Contents GLAS POGLEDA ženske brodolom plovba perje me, pogumno ljudstvo okna pesnica v Parizu idila preobrazba zategnjenost GLAS INTIME skoraj uvel lokvanj ljubljana bralca jezikoslovca oranžna nad vsem prizor toplote simbioza petje slovo od obale zapeljevanje na kavi nisem mama GLAS VSAKDANJOSTI dopust na Jadranu mozart je spregovoril pikapolonica na mladih svet stoji drevo pesnica več jih je bilo ogledalo histerije igralka imenik smerokazov odhod nam o avtorju kolofon ''Ženske znajo že od davnih časov svojemu pogledu dati večji, globlji in skrivnostnejši pomen, pri čemer si pomagajo s temnimi barvami.'' Svetlana Slapšak; Ženske ikone 20. stoletja (Maskara) Dušan Marolt GLASOVI ŽENSK glas pogleda ženske ljubice žene matere najstnice ločenke športnice knjižničarke snažilke učiteljice direktorice kurbe pesnice pisateljice perice slikarke igralke vdove receptorke sestre administratorke sprehajalke bipolarke šivilje farmacevtke kmetice kuharice nadzornice ŽENSKE lepe ste lepe ste lepe ste ignorirajte revije – lažejo ne rabite dolgih in gladkih nog ki se med hojo krhajo puder prekrije vaš sijaj mozolj je znak očiščenja treba je menjati notranjost ne rabite pošmirglano gladke kože nič v življenju ne gre kot namazano lepe ste lepe ste lepe ste ne verjemite mitu o lepi Heleni ki je zanetila trojansko vojno zgledujte se po Helen Keller bojkotirajte dan žena – to ste že od rojstva same zasadite rože ko zrastejo jih utrgajte in zavijte v Cosmopolitan pišite rišite živite z nasmehom četudi nimate vseh zob soncu nastavljajte celulit in povešene prsi to je znak naravnosti in prežetosti z doživetji ne rabijo biti velike da je vse okoli njih v senci to je le konstrukt vkalupljenega kipa ki se na ogled postavi ne ne ne ne rabite biti podhranjene ker se trupla ne lesketajo niti od znotraj pojejte kos torte ne boste imele nočnih mor in spomnite se da se je Virginia Woolf redila za stabilnost ne trpite v visokih petah pokončno se sprehodite mimo transparentov v sivo stavbo in izvršite poseg na fetusu ne podlegajte naslovnicam retuširanje je nujno ker so bralci slepi v naravi ni retuš lepe ste lepe ste lepe ste pretepite moraliste če vas je volja bodite muze svojim stvaritvam nosite bolečino kot Frida Kahlo in si narišite pisan svet če ne gre drugače ne prebirajte starih pravljic ker v njih ni žensk ne bodite Sneguljčica in se znebite infantilnih snubcev ki čakajo da se jim obriše slinček če boste matere ne postanite cankarjanske in skuhajte kavo le sebi če vam tako zapaše ne ne ne če ne boste imele časa ali želje skuhati kaj za na žlico in ob tem občutite pet prstov ki vas božajo po obrazu naj vas zmrazi in prebudi in naj gnev izriše ključ v vratih da jih odklenete bodite kot Rosa Parks in ve ostanite ve ostanite če pa to ne bo šlo pa pojdite in najdite svojo ulico Fleurus 27 in ne pozabite ne ne ne lepe ste lepe ste lepe ste LEPE STE brodolom videla sem rojstvo svojega časa in želela pobegniti nisem si drznila definirati lastnega obstoja – razmišljala sem da bi zarji določila položaj saj simbolika pozna vse strani neba moč dežja za spiranje napak se je upehala prodajajo nam predimenzioniran kovček ki vsebuje natolcevanje o smrti o očeh brez prahu pa o klonirani instant lepoti in vektorskih možganih a vse to ni nič drugega kot dolgčas ki izteka iz prsi polnih onesnaženega mleka ljudje so že utrujeni s svojim umom pometajo po vročini izklopljenih glav divjajo in štejejo molekule veje kamne vmes se zmotijo in nikoli ne uspejo priti do konca toliko je vsega veliko preveč kot lahko človek prenese reciklirajo povsem napačne stvari in žarijo v podložništvu a želijo biti le