Stran 84
Kmetijstvo.
Kako shranjujemo žito?
Očiščeno žito je premeriti in spraviti v žitnice ali kasto. Najprej je premeriti tržno blago, tedaj žito I. vrste, tedaj netržno blago ali netržni pridelek, to je žito II. vrste, katero se ne da prodati, ker je prelahko in predrobno. Tako žito se naj porabi doma za živež, ali pa za krmo. Čim manj se pridela takega žita, tem boljša je letina.
Vsak poljedelec mora žito zmeriti, da natančno pozna množino svojega pridelka. Kdor tega ne dela, tudi preračnniti ne more, kako bo izhajal s pridelkom koliko žita bo lahko prodal itd. Kdor le količkaj računa s svojim premoženjem, ta že v6, kako potrebno je, da človek vse zmeri in vse zapiše. Takim gospodarjem  se  ne  bo  nikdar  pripetilo, da  bi  žito prej
prodajali, potem pa zopet kupovali, kakor se je to že mnogokrat pripetilo ljudem, ki čisto nič ne računajo. Kadar bodemo začeli pri nas pridno računati, in sicer s tinto in peresom v roki, bo se tudi marsikaj na bolje obrnilo, kajti dobro gospodarstvo brez računov je dandanes skoro nemogoče.
Pri spravljanju žita v žitnico moramo skrbeti, da nam žito ne trpi nobene škode. Za to je treba pripravne žitnice. Zitnica mora biti suha, zračna, hladna in kar se da snažna. Najboljše je, da je zitnica zidana, od znotraj dobro ometana in pobeljena. Tudi strop žitnice mora biti ometan in pobeljen. Tla naj so gladka lesena, ali pa z opeko tlakana. Pri tleh je žitnica rada vlažna, zato je nekoliko boljše, če imamo žitnico v prvem nadstropju namesto v pritličju.   Visoko  ležeče   žitnice  so veliko bolj  suhe in
v
zračne. Žitnico je imeti v hiši, ali pa vsaj blizu hiše. Nad hlevom je ni dobro imeti, ker škoduje puh, ki prihaja iz hleva. Kaj pripravna je žitnica, če jo napravimo nad kletjo, v kateri imamo presnino, krompir itd. Dobro je tudi, če napravimo žitnico pod streho; kar tako spravljati žito pod streho, to pa ni prav. Podstrešje je sicer zračno, toda nesnažno je in odprto raznim škodljivcem. Če je streha z opeko krita, prihaja n^m za žito prav lahko sneg in druga moča, ki kvari žito in povzročuje vrhu tega mnogo nepotrebnega dela. Pod streho tudi ni mogoče vzdrževati snage in se ubraniti raznih škodljivcev. Če hočemo spravljati žito pod streho, napraviti si moramo za to na vsak način pripravno žitnico.
Veliki posestniki imajo posebne žitnice, po več nadstropij visoke. Posamezna nadstropja so le tako visoka, da  se  more   po njih hoditi z vrečo na rami.
Da je žitnica dosti zračna, za to je treba oken. Okna naj bodo nizka in pri tleh umeščena. V večjih žitnicah imamo okna na obeh straneh, da je več prepiha. Tudi z ventilacijo, t. j. s prezračevalnimi luknjami, ki se delajo v zid na nasprotnih straneh, lahko skrbimo, da je žitnica bolj zračna in suha. Da varujemo žito tatov, zadelati je okna z železnimi križi. Razun tega je imeti na oknah železne mreže, da ne morejo golobi in vrabci do žita. Okna se naj zapirajo, da ne more dež, sneg in solnce do žita; zapirati jih kaže z lesenimi vratci.
V žitnicah shranjujemo žito na dva načina, namreč v kupih ali pa v predalcih (žitnih skrinjah, kastah, kasonih itd.)
Če ga shranjujemo v kupih, nasujemo žito v prvem času prav plitvo po tleh, po en pedenj na debelo, da lažje uhaja vlažnost, ki še izhlapeva iz zrnja. Plitvo nasuto žito je pridno mešati z lopatami, da se dobro prezrači in ugreje. Ko je žito popolnoma suho, spraviti ga je v veče kupe, katere po potrebi premešamo in preobračamo. V prvih dveh mesecih je obračati žito vsaj po enkrat na teden, pozneje pa vsaj vsak mesec po enkrat.   Bolj pogostoma je treba
Stran 85.
žito obračati zopet v prvi pomladi, ko se zunaj rast prične. Če spravljamo žito v kupih, je boljše, da imamo lesena tla na žitnici; tla morajo biti iz trdega lesa, gladka in brez špranj. Lesena tla ne delajo toliko prahu, kakor tla iz opeke.
Za obračanje in premetavanje žita rabimo žitne lopate, ki so lesene, ali pa železne. Lesene lopate malo časa trp6.
Manjši posestniki spravljajo žito najrajši v predale To so leseni oboji, pregrajeni v čveterovoglate predale, ki imajo spodaj pri tleh vratica. Če imamo take predale za žito, rabimo dosti manj prostora za žitnico, ker se v predalih žito visoko nasuje. Da se nam pa žito v teh predalih ne ugreje in da ne oprhne, treba je, da spravimo v nje le popolnoma suho žito, kakoršno navadno dobimo, ako sušimo snopje v kozolcih. V takih predalih moramo žito tudi premešavati in zračiti; to delamo s tem, da ga jemljemo spodaj pri vrati cah in ga mečemo na vrh, ali pa, da ga iz jednega predalca predenemo v drugega. Če imamo za žito lesene predale v žitnici, priporoča se, da imamo tla z opeko tlakana, ker so taka bolj varna pred miši.
V žitnici moramo varovati žito raznih škodljivcev in moče. Paziti moramo, da strop (streha) ne pušča, in da ne curlja deževnica ali snežnica na žito. Zrno-ceno žito postane hitro plesnjivo; lahko nam pa tudi skali. Če pride slučajno mokrota do žita, treba je mokro žito odgrabiti in posušiti. Veliko škodo nam lahko prizadevajo različne živali, kakor golobje, vrabci, miši in podgane. Miši in podgane, ki so včasi prav udomačene škodljivke v žitnici, zatiramo še najbolj uspešno z dobrimi mačkami. Tudi pasti je dobro nastavljati. Najhujša sovražnika žitnic pa sta črni žitni rilčkar in žitni molj. O pokončevanju in škodi teh dveh škodljivcev sem že govoril.             Ivan Vuk.