pismo
O integraciji slepih otrok v redne osnovne šole
Informacija o raziskavi
Najprej sem zastavila vprašanje "slepi uče-
nec v mojem razredu" pedag. zboru delavcev
(število = 20). Učitelji so bili nad vprašanjem
presenečeni, ker se s to mislijo niso nikoli uk-
varjali. V obliki pogovora so oblikovali različ-
na mnenja in stališča. Načeloma, ampak samo
načeloma, niso imeli nič proti, da se med
učenci redne osnovne šole pojavi tudi slepi
učenec, opremljen s specialnimi znanji, ki bi
mu omogočala "normalno" vključevanje v šols-
ko delo (Brailova pisava, magnetofon itd.).
Toda takoj so se pojavile dileme in dvomi,
kako bi delo v takem razredu potekalo. Večina
je bila mnenja, da bi moral biti slepi učenec iz-
redno socialno in emocionalno zrel, samos-
tojen, družaben, prilagodljiv - skratka moral bi
biti vsestransko pripravljen na šolanje v svetu
"normalnih". Učitelji so izrazili zahtevo, da se
jim za tako delo ne bi bilo potrebno specialno
pedagoško izobraževati (učenje pisave ali kaj
podobnega).
Pojavila se je druga dilema, ki se mi je zde-
la izredno zanimiva. To je dilema, ali je vsak
učitelj na višji stopnji osnovne šole ali v srednji
šoli pripravljen, da se njegova razlaga učne
snovi snema na magnetofon, kar bi bilo za
slepega učenca nujno. Učitelji niso pripravlje-
ni, oziroma, niso zadovoljni, da bi jih pri peda-
goškem delu snemali. Tako bi lahko nadzirali
njihovo delo - morda jih je strah, da niso do-
volj kvalitetni, ali pa bi se morali za pouk bolje
pripraviti. Torej je slepi učenec nezaželjen v
razredu, ker bi deloval kot nekakšna kontrola
njegovega dela.
Učitelji so tudi trdili, da bi bili součenci do
slepega tovariša grobi, nasilni, ali pa bi ga
puščali vnemar, naj se znajde, kakor hoče. Uči-
telji dvomijo v moralne vrednote, ki jih imajo
današnji učenci. Še bolj bi bilo to stanje izraže-
no v srednji šoli. Torej tudi zaradi mladine ne
bi bilo najbolje sprejeti slepega otroka ali mla-
dostnika v razred. Taka stališča so oblikovali
pedagogi. Komentar in sklep prepuščam vam.
Sama sem bila nad odgovori oziroma stališči
presenečena, ker sem vseeno pričakovala veČ
optimizma ali pedagoškega veselja in razume-
vanja za drugačnost okoli nas.
Drugi del raziskave pa so učenci 8. razreda
(N=23), ki so odgovarjali na vprašanja v pr-
vem delu anonimno v obliki ankete, v drugem
delu pa v obliki razgovora.
Naslov kratke ankete je: Moj sošolec je
slep. Na prvo vprašanje, ali bi hoteli imeti
slepega sošolca, je odgovorilo pritrdilno 20
vprašanih, trije pa so odgovorili ne vem. Nega-
tivnih odgovorov torej ni bilo. Na vprašanje,
ali bi mu pri šolskem delu pomagali, so bili vsi
odgovori pozitivni. Ali jih slepi človek s svojo
prisotnostjo moti? Negativno jih je odgovorilo
19 in ne vem 4. Vsi so napisali, da nimajo iz-
kušenj s slepimi tovariši, ker nikoli niso bili s
takimi ljudmi dlje časa v stiku.
V pogovoru so se učenci pokazali zelo
praktični in polni idej, kako bi uredili, če bi bil
njihov sošolec slep. I lodili bi skupaj na tekme,
na plesne vaje, na prireditve. Z njim bi se učili,
tako da bi mu brali učno snov. I lodili bi z njim
v šolo in domov. Večina učencev je v pogovoru
izrazila solidarnost s slepim tovarišem. Pri-
pravljeni so ga bili braniti pred različnimi ne-
varnostmi. Organizirali bi se tako, da bi bil
lahko slepi součenec z njimi povsod, kjer bi se
kaj zanimivega dogajalo.
Otroci so pokazali veliko več strpnosti kot
pedagoški delavci.
Učenci so pokazali veliko več stфnosti kot
njihovi učitelji. Odgovori otrok in odraslih si
nasprotujejo. Zakaj? Kje je resnica, je težko
reči. Odgovore dajati je težko. Ali sta svet od-
raslih in svet otrok res tako različna? Morda
pa učitelji, ki so del odrasle populacije in trdi-
jo, da razumejo mlade in jih vzgajajo, v resnici
sploh ne dajo veliko na mlade, ki so jim zaupa-
ni v "obdelavo". Ta vprašanja so v resnici
vredna raziskav.
Upam, da vam bodo moje malenkostno
427
PISMO
razmišljanje in razgovori, ki sem jih opravila,
pomagali pri integriranju slepih otrok v osnov-
no in srednjo šolo. Ali pa vam bo dalo misliti,
da vsa okolja še zdaleč niso dovolj zrela, da bi
živela v soglasju z drugačnostjo, pa naj bo
kakršna koli.
Darka Pečnik
428