poučeni o temperaturah ledene dobe od razcveta jih loči skrb za posušeno travo na naftnih poljih ploščice vseh kopalnic metropol polne baterije in svež status ista žarišča v copy-paste novicah novi prsni vsadki TV voditeljic potresi na vzhodu vzhoda in eksplozije pikovih asov globoko v njih pa vseeno nekam daleč želi nemir sili na prostost in se preriva v beg želim da ne podležejo saj se žrtve zavohajo na daleč ker plameni ostanejo topli tudi med gorenjem mladi so in vse je že za njimi – dokler bodo pustili da jim kradejo glasilke pod pretvezo da so neuglašene se ne bodo izpeli plovba stopala namakate v plitvini vašega morja tudi na zagorelih ramenih so sledi izsušene soli ki kot sipine gibov vabijo sonce daleč se zdi spomin ki skriva krošnje otroške igre veje so poseljene s šrapneli in obala se rdeči ker se odrasli igrajo "zemljo krast" rane čakajo v pričakovanju da bodo sprejete in zaceljene onkraj kontinenta a tudi na drugem kopnu je ambient človeških obrazov okrašen z osušenimi očmi kljub temu zaplujete z ostalimi v naliv noči lesen čoln drži spone ki so spete in prežete s tisoči € nabranimi v skrinji nagnite deske trohnijo a sanje v žaru prebega iz morja delajo slan nasmeh če prihajate vedite da vam bodo dali kruh a roke bodo vseeno prazne ko boste pripluli na novo obalo boste primorani odvreči domovino in obleči trši kalup objeti boste z administratorjevimi rokami s slovarjem boste praskali po kamnitih stenah produ terminalih šotorih dobili boste pošvedrane čevlje brez vezalk da boste v imitaciji usnja opletali kot v okovih in ne šli predaleč stoično boste dihali vaš molk bo vpil a na naših poročilih se vas ne bo slišalo kop(r)nele bodo pesmi v tujih jezikih – besede so v evropi z letnimi časi kot raztresen sneg ki jih pogubi že topel odtis azilnega papirja perje rada bi zajahala pravkar izvaljene ptice in z lupino ustvarila grobišče ogledal trenutek ujet v svojo neskončnost ki s pajčolani počiva na vznesenosti vetra je zbudil skrita občutja in le sonce se je smejalo – le ono je vedelo zakaj ptiči premočno čivkajo me, pogumno ljudstvo kako naj bomo pijane če promili še niso preskočili trdnih brvi halucinacij in peskokop še ni zaužil zadostne mere resničnosti me, pogumno ljudstvo lepimo literarne slike iz vseh koncev jih rinemo in tvorimo lepljenko ki se je ustrašijo celo neustrašni ne sprašujte nas, pogumnega ljudstva od kje navdih ker bomo ostale neme kot takrat ko je nekdo podrl naše barikade percepcije in vprašal – ve pa niste čisto prave a ne glas kulture nas je hotel transformirati in nahraniti skozi kapital in donosnost vkalupljenega duha nam, pogumnemu ljudstvu so hoteli zbrisati proračun izkoreniniti pisanje očitati zabušantstvo in šlepanje na vagonih vektorskega vlaka ker me, pogumno ljudstvo še nismo kanonizirane piske nam ponujajo le pisunstvo v marginali plitvega dihanja a me nimamo samo enega obraza ampak toliko njih kot smo v življenju videle srečale in brale ljudi latentne smo v svojem čutenju vsa gesla skrajnosti so v nas čeprav jim je občasno dolgčas kot je pogosto dolgčas luni vztrajamo s črnilom špikamo s peresi dvigamo valje božamo s tipkovnicami in rane niso zabrazgotinjene o ne ker razvoj še traja pred dokončno eliminacijo nas, pogumno ljudstvo vsaj prelistajte ni nas treba brati na glas če vam je ob melodijah neprijetno vsaka naša prva črka verza je zametek vzvoda hotenja ponujamo oprane oblike da nas pomnite za vedrino zapuščanja zazrite se globlje in s predrugačenimi očmi obrišite solze čudenja in zamenjajte leče drugače bo nujno zlomiti svetlobo me, pogumno ljudstvo se bomo trudile podmladek nahraniti s sendviči slovarjev