01 
glasba v 
ŠOLI IN VRTCU 
glasba v šoli in vrtcu | letnik XXII | 2019 | ISSN 1854-9721 | številka 1 
  Uvodnik 
  Franc Križnar  1 
  Raziskave  
  Minka Markic, Anja Slokan  3  Metoda Alfreda A. Tomatisa – njena uporaba in ucinki pri ucencih  
v glasbeni šoli  
  Jani Šalamon  8  Jože Brun – partizanski dirigent in skladatelj 
  Matija Varl  14  Organiziranost ljubiteljske kulture v Sloveniji 
  Iz prakse v prakso  
  Monika Pajic  23  Kako povezati matematiko in glasbeno umetnost v prvem razredu  
osnovne šole  
  Špela Kermelj Kuzman  26  Z violoncelom na obisku  
  Petra Einfalt  30  Z glasbo v boljši jutri 
  Ocene 
  Veronika Šarec  34  Zbornik razprav: Kdor dušno živi, ne umrje! Josipina Urbancic  
Turnograjska 
  Franc Križnar  36  Weidtova notna izdaja samospevov, duetov, kvartetov in klavirske  
glasbe 
  PoroËila 
  Katja Feguš, Rebeka Glasencnik  39  Sticišca slovenske in ceške kulture … v glasbi 
  Obletnica 
  Tomaž Habe  45  Oskar Dev – glasnik ljudskega izrocila 
  Notna priloga 
  Bojan Glavina  |  Besedila: Anja Štefan  

Glasba v šoli in vrtcu 
Revija Glasba v šoli in vrtcu | Leto 2019, št. 1, letnik XXII 

Glasba v šoli in vrtcu 
ter za zborovstvo, številka 1, letnik XXII, 2019 | ISSN 1854-9721 
Izdajatelj in založnik:00, faks 01/300 51 99 | Predstavnik: dr. Vinko Logaj | Uredništvo:
tricia Shehan Campbell | Naslov uredništva:tel. 01/ 300 51 18, e-naslov: franc.kriznar@siol.net | Urednica založbe: Simona Vozelj | ni pregled: Tina Sovic | Prevod povzetkov v anglešcino: 
s.p. | Oblikovanje: Anže Škerjanec | Racunalniški prelom: Medium d.o.o. | Tisk:Naklada: 440 izvodov. 
Letna narocnina (4 številke):
prodaji je 13,00 €. V cenah je vkljucen DDV. 
© Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2019 | 
Ministrstvo izobraževanje, znanost, kulturo in šport, pod zaporedno številko 572. | 
New York, ZDA) 



Minka MarkiË 
Osnova šola Miren 
Anja Slokan 



Metoda Alfreda A. Tomatisa – njena uporaba in uËinki pri uËencih v glasbeni šoli 
Alfred A. Tomatis Method – Its Application and Effects on Music School Students 
IzvleËek 
Clanek predstavlja metodo Tomatis in raziskave, ki so bile narejene na tem podrocju. V sklopu projekta Po kreativni poti do znanja (PKP) smo želeli ugotoviti, kakšni so ucinki uporabe te metode na ucence, ki obiskujejo glasbeno šolo. Poskušali smo se osredotociti na ucence, ki imajo motnje pozornosti ali specificne ucne težave. V primerjavi z mednarodnim prostorom je metoda Tomatis v slovenskem prostoru skromno zastopana in manj poznana. Po koncani raziskavi lahko trdimo, da je izvedena metoda na udeležence pozitivno vplivala pred­vsem pri zbranosti in pozornosti. 
Kljucne besede: metoda Tomatis, inovativen pristop, projekt PKP, poslušanje, pozornost 

Abstract 
The article introduces the Tomatis Method and the research carried out in this area. The purpose of the PKP project was to determine the effects of the Tomatis Method on music school students, where the focus was on the students with an attention deficit disorder or specific learning difficulties. In Slovenia, the Tomatis Method is still relatively unknown and not often used, compared to other countries. Based on the research, it can be concluded that the method had positive effects on the participants, especially on their attention and focus. 
Keywords: Tomatis Method, innovative approach, PKP project, lis­tening, attention 
2 


Uvod 

Zaradi spremenjenega nacina življenja smo skoraj ves cas v stresu, ucenci pa imajo poleg zahtev šole še številne težave, kot so nižja koncentracija, hiperaktivnost, disleksija, mot­nje spanja in spomina, težave z motoricnimi spretnostmi, strahom in drugimi negativnimi custvi. Številne tuje raz­iskave (Hesse idr., 2002; Malak idr., 2017; Ratynska, 2014; Sacarin, 2013; Abedi Koupaei, 2013;  Nicoloff, 2004) so pokazale, da redno poslušanje glasbe po posebni metodi Alfreda Tomatisa pripomore k izboljšanju šolskega uspeha, uravnoteženosti custvenega življenja ter izboljšavi moto­ricnih spretnosti. Ucenci tistih šol, ki so uvedle Tomatisov sistem poslušanja glasbe, hitreje napredujejo v ucenju tujih jezikov, imajo vecje komunikacijske sposobnosti, pozornost in spomin, bolje razvito socialno in emocionalno inteligen­tnost ter boljšo motoriko, kar je za ucence glasbenih šol še toliko pomembneje. V nadaljevanju predstavljava omenjeno metodo in rezultate raziskave v okviru projekta Uporaba me-tode Alfreda A. Tomatisa v glasbeni šoli. Metodo so preizku­sili ucenci, ki jih zgoraj navedene težave ovirajo pri tekocem izvajanju inštrumentalnega pouka in pouka nauka o glasbi v glasbeni šoli. 
Alfred A. Tomatis in njegova metoda 

Alfred A. Tomatis (1920–2001) je bil francoski otorinolarin­golog in kirurg. Odrašcal je v glasbeni družini, njegov oce je bil Humbert Tomatis, slavni operni pevec. Vecino otroštva je Alfred potoval z ocetom in gledal operne predstave, ven­dar sta se starša zelo zgodaj odlocila, da takšno življenje ni zanj. Odlocil se je za študij medicine in doktoriral v Parizu. Kmalu je odprl zasebno ordinacijo, kjer je svetoval pevcem, ki so imeli težave z glasom. Ugotovil je, da je na podrocju go­vornega in pevskega glasu narejenih zelo malo raziskav. Na temelju lastne medicinske prakse je postavil teorijo, da ima vecina oseb s težavami glasu v resnici težave s sluhom – »glas ne ustvari tistega, kar uho ne sliši«.1 V življenju se je poleg pevcev ukvarjal tudi s posamezniki z disleksijo, depresijo, shizofrenijo in avtizmom. Po njegovem mnenju naj bi bila vecina teh težav posledica travm šibkih socialnih odnosov in slabe komunikacije, kar pa naj bi neposredno vplivalo na slabše slušno zaznavanje in poslušanje. Alfred A. Tomatis je menil, da težave slabšega slušnega zaznavanja izhajajo iz poš­kodb srednjega ušesa. Tako je razvil napravo the electronic ear, s katero je želel ozdraviti te poškodbe. Naprava je bila namenjena ojacitvi mišic srednjega ušesa, na tak nacin pa je poslušalec postal bolj senzibilen za frekvence, ki jih ni bil vec zmožen zaznati in slišati. 
The voice does not produce what the ear does not hear. Vir: Tomatis History. https://www.tomatis.com/en/history (1. 7. 2018). 
Metoda Alfreda A. Tomatisa – njena uporaba in uËinki pri uËencih v glasbeni šoli 
Tomatisova metoda (TM) je naravni pristop k nevrosenzorni stimulaciji slušnega organa. Za poslušanje glasbe po TM upo­rabljamo poseben set slušalk TalksUp, ki vsebuje slušalke in predvajalnik programa. Slušalke nam omogocajo poslušanje glasbe po slušnem organu (po zraku) in kosteh lobanje (zazna­vanje zvoka prek vibracij), saj so te s posebnim delom prislonje­ne na vrh glave. Programi poslušanja so prirejeni tako, da spre­minjajo glasbo v realnem casu. Izbranim glasbenim primerom so dodani dinamicni kontrasti, posebni glasbeni filtri (enkrat so porezane visoke, drugic nizke frekvence ipd.), prav tako pa je posebnost posnetkov t. i. »gating«, to so motnje (šumi, poki) oziroma nepricakovani zvocni vzorci, poslušanje z desnim, le­vim ali obema ušesoma, kar spodbuja stalno aktivno delovanje mišic srednjega ušesa, ki sta pripeti na kladivce in stremence in tako skrbita za prenos zvocnih dražljajev v notranje uho. Cilj poslušanja je aktiviranje možganskih centrov, ki so odgovorni za sluh, motoricne, custvene in kognitivne sposobnosti. 
Programi poslušanja po Tomatisovi metodi vkljucujejo tri vr­ste glasbe: glasbo W. A. Mozarta, gregorijanski koral in valcek. Tomatis je trdil, da ima Mozartova glasba širok in uravnotežen frekvencni spekter, podoben cloveškemu glasu. V njej naj bi prevladovale svetloba, skladnost, vedrina in življenjska radost. V Mozartovih delih se glasnost glasbe najpogosteje izmenjuje v razmiku tridesetih sekund, kar ustreza osnovnemu vzorcu na­ših možganskih valov. Notranja popolnost Mozartove glasbe, ki se odslikava v jasnosti in enostavnosti, pozitivno deluje na custveno in fizicno stanje. Gregorijanski koral ima energetski in hkrati tudi pomirjevalni efekt, kar je avtor metode ugotovil, ko je študiral glasbo benediktinskih menihov. Z raziskavami je ugo­tovil, da ritmicni tok valcka spodbuja vestibularni sistem, s tem pa se izboljšujejo motoricne spretnosti. Med poslušanjem lahko posameznik opravlja naslednje aktivnosti, ki spodbujajo desno možgansko hemisfero, npr. igranje spomina, lego kock, sesta­vljanje sestavljank, rocna dela, barvanje, risanje, slikanje, igranje družabnih iger. Prepovedano je branje ter uporaba predmetov z zasloni (racunalnik, tablicni racunalnik, mobilni telefon). 
Tomatisova metoda vkljucuje tudi uporabo slušalk Forbrain, ki jih uporabljamo po intenzivu s slušalkami TalksUp. Slu­šalki sta namešceni na kosti glave pod senci, mikrofon pa je namešcen pred usti. V mikrofon govorimo, beremo, pojemo in tako poslušamo svoj glas, ki se z napravo prenaša po kosteh glave in slušnega organa desetkrat hitreje in z vecjo jasnostjo kot samo po zraku. Uporaba Forbraina poveže možganske živcne celice, ki so bile aktivirane z uporabo slušalk TalksUp, in okrepi sinapticne stike med spodbujenimi nevroni. Set Forbrain prvi teden uporabljamo 5 minut na dan, drugi te­den 10 minut na dan, tretji in cetrti teden pa 20 minut na dan. 
Delo po Tomatisovi metodi je razdeljeno v tri intenzive, v vsakem od njih pa uporabljamo set slušalk TalksUp in For­brain. V prvem intenzivu 13 dni poslušamo glasbo s setom slušalk TalksUp (5 dni, 2 dni pavze, 5 dni, 2 dni pavze, 3 dni), nato pa štiri tedne uporabljamo slušalke Forbrain. Sledi dru­gi intenziv, v katerem zopet 13 dni uporabljamo set TalksUp, nato pa uporabljamo Forbrain 2–3 mesece. Zadnji intenziv je izvedbeno enak drugemu. Izvedba intenzivov je razdelje­na na 4 stopnje, izvajajo jih lahko samo profesionalci, uspo­sobljeni za doloceno stopnjo. Vsaka od teh stopenj se deli na razlicne programe. Na prvi stopnji imamo zacetni (T) in osnovni (F) program, programe E1A, E2A, E1B in E2B za osebe s custvenimi težavami, L1 in L2 za osebe z jezikovnimi težavami ter MA1 in MA2 za osebe s težavami spomina in pozornosti. Vsakega posameznika se pred uporabo metode Tomatis diagnosticira in nato usmeri v ustrezen program. 


Prisotnost metode Tomatis pri nas in v tujini 
V primerjavi s slovenskim prostorom, v katerem je metoda Tomatis skromno zastopana, je njena prisotnost v tujini pogo­stejša. V Evropi je najbolj zastopana na Poljskem, kjer jo upora­bljajo tudi v osnovnih šolah. Veliko število tujih raziskav prica v prid tej metodi, predvsem pri ucencih z razlicnimi ucnimi, motoricnimi in govornimi težavami ter pri otrocih z mot­njami avtisticnega spektra (Malak idr., 2017; Ratynska, 2014; Sacarin, 2013; AbediKoupaeia, 2013; Nicoloff, 2004). Rezultati raziskav so pokazali pozitivne ucinke metode na govornem, socialnem in emocionalnem podrocju. Pregled tujih študij je pokazal, da je bilo usmerjenih manj raziskav v ugotavljanje pozitivnih ucinkov metode Tomatis na podrocju glasbenega izobraževanja. Zaradi opisanega stanja smo se odlocili za pri­pravo in izvedbo projekta Uporaba metode Alfreda A. Tomatisa v glasbeni šoli, ki jo predstavljamo v nadaljevanju prispevka. 

SodelujoËi v projektu 
Projekt Uporaba metode Alfreda A. Tomatisa v glasbeni šoli sta izvedli Akademija za glasbo, Univerza v Ljubljani in zasebna glasbena šola Arsem v sodelovanju s podjetjem Savitri, glasbe­no­pedagoške dejavnosti, pisanje in izdajanje knjig, v okviru javnega razpisa Projektno delo z gospodarstvom in negospo­darstvom v lokalnem in regionalnem okolju – Po kreativni poti do znanja 2017/2018 in Operativnega programa za izva­janje Evropske kohezijske politike v obdobju 2017–2020, ki ga je razpisal Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendiranje. 
Projekt, ki je potekal v obdobju od marca do vkljucno julija 2018, sta sofinancirala Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. V njem smo sodelovali: študentke Akademije za glasbo v Ljubljani, iz smeri glasbena pedagogika in glasbena umetnost, Ana Maria Beguš, Anja Slokan, Minka Mar­kic, Špela Helena Sellak in Nena Bogataj; pedagoška mentorja doc. dr. Gašper Troha (AGRFT Univerze v Ljubljani) in doc. dr. 
Katarina Zadnik (Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani); ter delovni mentorici prof. Nataša Cetinski (zasebna glasbena šola Arsem) in izr. prof. dr. Albinca Pesek (podjetje Savitri, glasbeno­­pedagoške dejavnosti, pisanje in izdajanje knjig). Vsak v projek­tu je imel svojo vlogo. Pedagoška mentorja sta usmerjala nacrto­vanje in izvajanje ucnega procesa ter delo študentk, spremljala in vodila celoten potek projekta ter vodila sestanke. Študentke smo sprva študirale literaturo v povezavi z metodo Tomatis, preucile in povzele clanke o nekaterih že opravljenih raziskavah ter sprem  ­ljale in opazovale tri ucenke med izvajanjem metode. Delovna mentorica dr. Albinca Pesek je že pred zacetkom izvajanja pro­jekta vse udeležence seznanila s Tomatisovo metodo, med pro­jektom pa je študentke usmerjala pri njihovem delu. 

Opis in cilj projekta 
Metoda Tomatis je v Sloveniji dokaj nepoznana, ceprav je glede na tuje raziskave zelo ucinkovita metoda. V sklopu projekta smo želeli ugotoviti, kakšni so ucinki uporabe te metode na ucence, ki obiskujejo glasbeno šolo. Projekt je bil izveden v treh fazah. 
V prvi fazi smo se seznanili z metodo, imeli smo predavanje, nato pa smo sami preucevali tujo literaturo in tuje raziskave o tej temi. Pripravili smo vprašalnike za starše s 30 podrocji opa­zovanj ter opazovalne protokole s štirimi podrocji opazovanj, ki smo jih uporabili pri opazovanju ucenk pri pouku inštru­menta in nauka o glasbi. 
V drugi fazi smo izvedli raziskavo, v katero so bile vkljucene tri ucenke; 1) ucenka 2. razreda klavirja in nauka o glasbi (9 let) , 2) ucenka 2. razreda violoncela in nauka o glasbi (8 let), 
3) ucenka 3. razreda klavirja in nauka o glasbi in 1. razreda flavte (10 let). Pri ucenkah je bilo zaznati pomanjkanje zbra­nosti, pozornosti, notranje umirjenosti, zadržanost in nego­tovost ter težave pri uporabi glasbenega zapisa in motoricnih spretnosti pri igranju na inštrument, kar je oviralo nemote­no izvajanje inštrumentalnega pouka in nauka o glasbi. Za ugotavljanje ucinkov Tomatisove metode na ucencev celos­tni razvoj na afektivnem, psihomotoricnem in kognitivnem podrocju smo uporabili vprašalnik, ki so ga izpolnili starši pred izvedenim 1. intenzivom in po njem (uporaba TalksUp slušalk). Vprašalnik je zajemal 30 podrocij,2 pri katerih so starši ovrednotili stopnjo odzivanja svojega otroka na osnovi Likertove lestvice stališc (1–5), kjer je ocena 1 pomenila zelo slabo in 5 odlicno. V izhodišcni fazi, pred izvedbo intenziva, so starši ucenk najnižje ovrednotili kategorije zbranost, not­
2 Podrocja opazovanj: 1) jasnost govora, 2) kvaliteta branja, 3) kvaliteta poslušan­ja, 4) kvaliteta izražanja, 5) sodelovanje pri aktivnostih, 6) razumevanje navodil, 
7) kvaliteta komunikacije, 8) intuicija, 9) kreativnost, 10) zbranost, 11) spomin, 
12) radovednost, 13) pogum, 14) postavljanje vprašanj, 15) prevzemanje pobude, 
16) izražanje svojega mnenja, 17) samostojnost, 18) samoobvladovanje, 19) odgo­vornost, 20) kvaliteta spanja, 21) potrpežljivost, 22) sprošcenost, 23) zaupanje v življenje, 24) pozornost, 25) jasnost mišljenja, 26) samozavest, 27) notranja umir­jenost, 28) vživljanje v socloveka 29) motorika gibanja in 30) fina motorika. 
ranja umirjenost, pozornost, razumevanje navodil in kvali­teta branja. 
Prvi intenziv je bil v GŠ Arsem. Ucenke so v glasbeni šoli tri­najst delovnih dni po dve uri (5 dni – 2 dni pavze – 5 dni – 2 dni pavze – 3 dni) uporabljale slušalke TalksUp. Skladno z navodili metode so bile aktivnosti ucenk med poslušanjem glasbe povezane s spodbujanjem delovanja desne možganske hemisfere. Tako so ucenke med uporabo TalksUp slušalk bar­vale pobarvanke, risale, igrale igro Ena, domine, pocivale ipd. 
Drugi intenziv, ki je vkljuceval uporabo slušalk Forbrain, je prav tako potekal na GŠ Arsem. Prvi teden so ucenke uporab ­ljale slušalke vse delovne dni po 5 minut, drugi teden po 10 minut ter tretji in cetrti teden po 20 minut. V casu drugega intenziva so se ucenke pogovarjale, glasno brale in pele. 
V casu izvajanja obeh intenzivov smo študentke spremljale, opazovale in vrednotile spremembe na nacrtovanih opazo­vanih podrocjih – pozornost/zbranost, razumevanje in upo­raba glasbenega zapisa, motoricne sposobnosti in glasbeni posluh – pri posameznih ucenkah pri pouku inštrumenta in nauka o glasbi. Opazovanja so bila pred zacetkom inten­ziva, med intenzivom in po intenzivu – izvedli smo 3 do 4 opazovanja. V zadnji, tretji fazi projekta smo vse pridobljene rezultate analizirali. 

