt des Denkmalschutzes zu sehen. Zur Geschichte der Denkmalschutzbestimmungen in der Habsburgermonarchie siehe Brückler (1991). 192 DIE FRAGE DER FUNDZUGEHÖRIGKEIT Abbildung 155: G. Cappellaris Geschenk an die Prähistorische Sammlung 1891: Fundstücke aus Gromazzi, Torrini, Baredini, Smergo und Pedrola in Istrien (NHMW PA FAA, Inventar 8). stammenden Bodenfunde wachten, bestäti- gen die von Moriz Hoernes127 im Auftrage der Wiener Anthropologischen Gesellschaft 1890 und 1892 durchgeführten Ausgra- bungen am Castelliere von Villanova bei Verteneglio (Nova Vas bei Brtonigla). 128 Ich habe viele gute Verbindungen ange- knüpft u. viele Leute zu Freunden, für alle Ewigkeit gewonnen. Selbst notorische Italianissimi haben nichts dagegen, wenn die Sachen nach Wien kommen. Nur soll man sich für das Land interessieren, u. das thue ich nach Kräften. Aber man muß 1/2 oder 1/1 Italiener sein um hier durchzukommen u. ich bestrebe mich im Schweiße meines Angesichtes, meine deutsche Nationalität abzulegen (NHMW PA FAA FA Vermo, Hoernes – Szombathy, Verteneglio, 02. 11. 1890), schilderte Hoernes, der bereits im Herbst 1889 mit seinem Vortrag in der Wiener Anthropologischen Gesellschaft über die Neuesten prähistorischen Funde in Istrien 129 Interesse gezeigt und bei dieser Gelegenheit auch Amorosos Resultate der Ausgrabungen von Pizzughi vorgestellt hatte, seine in Ver- teneglio gewonnenen Eindrücke Anfang No- vember 1890 in einem Brief an Szombathy. Tatsächlich hatten Amoroso und die So- cietà Istriana di Archeologia e Storia patria nichts dagegen einzuwenden hatten, dass das von Hoernes ergrabene Fundmaterial dem „k.k. naturhistorischen Hofmuseum 127 Moriz Hoernes (1852–1917) ging nach dem Studium der klassischen Philologie an der Universität Wien nach Berlin, wo er sich der klassischen Archäologie zuwandte. Nach seiner Rückkehr inskribierte er als außerordentlicher Hörer am Archäologisch – epigraphischen Seminar und schloss sein Studium 1878 mit dem Doktorat ab. Im Juni 1885 trat er als Volontär in die anthropologisch-ethnographische Abteilung des naturhistorischen Hofmuseums ein und nahm an den Arbeiten zur Aufstellung der neugeschaffenen prähistorischen Sammlung teil. 1892 habilitierte sich Hoernes mit einer Arbeit über die Gräberfelder an der Wallburg „Grad“ von St. Michael (Šmihel) bei Adelsberg (Postojna) in Krain, wurde jedoch erst 1899 unter Beibehaltung seiner Position als Kustosadjunkt (seit 1897) am Hofmuseum zum außerordentlichen Professor ernannt. 1911 erfolgte die Berufung zum Ordinarius. Hoernes war somit der erste Inhaber eines Lehrstuhles für Prähistorische Archäologie in Mitteleuropa. Nach anfänglich reger Ausgrabungstätigkeit wurde die theoretische Auseinandersetzung mit der Urgeschichte Schwerpunkt seiner Forschungen, aus der seine umfangreichen Monographien über den diluvialen Menschen in Europa (1903), die Natur- und Urgeschichte des Menschen (1909) und Die Urgeschichte der bildenden Kunst in Europa von den Anfängen bis um 500 v. Chr. (1898, 1915) entstanden. In seiner Funktion als wissenschaftlicher Konsulent erwarb sich Hoernes auch große Verdienste um die archäologische Erforschung Bosniens und der Herzegovina. Hoernes war Konservator (1900) und Mitglied der k.k. Zentralkommission für Denkmalpflege (1910) und wurde 1916 zum korrespondierenden Mitglied der kaiserlichen Akademie der Wissen- schaften ernannt (Mader, 2017 und 2018, 79f.). 128 Zur Geschichte der Ausgrabungen siehe Mader (2023, 259–276). 129 Der Vortrag fand im Rahmen der 7. Ausschusssitzung der Wiener Anthropologische Gesellschaft am 12. November 1889 statt (Hoernes, 1889). 193 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Abbildung 156: Moriz Hoernes (1852–1917), Prähistoriker und Inhaber der ersten Lehrkanzel für Prähistorische Archäologie (Universität Wien) im deutschsprachigen Raum (NHMW PA Fotoarchiv, Neg. Nr. 7118a). von Verteneglio gesammelte Fundstücke“131 als Geschenk (Hoernes, 1894, 155). Nicht ohne Stolz über das Interesse einer so ehrwürdigen Institution, wie jener des naturhisto- rischen Hofmuseums, bekundete Cappellari auch seine Bereitschaft, Hoernes im Falle eventueller künftiger Grabungen als stets „fedele e pronto esecutore dei suoi ordini“,132 zur Verfügung ste- hen zu wollen, und betonte voller Enthusiasmus, welche „soddisfazione morale“ es ihm bereiten würde, gemeinsam mit Hoernes und anderen „illustri personaggi“ des Hofmuseums „la densa nebbia“ zu lüften, „che avvolge il nostro lonta- nissimo passato a specie quello dell’Istria mia diletta e del mio paese natio“133 (NHMW PA FAA FA Villanova, Cappellari – Hoernes, Fiume, 16. 11. 1890). Moriz Hoernes war es offensichtlich gelungen durch persönlichen Einsatz und Einfühlungsver- mögen ein kollegiales auf gemeinsamen wissen- schaftlichem Interesse basierendes Verhältnis gegenseitiger Wertschätzung aufzubauen. Auf diese Weise konnte er selbst die „Italianissimi“ zugute kommen“ sollte, und durch „die Freund- davon überzeugen, dass sein Grabungsvorhaben lichkeit des Herrn Cappellari“130 erhielt die kein Konkurrenzunternehmen darstellte, sondern Prähistorische Sammlung 1891 zusätzlich „einige vielmehr neuen Erkenntnissen zur Urgeschichte kleinere, von dem Genannten in der Umgebung Istriens dienen sollte. 130 Der aus Villanova (Nova Vas) stammende Lehrer Giovanni Cappelari hatte auf dem Castelliere bereits in den Jahren 1888–1889 für das Museo Archeologico Provinciale in Parenzo und die Società Istriana di archeologia e storia patria „theilweise“ Ausgrabungen durchgeführt (Mader, 2023, 267). 131 Die Funde stammen aus Smergo, Baredine, Turini, Gromazzi und Pedrola. 132 Cappellari versicherte, Hoernes werde in ihm „einen treuen und stets bereiten“ Ausgräber finden, für den es „stets eine Ehre sein werde“, dessen „Anordnungen“ zu folgen. 133 Cappellari beteuerte welche „moralische Befriedigung“ es ihm bedeuten würde, gemeinsam mit Hoernes „den dichten Nebel“ zu lüften, „der unsere weit entfernte Vergangenheit, im speziellen Istrien und meinen Geburtsort umhüllt“. 194 DIE JUNGE WISSENSCHAFT „La scienza degli analfabeti.“ bezog in ihre Methodik auch Charles Darwins jüngste (Szombathy, 1917, 145) Erkenntnisse und biologisches Evolutionskonzept136 ein. Als zweites den Beginn der neuen Ära charakteri- Neue Erkenntnisse waren jedoch umso bedeu- sierendes Ereignis wird die Entdeckung der Pfahlbauten tender, als die Urgeschichtsforschung oder prähi- im Zürichsee im Jahre 1854 angesehen.137 Mit den storische Archäologie zu jener Zeit eine noch junge Pfahlbauten und deren Fülle an ungewöhnlich gut er- und in Entwicklung befindliche Disziplin war, die haltenen alltäglichen Gebrauchsgegenständen war ein anfänglich sogar als „scienza degli analfabeti“ ver- aus dem Leben des urzeitlichen Menschen herrühren- spottet wurde, da sie im Gegensatz zur klassischen des Fundrepertoire auf den Plan getreten, das bisherige Archäologie über keine schriftliche Quellen verfügt lediglich aufgrund von Grabfunden unternommene und sich ausschließlich auf Bodenfunde stützt. Versuche zu Rekonstruktion und Darstellung prähistori- Ihr „offizielles Geburtsjahr“ wird allgemein mit scher Kulturen ganz wesentlich bereicherte. 1836 angegeben (Trachsel, 2008, 21), dem Jahr, in Damit war der Mensch noch mehr in den Mit- dem der Dänische Altertumsforscher und Kurator telpunkt des wissenschaftlichen Interesses gerückt. des Museums Nordischer Altertümer in Kopen- Ein Interesse, das gleichermaßen dessen physischer hagen, Christian Jürgensen Thomsen,134 das sog. wie kultureller Entwicklung galt, weshalb die Ur-„Dreiperiodensystem“, die erste chronologische geschichtsforschung anfänglich auch dem „weiten Gliederung der Urgeschichte, veröffentlichte. Kreise“ (Hoernes, 1892, 41) der Anthropologie Mit der Überwindung von Georges Cuviers Kata- zugeordnet wurde, die neben der physischen oder strophentheorie und der Bestätigung des hohen Alters biologischen Anthropologie und der Prähistorie der Menschheit durch die Anerkennung des eiszeit- auch die Ethnologie umfasste, von der man sich lichen Menschen um die Mitte des 19. Jhs135 trat die über das Studium sogenannter „primitiver“ Völker Urgeschichtsforschung in eine moderne von neuesten Aufschluss über die kulturelle Entwicklung des Erkenntnissen der Naturwissenschaften, insbesondere Menschen erwartete. Dem entsprechend wurde der Geologie und Paläontologie, geprägte Phase. Sie 1865 auf der zweiten außerordentlichen Versamm- übernahm aber nicht nur deren auf Stratigraphie und lung der Società Italiana di Scienze Naturali138 Leitfossilien basierenden Datierungsmethode, sondern in La Spezia auch der Terminus paleoetnologia139 134 Thomsen (1788–1865) wurde 1816 zum ersten Kurator in der Geschichte des Museums Nordischer Altertümer in Ko- penhagen bestellt und gleichzeitig beauftragt, die archäologischen Funde, die aufgrund eines Erlasses des dänischen Königs Frederik VI. (1807) aus ganz Dänemark nach Kopenhagen gebracht worden waren, zu sortieren und eine Dauer- ausstellung für das Museum vorzubereiten. 1836 erschien Thomsens Ledetraat til Nordisk Oldkyndighed, der ein Jahr später in deutscher Übersetzung als Leitfaden zur Nordischen Alterthumskunde, vorlag und die erste, unabhängig von historischen Fakten lediglich aufgrund des vorhandenen archäologischen Materials, entstandene Gliederung der Ur- geschichte beinhaltet. 135 1859 hielt Joseph Prestwich (1812–1896) vor der Royal Society in London einen Vortrag über die Occurrence of Flint Implements associated with the Remains of Animals of Extinct Species und 1863 erteilte Charles Lyell (1797–1875) mit der Veröffentlichung seines Werkes The Geological Evidences of the Antiquity of Man dem sintflutgläubigen Katastrophismus die endgültige Absage. 136 1859 veröffentlichte Charles Darwin (1809–1882) The Origin of Species, dem 1871 sein Werk über die Abstammung des Men- schen „Descent of Man“ folgen sollte. 137 Ferdinand Keller (1800–1881) gilt als eigentlicher Begründer der Schweizer Urgeschichtsforschung (Filip, 1966, I, 586). Seine Interpretation der Pfahlbauten als Überreste pfahlgetragener, permanent im Wasser befindlicher Dörfer aus „keltischer“ Zeit (Speck, 1981, 104) löste intensive, weit über die Grenzen der Schweiz hinausreichende Nachforschungen vor allem in den Seen des alpinen Bereiches aus und führte zu zahlreichen Neuentdeckungen. 138 Die Gesellschaft wurde 1855 in Mailand als österreichische Initiative im Zuge der Einrichtung der k.k. Geologischen Reichsanstalt in Wien als Società geologica gegründet (Zocchi, 2010, 1). 139 Der Terminus „Paletnologia“ ist in Italien heute noch gebräuchlich. 195 MED BENETKAMI IN DUNAJEM eingeführt, der, wie der französische Prähistori- d'Anthropologie et d'Archéologie préhistoriques zu ker Gabriel de Mortillet140 definierte, „l’étude de einem außergewöhnlichen Ereignis wurde. Er führ- l’origine et du développement de l’humanité en te nicht nur die renommiertesten Forscher (siehe dehors des documents historiques“ (Mortillet & Mader, 2018, 17)142 zusammen, sondern spiegelte Mortillet, 1900, 2) bezeichnete. in den zahlreichen Vorträgen auch den damaligen Das Interesse am urzeitlichen Menschen gipfelte Forschungsstand der prähistorischen Archäologie schließlich in der Pariser Weltausstellung von 1867. wider. „C’est la première fois que les temps préhistoriques Obwohl Hallstatt143 als prähistorische Fund-se manifestent d’un manière solennelle et généra- stätte zu diesem Zeitpunkt bereits internationale le“, schrieb Mortillet in seinem zur Weltausstellung Bedeutung erlangt hatte und „la première époque verfassten Führer Promenades préhistoriques a du fer“ ganz selbstverständlich mit „époque l’Exposition universelle, der die Besucher durch die d’Hallstatt“ (Mortillet, 1867; Congrés 1868, 130) „Galerie de l’histoire du travail“ begleiten sollte, gleichgesetzt wurde, war Österreich damals in an deren Beginn die prähistorischen Objekte der Paris noch nicht vertreten. Das sollte sich jedoch bedeutendsten Fundstellen Europas versammelt auf der Wiener Weltausstellung von 1873 ändern, waren. Die erstmalige Präsentation der ältesten in deren Rahmen erstmals prähistorische Funde aus Zeugnisse menschlichen Schaffens wurde zu einem verschiedenen Teilen der Habsburgermonarchie „un triomphe complet!! […]“ (Mortillet, 1867, ausgestellt wurden und vom regen Aufschwung der 184f.),141 in dessen Licht auch der gleichzeitig in Urgeschichtsforschung auf österreichischem Boden Paris abgehaltene zweite Congrès international Zeugnis ablegten. 140 Gabriel de Mortillet (1821–1898) stammte aus Meyon bei Grenoble und studierte neben Maschinenbau auch Geo- logie und Paläontologie. Er war überzeugter Atheist und Republikaner und musste, nachdem er an der Revolution von 1848 teilgenommen hatte, ins Exil in die Schweiz, wo er im Bahnbau tätig war und die Bauarbeiten in Italien für Aus- grabungen nützte, wodurch er auch großen Anteil an der frühen Entwicklung der italienischen Urgeschichtsforschung hatte. Seine Werk über Die Spuren früher Menschen in der Lombardei (1860) und Die Existenz fossiler Menschen in der Eiszeit (1861) machten ihn in Fachkreisen bekannt und berühmt. Nach der Rückkehr nach Frankreich (1863) avancierte er zum führenden französischen Prähistoriker, war 30 Jahre Direktor des Musée gallo-romaine (heute Musée d’archéo- logie nationale) in St.- Germain-en-Laye (seit 1868) und bekam 1878 eine Professur an der Ecole d’Anthropologie in Paris (Junghans, 1987). 141 Geschätzte 11–15 Millionen besuchten die Weltausstellung (Kretschmer, 1999, 290). 142 Von italienischer Seite waren Pelegrino Strobel (1821–1895) und Antonio Stoppani (1824–1891) vertreten. Vgl. Barnabò Brea & Mutti (1994). 143 Nachdem in Hallstatt im November 1846 bei Schotterarbeiten im Hochtal des Salzberges ein Skelett mit Beigaben aus Bronze zu Tage gekommen war, konnte Johannes Georg Ramsauer (1795–1874), Bergmeister der k.k. Salinenverwaltung in Hallstatt, im Laufe von 17 Jahren 980 Gräber aufdecken (Mader, 2018, 18). 196 PRÄHISTORISCHE FORSCHUNGEN IM ÖSTERREICHISCHEN KÜSTENLAND „ il ponte tra l’Oriente e l’Occidente.“ k.k. naturhistorische Hofmuseum und die Prähisto- (Marchesetti, 1883, 28) rische Kommission der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften sowie die Wiener Anthropologi- Es ist keineswegs verwunderlich, dass auch das sche Gesellschaft als private Einrichtung. österreichische Küstenland zum Hoffnungsgebiet prähistorischer Forschungen wurde. Vor allem erwartete man hier, „Bindeglieder zwischen den Die k.k. Zentralkommission für Denkmalpflege mitteleuropäischen, den italischen und griechi- schen Funden gewinnen zu können“ (NHMW PA Aus der „Nothwendigkeit einer umfassenden FAA PK, Szombathy Planung, 1891). Dies galt ins- Fürsorge zur Erhaltung der Bau-Denkmäler im besondere für Istrien, das wegen seiner speziellen österreichischen Kaiserstaate“ entstand Ende Lage als „eine Art Anhängsel des Ostalpenlandes“, Dezember 1850 die k.k. Central Commission zur das „in das Meer vorspringend, welches Italien Erforschung und Erhaltung der Bau Denkmäler von der Balkanhalbinsel trennt, [...] allen Ein- (ÖStA AVA, H. M. Präs. 3184/1850, 31. 12. 1850). flüssen zugänglich“ ist, „welche von ältester Zeit Sie wurde jedoch erst 1853 aktiv und – nachdem an auf die culturelle Entwicklung der Länder um schon kurz nach ihrer Gründung die Einschränkung den Nordrand der Adria bestimmend eingewirkt auf Baudenkmale beanstandet wurde – 1872 zur haben“. Daher dürfe man hier, wie Moriz Hoer- „k.k. Zentralkommission für Erforschung und Er- nes feststellte, auch „Funde gewärtigen, welche haltung der Kunst-und historischen Denkmale“145 das Bild der in jüngster Zeit so vielfach studirten umgeformt. Aufgrund des neuen Statuts (1873) war und erörterten archaischen Cultur Südosteuropas sie nunmehr dazu berufen, „die Denkmale unserer mit neuen, interessanten Zügen bereichern“ und Vorfahren und der einzelnen Volksstämme allge-„durch die nahe Berührung mit wohlbekannten mein bekannt zu machen und zur Ehre derselben Funden aus Krain und dem Küstenlande, sowie aus vor Vernichtung und Verderbniss zu bewahren“. dem östlichen Oberitalien ein vertrautes Gesicht“ Außerdem wurde ihr Tätigkeitsbereich auf soge- (Hoernes, 1889, [191]) zeigen. Eine Erwartung, die nannte bewegliche Denkmale, zu denen nun auch auch Marchesetti teilte, und umso mehr bedauerte, archäologische Funde, Kunstwerke und Archivalien „quanto scarse sono le notizie de’primi popoli zählten, erweitert. Gleichzeitig wurde sie zur Ver-che abitarano l’Istria“, einem Land, das seit jeher besserung der Kommissionsarbeit in drei Sektionen als „ponte tra l’Oriente e l’Occidente“ diente, unterteilt, wovon sich die Sektion I. auf „Objekte während die „regioni a noi contermini, hanno una der prähistorischen Zeit und der antiken Kunst storia bella, multiforme, che ci parla eloquente (Monumente, Geräthe etc.)“ bezog (Semetkowski, dai tumuli, dalle palafitte, dalle urne, chi giorno 1959, 543–552; Brückler, 2020). per giorno vanno dissotterandosi“144 (Marchesetti, Eine weitere, grundlegende Reform146 erfuhr 1883, 28f.). Es galt daher, die Untersuchungen zur die Zentralkommission 1911 durch die Einführung Erforschung der Urgeschichte auch im Süden der eines neuen, von Kaiser Franz Josef I. am 31. österreichischen Reichshälfte zu intensivieren. Juli 1911 genehmigten Statuts, dessen Urheber der am 22. Jänner 1910 zum Protektor ernannte Erzherzog Franz Ferdinand147 war. Selbst leiden- Wer gräbt im Küstenland? schaftlicher Sammler von Kunst und Antiquitäten hatte Franz Ferdinand der Zentralkommission in Von österreichischer Seite waren im Bereich des der Vergangenheit bereits wiederholt „Unfähigkeit k.k. Küstenlandes vier Institutionen mit prähisto- [...] zur Erhaltung der alten Denkmäler“ (zitiert rischen Forschungen befasst: drei staatliche, wie nach Hoffmann, 1994, 51f.) vorgeworfen. Das die k.k Zentralkommission für Denkmalpflege, das sollte sich nun durch die Einrichtung des k.k. 144 „wie wenig wissen wir über die ersten Völker, die Istrien bewohnten“, einem Land das seit jeher als „Brücke zwischen Orient und Okzident“ diente, während „unsere Nachbarregionen eine schöne und vielfältige Geschichte haben, die uns beredt von Tumuli, Pfahlbauten, Urnen erzählt, die Tag für Tag ans Licht gefördert werden“. 145 Kurz auch „Zentralkommission für Kunst-und historische Denkmale“ genannt. 146 Im Zuge der Reform wurde die Umbenennung in „Zentralkommission für Denkmalpflege“ beschlossen. 147 Franz Ferdinand von Österreich-Este (1863–1914) war der älteste Sohn von Erzherzog Karl Ludwig, des Bruders von Kaiser Franz Joseph I. und galt nach dem Tod des Kronprinzen Rudolf als Thronfolger. 197 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Staatsdenkmalamtes als zentrales Organ, des k.k. oder Abbildungen sowie dem jeweiligen Zustand Denkmalrates als beratendes Gremium und des und der Einschätzung der Erhaltungswürdigkeit Kunsthistorischen Institutes zur Betreuung wissen- versandt wurde. Die Erhebung sollte der Feststel- schaftlicher Fragen ändern. Außerdem wurden die lung schützenswerter prähistorischer Bauwerke, bisher ehrenamtlich tätigen Konservatoren durch gleichzeitig auch aber als Grundlage zur Durch- Landeskonservatoren im Range von Staatsbeam- führung notwendiger denkmalschützerischer ten, ersetzt (siehe dazu Mader, 2000, 20f). Maßnahmen dienen (siehe dazu auch Mader, In der Folge wurde der klassische Philologe 2005, 667–674). und Archäologe Anton Gnirs,148 der bereits ein Unter den angefragten Korrespondenten befand Jahrzehnt als Kustos der k. k. staatlichen Antiken- sich auch Andrea Amoroso, der in dieser Funktion sammlung und Konservator der I. Sektion in Pola seit 1884 für die Zentralkommission tätig war, (Pula) wirkte, als erster Landeskonservator für die Anfrage jedoch lediglich mit dem Hinweis kunsthistorische Belange mit Befugnis über das ge- auf seine eigene Publikation über die Castellieri samte k.k. Küstenland eingesetzt. Während seiner istriani e la necropoli di Vermo von 1885 und einer langjährigen Tätigkeit für die Zentralkommission knappen, lediglich zahlenmäßigen, nach politi-beschäftigte sich Gnirs auch eingehend mit der schen Bezirken geordneten Auflistung beantworte, prähistorischen Vergangenheit Istriens und leistete die sich im wesentlichen auf Kandlers vor über mit seinen Untersuchungen, die er in umfassenden 20 Jahren erstellten kartographische Aufnahme durch Zeichnungen und Pläne ergänzten Veröf- der istrischen Castellieri stützte. Die Erhaltung fentlichungen darlegte, einen wesentlichen Beitrag der Castellieri durch eine spezielle gesetzliche zur Erforschung der Castellieri im nordöstlichen Unterschutzstellung hielt er für nicht angebracht, Adriaraum.149 da dies eine „restrizione alla libera disposizione Die Castellieri, über die erstmals der 1853 zum della proprietà privata“ bedeuten würde (ABDA Konservator ernannte Pietro Kandler150 berichtete, ARCH, Amoroso – Zentralkommission, Parenzo, sie jedoch als netzartig über Istrien positionierte 04. 04. 1889). Ob er dabei auch an eingeschränkte römische Wachposten interpretierte, waren im Grabungsmöglichkeiten gedacht haben mag, bleibt Februar 1889 Gegenstand eines Rundschreibens, freilich dahingestellt. das an alle Korrespondenten und Konservatoren Ganz anders hingegen reagierte Konservator mit der Bitte um detaillierte Angaben zu Namen, Stefano Nicolò Petris.151 Er hatte sich zwar auf die Art, Größe, Lokalität (Gemeinde, polit. Bezirk), Anführung der in Istrien und auf der Insel Cher- Eigentümer, eventuell vorhandener Literatur so (Cres) befindlichen Castellieri „von größerer 148 Anton Gnirs (1873–1933) studierte Philologie und Geschichte an der k. k. deutschen Carl- Ferdinands-Universität in Prag, unterrichte seit 1899 an der Marineunterrealschule in Pola (Pula) und ging gleichzeitig der archäologischen Erfor- schung Südistriens nach. Aufgrund seiner Veröffentlichungen über römische Ansiedlungen und antike Wasserversorgungs- anlagen wurde er 1901 zum Kustos der k. k. staatlichen Antikensammlung in Pola, die dem österreichischen archäologi- schen Institut in Wien unterstand, und ein Jahr später (1902) zum Konservator der I. Sektion der k. k. Zentralkommission für die Bezirke Pisino, Pola und die Stadt Rovigno ernannt. 1912 wurde er zum kunsthistorischen Landeskonservator für das gesamte k.k. Küstenland mit Amtssitz in Pola bestellt und 1915 zusätzlich mit der konservatorischen Betreuung von Krain und Kärnten und der Sicherung und Bergung der durch die kriegerischen Ereignisse unmittelbar bedrohten oder innerhalb des militärischen Operationsgebiet gelegenen Denkmale betraut. Da Gnirs 1918 nicht in den Dienst des nun- mehr „deutsch österreichische Staatsdenkmalamtes übernommen wurde, kehrte nach Böhmen zurück war ab 1925 für das Staatliche Tschechoslowakische Archäologische Institut tätig (Mader, 2000, 33–38). 149 1925 erschien in Karlsbad Gnirs‘ Istria preromana, ein kompilatives Werk über Istrien in prähistorischer Zeit, das heute noch als Grundlage weiterführender Forschungen angesehen wird. Zu weiteren Arbeiten zu prähistorischen Themen siehe Schriftenver- zeichnis Anton Gnirs (Gnirs, 1976, 141–152). 150 Pietro Kandler (1805–1872) war nach dem Studium der Rechtswissenschaften in Padua und Wien als Jurist und Politiker in Triest tätig und forschte zur Geschichte Triests und Istriens mit Schwerpunkt auf römischer Archäologie, Rechtsge- schichte und Geschichte des Mittelalters. Als sein Hauptwerk gilt der Codice diplomatico istriano (1846-1864), die erste ausführliche Quellensammlung zur Geschichte Istriens seit der Römerzeit. Kandler war Direktor des Triestiner Antiken Museums, Mitglied des Deutschen Archäologischen Institutes in Rom und Konservator der k.k. Zentralkommission für Denkmalpflege mit Zuständigkeit für Istrien, Görz und Triest (Brückler & Nimeth, 2001, 126; Brückler, 2020, 564) 151 Stefano Nicolò Petris war Gymnasialprofessor in Capodistria (Koper) und Pirano (Piran) und später Rechtsanwalt in Veg- lia (Krk), seit 1884 Konservator der I. Sektion für die Bezirke Capodistria, Parenzo und Veglia der Zentralkommission für Denkmalpflege und Mitarbeiter am Band Küstenland der Österreichisch-ungarischen Monarchie in Wort und Bild (1891) (Brückler & Nimeth, 2001, 202). 198 PRÄHISTORISCHE FORSCHUNGEN IM ÖSTERREICHISCHEN KÜSTENLAND Abbildung 157: Flachgräberfunde von den Pizzughi in Istrien. Illustration L. E. Petrovits (M. Hoernes, Die Urgeschichte des Menschen, Wien 1892, nach 544.). Bedeutung“ beschränkt, begründete die Auswahl Zu den Aufgaben der Zentralkommission jedoch mit dem schlechten Erhaltungszustand der gehörte auch die finanzielle Unterstützung von übrigen Höhenbefestigungen und dem Umstand, Ausgrabungsvorhaben. Aus diesem Grund suchte dass ihm der „löbliche istrische Landes-Ausschuss Ludwig Karl Moser, der seit 1890 ebenfalls zu – wie in analogen Fällen – [...] erklärt“ hatte, den Korrespondenten der Zentralkommission „Kandlers grosse römische Karte von Istrien zur zählte, im Frühjahr 1902 um eine Subvention zur Benützung nicht übersenden zu können“, weshalb systematischen Ausgrabung eines im Zuge von er auch nicht „die Namen sämmtlicher istriani- Straßenbauarbeiten angeschnittenen römerzeitli- schen Castellieri“ angeben konnte. (ABDA ARCH, chen Gräberfeldes unterhalb der Burgruine San Petris – Zentralkommission, Capodistria, 12. 04. Servolo bei Triest an. Im Laufe der mit 400 Kro- 1889). Dennoch verfügen wir gerade Dank Pe- nen unterstützten Untersuchungen stieß Moser tris‘ vorbildlich präziser Angaben nicht nur über auch auf prähistorische Bestattungen der späten wertvolle Details zu Aussehen, Erhaltungszustand Hallstatt- und der La Tène Zeit und deckte rund und Fundmaterial der aufgelisteten Castellieri vor 80 Urnengräber mit reichen Beigaben auf. 152 etwas mehr als 130 Jahren, sondern auch wert- Bemerkenswert ist Mosers in seinem Subven- volle Informationen zum damaligen, noch wenig tionsansuchen geäußerter Vorschlag, die zukünf- fortgeschrittenen Stand der Castellieriforschung. tigen Funde entweder dem „istrianischen Lan-Marchesettis grundlegende Studie I Castellieri desmuseum oder dem Museo civico in Triest“ 153 preistorici di Trieste e della Regione Giulia sollte überlassen zu wollen (ÖStA AVA DMA KÜ, San erst 1903 erscheinen. Servolo 377/1902, Moser-Zentralkommission, 152 Zur Geschichte der Ausgrabungen Mosers in San Servolo (Lokalität Na Straneh), siehe Mader (2002, 17–23). 153 Moser meinte damit das Museo Archeologico Provinciale in Parenzo und das Museo civico d’Antiquità in Triest. 199 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Abbildung 158: Anton Gnirs (1873–1933), klassischer Philologe und Archäologe, Konservator der k.k. Zentralkommission für Denkmalpflege (Šlajsna, 2009, 3). geblieben ist, was vom Museo civico nicht gesagt werden kann“ (ÖStA AVA DMA KÜ, San Servolo 485/1902, Äußerung Kenner, 02. 04. 1902) und zu dem San Servolo nicht mehr zum „Stadtge- biete von Triest“ gehörte (ÖStA AVA DMA KÜ, San Servolo 377/1902, Äußerung Kenner 12. 03. 1902), sprach sich die Zentralkommission für die Übergabe des Fundmaterials an das Museo Archeologico Provinciale in Parenzo aus. Eine Entscheidung, der sich Alberto Puschi,155 der Direktor des Triestiner Antikenmuseums, jedoch nicht anschließen wollte, weshalb „Conservator Sticotti“ die „Bitte des Conservators Puschi“, die Zentralkommission „möge verfügen, dass alle bei den Ausgrabungen in S. Servolo gemach- ten Funde an das städtische Museum in Triest (nicht zum Theile an das Museum in Parenzo) übergeben werden“ persönlich vorbrachte und das Ansuchen „mit historischen Rücksichten“ begründete, „da S. Servolo unzweifelhaft zum Territorium des römischen Tergeste gehört habe“ (ÖStA AVA DMA KÜ, San Servolo 485/1902, erledigt 16. 04. 1902). Aufgrund des Umstan- des, dass „nun Hr. Cons. Sticotti selbst“ für den Verbleib der zukünftigen Funde in Triest eintrat, nahm die Zentralkommission ihre Entscheidung zu Gunsten des Museums in Parenzo zurück und stimmte Puschis Bitte zu (ÖStA AVA DMA KÜ, San Servolo 485/1902, Äußerung Kenner, 02. 04. 1902).156 Neben den Ausgrabungen Latènezeitlicher Gräber in Reka bei Kirchheim (Reka pri Cerknem, Slowenien, 1902) wurde auch das mit Sicherheit wissenschaftlich bedeutendste prähistorische Forschungsvorhaben im Bereich des Küsten- landes, die Ausgrabungen der eisenzeitlichen Nekropole von Santa Lucia bei Tolmein (Most na Soči pri Tolminu, Slowenien), zu Beginn aus Mitteln der Zentralkommission finanziert. Tomaž Rutar, Geistlicher in Santa Lucia, hatte 1853 in Klagenfurt in der Slovenska bčela einen Bericht über die ersten von ihm aufgesammelten Fund- stücke veröffentlicht, und damit das Interesse des Triest, 07. 03. 1902). Da jedoch die „Società di damaligen Korrespondenten und späteren Konser- Storia Istriana stets in Fühlung mit der CC. 154 vators für die Bezirke Görz, Tolmein und Sessana 154 Central Commission. 155 Alberto Puschi (1953–1922) studierte in Graz Geschichte, Geographie sowie klassische und italienische Philologie. Da- nach unterrichtete er am Gymnasium in Triest. Von 1884 bis 1919 war er Direktor des Antikenmuseums in Triest. Puschi beschäftigte sich zunächst mit Numismatik, später jedoch mit der Römerzeit in Triest und Istrien. Zu seinen bedeutendsten Ausgrabungen zählen jene in Nesactium (1900–1913) (Brückler & Nimeth 2001, 216; Mihovilić, 2005, 663f.). 156 Die Funde von San Servolo befinden sich heute im Museo Civico „Winckelmann“ in Triest (siehe Vidulli Torlo, 2002). 200 PRÄHISTORISCHE FORSCHUNGEN IM ÖSTERREICHISCHEN KÜSTENLAND (Sežana), Paolo Antonio Bizzaro 157 erweckt, der auch durch finanzielle Zuschüsse von öffentlicher 1880 mit Unterstützung der Zentralkommission Seite und des Kaiserhauses unterstützt wurde, da die ersten systematischen Ausgrabungen an- die Einnahmen aus den Mitgliedsbeiträgen und stieß. 158 Ab diesem Zeitpunkt standen die Spaten dem Verkauf der Mittheilungen der Anthropolo-in Santa Lucia nicht mehr still. Wenn auch Rutars gischen Gesellschaft nicht immer ausreichten.160 persönliche Sammlungen und die Funde aus den Carl Ritter von Rokitansky,161 der Präsident der ersten Grabungen verloren gingen, so wurde neu gegründeten Gesellschaft, sah die „Aufgabe Santa Lucia durch die nachfolgenden intensiven der Anthropologie“ im Studium der „Naturge- Untersuchungen durch Carlo Marchesetti und schichte des Menschen“ (MAGW I/1, 3), deren Josef Szombathy zum „Jahrhundertfundort“, dem Erforschung eng mit der prähistorischen Archäo- für die Erforschung der Hallstattkultur im Süd- logie verbunden war. Aus diesem Grund konsti- ostalpenraum eine Schlüsselposition zukommt tuierte sich auch innerhalb der Gesellschaft eine (Gabrovec, 1983, 13, 21–24). Sektion für Urgeschichte162, die unter der Leitung von Franz Ritter von Hauer stand und bereits unmittelbar nach ihrer Gründung ein vielfältiges Die Wiener Anthropologische Gesellschaft Arbeitsprogramm verfolgte. Darüber hinaus förderte die Anthropologi- Die Wiener Anthropologische Gesellschaft sche Gesellschaft auch Grabungsvorhaben ihrer wurde 1870 wenige Monate nach der Gründung Mitglieder, wie kleinere Höhlengrabungen von der Berliner Anthropologischen Gesellschaft Ludwig Karl Moser im Triestiner Karst oder die durch Rudolf Virchow auf Initiative des urge- bereits erwähnten von Moriz Hoernes durchge- schichtlich interessierten Geologen Ferdinand führten Castellieri – Untersuchungen von Villa-Freiherr von Andrian-Werburg159 ins Leben nova in Istrien, die zweifellos das bedeutendste gerufen. Es handelte sich dabei um eine private Projekt der Gesellschaft im österreichischen Einrichtung, die eine Vielzahl führender Wissen- Küstenland darstellen. Die im Zuge derartiger schaftler aus den renommiertesten Institutionen Unternehmungen zu Tage geförderten Funde der Monarchie versammelte und in ihrer Tätigkeit wurden dem naturhistorischen Hofmuseum 157 Paolo Antonio Bizzaro (1813–1908) geboren in Buccari (heute Bakar, Kroatien), studierte Rechtswissenschaften in Padua, war zuerst im istrischen Dignano (Vodnjan), danach in Cervignano und Görz (Gorizia) als Advokat tätig und wurde 1902 zum Konservator der Zentralkommission für Denkmalpflege für die Bezirke Görz, Sesana, Tolmein und die Stadt Görz ernannt (Brückler & Nimeth, 2001, 28f.) 158 Zur Geschichte der Forschungen in S. Lucia siehe Gabrovec (1983, 12–21). 159 Ferdinand Freiherr von Andrian-Werburg (1835–1914) studierte in München und an der Bergakademie zu Freiberg (Sachsen) Geologie und war danach von 1857 bis 1869 an der k.k. Geologischen Reichsanstalt in Wien tätig. Er zählt zu den Pionieren der geologischen Erforschung der österreichisch-ungarischen Monarchie, führte auch prä- historische Ausgrabungen durch und beschäftigte sich mit der Urgeschichte Siziliens. Andrian war korrespondie- rendes Mitglied der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften in Wien (Lobitzer & Kukal, 2010, 455–462; ÖBL, 1954, 1, 21f.) 160 Die Anthropologische Gesellschaft erhielt mäßige Subventionen des Ministeriums für Kultus und Unterricht. Erst durch die Wahl der k.k. Familienfonds- und Privatbibliothek (1877) zum wirklichen Mitglied der Gesellschaft, in de- ren Folge auch Kaiser Franz Josef I. mit jährlichen Spenden aus seiner Privatschatulle die Gesellschaft unterstützte, verbesserte sich deren finanzielle Lage (MAGW VII, 1878, 50). 161 Carl Ritter von Rokitansky (1804–1878) studierte in Prag und Wien Medizin. Er war Ordinarius für pathologische Anatomie an der Universität Wien und Begründer der deskriptiven pathologischen Anatomie. , Rokitansky war wirkliches Mitglied (1848), Vizepräsident (1866) und Präsident (1869–1878) der kaiserlichen Akademie der Wissen- schaften in Wien (Eckhart & Gradmann, 1995, 306f.; ÖBL, 1986, 9, 221f). 162 Franz Ritter von Hauer (1822–1899) besuchte nach naturwissenschaftlichen Studien in Wien (1839–1843) die Bergakademie in Schemnitz (Banská Štiavnica, Slowakei), kam 1844 an das Montanistische Museum, die spätere k.k. geologische Reichsanstalt in Wien, deren Direktion er ab 1866 innehatte, und übernahm 1885 die Intendanz des k.k. naturhistorischen Hofmuseums. Er führte auch Ausgrabungen in Hallstatt und mehreren Höhlen (Kreuz- berghöhle/Križnja jama, Krain 1879) durch, Hauer gilt als einer der Pioniere der deutschsprachigen Geologie und Paläontologie, als Begründer der wissenschaftlichen Geologie Österreichs, und wurde bereits 1860 zum wirklichen Mitglied der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften erwählt (Mader, 2018, 77f.). 201 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Abbildung 159: Ferdinand von Hochstetter (1829–1884), Geologe und Mineraloge, Prähistoriker und Intendant des k.k. naturhistorischen Hofmuseums (Mader, 2018, 36, Abb. 1). übergeben, dessen prähistorischer Sammlung bereits 1877 auch das sogenannte „Museum“ 163 der Anthropologischen Gesellschaft einverleibt worden war. Das k.k. naturhistorische Hofmuseum Zu den Mitbegründern der Wiener Anthro- pologischen Gesellschaft gehörte Ferdinand von Hochstetter,164 jener aus dem Württembergischen Eßlingen stammende Geologe, der die Geschicke der noch jungen österreichischen Urgeschichtsfor- schung in pionierhafter Weise zu unterstützen und zu lenken wusste, und dessen Name aufs engste sowohl mit dem k.k. naturhistorischen Hofmuseum als auch der Prähistorischen Kommission der kai- serlichen Akademie der Wissenschaften in Wien verbunden ist. 1871 erfolgte der Spatenstich zum Neubau des naturhistorischen Museums als zukünftiger Heim- stätte der bisher in der Hofburg untergebrachten naturwissenschaftlichen Sammlungen und Ferdin- and von Hochstetter wurde mit der Ausarbeitung eines wissenschaftlichen Konzepts zur inhaltlichen Struktur des neuen Hauses beauftragt. Seinen Vor- stellungen nach sollte das neue Museum, dessen Intendanz165 er 1876 übernahm, nicht nur die Bestände des mineralogischen, des botanischen und des zoologischen Hofkabinettes beherbergen, sondern auch „dem heutigen Standpunkt der Wissenschaft“ gerecht werden, und „Alles dasje- wissenschaftliches Reichsinstitut erscheinen soll, zu nige in sich aufnehmen, was ein naturhistorisches umfassen hat“ (ÖStA HHStA OMeA, 958–50/1876, Museum der Gegenwart, welches als ein erstes Vortrag Hohenlohe-Schillingsfürst – Kaiser Franz 163 Das „Museum“ war eine Studiensammlung, deren Grundstock die prähistorischen Fundstücke aus den Beständen der k.k. geologischen Reichsanstalt bildeten und durch Ankäufe und Schenkungen kontinuierlich erweitert wurde (vgl. Heinrich, 1995/96, 11–42). 