in mu razložile čar moči pritiska pisanja idej in vtisov na papir kuverte razglednice birokratske akte – le tako ga bo lahko zaščemelo kot je nas v naši mladosti ko smo na poslinjeno znamko odtisnile svoj DNK in tako obelodanile naš spomin v atmosferi zgodovine me, pogumno ljudstvo smo naseljene kjer odlagamo knjige in ovijamo telesa v prodnato odejo rokopisov črke so naši grbi napisane pesmi himne in zbirke države me, me, me, pogumno ljudstvo nazdravljamo! okna gledajo me žarčijo me s prozornim dotikom ki neprestano diha z njih kapljajo stopinje ledeni obrisi in trske lesa preživete letnice konci noči in glasovi vode prah sence ogovarjajo me ko je najtežje molče razgrnejo kljuko sprejmem povabilo pokažem jim ostale stene obmirujejo v vzpenjanju zraka ker ne stopim skozi nočem gasiti odprtost odprtost rešuje in trmasto vztraja hlad ob žarku se nasmehne ko zacvilijo tečaji se slišim se pesnica v Parizu I po prihodu na površje po vožnji na nagnetenem metroju se zdi kot običajna prestolnica presečišče usod barv dišav hitenja smeti vojakov sanj kot turistka si takoj zlita z ostalimi ki posedajo pred kavarnami in se oprijemljejo skodelic kot totemov saj je včasih res težko najti korak med letom strahu II "un café s'il vous plaît" izrečeš frazo ki si se je naučila iz popotnika v črno belo kombinacijo oblečena natakarica odide po kamnitem podu postanka ob Seni v notranjost od koder se razlega glas Edith Piaf in otožnost melodije postane na pobrisani mizi v uteho zgodovinskemu času ki puhti iz betonskega nabrežja reke in ob tem lahko prisluhneš zgodbam njenih utopljenih podob ki počivajo na oddaljenem pokopališču Père-Lachaise III ob poldnevu me ujamejo sončne roke nad mano po mojem obrazu se sprehajajo kot dlake čopičev ki vznikajo s slikarskih platen Montmartreja kamor se bom morda odpravila drug dan in se risarju pustila prepričati da me ovekoveči na nostalgičen način treba je puščati sledi odtise prisotnosti in potešiti prostor svoje pripovedi IV postanem pred knjigarno Shakespeare & Co kjer me pozdravijo zaboji znižanih knjig in napis da se tu ne sme fotografirati c'est la vie ne potrebujem takega spomina vsrkavam vonj stopinj umetnikov tako prevzeta sem da pozabim kateri francoski pesnik je bil prvi ki je meni recitiral svojo poezijo našla sem prag kjer izgovorim kar je treba in napišem svoj verz idila rešitev ni več prestolnice so pozabljene lokacije v zoni prepovedanega in dežnik ne zadržuje več solza mrtvi tulipani se ovijajo v celofan in vijaki človeških skeletov rjavijo izgubljeni so pogledi izza kotov v ustih se nabira prah a kaj ko rdečina še vedno lije – skozi kosti lasišče in objeme nevidnih žerjavov bremena se ne dvigajo mišice ne spoznajo nekdanje igre in izgledajo kot uvele rože na vrtu steklenega asfalta mahu minili so časi tlakovanih tapet ki so jih krasili mozaiki izginili so keramični palčki in popljuvali pravljično idilo strani v knjigah so pošle čeprav nepopisane in iz zemlje so splavali ležeči skalnjaki v preteklosti so naredili napake potlačili spomine in izgubili seno ter sebe rezali so si zapestja in vratove a vseeno preživeli mazali so se s krvjo se zavijali v povoje in pivnali odvečno politino kljub žicam ki so jim povezovale zobni kamen so se lahko smejali in kasirali dividende smrdečega trusta a kam z denarjem če so igre minile v ogenj takoj v ogenj in tako v večno minljivost visokega dima ki bo ob jasnem platnu viden celo s sončnimi očali preobrazba letele smo na krilih našega ega tisti dan ko je deževalo in iskale suho območje da bi posušile razmočeni um ki je ob našem rojstvu odtaval neznano kam rojstva so bojda zato da bi