Misli  o(b)   knjigah
LUCIJA STEPANČIČ
Italo Calvino: Kozmokomične (prevedla Irena Trene -Frelih). Radovljica: Didakta 2001 (zbirka Gostosevci).
Kozmokomične? Že dolgo ni bilo naslova, ki bi, tako elegantno sestavljen, toliko obetal, če ni že avtorjevo ime solidna garancija. Pred samim branjem bi bilo vredno vpreči lastno domišljijo in jo preizkusiti v predstavah, ki jih vzbuja kombinacija kozmič-nega in komičnega: zveza očitno deluje tudi izven besednih iger. Bodo pričakovanja izpolnjena?
Naj kar takoj povem, da pri tem ni treba odpisati morebitnih predsodkov do znanstvene fantastike. Inteligenca, ki loči Cal-vina od siceršnjega dometa tega žanra, pomeni prav obetavno razliko. Tako je odveč strah, da nas bo avtor, kot je pri žanru pač v navadi, kar takoj zasul z bombastičnimi izmišljijami. Znanost je postala fantastična na popolnoma nov način. Calvinu gre za poetične potenciale naravoslovnih znanosti: za arogantno razsipnost s prostorom in časom, kakršno si privošči astronomija, za dražljivo flegmatičnost zoologije, za retoriko geologije, njeno muhavost in vzvišenost. Za nedoumljiv patos prostorov, kijih nikoli ni videlo nobeno (človeško) oko, in za jalove vzdihe časov, ki niso za sabo pustili nobene sledi. Seveda pa potrebujemo Calvina, da nedoumljivo in nepredstavljivo postane tudi komično: pogled, ki je sposoben videti smešne plati nujnosti, da se neoprijemljivost sublimnega neizogibno preceja skozi antropomorfne zastavke, skozi omejenost in perspekti-vična popačenja. Divja lepota stvarjenja je predstavljena skozi memoarje rahlo senilnega veterana. "Vi se tega ne spominjate, jaz pa se", nas nenehno opozarja stari Qfwfq. Njegov hripav glas brezoblično večnost prevaja v nostalgijo, časovne in prostorske
Sodobnost 2002 I 568
Misli  o(b)   knjigah
distance pa se iztekajo v melanholijo očesa, ki je že vse videlo, v koprnečo vsevidnost. Tako se tudi ne moremo neznansko zmotiti in Kozmikomične na kratko odpisati kot karikiraturo znanstvenih hipotez.
"Vsaka točka na vsakem izmed nas je sovpadala z vsako točko na vseh drugih v eni sami točki, v tisti, kjer smo bili vsi", se omenjeni senior spominja svoje ljubezni v času velikega poka. "Toda če je v točki postelja, zasede vso točko, zato ne hodiš v posteljo, temveč si v njej, kajti vsi, ki so v točki, so tudi v postelji. Zato je bilo neogibno, daje bila v postelji z vsakim izmed nas." Namigi pa izgubljajo svojo spotikljivost ob dejstvu, da sreča in nesreča nista v rokah ljubljene osebe, pač pa se nepredstavljivo odvijata le kot izid globoko brezosebne kozmične tombole. Kaj hitro je namreč jasno, da "gospe Ph(i)Nk, njenih prsi, bokov, oranžne halje ne bomo več srečali ne v tem sistemu galaksij ne v katerem drugem." Epizodnost, ki jo uveljavlja oblika kratkih zgodb, občutek nepovratne izgube še stopnjuje.
Geneza, videna skozi monokel, skozi operno kukalo, prinaša situacije, ki so vrtoglavo dinamične ali pa tako prazne, da kar izzivajo."Sredi teme smo sanjali o drugi temi, ker nam ni prišlo na misel nič drugega", priznava Qfwfq, obenem pa nas izziva, da sanjamo "o stokrat temnejši in različni in žametasti temi." Bralčeva domišljija je kar nekajkrat na preizkusu, saj mora domisliti razgled na Zemljo z Lune, ko je bila ta (menda v resnici) še veliko bliže našemu planetu, z vsemi pripadajočimi prostorskimi preigravanji in optičnimi prevarami, predstavljati si mora koketiranje v breztežnostnem stanju, pa notranje življenje mehkužca, ki je v svoji nedoumljivi enostavnosti vendarle nesmrtno zaljubljen. Mestoma je mogoče celo zasumiti, da si Calvino ničesar ne izmišljuje; prek svoje Arhimedove točke nas ljubeznivo pripravi do tega, da kar sami napregamo fantazijo in slikamo nepredvidljive podobe, medtem ko se sam poigrava z dražljivo praznino.
Napetost med antropomorfnim in kozmičnim nivojem se je na tem mestu izkazala kot idealen poligon figuralne domišljije. Vizualizacija je bila vedno eden glavnih Calvinovih adutov, njen pomen pa je podrobneje raziskan v Ameriških predavanjih (pred leti so bila prevedena v slovenščino). "Edina stvar, o kateri sem bil gotov, je bila, da izvira vsaka moja zgodba iz neke vidne podobe ... Pri snovanju zgodbe je torej prva stvar, ki mi pride na misel, podoba, ki jo iz nekega razloga vidim napolnjeno s pomenom, čeprav tega pomena ne bi znal formulirati v diskurzivnih ali konceptualnih terminih." Pri tem gre za to, da "podobe same razvijajo svoje možnosti, ki jih vsebujejo, razvijajo pripoved, ki jo nosijo v sebi" Kozmokomične, na videz izhajajoč iz znanstvenih citatov, vendarle igrajo na isto karto: figuralna domišljija, ki izoblikuje zgodbe, oživlja tudi že napisana besedila, celo najbolj abstraktna med njimi.
V življenju očesa je medialnost, kot vemo, že prehitela mentalnost, zdaj pa je na tem, da jo kruto pokonča. Razlika med njima ni le kvantitativna, temveč bistveno kvalitativna. Calvino se bori za (z)možnosti, ki jih omogoča mentalna sposobnost, za artikuliranje notranjega zrenja. "Kakšna bo prihodnost individualne
Sodobnost 2002 I 569
Misli  o(b)   knjigah
domišljije v tem, čemur običajno pravimo civilizacija podobe? Se bo moč, da prikličemo odsotne podobe, še naprej razvijala v človeštvu, ki ga čedalje bolj preplavlja povodenj vnaprej izdelanih podob?" Omenjena sposobnost je bila v preteklosti močno cenjena, pa ne le zaradi primanjkljajev na področju reprodukcijske tehnike. Vizualizacija, ki pospešuje empatijo, je bila svoje čase uporabljana v verske namene (duhovne vaje Ignacija Lovolskega), Calvinu pa je kratkomalo pri srcu. Pomeni mu vrednoto, enako pomembno za pisatelja in bralca. Jo bo mogoče ohraniti?
Možnosti menda ni prav veliko, na prvi pogled preostaja le še reciklaža izgotovljenih podob, hiperprodukcija v novih kontekstih. Komaj kaj bolj obetaven je nasproten pristop, omejevanje in askeza, začenjanje od začetka, tako rekoč iz nič. Tretje možnosti avtor v tem kontekstu sicer ne omenja, jo je pa sam do popolnosti realiziral: v domala vseh njegovih delih je prisotna latentna slikovitost, "moč, da z zaprtimi očmi izostrujemo videnja, dosežemo, da iz vrstice črk na belem papirju izstopijo barve in oblike, da mislimo v podobah." Na ta način je mogoče razumeti paradoks, da se izbruhi fantazije generirajo z ekonomično izbiro sredstev.
Sodobnost 2002 I 570
Misli  o(b)   knjigah
Bohotna fantazija in ostra inteligenca sta sestri, in to dvojčici. Enojajčni. Izčiščeno intelegibilnost svojega domišljijskega sveta je teoretično predstavil 15. avgusta 1970 v dnevniku Le Monde. Natisnjen je njegov prispevek z mednarodnega simpozija o fantastični literaturi, kjer poudarja, da zakonitosti, ki vladajo stvarem, vzbujajo veliko večje začudenje kot kateri koli "fantastičen" dogodek. Sistemi, vzorci, simetrije, ki se skrivajo v dogajanju, mreža odnosov in medsebojnih odvisnosti, v vsem tem se kristalizira začudenje nad svetom, ki samo po sebi poraja čudežnost. Tudi v Kozmikomičnih prevladuje vtis, da so zapleti še najmanj pomembni: domiselnost fabuliranja usmerja igra detajlov, ki v živahnih premenah konteksta neprestano spreminjajo pomen.
Stvar očitno deluje. Elementi prizemljenosti (ki tako ali tako vedno pre-ostajajo, vede ali nevede), se tukaj z novim paradoksom obračajo v najbolj fantastične šale: omemba tete ali špagetov je v takem kontekstu nekaj najbolj smešnega, kar si je sploh mogoče zamisliti. Značilno vzdušje poskočnega mini-malizma med drugim obuja tudi spomin na sočasno slikarstvo: ničelne točke tedanjih izmov, ki vedno znova preigravajo vse od začetka, so polne skrivnostnega dinamizma neznanega izvora. Nad frivolnostjo tovrstnih izzivov pa visijo oblaki usodnega ahasverstva: dejstvo, da nam o velikih poglavjih stvar-jenja govori vedno znova ista oseba (čeprav posamezne zgodbe ločijo milijoni in milijarde let). Medsebojni odnosi, pa ne samo ljubezenski, pridobijo tragikomično resonanco. Tako kot spomin na malo sestrico, izgubljeno v času, ko so se pričele strjevati površine planetov. Dokler je ni "leta 1912, srečal v Canberri, poročeno z nekim železniškim upokojencem in tako spremenjeno, da sem jo komaj spoznal." Postmodernistični anahronizmi? Ali kaj več? V zadnji zgodbi se pogled radikalno zaobrne. Če smo prej kozmične premike gledali skozi omejeno človeško perspektivo, pa je optika zadnjih strani ravno obratna (nekoliko spominja na Jungov opis čutno introvertiranega opazovalca): povsem običajen prizor s konca dvajsetega stoletja ugledamo skozi oči, stare petsto milijonov let.
Sodobnost 2002 I 571