TV'*


Y


Jan Legova
mladinska knjižnica

I. zvezek

Izdaja in zalaga „Zaveza avstrijskih jugoslovanskih
učiteljskih društev “

V Ljubljani 1909

Natisnila Učiteljska tiskarna, Ljubljana.

Andrej Rape:

Dane

Povest za mladino s 4. slikami

Spis je odlikoval s prvo častno
nagrado občinski svet ljubljanski

V Ljubljani 1909

Izdala in založila .Zaveza avstrijskih jugoslovanskih učitelj¬
skih društev.

IM ~'bOOO‘X%'f-5

trojanka se je sukala na vrtu pred
lično, zelenkasto pobarvano hišico
in razgrabljala krtine. Na klopci
pred hišo pa so sedeli trije
njeni otroci. Kaj li naj počno,
da tem lažje pričakajo kosila, ki
se je samo kuhalo na ognjišču?

Poldka je menila, da bi bilo pač najlepše,
igrati se gospodinjo in družino. Ona bo v svojem
malem štedilniku skuhala kosilo, ga dela na krož¬
nike in prinesla na mizo, da bosta jedla hlapec
Dane in dekla Silvica.

Silvica je hotela biti prodajalka. Poldka in
Dane naj bi kupovala od nje, ona pa bo tehtala
na svoji mali tehtnici. In Dane? Hotel je biti
strojevodja na vlaku. Kako bi to naredil, ni imel
časa povedati, zakaj v daljavi je zabrlizgala loko¬
motiva, in vsi trije so stekli k progi, da vidijo
mimodrdrajoč vlak. Kričali so veselo in mahali
z  rokami, Danetovo oko pa je obstalo na loko-

6

motivi prihajajočega vlaka. Strojevodja v modri
bluzi mu je silno ugajal, pa tudi črnega kurjača
se ni bal; hudo všeč mu je bil tudi izprevodnik
z lepimi gumbi na lepi bluzi.

Dočim so otroci gledali prihajajoč vlak, je
stala Strojanka oprta ob grablje na malem vrtu.
Oči si je bila obsenčila z roko in zrla dol med
polje, kjer se je pomikala pismonoševa postava,
se skrivala med visoko ržjo in se zopet prikazo¬
vala. Vedela je, da nese pismo k nji, ker na tej
strani ni bilo nobene druge hiše kakor njena.
Pol radovedna, pol vznemirjena je gledala tja po
polju. Zadnji čas so ji prihajala le slaba poročila.
Pred tremi meseci je dobila poročilo, da ji je
umrla mati. Nedavno ji je pisala sestra iz mesta,
da je bolehna — in pred par leti so jo obvestili,
da je ponesrečil njen mož v hrvaški šumi in umrl.
Sama slaba poročila! In zato je zrla na prihaja¬
jočega pismonošo pol radovedno in pol vzne¬
mirjeno. Kaj, če ni sestri v mestu hujše; morda
najhujše? Z drhtečo roko je sprejela pismo in
odtrgala zavitek — in glej, oko se ji je zasvetilo
veselja, zadovoljnosti. Sestra ji piše, da se ji je
zdravje izboljšalo, le silno dolgčas ji je sami
ko vedno misli na umrlo mater, ki je prej stano¬
vala pri nji. Prosi jo, naj ji pošlje za nekaj časa
Daneta v mesto, da bo imela kako družbo in da
se razvedri. In Strojanki se je zasvetilo oko: nič
hudega ni! Stopila je v hišo pred peč, da pri¬
pravi otrokom kosilo.

7

Kakor vihra so bili prihrumeli vsi trije, na
čelu jim Dane, v vežo od vlaka sem in so vpili:
„Mama, ali je že skuhano?"

Posedli so okolo že stare, a vendar jim pri¬
ljubljene mizice, saj jim je ob nji pripovedovala
ljuba mamica toliko lepih, čarovitih pravljic;
jim je tolikokrat pravila o dobrem ateju, ki je
služil kruhek doli v globoki hrvaški šumi njim in
mamici, ki jo tolikanj ljubijo. Lepih pravljic so
se še dobro in z veseljem spominjali, ali kadar
so se spomnili žalostne povesti o šumi, ki jim jo
je pravila mamica s solzami v očeh ob tej-le mizi,
takrat so se jim žareči obrazi vsekdar stemnili in
postali so otožni.

Pa ko je danes najstarejši Dane pri kosilu
pogledal materi v obraz, se mu je zdelo, da ga
tako čudno ljubeznivo gleda in vendar tudi ža¬
lostno. Njegovo veliko oko se je vprašujoče uprlo
v mamičin obraz in je nemo izpraševalo mamico:
„Kaj ti je?“

In mamica ga je pogledala in je rekla:

„Dane!“

„Kaj je, mamica?" je hitro vprašal.