korenina ob soncu zrasla do svoje popolne oblike – vsi pa pozabljajo na sence ob vsem tem pa nam s sanjami ponudijo tudi neutemeljen strah ki se nas oprime kot spone in tako se znajdemo v nočnih morah spoznamo da je to tako abstraktno da se nam ne dogaja in zato je treba vpiti – pa čeprav na leseno klopco poln smetnjak stensko uro telefonsko govorilnico na učbenike položnice temo in na ogrlico iz nageljnov okoli naših vratov le tako bomo spoznale da korenine naših dreves niso v zemlji tam je trohneč spomin na prejšnje življenje zategnjenost dan ne sme biti nikdar noč direktiva je trdno postavljena kot zakoni antičnih polisov ob tem smo vsi izključeni iz trenutkov ko bi lahko dolžnosti prelagali v črepinje in retrospektivno recitirali npr Sapfo Sokrata in ostale ki so mirno puščali sipanje bežnega opažanja da v novem redu zgradijo pojme za katere se samo zdi da so tu že stoletja mi pa mirno puščamo nesledljive odtise v krču glas intime skoraj uvel lokvanj na zaprtih očeh v kotu mežika strah pregrinjalo je ovilo golo telo ki se upogiba mavričnemu soncu iz ječe uhajajo trde žice prah na prsih se kotali v mogočno senco utopljeno je kričanje rdečih ustnic in v pozabljeno obzorje se zarije neustrašni užitek ki hiti po svoji avtocesti in se ne ozira na prepreke svetovnega miselnega toka ki me je moril ves čas ko sem igrala tuje strune in starala svoj lokvanj sušne planjave kličejo po poplavah – jokaje blazina pod mano se ugreza in vali sunke na potovanje prelepo je iti čez dovoljeno mejo ves nemir se kopiči v vzburjenju in ples zvitih kač gladi gubasto kožo ko krč stisne in zaduši notranjo vsebino zalita sem in prosta vsega pojem na mavrico svoje preteklosti ljubljana danes je sonce nekje vmes sprehajava se po tlakovcih in puščava dežju da naju zaliva kot zlepljeni pijavki se pariva skozi korake in štejeva dežnike morda se bova odkrila razen če naju ne prehiti kakšna mlaka duša se ne razteza ostaja enaka kot hoja po mokri sledi dober dan žabe midva sva skoraj bosa bralca pripraviva prostor za knjige da ne izgubiva navdiha in se oddaljiva za nešteto polic moje poleženo telo je dolg stavek in po njem raztresene lepotne pike so kot ločila ki jih raziščeš in umestiš kot eno geslo sva z dvema razlagama jezikoslovca oba sva tam vtisnjena v telo platnic z lačnim gonom ritma besed vraščava potne odtise iz pogledov srkava nabrekle črke tako intenzivno da med šviganjem dlani izpari še slina v mislih me trgaš kot pravo žensko – sparjena oživiva afekt glasu dihava vase da se uzreva in spojiva razdajanje metafor ne želim le jemljem ko odpreva druge ustnice in izhropeva lepljiv stavek oranžna lepo da je vsaka raven v temi žareča objem ukleščenosti skozi začaranost tesnobe izgubi svojo moč noč se zlije v dan mraz se otopli na vrelišče razpon ustnic se napenja na vse pretege lovi prozorno slino da bi zajel vsako kapljo konglomerat barvnih palet na površje s kriki postavlja svet pomaranč odkritje čutenja koprni naseljuje se v dojemanju da se življenje lahko živi ližeš mi prste na nogah imaš me v rokah ostrina bradavic ujame prste blazinice postanejo vlažne kot po dežju sva oblečena v roso drsiva skozi prostor porisanih sten ogenj si ustvarjava da najdeva obraza nora v sklepanju da norost vedno preživi v nama nad vsem na balkonu se sončiva nad drevesi goli leživa in čakava vsaj malo vetra kadiva cigaret in jaz ti berem poezijo toplo dihava božam ti gležnje in ti vzdihuješ polni sva raznih zgodb na svetlobi kot na majhnem kamnu se spominjava filma o grizliju in potem ti s prsti preveriš svojo zagorelost ogenj sili iz tvojih prsnih bradavic slepiš mi potne oči spet sva na isti