164 Ferdinand von Hochstetter (1829–1884) kam nach dem Studium der Theologie und der Naturwissenschaften an der Universität Tübingen 1852 nach Wien, fand Aufnahme an der erst 1849 gegründeten k.k. geologischen Reichsanstalt und avancierte 1855 zum Chefgeologen für Böhmen. Aufgrund seiner hervorragenden Publikationen erhielt er 1856 die Zu- lassung als Privatdozent für „Petrographie und Geognosie“ (Geologie) an der Universität Wien und nahm ein Jahr später als „Naturforscher für Geologie, Mineralogie und Physik“ an der von Erzherzog Ferdinand Maximilian initiierten NOVA- RA Expedition teil, im Zuge derer er neun Monate mit geologischen, geographischen und ethnographischen Studien auf Neuseeland verbrachte, das er erstmals kartographisch aufnahm und in deutscher Sprache beschrieb. Nach Wien zurück- gekehrt wurde er 1860 zum Inhaber der Lehrkanzel für Mineralogie, Geographie, Paläontologie und Botanik am k.k. polytechnischen Institut – der heutigen technischen Universität – in Wien ernannt, wo auch Josef Szombathy zu seinen Studenten zählte. 1864 untersuchte er im Rahmen der von der Akademie der Wissenschaften eingerichteten Pfahlbau- kommission die Seen Kärntens und Krains und entwickelte in der Folge immer größeres Interesse an der Urgeschichtsfor- schung. Als Direktor der von ihm am naturhistorischen Hofmuseum gegründeten Anthropologisch-ethnographischen Ab- teilung und Obmann der ebenfalls auf seine Initiative an der Akademie der Wissenschaften eingesetzten Prähistorischen Kommission nahm er auch selbst an zahlreichen Ausgrabungen (Böhmen, Krain) teil (Andrian, 1884, [77]–[82]; Heger, 1927, 183–100). 165 Am 30. April 1876 wurde Hochstetter von Kaiser Franz Josef I. nicht nur mit der Durchführung seines Museumskonzeptes beauftragt, sondern gleichzeitig auch mit der Intendanz (Generaldirektion) des Museums betraut. 202 PRÄHISTORISCHE FORSCHUNGEN IM ÖSTERREICHISCHEN KÜSTENLAND Abbildung 160: Schausaal XII der Prähistorischen Sammlung am k.k. naturhistorischen Hofmuseum in Wien, historische Aufnahme (NHMW PA Fotoarchiv, Neg. Nr. 2953). Josef I., Wien 28. 04. 1876, Beilage: Grundzüge geschaffen, zu der auch eine prähistorische Samm- der Organisation des neuen Kais. u. Königl. Na- lung gehörte, die „die Cultur des prähistorischen turhistorischen Hofmuseums von F.v. Hochstetter, Menschen in Europa zur Darstellung bringen“ März 1876). sollte (Heger, 1884, 375). Für Hochstetter als Geologe, aber auch zutiefst Hochstetters Bestreben bestand auch darin, überzeugter Anhänger von Darwins Theorien, der Fundmaterial aus allen Landesteilen des öster- die jüngsten Entdeckungen und Entwicklungen sei- reichischen Kaiserreiches in der prähistorischen nes Faches selbst miterlebt hatte, stellte die Einbin- Sammlung, die er als „Centralpunkt“ der „Fund- dung der Erdwissenschaften und der Anthropologie vorkommnisse auf österreichischem Gebiete“ eine absolute Notwendigkeit dar. Die Evolutions- konzipiert hatte, zu versammeln. Auf diese Weise theorie durfte in der Gestaltung eines modernen sollte ein umfassender Überblick über sämtliche naturhistorischen Museums nicht fehlen. in diesem Raum vertretenen prähistorischen Kul- Er sah daher nicht nur die zusätzliche Einrich- turerscheinungen entstehen, und der Fachwelt ein tung einer geologisch-paläontologischen Abteilung „unmittelbares Vergleichen der neben einander vor, sondern wollte auch der „Naturgeschichte des aufgestellten Funde“ zu deren näheren „Zu- und Menschen“ Raum zu geben. Dafür hatte Hoch- Eintheilung“ ermöglicht werden (Heger, 1881). stetter als Novum im Anschluss an die Geologie Um diesem Anspruch gerecht zu werden, die anthropologisch-ethnographische Abteilung war die Erweiterung der aus der Übernahme 203 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Abbildung 161: Das Grabfeld von Santa Lucia mit Funden. Illustration von H. Charlemont (Die Österreichisch – ungarische Monarchie in Wort und Bild, Bd. Das Küstenland, Wien, 1891, 93). der prähistorischen Objekte des k.k. Münz- und Antikenkabinettes166 hervorgegangenen Samm- lungen unbedingt erforderlich. Ein Vorhaben, das jedoch intensive Forschung und systematische Ausgrabungen in allen Kronländern voraussetzte und vom naturhistorischen Museum nicht allein bewältigt werden konnte. Die Prähistorische Kommission der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften Wieder war es Ferdinand von Hochstetter, der dieses Problem klar erkannte, seinen Einfluss gel- tend machte und im Frühjahr 1878 die Initiative zur Einrichtung einer prähistorischen Forschungs- stätte im Rahmen der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften ergriff. Die Notwendigkeit dazu sah er nicht nur in der zunehmenden wissenschaft- lichen Bedeutung der Urgeschichtsforschung, sondern auch in der „Thatsache“, dass „wichtige Forschungsgebiete und reiche Fundstätten [...] durch Sammler, welche keine wissenschaftlichen Zwecke verfolgen, ausgeraubt und verwüstet werden“ (AÖAW PK, B2, No. 295/1878, Antrag Hochstetter, Wien, 14. 03. 1878). Durch das Inkrafttreten eines neuen Fund- gesetztes im Jahre 1846 war nämlich die bisher bestehende Verpflichtung zur Anzeige und Ablieferung von Fundobjekten an das k.k. Münz- und Antikenkabinett aufgehoben worden und von nun an gehörte ein Fund zu gleichen unwissenschaftlicher Weise für Privatzwecke aus-Teilen dem Finder und dem Grundeigentümer. gebeutet werden“ (MPK I, III.). Eine Bestimmung, die einen regelrechten Boom Damit verbunden war auch ein Abkommen an unkontrollierten Grabungen auslöste und den über den Verbleib der im Zuge von Ausgrabungen Handel mit prähistorischen Objekten zu einem durch die Prähistorische Kommission ans Licht einträglichen Geschäft machte. Aber nicht alles, gekommenen Fundobjekte, die, da die kaiserliche was nun zu Tage gefördert wurde, gelangte in Akademie eine Forschungseinrichtung und kein Museen, vieles landete in privaten Kollektionen Sammelinstitut war, der Prähistorischen Sammlung oder ging überhaupt verloren. des naturhistorischen Hofmuseums als Geschenk Hochstetters Antrag wurde angenommen der Akademie überlassen werden sollten (Mader, und an der kaiserlichen Akademie der Wissen-2018, 57). Ein Abkommen, das nicht nur den kon-schaften die Einsetzung einer „Prähistorischen tinuierlichen Aufbau der Sammlung ermöglichte, Commission“ 167 beschlossen, deren Aufgabe sondern auch aus wissenschaftlicher Sicht die es sein sollte, „Höhlenuntersuchungen und beste Möglichkeit zur Beschaffung von prähisto-paläo-ethnographische Forschungen und Aus-rischem Fundmaterial darstellte. Im Gegensatz grabungen auf österreichischem Gebiete zu zu privaten Kollektionen, die vornehmlich aus veranlassen und zu fördern“, aber auch „darüber ‚schönen‘, aber hinsichtlich ihrer Fundumstände zu wachen, dass wichtige Fundstätten nicht in keineswegs gesicherten Fundobjekten bestanden, 166 Die Sammlungen bestanden zu einem großen Teil aus Fundmaterial aus den Grabungen von Johann Ramsauer unter Eduard von Sackens Leitung in Hallstatt (1847–1864). 167 Zur Geschichte der Prähistorischen Kommission siehe Mader (2018). 204 PRÄHISTORISCHE FORSCHUNGEN IM ÖSTERREICHISCHEN KÜSTENLAND handelte es sich im Falle der Akademie ausnahms- stieß bei Bescavalle (Bašćanska draga) auf Grab- los um Fundbestände aus gut dokumentierten funde der älteren Eisenzeit. Ebenfalls auf Krk Ausgrabungen. führte Szombathy im Sommer 1912 gemeinsam Durch diese Übereinkunft gelangte praktisch mit Michael Abramić170 Ausgrabungen auf einer das gesamte168 Fundmaterial aus den von der oberhalb von Bescanuova (Baška) gelegenen ei-Prähistorischen Kommission in den Jahren 1878 senzeitlichen Nekropole durch. In ihrer Frühzeit bis 1918 unternommenen Ausgrabungen in die unterstützte die Prähistorische Kommission auch prähistorische Sammlung des naturhistorischen Mosers Höhlenforschungen im Triestiner Karst, Hofmuseums und führte zu einem beachtlichen allen voran dessen unter Szombathys Leitung Anstieg der Inventarnummern. stehenden Ausgrabungen in der Theresienhöhle Einen nicht unwesentlichen Beitrag leisteten bei Duino (1886), aber auch die Nachgrabungen auch die von der Prähistorischen Kommission im in Boccadino (1886), östlich des Mündungsberei- Küstenland unternommenen Forschungen. Neben ches des Flusses Timavo in San Giovanni di Duino den bereits erwähnten unter Szombathys Leitung (Štivan), wo in einem Weingarten Urnen- und 1910 und 1911 in der Fliegen- und der Knochen- Skelettreste, allerdings spätantiken Ursprunges, höhle bei Dane durchgeführten Ausgrabungen mit zu Tage kamen.171 Funden der späten Bronze- und älteren Eisenzeit, Im Gegensatz zur Prähistorischen Kommission und Karl Ludwig Mosers 1883 erfolgter Aufdek- war das naturhistorische Hofmuseum bzw. die kung des Brandgräberfeldes der älteren Eisenzeit Anthropologisch-ethnographische Abteilung im in Vermo (Beram, Kroatien), die als Beginn der Küstenland, was die Anzahl an Ausgrabungsstät-systematischen Erforschung der prähistorischen ten anbetrifft, weniger aktiv, dafür aber zeitlich Fundstätten Istriens angesehen wird (Mihovilić, gesehen umso präsenter, erstreckten sich doch 2012, 101; Hoernes, 1894, 155), untersuchte ein die Ausgrabungen im oberen Isonzogebiet über gutes Jahrzehnt (1895) später Eduard Nowotny169 mehrere Jahre. im Süden der Insel Krk (damals Veglia) erstmals Hier war Szombathy mit der Aufdeckung zweier einige Castellieri unweit von Ponte (Punat) und eisenzeitlicher Gräberfelder beschäftigt: in Idria 168 Zu den einzigen beiden Ausnahmen, die an das Universalmuseum Joanneum in Graz gingen bzw. in Mähren verblieben, siehe Mader (2018, 57). 169 Eduard Nowotny (1862–1935) studierte in Wien klassische Philologie und absolvierte das Archäologisch-epigra- phische Seminar. Nach einem einjährigen Aufenthalt als Stipendiat in Italien und Sizilien trat er in den Schuldienst ein. Neben seiner Tätigkeit als Gymnasialprofessor in Görz, Mährisch Ostrau, Cilli (Celje), Klagenfurt und Wien war er auch wissenschaftlich tätig und leistete einen wesentlichen Beitrag zur österreichischen Antikenforschung, wobei er vor allem durch die Aufdeckung des Bäderbezirkes in Virunum (1899–1908) hervortrat. 1908 unternahm er auch die ersten Ausgrabungen am Magdalensberg. Von 1908 bis 1915 war Nowotny Leiter der von der Limes Kommission der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften in Carnuntum durchgeführten Ausgrabungen. 1904 wurde er zum Konservator (I. Sektion) der k.k. Zentralkommission für Denkmalpflege für die Bezirke Gottschee, Gurkfeld, Littai, Rudolfswerth und Tschernembl (Kočevje, Krško, Litaj, Novo mesto, Černembl) und 1907 zum Konservator in Klagen- furt ernannt (Mader, 2018, 88; Kandler, 1998, 14; Egger, 1936, 171). 170 Michael (Mihovil) Abramić (1884–1962) studierte in Wien klassische Philologie und Archäologie sowie Epigraphik, war vorübergehend Bibliothekar am Archäologisch-epigraphischen Seminar der Universität Wien und kam als erster und zugleich einziger wissenschaftlicher Adjunkt des Österreichischen Archäologischen Institutes 1913 an das Museum von Aquileia, dessen interimistische Leitung er nach dem Rücktritt von Enrico Maionica (1853–1916) übernahm. Auf- grund der durch die Kriegserklärung Italiens an Österreich-Ungarn erfolgten Besetzung Aquileias durch die Italiener, geriet Abramić, obwohl er auf ministerielle Weisung an Ort und Stelle verblieben war, in den Verdacht der Kollabora- tion und illegalen Verfrachtung von wertvollem Museumsgut nach Wien, weshalb er nach Einleitung eines Disziplinar- verfahrens im Oktober 1917 vom Dienst suspendiert wurde. Noch im November meldete Landeskonservator Anton Gnirs, es wäre einzig und allein Abramić zu verdanken, dass „das Museum mit seinen Inventaren unversehrt an Öster- reich zurückgelangt sei“ (Wlach, 1998, 35). Nach einer Untersuchung durch die Bezirkshauptmannschaft Monfalcone wurde Abramić’s Suspendierung aufgehoben und das gegen ihn laufende Strafverfahren eingestellt. Mit Kriegsende kam Abramić in italienische Internierung. Erst 1920 nahm er seine archäologische Tätigkeit wieder auf, war von 1926–1950 Direktor des Archäologischen Museums in Split und nahm in Ptuj als Spezialist für Provinzialrömische Archäologie und Epigraphik an der Organisation des Museums teil, für das er auch einen wissenschaftlichen Führer durch Poetovio (1925) verfasste (Filip, 1966, i, 4; Brückler & Nimeth, 2001, 7; Mader, 2006, 239–266). 171 Zur Geschichte der hier angeführten Grabungen im Küstenland siehe Mader (2004, 433– 447; 2006, 239–266; 2018, 508–569). 205 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Abbildung 162: Funde von Idria bei Bača. (Die Österreichisch – ungarische Monarchie in Wort und Bild, Bd. Das Küstenland, Wien, 1891, 111). bei Bača (Idrija pri Bači) und in Santa Lucia bei Eine Konstellation, die Konfliktpotential in sich Tolmein (Most na Soči), wo er nach ersten Son- trug. Während man nämlich in Wien danach dierungen im Jahre 1885 bis 1890 regelmäßig trachtete, möglichst vielfältiges Fundmaterial aus tätig war (Heinrich, 2003, 18). An dieser Fund- allen österreichischen Kronländern zu erlangen, stelle war er jedoch nicht der einzige und auch war man in Triest um den Aufbau einer möglichst nicht der erste, der Grabungen durchführte. vollständigen prähistorischen Sammlung regiona-Carlo Marchesetti hatte bereits 1884 unmittelbar len Charakters bemüht. Damit erhob sich auch die nach Enrico Maionica172, dem späteren Direktor Frage, welchem der beiden Museen der Vorrang des Archäologischen Museums in Aquileia, mit einzuräumen wäre. Wem stand das Recht zu Ausgrabungen für das naturhistorische Museum graben zu und wer durfte die geborgenen Funde Ferdinando Massimiliano in Triest begonnen. Die für sich beanspruchen? Eine Konkurrenz, die noch Erforschung des Gräberfeldes von Santa Lucia lag zusätzlich durch den Wettlauf um die Grabungs- somit in Händen zweier anerkannter Prähistoriker erlaubnis verschärft wurde, die in erster Linie und Vertreter renommierter musealer Institutionen. von den finanziellen Möglichkeiten der Museen 172 Enrico Maionica (1853–1916) geboren in Triest, studierte in Wien Linguistik und hörte Vorlesungen über Archäo- logie und Epigraphik. Bis 1893 war er als Lehrer am Staatsgymnasium in Görz (Gorizia) tätig. Maionica besaß selbst eine private Antikensammlung, für die er seit 1875 einen geeigneten Standort suchte, den er schließlich in der Villa Cassis Faraone in Aquileia fand. Hier wurde 1882 das k.k. Archäologische Staatsmuseum eröffnet, dessen Leitung Maionica übertragen wurde. 1893 publizierte er die erste archäologische „Fundkarte von Aquileia“, in der er alle Funde seit dem 18. Jahrhundert verzeichnet hatte. Seit 1879 Korrespondent für das Küstenland, wurde Maionica 1882 zum Konservator der I. Sektion der Zentralkommission für Denkmalpflege für das Staatsmuseum in Aquileia und den Bezirk Gradisca ernannt. Ab 1911 war er auch für den Bezirk Monfalcone zuständig (Brückler & Nimeth, 2001, 165; Brückler, 2020, 565). 206 PRÄHISTORISCHE FORSCHUNGEN IM ÖSTERREICHISCHEN KÜSTENLAND Abbildung 163: Marchesetti auf Grabung in St. Lucia (Mader, 1996, 147, Abb. 1). abhing, denn schon bald hatten auch die Bauern mit einer detaillierten Darlegung der Fakten fort, erkannt, dass für die Verpachtung von Gründen zu „Hochstetter hat Sta. Lucia vom 1. Berichte Dr. Grabungszwecken durchaus hohe Preise erzielt Bizzaro’s an ins Auge gefasst gehabt und von werden konnten. Ähnlich verhielt es sich auch mit Bizzaro anno 1882 oder 1883 die Photographien den Löhnen, von deren Höhe die Verfügbarkeit seiner Funde bezogen und anno 1883 von Moser der Arbeiter abhing. Eine Situation, die zu Beginn einen neuerlichen Bericht über die Localität ent- der gemeinsamen Grabungen in Santa Lucia auch gegengenommen. Unsere Tendenz forderte von das Verhältnis zwischen Szombathy und Marche- uns geradezu unabweislich die Ausgrabung in Sta. setti belastete. Ungeachtet Marchesettis Loyalität Lucia, aber Hochstetters Krankheit und andere gegenüber Österreich schlich sich nun doch ein nach seinem Tode eingetretenen Umstände traten gewisses Misstrauen ein. hemmend dazwischen. Ich sah Ihre Grabungen Ein Misstrauen, das Szombathy jedoch nicht ohne Eifersucht und Neid und würde vielleicht verborgen blieb. Um klare Verhältnisse bemüht, im Sommer 1886, für welchen mir zum ersten versuchte er daher in einem acht (!) Seiten umfas- Mal grössere Geldmittel zugesichert waren, zu senden Brief, Marchesettis Zweifel und Bedenken einer Grabung im Einvernehmen mit Ihnen nach aus dem Weg zu räumen. „Ich glaube, Sie hegen Sta. Lucia gegangen sein, wenn nicht schon im immer noch die Meinung, dass wir in Folge Ihrer Herbste 1885 der Kaufantrag Golja’s 173 die Frage Grabungen auf die Stelle aufmerksam geworden acut gemacht hätte.“. Im Folgenden setzte er und Ihnen dann ins Gehege gegangen seien.“, Marchesetti auch sein Vorgehen bezüglich der bringt er darin die Situation auf den Punkt, hält „Grundentschädigungsbeträge“ auseinander und fest, dass „Dies [...] nicht der Fall“ sei und fährt stellte klar, die Preise nicht „hinaufgeschraubt“ 173 Golja war einer der Grundbesitzer in S. Lucia, auf dessen Feld gegraben werden sollte. 207 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Abbildung 164: Aufteilung des Grabungsbereiches (Feld von Bauer Velikonja) zwischen Marchesetti und Szombathy, Skizze aus Szombathys Tagebuch (NHMW PA FAA TB SZ, 46, 22. 07. 1890). von Marchesetti durchgeführt, während jene in Idria bei Bača Szombathy überlassen blieben. 175 Ein Zugeständnis allerdings schloss Szombathy trotz aller Be- reitschaft zur kollegialen Zurück- haltung aus, „Nur eine Concession – ich sage dies ganz offen – dürfte das kaiserliche Museum wahr- scheinlich niemals geben, nämlich jene, sich freiwillig aus was immer für Motiven von der Forschung in irgendeinem Lande Sr Majestät un- seres Kaisers auszuschliessen oder gutwillig sich ausschliessen zu las- sen. Solches wird für unvereinbar mit der Aufgabe unseres Museums gehalten. Damit hängt es zusam- men, daß ein Fedehandschuh manchmal von uns aufgenommen zu haben. Vielmehr hatte er den Grundbesitzern und von unserer Seite ein uns aufgenöthigter Con- keine höheren als jene von Marchesetti bereits currenzkampf ausgekämpft wird. Den Schaden in den Jahren 1884 und 1885 bezahlte Summen haben dann stets beide Parteien; und die Frage, angeboten. Darüber hinaus führte er ins Treffen, welche ihn leichter trägt, ist nebensächlich. Doch „Thatsachen zeigen sogar, dass ich es verstehe, erlaube ich mir zu wiederholen, daß ich einer Opfer zu bringen, um zu Gunsten einer unge- solchen Concurrenz so viel als möglich aus dem hinderten Entfaltung Ihrer Arbeiten selbst den Wege gehe; zur Bethätigung unserer Kräfte steht Schein einer Concurrenz zu meiden. Sie werden uns ein weites Feld offen.“ (ADTS NL Marchesetti, meine Enthaltsamkeit bezüglich mehrerer Fund- 88/Q/P-Z/S6, Szombathy–Marchesetti, Wien, 05. stellen im Isonzogebiete wohl auch als einen 10. 1888). derartigen Beweis von Collegialität aufgefasst Szombathys klärende Zeilen verfehlten ihre haben. Sie können auch für die Zukunft der glei- Wirkung nicht. Sie führten nicht nur in den Aus- chen Gesinnung bei mir sicher sein und so oft Sie grabungen auf der Nekropole von St. Lucia zu an dieselbe appelliren werden, die practische einer kollegialen Koexistenz 176, sondern auch Bethätigung derselben finden, umso sicherer, zu einem Jahrzehnte andauernden regen wis-als auch ich – der ich meinem Amte verpflichtet senschaftlichen Austausch, aus dem schließlich bin, wie Sie dem Ihren – mit Zuversicht Glei- eine lebenslange Freundschaft erwachsen sollte ches von Ihnen erwarten darf.“ In diesem Sinne (Mader, 1996, 145–166). versicherte er schließlich Marchesetti auch In der Verfolgung gemeinsamer wissenschaft- „nicht die mindeste Absicht“ zu hegen, „Ihnen licher Ziele kontaktierte Szombathy Marchesetti in der Höhle in der St. Canzianer Dolline174 eine auch im Juli 1899 bezüglich der Abhaltung Concurrenz zu bereiten“ (ADTS NL Marchesetti, eines anthropologischen Kongresses in Triest, 88/Q/P-Z/S6, Szombathy – Marchesetti, Wien dessen Organisation als „Dreibundscongress“ 05. 10. 1888). Sein „zurückhaltendes Betragen“ in beider Händen liegen sollte. Szombathy hatte sollte Szombathy später auch hinsichtlich der diesbezüglich bereits konkrete Vorstellungen, Ausgrabungen in Karfreit (Caporetto, heute Ko- „Gewisse Punkte sind in meinen Augen selbst- barid) an den Tag legen. Sie wurden zur Gänze verständlich; z. B. daß ein Triester Congreß 174 Dabei handelt es sich um Marchesettis Höhlengrabungen von St. Kanzian (heute Škocjan im slowenischen Karst). Siehe dazu Marchesettis Publikationen aus 1889 und 1890 (Morgan, 1994, 357f). 175 Zu diesem „Tauschgeschäft“ siehe Szombathys Brief an Marchesetti vom 27. 12. 1893 in Mader (1996, 152). 176 Szombathy grub bis 1890, während Marchesetti die Untersuchungen bis 1903 fortsetzte. Die beiden deckten über 6000 Gräber auf (Heinrich, 2003, 18). 208 PRÄHISTORISCHE FORSCHUNGEN IM ÖSTERREICHISCHEN KÜSTENLAND kein deutsch-österr. sondern ein italienisch- scheinlich“, dass „bei der jetzigen Composition deutsch-österreichischer sein müßte mit ganz des Stadtrathes“ von den „Stadtvertretern eine beliebiger Wahl romanischer oder germanischer Einladung an die anthr. Gesellschaft erfolgen“ Vortragssprache;“. Für ein reibungsloses Gelin- könnte und dies „umsomehr“, als nämlich gen des Vorhabens hielt es Szombathy auch für „seit einiger Zeit ziemlich eclatante Anzeichen notwendig, „daß man von der Frage überhaupt innerer Zwietracht unter den einflussreichen nicht früher offiziell oder laut“ sprechen sollte, Mitgliedern zu Tage treten“. „bis“ Marchesetti „die verschiedenen Vorfragen Um das Zustandekommen des Kongresses ins Trockene gebracht“ hätte und „in der Lage“ dennoch zu bewirken, erachtete Marchesetti wäre, „mit einer Einladung seitens der Stadt als einzige Möglichkeit das „drastische Mittel“, Triest hervorzutreten“ (ADTS NL Marchesetti, die Stadtvertretung vor vollendete Tatsachen 88/Q/P-Z/S6, Szombathy–Marchesetti, Waidh- zu stellen. Dafür sollte die „Wiener anthr. Ge- ofen an der Ybbs, 26. 07. 1899). Szombathy stieß sellschaft in Verbindung mit der deutschen und mit seinem Vorschlag offene Türen ein, war doch römischen den nächsten Congress in Triest be- ein „derartiges Zusammentreffen“, das „neben- schliessen, alle Vorbereitungen treffen [...] und bei [...] beweisen“ würde, „dass auch in Triest erst nachträglich davon dem triester Stadtrathe der Cultus der Wissenschaften nicht gänzlich Mittheilung machen“ und, wie Marchesetti unter ausgestorben ist“, schon länger auch Marche- der Anmerkung „ich kenne meine Hühner!“ hin- settis „sehnlichster Wunsch“. Wie er Szombathy zufügte, „wo möglich italienisch geschrieben“ darlegte, hatte er „dies“ schon 1889 „angeregt“ (NHMW PA FAA KORR SZ, Marchesetti-Szomba- und geglaubt, „auf dem Innsbrucker Congress thy, Sta. Lucia, 10. 08. 1899). 1894 die Formel durch Beiziehung der anthrop. Marchesetti hatte demnach in Triest auch als Gesellschaft Roms [...] gefunden zu haben, Nichtfremder mit widrigen Umständen zu kämp-wodurch den besonderen Verhältnissen unserer fen. Doch obwohl sich Szombathy daraufhin Stadt Rechnung getragen würde“. Damals hoffe in zahlreichen Besprechungen mit Mitgliedern er, „bei Gelegenheit des 50 jährigen Jubiläums der Wiener und der Berliner Anthropologischen unseres Museums, 1896, die Tripelallianz auf Gesellschaft weiterhin sehr um das Zustande-wissenschaftlichem Boden in Triest feiern zu kommen eines mit den italienischen Kollegen können“, fand jedoch „wider Erwarten [...] nicht gemeinsam veranstalteten Kongresses bemühte, nur bei unseren Radicalen sondern auch in den gelangte er zu keinem positiven Resultat, ge- Kreisen der gemässigten lebhafte Opposition“, wann aber den Eindruck, als ob bei Ranke178, was zur Folge hatte, dass er „in letzter Stunde“ Ordinarius für Anthropologie in München, „sich auch nicht an den Vorbereitungsgesprächen zur etwas deutschnationaler Chauvinismus geltend 25 Jahrfeier der Anthropologischen Gesellschaft machte und er eine internationale Färbung in Wien teilnehmen konnte und weitere vier der Versammlung ungern sehen würde.“ Somit Jahre sowohl der Società Adriatica di Scienze sah auch Szombathy keine Chancen mehr und naturali in Triest, „deren Praesident177 auch zur meinte, es läge nun an Marchesetti „den Plan Opposition gehörte“, als auch anderen Institu- der triester Versammlung wie eine vestalische tionen fernblieb. Nach einem „solchen Fiasco“ Flamme zu nähren und zu erhalten, bis die fürchtete er nun „die ungeeigneteste Person“ für Auguren davon Gebrauch machen“ (ADTS NL das Gelingen eines derartigen Unternehmens Marchesetti, 88/Q/P-Z/S6, Szombathy–Marche-zu sein. Zudem hielt er es für „nicht sehr wahr- setti, Wien, 02. 01. 1900). 177 Der zur Opposition gehörende Präsident war der in Wien geborene August Vierthaler (1838–1901), der in Wien Chemie studiert hatte, bis 1864 als technischer Assistent in einer Tabakfabrik in Venedig arbeitete und nach Ablegung der Lehr- amtsprüfung einige Jahre in Split an der Realschule Chemie unterrichtete. In der Folge war er Mitarbeiter der Kommission zur Erforschung der physikalischen Verhältnisse des Adriatischen Meeres der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften und übernahm 1871 eine Professur an der Handels- und nautischen Akademie in Triest. Er gehörte auch der Landes- kommission für Karstaufforstung im Stadtgebiet von Triest an (ÖBL 2018, 274). Nach dieser Lebensgeschichte ist wohl anzunehmen, dass Vierthaler ein italophober Österreicher war. „Augusto Vierthaler“ war von 1894 bis 1900 Präsident der Società Adriatica (Bolletino 1900, XX, VIII). 178 Johannes Ranke (1836–1916) war Mediziner und Inhaber des ersten in Deutschland geschaffenen Lehrstuhls für Anthro- pologie an der Universität in München. Er war auch Leiter der Prähistorischen Staatssammlung und Mitglied der Bayeri- schen Akademie der Wissenschaften (Filip, 1969, II, 1121). 209 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Die Auguren sollten sich jedoch Zeit lassen. hatte, war damals offenbar ebenso in Vergessen-Erst im September 1921, als Triest bereits zu Italien heit geraten, wie jener, dass die Gründung des gehörte, gelang es Marchesetti, an seiner Wir- Triestiner naturhistorischen Museums auf den kungsstätte das 11. Treffen der Società Italiana per Schweizer Naturforscher Heinrich Koch182 zu-il Progresso delle Scienze abzuhalten. Von einer rückgeht, dessen Naturaliensammlung die Basis „Trippleallianz“ war freilich keine Rede mehr, viel- des 1846 eröffneten Museo Zoologico bildete, mehr handelte es sich um einen rein italienischen das Koch als Direktor leitete und erweiterte. 183 Kongress, der in erster Linie die „Italianità“ Triests Und nicht zuletzt war auch Marchesettis Vorgän- unterstreichen sollte, einer Stadt, „da poco riunita ger, Simeone Adamo de Syrski184 kein Italiener. Er all’Italia e non ancora colpita dalla crisi economico kam ursprünglich aus Krakau, studierte in Berlin, – culturale derivante dal fatto di non essere più il Brüssel, Königsberg und Wien Medizin und wur- maggior porto dell’impero austro-ungarico“179 (So- de 1876 als Professor für Zoologie nach Lemberg cietà italiana, Indice Generale, 35). berufen (Pilleri, 1980, 6). Der Umstand, dass die 1838 ins Leben gerufe- Der durch den Ausgang des Ersten Weltkrieges ne Società italiana per il Progresso delle Scienze noch zusätzlich befeuerte Nationalismus machte als geistiges Kind des aufgeklärten Großherzogs offensichtlich auch vor den Wissenschaften nicht in Toscana, Leopold II. 180 im Grunde österreichi- halt, engte sie ein und trübte Weitblick und welt- sche bzw. habsburgisch-lothringische Wurzeln 181 offene Sicht. 179 einer Stadt „seit kurzem wiedervereint mit Italien und noch nicht von der wirtschaftlich-kulturellen Krise betroffen, die aus dem Umstand resultiert, dass sie nicht mehr der größte Hafen des österreichisch-ungarischen Reiches ist.“ Damit wurde die Wahl Triests für die Abhaltung des Kongresses begründet. 180 Leopold II (1797–1870), der letzte regierende Großherzog in Toscana aus dem Haus Österreich, hatte die Gelehr- tentreffen auf Anregung von Charles Lucien Bonaparte (1803–1857) nach deutschem Vorbild ins Leben gerufen. Der erste Kongress fand 1839 in Pisa unter Teilnahme von 400 Naturwissenschaftlern statt. Zu Leopold II. Leben und persönlichem Einsatz für die Wissenschaften siehe Wandruszka (1965, II, 197) und Pesendorfer (1987a, 1987b). 181 Nach dem Erlöschen des Geschlechts der Medici fiel die Toskana 1737 durch Tausch mit Lothringen an Österreich. Franz Stephan von Lothringen (1708–1765), Gemahl der Habsburgerin Maria Theresia und späterer Kaiser Franz I. Stefan (1745), wurde Großherzog in Toscana und richtete die Sekundogenitur ein. Infolge der italienischen Einigungsbestrebungen ging die 122 jährige habsburgisch-lothringische Regentschaft 1859 zu Ende. 182 Der in Zürich geborene Heinrich Koch (1815–1881) war Kaufmann. Seine Leidenschaft aber galt dem Studium der Natur und dem systematischen Sammeln (Fische, marine Lebewesen, Münzen etc.). Zu seinem Leben und der Zeit als Museumsdirektor mit einer ausführlichen Beschreibung der musealen Sammlung aus 1858 siehe Pilleri (1980, 4–6). 183 Das „Kochsche Museum“ wurde 1852 von der Stadtgemeinde Triest übernommen. Zur Geschichte des Museum siehe Pilleri (1980). 184 Simeone Adamo de Sirsky (1829–1882) hatte Medizin studiert und verbrachte nach seiner Promotion (1864) län- gere Zeit in Paris, wo er sich in Zoologie und Chemie fortbildete. 1866 wurde er als Kochs Nachfolger nach Triest berufen. Der Schwerpunkt seiner Forschungen lag ebenfalls auf der Meeresbiologie. Von ihm stammen die ersten Pläne zur Anlage eines Aquariums und durch ihn war Triest auch auf der Weltausstellung von 1873 in Wien mit einer adriatischen Sektion vertreten. Zu seinem Leben und Werk siehe Pilleri (1980, 6–8). 210 FRIEDENSVERHANDLUNGEN MIT TIEFGREIFENDEN AUSWIRKUNGEN „ l’Autriche ... ce qui reste“ reste“ (Mikoletzky, 2008; Suppan, 2007; Vocelka, (Georges Clemenceau, 1919, St. Germain, cf. 2002; Zöllner, 1990; St. Germain, 1919). Zollinger, 2008) Für das auf Seiten der Siegermächte stehende Italien aber war der Zeitpunkt der Realisierung Der Erste Weltkrieg, vor allem aber der Zerfall seiner lang gehegten vom Geist des Risorgimento der Vielvölkermonarchie in einzelne National- und Irredentismus beflügelten territorialen Ansprü- staaten hatten Europas Gefüge auf politischer wie che gekommen. Ansprüche eines noch ganz jungen gesellschaftlicher Ebene tiefgreifend verändert. Staatsgefüges – Italiens Einigung erfolgte erst 1861 Der Krieg, der ein Monat nach dem Attentat auf –, das auch auf die unter österreichischer Ober- Thronfolger Franz Ferdinand am 28. Juni 1914 als hoheit stehenden Gebiete mit italienischsprachiger Blitzfeldzug gegen die Serben begonnen hatte, Bevölkerung nicht verzichten wollte. Derartige entwickelte sich zum Weltenbrand und beschwor Aspirationen zeichneten sich bereits 1882 bei Ab- den Untergang der Habsburgermonarchie mit schluss des Dreibundes („Alleanza triplea“ mit unerwartet drastischen Konsequenzen herauf. Österreich und Deutschland) ab187 und erwiesen Zwar wurden mit Abschluss des Waffenstillstandes sich auch im Frühling 1915 als richtungsweisend, vom 3. November 1918 und der Demobilisierung als sich Italien aufgrund des Versprechens der der österreichisch-ungarischen Armee nach über Mittelmächte, einer zukünftigen Einverleibung vierjähriger Dauer die Kampfhandlungen einge- der „terre irredente“ zustimmen zu wollen, zur stellt, formal beendet wurde der Erste Weltkrieg Aufgabe seiner „wohlwollenden Neutralität“ Öster-aber erst am 16. Juli 1920 mit Inkrafttreten des reich gegenüber und zum Eintritt in die Entente188 von Staatskanzler Karl Renner als Vertreter der entschloss. Die Rechnung sollte aufgehen, denn am 12. November 1918 verkündeten Republik eine der Bedingungen des Waffenstillstandes von Deutschösterreich in Saint-Germain-en-Laye un- 1918 bestand in Österreichs Räumung von Südtirol terzeichneten Staatsvertrages vom 10. September (bis zum Brenner), des Kanaltals mit Tarvis, des 1919, der völkerrechtlich auch die Auflösung der Karstes, Istriens und Norddalmatiens. Die Frieden- österreichisch-ungarischen Monarchie bedeutete verhandlungen von St.-Germain-en-Laye brachten (Mikoletzky, 2008; Suppan, 2007; Zöllner, 1985). die endgültige Entscheidung zu Gunsten Italiens, Große Teile der österreichischen Reichshälfte185 dessen „readjustement of the frontiers“ auch in den wurden in den Friedensverhandlungen den Nach- 14 Punkte umfassenden Friedensplan des amerika- folgestaaten zugesprochen186 und nach Festsetzung nischen Präsidenten Thomas W. Wilson als Punkt 9, der neuen Grenzen bestand „l’Autriche“, wie es wonach die Grenzbereinigungen Italiens „should der französische Ministerpräsident Georges Cle- be effected along clearly recognizable lines of menceau formulierte, nur mehr aus dem, „ce qui nationality“189 Eingang fand (Wilson, 1918). 185 Nach dem österreichisch-ungarischen Ausgleich von 1867 gehörten die Länder westlich der Leitha zur österreichi- schen Reichshälfte, dem sogenannten „Cisleithanien“, zu dem das Erzherzogtum Österreich unter der Enns (Niederös- terreich), das Erzherzogtum Österreich ob der Enns (Oberösterreich), das Herzogtum Salzburg, die gefürstete Grafschaft Tirol mit Vorarlberg, das Herzogtum Steiermark, das Herzogtum Kärnten, das Herzogtum Krain, das Küstenland, das Königreich Dalmatien, das Königreich Böhmen, die Markgrafschaft Mähren, das Herzogtum Schlesien, das Königreich Galizien und Lodomerien sowie das Herzogtum Bukowina zählten. 186 An das Königreich der Serben, Kroaten und Slowenen kamen Teile der Untersteiermark und Kärntens, Krain und der Großteil Dalmatiens. Die Tschechoslowakei erhielt Böhmen, Mähren, das österreichische Schlesien und einige Gemeinden Niederösterreichs. Italien wurde Südtirol, das Kanaltal mit Tarvis, das ehemalige Küstenland sowie das dalmatinische Zara (Zadar) und einige Adriainseln zugesprochen. Polen bekam Galizien und Rumänien die Bukowina. 187 Österreich befürchtete bereits damals Italiens Aspiration auf Südtirol und die adriatischen Küstengebiete. 188 Londoner Vertrag vom 26. April 1915. 189 „Die Bereinigung der italienischen Grenzen soll den klar erkennbaren Nationalitätsgrenzen entsprechend vorgenommen werden“. Österreich setzte große Hoffnungen in Wilsons Friedensplan, doch trotz der Bestimmung in Punkt 9 wurde das deutschsprachige Südtirol Italien zugesprochen. 211 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Abbildung 165: Geographische Karte, Italien nach Rapallo 1920. Nun sollte auch das ehemalige k.k. Küstenland gehören, allerdings mit Ausnahme der Insel Krk, die zu den nunmehr vom Joch der Habsburger „erlö- dem Königreich der Serben, Kroaten und Slowenien190 sten“ und mit Italien „wiedervereinigten“ Gebieten zugesprochen wurde. 190 Das 1918 gegründete Königreich wurde auch Staat der Serben, Kroaten (Hrvata) und Slowenen, kurz SHS Staat, genannt. 