»Ali bi šel k teti v Ljubljano?"

Kar poskočil je veselja in hitel: »Seveda,
rad bi šel, mamica, prav rad bi šel!"

Ali hkratu pa je pristavil: „Naka, mamica,
ne bi šel rad, ako boste žalostni. Če boste jokali,
pa ne grem. Ampak če boste veseli in če pojdete
z mano, pa grem, pa rad grem!"

8

Presrčno se je zasmejala Strojanka in vzela
pismo iz žepa: „Teta je pisala, da bi te poslala
za nekaj časa v Ljubljano k nji, ker ji je tako
dolgčas po stari mami, ki je umrla. S tabo, Dane,
ne morem, ali jokala ne bom in ne bom žalostna,
samo če rad greš in če boš priden in boš lepo
slušal.“

„Bom, mamica," je rekel hitro in založil usta.
Ali nekaj je le imel še pomislekov. Silno rad bi šel
v mesto k teti, ampak dolgčas mu bo po mamici,
Poldki in Silvici. Ali hipoma mu je šinilo nekaj
možatega v drobno srce. „Teto bom pazil in jo
varoval, da ji ne bo dolgčas," si je mislil, in s
ponosom se mu je napolnilo srce. „Kako sem že
velik!" je zašepetal v mislih. In ponovil je še
enkrat: „Bom, mamica! Priden bom in lepo bom
slušal in rad grem v Ljubljano!"

Tako se je sklenilo v mali družini, da gre
Dane v Ljubljano k teti.

In ko je šla mati potem zopet po opravkih
in so bili otroci sami, tedaj se je držal Dane med
sestricama kot velik mož.

„Kaj misliš, Poldka," je dejal, „da bo teti
še kaj dolgčas potem po stari mamici, ko pridem
jaz v Ljubljano? Nič več ji ne bo, seveda ne,
saj bom jaz pri nji! Ampak vidve pa ne pojdeta
v Ljubljano k teti! Za Ljubljano sem samo jaz!"

„Le kar pojdi!" mu je odgovorila Poldka,
in Silva je pristavila: „Nama pa ne bo nič dolg¬
čas po tebi! Le kar pojdi!"

9

Ampak zdelo se je, da ji je bilo takoj žal,
da je tako rekla bratcu, zakaj ko se je Dane obrnil
v stran in je gledal zamišljeno po vrtu ter molčal,
mu je Silvica stopila za hrbet in ga je nežno po¬
cukala za rokav. In ko se je Dane obrnil k nji,
ga je presrčno objela. Poldka je tudi priskočila
in ga vlekla za drug rokav in se ga oklenila.
Dane pa je dejal: „Le mirna bodi, Silvica, in ti,
Poldka! Obema prinesem iz Ljubljane še lepših
igrač, kakor jih je poslala teta za Miklavža. Ali
pa jih kar po železnici pošljem. Silvica, ti dobiš
punčko, ki bo odpirala in zapirala oči, in tehtnico
dobiš; tebi, Poldka, tebi pa pošljem skudelice,
vilice, nožke — no, vse, kar rabiš v kuhinji."

In sklenjen je bil mir, in vsi so bili zopet
veseli. E, mladost!

*

Strojanka je podžigala v peči ogenj za ve¬
čerjo, Dane je gledal rumeno muco, ki je ležala
zvita na še gorkem ognjišču, in mikalo ga je, da
jo stisne za rep. Pravkar je vstal in se ji je bližal.
Pa glej! Muca hipoma vstane, se raztegne in se
plazi neslišno k omari — v kotu. Nekaj je bilo
prej ondi zaškrbljalo. Muca je morala to škrb-
ljanje slišati, zakaj v veži je bilo vse mirno. Ra¬
dovedno jo je gledal Dane, takisto sestrici. Par minut
— in že je držala muca v ostrih krempljih miško.

Zasmilila se je otrokom poredna miška, zakaj
zacvilila je tako otožno, in Dane je pravkar mislil

10

zapoditi muco, da izpusti svoj plen, pa ni imel
več časa, zakaj zunaj je zavpil stari Boštek —
dobri prijatelj in varuh otrok. — Otroci so hiteli
iz veže, in muca za njimi, ali izpustila ni svojega
plena. V par skokih je bila pod podom.

„Strojanka!“ je vpil Boštek. »V Ljubljano
sem namenjen jutri. Če imaš kaj iskati doli, lahko
greva skupaj. Če kaj potrebuješ, ti lahko prinesem!"

Boštek je bil sivolas, postaren mož. Prijazno
mu je bil naguban obraz, prijazne so bile nje¬
gove oči.