strani stran od vseh prizor toplote fasada tvojega obraza je prekrasna kadar te uzrem tudi v mislih mi stopi vulkan mavrica tvojega akta grize odtenke mehki robovi ustnega neba požirajo vase slapove bele sline vznesenost spreminjanje toplo mi je ob tebi toplo mi je v tebi ker grejeva švic zaradi gravitacije tepeva se z besedami mahava z rokami in si kaževa jezik suvanje narivanje ljubljenje življenje vlažnost tvojega griča prestraši netopirje iz vogalov odtisi ležanja upogibajo žimnico zaradi prahu na oknu si še lepša prijemam boke in ti vanje zapičim kremplje strgam si olupek in ti se nahraniš kot uliti sva sodiva druga k drugi simbioza v polmraku potem ko sva se slekli druga druge je na pol odprto okno ven poneslo najin vonj in notri spustilo veščo ko je zacvrčal cigaret sva jo poimenovali Tina in v megli naslade je pristala na žaluzijah – obstala in naslednji poteg je dogorel v sferi zakajenega spoznanja da žareče lotevanje vsakdanjosti pomaga odkrivati dva simbola – naju ki naličeni v glasen šarm kriliva pod rjuho medsebojne odvisnosti petje razprem glasilke in ti dovolim pogled v grlo da bi pregnala bojazljivo sled obupa gladka koža mi zveni bolj privlačno če se ob vsem nepredvidljivem smeješ na glas in še moja usta vabiš k raztezanju absurda v krču obstaneš preden zasedeš moje naročje oplazi naju vonj izživete mladosti dotrajana sva v spajanju povej ali usahnjena pesem diši kot hoja potopljena v notno črtovje povej je vse okoli naju le eksperiment ki čaka da ob aplavzu leže k počitku v zen melodiji pokončati je treba kasetofonske gmote in se oviti v trakove vzkliti v brbotanju tonalitete plemena ki ga iznajdeva v resetiranju dretja norost ni diagnoza le usihajoča playlista najinega posnetka slovo od obale midva sva skrivnost pred resnico imava oči in razumeva na primer barve in razsodnost razigranosti obzorje ki naju mili ob jutrih nama prinaša obrnjena hrbta in poljube horoskopskih znakov minimalistično se druživa na ležalniku skozi prod morja zapiha burin in naju prevrne zaplavava v slano pregrinjalo peneče resnice odhoda zapeljevanje goli pogled pomežikne s telesom in oko spne hojo proti dnevu na kavi leto po tvoji smrti na telefonski tajnici še vedno hranim sporočilo ki si ga posnel ko si se vselil predvajam si ga ko mi je hudo kar je večino časa a tega ne smem govoriti na glas ker bodo dejali da se vežem na preteklost tvoj glas je tako domač poznan in tolažljiv briše mi mokroto in recitira umirjenost z njim rada napravim požirke kave ki me pospremijo v dan vsak trenutek je ekskurzija v neznano kot meglen obraz neba zažiram se kot šumenje mesta in ne opazim semaforjev nekega dne bom morala posedeti v tišini in se dokončno pomeniti z nostalgijo zdi se mi da bo pravi trenutek ko bom pospravila tvojo skodelico do takrat pa mi prosim še enkrat povej nisem mama I strah je v koraku in zdrznem se ob tišini naseljeni v prostoru ki ne živi več zamazan je ritem obupa krvavo utripa moje dostojanstvo in kožni plašč prenaseljen poka kot šivi poročnega slavja že dolgo so spomini le upognjeni žareči kamni – potrebujem novo telo nevarno je hoditi oblečena in povesti prvi gib življenja II bila si zelo drobna v mojih velikih pričakovanjih vsak korak na ekranu je neumorno silil proti budnosti dotika nosila si svoje ime zvezeno v tkanini ki je še nikoli nisi zaobjela in se smejala razgledu daljnega horizonta lepa si bila trenutek ki dohiti trenutek ki pomeni trenutek ki razpira lepa si bila III če bi sedela poleg mene bi izbirala barvne mašne in jih pripenjala na koprenaste oblake če bi sedela poleg mene bi drobila lepoto in jo razdelila v vse peskovnike zrnje bi brbotalo na obrazu mirnosti če bi sedela poleg mene bi pela trpke besede in se naslanjala na risbe ki bi pripenjale nasmeh če bi bi če IV meja ima svojo mejo prehod preko je občasno valjasta jesen in šumenje solz ne boli ne boli ureznina na pobrušeni klopci gladkost se vrača v lesene letnice in zavida skodranim pticam pod nebom pod nebom vsi delamo enake korake le stopinje puščamo različno globoke da najdemo note in jih zberemo v melodijo vonja melodijo vonja stresamo v sveže robce in pivnamo pričakovanja s čela oplazijo nas kaplje sunkov in porinejo v pomlad tkanine pomlad tkanine ponudi zabrisano mejo V slonim topim stopam segam lovim diham gledam preko pred tem po tem v tem ti z mano res no glas vsakdanjosti dopust na Jadranu samo revni imamo čas za ljubezen razen umreti se nam ne mudi nikamor ne pehamo se za graščinami in vikendicami dopustniških destinacij ne iščemo v katalogih turističnih agencij tam v eksotiki bi se nam posmehovali ko bi poslušali melodije Delamarisovih konzerv in Vindi pudinga ni nam mar da avto nima senzorjev za parkiranje in posodobljenih map v navigaciji orientiramo se po avtokartah iz bivše Juge in se pustimo zapeljati navdihu in vsrkavamo zgodbe preživelih v avtoradiu se obračajo pesmi iz Poletja v školjki otroke pa uspavamo ob Žogici Marogici naše napihljive blazine spustijo zrak še preden jih zmočijo zrna jadranske soli beremo obrabljene Dr. romane in sveže Sportske novosti edina dilema aktualnega zeitgeista niso okovi volitve referendumi ampak izbira med Laškim in Ožujskim pivom saj veste – lahke teme za lahke dni meje padajo ko skušajo starši s pantomimo dognati kateri otrok je drugemu sunil ulov školjk rakov in morskih ježkov a tudi to se zgliha zvečer na terasi ob vonju prežganih lignjev in notah dueta na sintesajzerju naslednji dan si ti otroci iz sprtih družin že izmenjujejo plavutke svobodni starši pa partnerje nato si izmenjajo še naslove da bi ostali v stikih a vejo da se to ne bo zgodilo saj so iz njihove prikolice sunili beštek ki bo nadomestil njihovega iz trgovine za 1€ ki mu odpadajo ročaji kot sanje ki so ubežale lastnim pričakovanjem kupiš razglednice ki domačim pošiljajo pozdrave a tebi se jebe če jih prejmejo zato jih v nabiralnik odvržeš brez znamk in ti uživaš dopustuješ svetovljan si voha se tvoj Coppertone najnižji zaščitni faktor ti si car ničesar se ne bojiš še najmanj UV žarkov in njihovega rakastega potenciala če ne boš zažarjen sosedje ne bodo verjeli da si regres res namenil za letovanje mi revni smo bogati na drug način ne skrbi nas da bi nam ugrabili otroke ni nam pomembno da se pohištvo barvno ujema modni standardi so razpuščeni določa pa jih cena mi revni vemo da nekaterih stvari ne moreš kupiti želimo si da bi imeli nekoga ki ti ponudi flajšter ko se urežeš da ti zakuri če te zebe da ti obriše rit če si onemogel da ti odstopi olivo s pice da lahko piješ sok direktno iz tetrapaka da lahko pustiš stvari zaprašene da te nekdo dostojno pokoplje da te opozori če si pri britju izpustil kakšno kocino da s tabo pogleda nogometno tekmo da s tabo pogleda romantično komedijo čeprav ob tem oba zehata in mislita na prvi zmenek zakon že nekaj časa traja ni več treme in pričakovanja prvega poljuba tolaži te le misel da boš deležen zadnjega mi revni smo bogati mozart je spregovoril želela sem iti ven a sem obstala ker je radio kričal najino pesem sploh pa je zunaj sijalo sonce in nisem hotela srečati ljudi ki bi me napadli z informacijami in nisem bila razpoložena za to da bi bila na tekočem briga me kdo je umrl kaj je kdo jedel v sredo popoldan ali pa koliko denarja je treba dati za vezalke prižgala