212 ITALIENS RESTITUTIONSFORDERUNGEN „[...] quello che era ed è legittima proprietà Zeit nutzen wollte, um seine Restitutionsansprüche non già dello Stato Austro-Ungarico gegenüber Österreich noch rechtzeitig vor Abschluss e della Casa Imperiale Austriaca, ma dell’Italia.“ der Friedensverhandlungen und somit ungehindert (ÖStA AdR DÖFD, 13/III WA, späterer Abmachungen durchsetzen zu können. Dem- I-981/I/1919, Segre – Ministerium, entsprechend gab Roberto Segre,192 hochverdienter f. Äußeres, Vienna 24. 01. 1919) General des italienischen Heeres und Leiter der in Wien stationierten Waffenstillstandskommission, im Obwohl Kaiser Karl im November 1918 auf Jänner 1919 dem deutschösterreichischen Staatsamt „jeden Anteil an den Staatsgeschäften“ verzichtete für Äußeres unmissverständlich zu verstehen, dass es und Österreich sich für die Republik als Staatsform gerade deshalb, „weil Versammlungen, Konferenzen entschieden hatte, erklärten die Siegermächte das oder beratende Körperschaften der aus der vormali- aus dem kargen Rest der Habsburgermonarchie gen Monarchie hervorgegangenen Staaten über das, hervorgegangene Land zu deren Rechtsnachfolger. was rechtmäßiges Eigentum des österreichischen Eine daraus folgende Konsequenz bestand im Kaiserhauses war, verhandeln und entscheiden wer-Anspruch der Nachfolgestaaten auf Aufteilung des den,“ seine Aufgabe sei, noch „bevor es dazu kommt, kulturellen Erbes, insbesondere des beweglichen diesen Verhandlungen und Entscheidungen all das Kulturgutes, das im Laufe der Geschichte in den zu entziehen, was nicht rechtmäßiges Eigentum des Besitz des Kaiserhauses gekommen war und in österreichisch-ungarischen Staates und des Kaiserhau-privaten wie öffentlichen Sammlungen, Museen, ses, sondern Eigentum Italiens war“ (ÖStA AdR NPA, Bibliotheken oder Archiven verwahrt wurde. Glei- 258, LÖst 15/V-1, 1919/ 4984/2, Segre – Staatsamt für ches galt für die Rückforderung all jener Objekte Äußeres, Wien, 24. 01. 1919, Übersetzung).193 von künstlerischer wie historischer Bedeutung, Die Durchsetzung und Durchführung der italie- die zum Schutz vor Beschädigung oder Zerstörung nischen Restitutionsansprüche gegenüber Österreich durch Kampfhandlungen aus Kriegsgebieten ab- zählten zu den Aufgaben der Waffenstillstandskom- transportiert worden waren, die inzwischen einem mission (Missione militare italiana d’armistizio), die Nachfolgestaat unterstanden. vom obersten italienischen Militärkommando (Com- mando supremo) mit Abschluss des Waffenstillstands- vertrages (3. November 1918) zu dessen Kontrolle Die königlich italienische und Erfüllung eingesetzt worden war, aber nicht nur Waffenstillstandskommission mit militärischen Belangen, sondern, auf verschiede- ne Kommissionen aufgeteilt, auch mit zivilen, wie z. „R. Missione Militare Italiana per l’Armistizio“ B. wirtschaftlichen oder kulturellen Angelegenheiten, zu tun hatte (Rainer, 1973). Zwei sogenannte „beige- Italien, das bereits unmittelbar nach dem Krieg- gebene“ Kommissionen, waren in erster Linie für Kul- seintritt (1915) begonnen hatte, die Rückgabe des turgüter auf vormals österreichischen und nunmehr „patrimonio rapinato dall’Austria“ zu betreiben Italien zugefallenen Gebieten zuständig. Während die (zit. n. Rainer, 1988, 240),191 meldete nun seine eine der beiden mit der Auslieferung von Urkunden Ansprüche umso rascher und nachdrücklicher an, als und Akten aus Archivbeständen zu tun hatte, befasste es möglichen Forderungen der übrigen Nachfolge- sich die andere, die „Kunstkommission“, mit der Fest- staaten zuvorkommen, vor allem aber die Gunst der stellung der von österreichischer Seite während des 191 Damals konzentrierte man sich in erster Linie auf die Rückführung der Arrazzi Gobelins von Mantua, die 1866, als Ös- terreich die Lombardei verlor, nach Wien kamen, aber auch auf die Wiedererlangung des Palazzo Venezia, den Sitz der österreichisch-ungarischen Botschaft beim Heiligen Stuhl in Rom (Rainer, 1988, 240). 192 Roberto Segre (1872–1936), der am 28. Dezember 1918 in Wien eingetroffen war, verfügte über sehr gute Deutschkennt- nisse, die ihn ebenso wie seine brillante Militärkarriere für die Aufgabe in Wien befähigten. Dennoch wurde er 1920 aufgrund seiner eigenmächtigen und unrechtmäßigen Maßnahmen, die heftige Proteste in der österreichischen wie italie- nischen Presse zur Folge hatten, des Amtes enthoben und inhaftiert, 1922 jedoch durch das italienische Militärgericht in Ermangelung einer Straftat freigesprochen und 1923 vom Kriegsminister Armando Diaz rehabilitiert (Dal Prà & Strocchi, 2023, 337; https://www.treccani.it/enciclopedia/roberto-segre_(Dizionario-Biografico)). 193 „E appunto perchè Assemblee e Conferenze o Consigli di Stati sorti dalla cessata Monarchia, discuteranno e decideranno intor- no a quanto era legittima proprietà della Casa Imperiale Austriaca, prima che ciò avvenga, mi compete di sottrarre a tali discus- sioni e decisioni quello che era ed è legittima proprietà non già dello Stato Austro-Ungarico e della Casa Imperiale Austriaca, ma dell’Italia.“ (ÖStA AdR DÖFD, 13/III WA, I-981/1/1919, Segre – Ministerium für Äußeres, Vienna, 24. 01. 1919). 213 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Abbildung 166: Sitz der italienischen Waffenstillstandskommission in Wien I, Canovagasse 4 (Dal Prà, 2022, Fig. 91, 199). Krieges in Sicherheit gebrachten Kunstgegenstände. in dem Segre das „codesto Ministero“ aufforderte, „a Historische Restitutionsansprüche wurden, wenn volere dare ordini precisi e categorici alle Direzioni auch ohne offiziellen Auftrag, ebenfalls im Rahmen dei vari istituti interessati perché secondo le determi- der Kunstkommission behandelt (Rainer, 1988, 242; nazioni del foglio annesso, i rappresentanti di questa Huguenin-Bergenat, 2010, 79-f.).194 Diese Forderun- Missione per la parte Artistico-Bibliografica possano gen, die sich auf Kunst- und historische Objekte im ritirare, alle date indicate, gli oggetti in questione, di Zusammenhang mit Österreichs Abtretung Veneziens cui negli allegati si ripete sommariamente l’elenco.“ und den entsprechenden bilateralen Abkommen von und mit der Bemerkung schloss, „E debbo aggiungere 1866 und 1868195 bezogen, wurden von General Segre che confido possa il ritiro degli oggetti avvenire senza von Anfang an auf eigene Initiative und mit besonde- altro indugio, che mi costringerebbe ad adottare rem Nachdruck betrieben. Segre zeigte in Restitutions- procedimenti che vorrei poter evitare“ (ÖStA AdR angelegenheiten jedoch nicht nur Eigenständigkeit, DÖFD, 13/III WA, ad I-1447/1919, Segre–Staatsamt f. sondern auch Durchsetzungsvermögen und scheute Ä., Vienna, 10. 02. 1919), Eine Formulierung, die kei-durchaus nicht davor zurück, sich zur Erreichung nerlei Zweifel über das Vorgehen der Delegierten im seiner Ziele militärischer Methoden zu bedienen. Falle eine Weigerung zur Herausgabe der angeführten So erreichte das deutsch-österreichische Staatsamt Objekte zuließ. für Äußeres am 11. Februar 1919 ein vom Vortag datier- Wie aus dem beigeschlossenen Verzeichnis tes Schreiben der „Missione Italiana per l’Armistizio“, hervorgeht, sollten die ersten Entnahmen bereits am 194 Zu den Aufgaben und der Geschichte der Waffenstillstandskommission, die nach Unterzeichnung des Staatsvertrages in Militärkommission umbenannt und am 8. Dezember 1919 aus Wien abgezogen wurde, siehe Segre (1928) und Di Michele (2020, 260–268). 195 Vertrag von Wien vom 3. Oktober 1866 und das Abkommen von Florenz vom 14. Juli 1868. Vgl. Huguenin-Bergenat (2010, 111–113). 214 ITALIENS RESTITUTIONSFORDERUNGEN folgenden Tag um 9 Uhr Vormittag im Kunsthistori- Die Waffenstillstandskommission zeigte sich schen Museum und in der Hofbibliothek stattfinden jedoch unbeeindruckt. Weder die von Österreich und am 13. sowie 14. Februar in der Akademie der vorgebrachten Argumente noch dessen an das al- bildenden Künste, dem Staatsarchiv, dem Industrie- liierte Ausland ergangenen Protestnoten bewirkten museum, dem Unterrichtsministerium, der Waffen- eine Änderung der Vorgangsweise. Auch schriftliche sammlung sowie dem Dorotheum fortgesetzt werden. Proteste mit detaillierten Angaben zu den rechtlichen Angesichts einer derartigen Aufforderung blieb dem Ansprüchen auf die von Italien geforderten Objekte Staatsamt nichts anderes übrig, als die „am 11. Februar sowohl der betroffenen Institutionen als auch der 1919 10 Uhr vormittags hier eingelangte Erklärung der Universität Wien und der Akademie der Wissen- kgl. italienischen Militärmission“, zur Kenntnis zu schaften, die sich gleichfalls schärfstens „gegen nehmen und die Direktionen der „bezeichneten Ga- die widerrechtliche erzwungene Auslieferung von lerien und sonstigen Kunstinstituten vom Erscheinen Werken der Kunst und Wissenschaft aus den Wiener der italienischen Delegierten“ zu verständigen, „damit Sammlungen“ verwahrten, verhallten ungehört (ÖStA geschlossene Räume geöffnet und die betreffenden AdR DÖFD, 13/III WA, I-3570/2 1919, Resolution, Gegenstände zugänglich gemacht werden“. Trotzdem 29. 04. 1919). Die Beschlagnahmungen wurden wollte die deutschösterreichische Regierung „mit al- fortgesetzt und am 14. März neuerliche „Forderungen lem Nachdruck“ Protest gegen „das Vorgehen bei der an den deutschösterreichischen Kunstbesitz für die kgl. italienischen Regierung selbst, bei den Vereinigten Friedensverhandlungen“ in Aussicht gestellt (ÖStA Staaten von Nordamerika und den Ententemächten, AdR NPA, 258, LÖst 15/V-I, 1919/ 5172/2, Bericht, vor der ganzen zivilisierten Welt“ einlegen. Man neuerliche Forderungen). verwies auf die durch das Abkommen von1868196 Bereits im Zuge der ersten Forderungen hatte das bestätigte Rechtmäßigkeit der Besitzverhältnisse und Deutschösterreichische Staatsamt für Äußeres darum berief sich auf die „allgemeinen Grundsätze des gebeten, „bei jeweiliger Uebernahme“ ein „Protokoll Völkerrechtes“, die durch die gewaltsame Entnahme über den Uebernahmsakt und die übernommenen noch vor Abschluss der Friedensverhandlung schwer Gegenstände von den Delegierten der königlich italie- verletzt würden, sowie auf „Artikel 56 der von beiden nischen Miltitärmission unterfertigen zu lassen“ (ÖStA Staaten ratifizierten Haager Landkriegordnung“, wo- AdR NPA, 258, LÖst 15/V-1, 1919/ad 4984/2, I-1447, nach „das Eigentum der der Kunst und Wissenschaft Staatsamt f. Äuß. - Waffenstillstandskomm., Wien, 11. gewidmeten Anstalten, auch wenn sie dem Staate 02. 1919). gehören, als Privateigentum zu behandeln und von jeder militärischen Beschlagnahme befreit“ sei. „Jede Beschlagnahme von geschichtlichen Denkmälern oder Savinis gescheiterter Rückholversuch von Werten der Kunst und Wissenschaft ist“ daher „untersagt und soll geahndet werden“. Zudem führte „[…] mi sono subito occupato per il man „Artikel 10 des Zusatzprotokolles zum Waffen- ricupero degli oggetti da me scoperti stillstandsvertrage“ an, der den „Wirkungskreis der nella Grotta delle Mosche.“ Waffenstillstandkommission“ auf die Entgegennahme (AStCMStATS Sticotti, sc. 6, von Kriegsmaterial und die Ausübung „jedweder Ue- b. 36/2, 04. 04. 1919) berwachung“ beschränken würde und hielt schließlich Obwohl das nunmehr Naturhistorische Staatsmu- fest, dass die „Ausdehnung dieser Tätigkeit auf die Be- seum auf den Listen der angekündigten Beschlagnah- schlagnahme von Kunstschätzen und Archivgegenstän- mungen durch die Waffenstillstandskommission nicht den“ der deutschösterreichischen Regierung „niemals aufscheint, findet sich im Archiv der Prähistorischen und in keiner Weise notifiziert“ wurde. Österreich Abteilung dennoch ein Prokoll folgenden Inhalts: vertrat daher den Standpunkt, „Eine Aenderung“ der Die kgl. italienische Waffenstillstandskommission „Rechtslage“ könnte „nur wieder im Wege formeller hat der Leitung des naturhistorischen Museums Sams- Staatsverträge erfolgen“ und „müßte daher dem Frie- tag, den 5. April durch Professor Contini mitteilen densvertrage vorbehalten bleiben“ (ÖStA AdR NPA, lassen, dass sie die Herausgabe der in der Fliegen- 258, LÖst 15/V-1, 1919/ad 4984/2, I-1447, Staatsamt und Knochenhöhle bei St. Canzian im Küstenlande f. Ä. – Waffenstillstandskomm., Wien, 11. 02. 1919). von einem gewissen Pietro Savini ausgegrabenen 196 Dabei bezog sich man sich vor allem auf die im Jahre 1838 von Venedig nach Wien gebrachten Gemälde aus der Accademia, deren Verbleib in Österreich durch das Abkommen von 1868 ausdrücklich geregelt wurde. 215 MED BENETKAMI IN DUNAJEM prähistorischen Funde verlange und im Falle der Ver- Die gefertigte Direktion hat diese Uebernahme weigerung eventuell entschlossen ist, Militärgewalt mit der Erklärung zu Kenntnis genommen, dass es anzuwenden. sich um eine Gewaltmassnahme der kgl. italieni- Die von der Leitung des genannten Museums schen Militärkommission handelt, für welche aus von dem Vorfalle unterrichtete deutschösterreichi- den oben angeführten Gründen kein Rechtstitel sche Regierung legt gegen dieses Vorgehen feierlich geltend gemacht werden kann. Es muss daher Protest ein, indem sie die volle Rechtmäßigkeit des jeder Verantwortung der Verwahrer und der zu- bisherigen Besitzes betont. ständigen Aufsichtsbehörde unbedingt abgelehnt Es handelt sich um die Funde aus einer durch werden. Die Hofverwaltung behält sich vor, ihre private Geldspenden zustande gekommenen Einwendungen gegen diesen Gewaltakt der Waf- Ausgrabung auf österreichischem Boden. Da die fenstillstandskommission geltend zu machen und Differenzen in der Entlohnungsfrage des Ausgrä- die Unstichhältigkeit des von dieser Kommission bers Pietro Savini durch Verhandlungen vor den eingenommenen Rechtsstandpunktes dem kom- ordentlichen Gerichten rechtskräftig entschieden petenten Forum nachzuweisen. (NHMW PA FAA, wurden und dem Genannten damals eine ausrei- Diverses, Protokoll o.D.) chende Schadloshaltung zugesprochen und aus- bezahlt wurde, ist die Rechtmäßigkeit des Besitzes Der Umstand, dass in diesem Protokoll sowohl unbestreitbar. die Angabe der Uhrzeit als auch die Unterschrift der Die deutschösterreichische Regierung stellt zuständigen Abteilungsleitung fehlen, erklärt sich daher im Bewusstsein ihres unanfechtbaren Rech- aus der beiliegenden mit „8. April 1919“ datierten tes auch im vorliegenden Falle die Forderung, die „Uebernahmsbestaetigung“, der zufolge „Die unter- Entscheidung einem eigenen Gerichte der Frie- zeichneten Delegierten der kgl. italienischen Waffen- denskonferenz oder einem eigens hiezu bestellten stillstandskommission bestätigen, die prähistorischen Schiedsgerichte anheimzustellen. Funde aus der Fliegenhöhle und Knochenhöhle Mit Rücksicht auf die Ankündigung der kgl. ita- bei St. Canzian nächst Triest (Inv. –No. 45.429 bis lienischen Waffenstillstandskommission, eventuell 45.670 und 47.551 bis 47.825 der prähistorischen mit Brachialgewalt vorzugehen, beauftragte die Sammlung des naturhistorischen Hofmuseums in deutschösterreichische Regierung die gefertigte Di- Wien) am heutigen Tage unter Protest der Direktion rektion durch die Intendanz des Museums, keinen aus dem genannten Museum entnommen zu haben.“, Widerstand zu leisten, verschlossene Räume zu die ebenfalls nicht unterzeichnet wurde, dafür aber öffnen und die betreffenden Materialien zugänglich den handschriftlichen Vermerk des Direktors der zu machen. Anthropologisch-ethnographischen Abteilung, Josef Die Delegierten der kgl. italienischen Waffen- Bayer197 trägt: „Prof. Contini = Savini, nicht erschie-stillstandskommission haben sich am 8. April 1919 nen, anscheinend versuchter Betrug. B. 14. IV. 1919“ um ---- Uhr mittags eingefunden und folgende (NHMW PA FAA, Diverses). Gegenstände entnommen: Savini, der sich in der Zwischenzeit dem Irre- dentismus verschrieben und dem „esercito libera- Inv. No. 45.429 – 45.670 tore dell’Italia“ als Freiwilliger angeschlossen hatte 47.551 – 47.825 (Battaglia, 1920, 31), sah offenbar in der Betrauung 197 Josef Bayer (1882–1931) studierte in Wien Prähistorische Archäologie bei Moriz Hoernes und Geographie. Bereits als Student hatte er häufig in der Prähistorischen Sammlung des k.k. naturhistorischen Hofmuseum hospitiert, wo er auch nach erfolgter Promotion (1907) als Volontär seine berufliche Laufbahn begann, die ihn vom Assistenten bis zum Direktor (1919) der Anthropologisch - ethnographischen Abteilung und nach deren Teilung bzw. Abtrennung der Ethnographika (1924) zum Leiter sowohl der Prähistorischen als auch Anthropologischen Abteilung führen sollte. Bayer habilitierte sich 1913 für das Fach Urgeschichte des Menschen, gründete 1921 das Institut und die Kommission für Eiszeitforschung, gab 1924 die Zeitschrift Die Eiszeit (später Eiszeit und Urgeschichte) und 1927 ein zweiteiliges Werk über den Menschen im Eiszeitalter heraus. Seine Grabungstätigkeit (darunter auch im niederösterreichischen Willendorf, dem Fundort der weltberühmten Venus) war vor allem auf die Erforschung des Paläolithikums ausgerichtet. Bayer war auch Korrespondent (1908) der k.k. Zentralkommission für Denkmalpflege und nach dem Ersten Weltkrieg Konservator für prähistorische und antike Agenden (1919) des nunmehrigen Staatsdenkmalamtes (Mader 2018, 72f.). Während des Ersten Weltkrieges nahm Bayer an der 9. Isonzoschlacht teil und wurde danach an die Gazahfront abkom- mandiert, wo er in Palästina mit Unterstützung der Prähistorischen Kommission Untersuchungen in Palästina (Askalon Kultur) durchführte (Antl-Weiser, 2007). 216 ITALIENS RESTITUTIONSFORDERUNGEN des italienischen Militärs mit der Durchsetzung der che quale capoluogo delle Venezie Giulie, è mag- Rückgabeforderungen die Gelegenheit, wieder in giormente indicata per la sua conservazione“.201 Besitz des Fundmaterials aus der Fliegen- und der Abschließlich vermerkte Puschi, dass eine Kopie Knochenhöhle zu gelangen. des Schreibens auch an Major Bertini Calosso,202 Wie aus Sticottis kommentierter Abschrift eines den Verantwortlichen der Denkmalabteilung des Schreibens des damaligen Direktors des Antiken- königlichen Gouvernements ergangen wäre (Ast museums Alberto Puschi198 an das „R. Governa- CMStATS, A Sticotti, sc. 6, b. 36/2). torato delle Venezie Giulie in Trieste“ hervorgeht, Tatsächlich findet sich auch eine Kopie in den hatte sich Savini „ora tenente nel R. Esercito e già Akten des Governatorato della Venezia Giulia. infaticabile ed esperto esploratore delle caverne Sie liegt einem Begleitschreiben an die Waffen- del nostro Carso“ mit seinem Vorhaben an Puschi stillstandskommission in Wien bei, in dem Colon- gewandt, der auch Präsident der Società Alpina nello Luzzato, „Capo di Stato Maggiore, Sezione delle Giulie war, und als deren langjähriges und 1 Politico Militare“ des „Reggio Governatorato eifriges Mitglied sich Savini nun entsprechende della Venezia Giulia“ die Anweisung erteilt, die Unterstützung erwartete. Puschi unterrichtete Kommission möge „il Tenente Savini“ in seinen daraufhin am 24. März das königliche Gouver- Nachforschungen in Wien unterstützen (AStTS, nement in Triest von der besonderen Bedeutung Gov VG, b. 55, 30/I-1789, Luzzatto – Commissio-der Funde aus der Fliegenhöhle „per la preistoria ne d’Armistizio, Trieste, 01. 04. 1919). delle Venezie Giulie“, und brachte zur Kenntnis, Am 4. April berichtete dann Savini Puschi brief- dass diese „preziose scoperte paletnologiche“ im lich aus Wien, „Appena arrivato a Vienna mi sono Auftrag „del cessato governo“ nach Wien gebracht subito occupato per il ricupero degli oggetti da me und der „Sezione etnografica dell’imperiale Mu- scoperti nella Grotta delle Mosche e in quella degli seo di scienze naturali“ 199 einverleibt worden Scheletri presso S. Canziano al Carso. Le pratiche, waren. Eine Behauptung, die Sticotti mit „[Vero è svolta dalla nostra Commissione, potranno riuscire che gli stessi furono venduti dal Savini al Museo il loro effetto appena nei prossimi giorni essendo di Vienna]“200 kommentierte und gleichzeitig auf l’intenzione della Commissione di ottenerli in via seine im Archeografo Triestino erschienene Ab- amichevole. Qualora il direttore della Sez. preist. handlung über den „famoso elmo di Grotta delle si rifiutasse di consegnarli, verrà provveduto Mosche“ verwies. In seinem Schreiben kündigte senz’altro al sequestro. Lo Szombathy fino dal Puschi aber auch an, „Il tenente Savini è ora 1915 è pensionato, perciò non mi è stato possi-intenzionato di recarsi a Vienna a reclamare la bile vederlo.“ Behauptungen, die Sticotti lapidar restituzione di questi oggetti“. Da das Fundmate- mit „[quante bugie! che fiasco!]“203 kommentierte rial aus der Fliegenhöhle zum „patrimonio storico (AStCMStATS Sticotti, sc. 6, b. 36/2, 04. 04. 1919). della regione“ zählen würde, appellierte er an das Dass es Savini nicht möglich war, Szombathy königliche Gouvernement, Ansehen und Einfluss zu sehen, hatte nämlich nichts mit dessen Pen-geltend zu machen, damit „le pratiche che saran- sionierung, sondern vielmehr damit zu tun, dass no intraprese a Vienna siano coronati di successo Savini höchstwahrscheinlich selbst ein persönli- e il prezioso materiale possa tornare a Trieste, ches Treffen vermeiden wollte. Szombathy hatte 198 Zur Biographie von Puschi, siehe Note 155. 199 „auf Anordnung der ehemaligen österreichischen Regierung“. 200 „Wahr ist, dass dieselben vom Savini dem Museum in Wien verkauft wurden“. 201 „Der Oberleutnant Savini beabsichtigt jetzt, sich nach Wien zu begeben, um die Rückgabe dieser Objekte zu reklamieren.“; die Funde gehörten “zum historischen Erbe der Region“; er appellierte, damit „die in Wien unternommenen Verfahren von Erfolg gekrönt und das wertvolle Material nach Triest zurückkehren würde, das als Hauptstadt der Venezie Giulie am besten für dessen Aufbewahrung geeignet ist“. 202 Achille Bertini Calosso (1882–1955) war Jurist, widmete sich in der Folge aber auch dem Studium der Kunstgeschichte und konn- te in seiner Ausübung als Inspektor an der Regia Galleria Borghese und der Soprintendenza alle Gallerie e agli Oggetti d’arte di Roma beide Fächer miteinander verbinden. Nach dem Einsatz im Ersten Weltkrieg setzte Calosso seine Karriere im Dienste des Ufficio Belle Arti e Monumenti del Commissariato Generale Civile des königlichen Gouvernements der Venezia Giulia in Triest fort. 1920 kehrte er nach Rom zurück, wurde in der Folge Direktor der Galleria Borghese, lehrte an den Universitäten von Rom und Perugia und wurde 1926 zum Leiter der Soprintendenza ai Monumenti e alle Gallerie dell’Umbria bestellt (Parca, 2007, 85–103). 203 „Si viele Lügen! Was für ein Fiasco!“ 217 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Abbildung 167: Josef Bayer (1882–1931), Prähistoriker und Direktor der Anthropologisch-ethnographischen Abteilung am Naturhistorischen Museum in Wien (NHMW PA FAA Fotoarchiv, Neg. Nr. 7916). Übergabe nie stattfand, spricht vielmehr gegen deren Intervention und lässt auf Savinis Alleingang unter Vorgabe einer falschen Identität schließen. Dazu passen würden auch der direkte Weg ohne vorherige Verständigung der österreichischen Behörden, die üblicherweise die Ankündigung der Abholungen an die betroffenen Institutionen weiterleitete, sowie die Verständigung der Muse- umsintendanz an einem Samstag, wodurch Savini möglicherweise Rückfragen, die sein Vorhaben hätten entlarven können, ausschließen wollte. Ob auch Sticotti, der allerdings erst im Juni 1919 in die Waffenstillstandskommission nach Wien entsandt wurde, in das Vorhaben eingeweiht war und deshalb Savinis Auftritt in Wien als „fiasco“ bezeichnete, bleibt dahingestellt. Hinweise darauf sind in den vorliegenden Dokumenten nicht vor- handen. Sicher ist jedoch, dass Bayer mit seinem Verdacht, hinter „Prof. Contini“ würde sich Savini verbergen, Recht hatte. Nach diesem gescheiterten Rückholversuch verschwand Savini aus der Öffentlichkeit. Sein umfangreiches 1918 unter dem Titel Le origini e le evoluzioni storiche della civiltà latina e della nomenclatura locale nella Venezia Giulia von der Deputazione Veneta di Storia e Patria herausge- gebenes Werk sollte ihm bald endgültig den Hals brechen. Wie nämlich der Prähistoriker Raffaello Battaglia204 1920 in einer umfassenden Rezensi- on205 anhand zahlreicher Textbeispiele anschau- lich demonstrieren konnte, erwies sich Savinis seinen Nachfolger Josef Bayer während dessen Arbeit als nahezu wortgetreues Plagiat der Werke kriegsbedingter Abwesenheit vertreten und war Carlo Marchesettis, Bernardo Benussis, Giuseppe auch danach mit Ausgrabungen für das Naturhi- Caprins und Federico Cordenons‘. Den Umstand, storische Museum tätig. Somit wäre Savinis Vorha- ein derartiges Machwerk mit Unterstützung einer ben bereits zu Beginn gescheitert. Darüber hinaus renommierten Gesellschaft wie der Deputazione hatte Italien zu diesem Zeitpunkt auch noch kei- Veneta publizieren zu können, führte Battaglia nen Anspruch auf urgeschichtliches Fundmaterial auf Savinis politisches Engagement zurück. In erhoben, und es stellt sich daher die Frage, ob die der Folge aber verlor Savini auch in italienischen Waffenstillstandskommission die Angelegenheit Kreisen an Glaubhaftigkeit und sogar die Società überhaupt weiterverfolgte. Alpina delle Giulie, mit der er über lange Jahre Die Titulierung „Prof. Contini“ und vor allem durch seine Höhlenforschungen verbunden war, der Umstand, dass die für den 8. April anberaumte distanzierte sich von ihm (Mader, 2016, 50). 204 Raffaello Battaglia (1896–1958), geboren in Triest, begann mit ersten prähistorischen Studien unter den Fittichen von Carlo Marchesetti am Naturhistorischem Museum in Triest, studierte ursprünglich Kunst in Venedig, wandte sich in der Folge jedoch ganz dem Studium der Paläoethnologie zu, dem er in Padua und Rom nachging. 1923 wurde er zum Privatdo- zenten ernannt und lehrte ab 1925 an der Universität Padua am Institut für Anthropologie. 1940 erfolgte die Ernennung zum Professor für Anthropologie und gleichzeitig übernahm er die Leitung des Institutsmuseums. Seine Forschungen kon- zentrierten sich auf das Paläolithikum, wobei der Erforschung der Höhlen im Triestiner Karst große Bedeutung zukommt. Battaglia war auch Mitglied der Commissione grotte der Società Alpini delle Giulie (1919). Auf ihn geht die Entdeckung der prähistorischen Felszeichnungen im Valcamonica zurück (Battaglia, 2024a; Battaglia, 2024b). 205 Die 31 Seiten umfassende Rezension erschien unter dem Titel Il caso Savini 1920 in Parenzo (Poreč). 218 ITALIENS RESTITUTIONSFORDERUNGEN Abbildung 168: „Schöne Bronzefibula“, Geschenk an die Prähistorische Sammlung (1893), Zeichnung M. Hoernes (NHMW PA FAA, Inventar 14, Inv. Nr. 356924). Die Funde aus der Fliegen- und der Knochenhöh- 8, b. 8, note biografiche 1919). Die Befähigung zur le waren zwar im Frühling 1919 der Prähistorischen Übernahme einer derartigen Aufgabe lag vor allem Sammlung des Naturhistorischen Museums erhalten in Sticottis langjähriger Tätigkeit und Erfahrung geblieben, das letzte Wort war jedoch noch nicht als Kustos am Triestiner Museo civico d’Antiquità, gesprochen. Denn gerade Piero Sticotti, der ein gutes dessen interimistische Leitung ihm erst kurz vor der Jahrzehnt zuvor auf den Ankauf des aus der Fliegen- Abreise nach Wien übertragen wurde (AStCMStATS höhle stammenden Bronzehelmes für das Triester Sticotti, sc. 8, b. 8, note biografiche 1919), aber Antikenmuseum aus finanziellen Gründen verzichten auch in seinen kollegialen Verbindungen und musste, sollte in naher Zukunft selbst wieder mit die- freundschaftlichen Kontakten, die er während sei- sem Fundstück, aber auch anderen prähistorischen nes Studiums in Wien und später als Konservator Objekten aus dem Bereich des ehemaligen öster- der k.k. Zentralkommission für Erforschung und reichischen Küstenlandes zu tun haben. Erhaltung der Kunst-und historischen Denkmale207 geknüpft und aufgebaut hatte, und nicht zuletzt in Piero Sticotti seinen ausgezeichneten Deutschkenntnissen. „Partenza con papà per Vienna“, erinnerte sich „per esaminare materiale Sticotti in seinen biographischen Aufzeichnungen nostro da rivendicare“ an jenen Abend, als er nach erfolgreich abgelegter (AStCMStATS Sticotti, sc. 2, b. 8, Diario, 1921, 7) Matura im Herbst 1888 vom Triestiner Südbahnhof „agli studi“ an der Universität in Wien aufbrach Sticotti war im Frühsommer des Jahres 1919 (AStCMStATS Sticotti, sc. 8, b. 8, note biografiche vom „R. Governatorato, Sezione VII A B. A.206 e 1888). In den folgenden sechs Jahren widmete Monumenti, Trieste“ mit dem Auftrag, „al ricupero er sich dem Studium der klassischen Philologie degli oggetti d’arte e di storia appartenenti alle und Archäologie, besuchte das Archäologisch- Venezie Giulie“ in die „Missione d‘armistizio a epigraphische Seminar unter der Leitung von Otto Vienna“ entsandt worden (AStCMStATS Sticotti, sc. Hirschfeld,208 hörte Vorlesungen aus klassischer 206 Ufficio affari civili, Sezione VII, Belle Arti e Monumenti 207 Sticotti wurde 1902 zum Konservator der I. Sektion für die Bezirke Lussin (Lošinj) und Volosca (Voloska) ernannt (Brückler & Nimeth, 2001, 263). 208 Otto Hirschfeld (1843–1922) stammte aus Königsberg, lehrte, ehe er 1876 nach Wien kam, als Privatdozent alte Geschichte an der Universität Göttingen (1869–1872) und war anschließend Ordinarius desselben Faches an der Universität Prag. Nach Wien folgte er in Berlin Theodor Mommsen als einer der hervorragendsten Mitarbeiter des Corpus inscriptionum Latinarum auf den Lehrstuhl für römische Geschichte und Epigraphik (1885–1917). Hirschfeld begann mit der systematischen Erforschung Carnuntums und war korrespondierendes Mitglied der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften in Wien (ÖBL 1959, 332f.; Kandler, 1998, 8). 219 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Archäologie bei Otto Benndorf209 und bei Moriz sondern auch aufgrund seiner politischen Orien-Hoernes210 über „Prähistorische Alterthümer in tierung. Sticotti war ein glühender Italiener, was Italien“, und nahm an mehreren Exkursionen nach sich bereits während seiner in Wien als Student Istrien, dem Kvarner und Dalmatien zur Aufnahme verbrachten Zeit zeigte. Damals verkehrte er stets epigraphischer Denkmäler teil (vgl. Nowotny & in italienischen Kreisen und gehörte auch dem Sticotti, 1896). Anlässlich der im Herbst des Jahres Circolo Academico Italiano an. Obgleich unter 1893 im Auftrag des Archäologisch-epigraphischen den Flügeln des Doppeladlers zur Welt gekommen, Seminars unternommenen Forschungsreise zur jedoch im istrischen Dignano (Vodnjan) „in terra Untersuchung römischer Altertümer auf der Insel redente“ geboren, hing Sticotti dem Risorgimento Krk (damals Veglia) hatten Sticotti und Eduard No- an, war dementsprechend politisch engagiert und wotny in Ponte (Punat) eine „schöne Bronzefibula“ organisiert (vgl. AStCMStATS Sticotti, sc. 2, b. 8. vom Pfarrer geschenkt bekommen, die sie nach mit zahlreichem Material zu Sticottis Engagement ihrer Rückkehr dem Naturhistorischen Museum zur im Risorgimento) und gründete in Triest auch ein „Vermehrung der Sammlungen“ übergaben (Hauer, Museum zur Verherrlichung des Risorgimento, 1894, 35). Der Neuzugang wurde von Intendant dessen Leitung er gemeinsam mit jener des Anti-Hauer im Jahresbericht der Annalen des Naturhisto- kenmuseums innehatte. Sticottis politische Vision rischen Hofmuseums vermerkt. Sichtlich stolz über spiegeln die folgenden Zeilen aus seinem Wiener die Nennung des eigenen Namens an so prominen- Tagebuch von 1919 eindeutig wider: ter Stelle vergaß Sticotti auch nicht ein Exemplar der Annalen der Biblioteca civica in Triest zu überlas- [...] Tutta la città non è che una spudorata insegna sen211. Die Frage, ob dieser Fund nach Wien gebracht di botteghe, pare una fiera da villagio! L’unica werden durfte und nicht besser in einer regionalen cosa santa, grande e bella ed eterna di Vienna Sammlung verblieben wäre, stellte sich Sticotti in è il campanile di S. Stefano, superiore a tutte le diesem Moment noch nicht. Es war vielmehr das miserie, a tutte le farse di questa falsa città, de- Ansehen des naturhistorischen Hofmuseums, in dem stinata a morire lentamente, come tutte le grandi sich nun auch Sticotti sonnen konnte, das zählte. metropoli arteficiali del nord, comprese Londra, Sticottis Berufung in die Kunstkommission Parigi, Berlino ... ma Roma sarà la capitale del der Waffenstillstandskommission erfolgte jedoch mondo avvenire.212 (AStCMStATS Sticotti, sc. 2, b. nicht nur seiner fachlichen Kompetenz wegen, 8, Diario Vienna, 1919, 5) 209 Otto Benndorf (1838–1907) stammte aus Thüringen, studierte Theologie in Erlangen und Kunstgeschichte in Bonn und habilitierte sich 1868 in Göttingen. Nach Zürich (1869) und München (1871) wurde Benndorf 1872 als Ordinarius für klassische Archäologie an die Universität von Prag und 1877 nach Wien berufen, wo er in enger Zusammenarbeit mit der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften die archäologischen Forschungen in Griechenland und Kleinasien, im beson- deren in Ephesos (1895), einleitete und 1898 die Gründung des k.k. Österreichischen archäologischen Institutes erreichte, das auch unter seiner Direktion stand. Benndorf war seit 1882 Korrespondent (für Niederösterreich) der Zentralkommis- sion für Denkmalpflege und wirkliches Mitglied der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften in Wien (ÖBL 1954, 70; Wlach, 1998, 99–101; Brückler & Nimeth, 2001, 22). 210 zu Moriz Hoernes Biografie siehe Note 127. 211 In seinen biographischen Notizen vermerkt Sticotti „Nelle pubblicaz. = Annnalen des k.k. naturhistorischen Hofmuseums (Jah- resbericht für 1893 von Dr. Franz Ritter von , Wien 1894 = a pag. 35 tra i donatori alla raccolta preistorica del museo: Dr. Ed. Nowotny und Dr. Piero Sticotti: una bella fibula di bronzo dell’isola Veglia [ora donata la pubblicaz. da me alla Bibl. Civica]“ (AStCMStATS Sticotti, sc. 8, b. 8, note biografiche 1894). 212 „Die ganze Stadt ist nichts anderes als ein freches Abbild von Läden, wie ein Jahrmarkt auf dem Dorf! Die einzige heilige Sache, groß und schön und ewig in Wien ist der Turm von St. Stephan, höher als alles Elend, als alle Farce dieser falschen Stadt, die zum langsamen Sterben bestimmt ist, wie alle großen künstlichen Metropolen des Nordens, London, Paris, Berlin mit eingeschlossen … aber Rom wird die Hauptstadt der künftigen Welt sein.“ 220 DAS ÖSTERREICHISCH-ITALIENISCHE KUNSTABKOMMEN VOM 4. MAI 1920 „ trattato particolare [...] diretto Die Anfang August in Wien stattgefundenen a risolvere definitivamente tutte Verhandlungen zwischen Ettore Modigliani,214 le controverse relative al patrimonio Guglielmo Pacchioni215 und den österreichischen artistico e scientifico ancora pendenti [...]“ „Spezialbevollmächtigten“ David Bach216 und (ÖStA AdR NPA, 329, LÖst 33/4 1919/7018, 2) Hans Tietze217 führten zwar zu einem Ergebnis in Form von Entwürfen zweier „Konventionen“, Noch vor Abschluss der im Mai 1919213 in dem „Abschluss des italienischerseits angeregten St.