„Oh, ravno prav, oče!“ je izpregovorila Stro-
janka in stopila izpred ognjišča na vežni prag.
„Ravno prav! Saj sem pravkar premišljala, kako
bi poslala fanta v mesto. Sestra bi ga rada za
nekaj časa imela pri sebi. Dolgčas ji je sami, tako
mi piše. Pa 'fanta samega ne morem pustiti, z
njim pa tudi ne morem v mesto. Ali bi ga ne
vzeli vi, oče, s seboj?"

»Vidiš, da se nisem zaman oglasil pri vas!"
je dejal Boštek. »Seveda ga vzamem! Kajpa, da
ga vzamem! Kaj ne, Dane! Skupaj pojdeva, in še
metle mi pomagaš nesti!"

»Bom, oče, samo svojo culo bom tudi nesel."

»Kako pa! Toda čakaj, Dane! Ker sva pri¬
jatelja in ker sem tvoj varuh, bom pa pogledal,
če imam še v skrinji kaj beličev. Pa se rajša
popeljeva z vlakom in metle pustiva doma!"

»Z vlakom!" — Aj, Danetu je poskočilo ra¬
dosti srce. Najrajši bi bil dobrega starčka objel.

11

— „Vlak, vlak!“ so ponavljale tiho njegove ust¬
nice in pomenljivo je pogledoval Poldko in Silvico.

„Pa pripravi fanta za jutri!“ je še dejal Boštek.
»Vožnjo zanj plačam jaz, ti ni treba skrbeti, Stro-
janka. Pa ga pripravi, no! In sedaj imam oprav¬
ljeno. Vsem skupaj lahko noč!“

In Boštek je koleštral dalje proti domu med
poljem, ki je valovalo v večernem hladu.

»Lahko noč, oče!“ so vpili otroci za njim.

»Lahko noč! Pa se oglasite jutri, ko greste
mimo,“ je dejala Strojanka in stopila zopet pred peč.

Sredi polja se je obrnil Boštek in zavpil:
»Dane, glej, da jutri culica ne bo pretežka!" In
je izginil med visoko ržjo.

Poldka in Silvica sta že spali, ko je Dane
še gledal izpod odeje, kako mati pripravlja nje¬
govo culico za jutršnji dan.

»Ali imaš, Dane, polno culo solza?" je na¬
gajivo vprašal drugo jutro Boštek, ko sta stala
na postaji in čakala na vlak.

Zasmejal se je Dane in se je obrnil k Poldki,
ki ju je bila spremila na postajo: »Kaj ne, Poldka,"
je rekel, »da ni v culi nič solza!"

Poldka ga je ljubeznivo pogledala, pa ni ni¬
česar rekla, zakaj vlak je pravkar privozil v postajo,
in Boštek je prijel Daneta za roko, mu vzel culico
in ga potegnil za sabo: »Pojdiva, vstopiva!"

12

Solze so se prikazale Poldki v očeh in sto¬
pila je za Danetom. Nekaj ji je reklo: „Poldka,
daj, naredi še ti tako, kakor je zjutraj naredila
mama, ko se je Dane poslovil od nje!“ Križ mu
je hotela narediti na čelo, pa Boštek ga je bil
že dvignil v voz, in njena roka je ostala zavzdig-
njena kot v blagoslov. Dane, Bog s teboj!

Oddrdral je vlak, in Dane je pozabil na vse.
Oko mu je nepremično strmelo ven skozi okno.
Boštek ga je ogovarjal, ali Dane ga ni čul. Bil
je v povsem novem svetu. Dolgo je strmel tako
skozi okno, hipoma pa se opoteče in komaj se
vjame, da ne pade po tleh.

„Kako je pa to, da se polje tako vrti?“ je
rekel in se prijel za glavo.

Boštek je bil v zadregi. Sam mu ni znal
odgovoriti na to vprašanje. Seveda, saj ni nikoli
hodil v šolo! In je molčal kakor bi ga ne bil
slišal.

„Pa, oče, zakaj pa je vse ograjeno, tu okolo
vlaka?" je vnovič vprašal Dane.

„Kje je kaj ograjenega?" je dejal očka in je
pogledal skozi okno. „Saj ni nikake ograje tu!"

Ali Dane si ni dal dopovedati. Naposled je
Boštek šele prav razumel, kaj ima Dane za ograjo
ali plot. Brzojavni drogovi so se v brzem teku
tako lovili kakor bi stali drug poleg drugega.