Rezultati projekta 

Po zakljucenem intenzivu smo primerjali izpolnjene vpra­šalnike. Pri vseh treh ucenkah so bile kategorije, ki so bile na zacetku najslabše ocenjene (zbranost, notranja umirjenost, pozornost, razumevanje navodil in kvaliteta branja; starši so jih ocenili med 2 in 3), po 1. intenzivu ocenjene veliko bolje (4 ali 5). Tudi nekatere druge kategorije so se pri dolocenih ucenkah izboljšale (npr. kreativnost, radovednost, samostoj­nost, motorika gibanja ipd.). Opazovanja pri pouku nauka 
o glasbi in inštrumenta so pokazala pri ucenkah 2. razreda klavirja in violoncela višjo stopnjo pozornosti in zbranosti. Pri ucenki 2. razreda klavirja smo opazili višjo stopnjo not­ranje umirjenosti. Ta napredek je tako vplival ne le na višjo stopnjo pozornosti in zbranosti, temvec tudi na pravilnejšo telesno držo pri igranju na klavir. Tudi pri ucenki violon­cela se je izboljšala telesna drža pri igranju na inštrument ter postavitev desne roke in koordinacija obeh rok, kar so temeljne tehnicne vešcine. Ucenka flavte (1. razred) je prav tako izboljšala držo inštrumenta, kar se je odražalo na kako­vostnem in estetsko polnejšem oblikovanju tona ter cistej­ši intonaciji. Isto ucenko flavte smo spremljali in opazovali tudi pri ucenju igranja na klavir (3. razred). V primerjavi z napredkom na psihomotoricnem podrocju pri flavti pa tega napredka pri klavirski igri nismo opazili. Po izvedenem in­
Metoda Alfreda A. Tomatisa – njena uporaba in uËinki pri uËencih v glasbeni šoli 
tenzivu je imela ucenka še vedno težave s palcem desne roke, kar se je odražalo pri neizenacenem dinamicnem izvajanju posameznih tonov. Na ritmicnem podrocju je imela ucenka težave z ohranjanjem tempa, opazili smo pohitevanje na mes ­tih druge poddelitve dobe (šestnajstinke) in upocasnjevanje tempa igranja pri delih skladbe, oznacenih z dinamiko pia­no. Problem ohranjanja tempa smo opazili tudi pri zakljuce­vanju fraz, pri katerih je ucenka pohitevala. 
Na podrocju razumevanja in uporabe glasbenega zapisa smo vidne napredke opazili pri ucenki violoncela. Pred izvede­nim intenzivom smo opazili, da se ni znašla v zapisu, v njem se je veckrat izgubila, vselej je potrebovala pomoc ucitelja. Opažanja po izvedenem intenzivu so pokazala, da je ucenka zacela glasbeni zapis samostojno uporabljati, v njem se ni vec tako pogosto izgubljala, tudi pomoci uciteljice ni vec toliko potrebovala. Enako smo opazili pri isti ucenki tudi pri pouku nauka o glasbi. Ucenka je bila sposobna samostojno zapisa­ti glasbene nareke v notno crtovje, prav tako se je znašla v glasbenem zapisu pri izvajanju ritmicnih in melodicnih vaj. Pri ucenki, ki se je ucila klavir v 2. razredu, smo pred izvede­nim intenzivom zaznali negotovost in zadržanost pri pouku nauka o glasbi. Pri izvajanju ritmicnih in melodicnih vaj ni bila dovolj suverena in prepricana v lastno izvedbo, težave so izstopale tudi pri vkljucevanju v skupinsko delo. Opa­žanja po izvedenem intenzivu so pokazala, da sta se stop ­nji negotovosti in zadržanosti znižali, ucenka je postala bolj samozavestna, zacela se je samoiniciativno vkljucevati v raz­redno delo, kar kaže na razvoj dolocenih socialnih vešcin. Bistvenih sprememb ni bilo zaznati na podrocju glasbenega posluha. Vse ucenke so izražale visoko stopnjo razvitih rit­micnih in melodicnih sposobnosti, v povezavi z notranjim slišanjem. 
Tudi ucitelji inštrumentov in nauka o glasbi so porocali o po­zitivnih spremembah pri ucenkah. Ucitelji so porocali, da so ucenke pri ucnih urah bolj zbrane in pozorne, da obravnava­ni ucni snovi lažje sledijo, in da se je pri nekaterih ucenkah izboljšalo podrocje tehnicnih vešcin. 


Sklep 
V primerjavi z mednarodnim prostorom je Tomatisova me­toda v slovenskem prostoru skromno zastopana in manj poznana. Izvedeni projekt je pomemben prispevek za njeno vecjo prepoznavnost in odpira nove možnosti proucevanj in raziskovanj pri nas. Zaradi majhnega vzorca ne moremo z gotovostjo trditi, da so opažene izboljšave posledica ucinkov izvedenih intenzivov Tomatisove metode, ceprav so koncni rezultati pokazali napredke na opazovanih podrocjih pri opazovanih ucenkah. Porocanja staršev o napredku opazo­vanih ucenk na 30 opazovanih podrocjih, pred izvedenim intenzivom in po njem, ne kažejo bistvenih sprememb pri vecini podrocij oziroma so starši stopnjo odzivanja vecino­ma oznacili kot nespremenjeno. Med opazovanjem ucnega napredka ucenk pri inštrumentalnem pouku in pouku nau­ka o glasbi so opažanja pokazala tudi vzpone in padce na posameznih opazovanih podrocjih, zato sklepamo, da je na ucni napredek pri posameznicah vplivalo vec dejavnikov in okolišcin, kot so: prihod ene od ucenk v novo šolsko oko­lje, popoldanski urnik, navezanost urnika individualnega in skupinskega pouka, daljši praznicni casovni premor v obdo­bju izvajanja intenziva in psihofizicni dejavniki, kot so utru­jenost, lakota in zdravstveno stanje. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da je izvedena Tomatisova metoda pozitivno vplivala na podrocja zbranosti in pozornosti, saj se je napredek po­kazal pri vseh treh opazovanih ucenkah. Za verodostojnejše rezultate bi bilo treba izpeljati longitudinalno raziskavo na vecjem vzorcu in preveriti zanesljivost pozitivnih vplivov metode Tomatis na ucne dosežke pri ucencih v glasbeni šoli. 


V slovenskih glasbenih šolah se poraja vse vecja potreba po ustreznih rešitvah in usmeritvah dela z ucenci s specificni­mi ucnimi težavami in motnjami pozornosti (Zadnik, Habe, 2018). Z uporabo metode Tomatis bi morda lahko reševali omenjene težave pri posameznih ucencih, saj poklicni pro­fili, kot so psihologi in socialni delavci, v glasbenem šolstvu niso prisotni. Ob tem se nam odpre novo vprašanje možno­sti financiranja nakupa potrebnih naprav in odprtosti star­šev, ki bi bili pripravljeni podpreti svojega otroka na poti pre­mošcanja izkazanih (ucnih) težav in nameniti dodatni prosti cas v obdobju intenzivnega obiskovanja metode Tomatis v glasbeni šoli.


Jani Šalamon 



Jože Brun – partizanski dirigent in skladatelj 
Jože Brun – Partisan Conductor and Composer 
IzvleËek 
Zgodba godbe VII. Korpusa in njenega kapelnika – dirigenta Jožeta Bruna je predvsem zanimiva zaradi znamenitega odhoda Rudarske godbe Hrastnik v partizane in ki je verjetno edinstven odhod oziroma prvi odhod tovrstnega ansambla v zgodovini odporniških gibanj. Jože Brun, ki je ta odhod organiziral, pa ni bil samo odlicen organizator, temvec tudi izvrsten dirigent, pedagog, skladatelj in aranžer. 
Kljucne besede: Jože Brun, Godba VII. korpusa, Godba glavnega štaba NOV in POS 

Abstract 
The story of the 7th Corpus military band and its bandmaster, con­ductor Jože Brun, is interesting mainly because of the Hrastnik miners band’s famous and unique act of joining the partisans, which was the first time in the Resistance history that a band of this type joined the army. Jože Brun, who organised it, was not only an excellent organiser but also an exceptional conductor, pedagogue, composer and arranger. 
Keywords: Jože Brun, the 7th Corpus military band, National Liber­ation War (NOV) and Slovenian Partisan Detachment (POS) head­quarters band 


Obdobje do druge svetovne vojne 
Jože Brun se je rodil v Hrastniku 16. 3. 1903 v rudarsko­glas­beni družini, umrl je 28. 5. 1966. Njegov oce Herman Brun je bil rudar in clan rudarske godbe Hrastnik. Jože Brun se je že kot otrok prikljucil rudarski godbi Hrastnik, kjer se je tudi ucil igrati na klarinet, in se po koncani osnovni šoli zaposlil v rudniški pisarni (Planinc, 2003: 35). 
Po služenju vojaškega roka, takoj po prvi svetovni vojni, se je vpisal v srednjo vojaško glasbeno šolo v Vršcu, ki jo je z odliko koncal kot fagotist druge generacije te šole (Klenov­šek, intervju 2007). Po koncanem šolanju v Vršcu je službo­val v vec vojaških orkestrih po Kraljevini Jugoslaviji. S prvo ženo Julko sta leta 1927 dobila hcerko Ljerko, ki danes živi v Zagrebu (Arhiv Slovenije ­ VII. korpus, Personalna mapa Jožeta Bruna; Tatjana Brun, intervju 2012). 
Zaradi njegove umetniške kvalitete, saj je bil v tistem casu eden najboljših fagotistov v Jugoslaviji, in zaradi zdravstve­nih težav je bil leta 1936 premešcen v vojaško glasbeno šolo v Vršac in kot ucitelj fagota ostal tam do leta 1940. Zaradi želje po nadaljevanju študija so ga premestili v Zagreb, kjer se je vpisal na glasbeni konservatorij, vendar mu je zakljucek študija preprecil pricetek druge svetovne vojne. 


Druga svetovna vojna 
Po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije se je aprila 1941 vrnil v Hra­stnik in se zaposlil v hrastniškem rudniku, in sicer v materialnem skladišcu. Delodajalci rudnika so mu zaradi njegovih glasbenih sposobnosti kmalu pogojevali njegovo delo pri rudniku s prevze­mom dirigentske palice v godbi, ki jo je od leta 1933 do 1942 vodil Jože Kumlanc ­ Pepi (Planinc, 2003: 35; Štok, 1956: 437). 
Ceprav je bil aktivist OF in je godba igrala tudi za okupatorja, pa je ponudbo sprejel, saj so Nemci vse, ki so igrali v godbi, »pustili na miru«. Mlajšim godbenikom ni bilo treba vstopiti v Hitlerjugend,1 starejšim pa ne v Wermachtschaft2 ali pa v Werkschutz.3 Brun je takó godbo vodil od leta 1942 do leta 1944, do njegovega odhoda v partizane (Klenovšek, intervju 2007; Arhiv Slovenije ­VII. korpus, Personalna mapa Jožeta Bruna). Poleg kapelniških dolžnosti pa je prevzel tudi peda­goško funkcijo in ucil mlade in nove godbenike prakticno vse inštrumente (Klenovšek, 2007 in 2011). 
V tem casu (1942–1944) je imela družina Brun tudi svojo »Shrammel«4 zasedbo, v kateri so igrali: oce Herman harmo­niko, brat Herman violino, Jože klarinet in Hrastel (ime je pozabil) kitaro (Klenovšek, intervju 2007). 
Priprave na odhod Rudarske godbe Hrastnik v partizane 
19. maja 1944 je Brun v Recici pri Hrastniku vstopil v parti­zane (Arhiv Slovenije – VII. korpus, Personalna mapa Jožeta Bruna). Po prihodu v partizane oziroma v VII. korpus ga je komandant VII. korpusa Franc Poglajen poklical na pogovor. Beseda je dala besedo in tako je nastala ideja, da Jože Brun organizira odhod Rudarske godbe Hrastnik v partizane. Brun se je nato v vasici Ravne pri Hrastniku srecal s predsednikom godbe Ernestom Ackunom starejšim in s kapelnikom Jože­tom Kumlancem. Na srecanju jima je razložil: »V štabu VII. korpusa so mi zaupali nalogo, da potegnem hrastniško rudar­sko godbo z inštrumenti vred v partizane.« (Štok, 1956: 434.) 
Da je bila družina Brun zavedna slovenska družina, potrjuje dejstvo, da sta žena Julka in hcerka Ljerka ravno tako odšli v partizane, kot tudi bratje Janko, Franci, Herman in Valentin. Zadnjega so ubili domobranci. Brat Bruno, znan klarinetist, po 2. svetovni vojni solist, pedagog, dekan Akademije za glasbo v Beogradu in rektor Univerze v Beogradu, je pricakal 
II. svetovno vojno kot clan Orkestra kraljeve garde v Beo­gradu. Med vojno je sodeloval kot aktivist v osvobodilnem gibanju in bil zaposlen kot solist v Beograjski operi (Arhiv RS, personalni mapi Jožeta Bruna in Hermana Bruna ml.). 
Hermanu, bratu Jožeta Bruna, so zaradi delovanja v OF 21. julija 1942 v Celju Nemci ustrelili sina Zdenka, dijaka, stare­ga komaj 19 let. 
1 Mladinska organizacija nacisticne stranke. 2 Nemška cuvajska služba, ki je varovala tovarniške objekte in druge proizvodne 
objekte. 3 Nemška pomožna vojska. 4 Originalno ime izhaja iz nemške besede »Schrammelmusik«. Leta 1878 so 
Johann Schrammel – violinist, njegov brat Josef Schrammel – violinist in kitarist Anton Strohmayer ustanovili ansambel. Leta 1884 se jima je pridružil še klarinetist Georg Dänzer na G­klarinetu. Nastopali so z imenom »Specialitäten Quartett Gebrder Schrammel« in igrali vse zvrsti glasbe, od ljudskih pesmi, polk, valckov in koracnic. Nastopali so predvsem za takratno dunajsko elito. Leta 1893 so jih povabili na svetovno razstavo v Chicago. Današnja tipicna »Schrammel« zasedba je sestavljena iz dveh violin, harmonike in pa »kontra kitare« z dvojnim vratom (http://en.wikipedia.org/wiki/Schrammelmusik). 

Odhod v partizane 
Po sestanku Bruna z Ackunom in Kumlancem so se na god­beniški vaji dogovorili, da bodo odšli vsi godbeniki v partiza­ne. Datum odhoda je bil dolocen za 11. julij 1944. Godbeniki so se na deževen dan priceli zbirati v Cecah z inštrumen­ti. Prinesli so vse inštrumente razen vecjih (tube, helikone, baritone,5 bas fligahorne6). Po te inštrumente so šli zvecer v glasbeni lokal (Štok, 1956: 435). Srecko Klenovšek se je spo­minjal, da je imel na sebi veliko »hitlerjugend« pelerino, pod katero je lahko skril vecji inštrument (Klenovšek, spomini in intervju 2011). Ko je kolona godbenikov prispela na greben Selivca nad Hrastnikom, je Ivan Volkar poln srece in veselja zatrobil v krilni rog, ceš naj v Hrastniku vedo, da je šla godba v partizane. Brun je odhod vodil, predvsem pa je bil vesel, ko je naštel 25 clanov godbe z notnim arhivom in 33 inštru­mentov. Zjutraj so prišli do Recice, zvecer pa so prišli po njih kurirji, ki so jih vodili proti Mrzlici in naprej do Jesenovega, kamor so naslednjega dne zjutraj tudi prispeli. Od tam so se nil, ker je moral z godbo na Dolenjsko v VII. korpus (Štok, 1956: 436). 
Po odhodu iz odreda jih je pot vodila na Jance, od tam preko Javorskega Pila skozi Gabrovko in Obcine proti Žužemberku. 


Prihod v partizane 
Ko so 19. julija 1944 prispeli pred vas Jama, je Brun svojo godbo postrojil. Ob zvokih koracnice Pozdrav iz Knina7 je godba vkorakala v vas, kjer je bilo nastanjeno poveljstvo 
VII. korpusa. Medtem ko je godba igrala, se je vsa vas zgr­nila okoli njih (Štok, 1956: 437). Ko so odigrali koracnico, je Brun kot kapelnik porocal komisarju korpusa: »Tovariš ko­misar, povelje je izvršeno! Tu je hrastniška rudarska godba z vsemi inštrumenti!« »Brun, malo si govoril, a veliko napra­vil,« ga je pohvalil komisar Bolko. »Cestitam tebi in vsem godbenikom. Srecno v partizanih!« (Štok, 1956: 438.) 