-Germain-en-Laye begonnenen Friedenver- Uebereinkommens betreffend Kunstbesitz“ konnte handlungen versuchte Italien mit Österreich ein jedoch „deutsch-österreichischerseits nicht zuge- Sonderabkommen zur Behandlung der Kunstan- stimmt werden“. Kanzler Karl Renner sah „vom gelegenheiten zu erreichen. Vermutlich wollte Standpunkt des formellen Rechtes Bedenken [...] Italien auch diesmal Beschlüssen vorgreifen, die vor Abschluss des Friedensvertrages ein Sonder- aufgrund der internationalen Missbilligung des abkommen über Gegenstände abzuschliessen, gewaltsamen Vorgehens der italienischen Militär- die im Friedensvertrage selbst geregelt werden mission möglicherweise einschneidende Auswir- sollen“ und äußerte begründete „Besorgnis“, dass kungen auf die Ansprüche gegenüber Österreich „die alliierten und assozierten Mächte in einem bedeutet hätten. Gleichzeitig aber sah Italien auch solchen Vorgehen den Versuch erblicken würden, in der Absicht der Nachfolgestaaten, die aus der der Entscheidung des Konzertes der Mächte vor- Monarchie stammenden musealen Sammlungen zugreifen“. Auch in „sachlicher Hinsicht“ würde aufzuteilen, einen Vorteil zu eigenen Gunsten, in- dieses Abkommen für die Interessen Österreichs dem es versprach, sich für deren Erhaltung einset- und die Wahrung des österreichischen Kunstbe- zen zu wollen, wenn Österreich im Gegenzug zu sitzes „keinerlei ersichtlichen Vorteil“ bedeuten. entsprechenden Zugeständnissen, insbesondere „Überdies“ enthalte es „Verpflichtungen, die wir zum Verzicht auf alle von der Waffenstillstands- unsererseits nicht übernehmen können, weil ein kommission aus Wien entfernten Kunstgegenstän- grosser Teil der archivarischen, künstlerischen de, bereit wäre (Huguenin, 2010, 123; ÖStA AdR oder historischen Gegenstände, die sich auf die NPA, 329, LÖst 33/4 1919/6280/2, Denkschrift an Italien fallenden Gebiete beziehen, nicht in Anforderungen Italiens an den österreichischen Deutschösterreich, sondern im Besitze anderer Kunstbesitz). Nationalstaaten, insbesondere Jugoslawiens“ 213 Die österreichische Delegation mit Kanzler Karl Renner an der Spitze traf am 14. Mai um 18 Uhr mit einem Sonderzug in St. Germain ein. Allerdings durfte die Delegation an den Verhandlungen nicht direkt teilnehmen, sondern konnte lediglich schrift- liche Vorschläge einbringen (Zöllner, 1985, 235). 214 Ettore Modigliani (1873–1947) Kunsthistoriker und Museologe aus Rom war seit 1908 Direktor der Pinakothek im Brera und auch Leiter des Denkmalamtes in Mailand. Zwischen 1916 und 1919 bemühte er sich um die Sicherung der Kunstwerke in Venetien und der Lombardei. 1919 war er in Paris maßgeblich an den Arbeiten der italienischen Delegation zur Restitution von Kunstwerken aus österreichischem Besitz beteiligt. 1938 wurde Modigliani aufgrund der von Mussolini erlassenen Rassen- gesetze aus dem Staatsdienst entlassen und kehrte erst 1946 in seine frühere Position zurück (Dal Prà & Strocchi, 2023, 333). 215 Guglielmo Pacchioni (1882–1969) war während des I. Weltkriegs dem Obersten Militärkommando als „funzionario teccnico specializzato“ für Kunst- und Denkmalbelange entlang der Ostfront und nach Caporetto (Karfreit, Kobarid) im Gebiet des Grappa, Montello und Piave zugeteilt worden. Er war Delegierter der italienischen Waffenstillstandskommission in Wien. 1923 stand er an der Spitze des Denkmalamtes im Piemonte und in Ligurien und war zugleich Direktor der Königlichen Gemäldegalerie in Turin. 1932 war er Leiter des Denkmalabteilung für mittelalterliche und moderne Kunst in den Marchen und Dalmatien. 1939 wurde er zum obersten Leiter der Mailänder Galerien und zum Direktor der Pinakothek im Brera ernannt (Dal Prà & Strocchi, 2023, 334). 216 David Josef Bach (1874–1947) studierte in Wien Philologie und Philosophie und arbeitete nach seiner Promotion als freier Schriftsteller und Journalist in Wien. Schon früh beschäftigte er sich mit der Arbeiterbewegung und dem Sozialismus, wurde Re- dakteur der sozialdemokratischen „Arbeiterzeitung“ und übernahm 1919 die Leitung der neu gegründeten Sozialdemokratischen Kunststelle, die bis 1934 großen Einfluß auf die Kulturpolitik Wiens ausübte. 1839 müsste er Wien verlassen und ging ins Exil nach England, wo er auch nach dem Ende des II. Weltkrieges verblieb und in London verstarb (Bach, 2024). Zu seiner Tätigkeit als „Spezialbevollmächtigter“ im Rahmen des Sonderabkommens vgl. Coccolo (2021, 83). 217 Hans Tietze (1880–1954) studierte in Wien Kunstgeschichte, habilitierte sich 1908 für mittlere und neuere Kunstgeschichte an der Universität Wien und wurde 1920 zum außerordentlichen Professor ernannt. Von 1905 bis 1915 war er auch für das Denkmalamt tätig und während des I. Weltkrieges mit dem Kunstschutz befasst. Er vertrat Österreich als Sachverständiger in den Restitutions- verhandlungen. Bis 1926 wirkte er als Referent für Musealwesen im Unterrichtsministerium. Er emigrierte 1938 in die Vereinigten Staaten und verstarb in NewYork. Tietze gilt als einer der bedeutendsten Kunsthistoriker Österreichs und verfasste 13 Bände der Österreichischen Kunsttopographie (Brückler & Nimeth, 2001, 272f.). 221 MED BENETKAMI IN DUNAJEM befinden, und „ferner der Schaden, den Italien St. Germain weilenden Sektionchef Löwenthal und durch Verletzung des Völkerrechtes im Kriege an führte an, „besondere Gründe dazu“ zu haben, Kunstbesitz erlitten hat, nicht nur von Deutschö- „weil möglicherweise der Abschluss in dieser Sa- sterreich, sondern zum grossen Teile auch von che ein Kompensationsobjekt in einer Angelegen-anderen Nationalstaaten ersetzt werden muss.“ heit findet, auf die ich großen Wert lege. Da der Renner schloss die Begründung der Ablehnung Vertrag zumindest nicht viel schadet, das, was ich des Übereinkommens mit einer in scharfem Ton aber im Auge habe, uns wesentlich nützt, soll die gehaltenen Beifügung, wonach „laut eines Be- Sache fortgeführt werden“ (ÖStA AdR NPA, 329, schlusses des Kabinettsrates auch jenen Bedenken LÖst 33/4, 1919/ad 6251/2, Renner-Löwenthal, der öffentlichen Meinung Rechnung getragen St. Germain, 20. 08. 1919, Abschrift). Angesichts werden muss, die dagegen gerichtet sind, in dem der für Österreich existentiellen218 Bedeutung Augenblicke, wo der schwere Verlust eines uns eines positiven Verhandlungsabschlusses mit teuren Landes droht, in Sonderverhandlungen Italien bezüglich wirtschaftlicher Vereinbarungen mit jener Macht einzutreten, die dieses Land zu zu „Volksernährung, Eisenbahnen, Schiffahrt, unterjochen beabsichtigt“ (ÖStA AdR NPA, 329, Handelsverkehr und Kreditfragen“ , aber auch LÖst 33/4 1919/ad I-6251/2, Renner- Staatsamt für in Hinblick „auf die italienische Förderung“ der Äußeres, St. Germain, 12. 08. 1919). österreichischen „Interessen in Kärnten, auf die Gleichzeitig fürchtete man „eventuelle feind- Radkersburger Frage und auf das Burgenland“ selige Massnahmen, die Italien in der Reparati- (ÖStA AdR NPA, 329, LÖst 33/4, Entwürfe - Dar- onskommission einleiten könnte“, hielt es aber stellungen/ Mappe Kunstabkommen mit Italien, auch für eine „Forderung der Gerechtigkeit wie 1920, f. 657), hatte das Kunstabkommen zwar des Ansehens der Grossmächte, Österreich [...] in keine Priorität, wohl aber kam ihm die Rolle eines Schutz zu nehmen, und die hohen Kulturwerte der wichtigen Unterpfandes zu. Wiener Kunstsammlungen zu erhalten“ (ÖStA AdR Obwohl sich in der endgültigen Fassung des NPA, 329, LÖst 33/4 1919/6280/2, Denkschrift Friedens- bzw. Staatsvertrages acht Artikel auf die Anforderungen Italiens an den österreichischen Behandlung beweglichen Kulturgutes beziehen,219 Kunstbesitz). waren mit dessen Unterzeichnung am 10. Septem- Die „Zwangslage“, in der sich Österreich als ber 1919 keineswegs alle Fragen zur Restitution Verlierer des Weltkrieges durch die enormen ter- gelöst. Ein österreichisch-italienischer Ausgleich ritorialen und wirtschaftlichen Einbußen befand, war unausweichlich und führte schließlich nach verlangte ein Einlenken gegenüber Italien. Tietze langen und schwierigen Verhandlungen voller und „eine Reihe anderer Herren“ aber waren Entwürfe und Gegenvorschläge zum Abschluss bereits „auf eigene Faust an die Italiener in Wien eines „Sonderabkommens mit Italien über den herangetreten“. Ein inoffizielles Vorgehen, das Kunstbesitz“, das die Auslegung und Durchfüh-jedoch auf italienischer Seite für Verstimmung rung der Artikel 191–196 des Friedensvertrages sorgte, und von Karl Renner, wenn auch als von St.- Germain-en-Laye zwischen der Republik „begreiflich“ erachtet, ebenfalls nicht gut gehei- Österreich und dem Königreich Italien endgültig, ßen wurde, weshalb er die „Angelegenheit des aber auch gütlich regeln sollte. Auf „Grundlage Kunstvertrages mit Italien“ als „leider verpfuscht“ des Artikels 196a“ im Friedensvertrag wurde bezeichnete und den Italienern in St. Germain nämlich „beschlossen, mittels besonderer und ausdrücklich mitteilte, dass er „die Verhandlungen einvernehmlich in freundschaftlichem Überein- wieder aufnehmen“ wollte. kommen getroffenen Abmachungen, alle auf den „Nun steht die Situation so, dass wir es keines- historischen, künstlerischen, bibliographischen wegs wagen dürfen, in den letzten Tagen der Frie- und archivalischen Besitz der ehemaligen öster- densverhandlungen die Italiener zu verdriessen“, reichisch-ungarischen Monarchie bezüglichen schrieb Renner am 20. August an den ebenfalls in Meinungsverschiedenheiten zwischen den beiden 218 Die wirtschaftliche Lage Österreichs war äußerst prekär. Interessant dazu auch Sticottis Aufzeichnungen zu seinem Wien- aufenthalt im Juni 1919. Unter den Reisevorbereitungen vermerkt er die Erlaubnis des königl. Gouvernements in Triest zur Ausfuhr von Lebensmitteln (Öl, Speck, Pasta, Reis, Kakao und Schokolade), die er unter seinen Freunden in Wien verteilen wollte (ASrMCSrATS, A Sticotti, sc. 8, b. 8, note biografiche 1919). Siehe auch Malfèr (1978, 135–141). 219 Siehe dazu die einzelnen Artikel im Überblick bei Huguenin (2010, 93–121), bzw. die gesamte Rechtsvorschrift für den Staats- vertrag von St. Germain (1919). 222 DAS ÖSTERREICHISCH-ITALIENISCHE KUNSTABKOMMEN VOM 4. MAI 1920 Staaten zu bereinigen“ (ÖStA AdR NPA, 329, LÖst tali diritti le siano riconosciuti in via amichevole 33/4 Entwürfe – Darstellungen/ Mappe Kunstab- piuttosto che con giudizio arbitrale [...]“223 (ÖStA kommen mit Italien 1920, Sonderabkommen mit AdR NPA, 329, LÖst 33/4, 1920/138/2, Modigliani, Italien über den Kunstbesitz samt zugehörigem Osservazioni al progetto di convenzione artistica Schriftwechsel (Druck). Die „Convention spéciale con l’Austria, f. 266.). afin de résoudre les controverses relatives au patrimoine historique et artistique de l’ancienne In der am 20. Mai unterzeichneten Endfassung Monarchie austro - hongroise“220 wurde am 4. des Kunstabkommens lautet Artikel 5 folgender-Mai 1920 in Wien von Staatskanzler Karl Renner, maßen: dem stellvertretenden Botschafter Italiens Augusto Biancheri Chiappori und Ettore Modigliani unter- Artikel 5. – Die österreichische Republik ver- zeichnet. pflichtet sich in Ausführung der Artikel 192, Als ein besonders strittiger Punkt in den vorange- 193 und 196a des Friedensvertrages, den jetzt gangenen Verhandlungen erwies sich die Formulie- Italien zugesprochenen Gebieten das ganze rung von Artikel 5, der ursprünglich besagte, „Die archivalische, geschichtliche, archäologische, Republik Österreich erhebt keine Einwendungen künstlerische, wissenschaftliche und biblio- bezüglich der Gegenstände, die im Anhang I des graphische Material zurückzuerstatten, das Artikels 195221 des Staatsvertrages von St. Germain aus denselben stammt und einen Bestandteil aufgezählt sind, soweit diese Gegenstände nicht des Inventars von Anstalten oder öffentlichen Teile öffentlicher Sammlungen bilden“. Gerade an weltlichen Körperschaften der österreichischen der Formulierung „öffentliche Sammlungen“ aber Republik bildet. stieß sich Italien vehement und Modigliani pochte Ausgenommen von diesen Rückerstattungen auf eine genaue Definition dessen, was unter „col- sind: lezioni pubbliche“ zu verstehen sei. Er bezichtigte 1. die aus den an Italien abgetretenen Gebie- nämlich Österreich, die im Staatsvertrag bereits ten stammenden und nach Österreich vor vereinbarten Rückgaben durch die Unterschei- dem 1. Jänner 1790, dem Todesjahr Kaiser dung zwischen „collezioni pubbliche (compresi Josefs II., enttragenen Gegenstände; l’Hofmuseum, la Hofgallerie, La Hofbibliothek, 2. jene Gegenstände; die von Privaten verkauft la Schatzkammer [...]…)“ und „beni privati della oder geschenkt wurden; Casa Imperiale e Reale“ nachträglich umgehen zu 3. jene Gegenstände, die nach ihrem Ursprung wollen, wodurch Italien „nulla o quasi nulla fra gli nicht zum historischen und kulturellen oggetti contenenti nell’appendice 1 all’art. 195“222 Besitz Italiens oder der an dasselbe abgetre- erhalten würde. Italiens Recht auf die Rückgabe tenen Provinzen gehören. der im Friedensvertrag genannten Gegenstände Italien seinerseits wird der österreichischen untermauerte er mit drastischen Worten, „L’Italia Republik das Material gleicher Art zurück- rivendica oggetti che le furono abusivamente strap- erstatten, das in den an Italien abgetretenen pati da una Dinastica rapace con la frode e con Gebieten sich unter ähnlichen Bedingungen la violenza, e, sebbene sicura dei suoi diritti da befindet, wie diese Österreich gegenüber be- far valere, desidera, ai fini della sua politica, che stimmt wurden. 220 Kurz auch als „österreichisch-italienisches Kunstabkommen“ bezeichnet. 221 Anhang I betrifft die Toskana (Privatjuwelen, Medaillen aus der Medici Erbschaft als Hauseigentum durch Verträge und testa- mentarische Bestimmungen im Laufe des 18. Jhs nach Wien gebracht, Mobiliar und Silbergerät der Medici und die Gemme des Aspasios, astronomische und physikalische Geräte der Academia del Cimento); Modena (Kunstwerke aus der Pinako- thek 1859, Handschriften aus der Bibliothek und Bronzen, alle 1859 von Herzog Franz V weggebracht; einige Gegenstände, die als Bedingung für die Durchführung der Konvention vom 20. Juni 1868 beansprucht wurden und andere unter gleichen Umständen 1872 ausgelieferte Gegenstände); Palermo (Gegenstände der normannischen Könige aus dem 12. Jh., die bei Kaiserkrönungen verwendet wurden und sich in Wien befinden) und Neapel (98 Handschriften, die 1718 auf österreichische Anordnung aus verschiedenen Bibliotheken nach Wien gebracht wurden). 222 Durch die Unterscheidung zwischen „öffentlichen Sammlungen“ und „Privatbesitz des Kaiserhauses“ würde Italien „nichts oder fast nichts von den in Anhang I. zu Artikel 195 enthaltenen Objekten erhalten“. 223 „Italien beansprucht Gegenstände, die ihm von einer räuberischen Dynastie durch Betrug und Gewalt unrechtmäßig ent- rissen wurden, und wünscht, obwohl es sich seiner Rechte sicher ist, im Sinne seiner Politik, diese Rechte auf freundschaft- lichem Weg und nicht durch ein Schiedsgericht durchzusetzen“. 223 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Vor dem 31. Dezember 1920 werden von den Die Durchführung des Kunstabkommens beiderseitigen Regierungen ernannte Sachver- ständige einvernehmlich die Liste der zu erfol- „Esecuzione di una convenzione artistica con genden Rückstellungen festsetzen, nachdem l’Austria“ sie die beiderseitigen Ansprüche auf jeden (AStCMStATS Sticotti, sc. 6, b. 36/2, Rosadi – Gegenstand im loyalsten und unparteiische- Commissario generale civile per la Venezia Giulia, sten Geiste erwogen haben werden. (ÖStA Roma, 15. 06. 1920) AdR NPA, 329, LÖst 33/4 Entwürfe – Darstel- Mit der Durchführung des Kunstabkommens lungen/Mappe Kunstabkommen mit Italien war auf österreichischer Seite der Kunsthistoriker 1920, Sonderabkommen mit Italien über den Hans Tietze im Auftrag des Staatsamtes für Inneres Kunstbesitz samt zugehörigem Schriftwechsel und Unterricht befasst. Auf italienischer Seite trug (Druck) f. 945). Ettore Modigliani stellvertretend für das Ministero dell’Istruzione die Verantwortung. Für die Arbeiten Dem letzten Absatz entsprechend sollten zur Erstellung der Rückforderungslisten wurden bis Ende des Jahres sämtliche Ansprüche Ita- hingegen zwei Sachverständige mit unterschiedlicher liens schriftlich vorliegen. Eine Aufgabe, die Gebietszuständigkeit bestellt: für die Regionen Trenti-umfangreiche Recherchen voraussetzte und no und Südtirol Giuseppe Gerola,226 der frischgebak-dementsprechend Zeit in Anspruch nahm. Ein kene Direktor des neu gegründeten Denkmalamtes anschauliches Beispiel für die Vorgangsweise in Trient mit reicher musealer Erfahrung, und Piero der Italiener bietet der Bericht des Kunsthisto- Sticotti für das ehemalige österreichische Küstenland rikers Antonio Morassi. 224 Er war in Wien im und Dalmatien. Spätherbst 1920 vorwiegend mit kunsthistorisch Sticotti hatte bereits Mitte Juni 1920 von seiner Er- bibliografischen Nachforschungen zur Venezia nennung erfahren. Am 15. Juni war nämlich durch den Giulia beschäftigt. Außerdem erwarb er für Staatsuntersekretär Giovanni Rosadi ein Schreiben des das italienische Denkmalamt photographisches „Ministero dell’Istruzione – Direzione Generale delle Material zu Aquileia und sämtliche Nummern Antiqità e Belle Arti“ betreffend die „Esecuzione di sowohl der Mittheilungen als auch des Jahrbu- una Convenzione artistica con l’Austria“ an den Com- ch es der Zentralkommission für Denkmalpflege, missario Generale Civile für Venezia Giulia in Triest die der weiteren Erhebung küstenländischen ergangen, worin mitgeteilt wurde, dass das am 4. Mai Kulturgutes in den Beständen österreichischer 1920 in Wien unterzeichnete Sonderabkommen einen Museen und Sammlungen dienen sollten 225 Artikel „relativo al patrimonio artistico, bibliografico, (ASopTS, Istria Quarnero Dalmazia, b. 32 fasc. archivistico delle terre redente“ enthalten würde und 1367, Affari Generali recupero opere d’arte Ettore Modigliani mit der Umsetzung bzw. Erfüllung asportate dall’Austria, Relazione Morassi, no- des Abkommens beauftragt wäre. Um die Rückgabe- vembre 1920). verhandlungen in Wien zu einem erfolgreichen Ab- schluss bringen zu können, benötigte er jedoch „tutti gli elementi necessari all’adempimento del compito 224 Antonio Morassi (1893–1976) geboren in Görz (Gorizia) begann zunächst mit dem Studium der Malerei in München, wandte sich aber bald der Kunstgeschichte zu, ging nach Wien und studierte bei Max Dvořák. Nach dem I. Weltkrieg setzte er seine kunsthistorischen Studien in Rom fort. Er entwickelte sich zu einem Kunsthistoriker von internationalem Ruf, lehrte an den Universitäten von Mailand und Pavia und bekleidete bedeutende Positionen in verschiedenen Abteilun- gen des italienischen Denkmalamtes in Friaul – Julisch Venezien, der Lombardei, in Trient und Ligurien. Unter anderem widmete er sich auch dem Studium der Kirchen im Isonzotal und hinterließ eine reiche fotographische Dokumentation Istriens und Dalmatiens (Tavano, 2016). 225 Wie aus dem genannten Bericht hervorgeht, konsultierte Morassi auch das Staatsamt für Ackerbau wegen einer Studie zur Verstaatlichung der in der Umgebung von Triest befindlichen Karsthöhlen. 226 Giuseppe Gerola (1977–1938) studierte in Florenz Geschichte (1894–1898) und spezialisierte sich anschließend in Freiburg in Paläografie. Im Auftrag des Istituto veneto di Scienze, Lettere ed Arti verbrachte er zwei Jahre auf Kreta. Nach seiner Rückkehr übernahm er nacheinander die Direktionen der Städtischen Museen in Bassano di Grappa, Verona und des Nationalmuseums in Ravenna. 1920 wurde er zum Direktor des soeben in Trient gegründeten Denk- malamtes ernannt und übernahm 1924 die Direktion des neuen Nationalmuseums in Trient, dessen Sammlungen die von Österreich an Italien abgetretenen Objekte mit historischen Bezug zum Trentino einverleibt wurden (Dal Prà & Strocchi, 2023, 332). 224 DAS ÖSTERREICHISCH-ITALIENISCHE KUNSTABKOMMEN VOM 4. MAI 1920 Abbildung 169: Giuseppe Gerola (1877–1938), Mittelalterhistoriker, Denkmalpfleger und Begründer sowie Direktor des Historischen Museums in Trient, 1920 im Castello di Buonconsiglio Trento (Dal Prà, 2022, 29). affidatogli in confronto con nicht erstattet“ (ÖStA AdR le Autorità austriache“. Der NPA, 329 LÖst 33/4, 1920/ Commissario Generale Civile 5255/2, Unterrichtsamt- in Triest wurde daher gebe- Min. f. Äuß, Wien, 23. 12. ten, „il prof. Pietro Sticotti, 1920), weshalb der „italie- Direttore del Museo Civico nische Gesandte Marchese di Trieste“ den Auftrag zu Torretta“228 über Vorschlag erteilen, „entro due mesi“ von Modigliani kurz vor in Übereinkunft mit dem Fristablauf „beim Bundesmi- hiesigen Denkmalamt „un nisterium für Aeusseres die elenco di tutto il materiale Anregung“ vorbrachte, „es della Venezia Giulia, che möge der am 31. Dezember si trovi nelle condizioni 1920 ablaufende Termin um previste dall’articolo 5 della 2 Monate verlängert werden Convenzione 4 Maggio “ zu (ÖStA AdR NPA, 329, LÖst erstellen. Dabei sollte er für 33/4, 1920/ 5255/ 2, 28. 12. jeden Gegenstand „la prove- 1920, Min. f. Äuß. – Unter- nienza, il modo e il tempo richtsamt). Dem Antrag wur- della asportazione227 e il de zwar stattgegeben und als luogo in cui esso trovasi con- neues Datum der 15. Februar servato in Austria“ angeben, festgesetzt (ÖStA AdR NPA, aber auch anführen, ob das 330, LÖst. 33/4, 1921/ 276/2, Objekt von der italienischen Torretta – Kanzler, Vienne, Waffenstillstandskommission 21. 01. 1921), die Tatsache bereits übernommen wurde. aber, dass Modigliani ohne Desgleichen sollten auch eine Entscheidung bezüglich Gegenstände zweifelhafter der Terminverschiebung ab- Herkunft auf einer gesonder- zuwarten, nach Italien abrei- ten Liste vermerkt werden ste und erst im Jänner wieder (AStCMStATS Sticotti, sc. zurückkehren wollte, löste 6, b. 36/2, Rosadi – Com- auf österreichischer Seite missario generale civile per Verstimmung und Misstrauen la Venezia Giulia, Roma, aus. Während Tietze „jeder- 15. 06. 1920 und ASopTS, zeit bereit war, sowohl die Istria Quarnero Dalmazia, b. 32 fasc. 1367, Affari österreichische Liste vorzulegen, als auch in die Dis- Generali recupero opere d’arte asportate dall’Austria, kussion der italienischen Forderungen einzutreten“, N.381/22. 06. 1920, Esecuzione di una convenzione sah sich das Unterrichtsamt durch die „auffallende artistica con l’Austria). Gleichgiltigkeit, die Italien gerade diesem Artikel Wie aus einem Schreiben des Unterrichtsamtes an des Sonderabkommens entgegenzubringen scheint“, das Bundesministerium für Äußeres vom 23. Dezem- veranlasst, „darauf aufmerksam zu machen, daß ber 1920 hervorgeht, hatten jedoch, „die mit lokalen der in Frage stehende Artikel 5 der für Oesterreich Forschungen betrauten Herren Gerola und Sticcotti günstigste in dem ganzen Sonderabkommen ist, [sic!]“ Modigliani bis dato „ihre Berichte noch sodaß einer etwaigen Absicht Italiens, ihn ganz 227 Das Sonderabkommen enthielt einen Artikel „bezüglich des künstlerischen, bibliografischen und archivistischen Kultur- gutes der „erlösten“ bzw. wiedergewonnenen Länder“; Modigliano benötigte, „alle notwendigen Angaben zur Erfüllung der ihm anvertrauten Aufgabe mit den österreichischen Behörden“; Sticotti sollte „innerhalb von zwei Monaten [...] ein Verzeichnis des gesamten unter Artikel 5 des Abkommens vom 4. Mai fallenden Materiales aus Venezia Giulia“ erstellen, und für jeden einzelnen Gegenstand „Herkunft, Art und Zeitpunkt der Wegnahme sowie den Ort, an dem er in Österreich verwahrt ist“ angeben. 228 Pietro Tomasi Marchese della Torretta (1873–1962) hatte in Palermo Jus studiert, war Politiker und Diplomat und von 1919–1920 italie- nischer Gesandter in Wien. Im Laufe seiner Karriere bekleidete er – mit Ausnahme der Jahre unter Mussolinis Herrschaft – bis zu seiner Pensionierung höchste Regierungsämter (https://www.enciclopedia/tomasi-pietro-marchese-della -(Dizionario-Biografico)/. 225 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Abbildung 170: Piero Sticotti (1870–1953), klassischer Archäologe und Direktor des Antikenmuse-ums in Triest, 1924 an seinem Schreibtisch im alten Museum (Piazza degli studi 5; Foto: P. Opiglia, F8328, Fototeca dei Civici Musei di Storia e Arte di Trieste). aus dem Abkommen zu ebenfalls zu den Nachfolge- lösen und eine neuerliche staaten zählte, stellte weitere Diskussion über die auf Restitutionsansprüche an Grund des Artikels 196 Österreich. des Staatsvertrages von St. Bezüglich der Proveni- Germain als Kulturbesitz enz der in den Sammlungen der abgetretenen Gebiete des Naturhistorischen zu beanspruchenden Ge- Museums befindlichen genstände zu führen, ganz Objekte wurde erstmals aus unannehmbar erscheint“ „Anlass des Gesetzes vom (ÖStA AdR NPA, 329 LÖst 3. April 1919 [...] betref- 33/4, 1920/ 5255/2, Un- fend die Uebernahme des terrichtsamt-Min. f. Äuß., hofärarischen Vermögens in Wien, 23. 12. 1920). das d. Ö. Staatseigentum“ Die Durchführung über eine Unterscheidung des Kunstabkommens nach deren Erwerbungsart wurde 1921 fortgesetzt. beraten. Da „alles in die Zu Verzögerungen konnte Liquidationsmasse kommen es trotzdem kommen. sollte, was seit dem Jahre Diesmal allerdings wurden 1867 [...] aus der Dotation, sie durch die ebenfalls bezw. aus den ordentlichen involvierte Reparations- und ausserordentlichen, kommission verursacht, Geldmitteln angekauft die als interalliierter wurde“, beschlossen die Ausschuss aufgrund ihrer Abteilungsleiter in der Kolle- Aufgabe, Österreichs Wiedergutmachungsleistungen gialsitzung vom 28. Mai 1919, „die Sammlungsobjekte festzustellen, den Restitutionen zustimmen musste nach 3 Gesichtspunkten zu sondern: (Rathmanner, 2016). 1. Anschaffungen aus amtlichen Geldmitteln. 2. Geschenke seitens des Herrscherhauses bezw. an Die Prähistorische Sammlung und die dasselbe. Restitutionsansprüche 3. Geschenke an das Museum seitens dritter Personen.“ (NHMW ZA, Protokoll d. Kollegial- Im Rahmen des Sonderabkommens vom 4. Mai Sitzungen Nr. 212, 28. 05. 1919). haben wir es erstmals auch mit prähistorischen Objekten Noch vor Abschluss des Friedensvertrages richtete der zu tun. Bisher standen Werke der Bildenden Kunst ge- Unterstaatssekretär für Unterricht Förster am 8. August folgt von wertvollen Codizes, Handschriften und Archiv- 1919 das Ersuchen an die „Verwaltung des hofärarischen material im Vordergrund der Restitutionsverhandlungen. Vermögens Abteilung II“, die Artikel 187, 188, 191 und Archäologie spielte im Verhältnis dazu eine untergeord- 192 mit Bezug „auf Werke von künstlerischem oder hi-nete Rolle und bezog sich im allgemeinen229 lediglich storischem Werte“ durch die Leitungen der Sammlungen auf antike, in erster Linie dem kunsthistorischen Bereich „einer Prüfung“ unterziehen zu lassen. Eine Abschrift zuzuordnende Fundstücke (Architektur, Plastik, Grab- des Schreibens samt Beilagen zum Inhalt der einzelnen stelen, Amphoren, Glasgefäße) aus Aquileia, Pola und Artikel sandte die Verwaltung des Hofärars am 18. Au-Dalmatien, die in die ehemals kaiserlichen Sammlungen gust der Intendanz des naturhistorischen Museums zur bzw. das k.k. Münz- und Antikenkabinett Eingang gefun- Kenntnisnahme „mit dem Auftrage, umgehend festzu-den hatten. Mit Anwendung von Artikel 5 des Sonder- stellen, ob und welche Gegenstände der dort bezeich-abkommens trat nun auch das auf dem Territorium der neten Art sich in den Sammlungen des naturhistorischen Sukzessionsstaaten zu Tage gekommene prähistorische Hofmuseums befinden“. Der Bericht „hierüber“ hatte Fundmaterial auf den Plan, und Italien, das in seiner „binnen längstens vierzehn Tagen unter Angaben der Doppelrolle nicht nur zu den Siegermächten, sondern bezüglichen Objekte“ zu erfolgen und außerdem sollten 229 Eine Ausnahme bildeten die während des Krieges sichergestellten Objekte aus dem Museum von Aquileia, die Österreich als Eigen- tum betrachtete, da das Museum eine staatliche Gründung darstellte, jene aber schließlich dennoch an Italien abtreten musste. 226 DAS ÖSTERREICHISCH-ITALIENISCHE KUNSTABKOMMEN VOM 4. MAI 1920 „dazu jene Argumente“ angeführt werden, „welche mit I-IV232 aufgezählten Gegenständen befindet sich Bezug auf die Artikel 187, 188 und 192230 des Frieden- Keines [sic!] im Besitz der a. e. A[anthr.-ethn.Abtlg. sinstrumentes zur Abwehr der von Italien erhobenen, A.d.A.]. Ansprüche auf Teile der a. e. A. könnten von respektive der seitens der Successionstaaten zu gewär- den Nachfolgestaaten nur auf Grund des § 192233 tigenden Ansprüche dienlich wären“ (NHMW PA FAA des Friedensvertrages gestellt werden, u. zw.: AN, Z. 89, Unterstaatsekretär für Unterricht – Verwaltung 1. an die ethn. Sammlg. bezüglich ihrer volks- Hofärarisches Vermögen, Abschrift. Wien, 08. 08. 1919; kundlichen Gegenstände aus dem Gebiete der Verwaltung des Hofärars – Intendanz des Naturhistori- Nachfolgestaaten. schen Museums, Abschrift. Wien, 18. 08. 1919). 2. an die präh. Sammlg. bezüglich jener Funde, Die Antwort der Anthropologisch-ethnographi- die dem Gebiete genannter Staaten entstam- schen Abteilung liegt in einem handschriftlichen men.“ Konzept an die Intendanz vom 31. August 1919 vor. Es folgt den beiden Sammlungen entsprechend Darin meldet der in Vertretung Bayers zeichnende je eine nach Sukzessivstaaten geordnete Auflistung. Adjunkt Viktor Christian,231 „Von den im Anhang Unter „B.) Prähist. Funde;“ findet sich nach der 230 Artikel 187: „Oesterreich verpflichtet sich, jeder einzelnen der verbündeten und assoziierten Mächte alle Akten, Urkunden, Alter- tümer und Kunstgegenstände, sowie alles wissenschaftliche und bibliographische Material, das aus den besetzten Gebieten weg- gebracht wurde, zurückzustellen, möge es sich um Staatseigentum oder Eigentum von Provinzial – oder Komunal – Spital – oder Kirchenverwaltungen oder ein solches anderer öffentlicher oder privater Institute handeln.“ Artikel 188: bezog sich auf die Rück- stellung aller Gegenstände “der im vorigen Artikel bezeichneten Art, die nach dem 1. Juli 1914 aus den abgetretenen Gebieten weggebracht worden sind, ausgenommen jedoch die von privaten Eigentümern gekauften Gegenstände.“ Artikel 190: „Oesterreich erkennt an, dass es gegenüber Italien an der vollen Durchführung der Verpflichtungen gebunden bleibt, die in dem folgenden zwi- schen Italien und Oesterreich-Ungarn geschlossenen Verträgen vorgesehen sind, und zwar im Art. XV. des Vertrages von Zürich vom 10. November 1859, in dem Artikel XVIII des Vertrages von Wien vom 3. Oktober 1866 und in dem Abkommen von Florenz vom 14. Juli 1868.“ Artikel 191: „Innerhalb eines Zeitraumes von 12 Monaten nach Inkraftsetzung des gegenwärtigen Vertrages wird ein Komitee von drei Juristen, das von der Wiedergutmachungskommission ernannt wird, die Umstände prüfen, unter welchen die im Besitze von Oesterreich befindlichen und im hier angeschlossenen Anhang I aufgezählten Gegenstände oder Handschriften vom Hause Habsburg und von anderen Häusern, die in Italien regiert haben, weggebracht worden sind. Falls die genannten Gegenstände oder Handschriften in Verletzung des Rechtes der Länder Italiens fortgebracht worden sind, wird die Wiedergutmachungskommis- sion, auf Grund des Berichtes des obgenannten Komitees, ihre Rückstellung anordnen. Italien und Österreich verpflichten sich, die Entscheidungen der Kommission anzuerkennen.“ Der folgende Passus bezieht sich auf Belgien, Polen und die Tschechoslowakei und wird daher hier nicht wiedergegeben. Artikel 192: „Was alle Gegenstände, künstlerischen, archäologischen, wissenschaftlichen oder historischen Charakters anbelangt, welche einen Teil von Sammlungen bilden, die einstmals der österreichisch - ungarischen Regierung oder Krone gehörten, und zwar insoferne sie nicht etwa Gegenstand einer anderen Verfügung des gegenwärtigen Ver- trages bilden, verpflichtet sich Oesterreich: a) mit den beteiligten Staaten, sobald es darum ersucht wird, Verhandlungen wegen Ab- schlusses eines gütlichen Uebereinkommens zu führen, kraft dessen alle jene Teile der genannten Sammlungen oder alle diejenigen unter den oberwähnten Kunstgegenständen, die etwa zum Kulturbesitz der abgetretenen Territorien gehören sollten - auf Grund der Gegenseitigkeit - in ihr Ursprungsland zurückgebracht werden können, und b) von den in Rede stehenden Sammlungen während 20 Jahren nichts zu entfremden oder zu verstreuen und keine Verfügung über irgendeinen der genannten Kunstgegenstände zu treffen, es würde denn vor Ablauf dieser Frist ein besonderes Uebereinkommen abgeschlossen werden; dagegen deren Sicherheit und gute Erhaltung zu gewährleisten und dieselbe ebenso wie die zu den genannten Sammlungen gehörigen Inventare, Kataloge und Ver- waltungsschriften zur Verfügung der Studierenden irgendeiner der verbündeten und assoziierten Mächte zu halten.“ An dieser Stelle muss angemerkt werden, dass die hier in den Dokumenten angeführten Artikel 187, 188 und 191, 192 aus dem Vertragsentwurf im ratifizierten Friedens- bzw. Staatsvertrag den Artikeln 191, 192 und 195, 196 entsprechen (NHMW PA FAA AN, Z. 89, Unterstaats- ekretär für Unterricht – Verwaltung Hofärarisches Vermögen, Wien 08.08.1919 in Anschrift und Verwaltung des Hofärars – Intendanz des Naturhistorischen Museums, Wien, 18. 08. 1919). 231 Viktor Christian (1885–1963) studierte in Wien Geschichte, Geographie und altsemitische Philologie. Nach Abschluss seines Studiums widmete er sich in Berlin bei Felix von Luschan (1854–1924) der Völkerkunde und Anthropologie und war danach in der Anthropologisch - ethnographischen Abteilung des Naturhistorischen Museums tätig. 1923 habilitierte er sich für Semitisch unter besonderer Berücksichtigung der Keilschriften an der Universität Wien, wo er später zum Ordinarius für Altsemitische Philologie und Orientalische Archäologie ernannt wurde (Grohmann, 1964). Christian gilt als eine der Schlüsselfiguren an der Wiener Universität während der NS - Zeit. 1938 wurde er Dekan der philosophischen Fakultät und SS-Sturmbannführer und übernahm im selben Jahr auch die Leitung der Abteilung „Lehr- und Forschungsstätte für den Vorderen Orient“ in Heinrich Himmlers Forschungs- und Lehrgemeinschaft „Das Ahnenerbe“ (Rupnow, 2010, 86–89). 232 Anhang I–VI unter Artikel 191 betreffend Juwelen, Mobiliar, Handschriften u.dgl. aus der Toskana, Modena, Palermo und Neapel (I), Urkunden, Waffen, hist. Karten, Schatz des Goldenen Vliesses etc. aus Belgien (II), königlicher Goldpokal aus Polen (III), Ur- kunden, Handschriften, Karten aus Böhmen, von der Tschechoslowakei beansprucht (IV). 233 Siehe Note 128. 227 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Tschechoslowakei und dem SHS Staat inniger verwachsen als mit der Kultur jener Völker, „III. Italien“ mit folgenden Angaben: in deren staatlichen Gebiete jene Gegenstände sich „a) Küstenland 4746 Nr. zufällig fanden.“ (NHMW PA FAA AN, Christian- b) Süd Tirol 45 “ Intendanz, und Beilage Wien, 31. 08. 1919).234 _______ Obwohl Josef Bayer noch im Juni 1919 bezüg- 4791 Nr. lich der Herkunft von Sammlungsobjekten auf die hievon alte Bestände 12 Nr. Inventarbücher verwiesen hatte und auch meinte, Geschenk 986 “ eine „Auseinandersetzung mit den Nationalstaaten Tausch --- habe noch gar nicht begonnen u. dürfte uns erst Aufs[ammlung] u. Kauf 3793 “ durch den 2. Teil der Friedensverhandlungen auf- ______ genötigt werden“ (NHMW PA FAA, Diverses, Bayer 4791“ “. handschriftl. Bemerkung, 25. 06. 1919), wurden für die Bestände der Prähistorischen Sammlung Bezüglich der Argumente gegen „eventuelle An- sehr bald zwei Verzeichnisse erstellt. sprüche der Nachfolgestaaten“ führte Christian an, Das eine bietet einen nach den Nachfolgestaaten dass die „Sammlungsbestände [...] nicht nur zum samt den jeweils zugehörigen Regionen geordneten Kulturbesitz des jenigen Volkes“ gehören, „auf des- numerischen Überblick über die „Inventar-Nummern, sen staatlichem Gebiet die betreffenden Urkunden deren Fundort in den nichtdeutschen Nationalstaaten der Urzeit zu Tage gefördert wurden“, sondern „in liegt“, wobei das Schwergewicht auf der Provenienz weit größerem Maße einen Teil des Kulturbesitzes der Funde liegt, für die je nach Art der Erwerbung neun jenes Volkes“ bilden, „dessen Angehörige ihre Kategorien235 unterschieden werden (NHMW PA FAA beste Kraft“ für deren Erforschung aufgewendet AN, Bayer, 01. 09. 1919). Das andere Verzeichnis ist haben. „Durch Deutschösterr. Forschertätigkeit eine nach Regionen bzw. Fundorten gegliederte Über-sind sie geistiges Eigentum des d.ö. Volkes und ein sicht über die Fundprovenienzen der prähistorischen untrennbarer Bestandtheil d.ö. Kultur geworden.“ Sammlung, auf die die aus der österr.-ungar. Monarchie Da „auch die urgeschichtlichen Sammlungen fast neuentstandenen nichtdeutschen Nationalstaaten un- ausschließlich durch d.