86
Jez v Vodonosu in kar je še bolj potrebno.
Z ozirom na sostavek v 16. listu *).
Kot jezersk rojak dobro poznam cerkniško jezero, pritoke njegove pa tudi odtoke in požeravnike. Smem tedaj tudi besedico govoriti.
Vsi poglavitni požeravniki so res s plovjem, vejami in mnogotero drugo šaro in blatom tako za vlečeni, da cel teden ne požrejo toliko vode , kakor bi je en sam dan po-žerli, ako bi bili prav strebljeni. In to je krivo , da obilo obilo vozov sena se spridi, ali še narvečkrat vse v jezeru ostane, da se nič ne pridela. Kolika škoda je to za vse gospodarje, ki imajo senožeti v jezeru! Naj več škode pa se godi dolenjim Jezercom, kteri imamo skorej vse senožeti in pašnike v jezeru in še njive.
Jez sem si pridno prizadeval, da bi se jezerske jame v boljši stan pripravile. Leta 1844 smo se bili tega dela dobro poprijeti — in res je šla voda tako naprej, da namesto teršce in bičja se je zarastla trava. Le škoda! da velike Kar lovce nismo poznali! Naredil sem bil lahek čoln iz žaganic, da sta ga dva moža nesti mogla pov kamniti jami Karlovci, in vendar je nesel tri može. Ž njim smo se čez podzemeljsko vodo po veliki Karlovci pre-peljevali, in našli smo jez, kteri vodo zaderžuje, da le takrat, kadar je prav velika, zamore čez-nj teči. Za ta jez blezo kar svet stoji še noben človek vedil ni, ker se ni v nobenem popisovanji od njega nič bralo in tudi sicer nič od njega slišalo ni. Ko smo čez 183 se ž nje v šli pod zemljo po Karlovci, smo prišli do neke skale, ktera je prestregia do sto voz vsake sorte čokov in lesa. Ta skala, ktera nas je ustavila, da nismo mogli več naprej, se v vodi moči; pod skalo je požeravnik, in skala ima okno ali luknjo, skoz ktero smo velik prostor in .vodo kakor morje gledali. Al čolniča nismo mogli skoz spraviti, ker je luknja premajhna bila, zato smo se nazaj vernili.
Čez ene dni potem smo šli od ževske žage do Skoci-jana. Tam smo pa še večji jez našli. Tu smo vidili, kaj je tega krivo, da skoz tako jamo , skozi ktero bi se senen voz lahko peljal, pa vendar voda, če ni prav velika, teči ne more. Tukaj smo vidili, kj e ima pes svojo taco — in vendar bi se ti jezovi lahko odpravili. Al kdo bo kaj storil, ker še nobenega ni spraviti, da bi šel to pregledat, kar smo z velikim trudom najdli! Naši ljudje se dela in stroškov boje, in vendar bi se za cerkniško in ložko faro vzdignil s tem delom zaklad (jsac) , kakoršnega še nikoli ni bilo in ga tudi ne bo, ako bomo vedno le roke križem deržali. Da bi se pač višja gosposka tu sem ozerla in pognala to velikovažno delo.
Tukaj tukaj so tisti nesrečni in škodljivi jezovi, da se lahko reče: kako dolgo jih bomo še terpeli? ne pa jez v Vodonosu, kteri še nikoli ne z enim škafom vode vsim senožetim, kolikor jih je v jezeru,   škodoval ni.    Kaj more
*) Kadi smo vzeli v „Noviceu vse to, kar nad p is pričujočega sostavka obsega, ker od druge strani razjasnuje potrebne poprave. Drugi del pa, ki se ne ujema z nadpisom tega sos ta v k a, smo izpustili, ker ne podere tistih opazk, ki so bile memogrede v 16. listu gotovo le iz dobrega namena pri-stavljene. Treba, da včasih eden druzega „brez sovraštva in jezeu enmalo podrezamo; morebiti se vendar ktera berv ali kakošno korito popravi, ktera cesta predela in kakosna soseska enmalo zdrami; nihče pa tudi časti ne jemlje hvalevrednim županom . ako očituje nečimerne, saj v nobeni službi in v nobenem stanu nismo vsi angeljci. Žalostno pa je to, ako se povsod in povsod le od zaslužka govori, kakor da človek , ki v družbi s svojimi bližnjimi živi in ne samotari v kakošnem gojzdu, bi ne imel nobenih dolžnost brez plačila. Kako nam more vlada soseskine zadeve izročevati, če jih sami nočemo opravljati in sami nočemo se bolj svobodno gibati! Vemo, dobro vemo, da s takimi opravili je dosti težav, sitnost, sov-ražtva, in da bi župan včasih raje šel na Grintovec kamnje tleč, kakor se s svojimi sosedi ukvarjati, — al kaj bo: če bi v prid svoji soseski in sebi v čast ne preterpel nobeden tacih sitnost! Nadjamo se, da kot pameten mož nam bote poterdili vse to.                                                                                  Vred.
škodovati jez, če je toliki kakor gora, ako pa je konec jeza zadosti in več ko dvajsetkrat zadosti prostora, kader voda na jame priteče in s celim jezerom vred jih zalije. Saj nam Jezercom voda več škoduje kakor vsim drugim — zakaj mi vsi imamo skor vse zemljiša nar nižje. Al bi ne bili preveč slepi, ako bi sami sebi škodo delali? In ravno mi dolenji Jezerci smo pri trebljenji jam že prav veliko storili, in še zanaprej bomo mogli delati, ako hočemo ob jezeru živeti. Ne vem tedaj: ali smo po pravici zaslužili grajo v 16. listu „Novic"?                                       Jezerec.