Slika 2 a, b: Godba VII. korpusa na vajah v Selu pri Otovcu v Beli krajini, avgusta 1944 s kapelnikom J. Brunom 
(Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana; avtor neznan) 
zvecer odpravili naprej in zjutraj prispeli v Široko zet, kjer jih je pricakal Kamniško­zasavski odred. Partizani so jih nago­varjali, naj »udarijo« kakšno partizansko koracnico, glasbe­niki pa so se morali izgovarjati na tišino zaradi sovražnika. Pravzaprav pa jim je bilo nerodno priznati, da ne znajo igrati partizanskih pesmi (Štok, 1956: 435–436). 
Naslednje jutro so se godbeniki skupaj z odredom premestili v Ržiše pri Vacah, kjer so godbeniki tudi prvic zaigrali ko­racnico Prebujeni pod vodstvom Jožeta Bruna. Koracnice pa jim ni uspelo odigrati do konca, saj so z igranjem priklicali Nemce, ki so jih napadli, a so borci odbili napad. Komandant odreda Branko se je naslednje popoldne sprl z Brunom, ker je hotel, da godba ostane pri njih, a ga je Brun odlocno zavr­
5 Bariton ali evfonij. 
6 Staro ime za tenor (Tenorhorn). 
Jože Brun – partizanski dirigent in skladatelj 
Po tednu dni prihoda v VII. korpus so v Crmošnjicah izvedli koncert na prostem za Glavni štab NOV in POS. Po koncertu je Franc Rozman ­ Stane pristopil h godbi in cestital godbe­nikom, rekoc: »Dobro ste igrali! Vi ste že prava partizanska godba, zato se držite skupaj. Ne dovolite, da vas kdajkoli kdo razbije, temvec je vaša naloga, da z udarno glasbo vi razbijate sovraga!« (Štok, 1956: 438). 
Naslednji dan je odšla godba v Belo krajino v Selo pri Otov­cu. Tam jih je pricakala godba Glavnega štaba, ki je takrat štela 14 clanov. Bojan Adamic in Drago Lorbek sta takoj ocenila sposobnosti Hrastnicanov in sta hotela okrepiti svoj orkester z najboljšimi novinci. Adamicu je to kasneje tudi delno uspelo; kljub nasprotovanju Bruna in drugih clanov 
7 Koracnico »Pozdrav iz Knina« je Jože Brun napisal med 1942. in 1944. letom v Hrastniku, ko je bil kapelnik Rudarske godbe. 

godbe, ki so hoteli ostati skupaj, predvsem zaradi dejstva, da niso prišli v partizane kot posamezniki, temvec kot celotna godba (Štok, 1956: 438). 
Cez nekaj dni sta se obe godbi združili v Selu in priceli skupaj vaditi. Med tem se jim je pridružilo še 12 godbenikov s Pri­morske, v avgustu pa nepopolna Rudarska godba iz Zagorja ob Savi (Štok, 1956: 438). 

Nastanek dveh partizanskih godb 
Ves cas skupnega sodelovanja pa je bila prisotna misel na to, da bodo godbi locili. Brun je ves cas nasprotoval »razbitju« hrastni­ške godbe, Adamic pa je na vsak nacin hotel okrepiti svoj komaj 14­clanski orkester s Hrastnicani (Klenovšek, intervju 2007). 
17. avgusta 1944 je Adamic obvestil godbenike, da bodo god­bi reorganizirali. To se je zgodilo, še preden je bila izdana odredba o formiranju vojaških godb (Štok, 1956, 438). 
Naslednjega dne, 18. 8. 1944, je glavni štab NOV in POS izdal odredbo o formiranju vojaških godb, v kateri se takoj formi­rata dve vojaški godbi, in sicer vojaška Godba glavnega štaba in Godba VII. korpusa. Za razumevanje o namenu »razbitja« rudarske godbe Hrastnik in o moci Bojana Adamica kot po­mocnika Propagandnega oddelka GŠ NOV in POS in hkrati vodje Glasbene sekcije omenjenega oddelka pa je pomembna 
6. tocka te odredbe, ki doloca: »Strokovno vodstvo obeh godb (dolocitev kapelnikov, sestav godb, repertoar ipd.) pripada Glasbeni sekciji propagandnega oddelka Glavnega štaba. Brez sporazuma z njo torej tudi niso dovoljene nobene spremem­be personalnega znacaja« (Arhiv RS, odredba GŠ z dne 18. 8. 1944). S tako dikcijo tocke v tej odredbi je bilo odlocanje o tem, kdo bo kje igral, popolnoma predano v roke Bojanu Adamicu. 
Klenovšek (2007 in 2011) je povedal, da je Adamic izbral mlade in perspektivne glasbenike ter jih odredil v godbo GŠ NOV in POS, preostali Hrastnicani pa so postali Godba VII. korpusa. Da kriterij ni bil samo pomanjkanje glasbenikov na dolocenih inštrumentih v posameznih godbah, je raz­viden iz spiska godbenikov (arhiv R Slovenije). Godbi VII. korpusa so se pridružili godbeniki iz Zagorja, 2 godbenika s Primorske in kasneje 2 clana rudarske godbe iz Trbovelj, in to na inštrumentih, ki jih niso imeli v zasedbi, zaradi pre­razporeditve njihovih (hrastniških) glasbenikov v godbo GŠ. V Godbo GŠ je bilo razporejenih 9 hrastniških godbenikov: Franc Tovornik, Ernest Ackun ml., Franc Grebenšek, Srecko Klenovšek, Franc Ladiha, Alojz Bastardi, Ernest Ackun sta­rejši, Jožef Jancar in Herman Brun kot administrator godbe. 
Na dan 23. 8. 1944 sta politkomisar Godbe GŠ Stanko Ker­melj in komandir godbe GŠ Alojz Gostiša podala pisno po­
rocilo šefu glasbene sekcije tov. Bojanu Adamicu o stanju v 
obeh godbah:  
Godba glavnega štaba:  
kapelnik  1  
godbenikov  39  
kuharji  3  
intendant  1  
administrator  1  
arhivar  1  
kurir  1  
skupaj  47  
Godba VII. korpusa:  
kapelnik  1  
polit komisar  1  
godbenikov  30  
kuharji  3  
intendant  1  
administrator  0  
arhivar  0  
kurir  1  
skupaj  37  

Podatki v porocilu se razlikujejo od seznama godbenikov Godbe GŠ (arhiv R Slovenije) z dne 22. 8. 1944, ki navaja 40 godbenikov in ne 39, kot navaja porocilo. Poleg tega pa je bil komandir godbe GŠ tudi aktiven kot glasbenik. 

Godba VII. korpusa 
Godba VII. korpusa se je po izdani odredbi preselila v Rožance. Glasbeniki so imeli v Rožancih glasbene vaje ter strokovne, vo­jaške in politicne sestanke. Igrali so na mitingih, kulturnih pri­reditvah v bližnjih vaseh in v partizanskih enotah. Utrdila se je tudi kot vojaška enota. Kapelnik in komandir je bil Jože Brun, ki je uvedel med drugim tudi vojaško disciplino, komisar pa je bil Ludvik Zalet ­ Ocka, ki ga je na željo Bruna kasneje zamen­jal Vinko Savnik (Štok, 1956: 495, Klenovšek, 2007 in 2011). 
Z razliko od Godbe GŠ NOV in POS pa je Godba VII. korpu­sa spremljala enote tudi v borbah. Zato so se venomer selili iz kraja v kraj. Po pricevanju Klenovška (2011) so vcasih godbe­nike VII. korpusa angažirali, da so tudi med ognjem pobirali material, ki so ga zavezniki odvrgli iz letal za partizanske enote. 
Nastopi godbe na Radiu OF Na Radiu OF je kot prva od obeh godb nastopila godba VII. korpusa, in sicer 5. decembra 1944. Igrali so naslednji pro­gram (Javoršek, 1979: 260): 
1.
 Bojan Adamic: Bilecanka (koracnica) 

2.
 Jože Brun: VII. korpus (koracnica) 


3.
 Cerar: Od Urala do Bajkala (potpuri) 

4.
 Hajdrih: Jadransko morje 

5.
 Jože Brun: XIV. divizije (koracnica) 

6.
 Drago Lorbek: Komandant Stane (koracnica) 


Drugic oziroma zadnjic je Godba VII. korpusa nastopila na Radiu OF pod vodstvom Jožeta Bruna, 24. januarja 1945 ob 
21.30 uri s programom (Javoršek, 1979: 264): 
1.
 Jože Brun: Naša nova zastava (koracnica) 

2.
 Anton Jakl: Odmevi iz naših krajev (potpuri) 

3.
 Jože Brun: Partizanska (koracnica) 

4.
 Sedlacek: Beograd v noci (potpuri) 

5.
 Bojan Adamic: Bilecanka (koracnica) 


4. marca 1945 pa sta se obe godbi, Godba GŠ NOV in POS ter Godba VII. korpusa pripravljali na skupni »monstre koncert«. Koncert je bil posvecen odprtju razstave delavnic VII. korpusa v Crnomlju. Razstava je pomenila pomemben in nenavaden dogodek v zgodovini slovenskega partizanstva. Godbama sta dirigirala Drago Lorbek in Jože Brun, vsak s svojim progra­mom. Orkester je štel v celoti 70 mož (Javoršek, 1979: 264). 
Ob 20. uri je Radio OF prenašal »monstre koncert« obeh godb. Prvi del programa je dirigiral Jože Brun. Njegov spo­red je bil naslednji (Javoršek, 1979: 265): 
1.
 Jože Brun: VII. korpus (koracnica) 

2.
 Gioacchino Rossini: Predigra k operi Tankred 

3.
 Cerar: Od Urala do Bajkala (potpuri) 

4.
 Anton Jakl: Jugoslovanske cvetke (potpuri) 

5.
 Jože Brun: Naša nova zastava (koracnica) 


Drugi del koncerta je dirigiral Drago Lorbek. Na sporedu so bila dela (Javoršek, 1979: 265): 
1. 
Drago Lorbek: Pionirji, koracnica, priredba na glasbo Ka­rola Pahorja V boj, mi pionirji 

2. 
Anton Emil Titl: Slovanske melodije – predigra k operi Tankred 

3. 
Bedríh Smetana: Prodana nevesta (potpuri) 

4. 
Drago Lorbek: Za Titom (koracnica, priredba na glasbo Marjana Kozine Za Titom k svobodi in Pionirji) 


Zanimivo in dokaj nenavadno pa je, kot navaja Javoršek (1979: 265), da je bil to zadnji koncert oziroma nastop vojaš­kih godb na Radiu OF. Godbi je radio sicer še prenašal, ven­dar le na nastopih ob velikih praznikih oziroma na raznih prireditvah, ki jih je postaja posredovala bodisi iz kulturnega doma ali pa z Glavnega trga v Crnomlju. 


Ustvarjalni opus Jožeta Bruna med vojno 
Med letoma 1942 in 1944 je po pricevanju Klenovška (intervju 2007 in 2011) Brun napisal koracnico Pozdrav iz Knina in pa 
Jože Brun – partizanski dirigent in skladatelj 
Prebujenje8 (Prebudenje). Brun naj bi bil imel težave z mešanjem slovenšcine in srbohrvašcine, zato je poimenoval koracnico, kot je zapisano v oklepaju. Klenovšek je tudi omenil, da naj bi Brun koracnico Praznik Hrastnika napisal v tem obdobju, vendar je ta podatek nekoliko dvomljiv. Po pricanjih nekaterih starejših še živecih godbenikov Rudarske godbe Hrastnik naj bi jo bil na­pisal nekje okoli leta 1953 in je bila 1954 izvajana na državnem tekmovanju amaterskih godb kot obvezna skladba. 
Klenovšek (2007 in 2011) v svojem pricevanju navaja, da se spominja Bruna, kako je s harmoniko sedel na kakšnem od drevesnih štorov in komponiral nove skladbe. V casu vode­nja godbe VII. korpusa pa so nastale koracnice: 
1. VII. korpus XIV. divizije 2. Partizanska9 
3. Naša nova zastava 


Konec vojne 
Na dan 9. marca 1945 je bilo v sestavi Godbe VII. korpusa 33 glasbenikov, kapelnik Jože Brun in politkomisar Vinko Savnik. 
Prva partizanska godba, ki je vkorakala s koracnicami v osvo­bojeno Ljubljano, je bila Godba VII. korpusa, vendar šele v sredo 10. maja 1945. V Ljubljano bi morali priti že prej, vendar se je zapletlo pri zagotovitvi vozil (Kumlanc, dnevnik 1945). 
Godba GŠ NOV in POS se je nekaj dni prej nahajala v Aj­dovšcini, kjer so 5. maja igrali na ustanovitvi prve slovenske vlade. Po ustanovitvi vlade oziroma v casu osvoboditve Ljub­ljane pa so jih odpeljali proti Trstu. 


Po drugi svetovni vojni 
Decembra 1945 so Godbo VII. korpusa preimenovali v God­bo XV. divizije, ki je imela sedež v Šentvidu pri Ljubljani (Ka­rakaš, 1987: 51), Godbo GŠ NOV in POS pa so, ko je prispela v Trst, preimenovali v Godbo mesta Trst (Klenovšek, 2011). 
Junija 1945 so godbo GŠ Nov in POS razpustili. Deset glas­benikov so premestili v godbo 43. udarne divizije, 15 so jih demobilizirali, 22 pa jih je ostalo v godbi 4. armade s sede­žem v Ljubljani (Karakaš, 1987: 51). 
Brun je docakal osvoboditev v cinu podporocnika (Arhiv RS, seznam ožjega štaba VII. korpusa Jugoslovanske armade). Vse 
8 Avtorju tega clanka še ni uspelo pridobiti zapisa te koracnice, kot tudi ne 
dokumentiranega podatka, ali je Jože Brun avtor te koracnice. Glede na to, da note 
še niso bile »odkrite«, se lahko zanesemo samo na pricanje Srecka Klenovška. 9 Naslov Partizanska se pojavlja v literaturi, ki jo navajata Franc Križnar in pa 
Jože Javoršek, vendar se na vseh uradnih notah in prepisih skladbe pojavlja 
naslov Partizanka. Sklepamo lahko, da je po vojni Brun spremenil ime ali pa 
je nastala napaka pri zapisu. Obstajata pa dve verziji omenjene koracnice v 
razlicnih tonalitetah. 

do odhoda na šolanje v Beograd je bil kapelnik Godbe VII. korpusa, po njenem preimenovanju pa Godbe XV. divizije. 
Kot je bilo že omenjeno, je bil leta 1946 napoten v šolo za voja­ške dirigente, ki je bila v Beogradu, in jo je 1949 tudi uspešno zakljucil (Savnik, 2007). Po zakljucku šolanja je v JLA deloval kot dirigent Mornariškega vojaškega orkestra v Splitu in Garnizijske godbe v Ljubljani (Planinc, 2003: 35). Ko je predsednik Jugosla­vije Josip Broz ­ Tito leta 1953 obiskal Winstona Churchilla in angleško kraljico Elizabeto z ladjo Galeb, je bil Brun kot dirigent del spremljevalne ekipe s splitskim mornariškim orkestrom. 
Na koncu 50. let in v zacetku 60. let prejšnjega stoletja je pre­vzel vodenje glasbenega oddelka, ki je bil nekaj casa v sklopu zveze kulturnih organizacij, nekaj casa pa v sklopu osnovne šole na Vrhniki. Kot dirigent »mešanega« šolskega orkestra, v katerem so lahko sodelovali vsi, ne glede na inštrument, ki so ga igrali, se je predajal tudi kot pedagog, saj takrat na Vrh­niki ni bilo glasbene šole (Jerina, 2012). Deloval je kot clan in predsednik tekmovalnih komisij na tekmovanjih pihalnih orkestrov po celotni Jugoslaviji. Pred tekmovanji je vedno pripravljal in vodil vaje Rudarske godbe Hrastnik. 
Brunov ustvarjalni opus po vojni 
Vse do smrti je bil aktiven tudi kot skladatelj in aranžer in zapustil bogat opus za pihalne orkestre. 
Avtor clanka še vedno išce njegova dela, od katerih se jih je veliko izgubilo, vecina najdenih pa je nepopolnih (vsa so brez partitur in manjkajo doloceni parti). Do sedaj pa so bila odkrita oziroma najdena naslednja dela, napisana po vojni: 
1. 
Praznik Hrastnika (koracnica) 

2. 
Koracnica Svobod10 (koracnica) 

3. 
Spomin na Soco11 (koracnica) 

4. 
Pozdrav Sloveniji (koracnica) 

5. 
Naš valcek 

6. 
Pod Karavankami (potpuri) 

7. 
Slovenske cvetke (potpuri) 

8. 
Naše pesmi (priredba za salonski orkester) 

9. 
Priredba skladbe »Postoj, kdor mimo greš« za zbor in pi­halni orkester 




Namesto sklepa 
Prispevek Jožeta Bruna na njegovem pedagoškem, ustvarjal­nem in poustvarjalnem podrocju vsekakor zahteva nadaljnji poglobljen znanstveni pristop. Ne moremo se izogniti ugo­tovitvi, da je bil po smrti odrinjen v pozabo. Razlogi za to so 
10 V priredbi koracnice avtorja tega clanka je v dogovoru z dedici Jožeta Bruna 
nastala sprememba imena, in sicer »Koracnica svobode«. 11 Obstaja vec verzij naslova, kot so: Spomin na Soco, Na Soci, Soca. Avtor clanka 
se je na podlagi obstojecih virov odlocil za naslov »Spomin na Soco«. 

verjetno vecplastni, vendar je njegovo življenje in delo treba raziskati predvsem zaradi njegove zapušcine na podrocju raz­voja vojaških in amaterskih godb na slovenskem ter njegovega ustvarjalnega opusa za pihalne orkestre. 

Povzetek 
Življenjska pot Jožeta Bruna se je pricela v glasbeni družini, kjer se je že v otroštvu srecal in seznanil z glasbo kot klari­netist. Njegov talent ga je pripeljal do vojaške glasbene šole v Vršcu, ki jo je uspešno koncal kot fagotist. Po službovanju po raznih orkestrih v Kraljevini Jugoslaviji je bil 4 leta pedagog na vojaški glasbeni šoli v Vršcu. Med vojno in po njej je poleg dirigiranja Godbi VII. korpusa in Rudarski godbi Hrastnik svoj glasbeni talent posvetil tudi komponiranju in aranžiranju skladb za pihalne orkestre, predvsem koracnic. Veljal je za zelo muzikalnega in subtilnega dirigenta z izvrstnim posluhom. Po njegovi smrti so godbe pocasi prenehale izvajati njegovo glasbo, veliko del se je izgubilo, njegovo delo in vloga pa sta, lahko recemo, utonila v pozabo. Njegove zasluge in prispevek pri formiranju in vodenju vojaških godb ter njegov ustvarjalni opus pa zahtevajo predstavitev in celovito obravnavo.


Matija Varl 
Javni sklad za kulturne dejavnosti RS, OI Maribor 




Organiziranost ljubiteljske kulture v Sloveniji 
Organisation of Non-professional (Amateur) Culture in Slovenia 
IzvleËek 

Ljubiteljska kultura je v Sloveniji množicno izvajana, bogata in raz­vejana po dejavnostih. Številna kulturna društva in skupine prirejajo najrazlicnejše dogodke, da predstavijo svojo umetniško dejavnost. Dejavnost je razširjena od vrtcev in osnovnih šol do srednjih šol, mladinskih in odraslih kulturnih društev ter najstarejših kulturnih ustvarjalcev. Kulturna društva povezuje Zveza kulturnih društev na obcinskem oz. medobcinskem nivoju. Zveze kulturnih društev se na državni ravni povezujejo v Zvezo kulturnih društev Slovenije. Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD) predstavlja profesionalno državno podporno strukturo na podrocju ljubiteljske kulture v Slo­veniji. Izvaja programske, financne in izobraževalne naloge s svojo centralno strokovno službo v Ljubljani in 59 obmocnimi izpostavami po celotnem teritoriju Republike Slovenije. Trenutna organiziranost ljubiteljske kulture se je izoblikovala skozi preteklo stoletje, ter se vedno znova prilagajala razlicnim družbenim ureditvam. V prispevku smo osvetlili organiziranost ljubiteljske kulture in njen zgodovinski razvoj. 
Kljucne besede: kulturna društva, Javni sklad RS za kulturne deja-vnosti (JSKD), kulturno-umetnostna vzgoja 

Abstract 
Non-professional (amateur) culture has a strong presence in Slovenia, of­fering rich and diverse activities. A large number of cultural associations and groups organise different events to present their artistic activities. These activities are performed in kindergartens, primary and secondary schools, youth and adult cultural associations as well as by elderly cul­tural performers. Cultural associations at the municipal level are linked under the Union of Cultural Societies. These Unions of Cultural Societies are then joined at the national level in the Union of Cultural Societies of Slovenia (ZKDS). The Public Fund for Cultural Activities (JSKD) is a governmental professional institution offering a support structure for youth and non-professional (amateur) culture and art in Slovenia. It performs programme, financial and educational activities together with its headquarters in Ljubljana and 59 branch offices all over Slovenia. The present organisational structure of the non-professional (amateur) culture has developed over the past century and is still adapting to the new social regulations. This article presents the organisation of the non­professional (amateur) culture and its historical development. 
Keywords: cultural associations, The Republic of Slovenia Public Fund for Cultural Activities (JSKD), cultural and art education 


Ljubiteljska kultura 
Ljubitelj je nekdo, ki ima posebno zanimanje ali nagnjenje za kaj. Vendar ga ta pozicija postavlja v pasiven položaj veselja do necesa, navijanja za kaj ali obcudovanja necesa (fun­club, kunstliebhaber, diletant, amater). Amater: kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s cim. Pojem ljubiteljska kultura je pri nas zakoreninjen, pomeni pa ravno nasprotno, torej aktivno, participativno vlogo v kulturi. Sodelovanje v kulturnem druš ­tvu, skupini ali šoli oz. ukvarjanje z ljubiteljsko kulturo ude­ležencem ne prinaša glavnega vira eksistence. Ljubiteljska kultura se prilagaja casu, je odprta za tradicionalne pristo­pe, alternativne koncepte, nove medije, ljudsko tvornost in ohranja živo kulturno dedišcino. V ljubiteljski kulturni de­javnosti vedno pogosteje sodelujejo izobraženi profesionalni kulturni ustvarjalci, zato je sposobna vrhunskih umetniških dosežkov (Pivec 2014, 31). 
Ljubiteljsko kulturo lahko v Sloveniji opredelimo kot mno­žicno organizirano prostocasno kulturno udejstvovanje. Sorodna pojma sta ljudska kultura in sodobno množicna kultura. Od njiju se razlikuje predvsem po stopnji organizi­ranosti, normativnosti in formalni strukturiranosti. Kultur­no ljubiteljstvo ima svojevrstno tradicijo pri ohranjanju na­cionalne kulturne identitete v Republiki Sloveniji, kot tudi v zamejstvu in po svetu. S pojmom ljubiteljstvo opredeljujemo tiste kulturne dejavnosti, ki jih neposredni izvajalci (clani pevskih zborov, orkestrov, gledaliških in lutkovnih skupin, folklornih ansamblov, filmskih, plesnih in literarnih skupin, likovnikov) ne izvajajo kot poklic (praviloma za njih niso placani in v vecini ne formalno izšolani). Na podrocju lju­biteljstva pa kot mentorji in strokovni vodje delujejo številni formalno strokovno izobraženi in priuceni strokovnjaki, ki za svoje delo prejemajo placilo (Bittner Pipan in drugi 2011, 236–237). 

Funkcije ljubiteljske kulture 
Funkcije ljubiteljske kulture so po Teršarju (2012) predvsem naslednje: kulturna ustvarjalnost in poustvarjalnost, kultur­na vzgoja in izobraževanje, kakovostno preživljanje prostega casa in dostopnost kulturnih vrednot. Po Analizi stanja na podrocju kulture s predlogi ciljev Ministrstva za kulturo sta zraven naštetih funkcij dodani še dve: vkljucevanje deprivi­legiranih skupin in medresorsko povezovanje (Ministrstvo za kulturo 2011). 
Kulturna vzgoja in izobraževanje 
Aktivno in pasivno kulturno udejstvovanje zahtevata dolo­cena znanja, ki jih vecina ljubiteljskih kulturnih ustvarjalcev ni pridobila z rednim šolanjem, zato imata kulturna vzgoja in izobraževanje svojo funkcijo znotraj ljubiteljske kulture. Zajemata vse generacije, sta razporejena po celotni Sloveniji in skrbita za dvig kakovosti in obsega kulturnega udejstvo­vanja. Kulturna vzgoja in izobraževalni programi imajo na tem podrocju dolgo tradicijo. Prvotno so bili izobraževalni programi namenjeni potrebam clanov kulturnih društev in njihovim strokovnim vodjem predvsem za izvedbo njihovih lastnih programov. Danes programi vkljucujejo vrhunske domace in tuje strokovnjake in so v zadnji letih dodelani v izobraževalne sisteme v obliki seminarjev, delavnic, tecajev, poletnih taborov, konferenc, posvetov in šol. Z mrežo izpo­stav Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, Zvez kulturnih društev in kulturnih društev se podpira izobraževalni sistem vseživljenjskega izobraževanja, od otrok do najstarejših. Po­krivajo deficitarna podrocja in osnovne prakse na obmocni in regijski ravni in predstavljajo nadgradnjo znanja na dr­žavnem nivoju. Posebna skrb je namenjena izobraževanju za dejavnosti, za katera ni institucionalnega izobraževanja ali drugih izobraževalnih oblik (folklorna dejavnost, sodobni ples; Bittner Pipan in drugi 2011, 237). 

Medresorsko povezovanje 
Ljubiteljska kultura se medresorsko povezuje predvsem s šolstvom in socialo. Kulturno udejstvovanje ucencev, otrok in mladih sega v šolo, kjer se v šolskih (pevski zbori, likov­na dejavnost) in obšolskih dejavnostih (folklorna dejavnost, sodobni ples, film in video) spodbujata ustvarjalnost, krea­tivnost in kulturno udejstvovanje. S tem se dviguje kulturna zavest, šole pa postanejo centri kulture v svojem okolju (Bit­tner Pipan in drugi 2011, 238). 
Kulturna ljubiteljska dejavnost spodbuja ustvarjalnost in dviguje kakovost življenja starejšim in se tako povezuje s socialnim sektorjem. Skrbi za socialno kohezijo in ustvarja mrežo kulturnega dogajanja, ki vpliva na dobro posamezni­ka (Bittner Pipan in drugi 2011, 238). 


Zgodovinski prikaz razvoja in organiziranosti ljubiteljske kulture 
Ljubiteljska kultura v 19. stoletju in zaËetku 20. stoletja 
Najstarejša društva in združenja so obstajala brez državnih zakonov ali predpisov. Delovala so na podlagi društvenih pravil in norm, ki so dolocala pravni položaj in položaj clan­stva. Poseganje vladarja v delovanje društev je pri nas znano s konca 18. st., ko se zaostri cenzura zaradi širjenja prosvet­ljenskih idej (Enciklopedija Slovenije 1988, 348). 
Eno najstarejših delujocih kulturnih društev v Sloveniji je Godbeno društvo rudarjev Idrija, ki ga omenja Valvasor v knjigi Slava vojvodine Kranjske (1877). Leta 1686 so pripravi­li slovesnost ob osvojitvi madžarskega Budima. Procesijo od cerkve sv. Barbare so vodili mušketirji, sledila jim je bratovšci­na sv. Barbare, rudarji in za njimi zastava, ki jo je spremljala godba (Neubauer 2014, 9–10). Kronist Godbe rudarjev Idrije Franc Voncina v Kroniki godbe na pihala rudarjev iz Idrije leta 1965 postavlja zacetek delovanja godbe v leto 1665. Sklicuje se na ugotovitve zgodovinarja in muzealca Janka Trošta, ce­prav se ne ve zagotovo, kako je Trošt dolocil zacetek delovanja v leto 1665 (Hvala in Viler 2015, 18). Rudnik je v Idriji deloval že konec 15. stoletja. Rudarji so se morali po napornem delu razvedriti z glasbo, zato je možno, da je godba obstajala že v prvi polovici 16. st. (Primorske novice 2015). 

Slovenija je bila v tem obdobju del avstro­ogrske monarhije. Duhovšcina, plemstvo in buržoazija so bili pretežno nemški, kmecko prebivalstvo pa slovensko. Narodna in druga gibanja je monarhija prepovedala in preganjala s policijo. Nastanek slovenskih društev je omogocila marcna revolucija leta 1848 (Kolaric in drugi 2002, 81). 
Ko se je uveljavila pravica do svobodnega združevanja, so na­stala politicna, narodna, izobraževalna, kulturno­prosvetna, umetniška, znanstvena, delavska, humanitarna in druga druš ­tva. Kulturna društva so opravila najpomembnejšo vlogo pri spodbujanju narodne zavesti in dvigu kulturne in izobrazbe­ne ravni Slovencev (Enciklopedija Slovenije 1988, 351). 
Citalniško gibanje po letu 1860 je dokoncno uveljavilo množicno ljubiteljsko dejavnost. V delovanje citalnic so se vkljucili vsi izobraženci tistega casa. Število društev se poveca po letu 1870, ko se ustanavljajo bralna, izobraževalna in delavsko­prosvetna društva. V tem casu je že delovalo veliko pevskih in godbenih društev ter ljudskih knjižnic (Enciklopedija Slovenije 1988, 353). 
Leta 1869 je bilo že vec kot 60 citalnic s približno 4000 clani. Citalniško delovanje je zajemalo amaterske igre, recitacije, 
Organiziranost ljubiteljske kulture v Sloveniji 
petje, koncerte in predavanja. Slovenska narodna zavest se širi tudi med kmecko prebivalstvo, na kar kaže organizaci­ja taborov. Tabori so bili podeželska narodna zborovanja na prostem (Makarovic 1995, 247). 


Ljubiteljska kultura med obema vojnama 
Z ustanovitvijo kraljevine SHS so se morala vsa društva regis ­trirati pri Deželni vladi za Slovenijo v Ljubljani (Enciklope­dija Slovenije 1988, 353). 
Leta 1922 je delovalo 3317 društev. Po objavi novega zako­na o društvih leta 1932 je bilo v Dravski banovini registrira­nih 5626, leta 1938 8211 ter ob okupaciji leta 1941 11.701 društvo. Po dejavnosti je bilo leta 1938 2160 prosvetnih, 35 znanstvenih, 3 knjižnicarska in založniška, 281 pevskih, 40 akademskih, 286 narodnoobrambnih, 133 invalidskih ter drugih društev. Nekatera so bila samostojna, nekatera pa so bila vclanjena v svoje zveze. Prosvetna zveza je združevala 442 društev, Zveza kulturnih društev v Ljubljani 703, Vzajem­nost 34, Ljudski oder 10, Zveza svobod 38 društev (Enciklope­dija Slovenije 1988, 353–354). 
Delovanje Svobode se je razmahnilo šele po 1. sv. vojni. Leta 1919 je v Svobodi delovalo 15 društev z 2674 clani. Delovali so gledališki in telovadni odseki, osrednja knjižnica v Ljub­ljani je imela 2260 knjig in 18.000 rednih bralcev. Število cla­nov in društev v Svobodi je skozi leta nihalo. Marca 1929 so ustanovili založbo – Cankarjevo družbo, ki je do 2. sv. vojne vsako leto tiskala komplet 4 knjig v nakladi 6000 izvodov. Leta 1934 je postal predsednik B. Teply in Svoboda je zacela prirejati odmevne delavske kulturne manifestacije na pros­tem. Vrh gibanja je bil zlet Svobode julija 1935 v Celju, ki se ga je udeležilo 10.000 ljudi. 6 dni zatem je policija Svobodo razpustila (Enciklopedija Slovenije 1998, 410). 
Prosvetna zveza je bila katoliško združenje kulturno­pro­svetnih društev v slovenskem delu Jugoslavije, s sedežem v Ljubljani in Mariboru (naslednica Slovenske kršcansko-soci­alne zveze), ki je z delnimi prekinitvami delovala od leta 1923 do 1945. Po množicnosti (40.000 clanov) Prosvetna zveza ni dosegla liberalnejše Zveze kulturnih društev (53.000 clanov), bila pa je mocnejša po organiziranosti, delovanju in politic­nem pomenu. Prosvetna zveza v Ljubljani je nastala leta 1923 in je ob ustanovitvi štela 216 društev. Delovale so Pevska zve­za, Ženska zveza, Orliška podzveza in Ljudski oder. Leta 1928 je imela 15.000 clanov v 224 društvih. V okviru Ljubljanske zveze je delovalo 130 knjižnic, 12 godb in 41 tamburaških zborov. Pevska zveza je združevala 130 pevskih zborov in je izdajala revijo Pevec ter kasneje še mesecnik za srednješolce Mentor. Prosvetna zveza v Mariboru je ob ustanovitvi 1923 združevala 151 društev z 8000 clani. Število clanov je do leta 1927 naraslo na 13.000 v 164 društvih z 41 pevskimi, 24 dramskimi in 22 godbenimi odseki. Leta 1938 je bilo v zvezo v Mariboru vclanjenih 22 društev s 17.000 clani. Imeli so 57 društvenih domov in 172 knjižnic. Po 2. sv. vojni so skušali katoliški krogi Prosvetno zvezo neuspešno obnoviti, zato je bila razpušcena z odlokom 2. 10. 1945 (Enciklopedija Slovenije 1995, 384). 


Zveza kulturnih društev je bila ustanovljena leta 1920, kot neposredna konkurenca katoliški Prosvetni zvezi. Organi­zirana je bila bolj ohlapno. V Zvezo kulturnih društev so se poleg citalnic, izobraževalnih, pevskih, godbenih društev in igralskih skupin vkljucevala tudi sokolska, gasilska, ucitelj­ska, olepševalna in druga društva. Izrazito kulturnih društev je bilo leta 1938 le 40 %. Do leta 1925 je imela zveza že 340 društev s 37.000 clani. Leta 1925 so zaradi pravne ureditve na Ljubljansko in Mariborsko oblast razdelili tudi Zvezo kul­turnih društev. V mariborsko zvezo kulturnih društev, usta­novljeno oktobra 1925, je prestopilo 100 društev iz prejšnje skupne organizacije, še 50 društev pa se je vclanilo na novo. V tridesetih letih je v ljubljanski zvezi delovalo 390 društev s 33.0000 clani. Skupaj je tako Zveza kulturnih društev imela 
53.000 clanov v 700 kulturnih društvih (Enciklopedija Slo­venije 2001, 257). 
Za pomoc pri ustanavljanju kulturnih društev je Zveza kultur­nih društev v Ljubljani leta 1921 izdala in založila knjigo Na-predna kulturna društva. Knjiga je bila na 29 straneh razdeljena na 4 poglavja. Poglavje A: Navodila za ustanavljanje naprednih kulturnih društev na deželi, poglavje B: Kratka navodila za obce­vanje s politicnimi oblastmi, poglavje C: Manjše ljudske knjižnice in poglavje D: Vzorna pravila (Zveza kulturnih društev 1921). 
Ob okupaciji leta 1941 je Zveza kulturnih društev prenehala delovati. Po vojni je njeno delo nadaljevala Ljudska prosveta Slovenije (Enciklopedija Slovenije 2001, 257). 

Ljubiteljska kultura po 2. svetovni vojni 
Kulturna dejavnost je bila razširjena tudi med 2. sv. vojno. Prvo partizansko gledališko delovanje se je zacelo že leta 1942. Godbeniki so izvedli skupni promenadni nastop v Ce­lju. Na tej podlagi je bila ustanovljena godba VI. operativne­ga štaba, ki je delovala do leta 1944. 71 slovenskih skladate­ljev in drugih glasbenikov je v casu vojne ustvarilo vec kot 500 izvirnih kompozicij, od tega 300 zborovskih skladb in 80 samospevov. Nastala pa so tudi simfonicna dela in mnoge koracnice za pihalne orkestre (Repnik 2012, 49–51). 
Med vojno sta bila ustanovljena Moški pevski zbor Srecka Ko­sovela in v vasi Planina pri Crnomlju Partizanski pevski zbor. Oba delujeta še danes (Moški pevski zbor Srecko Kosovel in Zveza kulturnih društev Ljubljana 2016). 
Obdobje po drugi svetovni vojni je zaznamoval enostrankar­ski politicni sistem. Javni sektor je prevzel vse funkcije zaseb­nih nepridobitnih organizacij. Obstale so le nekatere zasebne organizacije (v omejenem obsegu), pod kontrolo politike in države. Pravno so bila dovoljena le društva. Po vojni so se tako ustanovila oz. obnovila le tista društva, ki so bila ome­jena na lokalno raven in ki vsebinsko niso ogrožala politicne oblasti. To so bila kulturno­umetniška, kulturno­prosvetna, gasilska, športna, planinska, rekreativna in podobna druš­tva. Vecina je bila odvisna od prispevkov clanstva, zato so le redka imela profesionalno strukturo. Prostor so pridobila z volonterskim delom ali jim ga je dodelila država. Društva so bila vertikalno povezana v zveze ali druge krovne organizaci­je, ki so predstavljale interese clanstva ter jim dajale strokov­no in financno pomoc. Te so bile tudi mehanizem države za nadzor nad njimi (Kolaric in drugi 2002, 99–101). 
Ljudska prosveta Slovenije je bila ustanovljena leta 1945. Usmerjala je delo sindikalnih kulturno­umetniških društev, mladinskih na šolah in umetniško­izobraževalnih na vasi. Leta 1952 je bilo vseh društev okoli 600 s 35.000 aktivnimi clani in 45.000 podpornimi clani. Z ustanovitvijo Zveze delavsko-prosvetnih društev Svoboda leta 1952 se je manjšalo število sindikalnih kulturno­umetniških društev in vecalo število po obmocjih organiziranih Svobod. Leta 1955 se Ljudska prosveta Slovenije združi z Zvezo delavsko-prosvet­nih društev Svoboda in preoblikuje v Zvezo Svobod in prosvetnih društev Slovenije (Enciklopedija Slovenije 1992, 289). 

Zveza delavsko-prosvetnih društev Svoboda je delovala od leta 1952. Namen Svobode je bil okrepiti delovanje delavstva na kulturnem podrocju. Svobode se avgusta 1952 združijo v Zve­zo delavsko-prosvetnih društev Svoboda. Svoboda se je vkljucila v Ljudsko prosveto Slovenije, v delovanju pa ostala samostojna. Leta 1954 je združevala 131 društev s 40.000 clani. Dejavnosti so bile: gledališki odri, pevski zbori, ljudske univerze, glasbene in plesne skupine in drugo. Leta 1955 se skupaj z Ljudsko pro-sveto Slovenije preoblikuje v Zvezo Svobod in prosvetnih druš­tev Slovenije (Enciklopedija Slovenije 1998, 410–411). 
Zveza Svobod in prosvetnih društev Slovenije nastane leta 1955 z združitvijo Ljudske prosvete Slovenije in Zveze delavsko-pro­svetnih društev Svoboda. Programi društev so konec petdese­tih let postajali bolj zabavni in družabni, kar je pripomoglo k vzponu ljubiteljske kulture. Izboljšana življenjska raven, film in televizija so v šestdesetih letih vplivali na nastanek neformalnih kulturnih skupin, klubov in drugih novih oblik delovanja. Zato se Zveza Svobod in prosvetnih društev Slovenije preimenuje v Zvezo kulturno prosvetnih organizacij, kar naj bi odsevalo so­dobnejšo vsebinsko in organizacijsko usmeritev ter vecjo odpr­tost. Po letu 1970 so nastajale kulturne skupnosti, zato se mreža ZKPOS še okrepi (Enciklopedija Slovenije 2001, 257–258). 
S spremembo ustave in novim zakonom o društvih leta 1974 so se razširile možnosti za ustanavljanje prostovoljnih orga­nizacij in društev. Dana je bila možnost ustanavljanja druš­tva od spodaj navzgor, torej na pobudo državljanov in ne vec države. Društva so bila manjša, bolj neodvisna in redko s profesionalnimi strukturami. V tem casu so se najbolj razvi­la društva na podrocju kulture, športa in socialnega varstva (Kolaric in drugi 2002, 103–105). 
V osemdesetih letih so po vsebinski, programski in organiza­cijski demokratizaciji osrednja zveza (ZKOS) in obcinske zveze (ZKO), zacele delovati kot kulturno­izobraževalna, informacij­ska in posredniška središca, ki so bila odprta za vse neinstituci­onalne pobude (Enciklopedija Slovenije 2001, 257–258). 
V tem obdobju so društva in ljubiteljske skupine že dose­gale mednarodne uspehe predvsem na podrocju zboro­vskega petja, godbeništva in folklornega plesa, hkrati pa so se razvile nove zvrsti in smeri kulturnega ustvarjanja, ki v 
Organiziranost ljubiteljske kulture v Sloveniji 


leta 1989. V: Mestna zveza kulturnih organizacij Maribor (1989): Foto arhiv mestne zveze kulturnih organizacij Maribor (foto: Marjan Laznik) 
institucijah niso našle možnosti. To so zlasti sodobni ples ter lutkovno in gledališko eksperimentiranje (Enciklopedija Slovenije 2001, 258). 
V okviru ZKOS so delovala kulturna združenja: Slovenska pevska zveza, Zveza slovenskih godb, Združenje gledaliških skupin Slovenije, Združenje folklornih skupin Slovenije, Zdru­ženje plesnih skupin Slovenije, kar je vplivalo na programsko politiko ZKOS (Enciklopedija Slovenije 2001, 257–258). 


Ljubiteljska kultura po osamosvojitvi leta 1991 
Z osamosvojitvijo Republike Slovenija po letu 1990 za lju­biteljsko kulturo sprva ni bilo bistvenih programskih spre­memb (Neubauer 2014, 33). 
Zakon o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št 72/93, 1993) je zelo spremenil lokalno organiziranost Slovenije in tako 



Ustanovitev sklada je potekala postopoma z imenovanje Upravnega odbora julija 1997, imenovanjem vršilca dolžno­sti direktorja oktobra 1997, do sklepa o oblikovanju mreže obmocnih izpostav novembra 1997. Konec leta 1997 in v letu 1998 je tako že delovalo 45 obmocnih izpostav. Mreža obmocnih izpostav se je postopoma dopolnjevala do predvi­denih 59. Zadnja, 59. obmocna izpostava je bila ustanovljena leta 2007 v mestu Ljubljana (Neubauer 2014, 43–44). 
Leta 2010 se zaradi prilagoditve aktualni zakonodaji sprej­meta Zakon o Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti (ZJ­SKD 2010) ter Akt o ustanovitvi Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (Javni sklad RS za kulturne dejavnosti 2010). Tako se Sklad RS za ljubiteljske kulturne dejavnosti (SLKD) preimenuje v Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD). 


Ugotovitve in ljubiteljska kultura danes 

Iz zgodovinskega prikaza razvoja in organiziranosti ljubi­teljske kulture je razvidno, da ima ljubiteljsko kulturno delo­vanje v Sloveniji dolgo tradicijo. Najstarejše znano kulturno društvo je zacelo delovati že v 17. stoletju. Vecji razmah usta­navljanja kulturnih društev ugotavljamo po letu 1848, v casu citalništva, ko so kulturna društva imela pomemben vpliv na narodno zavest. 
Med obema vojnama nastane porast števila kulturnih društev in njihovo povezovanje v razlicne zveze društev. V tem casu nastane veliko kulturnih društev, ki delujejo še danes. Mnoga med njimi so nastala s pomocjo Zveze kulturnih društev. 
Med 2. svetovno vojno so društva prekinila svoje delovanje. Je pa 2. svetovna vojna vplivala na nastanek mnogih skladb za pev­ske zbore in pihalne orkestre (borcevskih in narodnozavednih). Delovanje ljubiteljske kulture se je tako nadaljevalo med vojno. Obdobje po vojni je zaznamoval enostrankarski sistem, ki je bil ljubiteljski kulturi sicer naklonjen, vendar je želel civilnodruž­bena društva primerno nadzorovati, zato je država podporne organizacije ljubiteljske kulture (Zveza kulturno prosvetnih or­ganizacij, Zveza kulturnih organizacij) profesionalizirala. 
Z novo društveno zakonodajo leta 1974 se ustanavljanje društev poenostavi in omogoca ustanavljanje od spodaj nav­

Slika 6: 48. revija Ciciban poje in pleše v Veliki dvorani SNG Maribor (2018). V: Javni sklad za kulturne dejavnosti, ObmoËna izpostava Maribor (2018): Foto arhiv Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, ObmoËna izpostava Maribor (foto: Marjan Laznik) 
Organiziranost ljubiteljske kulture v Sloveniji 


zgor, torej na pobudo državljanov in ne države. Programske usmeritve obcinskih Zvez kulturnih organizacij in državne Zveze kulturnih organizacij Slovenije so tako omogocale na­predovanje kvalitetnejšim skupinam. Vzpostavi se rangira­nje skupin na vec kvalitetnih ravni in od doseganja kvalitete skupine je bila vecinoma odvisna tudi višina sofinanciranja iz javnih sredstev. Skupine so v tem casu že dosegale medna­rodne uspehe. Programska struktura preglednih prireditev in tekmovanj se je oblikovala od obcinskih (sedaj obmoc­nih), medobcinskih (sedaj regijskih oz. medobmocnih) do državnih prireditev in je temeljila zgolj na kvaliteti. 
Razvoj civilnodružbenih organizacij po 2. svetovni vojni deli­mo na 4 obdobja: obdobje državnega socializma, obdobje sa­moupravnega socializma v sedemdesetih letih, obdobje novih družbenih gibanj v osemdesetih letih in obdobje tranzicije po letu 1990. Za razvoj in kvalitetno rast ljubiteljskih kulturnih skupin sta zagotovo pomembni obdobji samoupravnega soci­alizma in novih družbenih gibanj. V tem casu se število druš ­tev poveca za skoraj 50 %. Razvija se alternativna kulturna produkcija (Rakar in drugi 2011, 20–21). Iz tega obdobja iz­haja tudi programska struktura ljubiteljskih kulturnih društev in skupin, ki v osnovni ideji v vecini velja še danes. 
Kljub nekaterim spremembam, ki so se zgodile po osamosvo­jitvi Slovenije, ostaja državna profesionalna struktura (Javni sklad RS za kulturne dejavnosti) podporna organizacija lju­biteljske kulture. Civilnodružbena Zveza kulturnih društev Slovenije je pravna naslednica Zveze kulturnih organizacij Slo­venije, vendar njene programskoizvajalske naloge prevzame Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, ki nadaljuje programske usmeritve. Te izhajajo iz osemdesetih let prejšnjega stoletja.




Monika PajiË 
Osnovna šola Beltinci 



Kako povezati matematiko in glasbeno umetnost v prvem razredu osnovne šole 
How to Integrate Music into First Grade Primary School Math Lessons 
IzvleËek 
Za otroka je glasba kot nekaj naravnega že pred vstopom v šolo. Daje podlago za raziskovanje razlicnih matematicnih komponent. V prisp­evku predstavljam idejo, kako glasbo integrirati v poucevanje matema­tike v prvem razredu, in ucinek povezovanja otroške izštevanke (En kovac konja kuje) z matematiko še posebej pri utrjevanju štetja, seštevanja in odštevanja do 10. Ucenci so igrali z lesenimi Orffovimi glasbili, vadili ritem z izvajanjem izštevanke, poslušali drug drugega, racunali z dvema clenoma do 10, tudi s številom 0. Ura je bila za­bavna za ucence in zame. 
Kljucne besede: otroška izštevanka, matematika, utrjevanje pri matematiki 

Abstract 
Music is a natural part of the child’s pre-school life. It provides the con­text for exploring a variety of mathematical components. This paper presents different ideas of how to integrate music into first-grade Maths lessons and the effects of connecting children’s counting rhymes (En kovac konja kuje) with mathematics to improve mathematics skills, particularly in counting, adding and subtracting numbers up to 10. The students played with wooden Orff instruments, practised rhythm by counting rhymes, listened to each other and calculated with two num­bers to 10, including 0. The lesson was fun for both students and myself. 
Keywords: children’s counting rhymes, mathematics, improving the learning of mathematics 
22 



Uvod 
Otrok se zacne na glasbo odzivati že zelo zgodaj. Slišano po­skuša prenesti v gibanje, v ritem. Zacne ploskati, udarjati po kolenih, korakati, tleskati … Zraven zacne kmalu tudi šteti ena, dva, tri in s tem uporabljati imena za števila. Tako se šport, glasba in matematika zelo kmalu srecajo. Srecata se glasba kot umetnost in matematika kot naravoslovna abstraktna veda. Vse to pa niti ni tako nenavadno, saj sem zasledila (Mazej, Ve­nek, 2010), da je tudi kar nekaj znanih matematikov, kot so Pitagora, Sokrat, Aristotel, Platon, bilo glasbenikov in obratno. 
Tudi sama kar nekaj prostega casa namenjam glasbi, zato sem poskušala delcek tega znanja vplesti pri matematiki v 
1. razredu osnovne šole in tako omenjena predmeta med­predmetno povezati. Kar nekaj avtorjev navaja pozitivne ucinke glasbene umetnosti na matematiko. 


Popestrimo matematiko z izštevanko 

a) Cilji ucne ure 
Znano izštevanko En kovac konja kuje sem uporabila za utr­jevanje seštevanja in odštevanja do 10, skupaj s številom 0. 

Kako povezati matematiko in glasbeno umetnost v prvem razredu osnovne šole 
Cilji glasbene umetnosti pri uri so bili naslednji. Ucenci: 

– 
ritmicno izrekajo otroška besedila, izštevanke in 


– 
spremljajo izreko z Orffovimi glasbili (Ucni nacrt glasbena vzgoja, 2011). 


Cilje matematike pa so bili naslednji. Ucenci: 

– 
štejejo števila do 10; 


– 
seštevajo in odštevajo v množici naravnih števil do 10, sku­paj s številom 0 (Ucni nacrt matematika, 2011). 



b) Ucne metode   

Ucne metode so bile verbalno­tekstualna (razlaga, posluša­nje, opazovanje), demonstrativno­ilustracijska (prikazova­nje oz. demonstracija) in izkustveno ucenje. 

c) Oblike dela 

Pri uri so bile prisotne frontalna, skupinska in individualna oblika dela. 

d) Ucni pripomocki 

Pri delu smo potrebovali lesena Orffova glasbila, kartoncke s števili do 10, za ucence z ucnimi težavami tudi sliko podkve in 10 (slikovnih) žebljev. 

e) Izvedba ucne ure 
Zacetek ure (5 minut) sem namenila predstavitvi lesenih Orffovih inštrumentov (palcke, glasbeni les, dvotonski ceva­sti les, leseni agogo). Ponovili smo, kako pravilno igramo na njih. Sledilo je deljenje inštrumentov med ucence (5 minut). Vsak ucenec je dobil svoje glasbilo. Nato smo (5 minut) vsi skupaj z lesenimi palckami in drugimi lesenimi Orffovimi glasbili izrekali izštevanko. Pri tem se je slišalo, kot da kovac kuje. Ko so ucenci to usvojili, sem ob njihovem izrekanju po vrsti kazala na ucence. Pri povej število ti je ucenec individu­alno zaigral izbrano število v obsegu do 10. Preostali ucenci so to število slušno prepoznali in ga povedali na glas (lah­ko bi ga pokazali s kartonckom). Del pa povej število ti smo ponovili in tako sem z izštevanjem izbrala novega ucenca, ki je zaigral svoje izbrano število. Ucenci so prepoznali zaigra­no število. Povedali so, kateri ucenec je izbral vecje oz. kateri manjše število. Premislili so, ali bi izbrani števili lahko sešteli ali odšteli v obsegu do 10 (mogoce oboje). Pri tem sem dala možnost, da so vrstni red števil zamenjali (ce je drugi uce­nec izbral vecje število kot prvi). Ucenci so sešteli, odšteli ali sešteli in odšteli števili in pokazali kartoncek s pravim rezul­tatom. (Pri nekaterih ucencih je bil potreben slikovni ali sim­bolni zapis, da so dobili pravilen rezultat.) Nato smo dobljeno število vsi skupaj še enkrat zaigrali in ob tem glasno šteli. 
S tem ucenci matematiko doživljajo kot nekaj prijetnega. Z izštevanko, ki jo poznajo že iz vrtca ali pa iz domacega oko­lja, na drugacen nacin urijo štetje, seštevanje in odštevanje. Razmisliti morajo, ali je števili, ki so ju dobili v obsegu do 10, mogoce sešteti, odšteti ali oboje. 
f) Evalvacija in predlogi za naprej 
Ob koncu ure (5 minut) so ucenci Orffova glasbila pospravili in povedali, kako so se pri uri pocutili, kaj jim je bilo všec oz. ali bi pri delu kaj spremenili. Povedali so, da so se pri uri prijetno pocutili, in si zaželeli, da bi še kdaj tako racunali. 
Podobno nalogo lahko izvedemo tudi ob izštevanki Ena žaba je umrla, štiri miši je požrla. Ali pojdeš na pogreb? Da. Koli­ko vencev boš prinesel/a? Ucenec pove število. Nadaljujemo lahko. Koliko vencev boš prinesel/a ti? Ucenec pove število. Števili, ki smo ju dobili, seštejemo, da vidimo, koliko vencev bo skupaj. Ali pa ucence vprašamo, koliko mora prinesti ta drugi ucenec, da jih bo skupaj 10. 
Tako ucenci spoznavajo matematiko z izštevanko, razvijajo ma­tematicna izražanja in matematiko doživljajo kot prijetno izkuš­njo. Vidijo, da sta lahko tudi glasba in matematika zelo pove­zani. Vzdušje v razredu je prijetno, ucenci so za delo motivirani. 


Sklep 
Ucenci z igro, izvajanjem, opazovanjem, s slušnim razloce­vanjem, enakomernim izvajanjem, poslušanjem in prilagaja­njem drug drugemu pridejo do rezultata. Z igro ustvarjajo, izvajajo in urijo ritem, štejejo, seštevajo in odštevajo. Takšno urjenje ni samo nekaj simbolnega, ampak tudi prakticnega. V razredu je bilo sprošceno vzdušje, ucenci so bili nasmeja­ni, umirili so se, da so lahko prisluhnili tistemu, ki je bil na vrsti, nad delom so bili navdušeni. Igrali so se še v odmoru in pri podaljšanem bivanju. Z izvedbo in odzivom sem bila zadovoljna tudi sama.



Špela Kermelj Kuzman 
Glasbena šola Franca Šturma, Ljubljana 




Z violonËelom na obisku 
V glasbeni šoli poucujem violoncelo in z veseljem se odzo­vem vabilom za predstavitev violoncela v skupinah glasbene pripravnice, na nastopih Predstavitev glasbil ... Na glasbenih obiskih me spremljajo moji ucenci, tudi iz nižjih razredov. Tako si lahko otroci na naših srecanjih pobližje pogledajo in­štrumente razlicnih velikosti in prisluhnejo zvoku violoncela. 
Predstavitve violoncela v skupinah glasbene pripravnice so mi še posebej pri srcu. Glasbena druženja z violoncelom pri­pravimo v sodelovanju z uciteljico Mojco Tratar, prof., ki v naši glasbeni šoli poucuje glasbeno pripravnico in nauk o glasbi. Veseli me, da si otroci z zanimanjem glasbilo ogledu­jejo in pozorno prisluhnejo, ko jim zaigramo na violonce­lo. Skupaj tudi obnovimo, kar so se o violoncelu že naucili v ucnem programu glasbene pripravnice, ter povemo še kak­šno zanimivost (npr. kje se skriva in kako je videti duša),1 odgovorimo na njihova vprašanja (npr. kje dobimo žimo za lok) in poišcemo dele inštrumenta, za katere je vecina otrok že slišala: polžka, kobilico in žabico. Vcasih njihova domiš­ljija ustvari zanimiva vprašanja, odgovore ali trditve o tem godalu. Naš obisk, ki za moj obcutek vedno mine prehitro, sklenemo s poslušanjem skladbic, zaigranih na violoncelo, in petjem pesmi ob spremljavi violoncela. 
Okrogla palicica v notranjosti trupa godal. 
Pesmica Ježek avtorice Mojce Tratar je napisana za otroški zborcek s spremljavo Orffovih glasbil: ksilofona, resonatorja in ropotulje. V naši skupni želji po glasbenem sodelovanju je bil inštrumentalni spremljavi dodan enostaven part vio­loncela, namenjen violoncelistom zacetnikom; ti ucenci so praviloma tudi starostno blizu otrokom glasbene pripravnice in zacetnih razredov nauka o glasbi. Pesmico Ježek so najini ucenci uspešno izvedli na nastopu v glasbeni šoli. 
Prej omenjena izvedba je tudi spodbudila nastanek novih in­štrumentalnih spremljav za pesmici Slon in Mravljice,2 napi­sanih v želji po vnovicnem sodelovanju ucencev skupinskega pouka (glasbene pripravnice in nauka o glasbi) in ucencev violoncela. Pri izvajanju pesmic vsem želim veliko veselja in uspehov. 
2 
Kermelj Kuzman, Š. (2017). Polžek leze. Ljubljana: Arsem. 