ö. Kulturarbeit erworben ter Umständen Anspruch erheben könnten. Es besteht wurden“ und es „D. ö. Gelehrte, unter ihnen wieder aus großformatigen Tabellen, in welchen für jeden vor allem Beamte d.a.e.A. (Prof. M. Hörnes, RR. Jos. Fundort die entsprechenden Inventarnummern sowie Szombathy, RR. Franz Heger, Dr. Jos. Bayer) waren, „Land, Fundgattung, Provenienz, Preis K [in Kronen, die in unermüdlicher Forschertätigkeit prähistori- Anm. d. A], Aufstellung [Saal- und Vitrinennummer sche Lagerstätten feststellten und der Wissenschaft Anm. d. A.]“ und das „Jahr“ der Inventarisierung ange- durch Ausgrabungen erschlossen, zu denen die geben sind (NHMW PA FAA AN). Mittel fast ausschließlich aus d.ö. Geldern flos- Gerade diese Übersicht sollte eine gute Basis sen“, so „kann daher mit Fug und Recht behauptet für zukünftige Verhandlungen darstellen, die aller- werden, daß die volkskundl. u. prähistorischen dings erst 1921 stattfanden. Am 16. Jänner 1921 Gegenstände der a.e.A., soweit sie den Gebieten setzte der italienische Botschafter Pietro Tomasi der Nachfolgestaaten entstammen, da durch d.ö. Torretta das Bundesministerium für Auswärtige Forscherarbeit erworben, auch ein wesentliches Angelegenheiten in Kenntnis, dass das „Gouverne-Stück d.ö. Geisteskultur bilden, mit d.ö. Kultur viel ment Royal a chargé le Professeur Piero Sticcotti 234 In der wiederholten Betonung von „deutsch-österreichisch“ scheint sich bereits Christians Hinwendung zum Nationalsozialismus abzuzeichnen. Siehe Kurzbiografie in Note 129. 235 1 – „aus altem Hofbesitz (Hofmineralienkabinet usw.) übernommen, 2 – neuere Hoferwerbungen (Familienfond, Güterdirektion, Nachlaß Kronprinz Rudolf), 3 – von Museen, Privaten u.a. eingetauscht, 4 – Geschenk der Akademie der Wissenschaften (Grabungen der Prähist. Kommiss.), 5 – Geschenk der Wiener Anthropologischen Gesellschaft (eigene Grabungen), 6 – Geschenke, Ankäufe und eigenen Grabungen aus Spenden, 7 – von der Zentralkommission für Denkmalpflege überwiesen, 8 – aus eigenen Grabungen des Museums (auf Amtskosten), 9 – Ankauf aus Amtsmitteln“. (NHMW PA FAA) Dabei ging es in erster Linie um die Unterscheidung zwischen privatem und staatlichen Besitz als Kriterium zur Erfüllung der Restitutionsansprüche. 228 DAS ÖSTERREICHISCH-ITALIENISCHE KUNSTABKOMMEN VOM 4. MAI 1920 Abbildung 171: Titelblatt und Tabelle Küstenland (NHMW PA FAA AN; Foto: B. Mader). 229 MED BENETKAMI IN DUNAJEM [sic!] Directeur du Musée de la Ville de Trieste et Verhandlungen und Kompromisse le Docteur Giuseppe Gerola Directeur de l‘“Ufficio Belle Arti e Antichità“ à Trento de collaborer avec „con Bayer e Szombathy a fare l‘ expert italien Commandeur Modigliani pour la il protocollo dell’accordo.“ redaction des listes des objets artistiques visés (AStCMStATS Sticotti, sc. 2, b. 8, par l’article 5 de la Convention signée la 4 Mai.“ Diario Vienna, 1921, 20) (ÖStA AdR NPA, 330, LÖst 33/4, 1921/ 275/2, Torretta–Kanzler Mayr, Vienne, 16. 01. 1921). Zu Am 12. Jänner stand das Naturhistorische Muse- diesem Zeitpunkt aber befand sich Sticotti bereits um am Programm, wo sich Sticotti, wie er in seinem in Wien. Er war am 3. Jänner telegrafisch vom ita- Tagebuch vermerkte, um 9 Uhr früh mit Gerola in der lienischen Unterstaatssekretär Rosadi angewiesen „sezione preistorica“ einfand, „per esaminare mate- worden, sich spätestens am 5. des Monats in Wien riale nostro da rivendicare“238 (AStCMStATS Sticotti, „per la compilazione dell’elenco delle opere d’arte sc. 2, b. 8, Diario, 1921, 7). Da Sticotti am selben e di storia da rivendicare dal Governo austriaco Vormittag aber außer zwei weiteren Verabredungen alla Venezia Giulia“236 einzufinden (AStCMStATS im Kunsthistorischen Museum auch noch ein Treffen Sticotti, sc. 6, b. 36/2, 03. 01. 2021), traf jedoch mit Modigliani zu absolvieren hatte, beschränkte nach einem ersten wegen eines Generalstreiks der sich dieser Besuch höchstwahrscheinlich auf eine österreichischen Eisenbahnen missglückten Anlauf, erste Kontaktaufnahme. Die Besichtigung des Fund- der ihn auf halbem Wege zur Rückkehr nach Triest materials und die Verhandlungen über die Auswahl zwang, erst am Morgen des 9. Jänner ein. Kaum der für die Rückgabe in Frage kommenden Objekte in Wien angekommen, begab er sich unverzüglich sollten erst im Laufe der folgenden zwei Wochen zu ersten Gesprächen mit Torretta und Modigliani stattfinden. So erwähnt Sticotti am 25. Jänner, „La- in die italienische Botschaft und verabredete sich voro al Museo d. stor.nat., ove parlo col dott. Bayer noch am selben Abend mit dem wegen desselben e con Szombathy“ und kündigt an „Domani conti- Streiks ebenfalls verspätet eingetroffenen Giuseppe nuerò e finirò le discussioni“ (AStCMStATS Sticotti, Gerola. Der am nächsten Tag stattgefundene Besuch sc. 2, b. 8, Diario Vienna, 1921, 17). Der nächste der Handschriftensammlung in der Nationalbiblio- Tag brachte jedoch nicht das gewünschte Ende der thek sollte nicht das einzige gemeinsame Vorhaben „Diskussionen“. Die Verhandlungsgespräche wur- von Sticotti und Gerola bleiben. Während ihres den auch noch am 28. Jänner fortgesetzt. Am 29. fast zweimonatigen Aufenthaltes durchstöberten Jänner, schließlich, vermerkte Sticotti, „con Bayer die beiden sämtliche Archive, Bibliotheken, Mu- e Szombathy a fare il protocollo dell’accordo“ und seen und Sammlungen, kontaktierten ihre Wiener fügte hinzu „Ci venne anche Tietze, Buschbeck239 e Kollegen,237 besprachen sich mit Modigliani und Modigliani“.240 Offensichtlich war Sticotti mit Bayer Tietze und verhandelten über die Rückgaben. und Szombathy zu einem für beide Seiten annehmba- ren Resultat gekommen, auch wenn sich Modigliani mit dem Ergebnis nicht „pienamente sodisfatto“241 236 Sticotti sollte sich in Wien einfinden, „zur Erstellung der Verzeichnisse von Kunst – und historischen Werken, die von der öster- reichischen Regierung an Venezia Giulia rückerstattet werden sollten“. 237 Darunter der Kunsthistoriker und Begründer des Ersten Kunsthistorischen Instituts, Josef Strzygowski (1862–1941) oder Julius Banko (1871–1945), klassischer Archäologe, Direktor der Antikensammlung am Kunsthistorischen Hofmuseums und Sticottis alter Freund aus den gemeinsamen Zeiten am Archäologisch-epigraphischem Seminar, der zufällig gerade zu jenem Zeitpunkt Assistent in der Antikensammlung war, als Savini dem Direktor der Abteilung einige Bronzefunde aus der Knochenhöhle zum Kauf anbot. 238 Gerola und Sticotti fanden sich in der „prähistorischen Abteilung“ ein, „um unser Material für die Rückforderungen zu sichten“. 239 Ernst H. Buschbeck (1889–1963) studierte in Wien Kunstgeschichte bei Julius von Schlosser und Max Dvořák. Nach dem Ersten Weltkrieg, den er an der Front verbrachte, begann seine lange Museumskarriere als Assistent in der Gemäldegalerie des Kunst- historischen Museums in Wien. 1920 wurde er in die Musealabteilung des Unterrichtsministeriums geholt, wo er mit der Reor- ganisation der Museen und der „Abwehr“ der Restitutionsansprüche zu tun hatte und sich große Verdienste in der Verteidigung der österreichischen Besitzansprüche gegen Italien und Belgien erwarb. 1923 kehrte er in das Kunsthistorische Museum zurück. Zu seinem weiteren Werdegang siehe Klauner (1963, 191f). 240 25. Jänner: „arbeite im Naturhistorischen Museum, wo ich mit Dr. Bayer und Szombathy spreche. Morgen mache ich weiter und werde die Diskussionen beenden.“; 29. Jänner: „mit Bayer und Szombathy Protokoll des Übereinkommens; es kam auch Tietze, Buschbeck und Modigliani“. 241 „nicht vollkommen zufrieden“. 230 DAS ÖSTERREICHISCH-ITALIENISCHE KUNSTABKOMMEN VOM 4. MAI 1920 zeigte. Den Grund für Modiglianis Unzufriedenheit daher vor, „im Kompromisswege ein Einvernehmen führt Sticotti jedoch nicht an (AStCMStATS Sticotti, zu suchen“ und erklärte sich „von vornherein sc. 2, b. 8, Diario, 1921, 19–20). Ebenso wenig einverstanden [...] auch Funde, welche ziemlich geht aus seinen Aufzeichnungen Näheres über den unbestritten Oesterreich zustünden, in die Tei- Verlauf der Verhandlungen hervor. lungsmasse einzubeziehen“. Eine Lösung, die ihm Einzelheiten dazu finden sich hingegen in als „aussichtsreichste“ Grundlage „zur Rettung der Josef Bayers am 1. Februar an das Unterrichtsamt wichtigsten Fundposten“ erschien, aber auch da- gerichtetes Schreiben mit dem „Betreff: Vereinba- durch bestimmt wurde, dass Sticotti „zwei Stücke rung bezüglich der an Italien abzugebenden prä- um jeden Preis zu erlangen“ suchte, die „den Ita- historischen Fundgegenstände.“ Demnach waren lienern“ aber „vertragsgemäss nicht ohne weiteres Bayer und Sticotti nach „5 tägigen Verhandlungen“ zustünden“, da sie mit finanziellen Mitteln aus pri- zu einer beiderseits vertretbaren Vereinbarung vaten Stiftungen und Schenkungen der Akademie gelangt, „welche im Falle der Genehmigung durch der Wissenschaften ausgegraben wurden. die vorgesetzten Stellen der beiden Unterhändler Sticotti sah nämlich den Augenblick gekommen, in Kraft zu treten hätte“. Der beigeschlossenen Ab- den „in der Fliegenhöhle gefundenen Helm mit schrift der Vereinbarung fügte Bayer „folgende für römischen Inschriften und einen kleinen Eimer die richtige Beurteilung des Abkommens wichtige aus Bronzeblech mit etruskischer Inschrift aus scheinende Erläuterungen“ bei, der Knochenhöhle“, endlich „für Italien“ zurück- 1. Italien hat laut Vertrag Anspruch auf sämtliche gewinnen zu können. „Dieses Moment“ wusste Funde aus St. Lucia., das sind mehr als 8000 Gräber Bayer zu nutzen. „Es sind wohl zwei gute Stücke“, der sog. Hallstattperiode mit reichen Beigaben. Der- meinte er, „aber im Werte nicht im entferntesten zeitiger Wert mindestens d.ö. K[ronen] 9.000.000. heranreichend an das, was ich durch ihre Abgabe“ Nach der Vereinbarung werden wir mehr als die erreichen konnte. Zudem sollte „Oesterreich ja nur Hälfte – also hinreichend genug um die Lokalität die Hälfte der Fliegenhöhlenfunde abgeben und ausgezeichnet vertreten zu haben – behalten. soviel behalten, dass die Eigenart des Fundes völlig 2. Italien hat ebenso vollen Anspruch auf den hinreichend zum Ausdruck kommt“. ganzen Fund von Idria di Bača, der in seiner Art Die Abgabe der übrigen „101 zum grössten einzig dasteht und auf mindestens d.ö. K. 1.000.000 Teil strittig gewesenen Gegenstände verschiedener geschätzt242 werden muss. Fundarten“ aus dem Küstenland war dagegen für Dieser Posten blieb uns vollständig erhalten, da ich die „Veranschaulichung“ urzeitlicher Kulturer- mich ausdrücklich auf den Standpunkt gestellt habe, scheinungen von geringerer Bedeutung und stellte auf eine Teilung aus wissenschaftlichen Gründen daher keine größere wissenschaftliche Einbuße dar. unter keinen Umständen einzugehen. [...] Da „das in der Welt einzig dastehende Bild Eine Anzahl anderer Posten waren strittig, der späteren prähistorischen Kulturentwicklung, da es sich um die Frage handelte, ob z.B. die welches unsere Sammlung repräsentiert, durch das Akademie der Wissenschaften und die Zentral- Ausscheiden der Italien zugesagten Funde nicht Kommission als öffentliche oder private Institute beeinträchtigt wird“, bezeichnete Bayer das Er- zu betrachten sind. gebnis der Verhandlungen für Österreich trotz des Verlustes von wertvollem Fundmaterial insgesamt Von der Möglichkeit, in diesen Fällen die Ent- dennoch als ein „sehr glückliches“, und bat das scheidung einem Schiedsgericht zu überlassen, Ministerium „daher, das Abkommen genehmigen wollte Bayer jedoch, auch in „Erwägung“ dabei zu wollen“ (NHMW PA FAA, Diverses, Bayer-„schlecht“ abzuschneiden, absehen. Er schlug Unterrichtsamt, Wien, 01. 02. 1921).243 242 An dieser Stelle fügte Bayer in Klammern hinzu „(N.B. Die Schätzungen basieren auf den derzeitigen Preisen in Holland, bei Verkauf nach Amerika würden sie sich verdoppeln bis verdreifachen).“ 243 In diesem Kontext interessant erscheint auch Punkt 3 der von Bayer erstellten Richtlinien für die Verhandlungen mit weiteren Suc- cesivstaaten in Bezug auf die prähistorischen Funde, die er „Dr. Löhr“ dem Vorsitzenden des Kollegiums der wissenschaftlichen Beamten am Kunsthistorischen Museum, am „11. V. 1921 für die Verhandlungen in Rom übergeben“ hatte. Darin heißt es, „3. Die Beamten des Museums sind geistige Besitzer ihrer Ausgrabungen und es muss ihnen auf jeden Fall das Publikationsrecht gewahrt bleiben. (Liegt auch im Interesse der Wissenschaft)“ (NHMW PA FAA, Diverses, Richtlinien Bayer 1921). August Octavian von Loehr (1882–1965) war erfolgreich an der Sicherung des österreichischen Kunstbesitzes gegen Restitutionsforderungen beteiligt (Brückler & Nimeth, 2001, 160f.). 231 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Abbildung 172: Bronzesitula mit venetischer Inschrift aus der Knochenhöhle (NHMW PA Fotoarchiv, Neg. Nr. 887; FAA/Inventar Fliegenhöhle). Bayer und Sticotti waren daraufhin offenbar rasch übereingekommen, denn bereits am 11. Februar teilte Bayer der Administrationskanzlei des Naturhi- storischen Museums mit, „dass die Säle in der prähi- storischen Sammlung in der Woche (vom 14. bis 19. d. M.) geschlossen bleiben werden, da in dieser Zeit die Einpackung der an Italien abzugebenden Funde stattfindet“. Eine Ankündigung, die er allerdings am 15. Februar mit der Begründung „die italienische Ak- tion“ wäre „bis auf weiteres sistiert“, wieder zurück- zog (NHMW ZA, Geschäftsprotokoll 1920/21, Z. 38. 11.02.und 16. 02. 1921). Inzwischen aber hatten die beiden am 12. Februar die letzten Abmachungen244 bezüglich der Auswahl der zusätzlich abzugebenden Fundstücke getroffen und zwei Tage später fand sich Sticotti wieder in der in der Anthropologisch- ethnographischen Abteilung ein, um die Neufassung des Abkommens mit Bayer maschinschriftlich nie- derzulegen. Eine handschriftliche Abschrift des Do- kumentes findet sich in Sticottis Nachlass unter „14. II.1921 Naturhistorisches Staatsmuseum. Accordo per il materiale preistorico tra il prof. Piero Sticotti, direttore del Museo di Trieste e il dott. Giuseppe Bay- er, direttore della Sezione antropologica etnografica del Museo di storia naturale di Vienna“. Es enthält eine genaue Aufzählung aller „in seguito ai reciproci accordi e alle reciproche concessioni intervenuti“245 an Italien abzutretenden Funde. Diese Auflistung ist mit „Anhang II Naturhisto- risches Museum Vereinbarung“ bzw. „Allegato IIo Museo di Storia Naturale. Accordo“ des offiziellen zweisprachigen Verzeichnisses „der unter Artikel Am 10. Februar jedoch teilte Sticotti, der gerade 5 des italienisch-österreichischen Abkommens nach Wien zurückgekehrt war, Bayer mit, „dass man vom 4. Mai 1920 fallenden Gegenstände, welche in Triest mit der unlängst abgeschlossenen proviso- von Österreich an Italien auf Grund der zwischen rischen Vereinbarung nicht einverstanden sei und den Sachverständigen: Dr. Hans Tietze, als Vertre- darauf bestehe, einen entsprechenden Teil der Fun- ter der österreichischen Republik, und Dr. Ettore de von Idria di Bača und Reka zu erhalten“. Bayer Modigliani, als Vertreter des Königreiches Italien sah sich nun vor die Wahl gestellt, „den ganzen für gepflogenen Besprechungen und des von ihnen uns so günstigen Vertrag in Brüche gehen zu sehen erzielten Einverständnisses übergeben werden.“ oder ihn durch Konzessionen in der gewünschten nahezu identisch (AStCMStATS Sticotti, sc.6, b.36/2, Richtung aufrecht zu erhalten“. Er entschied sich 14.02.1921 und ÖStA AdR NPA, 330, 1921/ 845/2 „für letzteres“ und erklärte sich „vorbehaltlich Sonderabkommen Kunstbesitz, Verzeichnis zwei-der Genehmigung seitens meines vorgesetztes sprachig, 02. 03. 1921). Amtes“ einverstanden, „57 Gegenstände aus den Sticotti führt nämlich in seinem Verzeichnis für Gräberfeldern Idria di Bača und Reka abzutreten“ Reka bei Kirchheim weitere 4 Gräber (Nr. 2, 6, (NHMW PA, FAA, Diverses, Bayer-Unterrichtsamt, 17, 11, 13) an, die allerdings weder im offiziellen Wien, 10. 02. 1921). Wortlaut der Vereinbarung noch im Inventar der 244 „ultimi accordi con Bayer“ (AstCMStA, A Sticotti, Diario, 1921, 12. 02. 1921). 245 „14. II. 1921 Naturhistorisches Staatsmuseum. Abkommen über das prähistorischen Material zwischen Prof. Piero Sticotti, Direk- tor des Museums in Triest und Dr. Josef Bayer, Direktor der Anthropologisch-ethnographischen Abteilung des Naturhistorischen Museums in Wien infolge der gegenseitigen Vereinbarungen und Zugeständnisse“. 232 DAS ÖSTERREICHISCH-ITALIENISCHE KUNSTABKOMMEN VOM 4. MAI 1920 Abbildung 173: „Accordo Bayer – Sticotti“ vom 14. Februar 1920, Sticottis handschriftliches Verzeichnis der an Italien abzutretenden Fundobjekte (AStCMStATS Sticotti, sc. 6, b. 36/2, 14. 02. 1921; Foto: B. Mader). ausgetauscht (NHMW PA FAA, Inventar). Im Anschluss an die Auflistung der im Abkommen vom 14. Februar bestimmten Funde wird „Vorstehender Vertrag als ein definitiver in Bezug auf die in Verhand- lung gestandenen Fundorte“ bezeichnet und darauf hingewiesen, „Sollten sich Fundposten noch vorfinden, welche laut Vertrag Italien zustünden,246 verpflichtet sich Dr. Bayer Direktor Sticotti hievon zu verständigen und sich mit ihm bezüglich der Uebergabe auseinanderzusetzen.“ Dabei handelt es sich um die im Inventar verzeichneten Fundobjekte aus St. Mi- chael bei Štorje, die in den Sammlungen unauffindbar waren. An selber Stelle wird auch aus- drücklich festgehalten, „Die Posten Fliegenhöhle, Knochenhöhle, Recca, Aquileia, Chersino, Gradisce, Monte Castellier, St. Michael, S. Giovanni, Mendola, Lenzumo und ein Teil von Bo- drez als Umtausch mit der Gruppe Idria di Bacia und der Hälfte von S. Lucia“247 (ÖStA AdR NPA, 330, 1921/ 845/2 Son- derabkommen Kunstbesitz, Verzeichnis zweisprachig, 02. 03. 1921). Zieht man jedoch angesichts der im genannten „Umtausch“ angeführten Fundorte die nachträglichen italieni- schen Forderungen bezüglich Idria bei Bača und Reka, aber auch Bayers Zuge- ständnis zur Abtretung einer gewissen Anzahl von Fundstücken aus diesen beiden Nekropolen in Betracht, so zeigt Prähistorischen Abteilung als an Italien abgetreten sich, dass Bayer und Sticotti offenbar dahinge- aufscheinen. Das Inventar gibt auch Aufschluss über hend übereingekommen waren, dass Idria bei den unter S. Lucia angeführten „eventuellen Tausche Bača gemeinsam mit der Hälfte des Fundgutes aus von anderen zwei [Gräbern] enthaltend eine grosse S. Lucia jener „Gruppe“ von Funden zugeordnet Situla und einen Reifeimer“, der der Abgabe der wurde, die im „Umtausch“ gegen das Material von vereinbarten Gräber 1-908 Spielraum lässt (ÖStA den oben genannten Fundstätten der Prähistori-AdR NPA, 330, 1921/ 845/2 Sonderabkommen schen Sammlung des Naturhistorischen Museums Kunstbesitz, Verzeichnis zweisprachig, 02.03.1921). erhalten bleiben sollte. Von den Nachforderungen Tatsächlich wurde jedoch lediglich ein einziges betroffen war lediglich Reka bei Kirchheim (Reka Grab, nämlich Nr. 818, gegen Nr. 1496, das einen pri Cerknem), von dem schließlich vier Gräber (7, großen „konischen Bronzeeimer mit Spuren von 2 9, 10, 12) und einige Einzelfunde zusätzlich an kleinen Randhenkeln“ (Inv. Nr.: 31757) enthielt, Italien abgetreten wurden. 246 Dabei handelt es sich um die im Inventar verzeichneten Fundobjekte aus St. Michael bei Štorje, die jedoch in den Sammlungen unauffindbar waren. 247 „I gruppi Grotta delle Mosche, Grotta degli Ossi, Recca d’Idria, Aquileia, Chersino, Gradisce, Monte Castellier, S. Michele di Storie, S. Giovanni del Timavo, Mendola e Lenzumo e parte del gruppo di Bodrez in cambio del gruppo Idria di Baccia e di metà di S. Lucia.“ 233 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Abbildung 174: Abkommen Bayer – Sticotti vom 14. Februar 1920, offizielle Version (ÖStA Ad, NPA, 330, 1921/845/2; Foto: B. Mader). obwohl eigentlich Giuseppe Gerola dafür zuständig gewesen wäre. Die Lösung findet sich in Gerolas handschriftlichen Aufzeichnungen über seine Restitutionsmission in Wien248. Darin erinnert er sich, Non essendoci stato modo di ottenere il riconoscimento del tesoretto della Mendola e degli altri oggetti di Lenzumo depositati al Museo di Storia naturale, il buon amico, pregatone da me, aveva già prima rinunciato ad alcuni oggetti arche- ologici che avrebbe spettato alla Venezia Giulia, purchè in compenso gli oggetti della Mendola e di Lenzumo fossero assegnati a Trento: e l’accordo aveva trovata pronta approvazione da parte del dott. Tietze.249 (Gerola, 2022, XXXIII) Der „gute Freund“, dem Gerola di Abtretung der insgesamt 34 Fundstük- ke250 aus dem Trentino verdankte, aber war niemand anderer als Piero Sticotti, der durch den Verzicht auf archäologi- sche Fundstücke aus dem Küstenland Gerola einen großen Gefallen erwies und damit die Übergabe der Funde von der Mendola und Lenzumo erreichte. Vermutlich lässt sich dadurch auch der vollständige Verbleib des Materials von Idria pri Bača erklären. Ob die Fund- komplexe von Vermo und Villanova in Istrien davon ebenso betroffen waren, ist nicht nachvollziehbar, erscheint aber eher unwahrscheinlich, da es sich in diesen Fällen nicht nur um Ausgrabun- Völlig unklar hingegen erscheint in dem gen mit privater Finanzierung als auch Abkommen die Anführung zweier Fundorte aus um die geschenkweise Überlassung der Funde an dem Trentino, nämlich Mendola (Mendelpaß) das Naturhistorische Museum handelt. Dagegen und Lenzumo, deren Fundmaterial ebenfalls Teil spricht auch die Tatsache, dass der „Wortlaut“ des des „Umtausches“ war. Seltsamerweise wurde Abkommens vom 3. Mai 1920 „nicht immer [...] dessen Abgabe auch von Sticotti betrieben, für die Auslieferungspflicht als ausschlaggebend 248 Riservatissimo. Appunti sull’opera svolta dal dott. Gerola per il ricupero degli oggetti d’arte e di storia spettanti al Trentino. Das Manuskript befindet sich im Archiv Gerola in Mailand (Dal Prà, 2022, I). 249 „Da es nicht möglich war den Anspruch auf den Schatz der Mendola und die anderen Stücke von Lenzumo, die sich im Naturhistorischen Museum befinden, durchzusetzen, verzichtete der gute Freund, den ich darum gebeten hatte, auf einige archäologische Objekte, die der Venezia Giula zugestanden wären, damit im Gegenzug die Funde von der Mendola und Lenzumo Trient zuerkannt würden: ein Übereinkommen, dem Dr. Tietze sofort zustimmte.“ 250 Die Funde werden im Abkommen unter „Naturhistorisches Museum“ als „Kleine Ausgrabungsgegenstände, gefunden bei Lenzumo im Trentino (Inv. Nr. 22834–228847)“ sowie „Kleine Ausgrabungsgegenstände, gefunden an der Mendelstras- se im Trentino (Inv. Nr. 4807–4818 und 6181–6193)“ verzeichnet (ÖStA AdR NPA, 330, 1921/845/2 Sonderabkommen Kunstbesitz, Verzeichnis zweisprachig, 02. 03. 1921). Zu den Rückgaben an Südtirol und Trentino siehe Pollak (2019, 455–469), Dal Prà (2022), Dal Prà & Strocchi (2023). 234 DAS ÖSTERREICHISCH-ITALIENISCHE KUNSTABKOMMEN VOM 4. MAI 1920 Abbildung 175: Grab 1496 von St. Lucia bei Tolmein (NHMW PA FAA, Inventar St. Lucia). angesehen“, sondern „in mehreren Fäl- len im Einvernehmen mit den zuständi- gen Direktionen besondere Abmachun- gen getroffen“ wurden. Dies galt, wie einem Schreiben des Unterrichtsamtes zu entnehmen ist, „insbesondere“ für die „Vereinbarung zwischen der Leitung der ethnographisch-anthropologischen [sic!] Abteilung des naturhistorischen Staatsmuseums und Herrn Prof. Sticotti, Vertreter der Venezia Giulia [...] durch die unter Verzicht auf einzelne, wört- lich nicht unter das Abkommen fallende Gegenstände sehr wertvolle Bestände für das Staatsmuseum erhalten und eine Zerreißung natürlicher Zusammenhän- ge vermieden werden konnte“ (ÖStA AdR NPA, 330, LÖst 33/4, 1921/ ad 859/2, Amtserinnerung Einsichtsstück Unterrichtsamt 3894/1921, 28. 02. 1921 Abschrift). In der „sinngemäßen Anwendung“ von Artikel 5 hatte Bayers „Kompro- missformel“ schließlich zu einer für das Naturhistorische Museum einerseits und Sticotti als Vertreter der Venezia Giulia andererseits annehmbaren Lösung der Restitutionsfrage geführt. Wenn auch die Rückgabe von Fundmaterial aus der Fliegen- und der Knochenhöhle und aus den Gräberfeldern von S. Lucia und Reka zu einem Zerreißen der Fundkom- plexe geführt hatte, so konnte durch sorgsame Abwägung der Prioritäten dennoch die Integrität der prähistori- schen Sammlung in wissenschaftlicher Hinsicht erhalten bleiben. Trotz seiner eindeutiger Position als Verfech- Sticotti aber hatte sein Ziel endlich erreicht. ter des Risorgimento hatte Sticotti mit Szombathy Die Mission in Wien war von Erfolg gekrönt und und Bayer, den Vertretern der jungen Republik er hielt nicht nur den lang ersehnten Bronzehelm gleichzeitig aber auch Exponenten der ehema- für seine Verdienste auch in das Consiglio su- „dominio straniero“, dessen „autorità“ er als 253 „antinazionale per eccellenza“ aus der Fliegenhöhle in Händen, sondern wurde ligen Habsburgermonarchie, dem so verhassten periore di Belle Arti als Mitglied der I. Sektion bezeichnete, berufen. „Fu grande la mia commozione“ ein durchaus gutes Auskommen gefunden (AMI A 251 , notierte er am 18. August, nachdem er noch in Gnirs 36, Relazione Sticotti, 1). Wien durch eine Notiz im Am 7. März gab das Unterrichtsamt der Anthro- Corriere della Sera von dieser Auszeichnung erfahren hatte (AstCMSrATS, pologisch-ethnographischen Abteilung bekannt, A Sticotti, Diario, 1921, 37). „daß die von der Leitung mit Professor Sticotti 252 251 „Ich war sehr bewegt“. 252 Gerola hatte Sticotti am 26. August die Nachricht während eines Besuches im Belvedere, wo die Arazzi Gobelins ausgestellt waren, überbracht und „ad alta voce“ vorgelesen (AStMCStATS, A Sticotti, sc. 2., b.8, Diario, Vienna, 1921, 37). 253 „antinational par excellence“. 235 MED BENETKAMI IN DUNAJEM am 14. Februar l. J. abgeschlossene Vereinbarung von Bayer als auch Szombathy „im Interesse der dem definitiven Protokoll über den Artikel 5 des wesentlichen Erhaltung der Sammlung geleistete Sonderabkommens mit Italien über den Kunstbe- wertvolle und ersprießliche Mühewaltung mit sitz als eigener Anhang einverleibt wurde“, und besonderer Befriedigung zu gedenken.“ (NHMW nützte gleichzeitig die Gelegenheit, „der“ sowohl PA FAA, Diverses, 07. 03. 1921). 236 EIN NEUES MUSEUM FÜR DAS FUNDMATERIAL AUS WIEN „[…] il Museo di Storia ed Arte di Trieste Versandliste hervorgeht, enthielten davon 12 Kisten „Ma- potrà vantarsi d’essere uno dei più grandi, teriale di scavo“ und 4 Kisten „Ossa della grotta degli più ricchi e più omogenei musei preistorici d’Italia.“ ossi“ (AStTS Gov VG, b. 114, cl. 103–7297/1921, Ufficio (AMI Gnirs, 36, Relazione Sticotti, 25) Belle Arti – Ufficio di Gabinetto, Trieste, 26. 10. 1921, mit Copia Elenco, R. Legazione d’Italia Vienna, firmato Bis zum Abtransport des an Italien abgetretenen E. Modigliani). In Ermangelung geeigneter Räumlich-Fundmaterials sollten jedoch noch einige Monate ver- keiten deponierte das Denkmalamt (Ufficio Belle Arti e streichen. Erst Ende August kehrte Sticotti nach längerer Monumenti) das prähistorische Material aus Wien, von Abwesenheit254 wieder nach Wien zurück, um sich in dessen Übergabe die Triestiner Tageszeitung Il Piccolo der Anthropologisch-ethnographischen Abteilung der bereits am 20. September voller Genugtuung berichtet Aufnahme und dem Verpacken der „circa 3150 pezzi“ hatte258, zunächst im Museo Civico di Storia ed Arte. zu widmen (AMI Gnirs, 36, Relazione Sticotti, 25). „La Das Museo Civico di Storia ed Arte, das damals noch spedizione Viennese finì come doveva finire; soltanto ci im Palazzo Biserini259 auf der Piazza degli Studi260 un-volle del bel tempo per registrare e far imballare tutta tergebracht war, befand sich jedoch seit einigen Jahren quella grazia di Dio“255 (Zitiert nach Dal Prà, 2022, 151; in einem, wie Sticotti es formulierte, unhaltbaren261 Sticotti–Gerola, 26. 09. 2021), berichtete er Gerola über Zustand und hatte daher auch nicht die Möglichkeit, die zeitaufwendigen Arbeiten, die er mit tatkräftiger die prähistorischen Funde aus Wien in entsprechender Unterstützung von Angelo Pagan, dem Aufseher in den Weise auszustellen. Die Gelegenheit dazu bot sich erst Galerien der Accademia delle Belle Arti in Venedig, nachdem das Gebäude des ehemaligen Diözesankon- und unter steter Mithilfe von Bayer, Szombathy, Mahr256 vikts 1923 wieder in den Besitz der Stadtgemeinde von samt dessen Verlobter, dem „tüchtigen“ Präparator Franz Triest zurückgefallen war. Die räumlichen Gegebenhei- Brattina und einem „geschwätzigen“257 Diener durch- ten waren wie auch die Lage unterhalb des Doms von führte. Nachdem Sticotti und Bayer am 15. September San Giusto in direktem Anschluß an das 1843 eröffnete das Abschlussprotokoll aufgenommen hatten, stand der Lapidario Triestino ed aquileiese geradezu ideal. Nach Versendung der sorgfältig in Papier verpackten und mit Abschluss der notwendigen Adaptierungsarbeiten konn- Spagat verschnürten Funde nichts mehr im Wege. Sie te im Oktober 1924 mit dem Umzug in die Via della wurden in Kisten verstaut der italienischen Gesandtschaft Cattedrale262 begonnen werden. übergeben und gemeinsam mit anderen restituierten In der Zwischenzeit waren auch die infolge des Kulturgütern aus dem Küstenland in einem gesonderten Sonderabkommens vom 4. Mai 1920 aus der Prähisto- Wagon per Bahn nach Triest transportiert. Am 25. Ok- rischen Sammlung des Naturhistorischen Museums in tober passierten insgesamt 39 Kisten die österreichisch- Wien entnommenen „oggetti di scavo“ auf Beschluss italienische Grenze, trafen am folgenden Tag in Triest ein des Ministero della Pubblica Istruzione „a titolo di und wurden hier vom Ufficio Belle Arti e Monumenti depositò“ der Stadtgemeinde Triest zur Übergabe und des Commissariato Generale Civile provisorisch über- alsbaldigen Ausstellung im Museo Civico di Storia ed nommen. Wie aus der von der Gesandtschaft in Wien Arte „con cartellini aventi la scritta „Reso dall’Austria angefertigten und von Ettore Modigliani unterzeichneten 1921, deposito dello Stato“ überlassen worden263 254 Sticotti war laut Tagebucheintragung am 18. März nach Triest abgereist. 255 „Das Wiener Unternehmen endete wie es enden musste, nur die Aufnahme und das Verpacken dieser Gnade Gottes brauchte ganz schön Zeit“. 256 Adolf Mahr (1887–1951) vorübergehender Mitarbeiter des Naturhistorischen Museums in Wien, lebte seit 1927 in Irland und war ab 1934 Direktor des National Museum of Scienze and Art. 257 „chiacchierone“ (ASrCMStATS, A Sticotti, sc. 2., b. 8, Diario, 1921, 39). 258 „oggetti di scavo che attestano l’antichissima civiltà di questa regione. Sono complessivamente 3200 pezzi di scavo trovati in un centinaio di tombe nelle famose necropoli di Santa Lucia ed altre necropoli carsiche“ (Il Piccolo, 20. 09. 1921). Man beachte die Ungenauigkeit der Nachricht. 259 Im Palazzo Biserini, Piazza Hortis Nr. 4, befand sich auch das Naturhistorische Museum von Triest (bis 2008) 260 vormals Piazza Lipsia und heute Piazza Hortis. 261 „insostenibile“. 262 Die Neueröffnung fand am 21. April 1925 statt. 263 „[...] per essere consegnati ed esposti non appena possibile nel Museo civico di Storia ed Arte con cartellini aventi la scritta „Reso dall’Austria 1921, deposito dello stato.“Die Funde sollten „mit Schildern mit der Aufschrift „1921 von Österreich rückerstattet, staatliches Depositum“ versehen werden. Das entsprechende Protokoll wurde am 27. Juni 1923 in Triest von Ettore Modigliani als Repräsentanten des Ministeriums, Stadtrat Remigio Tamaro in Vertretung des Bürgermeisters und Piero Sticotti als Direktor des Museums unterzeichnet. 237 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Abbildung 176: Prähistorischer Saal V im neuen Antikenmuseum in der Via della Cattedrale, historische Aufnahme aus 1932 (Foto Nr. 17673, Fototeca dei Civici Musei di Storia e Arte di Trieste). Museums aber wollte er sich keineswegs mit der einfachen Einbindung des restituiertes Fundgutes begnügen. Ihm schwebte vielmehr deren Vereinigung mit Carlo Marchesettis Sammlungen aus dem Triestiner Naturhisto- rischen Museum vor. Die von Marchesetti in Santa Lucia und auf dem Karst zu Tage geför- derten Funde, sollten durch das prähistorische Material aus den österreichischen Grabungen ergänzt werden. „Quando questo copiosissi- mo materiale sarà riunito [...] con le preziose raccolte affini create dal dott. Carlo de Mar- chesetti nel Museo civico di Storia Naturale e di cui gli oggetti ricuperati ora dall’Austria for- marono il felice completamento, il Museo di Storia ed Arte di Trieste potrà vantarsi d’essere uno dei più grandi, più ricchi e più omogenei musei preistorici d’Italia“264 (AMI Gnirs, 36, Relazione Sticotti, 25), schwärmte Sticotti 1924 von der glorreichen Zukunft seines Museums, auf die er allerdings noch warten musste, da die prähistorischen Sammlungen Marchesettis erst viel später auf den Hügel von San Giusto übersiedelten. Nun aber plante Sticotti auch einen Saal zu Ehren Marchesettis einzurichten, für dessen Realisierung er mit Anna Farolfi, der Witwe Marchesettis, in regem briefli- chen Kontakt stand, sich aber auch seiner Kontakte und der Verbindungen mit Wien erinnerte. So bat er Szombathy Anfang (AMI Gnirs, 36, Relazione Sticotti, 24; AstCMSrATS, A 1930 nicht nur um dessen und Moriz Hoernes‘ Lite- Sticotti, sc. 6 b. 36/2, 27. 06. 1923 und ASopTS, Istria ratur zu St. Lucia, sondern äußerte zwei Jahre später Quarnero Dalmazia, b. 15, fasc. 634, Sticotti – Uffico auch einen besonderen Wunsch, „Ella saprà che tutto Belle Arti, Trieste, 10. 09. 1924, Rivendicazione oggetti il materiale preistorico, che era scavato dal compi- restituiti dall‘Austria ). Rechtlich gesehen verblieben die anto Marchesetti [...] è passato in questo Museo di Funde im Eigentum des italienischen Staates und haben storia ed arte [...] Ora, poichè io sto ordinando la diesen Leihstatus bis heute erhalten. Aus diesem Grund collezioni per la nuova esposizione, vorrei collocare wurden sie auch nicht neu inventarisiert und scheinen nelle sale i ritratti dei maggiori suoi colleghi. Ho immer noch unter den ursprünglichen Inventarnum- già quello del Virchow, del Pigorini e di altri. Per mern der Prähistorischen Sammlung in Wien auf. la città di Vienna amerei avere il Suo e quello dello Zur Präsentation des neuen Fundmaterials hatte Sticotti Hoernes“265 (AStCMStARS, A Sticotti, sc.7, b. 9, Brief-die Säle V und VI vorgesehen. In der Neugestaltung seines konzept Sticotti–Szombathy, 21. 01. 1932).266 264 „Wenn das überreiche Material mit den wertvollen von Dr. Carlo Marchesetti am Städtischen Naturhistorischen Museum an- gelegten Sammlungen, für die die jetzt von Österreich wiedererlangten Fundstücke eine glückliche Ergänzung darstellen, vereint sein wird, dann wird sich das Museum für Geschichte und Kunst in Triest rühmen können, eines der größten, reichsten und homogensten urgeschichtlichen Museen Italiens zu sein.“ 265 „Sie werden wissen, dass das gesamte von Marchesetti ausgegrabene prähistorische Material dem Kunst- und historischen Museum übergeben wurde. Jetzt, da ich gerade dabei bin, die Sammlungen für die neue Ausstellung vorzubereiten, möch- te ich in den Sälen auch die Portraits seiner bedeutendsten Kollegen anbringen. Ich habe schon eines von Virchow und Pigorini und anderen. Für Wien würde ich gerne Ihres und das von Hoernes haben.“ 266 Bayer war am 23. Juli 1931 bereits verstorben. Sticotti hatte Bayers Ableben in seinen persönlichen Notizen vermerkt. 