sem si cigaret ki sem ga malo prej zvila in se usedla na kavč spomnila sem se trenutkov kako je znala plesati samo zame kako je žarela ko si je brila noge in strigla nohte všeč mi je bil način kako je pljunila ko si je umivala zobe in zvok ki je prihajal iz kopalnice ko je sedela na školjki in scala rada je hodila v kino a vedno sama ker je mene motila gneča ljudi in razumela je da nočem slišati vsebine filma in zato sem jo še posebej spoštovala ko se je vračala je skušala izbrisati mast z rok a me je vedno božala s temi vesli ki jih je utapljala v kokicah in zato sem postala lačna radio se je utrudil omagal in nazadnje onemel kot najin gejzir ki je igro za dve preobrazil v vrelišče ugasnila sem cigaret in v časopisu prebrala vremensko napoved da bo jutri deževalo – in jaz bom splavala ven skupaj s solzami ker se mi ne bo ljubilo rezati vratu vsaj še nekaj časa in bom srečna ker ne bom obdana z ljudmi pikapolonica poznega oktobra je bilo ko sem sedela na balkonu tvoje hiške in iz meni dodeljene skodele srebala nesladkan planinski čaj občasno je posijalo tudi sonce in bilo bitko z rahlo sapo ki mi je na trenutke odnašala tobak ko sem zvijala cigarete ti si se odpeljal v Ljubljano na izpit jaz pa sem na sosednji parceli opazovala delavce in stroje ki so grebli v hrib in izkopavali zemljo in skale za hišo novih sosedov nato sem vstala in si šla dolit čaj na poti do kuhinje sem se spomnila na norčije ki sva jih uprizarjala minulo noč in se sladko nasmehnila saj sem čutila da se bova gola sprijemala tudi nocoj ko sem se vrnila in usedla na stol je na cigaretnico priletela pikapolonica opazovala sem jo ko je naredila par korakov in se ustavila na robu skozi mirnost se mi je zdelo da se odpravlja proti nečemu kar traja kot gib za gibom do napredka minljivosti kot najčistejši trenutek kot da se je čas ustavil ali pa sem ga sama – zase nekaj ur kasneje ko si prišel domov in sem že posedala v dnevni sobi si me objel to je bil natančen objem na mojem hrbtu si razklenil svoje prste in jih vtrl v trden glas naslednji dan sva skupaj sedela na balkonu odpravljala sva se proti nečemu kar traja na mladih svet stoji jaz sem mlada rojena iz maternice ki je bila polepljena s posterji in okrašena s sponkami jaz ne hodim na ulice s pločevinko in toastom ždim pred ekrani najemniškega udobja in štejem kalorije jaz sem pametna izbuljene oči imam in zamazana ušesa sprejemam servirano ni potrebe po uporu jaz nisem sama starši so moji prijatelji in nisem zašla v iskanju identitete saj ne izbiram ne kritiziram ne manipuliram jaz sem aktualna moja zavest se krepi s sprehajanjem po news feedu za pripadnost delim poste za resnično predanost pa na dogodek stisnem interested pasivnost je najboljša aktivnost jaz živim ko se mi izprazni baterija je to kot mrk uma in anksioznost me spomni da moram vzeti novo tableto jaz sem jaz res sem to mi govorijo že celo življenje drevo še nedavno je tu stalo drevo na tem mestu na koncu mojih sprehodov kjer gozdna pot sreča civilizacijo bukev je bila z močnim sivim deblom in vejami ki so me oplazile če sem se jim približala stojim na svežih delcih lesa pod nogami je mehkeje kot običajno letnic se ne da razbrati in štok ukrivljen pogleduje proti koreninam sončna pripeka greje spomin sklonim se in naberem nekaj listov povaljam jih v razprti dlani in zavoham zeleno zaprem oči da prisluhnem zvoku sekire ki ureže minljivost je ostra pesnica nikoli ne izgubi spoštovanja do besed še posebej ko spozna da ji vsaka črka omogoča zapis v zadnjo pesem zadnje pesnice več jih je bilo padla sem na zemljo in zdaj sem tujka nepoznana se gibljem čez plantaže hiš in vrstne