Z violonËelom na obisku 


Z violonËelom na obisku 
Petra Einfalt 
Glasbena šola Domžale 

Z glasbo v boljši jutri 

Glasbenoustvarjalne delavnice v azilnem domu na ViËu 
Migracije so vsesplošni svetovni pojav že od nekdaj. Lahko se nas dotaknejo bolj ali manj, vcasih smo se kot narod ali posamezniki prisiljeni seliti mi, vcasih drugi. Menim, da vecina ljudi iz domacih okolij ne odhaja, ker se tam pocutijo dobro in jim je lepo, vecina stremi le k »boljšemu življenju«, želi najti varen, prijeten in spodbuden košcek sveta zase in za svojo družino. 
Besedna zveza »boljše življenje« ima v kontekstu izselje­vanja številne pomene, vendar se jo pogosto razume pred­vsem skozi prizmo ekonomskih razmer, kar pomeni boljši zaslužek oziroma višji življenjski standard. To razumevanje zamegli druge dejavnike, ki lahko oznacujejo to pogosto sin­tagmo: svoboda (gibanja, dela, izražanja, vere, nacrtovanja prihodnosti, ipd.), varnost, umik od konfliktnih razmerij, dolgocasnega, nestimulativnega okolja, primernejše okolje v fizicnem smislu (klimatske razmere), višja izobrazba, ce na­štejemo samo najbolj ocitne. Vsekakor migracije ali selitve postavijo ljudi pred nove, pomembne preizkušnje, pretrese­jo, izprašajo obstojece družbene vloge, identitete, podobe in »dajo misliti«. 

Vendar pa migranti na zacetku svoje preselitve nimajo prav velike izbire in nimajo casa za nic drugega kot za fizicno preživetje. In ker živimo v casu, ko se tudi k nam ponovno stekajo trume ljudi, ki prihajajo iz politicno nestabilnih, šibkih in zaradi vojn razpadajocih dežel, to zadeva tudi nas. Migracije so dejstvo in od nas je odvisno, kako se bomo od­zvali. Lahko se brezglavo upiramo ali pa ljudem poskušamo pomagati po lastnih zmožnostih, jih seznanjamo o našem nacinu življenja, kulturi, sprejemamo drugacnost in se eden od drugega ucimo. 
V letih 2016 in 2017, v casu najvecjega begunskega vala, sem prek Inštituta za afriške študije v okviru projekta Ko svet po­stane dom v Azilnem domu Vic izvajala razlicne delavnice z otroki in tudi z odraslimi in med njimi so bile tudi glasbe­ne delavnice. Vsekakor drži, da je glasba univerzalni jezik in kot taka izdatno pripomore k spodbujanju pozornosti, dvigu motivacije, sprošcanju in umirjanju ter skupinskemu povezovanju. Z odraslimi smo obiskali nekaj koncertov kla­sicne glasbe ter koncerte v okviru festivala Druga godba, kjer so nam organizatorji velikodušno pomagali z brezplacnimi vstopnicami. Poleg tega sem imela obcasno glasbene delav­nice v samem azilnem domu, kamor so bili vkljuceni otro­ci, ki so v tistem casu tam prebivali. Delavnice so potekale v vecnamenskem prostoru azilnega doma, a nemalokrat se je zgodilo, da prostor zaradi prezasedenosti ni bil na voljo. 
Delavnice, namenjene predvsem otrokom in mladini, so bile vsakokrat najavljene že vnaprej, število otrok pa je ni­halo. Zgodilo se je, da jih morda v tistem casu ravno ni bilo v domu, da so z družino že zapustili azilni dom ali preprosto poceli kaj drugega. Toda obicajno so tekali naokrog in ob mojem prihodu vedno spraševali, kaj bomo poceli danes. 
Ce si srecen 
Ker sem zaposlena kot uciteljica flavte v glasbeni šoli, sem imela veckrat priložnost opazovati metode dela pri predšolski glasbeni vzgoji dr. Veronike Šarec in zgodnjega poucevanja inštrumenta dr. Ane Kavcic Pucihar. Dolocene prvine sem lahko uporabila tudi pri delu z otroki v azilnem domu. Otroci in nekoliko starejša dekleta so se brez težav pridružili, a je bilo delo kljub vsem navedenim pozitivnim ucinkom zaradi zelo razlicne starosti otrok, njihove neugnanosti, pomanjkanja zbranosti ter neustreznosti prostora nekoliko težje. 
zapis v izvirnem jeziku Izgovorjava slovenski prevod 
mongolsko  
herve sęhęn ęmdęrc bęvęl algaa taš herve sęhęn ęmdęrc bęvęl algaa taš herve sęhęn ęmdęrc bęvęl  ce si srecen, z rokama zaploskaj si, ce si srecen, z rokama zaploskaj si, ce si srecen in ce sreco rad bi še delil z  
bij bijeruge inemseględ herve sęhęn ęmdęrc bęvęl algaa taš  nekom, ce si srecen, z rokama zaploskaj si  


perzijsko (farsi) 
.... .. .... .. .... ...

 ..... .. .... .. .... .. ..... ... . .... .. .... ... .... .. .... .. .... ...

agar šede darmesir pabekub ce si srecen, krepko z nogo udari v tla, agar šede darmesir pabekub ce si srecen, krepko z nogo udari v tla, agar šede darmesir ua ghami nadari ce si srecen in ce sreco rad bi še delil z agar šede darmesir pabekub nekom, 
ce si srecen, krepko z nogo udari v tla 
angleško 
if you're happy and you know it pat your  ce si srecen, se po glavi potrepljaj,  
had  ce si srecen, se po glavi potrepljaj,  
if you're happy and you know it pat your  ce si srecen in ce sreco rad bi še delil z  
had  nekom,  
if you're happy and you know it and you  ce si srecen, se po glavi potrepljaj  
really want to show it  
if you're happy and you know it pat your  
had  
srbsko  

kad si sretan prstima pucketaj ti 
ce si srecen, s prsti zdaj zatleskaj si, 
kad si sretan prstima pucketaj ti 
ce si srecen, s prsti zdaj zatleskaj si, 
kad si sretan i kad želiš s drugim djelit' 
ce si srecen in ce sreco rad bi še delil z 
srecu svu 
nekom, 
kad si sretan prstima pucketaj ti 
ce si srecen, s prsti zdaj zatleskaj si 
turško  
eger sen de mutluysan hey diye bagir  ejar san de mutlujsan hej dije b.jr heej  ce si srecen, glasno vzklikni svoj hura,  
Heeeeyyyyyy  ejar san de mutlujsan hej dije b.jr heej  ce si srecen, glasno vzklikni svoj hura,  
eger sen de mutluysan hey diye bagir  ejar san de mutlujsan ve bunu bilijorsan  ce si srecen in ce sreco rad bi še delil z  
Heeeeyyyyyy  ejar san de mutlujsan hej dije b.jr heej  nekom,  
eger sen de mutluysan ve bunu biliyorsan  ce si srecen, glasno vzklikni svoj hura  
eger sen de mutluysan hey diye bagir  
Heeeeyyyyyy  


slovensko 
ce si srecen, zdaj ponovi vse od prej ce si srecen, zdaj ponovi vse od prej ce si srecen in ce sreco rad bi še delil z nekom ce si srecen, zdaj ponovi vse od prej 
Opomba: pesem prilagam v obliki, kot smo se jo naucili in zapisali skupaj z otroki. Pri nekaterih kiticah je naveden izvirni zapis, pri nekaterih le izgovorjava, pri vseh pa je zapisan slovenski izvirnik. 
31 Iz prakse v prakso 
Prav na zacetku smo se predstavili z ritmicnim vzorcem. Vsak je v slovenšcini v stavku povedal svoje ime kot npr. »jaz sem Asma«, potem pa smo skupaj ritmicno ploskali  glede na število zlogov. Ko so se zvrstili vsi otroci, smo vzorec ponovili vsi skupaj. 


V nadaljevanju smo stoje izvedli ritmicno vajo: štirikrat smo udarili po kolenih, štirikrat zaploskali, se štirikrat potrepljali po ramenih in štirikrat po glavi. To zaporedje smo približno petkrat ponovili in nato zmanjševali število udarcev (trikrat, dvakrat, enkrat in nato še v obratni smeri). 
Zapela sem nekaj melodicnih vzorcev, te so ponavljali, jaz pa sem s tem preizkusila pevske sposobnosti oz. njihov posluh in pevski obseg. Pozvala sem jih, da zapojejo kakšno otroško pesem v svojem jeziku, in jih vprašala, ali poznajo kakšno slovensko. Z veseljem so se odzvali, poznali so tudi nekaj malega slovenskih pesmi, saj so vecji otroci že obiskovali slo­vensko osnovno šolo. Seveda jim je bila znana tudi enostavna otroška pesem Kuža pazi J. Bitenca. Ena od deklet je na tablo napisala prvo kitico, skupaj smo jo prebrali in zapeli, tako da so ponavljali za menoj. Na koncu so si otroci, ki znajo pisati, besedilo prepisali na svoje liste in izdelek olepšali z risbico. Ker je bila skupina starostno zelo raznolika, je bilo potrebno veliko prilagajanja. Z mlajšimi otroci smo velikokrat ponav­ljali ritmicno igrico s ploskanjem, kar jim je bilo zelo všec, nato pa so bolj poslušali, prepevali in ustvarjali na papirju. 
Na delavnicah, ki so sledile, smo ponovili že usvojene ele­mente in pesmicam dodali ritmicno spremljavo na impro­viziranih glasbilih. Enostavna glasbila smo izdelali sami in uporabili kar material in pripomocke, ki so nam bili na voljo: velike plastenke, plasticne kozarce, pesek, palice in podobno. Iz plasticnih kozarckov in peska smo izdelali preproste ro­potulje, plastenke pa uporabili kot tolkalne inštrumente, na katere smo udarjali z rokami ali palico. 

Z glasbo v boljši jutri 
Z vecjimi dekleti, na njihovo pobudo in s skupnimi mocmi, smo se naucili pesem Ce si srecen, ki so jo poznali vsi. Pre­oblikovali smo jo tako, da je vsaka od deklet izbrala eno kitico v svojem maternem jeziku. Pesem smo zaceli s kitico v mon­golšcini, saj je bila pesem ideja mongolske deklice, nadaljevali smo z jezikom farsi oz. perzijšcino, srbšcino, turšcino, dodali anglešcino ter zakljucili s kitico v slovenšcini (glej str. 31). 
Naj govorimo o migrantih, beguncih ali prosilcih za azil, skozi razgovore in druženja sem v tem obdobju srecala mno­žico ljudi. Vecina njih je bila sprva precej notranje motivira­na, radovedna, dovzetna za kulturno asimilacijo in odprta za nov nacin življenja. Žal pa dolgotrajni postopki pridobivanja azila in mucno cakanje na težko pricakovani odgovor ubijajo še tako mocno motivirane, najbolj od vseh družine. 

Kot že receno, sem poleg glasbenih organizirala tudi druge tematske delavnice. To so bili skupinski rekreacijski teki, ku­harske in ustvarjalne delavnice, obisk drugih kulturnih pri­reditev ter nekaj izletov (Postojnska jama, Arboretum Volcji Potok, Piran). Ceprav te aktivnosti niso povezane z glasbo, pa mocno pomagajo posameznikom in družinam med ca­kanjem na odlocitev pristojnih organov, dvigujejo moralo in motivacijo, pripomorejo pri spoznavanju navad in okolja nove dežele ter pospešujejo ucinkovito asimilacijo. 
Verjamem, da je vsak clovek s svojo energijo, vedrino in pripravljenostjo zmožen pomagati, kar veliko pripomore k srecnejšemu vsakdanu socloveka. O tem sem se prepricala ob vsakokratnem vstopu skozi vrata azilnega doma in za to izkušnjo sem neizmerno hvaležna.






Veronika Šarec 
Glasbena šola Domžale 



Zbornik razprav: Kdor dušno živi, ne umrje! Josipina UrbanËiË Turnograjska 
Kulturno društvo Josipine Turnograjske 155 str., 25,00 € 

»Ah, kaka muzika je vendar slavjanska. Kaki cuti, kaki glasi, kaka milina in zopet kaka krepost je v nji. Zmiraj, zmiraj se mi lepši, zmiraj milejši zdijo pesmice, in nikoli mislim, bi se jih napeti mogla. … Lepe, zares lepe neizreceno lepe so slavjanske pesmi.« 
Citat iz pisma Josipine Urbancic Turnograjske nakazuje rahlocutno in narodnozavedno osebnost, katere kratko, a bogato življenje in delo so znanstveniki v smislu interdisci­plinarnega in multidisciplinarnega pristopa osvetlili s svo­jimi prispevki na mednarodnem simpoziju 1. junija 2018 v Preddvoru ob 185. obletnici njenega rojstva. Vsebinsko bo­gate prispevke, ki prvo slovensko pesnico, pisateljico, sklada­teljico, pianistko in pravljicarko predstavljajo v novi luci, je Kulturno društvo Josipine Turnograjske pod uredniškim vod­stvom ddr. Mire Delavec Touhami in dr. Franca Križnarja izdalo v zborniku v nakladi 400 izvodov. 
V prvem delu zbornika je objavljen uvodni nagovor župana Obcine Preddvor Mirana Zadnikarja in uredniški predgovor obeh urednikov z orisom vseh prispevkov. Sledita dva zapisa spominov na praprateto, in sicer prapranecaka dr. Vitala Aši­ca in prapranecakinje Marinke Dolžan Šitum. V prispevku Josipina Urbancic Turnograjska – Usoda v ogledalu zapušcine bljani. Predgovore zakljuci kratek zapis mag. Helene Križaj 


Dr. Franc Križnar je v razpravi Glasba Josipine Turnograj-Smrdel z naslovom Po poteh gradov v Preddvoru in okolici. 
ske v senci njene literature in pisem – okviri analiziral njeno 
glasbeno udejstvovanje na osnovi njenih glasbenih del in s V drugem delu zbornika so objavljeni raznoliki znanstve­
tremi literarnimi deli ddr. Mire Delavec Touhami s transkri­ni prispevki, ki ne odkrivajo le Josipininega življenja in 
biranimi pismi med J. Turnograjsko in L. Tomanom. Josipina dela, temvec vecplastno osvetljujejo življenjski krog mlade 
ni imela nobene kompozicijske šole, glasbeno izobrazbo pa slovenske ustvarjalke. 
je pridobila pri domacih uciteljih. Njena, pretežno v klasiko 
usmerjena glasbena dela kažejo, kako vecplastno in enovito Dr. Stane Granda je v razpravi Socialno okolje Josipine Ur-
je razumela svoj budniški in panslovanski nacin izražanja. bancic Turnograjske predstavil socialno in družbeno okolje 
Bila je ustvarjalka in poustvarjalka hkrati. Njena glasbena Urbancicev ter razvoj rodbine, ki se je iz preproste obrtni­
dela jo postavljajo na mesto slovenske glasbene pionirke. ško­zidarske rodbine v poldrugem stoletju povzpela med 
Josipinino glasbeno delo je v svojem prispevku Josipina Tur­plemiške lastnike gradov. Razvoj rodbine kaže na družbeno 
nograjska: Vokalno-inštrumentalne in inštrumentalne skladbe 
mobilnost tistega casa in prostora kot tudi pomen osebnih 
analizirala dr. Tjaša Ribizel. Sedem skladb je razdelila na dve lastnosti posameznika. 
ustvarjalni obdobji: zgodnejše in poznejše. V prvo skupino 
je uvrstila skladbi Tri rožice in Zoridanko, v katerih najde­Prispevek Josipina Urbancic Turnograjska – edinstvena gla-
mo predvsem duh klasicizma, v drugo skupino pa milotinke, snica slovenske nacionalne identitete predstavlja velik pogum 
Spomincice, dve Zdravlici in Zoranko, v katerih je razviden v in nadarjenost Josipine v njenem spodbujanju Slovencev k 
ritmicno in harmonsko bogatejših melodijah duh romantike. razvoju kulturne in politicne nacionalne identitete. Avtorica ddr. Mira Delavec Touhami njeno vdanost in aktivnost do­
Dr. Henrik Neubauer je v prispevku Baletne in plesne pred­kazuje z bogato korespondenco med Josipino Turnograjsko 
stave v casu Josipine Urbancic Turnograjske opisal v naslovu in Lovrom Tomanom ter z literarnimi deli, ki jih je Josipina 
omenjene predstave. Edine skupine, ki so v Slovenijo prina­zapustila. 
šale baletne predstave, so bile tuje – nemške in italijanske 
gledališke družine, v slovenskih gledališcih pa prve plesne Ddr. Igor Grdina v razpravi Je bila Fanny Haussmann sloven-
poskuse zaznamo šele leta 1848 z ustanovitvijo Slovenskega ska pesnica? dokazuje, da je slovenski kulturni prostor v prvi 
društva. polovici 19. stoletja že sprejemal in pricakoval ustvarjalnost pripadnic lepšega spola. Tako so bila sredi 19. stoletja tudi že 
Prispevek Oblacilna kultura in Josipina Turnograjska s pod­odprta vrata ustvarjalnosti Josipine Turnograjske. 
naslovom Njena pretekla podoba in sodobno poustvarjanje 
avtorja dr. Bojana Knifica predstavlja nekdanje oblacenje Dr. Milena Mileva Blažic se je posvetila primerjalni anali­
Josipine Turnograjske in interpretiranje njene oblacilne po­zi Rožmanove Lencice v prispevku Slovenska pravljicarka 
dobe v sodobnosti. Avtor ugotavlja, da je Josipina slovenstvo Josipina Turnograjska v evropskem prostoru. Slovenske prav­
izražala prek jezika, v njenem oblacenju pa izražanja sloven­ljicarke so se prav z objavo Josipinine pravljice Rožmanova 
stva ni mogoce zaznati. Lencica vkljucile v evropske tokove ženskega pravljicarstva. 
Zbornik razprav zakljucuje mag. Miha Markelj s prispevkom Prispevek Po sledeh Josipine Toman Turnograjske v Gradcu 
Josipina Turnograjska kot kulturna dedišcina v turisticno-tr­
avtorice Kasilde Bedenk prinaša podatke, ki jih je mogoce 
žni ponudbi Preddvora. V njem se osredotoca na odstiranje najti o Josipininem bivanju v tem mestu pred 164 leti. Našla 
in razumevanje kulturne dedišcine Josipine Turnograjske ter je zapis v maticni knjigi župnije sv. Lenarta, hišo, v kateri je 
predstavi možnosti vkljucevanja njene dedišcine v turisticno bivala, ter okrnjen zapušcinski spis. 
ponudbo. 

Franc Križnar 



Weidtova notna izdaja samospevov, duetov, kvartetov in klavirske glasbe 
(Ur.) Franz Metz: Heinrich Weidt, Lieder, Duette, Quartette, Klaviermusik (Pesmi – samospevi, dueti, kvarteti in klavirska glasba) Mchen: Edition Musik Sost 2018, 239 str. 

Skladatelj in dirigent Heinrich Weidt (1824–1901) je kot gledališki igralec, pevec, kapelnik, zborovodja, skladatelj in pedagog v svojem 77­letnem življenju in delu zamenjal kar 24 delovnih mest in s tem krajev svojega bivanja in delova­nja: rojen je bil v nemškem Coburgu, umrl pa v avstrijskem Gradcu; vmes pa še: Mannheim, Wertheim, Hamburg, Stutt­gart, Frankfurt, Saarbrücken, Berlin, Heidelberg, Düsseldorf, Kassel, Olmütz (vse v Nemciji), Amsterdam in Rotterdam (Nizozemska), Zürich, Basel in Bern (Švica), Budimpešta (Madžarska), Olomuc in Troppau (Ceška), Temišvar (Romu­nija), Cilli/Celje (Slovenija; 1887–1890), Kubin (Slovaška), Weisskirchen in Gradec (Avstrija) in Vršac (Srbija); vecina teh mest seveda izhaja iz nekdanje avstro­ogrske monarhije. Zapišemo lahko, da je bilo umetnikovo življenje in delo pre­cej razburkano, bogato in tudi plodovito. Po njegovi bio­ in bibliografiji (F. Metz, Edition Musik Sost, München, 2015) je izšel še izbor njegove, torej Weidtove (transkibirane in no­tografirane) vokalno­inštrumentalne literature: samospevi, dueti, kvarteti in klavirske glasbe; vse seveda pod budnim ocesom in ušesom izdajatelja in urednika dr. Franza Metza. 
Objavljenih je 33 samospevov (za en moški/ženski glas s kla­virsko spremljavo), 7 duetov (za dva pevska glasova in kla­vir: po dva ženska ali/in moška glasova in …), 7 vokalnih kvartetov ali kar zborov (za štiri glasove: sopran, alt, tenor in bas a cappella, torej brez spremljave, in en moški zbor a cap­pella) ter 6 solisticnih klavirskih skladb, skupaj torej 53 del. 
to zagotovo bolj klavirska miniatura kakor kakšno vecje in Med njimi najdemo tudi take, ki segajo do 8 tiskanih strani 
obsežnejše tovrstno delo. Melodija je bolj univerzalna, kot pa (samospevi na kiticna besedila) pa tudi taka enostranska mi­
da bi imela kakšne ljudske, nacionalne ali morda celo krajev­niatura, kot je npr. enostranski moški zbor a cappella. Vsa 
no obarvane znacilnosti. Saj vemo, da je bil Weidt Nemec, v vokalna in vokalno­inštrumentalna dela pa tudi naslovi kla­
Celju je deloval v nemškem krogu, tako da bi bila katerakoli virskih del so napisani na izkljucno nemška besedila: libreta 
špekulacija v to smer nesmiselna. Pa tudi klavirska glasba in poezijo. Celoten izbor izdanih not za omenjene zasedbe je 
v ritmu koracnice (2/4­taktovski nacin) je tukaj kar najbolj razporejen kronološko, kar pomeni, da si v vsakem od nave­
univerzalna. Harmonije so prozorne, tonalno pa je skladba denih poglavij sledijo opusi od zacetka in naprej: samospevi: 
v vsega 86 taktih v osnovnem D­duru. Kljub temu gre za 3–150, dueti: 7–88, kvarteti–zbori: op. 72 in klavirska glasba: 
eno od efektnih skladateljevih del in je v njem vsebinsko in 23–144. To je pravzaprav neke vrste antologija Weidtovega 
onomatopejsko prisotna muzika, ki kot neke vrste program­opusa, prebranega tudi zato, da se njegova dela zacne pola­
ska glasba veje že iz samega naslova skladbe. Sicer pa tudi ta gati v roke, usta in prste ter noge dandanašnjim poustvar­
skladba kot celoten objavljeni Weidtov opus dodobra kaže jalcem, izvajalcem. Zdaj je to mogoce, saj je zbirka izdana 
stanje tiste in takratne (uporabne, salonske) glasbe. Ta s kon­v skladu z vsemi standardi in normativi sodobne notografi­
ca 19. stol. res nima kakšne vecje umetniške vrednosti kot je. Zbirko uvede urednikov uvodnik, ki na kratko predstavi 
pa to, da je obstajala, da je bila poleg visoko letece evropske tako avtorja H. Weidta (s sliko) in ga v biografiji predstavi 
in svetovne glasbe prisotna kot neke vrste sopotnica velikim kot kapelnika in skladatelja. Poleg že znanih in nenehnih 
imenom in njihovim delom. Kajti tudi pri Weidtu ne more­Weidtovih selitev po Evropi so tu izpostavljena hranišca oz. 
mo prezreti njegove skladateljske drugorazrednosti, tiste, v arhivi, kjer se dandanes nahaja najvec Weidtove zapušcine: 
kateri so (tudi v Celju) briljirali spretni ljubitelji. poleg romunskega Temišvara, kjer je ocitno ostalo najvec za njim, se najde dandanes to še v Detmoldu, Münchnu, na Du­
Ugotovimo lahko, da je omenjena zbirka še kako hvalevredna, naju, v Budimpešti, Zadru, Celju, Ljubljani idr. 
saj je obenem tudi dokaz, da je bilo Celje v tistem casu vendar­
le vpeto v evropski glasbeni krog. Obenem pa daje ta zbirka Tudi pri nas, saj je npr. med šestimi Weidtovimi objavljenimi 
možnosti in programske razširjenosti delovanja današnjim klavirskimi deli tudi klavirska koracnica Die Bergkraxler von 
(celjskim) pevkam in pevcem in pianistom, da omenjene no­Cilli/Plezalec iz Celja, op. 144 iz leta 1888, posvecena gospo­
tne zapise ožive in izvedejo in da morda katerega od nemških du C. Adolfu Lutzu. Na vsega le dveh straneh (233–234) je 
naslovov in besedil prevedejo ali pa izvedejo kar v izvirnikih. 




Katja Feguš Rebeka GlasenËnik 


StiËišËa slovenske in Ëeške kulture … v glasbi 
V okviru projekta Sticišca slovenske in ceške kulture … v glas-bi je v sredo, 7. 11. 2018, v Univerzitetni knjižnici Maribor potekalo odprtje razstav Dirigent Václav Talich, Beroun in Ceški kras ter Emerik Beran sredi sobivanja razlicnih kultur. Sticišca slovenske in ceške kulture so nastala na pobudo go­spoda Petra Kuharja in Univerzitetne knjižnice Maribor. Gre za cikel sticišc, ki so jih lani posvetili arhitekturi, letos jih posvecajo glasbi, v prihodnjem letu pa literaturi. Ob tej pri­ložnosti smo v Glazerjevi dvorani lahko prisluhnili pogovoru s Petrom Kuharjem, prevajalcem, novinarjem in nekdanjim urednikom na TV Slovenija, ter z muzikologom in rednim profesorjem, dr. Jernejem Weissom. Zadnji je eden najvec­jih poznavalcev ceško­slovenskih glasbenih stikov in avtor monografij Ceški glasbeniki v 19. in na zacetku 20. stoletja na Slovenskem in Emerik Beran (1868–1940): samotni svetovljan. Pogovor z gostoma je vodila skrbnica Glasbene in filmske zbirke UKM, dr. Karmen Salmic Kovacic. 
Mesto Beroun 
Peter Kuhar je pojasnil, da je idejo za razstavo o Ceškem krasu, Berounu in o Václavu Talichu dobil prav v Berounu, mestu blizu Prage, kjer je v muzeju Ceškega krasa obiskal spominsko sobo. Tam je opazil porocni list Václava Talicha in Vide Prelesnik, slovenske pianistke, ki je diplomirala v Pragi, njen diplomski koncert je poslušal tudi Václav. To pa ni edina stvar, ki jo lahko povežemo s Slovenijo. Slovenija in Ceška imata namrec veliko skupnega. Prav Václav Talich je bil tisti, ki je v casu, ko je deloval v Ljubljani, z Dunaja in iz Prage pripeljal celo vrsto imenitnih pevcev in glasbenikov in s tem izjemno dvignil kvaliteto klasicne glasbe v Ljubljani. A glasba ni edino podrocje, ki ju povezuje. Ce primerjamo sami pokrajini Ceške in Slovenije, lahko opazimo, da ima 

38 

tudi Ceška kras, ki pa je sicer manjši, a veliko starejši in bolj suh od slovenskega. Njegova posebnost so trilobiti in druge školjke, ki krasijo najbolj imenitne stavbe v Pragi. 
Mesto Beroun, kjer Kuhar trenutno domuje, je staro 750 let, ustanovil ga je Karel IV., ki je imel v bližnjem kraju, Karlštejnu, grad, ki še danes stoji in je eden najbolj obiskanih ceških gradov. Mesto ima srednjeveško obzidje, ki je delno še vedno ohranje­no. V preteklosti je imelo 32 stražarskih stolpov, danes sta ostala le še dva: Plzenski in Praški stolp. Kuhar mesto opisuje kot lepo, saj leži sredi zašcitene pokrajine in v bližini šestih velikih lepih gradov, zaradi katerih je obisk mesta še bolj privlacen. 

Václav Talich (1883–1961) 


Letos je pomembno 
leto za prepoznav­
nost Václava Talicha 
v Sloveniji, prav tako 
lahko recemo, da se 
mu je Ljubljana po 
dolgem casu oddolži­
la. Weiss in Kuhar sta 
namrec s skupnimi 
mocmi dosegla, da je 
bila Talichu posvece­
na spominska plošca, 
ki so jo aprila 2018 
ob Slovenskih glasbe­
nih dnevih postavili v 
preddverju Unionske 
dvorane v Ljubljani. 
Tam je namrec Talich 
dirigiral vecino kon­
certov, saj je bila tisti 
cas to najvecja dvora­
na v Ljubljani. Še bolj 
pomembno pa je, da je postal tudi castni clan Slovenske filhar­
monije, ki jo je ustanovil pred natanko 110 leti, davnega leta 
1908. Poleg tega je formiral orkester Slovenske filharmonije, 
ga tri leta zelo uspešno vodil in z izjemnim in zelo drznim 
programom za tisti cas dvignil poustvarjalno raven na, ta­
krat v Ljubljani, nepredstavljivo višino. Weiss poudari, da je 
takrat v Ljubljani primanjkovalo dobro izobraženih glasbe­
nikov, zato jih je Talich privabil iz Ceške, in tako je bila kar 
polovica glasbenikov v orkestru prve Slovenske filharmonije 
(1908–1912) njegovih rojakov. Žal pa slovenska prestolnica 
v tistem casu ni bila zmožna razumeti njegove umetniške 
velicine, zato je trajalo vec kot stoletje, da so mu podelili ta 
zasluženi naziv castnega clana, ki so ga bili v nadvse bogati fil­
harmonicni zgodovini deležni le nekateri najvecji glasbeniki. 
Zasluga za to gre prav prof. Weissu in g. Kuharju, ki sta v zad­
StiËišËa slovenske in Ëeške kulture … v glasbi 
njem obdobju poskušala predstaviti in aktualizirati Talichovo nadvse pomembno vlogo v slovenskem kulturnem prostoru. 
Povod za Talichov odhod iz Ljubljane je bil med drugim tudi Matej Hubad, ki kot ravnatelj in upravnik Glasbene matice ni bil naklonjen dirigentski konkurenci, sploh ne tako uspe­šni, kot je bil Talich. Ta je iz Ljubljane odšel v Plzen, kjer je nadaljeval uspešno dirigentsko kariero. Danes velja za ene­ga najvecjih ceških dirigentov vseh casov. Zanimivo je, da je Matej Hubad kljub nesoglasjem s Talichom kasneje na praški državni konservatorij poslal svojega sina Sama Hubada na študij dirigiranja k njemu. Samo Hubad o tem pripoveduje v TV­oddaji Opus, ki je bila posneta leta 2013. V njej pove, da mu je Talich od trenutka, ko je izvedel, da je Samo sin Mateja Hubada, brez pomisleka priskrbel vse, kar je potreboval. 
Zakonca Talich lahko s Slovenijo povežemo še po enem najvecjih glasbenih pedagogov, pianistu Janku Ravniku, za katerega sta skrbela in mu omogocila šolanje v Pragi. Vida Prelesnik je bila namrec njegova uciteljica v šoli Glasbene matice v Ljubljani. Še en Talichov ucenec, pomemben diri­gent v slovenskem prostoru in deset let tudi direktor Ljub­ljanske opere, pa je bil Demetrij Žebre. Vidimo lahko, da so povezave med slovenskimi in ceškimi glasbeniki tesne. Ceški glasbeniki so pomagali graditi slovensko glasbeno kulturo že v 19. stoletju. V tistem casu je bilo na slovenskih tleh zapisa o vec kot 200 ceških glasbenikih, ki so vsaj nekaj let delovali na Slovenskem, od tega okrog 50 takih, ki so potem trajno ostali pri nas in jih danes prištevamo med slovenske ustvarjalce. Iz prve polovice 19. stoletja Weiss omeni Františka Josefa Benedikta Dusika (monografijo o njem je napisal dr. Matjaž Barbo), enega izmed prvih avtorjev simfonij na Slovenskem, in Gašparja Maška, izredno pomembnega poustvarjalca in pedagoga, ki je med drugim ucil glasbo tudi kneza Metterni­cha. Še vecji razmah glasbene kulture je bil v drugi polovici 
19. stoletja, ko se je znotraj habsburške monarhije zgodila ustavna ureditev. Ta je dovoljevala vec svobošcin in seveda ustanavljanje društev. Takrat smo v Sloveniji dobili kar nekaj zelo pomembnih glasbenih ustanov: citalnice v Trstu, Ma­riboru in v Ljubljani (1861), Slovensko dramaticno društvo (1867), Glasbeno matico (1872), slovensko Deželno gledali-šce (1892) in ne nazadnje tudi Slovensko filharmonijo (1908). Zanimivo je, da so bili najbolj bistveni tvorci teh ustanov oziroma glasbene kulture ceški glasbeniki. Razlogi za njihov prihod so razlicni. Eden glavnih je, da so se v tistem casu pri nas pojavile želje po formaciji slovenske kulture. Tukaj so nastopili Cehi, saj so imeli zelo dobro izobražen kader, ki ga je na Slovenskem tedaj še primanjkovalo, saj na Slo­venskem vse do leta 1919 ni bilo glasbenega konservatorija. Poleg tega je bilo v tistem casu pomembno tudi povezovanje Slovanov znotraj habsburške monarhije. Tako so ceški glas­beniki z raznimi dopisi vabili svoje kolege na Slovensko, kot na primer Anton Foerster, ki je pogosto objavljal v ceškem casopisu Dalibor. To je bil glasbeni casopis, v katerem je Fo­erster med drugim porocal tudi o slovenski kulturi in lepo­tah slovenske domovine. Cehi so v tistem casu »preplavili« celotno habsburško monarhijo, kjer so iskali priložnosti za svoje delovanje in ustvarjanje. Zato ne preseneca, da je tedaj praški konservatorij pridobil naziv konservatorija Evrope. 

Dr. Karmen Salmic Kovacic in prof. Weiss pojasnita, da je bilo po 1. svetovni vojni na slovenskih tleh veliko ceškega ka­pitala (vec kot 40 %). Tukaj niso bili le umetniki, ampak tudi kemiki, arhitekti, metalurgi, ki so pri nas gradili tovarne. V Mariboru je bil ustanovljen Ceški klub, nekaj let za tem še Ju­goslovansko-ceškoslovaška liga, ki je bila prav tako v Ljubljani in kasneje po razlicnih krajih na Slovenskem. Imamo pa tudi kar nekaj Slovencev, ki so delovali na Ceškem, o cemer spre­govori Kuhar. Tu velja omeniti prvo ceško kraljico, Barbaro Celjsko, skladatelja Iacobusa Gallusa, prav tako pa tudi dva rektorja praške univerze, ki je ena najstarejših v Evropi. Kas­neje je tam deloval še Mihajlo Rostohar, eksperimentalni psi­holog in ustanovitelj oddelka za psihologijo v Ljubljani. 

Pred kratkim je bil Weiss kot predavatelj povabljen v Bero­un, kjer je predstavil Talichovo delovanje (s posebnim ozi­rom na delovanje znotraj slovenskega Deželnega gledališca, ki doslej še ni bilo izdatno osvetljeno) v Ljubljani. Kot sploh prvi Neceh je spregovoril tudi ob vsakoletni komemoraciji ob Talichovem grobu. Sicer pa je imel Weiss v Berounu mož­nost pregledovati tudi pisemsko korespondenco med Václa­vom Talichom in takratno veliko ljubeznijo Vido Prelesnik, s katero sta se kasneje porocila. Gre za pomemben dokument casa, s katerim bo mogoce še podrobneje osvetliti takratno glasbeno kulturo na Slovenskem. 
Prof. Weiss na podlagi poglobljenih študij iz svoje obsežne monografije o ceških glasbenikih na Slovenskem posebej omeni Antona Foersterja, ki je leta 1872 napisal opereto Go-renjski slavcek in jo kasneje preoblikoval v opero. Izvedli so jo leta 1896 v Slovenskem deželnem gledališcu v Ljubljani. Danes jo štejemo za prvo slovensko nacionalno opero. Zanimivo je, da je to opero napisal ceški skladatelj, njeno praizvedbo je dirigiral ceški dirigent Hilarion Benišek (ki je s 13 sezonami najbolj zaznamoval delovanje slovenskega Deželnega gleda­lišca), kritiko je zapisal Ceh Karel Hoffmeister (takrat stalni kritik v Ljubljanskem zvonu), izvedli pa so jo v »ceškem« gle­dališcu, saj sta bila arhitekta Ljubljanske opere Ceha Hráský in Hruby. Seveda so se Cehi pri nas scasoma asimilirali in jih lahko umešcamo med slovenske glasbenike in ustvarjalce. Tako danes Foersterja prištevamo med slovenske ustvarjalce. 

Pogovor je popestrila pianistka Neja Skrbiš, ki je zaigrala skladbo Lilija, tretjo skladbo iz cikla šestih salonskih skladb skladatelja Emerika Berana. Njihov nastanek je spodbudila njegova ljubezen do Roze Stvrtnicek, njegove ucenke iz Brna, ki ji je posvetil kar precej svojih del in s katero sta si kar nekaj casa dopisovala. 

Emerik Beran (1868–1940) 

V drugem delu pogovora se je po­govor preusmeril na življenje in delo Emerika Berana, ki ga je v svoji mono­grafiji (leta 2008 iz­dani pri mariborski založbi Litera) iz­datno osvetlil prof. Weiss. Ta se ob tem posebej zahvali te­danjemu uredniku založbe, g. Andreju Brvarju. Ceprav je v Mariboru sicer delovalo precej ceš­kih glasbenikov, med drugim Peregrin Manich, Henrik Korel, Josip Hladek Bohinjski in drugi, je kompozicijsko najbolj izstopal Emerik Beran. V Maribor je prišel leta 1898 in tam ostal trideset let. Salmic Kovaciceva poudari, da je bistveno vplival na življen­je in dogajanje v tem mestu ter na slovensko kulturo, med drugim pa je bil pedagog tudi Slavku Ostercu. Leta 2002 je Univerzitetna knjižnica Maribor dobila v hrambo celotno njegovo zapušcino, ki jim jo je predala Beranova vnukinja Olga Beran Rosina, po mnenju Weissa najbolj zaslužna za to, da je lahko bila Beranova zapušcina tudi primerno obdelana. Nekaj mesecev za tem se je Jernej Weiss, tedaj še kot absol­vent muzikologije, izdatno poglobil v omenjeno zapušcino, ki je bila tedaj še povsem nekatalogizirana in neurejena. Vse­bovala je izjemno veliko število Beranovih zapisov in izjav na razlicnih majhnih listkih, na katere je Beran pisal svoje opombe in popravke, in vcasih je bilo, po pricevanju Weissa, zelo težko ugotoviti, kam kateri sodi. 
Prof. Weiss nam nato oriše življenje izobraženega glasbenika Emerika Berana: »Rodil se je pred 150. leti, 1868 v Brnu in po­tem obiskoval šolo najprej v Brnu, odšel v Olomouc in nazadnje potem zacel s študijem na Janáckovi orglarski šoli v Brnu, kjer je med drugim študiral pri enem najpomembnejših glasbenikov Moravske Leošu Janácku, ki je bil izredno zahteven pedagog. Svojim gojencem je tako veckrat dejal, naj podnevi vadijo, po­noci pa pišejo naloge.« Omeni, da je bil Emerik Beran prva generacija diplomantov Leoša Janácka, poleg njega pa posebej omeni še enega diplomanta, in sicer Cyrila Metodeja Hrazdi­ro, ki je kasneje nadomestil Václava Talicha na mestu dirigenta Slovenske filharmonije in ki je praizvedel Janáckovo Jenufo leta 1904 v Brnu. Po študiju se je Beran zaposlil kot glasbeni ucitelj na Janáckovi orglarski šoli v Brnu. Takrat se je imenovala le Or-glarska šola (Varhanická škola), danes pa se imenuje po Leošu Janácku, najpomembnejšem skladatelju Moravske (Varhanická škola Leoše Janácka). To je bilo Beranovo uspešno obdobje, saj so v tem casu v Brnu praizvedli vecino njegovih kompozicij. Vseeno pa se je leta 1898 s »trebuhom za kruhom« odpravil v Maribor, saj razmere na Ceškem takrat niso bile ugodne. Tam je namrec delovalo veliko število glasbenikov in konkurenca je bila prevelika, da bi lahko ostal na Ceškem. 
Njegov odhod je s sabo prinesel tudi številne negativne po­sledice. V Brnu je moral zapustiti svojo veliko ljubezen Rozo Stvrtnicek in svoje starše, ki pa jih je kasneje pripeljal s seboj v Maribor. Vseeno je v Mariboru spoznal svojo bodoco ženo Marijo Podobnik, s katero sta imela dva otroka: Jaromirja in Igorja. Sin Jaromir je bil eden izmed prvih profesorjev rim­skega prava na ljubljanski pravni fakulteti, Igor pa je deloval kot vojaški pilot v Šibeniku. 
Weiss poudari, da je Beran po prihodu v Maribor moral pre­vzeti veliko razlicnih zadolžitev: postal je ucitelj na maribor­
StiËišËa slovenske in Ëeške kulture … v glasbi 
skem uciteljišcu, kjer je vzgajal bodoce glasbenike (med njimi tudi tedaj petnajstletnega Slavka Osterca, ki je bil njegov ucenec med letoma 1910 in 1914), ob tem je dirigiral tudi zboru mari­borske Citalnice. V Mariboru je ostal trideset let, veliko je pri­speval na pedagoškem podrocju, veljal pa je tudi za izjemnega poustvarjalca (med drugim je bil zacetnik komornih koncer­tov v Mariboru). Zaradi vsega tega ni imel vec toliko casa za komponiranje, ceprav je to rad pocel in je to dojemal kot svoje poslanstvo. In ravno zaradi tega je mariborsko obdobje kasneje presenetljivo oznacil za obdobje usihanja in umiranja. 
V Mariboru je napisal zgolj manjši del svojega skladateljske­ga opusa, vecina njegovega kompozicijskega dela je nastala že v Brnu, kjer je bil zelo cenjen skladatelj. Napisal je tri Le-gende za orkester, ki jih je pri nas posnel Simfonicni orkester RTV Slovenija, pisal je komorno, klavirsko in orgelsko glas­bo ter zborovske kompozicije. Med njegovimi pomembnej­šimi deli Weiss poleg Legend poudari Idilo za orkester, Šest karakteristicnih skladb, Elegijo za violino in klavir itd. Kom­pozicija, ki je na Slovenskem tedaj doživela najvecji odmev, pa je bila njegov Madrigal, ki ga je, pod psevdonimom Eme­rih Berow, objavil leta 1905 v takrat najpomembnejši sloven­ski glasbeni reviji Novi akordi. 
Med njegovimi deli velja posebej omeniti tudi opero Melusi­na, ki kljub Beranovim in kasnejšim prizadevanjem še ni bila izvedena. Weiss omenja, da so jo želeli oživiti, na njegovo po­budo je v Maribor prišel tudi eden najvecjih strokovnjakov za Beranovega mentorja Janácka, pred nekaj meseci premi­nuli muzikolog, prof. dr. John Tyrell, ki je opero oznacil za zelo perspektivno. Nastala je leta 1896 v Brnu in je napisana v nemškem jeziku. Zanimivo je, da je pisec literarne predloge Franz Grillparzer, ki je ta libreto prvotno namenil nesojeni drugi operi Ludwiga van Beethovna. Weiss še omeni, da je zanimanje za to opero v zadnjih letih pokazal g. Simon Kre­cic, umetniški vodja Mariborske opere. 
Weiss poudari tudi pomen Beranovega pedagoškega delova­nja. Med njegovimi ucenci zasledimo Slavka Osterca, ki je v svojem glasbenem razvoju prešel iz romantika v moderni­sta. Weiss omeni, da tovrstnih usmeritev Beran ni podpiral, saj je vse svoje življenje ostal romantik. Tako podobno kot z Janáckom tudi z Ostercem nikoli nista razpravljala o kompo­zicijskih vprašanjih, saj so bili njuni pogledi na njih razlicni. 
Po tridesetih letih delovanja v Mariboru se je Emerik Beran na vabilo Mateja Hubada preselil v Ljubljano, kjer je pouce­val na šoli Glasbene matice kot honorarni ucitelj, saj je bil ta­krat že upokojen. Hkrati je deloval tudi kot profesor violon­cela na konservatoriju v Ljubljani. Prav tako kot njegov sin Jaromir Beran, je veljal za uglednega ljubljanskega mešcana. Umrl je 11. marca 1940 v Ljubljani. 


O razstavah 
Razstavišce je razdeljeno na dva dela: en del je posvecen Vác­lavu Talichu, drugi Emeriku Beranu. Ker nekaj razstavljenih eksponatov pripada gospodu Kuharju, nam ta pojasni, kakš­ni eksponati so to. Med njimi so razne knjige, ki govorijo o Václavu Talichu oziroma o odnosu do njega. Posebej omeni zgošcenko, posnetek Talichovega koncerta iz leta 1939, ki je danes dostopen tudi na internetu. Omeni še, da so postavl­jeni panoji nastali pod vodstvom muzeja Ceškega krasa in Mestne obcine Beroun. En del panojev govori o mestu Be­roun, njegovi zgodovini in vlogi v Ceški republiki, drugi del pa o Ceškem krasu. Oba sta dopolnjena s fotografijami. Kuhar predlaga tudi mesta, kjer bi še lahko bili spomeniki ali obeležja Václavu Talichu. 

O Beranovi razstavi je spregovorila dr. Karmen Salmic Kova­cic, ki je opisala, da je v treh vitrinah nekaj njegovih vec kot sto let starih kompozicij, dve vitrini sta posveceni njegovemu pedagoškemu delu. V eni vitrini so razstavljene fotografije, ki so mu jih ob obletnicah podarjali njegovi ucenci na moškem Uciteljišcu v Mariboru. V eni vitrini pa so razstavljeni lepa­ki s koncertov, predvsem tistih, na katerih so bile izvedene njegove skladbe. Še posebej je omenila lepak na hrbtni strani stebra, ki je nastal v casu, ko je Beran še nastopal kot solist violoncelist na Ptuju. Še ena zanimiva fotografija z razstave je fotografija komornega koncerta v Narodnem domu iz  leta 1903. Med razstavljenimi eksponati so tudi razlicne kores­pondence Emerika Berana z njegovo prvo ljubeznijo Rozo Stvrtnicek, z njegovim mentorjem Leošem Janáckom, starši, ženo Marijo Podobnik in njeno družino ter drugimi. V prit­licju knjižnice stoji ob Beranovem portretu z okrašenim okvirjem njegov klavir, ki ga je Univerzitetna knjižnica Mari-bor prejela v dar skupaj z drugo Beranovo zapušcino. 
Pomembno je omeniti še Repozitorij Univerzitetne knjižnice Maribor, ki se vedno bolj dopolnjuje in bogati. V njem lahko najdemo zapušcine, rokopisne zbirke, osebne zbirke in ostala gradiva Univerzitetne knjižnice. Na digitalnem repozitoriju je že 4000 strani Beranove zapušcine, približno 30 partitur za izvajanje (vkljucno z že omenjeno opero Melusino), drugo gradivo še pripravljajo za digitalizacijo. 

Ob koncu pogovora se je dr. Karmen Salmic Kovacic zahva­lila enoti za domoznanstvo in posebne zbirke, njeni vodji, dr. Vlasti Stavbar, ter vsem sodelavkam in sodelavcem iz knjigo­veznice za pomoc pri postavljanju razstave, obema gostoma, prof. dr. Jerneju Weissu in Petru Kuharju, pianistki Neji Skrbiš in vsem obiskovalcem. Po odprtju razstave, za katero je bil na­prošen prof. Weiss, smo prisluhnili še eni skladbi Neje Skrbiš, nato pa je sledilo neformalno druženje ob ogledu eksponatov. 




Tomaž Habe 
tomaz.habe@t-2.net 


Oskar Dev – glasnik ljudskega izroËila 
Med razcvetom slovenske glasbene romantike predvsem na podrocju zborovske glasbe in samospeva se ob vrhovih ustvarjalcev Benjamina Ipavca, Frana Gerbica in Antona Fo­ersterja pojavi vrsta ustvarjalcev, ki se bolj ali manj posvetijo naši narodni glasbeni zapušcini ali ustvarjajo v njenem duhu. Njihove priredbe ljudskega blaga so tako avtenticne, imajo pridih ljudskosti, hkrati pa so v tehnicnem pogledu dovrše­ne, da so se ohranile do današnjih dni. Med imena, kot so Josip Pavcic, Matej Hubad, Franc Kimovec, Janko Žirovnik, Zorko Prelovec, Peter Jereb in Zdravko Švikaršic, sodi tudi prirejevalec in vnet raziskovalec ljudske pesmi Oskar Dev. Zanimanje za ljudsko glasbo je bilo v skladu z nacionalnimi cilji, obenem pa tudi z naceli same romantike, ki se zavzema za odnos do narave, do preteklosti in seveda tudi do glasbe­nofolklorne zapušcine. 
Rojen je bil 2. decembra 1868 na Planini pri Rakeku, v hiši, ki je danes žal porušena. V isti hiši je bil rojen tudi ustvarjalec pesmi Po jezeru Miroslav Vilhar. Verjetno je decka Oskar­ja zaznamovala klena narava njegovega oceta Edvarda, ro­jenega na Gorenjskem, ki je bil sodnik in deželni poslanec. Zaradi razlicnih službenih obveznosti je družina živela v Cr­nomlju, kjer je Oskar obiskoval ljudsko (osnovno) šolo. Prvo temeljitejšo glasbeno izobrazbo je dobil na gimnaziji v No­vem mestu pri Hugolinu Sattnerju. Sicer je gimnazijo obis ­koval v Ljubljani, nato v Novem mestu pa zopet v Ljubljani. Leta 1888 je maturiral v Novem mestu. Že v gimnazijskih letih je prepeval v zboru kot altist. V teh letih se je glasbeno izpopolnjeval v šoli Glasbene matice pri Antonu Foersterju, Franu Gerbicu, Mateju Hubadu in Juliusu Ohmu. Vendar se ni odlocil za pot poklicnega glasbenika, ampak je nada­ljeval družinsko tradicijo in odšel na Dunaj študirat pravo. Ljubezen do glasbe pa je ostala, zato je ob študiju obiskoval tudi ure solopetja in harmonije v Ambrosius-Vereinu. V štu­dentskih letih je prve zborovske izkušnje nabral ob vodenju zbora slovenskega študentskega društva Slovenija in Sloven-skega pevskega društva. Po študiju ga je poklicna pot sodnika vodila v Škofjo Loko, Kranj in Maribor, kjer je postal deželni sodni svetnik. V Mariboru je leta 1919 ustanovil Glasbeno matico. Ob službenem delovanju se je povsod vkljucil v glas­beno zborovsko dejavnost. V casu bivanja na Brdu pri Lu­kovici je ustanovil fantovsko pevsko skupino, s katero so se ob nedeljah kar na kolesih podali v Ljubljano, tam prepevali, zvecer pa so se spet podali s kolesi na pot v Lukovico. Kot predan ustvarjalec zborovskih pesmi in zborovodja je delo­val tudi v tako imenovanih župah (Hubadova, Ipavceva…), kot ocenjevalec in svetovalec zborom, nazadnje v Mariboru 
17. aprila 1932. Zanimive so besede pevcev kvarteta Glasbe­
44 



ne matice Ljubljana: »Naš repertoar Devovih cetverospevov/ 
ostaja v tem dokaj preprost. Melodija ostaja ritmicno in me­štiriglasni moški zbori res ni bil tako bogat, vendar smo takoj 
lodicno nespremenjena, sicer v okviru ustreznih harmonij, ugodili izraženi želji za sodelovanje, ker nam je bil Oskar Dev 
znacilnih za pokrajino. Vec svobode je v njegovem zvocnem mil in ljub kot clovek in skladatelj.« Petje kvarteta je Oskar 
preoblikovanju. Ob obicajnem štiriglasju pri nekaterih ob­Dev poslušal na ljubljanskem radiu. Sam je v zahvalnem pis­
delavah koroških pesmi uvaja petglasje. Pogosto uporablja mu napisal: »Izmed vseh postaj prinaša ljubljanska najhujše 
tudi enoglasje (unisono) ali dvogovor moškega in ženskega motnje v Maribor, toda ta vecer je bil od sile buren.« Ob za­
dela zbora. Vse to se odraža tudi v vseh nadaljnjih zbirkah: hvali za koncert je še zapisal: »Bolujem na jetrih in sem že 
Slovenske narodne pesmi iz Ziljske doline in Podroža (1908, mesec in pol v postelji. Prisrcno pozdravljam cenjeni kvartet, 
Glasbena matica), Jugoslovanske narodne pesmi za moški in vdani Oskar Dev. Maribor, 22. VII. 1932.« Verjetno je to eno 
ženski zbor (1923, v samozaložbi) in Koroške slovenske na­zadnjih Oskarjevih pisem, saj je 3. oktobra 1932 v Maribo­
rodne pesmi (Maribor 1926). Njegov ustvarjalni credo se je ru tudi umrl. Prepeljali so ga v Ljubljano, pogrebni sprevod 
zvesto oprl na Prelovcevo razpravo o harmoniziranju naro­se je ustavil v Lukovici, kjer so se od njega pevsko poslovili 
dne pesmi: «da jo pustimo tako, kot je, nenašemljeno, neiz­krajani Brda. Zadnja pot pa se je sklenila v Ljubljani, kjer je 
umetniceno, ker je podobna kmetiškemu dekletu, ki bi naše­prisrcno govoril Emil Adamic, pevci številnih zborov pa so 
mljeno z modernim klobukom in šimi cevlji gotovo postalo pod vodstvom Zorka Prelovca peli pokojnikove žalostinke. 
smešno. Pac pa je hvalevredno, da naši skladatelji v zadnjem 
casu narodno motiviko uporabljajo za svoje umetne sklad­
Ce pogledamo v Devov ustvarjalni opus, je ta izrazito voka­
be in se poslužujejo zakladov folklore (predavanje na Radiu len, solo pesmi s klavirjem, moški in mešani zbori. Predvsem 
1932, Par besed o slovenski narodni pesmi). Devove obde­pa je pomemben kot prirejevalec slovenske ljudske pesmi. 
lave ljudskih pesmi izvajajo zbori pogosto tudi v današnjem Bil je tudi zapisovalec, saj je kar deset let vneto zbiral in zapi­
casu. Naj naštejem samo nekaj naslovov: Jaz sem Krancicev soval, predvsem na Koroškem, do tedaj neznane ljudske pes­
Jurij, Po Savci, po Dravci, Ribce po morju plavajo, Sva z ljubco 
mi. Te je izdal v petih zvezkih. Prva je izšla leta 1906 pri lju­
na jarmah hodila, Stoji hartelc zahrajen, Socej moj sel, Megli­bljanskem založniku L. Schwentnerju z naslovom Slovenske 
ca itd. Svojo naravo izkazujejo številni hudomušno razpolo­narodne pesmi, z zanimivim podnaslovom, »harmoniziral in 
ženjski zbori, izmed katerih sem izbral dve skladbi, ki sta se deloma za koncert priredil Oskar Dev«. V ustvarjanju se je 
pogosto peli tudi v preteklosti v šolskih klopeh. trudil podrediti ljudskemu navdihu in ustvarjalnosti, zato 




Oskar Dev – glasnik ljudskega izroËila 
IZ ZALOŽBE ZAVODA RS ZA ŠOLSTVO 

Razširjajmo znanje 
36,90 € 
18,45 € 
Ugoden nakup strokovne literature v  MARCU in APRILU 
15,85 €14,50 €

 3,17 €  2,90 € 
Dopolnite svojo strokovno knjižnico z ugodnim nakupom. Izbor prek 100 znižanih publikacij najdete na www.zrss.si/zalozba/knjigarnica. 
19,20 € 
3,84 € 

Iz knjig do vaših ucencev 
Narocanje:    P Zavod RS za šolstvo, Poljanska c. 28, 1000 Ljubljana     T 01 300 51 00    F 01 300 51 99     E zalozba@zrss.si     S www.zrss.si facebook ZRSŠ twitter ZRSŠ