238 SCHLUSSBETRACHTUNG Die Frage nach der Zugehörigkeit bzw. nach der Erkenntnisse bezog und Theorien aufbaute. Nicht Rechtmäßigkeit des Besitzes von archäologischem umsonst hielt Moriz Hoernes, der erste Ordinarius Fundgut erweist sich als relativ, vergegenwärtigt man für Prähistorische Archäologie in Mitteleuropa, einen sich die geopolitischen Veränderungen im Laufe der Teil seiner Vorlesungen stets im Naturhistorischen letzten Jahrhunderte, von deren Konsequenzen auch Museum vor den Vitrinen der urgeschichtlichen Fundstätten durchaus nicht ausgeschlossen waren. Sammlung ab. Der Helm aus der Fliegenhöhle ist ein gutes Beispiel Eine Sammlung die selbst Teil der Forschungs- dafür, gefunden in einer Höhle auf dem Territorium geschichte geworden ist und die Entwicklung einer des k.k. österreichischen Küstenlandes, das nach Disziplin widerspiegelt, die mit Generationen von dem Ersten Weltkrieg Italien zugesprochen wurde, Prähistorikern und unzähligen Ausgrabungen, aber nach dem Zweiten Weltkrieg an Jugoslawien kam auch einem riesigen, die ehemals österreichischen und heute zur Republik Slowenien gehört. Würde Kronländer einschließenden, Territorium verbun-man archäologische Funde aus historischen Ausgra- den ist. Aus heutiger Sicht ein internationales bungen Museen stets nach der aktuellen staatlichen wissenschaftliches Netzwerk, das gerade durch das Zugehörigkeit der Fundorte zuordnen, so wären sie vielfältige Fundmaterial, das ohne Rücksicht auf gleichsam „Wanderpokale“ ungewissen Schicksals. Grenzen, häufig auch durch Zusammenarbeit mit Ihr Aufbewahrungsort müsste, je nach politischen lokalen Forschern, in die Sammlungen des damali-Verhältnissen, immer wieder geändert werden. Eine gen k.k. naturhistorischen Hofmuseums gelangte, Lösung, die weder praktikabel ist, noch dem Prinzip dokumentiert wird. Auf diese Weise konnte man eines Museums entspricht, das nicht nur Schausamm- Kulturerscheinungen in größeren Zusammenhängen lung, sondern auch wissenschaftliche Institution ist. veranschaulichen, konnte Einflüsse, Veränderungen In diesem Sinne verstand sich auch das k.k. naturhi- sichtbar machen. storische Hofmuseum in Wien. Die Veranstaltung systematischer Ausgrabungen Das während des letzten Drittels des 19. und zu war kein bösartiger Akt der Obrigkeit zur Aneignung Beginn des 20. Jhs in intensiver Grabungstätigkeit im archäologischen Fundmaterials. Es war kein Raub, österreichischen Teil der Habsburgermonarchie zu kein Betrug, kein illegitimes Wegschaffen, wie die Tage geförderte Fundmaterial diente dem Aufbau einer zeitgenössische Triestiner Presse und später auch die möglichst vielfältigen urgeschichtlichen Sammlung, Protagonisten der italienischen Restitutionsansprü- die, wie Ferdinand von Hochstetter bereits 1876 in sei- che behaupteten, es war auch keine Konkurrenz, kein * nen Grundzügen zur Konzeption des neuen Museums Übervorteilen oder Einmischen in die Kompetenz der als Nachfolger der kaiserlichen Naturalienkabinette vor Ort ansässigen Museen oder kulturellen Gesell- festhielt, nicht nur der interessierten Öffentlichkeit schaften, es war wissenschaftliche Forschung, die 103 „nützliche Belehrung und Unterhaltung“ bieten, neue Erkenntnisse zur Urgeschichte des Küstenlandes sondern „durch ihr reiches und seltenes Material“ bringen sollte, einer Region, der aufgrund seiner auch zur wissenschaftlichen Einrichtung geworden, Brückenposition zwischen Südostalpen, Balkan und der gelehrten Welt offenstehen und gleichzeitig als Mediterran besonderes Interesse galt. „Pflanzschule“ zur Heranbildung zukünftiger Prä- Durch systematische Ausgrabungen konnte aber historiker zur Verfügung stehen sollte (ÖStA HHStA auch Raubgräberei und Handel vorgebeugt und der OMeA, 958–50/1876, Allerunterthänigster Vortrag damit verbundene Verlust von Fundmaterial für die von Hohenlohe-Schillingsfürst an Kaiser Franz Josef Wissenschaft verhindert werden. I., Wien, 28. 04. 1876, Beilage: Grundzüge der Orga- Auch wenn jüngst nachgewiesen werden konnte, nisation des neuen Kais. u. Königl. Naturhistorischen dass wir heute immer noch genetisches Material Hofmuseums von F. v. Hochstetter, März 1876). Zu des Neandertaler Menschen in uns tragen, so kann einer Zeit, als sich die Urgeschichtsforschung noch Prähistorie dennoch nicht mit „unseren Wurzeln“ in Entwicklung befand, ihre Vertreter aus anderen, gleichgesetzt werden. Die Träger prähistorischer überwiegend naturwissenschaftlichen Fächern, wie Kulturen sind nicht die Vorfahren von Nationen. Ihre der Geologie, Paläontologie, Anthropologie oder Me- materielle Hinterlassenschaft bezeugt deren Präsenz dizin kamen, waren die prähistorischen Sammlungen in einem bestimmten geographischen Bereich, gibt am Naturhistorischen Hofmuseum von immenser im wahrsten Sinn des Wortes Auskunft über Leben Bedeutung für die Forschung und insbesondere die und Tod der urzeitlichen Menschen. Was bleibt, sind Lehre, die sich am Fundmaterial orientierte und Bodenfunde, Zeugnisse aus fernen Zeiten, die jedoch aus der Auseinandersetzung mit den Bodenfunden keineswegs einer Nation zugeordnet, geschweige 239 MED BENETKAMI IN DUNAJEM denn, gehören können. Dennoch wurden prähistori- anbetrifft, so waren diese beiden Kriterien bereits in sche Altertümer immer wieder für „völkische“ bzw. der Vergangenheit erfüllt … aber nicht alle dachten nationale und nationalistische Zwecke verwendet. wie Carlo Marchesetti, der 1919 angesichts der Gemeinsame möglichst weit zurückreichende Wur- durch Grenzziehungen und Gebietstrennungen völ- zeln sollen zum verbindenden Element werden, lig veränderten Situation meinte, dass es „in erster sollen Identität stiften. Linie“ die Aufgabe der „Anthropologen“ wäre, „die Ein Phänomen, das auch mit der Gründung des verbindenden Linien wieder sichtbar zu machen“ Museo Nazionale Preistorico Etnografico (1876) (StBB-PKB HSchS, NL Luschan, KORR Marchesetti, und der frühen Einrichtung einer Lehrkanzel für M-Luschan, 18. 12. 1919). Paleoethnologie an der Universität in Rom (1877) zu tun hat267. Dieser Aufschwung der italienischen Urge- Danksagung schichtsforschung steht in engem Zusammenhang mit der Einigung Italiens (1861). Man wollte aus der prä- Mein herzlichster Dank für die wertvolle Unter- historischen Vergangenheit „eine Urform nationaler stützung während meiner Recherchen gilt Identität wieder gewinnen“, die nach der territorialen Frau Direktor PD Dr. Karina Grömer, Frau Dr. Ve- nun auch zur kulturellen Einigung Italiens beitragen ronika Holzer, Herrn Vinzenz Kern, Prähistorische sollte (Peroni, 2006, 277). Eine Rechnung, die augen- Abteilung des Naturhistorischen Museums Wien, scheinlich aufging, das Konzept zeigte Wirkung, die Frau Dr. Andrea Zaremba und Herrn Direktor Dr. nicht zuletzt auch in den italienischen Restitutions- Martin Krenn, Zentralarchiv des Naturhistorischen ansprüchen Ausdruck fand. Museums Wien, Frau Mag. Anneliese Schallmeiner, Wie gefährlich es ist, Wissenschaft und insbeson- Archiv des Bundesdenkmalamtes Wien, dott.ssa dere Archäologie mit Politik, Ideologie und Macht- Antonella Cosenzi, Archivio storico der Civici Mu- bzw. Gebietsansprüchen zu verbinden, hat der Zweite sei di Storia ed Arte Trieste, dott.ssa Chiara Artico Weltkrieg gezeigt, als die Urgeschichtsforschung im und dott. Luca Carbulotto, Archivio Soprintenden- Dritten Reich soweit instrumentalisiert wurde, dass za per i Beni Culturali Trieste, dott.ssa Antonella sie als Rechtfertigung für Eroberungsfeldzüge und die Colombati, Archivio di Stato Trieste, allen Kollegen Vereinnahmung fremder Staatsgebiete diente. im Österreichischen Staatsarchiv – Zentralarchiv Heute zählen auch prähistorische Fundstätten, für die stets umgehende Bereitstellung der Archiva-wie z.B. Hallstatt, zum Weltkulturerbe. Hallstatt war lien und Hilfsbereitschaft und schließlich den bei- zwar namengebend für die hier erstmals angetroffene den „Nachfolgerinnen“ von Giuseppe Gerola und eisenzeitliche Kulturerscheinung, die Hallstatt Kultur Piero Sticotti, dott.ssa Laura Dal Prà, Castello del aber erstreckt sich weit über den Ort und die Region Buonconsiglio, Monumenti e collezioni provinciali hinaus, kennt weder Staatsgrenzen noch Nationen. Trento in Trient, und dott.ssa Marzia Vidulli Torlo, Wem also „gehören“ die Funde? Civico Museo d‘Antiquità „J. J. Winckelmann“, in Von wirklicher Bedeutung sind im Grunde nur Triest, sowie dott. Claudio Strocchi, Castello del zwei Kriterien: das Wissen um den Aufbewahrungs- Buonconsiglio, Trento. ort von Fundstücken und deren Zugänglichkeit für Nicht zuletzt möchte ich auch Prof. Salvator Žitko allgemeinbildende und wissenschaftliche Zwecke, für die Einladung zur Mitarbeit am vorliegenden Band die natürlich auch adäquate Erhaltungsbedingun- sowie der Redaktion des Verlages ANNALES für die gen voraussetzen. Was das von den italienischen umsichtigen wie mühevollen Druckvorbereitungen Restitutionsansprüchen betroffene Fundmaterial meinen besten Dank aussprechen. 267 Die Schlüsselfigur dieser Entwicklung war Luigi Pigorini (1842–1925). Er begann seine archäologische Laufbahn an der Seite von Pellegrino Strobel mit der Teilnahme an den Ausgrabungen der Terramare Fundstellen in der Umgebung von Parma (1861–1862). Nach dem Studium der Politikwissenschaften in Parma und der Philosophie in Heidelberg wurde er 1867 zum Direktor des Antikenmuseums in Parma ernannt und übernahm 1970 die Oberleitung der Museen und Aus- grabungen antiker Stätten in Rom (Direzione generale dei Musei e degli Scavi d’Antiquità del regno a Roma). 1875 rief er gemeinsam mit Strobel das Bulletino di paletnologia italiana ins Leben und schlug 1875 dem Minister für öffentliche Instruktion die Gründung eines eigenständigen, der Paläoethnographie gewidmeten Museums in Rom (heute Museo Pigo- rini) vor, in dem die Funde aller in Italien vertretenen prähistorischen Kulturen eine gemeinsame Heimstätte finden soll- ten. 1877 gelang Pigorini auch die Einrichtung einer Lehrkanzel für Paläoethnologie, die er über vier Jahrzehnte an der Universität in Rom inne hatte (Filip, 1966, I, 1036; Guidi, 1988, 238f.; Fugazzola Delpino & Pellegrini, 1994, 95–103). 240 ANHANG Liste des 1921 von Österreich an Italien abgetrete- Bronzehalsschmuck aus Spiralröllchen, Bronzenadeln, nen aus dem ehemaligen k.k. Küstenland stammenden Bronzearmreife, verzierte Bronzeblechfragmente, Fundmaterials der Prähistorischen Sammlung der Bronzeschmelzklumpen, Keramikfragmente. Anthropologisch-ethnographischen Abteilung am Na- Inv. Nr.: 45429, 45444–45459, 45462, 45464, 45466, turhistorischen Staatsmuseum in Wien (heute Prähisto- 45468, 45470, 45473, 45475–45477, 45479, 45482, rische Abteilung des Naturhistorisches Museums Wien) 45484, 45490–45493, 45496, 45498, 45501 45503/4, 45506, 45508–45512, 45515, 45518.45521, 45525, 45527–45550, 45536/7, 45540–45543, 45545, 45550, Aquileia, G.-B. Cervignano – Aquileia (Italien) 4553/4, 45557/8, 45560, 45562, 45565/7, 45571, 45575, 45577–45589, 45585/6, 45590, 45,592, Provenienz: unbekannt, gefunden 1821 (aus Altbestand 45595–45599, 45601/2, 45604, 45607/8, 45609a, übernommen) 45610/11, 45614/5, 45618–45622, 45625–45627, Fundmaterial: 1 bandförmiger Kinderarmring aus Bronze 45629, 45632–45634, 45636–45643, 45645–45657, Inv. Nr.: 34848 45659, 45661–45667, 45670, 47551–47561, 47563–47664, 47565–47567, 47571, 47573, 47575– 47578, 47587–47590, 47594–47596, 47598–47600, Bodrež, G.-B. Canale – Bodrež ober Kanal (Slowenien) 47603, 47605–47606, 47612–47613, 47615–47616, 47618, 47620, 47622–47623, 47625, 47627–47629, Provenienz: Urnengrab, „Funde gesammelt von Custos 47635, 47637, 47644–77645, 47651–47653, 47655, Szombathy 27. Juli 1898“ (NHMW PA FAA, Inventar- 47658–47659, 47663–47665, 47667, 47670, 47673/4, bucheintragung) 47676–47677, 47679–47703, 47706, 47709, 47711– Fundmaterial: Bronzeschmuck (Fibeln, Fingerringe, 47712, 47714–47716, 47722–47723, 47725–47728, Drahtfragment), Gefäßbruchstück 47734–74736, 47741–47742, 47745, 47747–47750, Inv. Nr.: 33210–33214 und 33216–33217 47754–47757, 475´759–47770, 47774–47776, 47778 (z. Teil), 47780, 47784 Chersino zwischen Cherso und Lussin – zwischen Cres und Lošinj (Kroatien) Gradišče bei Tomaj, G.-B. Sessana – Tomaj bei Sežana (Slowenien) Provenienz: Geschenk von Konservator Dr. Giuseppe Petris durch die Zentralkommission für Denkmalpflege, Provenienz: Aufsammlung und Geschenk von Karl 11. 08. 1904; „Aus einem Steinkistenskeletgrab in Ludwig Moser 1906, Skelettgrab vom Gradišče bei einem großen Tumulus zu Chersino zwischen Cherso Tomaj, das „vom Bauer Gorjup [...] aufgefundene und Lussin. Beim Strassenbau gefunden.“ (NHMW PA Grab war mit Platten bedeckt“ (NHMW PA FAA, In- FAA, Inventarbucheintragung) ventarbucheintragung) Fundmaterial: 1 blattförmige Dolchklinge aus Bronze Fundmaterial: 1 Bronzeohrgehänge, 1 Eisenmesser, 1 Inv. Nr.: 38776 Tonwirtel Inv. Nr.: 45724–45726 Fliegenhöhle bei Dane, Gemeinde Naklo, G.-B. Sessana – Grotta delle Mosche, Mušja jama, Jama na Knochenhöhle bei Matavun, Gemeinde Naklo, G.-B. Prevali II (Slowenien); Slowenischer Höhlenkataster Nr. Sessana – Grotta delle Ossa, Okostna jama, Skeletna DZRJS 1095 jama, Jama na Prevali I (Slowenien), Slowenischer Höhlenkataster Nr. DZRJS 1094. Provenienz: Ausgrabungen der Prähistorische Kommis- sion (Leitung: Josef Szombathy, Ausgräber: Pietro Savini) Provenienz: Ausgrabungen der Prähistorische Kom-1910–1911; Geschenk der kaiserlichen Akademie der mission (Leitung: Josef Szombathy, Ausgräber: Pietro Wissenschaften und Ankauf von Pietro Savini Savini) 1911; Geschenk der kaiserlichen Akademie der Fundmaterial: Schwerter und Lanzenspitzen aus Eisen Wissenschaften und Bronze, Bronzebeile, Messer und Sichelfragmente, Fundmaterial: Lanzenspitzen aus Eisen und Bronze, Kesselfragmente, Bronzehelm mit römischer Inschrift Lanzenschuhe aus Bronze, Eisenbeil, Bronzesitula am Nackenschirm Helmbruchstücke, Bronzefibeln, mit Inschrift aus „ca 8 mm hohen, dem venetischen 241 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Alphabete angehörigen Zeichen“ (NHMW PA, Inven- St. Agata de‘ Goti, G.- B. Buje – Istrien (Kroatien) tarbucheintragung), Bronzegefäßfragmente, Bronze- pinzette, Certosafibel, Fingerringe und Armreif aus Provenienz: gefunden 1832, (aus Altbestand übernommen) Bronze, Schädel und Skelettreste vom Menschen und Fundmaterial: 1 konische Drahtarmspirale aus Bronze von Haustieren, Holzkohle. Inv. Nr.: 34859 Inv. Nr.: 47786–47825, der gesamte Bestand inklusive der Knochenreste wurde an Italien abgetreten (Bronze- situla mit Inschrift Inv. Nr.: 47825). St. Michael bei Storje, G. -B. Sessana – Gradišče unweit von Štorje bei Sežana (Slowenien) Monte Castellier bei Muggia G.-B. Capodistria – Castelliere Provenienz: Gradišče, Aufsammlung Karl Ludwig Moser di Elleri, Elerji (Slowenien) 1888 Fundmaterial: Bronzedraht, verziertes Bronzeblech, Provenienz: Geschenk Karl Ludwig Moser, gefunden 1888. Eisenmessergriff, Reib- und Wetzsteine, Spinnwirtel, Kera- Fundmaterial: 1 Gefäßbruchstück, „Rand- und Bodenstück mikfragmente (Töpfe, Schalen) teilweise verziert, Knochen- eines groben mit gekerbtem Randwulst und lappenförmi- fragmente mit Schnittspuren, Tierknochen gem Ansatz verzierten Gefäßes“ (NHMW PA, Inventar- Inv. Nr.: 21599–21635 „sollte Herbst 1921 an Italien abge-bucheintragung). treten werden, blieb aber unauffindbar“ (NHMW PA FAA, Inv. Nr.: 21594 Inventarbucheintragung Bayer). Reka bei Kirchheim, G.-B. Kirchheim – Recca, Reka pri St. Lucia bei Tolmein, G.-B. Tolmein – Santa Lucia di Tolmi-Cerknem (Slowenien) no, Most na Soči (Slowenien) Provenienz: Ausgrabung (14 Gräber) durch Kor- Provenienz: Ausgrabungen auf Kosten des Naturhistori-respondent Rudolf Machnitsch mit Unterstützung schen Hofmuseums (Leiter: Josef Szombathy) 1885–1890 der Zentralkommission für Denkmalpflege 1902, Fundmaterial: vollständige Inventare der Gräber: 1–817, geschenkweise Überlassung. 819 –908 und 1496 Fundmaterial: Eisenschwerter, Lanzenspitzen aus Eisen, Inv. Nr.: 29222–30733, 30740–30906, 31757–31765 Schildbuckel aus Eisen, Eisenmesser, Bronzegefäß, Fibeln (provinzial römisch, La Tène), Glasperlen, Keramikscher- ben, landwirtschaftliche Geräte aus Eisen. Gräber 7,9,10,12 und verschiedene Fundstücke (insg. 49) Inv. Nr.: Grab 7: 49477–49482, Grab 9: 49475–49476, Grab 10: 49499–49483, Grab 12: 49509–49519; Eiserne Waffen und Werkzeuge aus unbestimmten Gräbern 49524–49532. San Giovanni (Boccadino) nächst der Timavomündung, Umgebung Duino, G.-B. Monfalcone – Boccadino, San Giovanni di Duino/Štivan (Italien) Provenienz: Ausgrabungen (Urnen- und Skelettgräber) der Prähistorische Kommission (Leitung: Karl Ludwig Moser) 1886; Geschenk der kaiserlichen Akademie der Wissen- schaften Fundmaterial: spätantike Keramik, Bronze- und Eisengeräte, Beinkamm, Netzbeschwerer aus Ton, Tegulaebruchstücke, Wetzsteine, Muschelschalen, römische Münzen, Knochen- reste vom Menschen Inv. Nr.: 19281–19331 242 VIRI IN LITERATURA ABDA ARCH – Archiv Bundesdenkmalamt (ABDA), Arte-Cultura (1984): Trentino. Arte-cultura. Trento, Archäologie 2 (ARCH). Provincia autonoma di Trento-Servizio Beni ADTS NL Marchesetti – Archivio Diplomatico del culturali. Comune di Trieste (ADTS), Nachlass Lascito ASopTS – Archivio Soprintendenza dei Beni Culturali Marchesetti (NL Marchesetti). Trieste (ASopTS), Istria Quarnero Dalmazia. Albera, Marco (1997): I furti d ′arte e la nascita del AStCMStATS Sticotti – Archivio storico dei Civici Louvre. Cristianità, 261–262. Musei di Storia ed Arte Trieste (AStCMStATS), Fond Alberti, Giorgio (1994): Carlo Marchesetti botanico Sticotti (Sticotti). triestino. V: Montagnari Kokelj, Emanuela (ur.): Atti della AStTS Gov VG – Archivio di Stato Trieste (AStTS), Giornata Internazionale di Studio su Carlo Marchesetti. R. Governatorato della Venezia Giulia (poi) R. Trieste, Civici Musei di Storia ed Arte, 87–113. Commissariato generale civile per la Venezia Alisi, Antonio (1932): Il Duomo di Capodistria. Roma, Giulia, Atti di Gabinetto (1919–1922) (Gov VG). A. Alisi. Bach, David J. (2024): https://theodorkramer.at/pro- Alisi, Antonio (1971): Pirano: la sua chiesa, la sua storia. jekte/exenberger/mitglieder/dr-david-josef-bach S. l., s. n. (zadnji pristop: 2024-09-25). AMI Gnirs – Arheološki muzej Istre (AMI), Fond Antona Baldassin Molli, Giovanna & Luca Caburlotto (ur.) Gnirsa (Gnirs). (2021): Carpaccio a Pirano / Carpaccio v Piranu. Andrian, Ferdinand von (1884): Ferdinand von Convegno internazionale di Studi dedicato al Hochstetter. Mittheilungen der Anthropologischen 500ᵒ anniversario della pala d′altare di Carpaccio Gesellschaft Wien, XIV, [77]–[82]. e al 700 ᵒ anniversario della consacrazione della Antl-Weiser, Walpurga (2007): Die Studien des Chiesa di San Francesco. Padova, Centro Studi Oberleutnants Josef Bayer in Palästina in den Jahren Antoniani. 1917 und 1918. Mitteilungen der Anthropologischen Baldassin Molli, Giovanna (2001): La pala piranese di Gesellschaft Wien, CXXXVI-CXXXVII, 145–171. Carpaccio al Museo Antoniano, »Padova e il suo AÖAW PK – Archiv der Österreichischen Akademie der territorio«. Rivista di storia arte cultura, XVI, 89, Wissenschaften (AÖAW), Prähistorische Kommission 9–11. (PK). Barattin, Dino (2022): Il Novecento di Villa Manin. Apih, Elio (1966): Italia, fascismo e antifascismo nella Spunti per una storia mai raccontata. V: Cassanelli, Venezia Giulia (1918–1943). Bari, Laterza. Roberto & Rossella Scopas Sommer (ur.): Guerra Apih, Elio (1979): Vprašanje avstrijsko-jugoslovanske all′arte! 1940–1945. I beni culturali del Friuli meje v luči nekaterih stališč tražaškega časopisja Venezia Giulia tra protezione e distruzione. Udine, (1919). Zgodovinski časopis, 3, 33, 443–450. Forum, Editrice Universitaria Udinese, 105–115. Apollonio, Almerigo (1992): Autunno istriano. La »rivolta« Bari, Leopoldo (1984): L′Istria ieri e oggi. Note di Pirano del 1894 e i dilemmi dell′»irredentismo«. geografiche, storiche ed etniche. Trieste, Edizioni Trieste, Edizioni Italo Svevo. »Italo Svevo«. Apollonio, Almerigo (1993): Una cittadina istriana Barina, Ilaria (2014/15): L′arte da salvare. Tesi di nell′età napoleonica: Pirano 1805–1815. Atti del laurea. Università Ca′ Foscari, Corso di Laurea CRS, XXIII, 9–121. magistrale in Storia delle Arti e Conservazione dei Apollonio, Almerigo (1996): “… el Tartini in piassa …”: beni Artistici, Anno Accademico 2014/ 2015. edizione speciale nel centenario dell’inaugurazione Barnabò Brea, Maria & Angela Mutti (ur.) (1994): „... del monumento a Giuseppe Tartini. Piran, Il Trillo. Le Terramare si scavono per concimare i prati...“: Apollonio, Almerigo (1998): L′Istria Veneta dal 1797 La nascita dell’archeologia preistorica a Parma nel- al 1813. Gorizia, Istituto Regionale per la Cultura la seconda metà dell’Ottocento. Parma, Silva Edi- istriana. tore. Apollonio, Almerigo (2004): Venezia Giulia e Fascismo. Battaglia, Raffaello (1920): Il Caso Savini. Parenzo, Una società post-asburgica negli anni di consolida- Gaetano Coana & Figli. mento della dittatura mussoliniana 1922–1935. Trie- Battaglia, Raffaello (2024a): https://www.boegan. ste, LEG-Irci. it/2009/09/battaglia-raffaello (zadnji pristop: 2024- Apollonio, Almerigo (2005): Konzorcij piranskih solin 09-25). kot naročnik znamenitih renesančnih umetniških del. Battaglia, Raffaello (2024) https://www.treccani.it/ V: Apollonio, Almerigo (ur.): Piranska sol. Ljubljana, enciclopedia/raffaello-battaglia/ (zadnji pristop: DZS, d.d., 31–33. 2024-09-25). 243 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Battelli, Claudio, Knez, Kristjan & Roberta Vincoletto Bravar, Grazia (1988): Storia di una Collezione. V: Rizzi, (2018): Il Seminario di lingua e cultura italiana. Genesi, Aldo (ur.): Giambattista Tiepolo: Disegni dai Civici sviluppo, cronaca e testimonianze (1962–2016). Koper, Musei di Storia e Arte di Trieste. Milano, Mondadori Centro italiano-Italijansko središče Carlo Combi. Electa, 11–12. Benussi, Bernardo (1921): Recensione a S. Mitis, Il Brejc, Tomaž (1983): Slikarstvo od 15. do 19. stoletja na quadro piranese del Tintoretto rappresentante la Slovenski obali. Koper, Topografsko gradivo. battaglia di Salvore. AMSI, XXXIII. Brglez, Alja (1997): Nepremična posest v Piranu ob Bernik, Stane (2000): Urbanizem v gotiki Kopra, Izole koncu 16. stoletja: primerjalna ocena urbane podobe in Pirana. V: Dioecesis Justinopolitana. Spomeniki Pirana ob koncu srednjega in v začetku novega veka. gotske umetnosti na območju koprske škofije. Koper, Annales, Series Historia et Sociologia, 7, 10, 139– Pokrajinski muzej, 38–51. 152. Bertoša, Miroslav (2003): Istra, Jadran, Sredozemlje. Brglez, Alja (2005): Zrno soli za imperij. Piran 1579– Identiteti i imaginariji. Zagreb, Durieux. 1609. Materialna dediščina in kultura mesta. Koper, Biffis, Mattia (2023): Tra critica e salvaguardia: Luigi Založba Annales. Coletti e la difesa del patrimonio artistico durante Brückler, Theodor & Ulrike Nimeth (2001): il secondo conflitto mondiale. Storia della Critica Personenlexikon zur Österreichischen d′Arte – Annuario della S.I. S. C. A., Società italiana Denkmalpflege. Wien, Verlag Berger. di Storia della critica d′arte, 215–241. Brückler, Theodor (1991): Vom Konsilium zum Bogliun Debeljuh, Loredana (1994): L′identità etnica. Imperium. Die Vorgeschichte der österreichischen Gli italiani dell′area istro-quarnerina. Trieste – Denkmalschutzgesetzgebung. Österreichische Rovigno, Etnia, Centro di ricerche storiche Rovigno. Zeitschrift für Kunst- und Denkmalpflege, 45, 160–173. Bojić, Biljana & Barbara Crnobori (ur.) (2018): Vrata Brückler, Theodor (2020): Zur Geschichte der Jadrana: Savudrija i pripadajući teritorij u doba österreichischen Denkmalpflege: Die Ära Helfert. Mletačke Republike. Savudrija – Salvore, Zajednica Teil I: 1863–1891. Studien zu Denkmalschutz und Talijana – Comunità degli Italiani. Denkmalpflege, XXV/1, Wien – Köln – Weimar, Bolletino (1900): Rappresentanti della Società Adriatica Böhlau Verlag. di Scienze Naturali in Trieste. Bolletino della Società Budicin, Marino (ur.) (2011): Istra skozi čas. Priročnik Adriatica di Scienze Naturali in Trieste, XX, I–XV. regionalne zgodovine Istre z navedbami o mestu Boltin-Tome, Erika & Breda Kovič (1957): Kronika, Reka. Rovinj – Rijeka – Trst, Središče za zgodovinska Časopis za slovensko krajevno zgodovino. Ljubljana, raziskovanja – Italijanska unija – Ljudska univerza. Zgodovinsko društvo za Slovenijo, 49. Bufon, Milan (1993): Istra: novi problemi starih regij. Bonin, Flavij (ur.) (2006): Petrus Coppus fecit “De Annales, Anali Koprskega primorja in bližnjih summa totius orbis”. Piran, Pomorski muzej “Sergej pokrajin, 3, 197–202. Mašera” Piran. Bufon, Milan (2001): Oblikovanje čezmejnih vezi na Bonin, Zdenka (2011): Bratovščine v severozahodni tromeji med Slovenijo, Hrvaško in Italijo v Istri. Dela, Istri v obdobju Beneške republike. Koper, Pokrajinski 16, 39–60. arhiv. Caburlotto, Luca (2021): Lo spazio dentro e fuori il Bottai, Giuseppe (1938): La tutela delle opere d′arte dipinto. Prospettive, percezioni e contesti della in tempo di guerra. Bollettino d′arte, XXXI, III, 10, »pala di Pirano« di Vittore Carpaccio. V: Baldissin 429–430. Molli, Giovanna & Luca Caburlotto (ur.): Carpaccio a Bradanović, Marijan (2012): Istra iz putnih mapa Pietra Pirano: convegno internazionale di studi dedicato al Nobilea. Koper, Histria editiones. 500° anniversario della pala d’altare di Carpaccio e Bradbury, Malcolm (ur.) (1999): Atlas svetovne al 700° anniversario della consacrazione della Chiesa literature. Ljubljana, Cankarjeva založba. di San Francesco / Carpaccio v Piranu: mednarodni Bralić, Višnja & Nina Kudiš Burić (2006a): Slikarska znanstveni simpozij ob 500-letnici Carpaccieve baština Istre. Djela štafelajnog slikarstva od 15. do oltarne slike in 700-letnici posvetitve cerkve sv. 18. stoljeća na području Porečko-pulske biskupije. Frančiška. Padova, Centro Studi Antoniani, 205–216. Zagreb, Institut za povijest umjetnosti, Centar za Caburlotto, Luca (2023): »Un monumento di storia povijesna istraživanja Rovinj. topografica«. La pala di Vittore Carpaccio per S. Bralić, Višnja & Nina Kudiš Burić (2006b): Istria pittorica. Francesco a Pirano (1518). Arheološka topografija Dipinti dal XV al XVIII secolo. Diocesi Parenzo-Pola. Istre / Topografia archeologica dell′Istria, Liber Rovinj, Centro di Ricerche Storiche di Rovigno. amicorum Matej Župančič, 223–234. 244 VIRI IN LITERATURA Caburlotto, Luca, Fabiani, Rossella & Giuseppina Cevc, Emilijan (2011): Pesnitev in resnica. Cevčevo Perusini (ur.) (2020): La conservazione dei berilo. Ljubljana, Slovenska matica. monumenti a Trieste, in Istria e in Dalmazia (1850– Ciancabilla, Luca (2010): Bologna in guerra. La città, 1950). Udine, Forum. i monumenti, i rifugi antiaerei. Argelato, Minerva Caprin, Giuseppe (1968): L′Istria Nobilissima. Trieste, edizioni. Libreria internazionale “Italo Svevo”. Cigui, Rino (2002): Corpo araldico Piranese. Pirano, Il Casadio, Paola (2005): Pittore di formazione veneta. V: Trillo. Castellani, Francesca & Paolo Casadio (ur.): Histria. Clemen, Paul (ur.) (1919): Kunstschutz im Kriege. Leip- Opere d’arte restaurate: da Paolo Veneziano a zig, E. A. Seeman. Tiepolo. Trieste, Civico Museo Revoltella, 110–114. CMStNTS Moser – Civico Museo di Storia naturale Cassanelli, Roberto (2021): »Guerra contro l′arte in Trieste (CMStNTS), A-B, Lascito Moser (Moser). Friuli e Venezia Giulia. Le difficoltà, 1940–1945. Coccolo, Francesca (2021a): I capolavori e la pace. Le V: Cassanelli, Robeto, Fabiani, Rossella & Rossella restituzioni di opere d′arte all′Italia dopo la Seconda Scopas Sommer (ur.): La protezione dei monumenti Guerra mondiale. Lucca, Edipuglia srl. e delle opere d′arte in Friuli e Venezia Giulia nella Coccolo, Francesca (2021b): The Power of Victory. seconda guerra mondiale. Trieste, Segretariato Italy, Austria and the Struggle for Treasures of Art regionale del Ministero della Cultura per il Friuli and History after the First World War (1918–1923). Venezia Giulia, 93–118. Doktorska disertacija. Lucca, IMT School for Cassanelli, Robeto, Fabiani, Rossella & Rossella Scopas Advanced Studies Lucca. Sommer (ur.) (2021): La protezione dei monumenti Comune di Mira (2009): Rive. Uomini, arte, natura. e delle opere d′arte in Friuli e Venezia Giulia nella Quaderni di Studi della riviera del Brenta. seconda guerra mondiale. Trieste, Segretariato Congrés (1868): Congrès International d’Anthropologie regionale del Ministero della Cultura per il Friuli et d’Archéologie préhistoriques. Compte rendu de la Venezia Giulia. 2me Session, Paris 1867. Paris, C. Reinwald. Cassanelli, Roberto & Rossella Scopas Sommer (2022): Corrado, Laura (2021): Exhibition of Italian Art 1200– Guerra all′arte! 1940–1945: i beni culturali del Friuli- 1900: quando Mussolini mise l′arte al servizio della Venezia Giulia tra protezione e distruzione. Udine, politica. Nuove ricerche sulla Mostra londinese del Forum. 1930. https://dspace.unive.it/handle/10579/19671 Castellani, Francesca & Paolo Casadio (2005) (ur.): (zadnji pristop: 2025-08-25). Histria. Opere d’arte restaurate: da Paolo Veneziano Cozzi, Enrica (2020): Ancora sul »caso di Veglia«: il a Tiepolo. Trieste, Civico Museo Revoltella. polittico di Paolo Veneziano. V: Caburlotto, Luca, Cattaruzza, Marina (2007): L′Italia e il confine orientale Fabiani, Rossella & Giuseppina Perusini (ur.): La 1866–2006. Bologna, il Mulino. conservazione dei monumenti a Trieste, in Istria e Cavazza, Silvano (1983): Umanesimo e riforma in Dalmazia (1850–1950). Udine, Forum, 207–221. in Istria: Giovanni Battista Goineo e i gruppi Crivelli, Benedetta, Ferrari, Sarah & Marsel Grosso eterodossi di Pirano. V: Branca, Vittore & Sante (ur.) (2018): Venezia e gli Asburgo. Pittura, Graciotti (ur.): L′Umanesimo in Istria. Firenze, L.S. collezionismo e circuiti commerciali nel tardo Olschki, 91–117. rinascimento europeo. Padova, Padova University Cecchini, Silvia (2013): Musei e mostre d’arte negli Press. anni Trenta: l’Italia e la cooperazione intellettuale. Crosera, Claudia & Davide Spagnoletto (2020): V: Catalano, Maria Ida (ur.): Snodi di critica. Tra L ′Ufficio esportazione a Trieste negli anni quaranta. musei, mostre, restauri, storia delle tecniche e della Due casi studio di opere di proprietà ebraica: diagnostica artistica in Italia (1930–1940). Roma, un Palma il Giovanne di Edoardo Pollak e un Gangemi Editore, 56–105. affresco trecentesco di Vera mattei in Arnstein. V: Cecchini, Silvia, Meyer, Susanne A., Piva, Chiara & Caburlotto, Luca, Fabiani, Rossella & Giuseppina Serenella Rolfi Ožvald (ur.) (2016): Il Settecento e Perusini (ur.): La conservazione dei monumenti a le Arti. A Orietta Rossi Pinelli dagli alievi. Roma, Trieste, in Istria e in Dalmazia (1850–1950). Udine, Campisano Editore. Forum, 223–243. Cevc, Emilijan (1994): Slovenski likovni umetniki in Dal Prà, Laura (2022): Il riscatto della memoria. Le ri- Dunaj. V: Mihelič, Darja (ur.): Dunaj in Slovenci. vendicazioni italiane d’arte e di storia da Ettore Mo- Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, digliani a Giuseppe Gerola (1919–1923). Trento, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 109–118. „Castello in mostra“ 12. 245 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Dal Prà, Laura & Claudio Strocchi (2023): Museo Dolce, Sergio (1994): Carlo Marchesetti: 45 anni di anno zero. Opere recuperate 1919–1923. Trento, direzione del Civico Museo di Storia Naturale. V: „Castello in mostra“, 17. Montagnari Kokelj, Emanuela (ur.): Atti della Giornata Darovec, Darko (1999): Janez Krstnik Gojnej Pirančan. Internazionale di Studio su Carlo Marchesetti. Trieste, O legi Istre V: Darovec, Darko (ur.): Stari krajepisi Civici Musei di Storia ed Arte, 79–86. Istre. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Domino, Ignazio (1929a): Due gemme dell′ Primorsko – Znanstveno-raziskovalno središče Adriatico: Capodistria e Pirano. V: Domino, Republike Slovenije – Pokrajinski muzej, 63–82. Ignazio: Vita Istriana. Pagine di storia e di arte. Darovec, Darko (2008): Kratka zgodovina Istre. Firenze, All′insegna del libro, 6–81. Koper, Založba Annales. Domino, Ignazio (1929b): Vita istriana. Pagine di De Castro, Diego (1981): La questione di Trieste: storia e di arte. Firenze, All’insegna del Libro. l’azione politica e diplomatica italiana dal 1943 Dvořák, Max (2011): Katekizem spomeniškega al 1954. Trieste, Lint. varstva / Katechismus der Denkmalpflege. De Luca, Lia & Eliana Biasiolo (ur.) (2018): La Umetnostna kronika, 32, 44–50. battaglia di Salvore tra storia e mito: ricognizione Eckhart, Wolfgang U. & Christoph Gradmann bibliografica degli studi, dai primi manoscritti (1995): Ärztelexikon. Von der Antike bis zum 20. al dibattito Seicentesco. V: Bojić, Biljana & Jahrhundert. München, Verlag C. H. Beck. Barbara Crnobori (ur.): Vrata Jadrana: Savudrija i Egger, Rudolf (1936): Nekrolog Eduard Nowotny. pripadajući teritorij u doba Mletačke Republike. Carinthia, I/126. Međunarodni stručni skup, petak, 20. travnja El sal de Piran (1999): El sal de Piran. Piran, Edizioni 2018, Umag. Savudrija – Salvore, Zajednica Il Trillo. Talijana, Comunità degli Italiani, 17–26. Elenco (1918): Elenco degli edifici monumentali De Simone, Pasquale (1971): Memorie sull′Istria della e degli oggetti d′arte di Trieste, Istria e Fiume. resistenza e dell′esodo. Gorizia, Tipografia Budin. Roma, Ministero della Pubblica Istruzione. Deakin, Frederick William (1978): Mussolinijevih Fanton, Alberto (2021): Carpaccio al riparo. La pala e šesto dni. Ljubljana, Državna založba Slovenije. il suo trasferimento in Italia, in alcuni documenti Degrassi, Attilio (1971): Scritti vari di antichità. di archivio. V: Baldissin Molli, Giovanna & Luca Roma, Comitato d’onore. Caburlotto (ur.): Carpaccio a Pirano: convegno Dell’Acqua, Cesare (2021): Cesare Dell’Acqua: da internazionale di studi dedicato al 500° anniversario Pirano a Bruxelles in un mondo di pittura / od della pala d’altare di Carpaccio e al 700° anniversario Pirana do Bruslja v svetu slikarstva / from Piran della consacrazione della Chiesa di San Francesco to Brussels in a World of Painting. Koper – Piran, / Carpaccio v Piranu: mednarodni znanstveni Promocijsko, kulturno, izobraževalno in razvojno simpozij ob 500-letnici Carpaccieve oltarne slike in italijansko središče “Carlo Combi”, Samoupravna 700-letnici posvetitve cerkve sv. Frančiška. Padova, skupnost italijanske narodnosti. Centro Studi Antoniani, 165–204. Di Michele, Andrea (2020): Von der Annexion bis Filip, Jan (1966, 1969): Enzyklopädisches Handbuch zum Beginn der faschistischen Ära: die italienisch- zur Ur- und Frühgeschichte Europas. Bd. I (A-K) u. österreichischen Beziehungen und Südtirol. V: di Bd. II (L-Z). Stuttgart – Berlin – Köln – Mainz, W. Michele, Andrea & Andreas Gottsmann (ur.): Die Kohlhammer Verlag. schwierige Versöhnung: Italien, Österreich und Fiocco, Giuseppe (1919): Catalogo delle opere d′arte Südtirol im 20. Jahrhundert. Bolzano, University tolte a Venezia nel 1808–1816–1838 restituite dopo Press, 253–274. la vittoria. Venezia, Officine Grafiche C. Ferrari. Dioecesis Justinopolitana (2000): Dioecesis Flego Stanko & Matej Župančič (2012): K arheološki Justinopolitana: spomeniki gotske umetnosti na dejavnosti L. K. Moserja v jamah Tržaškega Krasa – območju koprske škofije. Koper, Pokrajinski muzej. Appunti sulle ricerche archeologiche di L. K. Moser Dizionario biografico (1975): Dizionario nelle grotte des Carso Triestino. V: Flego, Stanko & biografico degli italiani, vol. 18. Roma, Istituto Lidia Rupel (ur.): Ludwig Karl Moser (1845–1918) dell′Enciclopedia italiana. med Dunajem in Trstom – Ludwig Karl Moser Doblanović Šuran, Danijela (ur.) (2018): Posljednji (1845–1918) tra Vienna e Trieste. Zbornik Med- car u Istri / L ′ultimo imperatore in Istria. Gračišče. narodnega študijskega dne – Atti della Giornata 6. travanj 1918 – Gallignana, 6 aprile 1918, internazionale di Studi. Trst – Trieste, Narodna in Koper, Histria Editiones. študijska knjižnica Trst, Založba ZRC, 127–199. 246 VIRI IN LITERATURA Foramitti, Vittorio (2018): L′attivittà della Fugazzola Delpino, Maria A. & Enrico Pellegri- Zentralkomission nei territori italiani del Litorale. V: ni (1994): Luigi Pigrini: cenni biografici. V: Caburlotto, Luca, Fabiani, Rossella & Giuseppina Bernabò Brera, Maria & Angela Mutti (ur.): „... Perusini (ur.): La conoscenza dei monumenti a Le Terramare si scavono per concimare i prati...