„No, veš, Dane," je rekel odvažno in cmokal
s pipico, ki si jo je bil nažgal, „veš, Dane, to ni
plot, res ni plot, ampak se le vidi tako. No, za-

13

kaj se vidi? Zato, ker vlak tako hiti. Veš, Dane,
to so le brzojavni drogovi, ki se tako vidijo."
Potegnil je parkrat svojo pipico, zacmokal,
umolknil, in vnovič je Dane strmel skozi okno
in zopet se je vrtelo razorano polje, vnovič se je
delal ob vlaku plot . . .

Zaškripali so vozovi, zaječali. Krepak sunek,
da je Dane, ki je baš vstal s sedeža, omahnil
nazaj nanj — in vlak je obstal. Pa so se vsuli
ljudje iz vozov. Tam zunaj je šumelo kot v panju.
Iz mesta se je čul zamolkel hrum, votlo ropo¬
tanje voz po tlaku. Boštek je zgrabil culico in
Daneta in oba vlekel iz voza. Rila sta med gnečo
dalje. Tuintam je potegnil Boštek otroka za sabo,
zakaj ta je bil obstal strmeč na peronu: v vlak
so strmele njegove oči, v lepo opravljene izpre-
vodnike in uradnike; velika gneča ljudi, ki so
umerjenih korakov stopali po peronu, ga je za¬
nimala. Nekako tesno se mu je zdelo v tem ve¬
likem poslopju, premalo prostorno.

Za rokav je pocukal Boštka: „Ali je malo
prostora tukaj! Saj še polja ni nikjer, polja,
vrtov!"

„Beži, Dane ! Kaj ti veš, kaj je veliko mesto!"

In odmajal je Dane z glavo in si mislil
svoje.

Boštek ga je odvedel k teti Neži.

©Sl

II.

B jteček je stal pred mestno sirotišnico. Pravkar
* ga je bila privedla semkaj mala deklica in
je odhitela od njega dalje v mesto. Pol začuden,
pol radoveden je bil dečkov obraz. Obstal je
pred hišo in se zagledal vanjo, pazno jo motreč,
dočim se je deklica oddaljila. Ko se je obrnil,
je ni videl več. Radovednost je bila izginila z
dečkovega obraza in pojavljalo se je na njem
začudenje, mešano z izrazom, ki ga opažamo na
obrazih jokajočih. V očesnih jamicah so se mu
prikazale solze, in zajokal je na glas: „Mama,
teta, Poldka!" Nikogar ni bilo mimo; večerilo
se je že.

In Dane je nastopil svojo trnjevo pot. Sklenil
je bil v svoji mladi glavici, da ta hiša ni tetina,
da ni prava, da mu je iskati druge.

Pa kako je prišel deček semkaj?

Popoldne drugega dne po dohodu v mesto
k teti je gledal Dane skozi okno, dočim je imela
teta opraviti v kuhinji. Dolgčas mu je bilo. Na
cesti se je igralo več otrok. Kričali so in se ve¬
selili. In takrat je zahrepenela Danetova duša

15

domov k mamici, k sestricama, na ono prostrano,
lepo polje je zahrepenela. Pa je šel na cesto
med otroke. Čudno so ga gledali, novinca, ali
kmalu so bili znani. In so se igrali in letali sem-
intja. Oddaljili so se bili od hiše, prišli v drugo
ulico. Dane je šel za njimi. Pozabil je v igri na
vse. Hipoma pa so odbežali mali sovrstniki na
vse strani, in Dane je obstal sredi ulice sam.
Neznano mu je bilo vse. „Kje je tetina hiša, naša
hiša?“ je zaklical parkrat glasno. Ali odgovora
mu niso dale hiše. Nobena ga ni vabila, naj pride
vanjo. Zdelo se mu je, kakor da ga zro vse po¬
smehljivo, zlobno: „Ti nisi naš, ti nisi naš ! Pojdi,
kamor ti drago!“ Zategadelj je Dane glasno za¬
jokal: „Kje je naša hiša?" Pa je prišla mimo
deklica. Prijazna je bila, ljubezniva.

„Kaj ti je, deček?" je rekla.

„Kje je naša hiša?" je zajokal Dane.

No, prijela ga je deklica za roko, in šel je
rad z njo, saj je bila dobra z njim. Prav taka
je bila kot sestrica Poldka. In ga je peljala in
privedla pred sirotišnico pa ga ondi ostavila.

Tako dobro in lahko mu je bilo ob srcu.
Ko pa je ostal vnovič sam na cesti, je tista
mehkoba izginila iz srca, da je zajokal na glas:
„Mama, teta, Poldka!"

Pa ker nikogar ni bilo, ki bi mu bil pokazal
tetino hišo, je nastopil sam trnjevo pot iskanja.

Hitreje in hitreje je legala noč na mesto, na
ulice. