M a r t i n i n J e r a. (J. Kavniknr.) Sestnajsto poglavje. Otroci, odkrite se, pri smrtni postelji smo. [jašperetov Jurij je sedel s svojimi štirimi otroci v hiši. Pred tremi raeseci mu je umrla žena, in zdaj leže mati na smrtni postelji ter mu ravno reko: ^Poišči še kako rec, da me pokriješ, ker me zebe." aPrecej, precej, mati, samo potrpite, da ugasne ogenj v peči." Mati: Iraaš še kaj drv, Jurij? Menim, da ne; ali radi mene in otrok ne moreš v hosto. 0, sin moj, samo za nadlego sem ti. Jurij: Ne govorite tako, moja raila mamica! Vi mi niste prav nič nadležni. Moj Bog, moj Bog! Sarao da vam zamorem vse storiti, česar potrebujete! Vi trpite lakoto in žejo — in vender ne tožite. To mi rani srce, mamica moja! Mati: Ne žalosti se, Jurij. Nisem baš hudo bolna, hvala Bogu! Bog mi poraore kmalu, a blagoslov moj te bode obdaroval za trud, ki ga imaš z menoj. Jurij: Oj, mati, revščina moja me še ni nikoli tako pekla, kakor sedaj, ker vam nimam ničesar dati, niti vam ne morem pomagati. Oh, Bog raoj! Tako bolni in bedni, pa morate z menoj vred trpeti pomanjkanje. Mati: Kadar je človek blizu groba, takrat ne potrebuje ranogo na zemlji, ali tisto malo, kar mu je še treba, daje mu Oče nebeški. Hvala mu, Jurij! On me krepča še zadnje trenutke mojega življenja. Jurij: (briše solze). Mari mislite, inati, da ne bodete nič vec zdravi? Mati: Nikdar več, Jurijče moj! Jurij: Moj Bog! Mati: Porniri se, Jurij 1 Preselim se v boljši kraj. Jurij: (ihti) Oj, moj Bog, moj Bog! Mati: Potolaži se, Jurij! Ti si bil veselje raoje mladosti in tolažba raoje starosti, zato bodi Bogu hvala! Tvoje roke zatisnejo skoro moje oči. Jaz pa pojdem k ljubemu Bogu ter bodem raolila zate — in godilo se ti bode vedno dobro. Misli na me, Jurij! Vse trpljenje in vsa žalost tega sveta de človeku dobro, kadar je to prestal. Mene umiruje in me dela srečno v vsem, kar sem prestala hudega in kar sem užila dobrega in veselega v svojem življenji. Zahvaljujem Boga za ugodno okrepčavo v svojih mladih letih; a kadar plod življenja v jeseni dozoreva in kadar se drevo z odpadanjem listja pripravlja na zimsko spanje, takrat so bridkosti človeku svetinje, veselje in ugodnosti pa samo sanje. Misli na me, Jurij, pa bodeš zadovoljen pri vseh svojih nadlogah. Jurij: Oh, mati, ljuba raoja raati! Mati: Zdaj pa še nekaj, Jurij ! Jurij: Kaj pa, mamica? Mati: Nekaj rai od včeraj namreč kakor kamen teži srce. Morarn ti povedati. Jurij: Kaj je za Boga! Draga mati? Mati: Videla sem vceraj, kako se je raali Jurijče skril za mojo postelj ter jedel pečen krompir, ki ga je jemal iz svojega žepa. Dajal ga je tudi bratoma in sestri in vsi so jedli skrivaj, Juraj. Ta krorapir ni bil naš, ker inače bi ga bil mali del na raizo ter brata in sestro poklical glasno, da jesta ž njim; ponudil bi ga bil tudi meni, kakor je to storil že tisočkrat. Napravil mi je vedno veselje, kadar je prišel s kako rečjo v roki ter mi rekel prijazno: BStara mamica, nate, vzemite in jejte tudi vil" Oh, sin moj, ako ta moj ljubček postane tat — Oh, Jurij, Jurij, kako strašno rae muči ta misel že od včeraj! Kje je? Pokliči rai ga, da govorim ž njim. Jurij: Oh, jaz nesrečnež! (Teče iz sobe, poišče dečka ter ga pripelje k materini postelji). Mati se sklonijo z največjo muko po •konci — zadnjikrat v postelji; obrnejo se proti dečku, primejo ga za obe roki ter nagnejo nanj glavo. Mali zajoka glasno: ,Kaj bi radi, stara raama? Saj še vender ne umrjete? Ne urarite, ljuba inaraa, ne urnrite!" Stara raati odgovore s slabotnim glasorn: -Jurijče raoj! Jaz umrjem kmalu." ,,Jezus, Marija! Mamica draga, ne smete umreti!" zavpije raali. Bolnica diše težko, raora zopet leči. : Decek in oče točita grenke solze. Mati pa si opomorejo kmalu in nadaljujejo: ,,Zdaj mi je malo boljše, ker ležim." Mali pravi na to: ,,Kaj ne, stara mamka, zdaj ne bodete umrli?" Mati: Ne govori tako, ljubo raoje dete! Jaz umrjem rada, ker pridem k ljubemn Očetu v nebesih. Ge bi ti vedel, Jurijče, kako se veselira k njemu priti, ti bi se potem ne žalostil tako. Jurijče: Ako urnrjete, raainica, grem potem tudi jaz z varai. Mati: Ne tako, Jurijče, ti ne urarješ z menoj, ti bodeš, ako da Bog, živel še dolgo; bodi pa vedno dober in pošten; kadar pa se postarajo tvoj oče, takrat jim bodi v pomoč in tolažbo! Kaj ne, Jurijče, ti ostaneš vedno ubogljiv in dober ter storiš le to, kar je prav in pošteno? Obljubi mi to, ljubi moj ! Jurijče: Bodem, bodein, stara mama! Zrairom bodem ubogal oceta ter storil tako, kakor je prav in pošteno. Mati: Jurijče! Oee, h kateremu grem, vidi in čuje vse, kar delarao in kar obetamo. Kaj ne, Jurijče, ti to veš in ti to tudi veruješ ? Jurijče: Da, stara raama, jaz to vera in verujem. Mati: Zakaj pa si voeraj za mojo posteljo skrivaj jedel krompir? Jurijce: Odpustite mi, mama! Tega ne storim nikoli več; verujte mi nikdar več! Mati: Morebiti si ga ukradel? Jurijče: (joka). Sera — sem — raama! Mati: Kje si ga ukradel? Jurijče: Pri zi-zi-zidarju. Mati: Moraš precej k njemu, ter prosi ga, da ti odpus.ti. Jurijče: Za Boga, stara inarna, ne smern, ne raorem! ; Mati: Moraš, Jurijče, da vprihodiije tega ne storiš nič ,več, ¦br"B_ vsakega izgovora moraš tja! Bog ne zapusti nikogar; zavoljo fega ne srneš nikoli tujega dotikati se, če si lačen. Oh, Jurijče, ako si že lačen, pa niraaš ničesar, zaupaj samo v Ijubega Boga, a ne kradi nikdar več. Jurijče: Stara rnaraa, ljuba rnania! Nikoli več ne bodern kradel, četudi sera še tako lačen, nikdar več ne bom kradel! Mati: Tako je prav! Blagoslovi naj te ljubi Bog! Nanj zaupam — in ta naj te varuje do smrti, ljubi moj vnuk! Objame ga, pritisne na svoje prsi ter mu jokaje reče: Potrebno je, da greš k zidarju, ter ga prosi, da ti prizanese! Jurij, sin moj! Idi tudi ti ž njim, pa reci zidarjevim, da jih tudi jaz prosim odpuščenja in da mi je žal, da jira ne morem škode povrniti; povej jim, da bom prosila Boga, da jim b-lagoslovi ono, kar še imajo. Hudo rai je pri srci, ker vem, da so tudi oni revni. In končno, veš sam prav dobro, kako bi se jim godilo pri tolikem številu otrok, ako bi zidarica ne delala neumorno dan in noč? Kaj ne, Jurij, ti mu pomagaš z veseljem nekaj dnij pri delu, samo da se mu poplača škoda? Jurij: Oh, raoj Bog! To storim od srca rad, draga mati! To izgovorivši, potrka zunaj na okno starešina. (Dalje prih.)