nasade ljudi mir najdem v trenutkih ko se igra buba in čaka na krila ko je deževen dan in se utaplja in skriva pravi obraz bledost juter je zagotovilo za prekrasno dolgočasje in nemir v neznanosti hitro izginja še naprej hodim in tavam zakrinkana in se ne oziram na klice iz okolice dušita me ta očitna napetost in ukleščenost v svetle tapete koliko časa bom še zmožna biti pravi jaz dokler se ne prodam dokler me ne ubijejo ali pa se sama dokler ne izgubim glave dokler ne mine nedoločenost brskanje po domnevnih smeteh in poslušanje odpadkov preteklosti me ne interesira ideje so izgubljene in pogumna dejanja prihodnosti niso vzpodbudna prelil me bo gnus nad lastnim nazadnjaštvom izginile in utihnile bodo note in ključe bom zavrgla v temo in ko bom klicala na pomoč ne bo odgovarjajočih glasov ker bo vse polito izpraznjeno zvezano zažgano zrežirano ogledalo histerije ogromno lepega je v moji pozi nikoli mi je ni dovolj prebliski mi švigajo v glavi kot izstrelki prepovedanih dovoljenj včasih je enostavno kajne poznam se poznam in še vedno se odkrivam kot odejo preko odraslih žiletk vrežem čas v dnevu začenjam prehod čez rob daleč čez morda predaleč a tako lepo kaplja rdeče trkanje po moji postavi vroče je začenjam vreti zgrabim za odsev nekdo razgret igralka občasno se mi dozdeva da življenje beži skozi mene kot da sem predolgo tu in da so drugi bolj srečni ker se slepijo ali pa res verjamejo da so skrivnosti tisto kar šteje če se zazrem vase je to le površno podrobnosti ne znam raziskati kot izgubljena pot ki z odprtim naročjem pozabljena čaka pešce samo čez dan je malo lažje ponoči preklinjam celo stene ker se nikamor ne premaknejo tolažim se da nekatera stanja enostavno minejo in dokler moje misli ne bodo v sozvočju bom prizor izven kadra imenik smerokazov Ivana Kobilca Franja Bojc Bidovec Lili Novy Mila Kačič Spomenka Hribar Ela Peroci Svetlana Makarovič Vesna Vuk Godina Svetlana Slapšak Mateja Svet Urška Žolnir Tina Maze Petra Majdič Ilka Štuhec Tina Trstenjak Anja Golob Ana Pepelnik Veronika Dintinjana Eva Kovač Tereza Vuk Katja Plut Nataša Dolenc Marjana Deržaj Majda Sepe Neva Marolt Saša Pajduh Marolt Mara Žigon Nuša Kokelj Kristina Hočevar Petra Kolmančič Nina Dragičević Majda Potokar Metka Krašovec Mojca Smerdu Marija Štremfelj Maja Weiss Sara Isaković Vesna Milek Brigita Bukovec Irena Avbelj Štefka Drolc Polona Juh Alma Sodnik Ita Rina Suzana Tratnik Mirijam Kalin … so imena ki s svojimi deli glasovi in življenji pri današnji mladini ne dosegajo zanimanja zavesti tako močno kot armenska trojica vas že skrbi? odhod doma sem na oknu pustila iluzije in jim ponudila možnost da se nekaj ujame v izkušnjo šipe nam naša življenja so naši gibljivi epitafi na koncu bomo vse nekaj pustile za sabo in naj glasovi odmevajo kot sledi v pokončnih kamnitih strukturah resničnosti o avtorju Dušan Marolt je bil rojen avgusta. Tudi zato ima rad poletje. Do sedaj je izdal dve pesniški zbirki: Tudi tulipani ovenijo in Doživetja naseljenosti (samozaložniška knjiga leta 2016) ter zbirko kratke proze Čips in telenovele. Objavlja v revijah Mentor, SRP, Liter jezika, Novi zvon, Monstruma in Spirala, je dvakratni polfinalist pesniškega turnirja Pivec, sodeloval pa je tudi na kompilaciji Rokerji pojejo pesnike 12. Vse pesmi najprej napiše na roko, da začuti prvinskost zapisanega. MAROLT, Dušan Glasovi žensk Urednik: Dušan Marolt Prelom in realizacija: Madpixel s.p. Naslovnica in portret: Miha Šegula Založba Manični poet: Domžale, januar 2019 Prva elektronska izdaja https://biblos.si Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=298475776 ISBN 978-961-94318-9-4 (epub)