“: Trieste, in Istria e in Dalmazia (1850–1950). Udine, La nascita dell’archeologia preistorica a Parma Forum, 47–59. nella seconda metà dell’Ottocento. Parma, Silva Foramitti, Vittorio (2020): L′attività della Editore, 95–103. Zentralkommission nei teritori italiani del Litorale. Furlan, Caterina (ur.) (2007): Da Vasari a Cavalcaselle, V: Caburlotto, Luca, Fabiani, Rossella & Giuseppina storiografia artistica e collezionismo in Friuli Perusini (ur.): La conservazione dei monumenti a dal Cinquecento al primo Novecento. Udine, Trieste, in Istria e in Dalmazia (1850–1950). Udine, Università degli studi di Udine, Forum. Forum, 47–59. Gabrovec, Stanko (1983): Zgodovina raziskovanj – Fortunat Černilogar, Damjana (1994): Skrb za kulturno Storie delle ricerche in topografija – Storia delle dediščino in njeno varovanje med 1. svetovno vojno ricerche e topografia. V: Gabrovec, Stanko & Drago – italijanski odnos do nje. Annales, Series Historia et Svoljšak (ur.): Most na Soči (S. Lucia) I.. Katalogi in Sociologia, 4, 5, 135–148. monografije 22. Ljubljana, Narodni muzej, 12–24. Fossaluzza, Giorgio (ur.) (2000): Da Paolo Veneziano a Gallo, Luigi & Raffaella Morselli (ur.) (2023): Arte libera- Canova. Capolavori dei musei veneti restaurati dalla ta 1937–1947. Capolavori salvati dalla guera. Roma, Regione del Veneto 1984–2000. Venezia, Marsilio Electa. Editori s.p.a. Gallone, Antonietta (2005): La tavolozza ritrovata: Fossaluzza, Giorgio (2012): Vittore Carpaccio a Pozzale Paolo Veneziano, il polittico di Pirano. V: Castellani, di Cadore, 1519. Le ultime opere per Venezia, Istria e Francesca & Paolo Casadio (ur.): Histria. Opere d’arte Cadore. Treviso, Edizioni Stilus. restaurate: da Paolo Veneziano a Tiepolo. Trieste, Fossaluzza, Giorgio (2021): La pala per San Francesco a Civico Museo Revoltella, 191–196. Pirano di Vittore Carpaccio, 1518. Un ′introduzione Gardina, Edvilijo (1995): Bartolomeo Gianelli (1824– storiografica nella prospettiva delle ricerche più 1894). Koper, Pokrajinski muzej Koper. recenti valorizzazioni critiche. V: Baldissin Molli, Gardina, Edvilijo (2002): Mestni muzej za zgodovino Giovanna & Luca Caburlotto (ur.): Carpaccio a in umetnost / Museo Civico di Storia e d′Arte Pirano: convegno internazionale di studi dedicato al (1911–1943). V: Pokrajinski muzej Koper: 90 let 500° anniversario della pala d’altare di Carpaccio e Pokrajinskega muzeja Koper / 90 anni del Museo al 700° anniversario della consacrazione della Chiesa regionale di Capodistria: 1911–2001. Koper, di San Francesco / Carpaccio v Piranu: mednarodni Pokrajinski muzej, 47–74. znanstveni simpozij ob 500-letnici Carpaccieve Gardina, Edvilijo (2010): Museo giustinopolitano. Oris oltarne slike in 700-letnici posvetitve cerkve sv. zgodovine muzeja v Kopru / Lineamenti storici per Frančiška. Padova, Centro Studi Antoniani, 97–116. un Museo a Capodistria. Koper, Pokrajinski muzej Francescutti, Elisabetta (2005): Alvise Vivarini (Venezia Koper. 1442/3–1503/5, Madona col Bambino e angeli Gayda, Virginio (1933): La Jugoslavia contro l′Italia. musicanti, 1489. V: Castellani, Francesca & Paolo Roma, Stabilimento Tipografico Il Giornale d′Italia Casadio (ur.): Histria. Opere d’arte restaurate: da (Documenti e rivelazioni). Paolo Veneziano a Tiepolo. Trieste, Civico Museo Gengembre, Gerard (2001): Napoléon, la vie, la Revoltella, 120–122. légende. Bordas, Larousse. Franchi, Elena (2021): Le restituzioni di beni culturali alla Gerola, Giuseppe (2022): Riservatissimo. Apunti Jugoslavia in base al Trattato di pace del 10 febbraio sull’opera svolta dal dott. Giuseppe Gerola per il 1947. V: Cassanelli, Robeto, Fabiani, Rossella & ricupero degli oggetti d’arte e di storia spettanti Rossella Scopas Sommer (ur.): La protezione dei al Trentino. Edizione commentata del manoscritto monumenti e delle opere d ′arte in Friuli e Venezia a cura di Mirko Saltori. V: Dal Prà, Laura (ur.): Il Giulia nella seconda guerra mondiale. Trieste, riscatto della memoria. Le rivendicazioni italiane Segretariato regionale del Ministero della Cultura per d’arte e di storia da Ettore Modigliani a Giuseppe il Friuli Venezia Giulia, 167–189. Gerola (1919–1923). Trento, „Castello in mostra“ Frank, Martina (2016): Venezia-Vienna e ritorno. Attorno 12, I–XLI. alle restituzioni di dipinti dopo la Prima Guerra Gestrin, Ferdo (1981): In memoriam. Dr. Miroslav Pahor mondiale. Ateneo Veneto, CCIII, 15, II, 59–69. (1922–1981). Zgodovinski časopis, 35, 149–156. 247 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Ginnasio Antonio Sema (2015): 70° anniversario del Guček, Mojca (2000b): Piran, ulica IX. korpusa 2, Ginnasio Antonio Sema Pirano. Piran, Ginnasio »Benečanka«. V: Dioecesis Justinopolitana: Dioecesis Antonio Sema. Justinopolitana: spomeniki gotske umetnosti na Giollo, Ricciotti (1953): Lo stato attuale del Civico območju koprske škofije. Koper, Pokrajinski muzej, Museo di Capodistria. Pagine Istriane, IV., 16, 37. 94–97. Giorgi, Giulia (2014/15): Artisti sloveni in territorio Guidi, Alessandro (1988): Storia della Paletnologia. italiano, 1918–1945. Fonti, documenti, critica. Roma – Bari, Laterza. Udine, Universita degli Studi di Udine. Guštin, Mitja (ur.) (2004): Srednjeveška in novoveška Girometti, Cristiano (ur.) (2019): Mostre a Firenze keramika iz Pirana in Svetega Ivana / Ceramiche 1911–1942. Nuove indagini per un itinerario medievali e postmedievali da Pirano e San Giovanni tra arte e cultura (a cura di Cristiano Giometti), / Srednjovjekovna i novovjekovna keramika iz Pirana Firenze, Edizioni ETS. i Svetog Ivana. Koper, Založba Annales. Giuricin, Gianni (1981): L′Istria è lontana. Un esodo Hafner, German (1987): Klasična razdobja antike. senza storia. Trieste, Edizioni »Italo Svevo«. Ljubljana – Opatija, Državna založba – »Otokar Gnirs, Anton (1976): Beiträge zur Geschichte und Keršovani«. Geographie Böhmens und Mährens in der Zeit Hannak, Emanuel (1906): Österreichische Vaterlands- des Imperium Romanum. Bonn, Wissenschaftli- kunde. Wien, Verlag v. Alfred Hölder. ches Archiv Bonn. Hauer, Franz von (1894): Jahresbericht für 1893. An-Godeša, Bojan (1994): Našega sovražnika nales des k.k. Naturhistorischen Hofmuseums, IX, predstavlja inteligenca Ljubljane. Odnos 1–51. italijanskih zasedbenih oblasti v Ljubljanski Heger, Franz (1881): Urgeschichtliche Forschungen pokrajini do slovenskih izobražencev. Zbornik und Ausgrabungen in Böhmen. Wiener Allgemeine 27. Zborovanja slovenskih zgodovinarjev, Zveza Zeitung, 345, 14. 02. 1881. zgodovinskih društev Slovenije, 105–113. Heger, Franz (1884): F., Ferdinand von Hochstetter. Golob, Nataša (2005): Srednjebizantinski (Nachruf). Mittheilungen der k.k. Geographischen slonokoščeni skrinjici iz Pirana in Kopra. Acta Gesellschaft in Wien, XXVII (NF. XVII), 345–392. Histriae, 13, 1, 205–224. Heger, Franz (1927): Ferdinand von Hochstetter. Neue Gradivo PMK: Aktuelni pravni problemi restitucije österreichische Biographie 1815–1918. I. Abtheilung, kulturnih dobara u okviru realizacije Osimskih I, V. Band, Wien, Amalthea Verlag, 183–100. sporazuma. Ljubljana 1988, Pravna fakulteta Heinrich, Angelika (1995/96): Vom Museum v Ljubljani, Inštitut za mednarodno pravo in der Anthropologischen Gesellschaft in mednarodne odnose. Wien zur Prähistorischen Sammlung im k.k. Gradnik, Vladimir (1977): Krvavo Posočje. Trst – Naturhistorischen Hofmuseum (1870–1876– Koper, Založništvo tržaškega tiska – Založba 1889–1895). Mitteilungen der Anthropologischen Lipa. Gesellschaft Wien, CXXV/CXXVI, 11–42. Grafenauer, Bogo (1993): Miti o »Istri« in resnica Heinrich, Angelika (2003): Josef Szombathy (1853– istrskega polotoka. Acta Histriae, 1, 1, 9–52. 1943). Mitteilungen der Anthropologischen Granata, Belinda (2010): »E le contiamo, queste Gesellschaft Wien, CXXXIII, 1–45. opere. Come il comandante conta i suoi soldati Hoernes, Moriz (1889): Die neuesten prähistorischen dopo battaglia«. Note intorno alle due mostre Funde in Istrien. Mittheilungen der Anthropologi- d′arte antica a palazzo Venezia nel 1944–1945. V: schen Gesellschaft Wien, XIX, [191]–[194]. Morselli Raffaella (ur.): Fuori dalla guerra. Emilio Hoernes, Moriz (1892): Urgeschichte des Menschen Lavagnino e la salvaguardia dell′ambiente. Milano, nach dem heutigen Stande der Wissenschaft. Mondadori, 77–101. Wien – Pest – Leipzig, A. Hartleben’s Verlag. Grohmann, Adolf (1964): Viktor Christian, Nachruf. Hoernes, Moriz (1894): Ausgrabungen auf dem Almanach der Österreichischen Akademie der Castellier von Villanova am Quieto. Mittheilungen Wissenschaften, 113. Wien, Verlag der ÖAW, 421– der Anthropologischen Gesellschaft. Wien, XXIV, 436. 155–183. Guček, Mojca (2000a): Piran, ž. c. sv. Jurija. V: Dioecesis Hoffmann, Robert (1994): Erzherzog Franz Ferdin- Justinopolitana: Dioecesis Justinopolitana: and und der Fortschritt. Altstadterhaltung und bür- spomeniki gotske umetnosti na območju koprske gerlicher Modernisierungswille in Salzburg. Köln škofije. Koper, Pokrajinski muzej, 409–411. – Weimar, Böhlau Verlag. 248 VIRI IN LITERATURA Höfler, Janez (2000): Slikarstvo. V: V: Dioecesis Junghans, Günter (1987): Gabriel de Mortillet, 1821– Justinopolitana: Dioecesis Justinopolitana: 1898: Eine Biographie. Archäologische Berichte I. spomeniki gotske umetnosti na območju koprske Bonn, Propylaeum. škofije. Koper, Pokrajinski muzej, 216–221. Kacin Wohinz, Milica (1990): Prvi antifašizem v Hoyer, Sonja Ana (1992): Hiša Tartini v Piranu. Evropi. Primorska 1925–1935. Koper, Založba Zgodovinski razvoj in likovna oprema. Koper, Lipa. Založba Lipa. Kalc, Aleksej (2005): Na vzhodnih mejah italijanske Hoyer, Sonja Ana (2002): Obnovljena Trevisinijeva civilizacije med svetovnima vojnama. V: Rojc, palača v Piranu. Piran, Zavod za varstvo kulturne Tatjana (ur.): Trst: umetnost in glasba ob meji v dediščine Slovenije DE Piran. dvajsetih in tridesetih letih XX. stoletja / Trieste: Hoyer, Sonja Ana (2005a): V Italiji ostale umetnine arte e musica di frontiera negli anni Venti e Trenta iz Kopra, Izole in Pirana. V: V Italiji zadržane del XX secolo. Trst – Ljubljana, Glasbena matica umetnine: V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, – Znanstveno raziskovalni center Slovenske Izole, Pirana = Le opere d‘arte di Capodistria, akademije znanosti in umetnosti, 39–56. Isola, Pirano trattenute in Italia = Art works from Kamin Kajfež, Vesna (2009): Piranska bratovščina sv. Koper, Izola, Piran retained in Italy. Piran – Rešnjega telesa in njena umetnostna naročila v Ljubljana, Zavod za varstvo kulturne dediščine Benetkah: Matteo Ponzoni. Annales, Series Historia Slovenije, Ministrstvo za kulturo Republike et Sociologia, 19, 1, 31–38. Slovenije, 14–22. Kamin Kajfež, Vesna (2012a): Piranska bratovščina Hoyer, Sonja Ana (2005b): Seznam iz Kopra, Izole in Rožnovenske Matere Božje v 18. Stoletju. Annales, Pirana umaknjenih umetnin. V: V Italiji zadržane Series Historia et Sociologia, 22, 1, 77–84. umetnine: V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Kamin Kajfež, Vesna (2012b): Štiri pomembnejša Izole, Pirana = Le opere d‘arte di Capodistria, naročila v piranski bratovščini sv. Rešnjega telesa Isola, Pirano trattenute in Italia = Art works from v 17. in v začetku 18. Stoletja. Acta Histriae, 20, Koper, Izola, Piran retained in Italy. Piran – 1-2, 63–80. Ljubljana, Zavod za varstvo kulturne dediščine Kamin Kajfež, Vesna (2020): Center and Periphery: Slovenije, Ministrstvo za kulturo Republike Venice versus Istria. V: Cigui, Rino, Knez, Kristjan Slovenije, 22–29. & Chiara Vigini (ur.): Istria religiosa e civile tra età Hughes-Hallett, Lucy (2013): Ščuka Gabrielle moderna e contemporanea. Miscellanea di studi in D′Annunzio. Pesnik, zapeljivec in vojni pridigar. memoria di Antonio Miculian. Pirano, Società di Ljubljana, Modrijan. Studi storici e geografici, 555–568. Huguenin-Bergenat, Yves (2010): Kulturgüter bei Kandler, Manfred (1998): 100 Jahre Österreichisches Staatssukzession. Schriften zum Kulturgüterschutz Archäologisches Institut 1898–1998. Forschungen – Cultural Property Studies. Berlin – NewYork, De in Carnuntum. Wien, Österreichisches Gruyter. Archäologisches Institut. Humar, Gorazd (2021): Nekoč je v Piranu stal dvižni Karinja, Snježana (2013): Večen Piran v luči most: zgodba o dvižnem mostu je tudi zgodba o arheoloških najdb / Eterna Pirano alla luce dei Piranu. Šempeter pri Gorici, Mostovi. reperti archeologici / Eternal Piran in the Light Il Piccolo. Giornale di Trieste. Trieste, S.P.E., 1881–. of Archaeological Finds. Piran, Pomorski muzej Indice generale s.a.: Indice generale storico-cronologico »Sergej Mašera« Piran. alfabetico e analitico – Lavori, contributi e quadri Klabjan, Borut (2004): Italija in srednjeevropske direttivi (1839–2005). Roma, Società Italiana per il povezave v polovici tridesetih let dvajstega Progresso delle Scienze. stoletja. Acta Histriae, 12, 2, 107–134. Ivetić, Egidio (2005): Il »prima« sui contrasti nazionali Klauner, Friderike (1963): Ernst H. Buschbeck (Wien italo-slavi nell′Adriatico orientale (1848–1918). 1899 – Lissabon 1963). Österreichische Zeitschrift V: Ventura, Angelo (ur.): Per una storicizzazione für Kunst- und Denkmalpflege, 17, 4, 191–192. dell′esodo giuliano-dalmata. Atti del Convegno di Klavora, Vasja (2004): Koraki skozi meglo. Soška studi, Padova, 6 febbraio 2004. Padova, CLEUP, fronta, Kobarid, Tolmin 1915–1917. Ljubljana – 49–81. Celovec – Dunaj, Mohorjeva. Jerše, Sašo (2017): Slovenski kraji spomina. Pojmi, teze Klemenčič, Matej (2008): Scultura barocca in Istria in perspektive zgodovinskih raziskav. Zgodovinski tra Venezia, Gorizia, Lubiana e Fiume. Saggi e časopis, 71, 1-2, Ljubljana, 246–267. memorie di storia dell ′arte, 30, 251–288. 249 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Knez, Darko (1994): Svetinjice iz cerkve sv. Jurija v L′Italia vista dai pittori francesi (1961): L′Italia vista Piranu. Annales, Series Historia et Sociologia, 5, dai pittori francesi del XVIII e XIX secolo. Roma, 1, 65–72. Quadriennale nazionale d’arte di Roma. Knez, Kristjan (2003): La pittura cinquecentesca di L′Osservatore Triestino. Trieste, s. n., 1784–1933. Pirano. »Atti e Memorie« della Società istriana La salvaguardia (2024): La salvaguardia delle opere di Archeologia e Storia patria, CIII, I, 257–318. d’arte in Italia nella Prima guerra mondiale: la stima Knez, Kristjan (2008): Pietro Kandler, Stefano Rota dei danni e il recupero dei beni sottratti. Dostopno e le “patrie memorie”. V: Cigui, Rino & Kristjan na: https://www.14-18.it/bacheca/190 (zadnji Knez (ur.): L′Istria e Pietro Kandler: storico, pristop: 06-11-2024). archeologo, erudite. Atti del convegno di studi Lampič, Primož (2008): Vpenjanje v prostor ali Piran Pirano, 11 dicembre 2004. Pirano, Società di v metaforični zgodnji jeseni. Gledga: občasnik studi storici e geografici, 125–147. Gledališča Koper in Obalnih galerij Piran, 6, 5, 4–5. Knez, Kristjan (ur.) (2009): Pirano – Venezia: Lanzi, Luigi (1970): Storia pittorica della Italia. Dal 1283–2003: atti della tavola rotonda. Pirano, 29 Risorgimento delle belle arti fin presso al fine del novembre 2003. Pirano, Società di studi storici XVIII secolo. Vol. II. Firenze, reprint. e geografici. Lavallée, Joseph (2017): Viaggio pittoresco e storico Knez, Kristjan, Vincoletto, Roberta & Duška Žitko nell‘Istria e nella Dalmazia redatto secondo (ur.) (2022): Giuseppe Tartini med Piranom, l′itinerario di L. F. Cassas da Joseph Lavallée. Trieste, Strunjanom in Koprom / tra Pirano, Strugnano Libreria editrice internazionale »Italo Svevo«. e Capodistria / between Piran, Strunjan and Lebar, Jože (2002): Cerkev in kulturne dobrine. Koper, Koper-Capodistria, Centro Italiano di Papeška komisija za kulturne dobrine Cerkve. Promozione, Cultura, Formazione e Sviluppo Družina, Ljubljana. “Carlo Combi”, Pokrajinski muzej Koper, Lehner, Christian (2015): Piran für alle Jahreszeiten: Pomorski muzej “Sergej Mašera”. Mit Ausflügen nach Portorož, Koper, Izola und Kodarin, Karmen (ur.) (2006): V zavetju: 50 let in die Landschaftsparks Strunjan und Sečovlje. Mestne knjižnice Piran. Piran, Mestna knjižnica. Klagenfurt, Verlag Johannes Heyn. Kovač, Mojca Marjana (2006): Pirano, San Giorgio. Leiss, Antonio (1911): La fondazione di un Museo Ljubljana, Zavod za varstvo kulturne dediščine Civico di Storia e d ′Arte a Capodistria. Pagine Slovenije. Istriane, 2-3, 43. Kovač, Mojca Marjana (2007): Apostolski vizitator Limoncin-Toth, Lorella, Milotti-Bertoni, Daniela & Tullio Agostino Valier – pobudnik obnove kompleksa Vorano (2015): Tesori dell‘Istria. Trieste, B. Fachin. cerkve sv. Jurija v Piranu. Interpretacija Lobitzer, Harald & Zdeněk Kukal (2010): Ferdinand Frei- historičnih virov kot izhodišče konservatorskih herr von Andrian – Altaussee, Böhmen und der Rest raziskav. Annales, Series Historia et Sociologia, der Monarchie. Jahrbuch der Geologischen Bundes- 17, 1, 47–64. anstalt, 150, 3-4, 455–462. Kovač, Mojca Marjana (2009): Urbanistični razvoj mesta Lukan, Walter (2014): Iz črnožolte kletke narodov Piran in spremembe zasnove cerkvenega kompleksa vzlato svobodo? Habsburška monarhija in Slovenci sv. Jurija. Zbornik za Staneta Bernika. Ljubljana, v prvi svetovni vojni. Ljubljana, Znanstvena založba Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, Filozofske fakultete, Zveza zgodovinskih društev Filozofska fakulteta, 158–180. Slovenije. Kovač, Mojca Marjana (2010): Župnijska cerkev sv. Jurija Lusa, Ondina (ur.) (1994): Pirano un′immagine. Piran, v Piranu. Nova odkritja o obnovi ali novogradnji med Comunità degli Italiani “Giuseppe Tartini”. letoma 1580 in 1637. Annales, Series Historia et Lusa, Ondina (ur.) (1997): Dedicato ai 20 anni del Lasa Sociologia, 20, 2, 385–408. pur dir: 1976–1997. Piran, Trillo. Kramar, Janez (1982): Marezige. Trdnjava slovenstva v Lusa, Stefano & Kristjan Knez (ur.) (2003): Toponomastica Istri 1861–1930. Koper, Založba Lipa. piranese. Lasa pur dir, Comunità degli Italiani Kretschmer, Winfried (1999): Geschichte der »Giuseppe Tartini«. Pirano, Edizioni Trillo. Weltausstellungen. Frankfurt – New York, Campus MacGalloway, Niall (2017): Guerra di parole. Verlag. L′irredentismo fascista e la questione di Nizza. V: Paci, L′Ermitage (2008): L′Ermitage. Promenade à travers les Deborah & Luca Giuseppe Manenti (ur.): Irredentismi. Salles du Musée. Guide du Musée. Saint-Pétersbourg, Politica, cultura e propaganda nell′Europa dei Editions d′art “P-2”. nazionalismi. Milano, Edizioni Unicopoli, 63–76. 250 VIRI IN LITERATURA Mader, Brigitta (1994): „Signor Dr. Carlo de Marchesetti, Mader, Brigitta (2006): Die Forschungen der Museo di Storia naturale in Trieste, Austria“, I Prähistorischen Kommission auf der Insel Krk (Veglia) rapporti di Marchesetti con Vienna attraverso la sua von 1895 und 1912. – II. Die Untersuchungen corrispondenza. V: Montagnari Kokelj, Emanuela eisenzeitlicher Gräber durch Josef Szombathy (ur.): Atti della Giornata Internazionale di Studio su und Mihovil Abramić in Besca nova (Baška) – Carlo Marchesetti. Trieste, Civici Musei di Storia ed Flur Sveti Kristofor 1912 und Eduard Nowotny in Arte, 149–166. Bescavalle (Draga Bašćanska) 1895. Annalen des Mader, Brigitta (1996): Die Zusammenarbeit der Naturhistorischen Museums Wien, 107 A, 239–266. Naturhistorischen Museen in Wien und Triest im Mader, Brigitta (2012): „Moser ist schon da“. Ludwig Lichte des Briefwechsels von Josef Szombathy und Karl Moser und die Prähistorische Kommission der Carlo de Marchesetti (1885–1929). Annalen des kaiserlichen Akademie der Wissenschaften in Wien Naturhistorischen Museums Wien, 97A, 145–166. (1883–1906) – „Moser è già qui“. Ludwig Karl Mo- Mader, Brigitta (1997): Der Fall Savini – Die ser e la Commissione Preistorica dell’Accademia archäologischen Ausgrabungen des k.k. delle Scienze di Vienna (1883–1906). V: Flego, Naturhistorischen Hofmuseums in der Fliegen- und Stanko & Lidia Rupel (ur.): Ludwig Karl Moser der Knochenhöhle bei Dane unter der Leitung von (1845–1918) med Dunajem in Trstom – Ludwig Karl Josef Szombathy (1910–1911) und das gerichtliche Moser (1845–1918) tra Vienna e Trieste. Zbornik Nachspiel zwischen Wien und Triest (1911–1914). Mednarodnega študijskega dne – Atti della Giorna- Annales, Series Historia et Sociologia, 7, 1, 59–72. ta internazionale di Studi. Trst – Trieste, Narodna in Mader, Brigitta (2000): Sfinga z Belvederja. Nadvojvoda študijska knjižnica Trst, Založba ZRC, 111–125. Franc Ferdinand in spomeniško varstvo v Istri. – Die Mader, Brigitta (2015): La tutela del patrimonio Sphinx vom Belvedere. Erzherzog Franz Ferdinand culturale nell′Impero asburgico con riferimento und die Denkmalpflege in Istrien. Koper, Knjižnica all′Istria: dall′imperatore Francesco I all′arciduca Annales Majora. Francesco Ferdinando. V: Rogoznica, Deborah Mader, Brigitta (2002a): Prva istrska deželna razstava (ur.): Začetki spomeniške službe v Istri / Gli inizi v očeh avstrijskih nadvojvod Ludwiga Salvatorja della tutela dei beni culturali in Istria / Počeci in Franca Ferdinanda. V: Pokrajinski muzej Koper: konzervatorske službe u Istri. Koper, Histria 90 let Pokrajinskega muzeja Koper / 90 anni del editiones, 29–46. Museo regionale di Capodistria: 1911–2001. Koper, Mader, Brigitta (2016): Die archäologischen Pokrajinski muzej, 31–45. Ausgrabungen in der Fliegen- und Knochenhöhle Mader, Brigitta (2002b): Karl Ludwig Moser e gli scavi a und das gerichtliche Nachspiel: der Fall Savini – San Servolo alla luce del materiale archivistico delle Archeološka izkopavanja v Mušji in Okostni jami i.r. Commissione centrale per la ricerca e la conserva- ter njihov sodni razplet: Zadeva Savini. V: Teržan, zione dei monumenti di storia ed arte. V: Vidulli Tor- Biba, Borgna, Elisabetta & Peter Turk (ur.): Depo iz lo, Marzia (ur.): La necropoli di San Servolo. Veneti, Mušje jame pri Škocjanu na Krasu – Il ripostiglio Istri, Celti e Romani nel territorio di Trieste. Trieste, della Grotta delle Mosche presso San Canziano Civici Musei di Storia ed Arte Trieste, 17–23. del Carso. Katalogi in monografije 42. Ljubljana, Mader, Brigitta (2004): Die Forschungen der Narodni muzej, 23–53. Prähistorischen Kommission auf der Insel Krk (Veglia) Mader, Brigitta (2017): „Fortan widmete ich mich von 1895 und 1912. I. 1895 Eduard Nowotnys ausschließlich der Prähistorie, ...“ Moriz Hoernes, Grabungen in Val di Sus (Sus) und Castellieri- Begründer des Faches Urgeschichte und erster Untersuchungen im Süden von Punat (Ponte). Inhaber der Lehrkanzel für Prähistorische Archäologie Annalen des Naturhistorischen Museums Wien, 106 an der Universität Wien. Vortrag Festveranstaltung: A, 433–447. 100 plus Das Institut für Urgeschichte und Historische Mader, Brigitta (2005): Notizie sui castellieri Archäologie feiert, 23. Juni 2017, Universität Wien. dall’Archivio dell‘I-.R. Commissione centrale per la https://oeaw.academia.edu/brigittamader (zadnji ricerca e la conservazione dei monumenti storici- pristop: 2023-09-23). artistici. V: Bandelli, Gino & Emanuela Montanari Mader, Brigitta (2018): Die prähistorische Kommission Kokelj (ur.): Carlo Marchesetti e i Castellieri 1903– der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften 2003. Fonti e Studi per la Storia della Venezia 1878–1891. Mitteilungen der Prähistorischen Giulia, Serie seconda: Studi IX. Atti del Convegno Kommission 86. Wien, Verlag der Österreichischen Internazionale di Studi. Trieste, Editreg, 667–674. Akademie der Wissenschaften. 251 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Mader, Brigitta (2023a): Der Verlust der Internationalität Masau Dan, Maria (2005): Uvod. V: Castellani, – von der Monarchie zur Ersten Republik. Die Francesca & Paolo Casadio (ur.): Histria. Opere österreichische Urgeschichtsforschung am d’arte restaurate: da Paolo Veneziano a Tiepolo. Beispiel der Prähistorischen Kommission. V: Trieste, Civico Museo Revoltella, 23. Zavadil, Michaela (ur.): Archäologie un Republik. Matijašić, Robert (2005): Amoroso, Andrea. V: Reflektionen zur Archäologie in Österreich in der Istarska Enciklopedija, Zagreb, Leksikografski Ersten und Zwiten Republik. Wien, OREA. zavod Miroslav Krleža, 11–12. Mader, Brigitta (2023b): „Verteneglio am 2. November Menaše, Luc (1971): Evropski umetnostno-zgodovinski 90“. Moriz Hoernes und die Ausgrabungen auf leksikon. Ljubljana, Mladinska knjiga. dem „Castellier von Villanova bei Verteneglio Menato, Sara (ur.) (2019): Carpaccio. Sacra (Gerichts-Bezirk Buje) in Istrien“. V: Saccara, Maša conversatio: kontekst, ikonografija, raziskave (ur.): Arheološka topografija Istre – Topografia / contesto, iconografia, indagini / kontekst, archeologica dell’Istria. Koper, Liber amicorum ikonografija, istraživanja. Koper, Histria Matej Župančič, 259–276. editiones. Mader, Brigitta & Salvator Žitko (2010): Prva istrska Mesesnel, France (1953): Umetnost in kritika. pokrajinska razstava. V: Krmac, Dean (ur.): Prva Ljubljana, Državna založba Slovenije. istrska pokrajinska razstava, 100 let / Prima Mesesnel, Janez (1987): Soška fronta. Ljubljana, esposizione provinciale Istriana, 100 anni / Prva Prešernova družba v Ljubljani. istarska pokrajinska izložba, 100 godina / Erste Miglia, Guido (1990): Istria. I sentieri della memoria. istrianische Landesausstellung, 100 Jahre. Koper, Trieste, Unione degli Istriani. Histria editiones, 15–40. Mihelič, Darja (1985): Neagrarno gospodarstvo Magani, Fabrizio (2000): Sulle trace del Carpaccio. Pirana od 1280 do 1340. Ljubljana, Sloveska Vicende della pala di Pirano (e alcune note sulla akademija znanosti in umetnosti. storia della protezione delle opera d′arte in Istria). Mihelič, Darja (1991): Mestni vsakdan v obdobju “Il Santo”, 40, 321–335. baroka v luči različnih pisnih virov (Piran, 1600– Magris, Claudio (2001): Habsburški mit v moderni 1602). Annales, Anali Koprskega primorja in avstrijski književnosti. Trst, ZTT EST. bližnjih pokrajin, 1, 91–102. MAGW (1878): Protokoll der Jahresversammlung der Mihelič, Darja (1992): Piranska razglednica iz prvih anthropologischen Gesellschaft am 13. Februar desetletij 17. stoletja. Annales, Anali Koprskega 1878. Mittheilungen der Anthropologischen Ge- primorja in bližnjih pokrajin, 2, 257–265. sellschaft Wien, VII, 50. Mihelič, Darja (1995): Kompleks piranske župne Malfèr, Stefan (1978): Wien und Rom nach dem cerkve Sv. Jurija: korak k odkrivanju novih Ersten Weltkrieg. Österreichisch-italienische umetnostnozgodovinskih dejstev? Annales, Series Beziehungen 1919–1923. Veröffentlichungen der Historia et Sociologia, 5, 6, 7–14. Kommission für Neuere Geschichte Österreichs Mihelič, Darja (2023): Obzorje duhà Istranov zgodnjega Band 66. Wien – Köln – Graz, Böhlau, 135–141. novega veka: popis zapuščine premožnega Pirančana Maračić, Ljudevit Anton (1992): Franjevci (1599). Koper, Založba Annales. konventualci u Istri. Pazin, Istarsko književno Mihelič, Darja, Mihelič, France & Jasna Pocajt (1996): društvo Juraj Dobrila. Piran. Mesto in ljudje pred sto leti. Koper, Zgodovinsko Marchesetti, Carlo (1883): La necropoli di Vermo društvo za južno Primorsko. presso Pisino nell’Istria. Bolletino della Società Mihovilić, Kristina (2005): Alberto Puschi. V: Istarska adriatica di scienze naturali in Trieste, VIII, 1, 1–30. Enciklopedija, Zagreb, Leksikografski zavod Miroslav Marchesetti, Carlo (1903): I Castellieri preistorici Krleža, 663f. di Trieste e della Regione Giulia. Trieste, Museo Mihovilić, Kristina (2012): Resultati Moserovih Civico di Storia Naturale. iskopavanja u Bermu – Risultati degli scavi del Marušič, Branko (1996): Zahodno sosedstvo. Moser a Beram-Vermo. V: Flego, Stanko & Lidia Slovenski zgodovinarji o slovensko-italijanskih Rupel (ur.): Ludwig Karl Moser (1845–1918) med razmerjih do konca prve svetovne vojne. Dunajem in Trstom–Ludwig Karl Moser (1845– Ljubljana, ZRC SAZU. 1918) tra Vienna e Trieste. Zbornik Mednarodnega Marvin, Nives & Mario Steffè (ur.) (2004): Artisti di študijskega dne–Atti della Giornata internazionale due minoranze / Umetniki dveh manjšin. Koper, di Studi. Trst – Trieste, Narodna in študijska Unione italiana. knjižnica Trst, Založba ZRC, 101–109. 252 VIRI IN LITERATURA Mikoletzky, Lorenz (2008): Saint-Germain und Karl Murko, Ivo (2004): Meje in odnosi s sosedami. Ljubljana, Renner. Eine Republik wird „diktiert“. V: Konrad, Fakulteta za družbene vede. Helmut & Wolfgang Maderthaner (ur.): Das Werden Muženič, Matej & Uroš Zagradnik (2023): Vile der Ersten Republik ... der Rest ist Österreich. Bd. kot arhitekturna dediščina turističnega razcveta 1. Wien, Carl Gerold’s Sohn Verlagsbuchhandlung, Portoroža z okolico na prelomu 19. in 20. stoletja. 179–186. Koper, Pokrajinski arhiv. Mikuž, Janez (1967): Slikarstvo XVIII. stoletja na Naldini, Paolo (2001): Cerkveni krajepis ali opis slovenski obali. Koper, Pokrajinski muzej Koper mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper. (razstavni katalog). Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Mikuž, Janez (1972): Domnevni Domenico Tintoretto v Znanstveno-raziskovalno središče Republike piranskem Pomorskem muzeju. Obala, 13, 21–25. Slovenije, Škofija Koper. Mikuž, Janez (1973): Pokrajinski muzej Kopar. Koper, Nezzo, Marta (2016): Arte come memoria. Il patrimonio Pokrajinski muzej. artistico veneto e la Grande guerra. Padova, Il Poligrafo. Mikuž, Metod (1960): Pregled zgodovine NHMW PA FAA – Natural History Museum Vienna narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji. I. knjiga. (NHMW), Prähistorische Abteilung (PA), Ljubljana, Cankarjeva založba. Fundaktenarchiv (FAA). Mikuž, Metod (1961): Druga svetovna vojna. Kratek NHMW PA FAA AN – NHMW, PA, FAA, Ansprüche der oris. Ljubljana, Mladinska knjiga. Nationalstaaten (AN). Mitis, Silvio (1921): Il quadro piranese del Tintoretto NHMW PA FAA FA – NHMW, PA, FAA, Fundakt (FA). rappresentante la battaglia di Salvore. “Venezia”, NHMW PA FAA KORR SZ – NHMW, PA, FAA, Rassegna d′arte e storia, vol. I. Korrespondenz Szombathy (KORR SZ). Mlacović, Dušan (2020): Frederic C. Lane, Benečani NHMW PA FAA PK – NHMW, PA, FAA, Prähistorische in slovenska zgodovina. V: Lane, Frederic Chapin: Kommission (PK). Benetke. Pomorska republika. Ljubljana, Slovenska NHMW PA FAA TB SZ – NHMW, PA, FAA, Tagebuch matica, 448–459. Szombathy (TB SZ). Modigliani, Ettore (1923): Catalogo degli oggetti d′arte e NHMW PA Fotoarchiv – NHMW, PA, Fotoarchiv. di storia resituiti dall ′Austria-Ungheria ed esposti nel NHMW ZA – NHMW, Zentralarchiv (ZA). R. Palazzo Venezia in Roma. Roma, Editori Alfieri. Novak Klemenčič, Renata (ur.) (2018): Umetnost Modigliani, Ettore (2019): Memorie. La vita movimenta- istrskih obalnih mest. Zbornik povzetkov. Simpozij ta di un grande soprintendente di Brera. Milano, Skira Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva, Editore. Koper-Capodistria, 23.–25. november 2018. Ljubljana, Morassi, Antonio (2022): Il Tiepolo di Pirano. V: Agazzi, Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo. Michela & Enrico Lucchese (ur.): Istria e Zara. Le Novák, Milan (ur.) (2005): Ludvík Salvátor: vědec a immagini dell ′Archivio Fototeca Antonio Morassi cestovatel. Brandýs nad Labem, Město Brandýs nad all′Università Ca′ Foscari di Venezia. Venezia, ZeL Labem. Edizioni. Nowotny, Eduard & Pietro Sticotti (1896): Aus Morath, Inge (2003): Venezia. Mit Texten von Karl- Liburnien und Istrien. Archäologisch-epigraphische Markus Gau′, Peter Weiermair, Kurt Kaindl, Brigitte Mittheilungen aus Oesterreich-Ungarn, 19, 159–180. Blüml. Salzburg, Edition Fotohof im Otto Müller ÖBL (1815–1950): Österreichische Akademie der Verlag. Wissenschaften (ur.): Österreichisch Biografisches Morgan, Claudia (1994): La revisione della bibliografia Lexikon, Wien, Verlag der österreichischen Akademie delle opere di Carlo Marchesetti. V: Montagnari Kokelj, der Wissenschaften. Emanuela (ur.): Atti della Giornata Internazionale di Ojetti, Ugo (1917a): I monumenti italiani e la guerra. Studio su Carlo Marchesetti. Trieste, Civici Musei di Manuale tecnico descrittivo, corredato di fotografie Storia ed Arte, 279–369. dettagliate, sui provvedimenti tecnici e architettonici Mortillet, Gabiel de (1867): Promenades préhistoriques messi in opera per la difesa dei monumenti italiani a l’Exposition universelle. Paris, C. Reinwald. durante la Prima Guerra Mondiale. Milano, Editori Mortillet, Gabriel de & Adrien Mortillet (1900): Le Alfieri e Lacroix. Préhistorique. Origine et antiquité de l’homme. Paris, Ojetti, Ugo (1917b): Il martirio dei monumenti con Schleicher Frères. incisioni fuori testo. Milano, Fratelli Treves Editori. MPK (1887): Mittheilungen der Prähistorischen Kommis- ÖStA AdR – Österreichisches Staatsarchiv (ÖStA), Archiv sion (MPK), Vorwort, MPK, I/1, 3. der Republik (AdR). 253 MED BENETKAMI IN DUNAJEM ÖStA AdR DÖFD – ÖStA, AdR, Deutschösterreichische Pappucia, Fulvio & Franco Ceccotti (ur.) (2011): Friedensdelegation St. Germain (DÖFD). Un ′epoca senza rispetto. Antologia sulla questione ÖStA AdR NPA – ÖStA, AdR, Neues politisches Archiv adriatica tra ′800 e primo ′900. Trieste, Istituto (NPA). regionale per la storia del movimento di liberazione ÖStA AVA – ÖStA, Allgemeines Verwaltungsarchiv nel Friuli Venezia Giulia. (AVA). Parca, Sara (2007): Achille Bertini Calosso. V: Dizionario ÖStA AVA DMA KÜ – ÖStA, AVA, Denkmalamt biografico dei soprintendenti storici dell’arte 1904– Küstenland (DMA KÜ). 1974. Bologna, Bologna University Press, 85–103. ÖStA HHStA OMeA – ÖStA, Haus-, Hof- und Staatsarchiv Pavanello, Giuseppe & Maria Walcher Casotti (HHStA), Obersthofmeisteramt (OmeA). (1999) (ur.): Istria. Città maggiori: Capodistria, Oter Gorenčič, Mija (2013): Srednjeveška stavbna Parenzo, Pirano, Pola: opere d’arte dal Medioevo dediščina avguštink, observantov, tretjerednikov in all’Ottocento. Trieste – Mariano del Friuli, servitov v Slovenski Istri. Annales, Series Historia et Università degli Studi, Edizioni della Laguna. Sociologia, 23, 1, 31–54. Pelikan, Egon (2003): Slovenci v Julijski krajini in Pacella, Annalisa (2004): L′Istria nell′opinione pubblica cerkvena oblast v času med obema vojnama. Acta italiana dal 1914 al 1919. Bologna, Editrice Lo Histriae, 11, 2, 41–56. Scarabeo. Peroni, Renato (2006): Die Anfänge der ur- und Pahor, Milan (2004): Slavjanska sloga. Slovenci in Hrvati frühgeschichtlichen Archäologie als akademisches v Trstu. Od avstroogrske monarhije do italijanske Fach in Italien. V: Callmer, Johan, Meyer, Michael, republike. 1848–1954. Trst, Založništvo tržaškega Struwe, Ruth & Claudia Theune (ur.): Die Anfänge tiska. der ur- und frühgeschichtlichen Archäologie als Pahor, Milan (2020): Tajna organizacija Borba akademisches Fach (1890–1930) im europäischen 1927–1930. Spominske poti Slovencev v Trstu Vergleich. Berliner Archäologische Forschungen 2, ob 90- letnici ustralitve junakov v Bazovici. Trst, Rahden/Westf., 275–284. Založništvo tržaškega tiska, Narodna in študijska Pesendorfer, Franz (1987a): Zwischen Tricolore knjižnica. und Doppeladler. Leopold II. Großherzog von Pahor, Miroslav (1972): Socialni boji v občini Piran od Toskana 1824–1859. Wien, Österreichischer XV. do XVIII. stoletja, Ljubljana, Mladinska knjiga. Bundesverlag. Pahor, Miroslav (1979): Mestna knjižnica v Kopru. Pesendorfer, Franz (1987b): Il Governo di Famiglia in Njen nastanek in razvoj do leta 1954. V: Osrednja Toscana. Le memorie del granduca Leopoldo II di knjižnica Srečka Vilharja Koper. Koper, Osrednja Lorena (1824–1859). Firenze, Sansoni. knjižnica, 53–75. Petronio, Amalia & Peter Štoka (2011): La persona di Pahor, Miroslav (1981): Gabrijel Gruber ali Diego de Castro scoperta nella sua raccolta libraria. ladjedelstvo – navtika – navigacija. Slovensko V: Knez, Kristjan (ur.): Diego de Castro 1907–2007. morje in zaledje, 4/5, 11-40. Pirano, Comunità degli Italiani »Giuseppe Tartini«, Pahor, Miroslav (2023): Vse poti vodijo na morje. Edizioni il Trillo, 265–274. Zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini, Piekalkiewicz, Janusz (1996): Druga svetovna vojna. 1, 2. Koper, Slovenska znanstvena zbirka za Ljubljana, Državna založba Slovenije. humanistiko / Slovenian Scinetific Series in Pilleri, Gèorgio (1980): Zur Geschichte des Humanities. Naturhistorischen Museums in Triest. Waldau – Bern, Pahor, Miroslav & Tatjana Poberaj (1962–1964): Stare Verlag Hirnanatomisches Institut. piranske soline. Ljubljana, Založba Mladinska Pirano (1987): Pirano. Le nostre radici. Trieste, Edizioni knjiga. »La Voce di San Giorgio«. Pahor, Miroslav & Anton Mikeln (1972): Piran. Pirjevec, Jože (1995): Jugoslavija. Nastanek, razvoj ter Portorož, Zavod za turizem. razpad Karadjordjićeve in Titove Jugoslavije. Koper, Paliaga Janković, Daniela & Alberto Manzin (2024): Založba Lipa. Raccontare Pirano: contributi per far conoscere Pischel, Gina (1966): Storia universale dell′arte 2. meglio la nostra città / Pripovedovati o Piranu: Pittura, scultura, architettura, arti decorative. Milano, prispevki za boljše poznavanje našega mesta. Piran, Mondadori. Samoupravna skupnost italijanske narodnosti. Planiscig, Leo (1915): Denkmale der Kunst in den Panelli, Rosanna (2010) (ur.): Diego de Castro. Torino, südlichen Kriegsgebieten: Isonzo-Ebene, Istrien, D. Piazza. Dalmatien, Südtirol. Wien, Kunstverlag A. Schroll. 254 VIRI IN LITERATURA Planisciga, Leo & Hans Folnesics (1916): Bau – und Rainer, Johann (1973): Die italienische Militärmission Kunstendenkmale des Küstenlandes. Aquileja, in Wien 1918–1920. V: Nowotny, Alexander & Görz, Grado, Triest, Capo d′Istria, Muggia, Pirano, Othmar Pickl (ur.): Festschrift Herman Wiesflecker Parenzo, Rovigno, Pola, Veglia. Wien, Kunstverlag zum sechzigsten Geburtstag. Graz, 267–289. A. Schroll. Rainer, Johann (1976): Die Rückführung italienischer PMK Izveštaj – Pokrajinski muzej Koper (PMK). Izveštaj Kulturgüter aus Österreich nach dem Ersten komisije stručnjaka Ministarstva za nauku i kulturu Weltkrieg. V: Widmoser, Eduard & Helmut Reinalter FNRJ za pregled istorijskih arhiva i biblioteka u zoni (ur.): Alpenregion und Österreich. Innsbruck, 105– Vojne uprave za STT, 1949 (Izveštaj). 116. Pobežin, Gregor (2012): Napis na piranski sliki »Čudež Rainer, Johann (1988): Il ricupero dei beni culturali sv. Jurija« – poskus jezikovne, vsebinska in stilistične italiani dall’Austria dopo la Prima Guerra mondiale. interpretacije. Annales, Series Historia et Sociologia, Studi Trentini di Scienze Storiche, LXVII, 1-2, 237– 22, 1, 85–92. 250. Pogatschnig, Antonio (1913): Il quadro di Alvise Rathmanner, Laura (2016): Die Reparationskommissi- Vivarini alla pinacoteca di corte di Vienna. AMSI, on nach dem Staatsvertrag von St. Germain. Beiträ- XXIX, 213–229. ge zur Rechtsgeschichte Österreichs, 74–98. https:// Pokrajinski muzej Koper (2002): 90 let Pokrajinskega austriaca.at/0xc1aa5576 0x0033efdf.pdf (zadnji pri- muzeja Koper / 90 anni del Museo regionale stop: 17. 10. 2024). di Capodistria: 1911–2001. Koper, Pokrajinski Ravalico, Mario (2011): Pirano 1941–1954: una vita, muzej. tante storie. Trieste, s. n. Pollak, Marianne (2019): Forderungen Italiens Rocchi, Ilaria (2024): L’IRCI ha inaugurato la und Übergabe archäologischer Funde aus dem pinacoteca istriana, fiumana e dalmata. Centro Kronland Tirol (1918 bis 1921). V: Kaufmann, di Documentazione Multimediale della Cultura Günther & Andreas Putzer (ur.): Lost & Found Giuliana Istriana Fiumana Dalmata, 14. 6. Archäologie in Südtirol vor 1919 – Archeolo- 2024. https://www.arcipelagoadriatico.it/lirci- gia in Alto Adige prima del 1919. Südtiroler ha-inaugurato-la-pinacoteca-istriana-fiumana-e- Archäologiemuseum, 6, Bozen, Athesia Verlag, dalmata/ (zadnji pristop: 2024-10-23). 455–469. Rogoznica, Deborah (2014): Nastanek in razvoj Mestne Pommereul, François René de (1797): Campagne du knjižnice v Kopru. V: Osrednja knjižnica Srečka general Buonaparte en Italie pendant les années Vilharja Koper. Koper, Osrednja knjižnica, 1–62. IV ᵄ et Vᵄ de la République Française; par un officier Rojc, A. (2005): Trst-Dunaj: nalomljena koordinata / general, a Paris, l′an V. – 1797. Trieste-Vienna, una coordinata incrinata. V: Rojc, Predonzani Izzo, Lidia (2008): Ricordi Piranesi. Trieste, Tatjana (ur.): Trst: umetnost in glasba ob meji v Famea Piranesa. dvajsetih in tridesetih letih XX. stoletja / Trieste: Preložnik, Andrej (2016): Piran za radovednega arte e musica di frontiera negli anni venti e trenta pohajkovalca: vodnik po kulturni dediščini. Piran – del XX secolo. Trst – Ljubljana, Glasbena matica, Koper, Univerzitetna založba Annales. Znanstveno raziskovalni center Slovenske akademije Pucer, Alberto (1990): Patrimonio artistico znanosti in umetnosti, 215–237. e monumentale a Pirano dopo la caduta Romanelli, Giandomenico (2015): Carpaccio: Vittore dell′Austria. Lasa pur dir, Periodico della e Benedetto da Venezia all’Istria. Padova, Marsilio comunità degli Italiani di Pirano, 7, 79–83. Editori. Quarantotti, Giovanni (1923): Le carte di Tomaso Romanelli, Giandomenico & Filippo Pedrocco (1988): Luciani. V: Luciani, Tomaso (ur.): Nella Ca′ Rezzonico. Milano, Mondadori Electa. traslazione in patria delle ossa di Tomaso Roselli, Giulio (2002): Draga Parenzana! Spomini, slike Luciani. Capodistria, Comitato regionale per la in dokumenti o železniški progi Trst–Poreč. Trst, Venezia Giulia della Società nazionale per la Bruno Fachin Editore. Storia del Risorgimento italiano. Rota, Stefano (2017): Stefano Rota: erudito, latinista, Quatremère de Quincy, Antoine (1796): Lettres curatore dell’Archivio municipale di Pirano: sur le projet d ′enlever les monuments de convegno internazionale di studi / Stefano Rota: l′Italie, Paris. V: Considérations morales sur la učenjak, latinist, kustos piranskega občinskega destination des ouvrages de l‘art (1815). Paris, arhiva: mednarodni znanstveni sestanek. Piran, Fayard. Tartinijeva hiša, 10. novembra 2017. 255 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Rupel, Lidia (2012): L. K. Moser: „Aus meinem Leben“ Segre, Roberto (2024): https://www.treccani.it/ – „Iz mojega življenja“ – L. K. Moser: „Aus meinem enciclopedia/roberto-segre_(Dizionario-Biografico)/ Lenen“ – „Dalla mia vita“. V: Flego, Stanko & Lidia (zadnji pristop: 2024-09-25). Rupel (ur.): Ludwig Karl Moser (1845–1918) med Du- Semetkowski, Walter (1959): Vergangenheit und najem in Trstom – Ludwig Karl Moser (1845–1918) tra Gegenwart der österreichischen Denkmalpflege. Vienna e Trieste. Zbornik Mednarodnega študijskega Zbornik za umetnostno zgodovino (Lavreae F. Stelè), dne – Atti della Giornata internazionale di Studi. Trst V, VI, 543–552. – Trieste, Narodna in študijska knjižnica Trst, Založba Semi, Francesco (2020): L′arte in Istria. Ristampa ZRC, 31–62. anastatica dell′edizione 1937. Trieste, Segretariato Rupnow, Dirk (2010): Brüche und Kontinuitäten–Von regionale del Ministero per i Beni e le Attività der NS-Judenforschung zur Nachkriegsjudaistik. V: Culturali e per il Turismo per il Friuli Venezia Giulia. Ash, Mitchell G., Niess, Wolfram & Ramon Pils (ur.): Senardi, Fabio (ur.) (2010): Silvio Benco »nocchiero Geisteswissenschaften im Nationalsozialismus. Das spirituale« di Trieste. Gorizia, Istituto Giuliano di Beispiel der Universität Wien. Göttingen, Vienna Storia, Cultura e Documentazione. University Press, 86–89. Senardi, Fabio (2014): La dissoluzione dell′Austria-Rusinow, Dennison Ivan (2010): L′Italia e l′eredità Ungheria nell′interpretazione di Leo Valiani. V: Serra, austriaca 1919–1946, Venezia, La Musa Talia. Edda (ur.): Leo Valiani: Atti del convegno. Istituto Russo, Valentina (2018): Restauri tra identità e italianità Giuliano di Storia, Cultura e Documentazione, 11– in Istria e Dalmazia all ′indomani della Grande 57. Guerra. V: Cimbolli Spagnesi, Piero (ur.): Al di là Sgarbi, Vittorio (2005): Arte d’Istria, arte degli Istriani. V: delle trincee. Territori e architetture del Regno d′Italia Castellani, Francesca & Paolo Casadio (ur.): Histria. al tempo della Prima Guerra mondiale. Atti del Opere d’arte restaurate: da Paolo Veneziano a congresso internazionale, Roma 3–5 dicembre 2015. Tiepolo. Trieste, Civico Museo Revoltella, 40–42. Roma, Edizioni Quasar di Severino Tognon s.r.l., SI PAK 23 – Pokrajinski arhiv Koper (SI PAK), Istrski 339–354. okrožni ljudski odbor Koper (fond 23). Rutar, Simon (1896): Samosvoje mesto Trst in SI PAK 24 – SI PAK, Okrajni ljudski odbor Koper, 1942– mejna grofija Istra: prirodoznanski, statistični, 1967 (fond 24). kulturni in zgodovinski opis. Ljubljana, Matica SI PAK 36 – SI PAK, Skupščina občine Piran s predhodniki, Slovenska. 1945–1994 (fond 36). Santangelo, Antonio (1935): Un capolavoro del Tiepolo SI PAK 225 – SI PAK, Solni konzorcij Piran s predhodniki e altri inediti del Fontebasso. Firenze, Sansoni. / Consorzio delle saline di Pirano, 1274–1914 (fond Santoro, Raffaele (2019): L′Archivio antico 225). municipale di Capodistria all′Archivio di Stato SI PAK 294 – SI PAK, Rodbina Favento, 1600–1826 (fond di Venezia. V: Capuzzo, Ester & Bruno Crevato- 294). Selvaggi (ur.): Venezia e il suo Stato da Mar. Atti SI PAK 758 –SI PAK, Občina Piran / Comune di Pirano – 2. del 6⁰ convegno internazionale, Venezia, 22–24 avstrijsko obdobje (fond 758). febbraio 2018. Roma, Società dalmata di Storia SI PAK 759 – SI PAK, Občina Piran / Comune di Pirano – patria, 145–155. obdobje Kraljevine Italije, 1918–1945 (fond 759). Sauro, Romano & Francesco Sauro (2017): Nazario Simič Sime, Slobodan (2000): Piran na robovih stoletij. Sauro. Storia di un marinaio. Venezia, La Musa Talia. Piran, Institut za komunikacije in informatiko. Savini, Pietro (1913): Lettera aperta al Consigliere di Simić, Bojan (1938): Izložba “Italijanski portret kroz Governo, Giuseppe Szombathy, Conservatore della vekove” u Beogradu 28. mart – 9. maj 1938. History, sezione antropologica e preistorica dell’i.t. Museo Art History, Propaganda. di Corte di Storia Naturale in Vienna. La Coda del Simmel, Georg (1995): Die Gro ′st′dte und das Diavolo, VI, 61, 17.–18. 06. 1913. Geistleben. V: Simmel, Georg: Gesamtausgabe. Schiffrer, Carlo (1946): Sguardo storico sui rapporti fra Herausgegeben von Otthein Rammstedt. Aufs ′tze Italiani e Slavi nella Venezia Giulia. Trieste, Istituto di und Abhandlungen, 1901–1908. Frankfurt am Main, Storia moderna dell′Università di Trieste, Stabilimento Suhrkamp, 116–131. tipografico nazionale. Slovenec. Političen list za slovenski narod. Ljubljana, Segre, Roberto (1928): La missione militare italiana per Ljudska tiskarna, 1873–1945. l’armistizio (dicembre 1918–gennaio 1920). Bolo- Slovenski Jadran. Glasilo Socialistične zveze delovnega gna, Zanichelli. ljudstva. Koper, Primorski tisk, 1952–1963. 256 VIRI IN LITERATURA Slovenski veliki leksikon (2003/2004). Ljubljana, Založba Šabec, Ksenija (2005): Nacionalne države pred izzivi Mladinska knjiga. evropske kulturne identitete: Evropski državljani in dr- Snoj, Damijan (1993): De pavone. Ob najdbi fibule iz žavljanke o pripadnosti nacionalni in evropski kulturni Pirana. Annales, Anali Koprskega primorja in bližnjih identiteti. Annales, Series Historia et Sociologia, 15, 1, pokrajin, 5, 67–72. 69–82. Someda De Marco, Carlo (2020): Dnevnik o umiku Šamperl, Janez (1998): Novi prispevki za kroniko sa- umetnin iz Kopra, Izole, Pirana leta 1940. Ljubljana, mostana sv. Frančiška. Piran, Minoritski samostan sv. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Frančiška. Območna enota Piran. Šamperl, Janez, Baldassin Molli, Giovanna & Fabrizio Spada, Irene (2017): L′Italia in Istria. Tutela, conservazione Magani (2001): La pala di Carpaccio del convento di e restauro dei beni culturali tra le due guerre mondiali. S. Francesco di Pirano custodita presso il Convento del Venezia, Marsilio. Santo di Padova. Padova, Centro studi Antoniani. Speck, Josef (1981): Pfahlbauten: Dichtung oder Wahrheit? Šepić, Dragovan (1970): Italija, saveznici i jugoslavensko Ein Querschnitt durch 125 Jahre Forschungsgeschichte. pitanje 1914–1918. Zagreb, Školska knjiga. Helvetia archaeologica, 12, 45-48, 98–138. Škorjanec, Viljenka (2007): Osimska pogajanja. Koper, Srečanje umetnostnih zgodovinarjev treh dežel Založba Annales. (1972): Srečanje umetnostnih zgodovinarjev treh Šlajsna, Jiří (2009): Anton a Anna Gnirsovi – otec a dcera dežel na temo Slikarstvo, kiparstvo in urbanizem ve službách vědy. Památky, příroda, život. Vlastivědný ter arhitektura v Slovenski Istri, v Kopru, 14. in 15. čtvrtletník Chomutovska a Kadaňska, 41, 1, 1–16. aprila 1971. Koper, Kulturna skupnost in svet za Štefanac, Samo (2013): Začetki arhitekture »all′antica« na kulturo občine. obalah Jadrana v 15. stoletju. Annales, Series Historia St. Germain (1919): https://www.ris.bka.gv.at (Gesamte et Sociologia, 23, 1, 55–70. Rechtsvorschrift für Staatsvertrag St. Germain 1919) Štefanac, Samo (2018): Meje območja delavnice (zadnji pristop: 2024-09-25). Pietra Lombarda na vzhodni jadranski obali. V: Staël, Madame de (2003): O Nemčiji. Ljubljana, Baldissin Molli, Giovanna & Luca Caburlotto (ur.): Cankarjeva založba. Carpaccio a Pirano: convegno internazionale di StBB-PKB HSchS – Staatsbibliothek Berlin –Preußischer studi dedicato al 500° anniversario della pala Kulturbesitz (StBB-PKB), Handschriftensammlung d’altare di Carpaccio e al 700° anniversario della (HSchS). consacrazione della Chiesa di San Francesco / Steffè, Bruno (1978): Antifašistično gibanje od leta 1919 Carpaccio v Piranu: mednarodni znanstveni sim- do 1940. V: Benedetič, Filibert (ur.): Od fašističnega pozij ob 500-letnici Carpaccieve oltarne slike in škvadrizma do pokolov v Rižarni (s poročilom o 700-letnici posvetitve cerkve sv. Frančiška. Pado- procesu). Trst, ANED, 9–38. va, Centro Studi Antoniani, 13–14. Stelè, France (1960): Umetnost v Primorju. Ljubljana, Tafuri, Manfredo (1992): Benetke in renesansa. Religi- Slovenska matica. ja, znanost, arhitektura. Ljbljana, knjižna zbirka Krt. Sticotti, Piero (1911): Recenti scoperte di antiquità a Talamini, Stefano (2017/2018): Le vicende del patri- Trieste e territorio. Atti del Museo Civico di Storia ed monio storico-artistico italiano durante e dopo la Arte in Trieste, 4, 79–89. Prima Guerra Mondiale: protezione, ricollocamenti, Suppan, Arnold (1989): Sosedstvo med sodelovanjem in restituzioni. Trento, Università degli studi di Trento. konfrontacijo Jugoslavija – Avstrija (1918–1938). Zgo- Tavan, Sergio (1988): I monumenti fra Aquileia e Gori- dovinski časopis, 43, 4, 589–600. zia (1856–1918). Udine – Gorizia, Ricerche per la Suppan, Arnold (2007): Von Saint-Germain zum storia della chiesa in Friuli. Belvedere. Österreich und Europa 1919–1955. V: Koch, Tavano, Sergio (2016): Antonio Morassi. https://www. Klaus, Rauscher, Walter, Suppan, Arnold & Elisabeth dizionariobiograficodeifriulani.it/morassi-antonio/ Vyslonzil (ur.): Von Saint-Germain zum Belvedere. (zadnji pristop: 2024-09-25). Österreich und Europa 1919–1955, Außenpolitische Terčon, Nadja (2023): Življenje in ustvarjalno delo Dokumente der Republik Österreich 1918–1938. dr. Miroslava Pahorja (5. 11. 1922–25. 4. 1981). Sonderband, Wien, Oldenbourg Wissenschaftsverlag, V: Pahor, Miroslav: Vse poti vodijo na morje. 25–43. Zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini. Szombathy, Josef (1917): Moritz Hoernes (Nachruf). Mit- Koper, Slovenska znanstvena zbirka za humani- theilungen der Anthropologischen Gesellschaft Wien, stiko / Slovenian Scinetific Series in Humanities, XXXXVII, 144–151. 11–38. 257 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Thomsen, Christian J. (1836): Ledetraat til Nordisk V Italiji zadržane umetnine (2005): V Italiji zadržane Oldkyndighed. Kopenhagen, S. L. Møllers bogtr. umetnine iz Kopra, Izole, Pirana = Le opere d‘arte Tiepolo, Giambattista (1988): Disegni dai Civici di Capodistria, Isola, Pirano trattenute in Italia Musei di Storia e Arte di Trieste. Milano, Mon- = Art works from Koper, Izola, Piran retained in dadori Electa. Italy. Piran – Ljubljana, Zavod za varstvo kulturne Tietze, Hans (1919): Die Entführung von Wiener dediščine Slovenije, Ministrstvo za kulturo Repu- Kunstwerken nach Italien: eine Darlegung un- blike Slovenije. seres Rechtsstandpunktes. Mit einem offenen Va Pirano (1975): Va Pirano in mezzo all’onde…: Brief an die italienischen Fachgenossen von Max immagini della città di S. Giorgio e di Tartini. Dvořák. Wien, Kunstverlag Anton Schroll & Co. Opicina, Villaggio del fanciullo. G.M.B.H. Valcanover, Francesco (1983): Jacopo Tintoretto e la Todero, Fabio (2017): Piccole e grandi patrie. V: Scuola Grande di San Rocco. Venezia, Edizioni Manenti, Luca G. & Deborah Paci (ur.): Irreden- Storti. tismi. Politica, cultura e propaganda nell ′Europa Vidulli Torlo, Marzia (2002) (ur.): La necropoli di San dei nazionalismi. Milano, Edizioni Unicopli, Servolo. Veneti, Istri, Celti e Romani nel territorio 157–159. di Trieste. Trieste, Civici Musei di Storia ed Arte. Tomadin, Vinicio (2015) (ur.): Dall ′Isonzo all′Adige. Viezzoli, Franco (2008): Uvod. V: Predonzani Izzo, Dal Trentino ai Carpazi. Diario di guerra di un Lidia: Ricordi Piranesi. Trieste, Famea Piranesa, 6. gradiscano in divisa austriaca (1915–1918). Vigni, Giorgio (1942): Disegni del Tiepolo. Padova, Gorizia. Le Tre Venezie. Tomić, Radoslav (2019): Stilske, tipološke i ikono- Vinci, Annamaria (2002): Il fascismo al confine grafske karakteristike oltarnih oslikanih poliptiha orientale. V: Finzi, Roberto, Magris, Claudio & 15. i 16. stoljeća u Istri i Dalmaciji. V: Menato, Giovanni Miccoli (ur.): Storia d′Italia. Le ragioni Sara (ur.): Carpaccio. Sacra conversatio: kontekst, dall ′Unità ad oggi. Il Friuli-Venezia Giulia. Torino, ikonografija, raziskave / contesto, iconografia, Einaudi. indagini / kontekst, ikonografija, istraživanja. Visentin, Martina (2020): L ′attività delle Commissio- Koper, Histria editiones, 55–78. ni di tutela degli eserciti occupanti per la protezi- Tomšič, Daniela (2021): La valorizzazione olistica one delle collezioni private. Esempi nel distretto della pala piranese di Vittore Carpaccio (1518). di Cividale dopo Caporetto. V: Caburlotto, Luca, V: Baldissin Molli, Giovanna & Luca Caburlotto Fabiani, Rossella & Giuseppina Perusini (ur.): La (ur.): Carpaccio a Pirano: convegno internazio- conservazione dei monumenti a Trieste, in Istria e nale di studi dedicato al 500° anniversario della in Dalmazia (1850–1950). Udine, Forum, 77–94. pala d’altare di Carpaccio e al 700° anniversario Vocelka, Karl (2002): Geschichte Österreichs. Politik della consacrazione della Chiesa di San Frances- – Gesellschaft – Kultur. 3. Auflage, Graz-Wien- co / Carpaccio v Piranu: mednarodni znanstveni -Köln, Heyne. simpozij ob 500-letnici Carpaccieve oltarne sli- Vodopivec, Barbara (2021): Med vojno in mirom: ke in 700-letnici posvetitve cerkve sv. Frančiška. vračanje umetnin po drugi svetovni vojni. Alter- Padova, Centro Studi Antoniani, 71–96. nator, Misliti znanost. Torretta, Tomasi P. (2024): https://www/enciclope- Vodopivec, Peter (1996): O odmevu karbonarskih dia/tomasi-pietro-marchese-della-torretta-/Dizi- vstaj v Italiji in zaprtih Italijanih na ljubljanskem onario-Biografico)/ (zadnji pristop: 2024-09-25). gradu (1820–1825). V: Marušič, Branko (ur.): Tossi, Flavio (ur.) (2021): Cesare dell′Acqua 1821– Zahodno sosedstvo. Slovenski zgodovinarji o 1905. Catalogo generale. Pirano, Mosetti. slovensko-italijanskih razmerjih do konca prve Trachsel, Martin (2008): Ur- und Frühgeschichte. svetovne vojne. Ljubljana, Zgodovinski inštitut Quellen, Methoden, Ziele. Zürich, Orell Füssli. Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra Tremul, Maurizio (2004): Artisti di due minoranze / SAZU, 21–36. Umetniki dveh manjšin. Koper, Edizioni Unione Volk, Sandi (2003): Zavezniška zakonodaja in italiana. vprašanje naselitve istrskih beguncev na ozemlju Udovič, Boštjan & Lara Sorgo (2023): Giuseppe tržaških Slovencev, Acta Histriae, 11, 2, 129–150. Tartini: soltanto un ′attrazione culturale locale o Volpe, Gioacchino (1933): Storia del movimento un ponte diplomatico verso gli altri paesi? Acta fascista. Milano – Roma, Treves – Treccani – Tum- Histriae, 31, 2, 183–210. minelli. 258 VIRI IN LITERATURA Vrtovec, Leon (2024): Oblikovanje kraja kolektivnega Zwitter, Fran (1948/49): Naše kulturne revindika- spomina na primeru postavitve spomenika Nazariu cije v novih mirovnih pogodbah. Zgodovinski Sauru v Kopru. Doktorska disertacija. Koper, Uni- časopis, 49, 2-3, 165–175. verza na Primorskem, Fakulteta za humanistične Žitko Durjava, Sonja (1996): Po sledeh časa: spome- študije Koper. niki v Sloveniji: 1800–1914. Ljubljana, Debora. Walcher Casotti, Maria (1999): Chiesa e convento di Žitko, Duška & Slobodan Simič (2000): Giuseppe San Francesco. V: Pavanello, Giuseppe & Maria Wal- Tartini: 1692–1770. Ljubljana, Institut za komu- cher Casotti (ur.): Istria. Città maggiori: Capodistria, nikacije in informatiko. Parenzo, Pirano, Pola: opere d’arte dal Medioevo Žitko, Duška (1992): Ex voto, votivne podobe po- all’Ottocento. Trieste – Mariano del Friuli, Università morcev / Immagini votive della gente di mare. degli Studi, Edizioni della Laguna, 214–215. Koper, Knjižnica Annales, Zgodovinsko društvo Wandruszka, Adam (1965): Leopold II. Bd. II. Wien – za južno Primorsko. München, Verlag Herold. Žitko, Duška (1994): Beneški kipar Antonio dal Wilson, Theodor W. (1918): The Text of the Fourteen Zotto. Avtor Tarinijevega kipa v Piranu. Annales, Points (President Wilson’s Fourtteen Points, as set Anali Koprskega primorja in bližnjih pokrajin, forth in an adress made before the joint session of Series Historia et Sociologia, 5, 1, 107–116. Congress, on January 8, 1918). Originaltext (The Žitko, Duška (1997): La grande tela di Domenico National WWI Museum and Memorial in Kansas Tintoretto, dedicata alla Vergine Maria con bam- City, Missouri, USA). https://www.theworldwar. bino ed i padri cittadini nuovamente esposta nel org/sites/default/files/2022-01/1982.18-fourte- palazzo del Comune di Pirano. Edizione speciale en-points-excerpt.jpg (zadnji pristop: 2024-09- dedicata ai 20 anni del LASA PUR DIR 1976- 30). 1997. Pirano, Edizioni il Trillo, 132–135. Wlach, Gudrun (1998): Die Akteure. Die Direktoren Žitko, Duška (2000): Srečanja z morjem / Incontri und wissenschaftlichen Bediensteten des Öster- con il mare. Marinistično slikarstvo druge polo- reichischen Archäologischen Institutes. V: 100 vice 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja / La Jahre Österreichisches Archäologisches Institut pittura marinista della seconda metà dell ′ Otto- 1898–1998. ÖAI Sonderschriften Bd. 31. Wien, cento e del primo Novecento. Piran, Pomorski Österreichisches Archäologisches Institut, 99–132. muzej »Sergej Mašera« Piran. Zgodovina (2003): Leksikon. Tržič, Učila Interna- Žitko, Duška (2001): »Pinacoteca Minorum« v Pi- tional. ranu. V: Sedem stoletij minoritskega samostana Ziliotto, Baccio (1913): La cultura letteraria di sv. Frančiška Asiškega v Piranu 1301-2001. Lju- Trieste e dell′Istria. Trieste, E. Vram. bljana, Slovenska minoritska provinca sv. Jožefa, Zlobec, Ciril (1992): Giuseppe Tartini 1692–1992. 229–305. Piran, s. n. Žitko, Duška (2019): El Tartini in piassa: zgodba Zocchi, Paola (2010): Con lo sguardo rivolto alla o spomeniku / storia del monumento / a story nazione: I Congressi postunitari della Società about the monument. Piran, Pomorski muzej Italiana di Scienze naturali. V: Milano città delle “Sergej Mašera”. scienze. Istituzioni, attori e ideali di un secolo Žitko, Salvator (1993): Ricerche e studi pubblicati di cultura scientifica a milano 1863–1963, degli storici sloveni relative alla storia dell ′Istria 1–29. http://www.milanocittadellescienze.it slovena. Acta Histriae, I., 81–85. (zadnji pristop: 2024-01-15). Žitko, Salvator (1999): Peter Pavel Vergerij in refor-Zollinger, Manfred (2008): “L’Autriche, c’est moi”? macija v Istria. Acta Histriae, VIII., 201–214. Georges Clemenceau, das neue Österreich und Žitko, Salvator (2002): Začetki in razvoj muzejske das Werden eines Mythos. V: Karner, Stefan & misli v Kopru. V: Pokrajinski muzej Koper: 90 let Lorenz Mikoletzky (ur.): Österreich 1918/2008. Pokrajinskega muzeja Koper / 90 anni del Museo 90 Jahre Republik. Innsbruck – Wien, Studien- regionale di Capodistria: 1911–2001. Koper, Verlag, 621–632. Pokrajinski muzej, 77–103. Zöllner, Erich (1985): Geschichte Österreichs. Žitko, Salvator (2003): Položaj in vloga zgodovi- Wien – München, Österreichischer Bundesver- nopisja v nekdanji coni B Svobodnega tržaškega lag. ozemlja. Ob 50-letnici izida Istrskega zgodo- Zorzi, Alvise (1984): Venezia scomparsa. Milano, vinskega zbornika. Annales, Series Historia et Electa Editrice. Sociologia 13, 2, 339–354. 259 MED BENETKAMI IN DUNAJEM Žitko, Salvator (2005): Prizadevanja oblasti za Žitko, Salvator (2015b): Koprski izobraženci in njihov vrnitev v Italiji ostale kulturne dediščine, V: prispevek k delovanju Občinske arheološke komisije. V Italiji zadržane umetnine: V Italiji zadržane V: Rogoznica, Deborah (ur.): Začetki spomeniške umetnine iz Kopra, Izole, Pirana = Le opere službe v Istri. Koper, Histria colloquium, IV, Histria d‘arte di Capodistria, Isola, Pirano trattenute in Editiones, 169–180. Italia = Art works from Koper, Izola, Piran retai- Žitko, Salvator (2016): Avstrijsko primorje v vrtincu ned in Italy. Piran – Ljubljana, Zavod za varstvo nacionalnih, političnih in ideoloških nasprotij v času kulturne dediščine Slovenije, Ministrstvo za ustavne dobe (1861–1914). Koper, Založba Annales. kulturo Republike Slovenije, 30–35. Žitko, Salvator (2018): Paul Valéry: njegov koprsko-tr-Žitko, Salvator (2010): Prizadevanja škoda Janeza žaški rod in odnos do evropskega duha v času med Jenka za vrnitev kulturne dediščine. V: Valenčič, svetovnima vojnama. Koper, Založba Annales. Rafko (ur.): Dr. Janez Jenko prvi škof obnovljene Žitko, Salvator (2022): Vrnitev v Italiji zadržanih ume- koprske škofije. Zbornik ob stoletnici rojstva tnin in arhivov iz Kopra, Izole in Pirana: zgodovina (1910–2010). Koper, Ognjišče, 71–84. neke problematike ali problematika neke zgodovine. Žitko, Salvator (2015a): Od iredentizma do inter- Annales, Series Historia et Sociologia, 32, 1, 1–38. vencionizma: na prelomu 19. in 20. stoletja do Žitko, Salvator & Veselin Mišković (2017): Knjige vstopa Italije v prvo svetovno vojno. Annales, koprskega plemiča: knjižnica grofa Francesca Series Historia et Sociologia, 25, 4, 861–884. Grisonija med razsvetljenstvom in risorgimentom. Ljubljana, Narodna univerzitetna knjižica. 260 MED BENETKAMI IN DUNAJEM KULTURNA DEDIŠČINA KOT PREDMET NACIONALNEGA PRESTIŽA IN ISTRSKE IDENTITETE Salvator ŽITKO & Brigitta MADER POVZETEK Dragocena umetniška dela, stari koprski občinski arhiv in redke knjižne zbirke, ki jih je tržaško nadzorništvo odpeljalo iz muzejev, cerkva in samostanov v Kopru in Piranu pred drugo svetovno vojno ali takoj po njej z namenom zaščite pred morebitnim bombardiranjem, uničenjem in ropanjem, so bila v veliki meri shranjena v zbirnem centru v vili Manin v Passarianu. Med nemško okupacijo v letih 1943–1945 so jih prenesli v San Daniele del Friuli, Videm in Benetke. V povojnem obdobju, z vzpostavitvijo novih mednarodnih meja med Jugoslavijo in Italijo, so ti predmeti postali predmet diplomatskih pogajanj med obema državama. Medtem ko si je jugoslovanska in pozneje slovenska stran prizadevala za njihovo vrnitev, jih je italijanska stran – zlasti po eksodusu istrskega prebivalstva med letoma 1945 in 1954/55 – vključila kot osrednji del stalne razstave v Muzeju Sartorio v Trstu (predvsem umetniška dela), za katero je trdila, da jo vzpostavlja z namenom ohranitve dragocenega jedra zgodovinskega spomina in kulturne dediščine istrske preteklosti. Tako si je prizadevala, da bi jih obdržala v Italiji. Študija obravnava vprašanja in usodo premične kulturne dediščine, ki izvira iz današnje slovenske Istre, na-tančneje iz Pirana in Kopra, na primeru številnih umetnin, ki so v preteklosti krasile stolnice v Piranu in Kopru ter nekatere druge mestne cerkve. Študija prav tako obravnava kompleksno arheološko, politično in kulturno situacijo, ki se je odvijala med koncem 19. stoletja in prvimi desetletji 20. stoletja. Gre za odkritje, spor in vračilo prazgodovinskih arheoloških najdb, ki so bile odkrite v Mušji jami na Slovenskem Krasu, ter njihov pomen pri oblikovanju nacionalne identitete in kulturne politike med Avstrijo in Italijo v kontekstu nacionalnih napetosti in razpada Avstro-Ogrske. S pregledom obstoječe obsežne literature in z analizo nekaterih doslej neobjavljenih arhivskih virov študija raziskuje to vprašanje v širšem kontekstu upravnih in političnih sistemov Avstrijskega Primorja in pozneje Julijske krajine ter pripadajoče zakonodaje za varstvo spomenikov. Posebej se posveti razlogom, ki so vodili k evakuaciji premične kulturne dediščine s tega območja, in posledi-cam tega dejanja. Hkrati knjiga opisuje »odisejado« in današnjo lokacijo posameznih umetnin, prizadevanja in zahteve za njihovo vrnitev, ki so jih vlagale povojne oblasti, ter nesoglasja med italijanskimi in slovenskimi strokovnjaki glede ocene in trenutnih pogledov na to vprašanje. 261 TRA VENEZIA E VIENNA PATRIMONIO CULTURALE COME OGGETTO DEL PRESTIGIO NAZIONALE E DI IDENTITÀ ISTRIANA Salvator ŽITKO & Brigitta MADER RIASSUNTO Le pregevoli opere d’arte, l’archivio antico municipale di Capodistria e le rarità librarie, che vennero rimossi dalla Soprintendenza di Trieste dai musei, chiese e monasteri di Capodistria e Pirano prima della Seconda guerra mondiale o subito dopo, allo scopo di proteggerli da eventuali bombardamenti, distruzioni e saccheggi, furono in gran parte depositati al Centro di raccolta nella Villa Manin a Passariano e trasferiti, durante l’occu-pazione tedesca negli anni 1943-1945, a San Daniele del Friuli, nonché a Udine e Venezia, e divennero nel periodo del dopoguerra, con lo stabilimento dei nuovi confini internazionali tra la Jugoslavia e l’Italia, oggetto di trattative diplomatiche tra i due Stati. Mentre la parte jugoslava, e successivamente slovena, si impegnava per la loro restituzione, la parte italiana, soprattutto in seguito all’esodo della popolazione istriana negli anni 1945-1954/55, ne fece la componente essenziale di un’esposizione permanente nel Museo Sartorio a Trieste (comprendente soprattutto le opere d’arte), che si dichiarava intenzionata ad allestire con l’obiettivo di conservare un nucleo prezioso della pro-pria memoria storica e del patrimonio culturale dell’Istria dei secoli passati, adoperandosi perciò a trattenerli in Italia. Il volume espone le problematiche e il destino dei beni culturali mobili originari dell’odierna Istria, in modo specifico di Pirano e Capodistria, sull’esempio di una serie di opere d’arte che in passato ornavano il comples-so delle cattedrali di Pirano e Capodistria, oltre ad alcune altre chiese della città. Il testo tratta inoltre di una complessa vicenda archeologica, politica e culturale che si sviluppa tra la fine del XIX secolo e i primi decenni del XX secolo, riguardante la scoperta, la contesa e il rimpatrio di reperti archeologici preistorici rinvenuti nella Grotta delle Mosche (Mušja jama) nel Carso sloveno, e il loro ruolo nella costruzione dell’identità nazionale e nella politica culturale tra Austria e Italia, nel contesto delle tensioni nazionali e del crollo dell’Impero austro-ungarico. Attraverso la consultazione della numerosa letteratura esistente e l’esame di alcune fonti archivistiche inedite, il presente volume esplora questo problema nel contesto più ampio dei sistemi amministrativi e politici del Litorale Austriaco e, successivamente, della Venezia Giulia, e delle rispettive leggi di tutela dei monumenti. In particolare, si indaga sulle ragioni che portarono all’evacuazione del patrimonio culturale mobile da quest’area e sulle sue conseguenze. Allo stesso tempo, il saggio descrive l’“odissea” e la collocazione odierna delle singole opere d’arte, gli sforzi e le richieste di restituzione avanzate dalle autorità del dopoguerra, nonché alcune delle divergenze tra gli studiosi italiani e sloveni in merito alla valutazione e alle opinioni attuali sulla questione. 262 BETWEEN VENICE AND VIENNA CULTURAL HERITAGE AS AN OBJECT OF NATIONAL PRESTIGE AND ISTRIAN IDENTITY Salvator ŽITKO & Brigitta MADER ABSTRACT Valuable works of art, the ancient municipal archive of Koper-Capodistria, and rare books that were removed by the Superintendence of Trieste from the museums, churches, and monasteries of Koper and Piran before or shortly after the Second World War – aiming to protect them from possible bombings, destruction, and looting – were mostly deposited at the Collection Centre in Villa Manin in Passariano and were during the German oc-cupation in 1943–5 transferred to San Daniele del Friuli, as well as to Udine and Venice. In the post-war period, with the establishment of new national borders between Yugoslavia and Italy, these items became the subject of diplomatic negotiations between the two states. While the Yugoslav – and later Slovenian – side worked for their restitution, the Italian side, especially following the exodus of the Istrian population between 1945 and 1954–5, made them a key part of a permanent exhibition at the Sartorio Museum in Trieste (mainly works of art), which it claimed was set up in order to preserve a valuable core of its historical memory and the cultural heritage of centuries of Istrian history, thus striving to keep them in Italy. This study addresses the issues and the fate of the movable cultural heritage originating in present-day Slovenian Istria, specifically from Piran and Koper, using the example of a series of artworks that in the past adorned the cathedrals of Piran and Koper as well as several other urban churches in Slovenian Istria. This study also discusses a complex archaeological, political, and cultural situation that unfolded between the end of the nineteenth and the first decades of the twentieth century. It concerns the discovery, dispute, and repatriation of prehistoric archaeological finds uncovered in the Mušja Jama cave in the Slovenian Karst, and their role in the construction of national identity and cultural politics between Austria and Italy, within the context of national tensions and the collapse of Austria-Hungary. With a review of the abundant literature and the examination of some previously unpublished archival sources, this study explores the issue in the broader context of the administrative and political systems of the Austrian Littoral and, later, of Venezia Giulia, along with their respective laws on the protection of monuments. In particular, it investigates the reasons that led to the evacuation of the movable cultural heritage from this area and its consequences. Concurrently, this book presents the ‘odyssey’ and current location of the individual works of art, the efforts and requests for restitution made by post-war authorities, and the disagreements between Italian and Slovenian scholars regarding the evaluation and current opinions on the matter. 263 264 Pomanjšana reprodukcija slike Vittoreja Carpaccia, Marija z otrokom in svetniki (1518, olje, platno 210 x 280 cm), nad levim oltarjem v piranski cerkvi sv. Frančiška, ... Salvator Žitko Salvator Žitko & & Brigitta Mader Brigitta Mader MED BENETKAMI MED BENETKAMI Kulturna dediščina kot predmet nacionalnega prestiža in istrske identitete IN DUNAJEM IN DUNAJEM Salvator Žitko Salvator Žitko & & Brigitta Mader Brigitta Mader MED BENETKAMI MED BENETKAMI Kulturna dediščina kot predmet nacionalnega prestiža in istrske identitete IN DUNAJEM IN DUNAJEM ... na mestu, kjer je pred 2. svetovno vojno stal original (Foto: D. Darovec, 2025; fotomontaža: M.Švara; Wikimedia Commons). ISBN 978-961-6732-71-0 9 789616 732710 Cena: 40,00 €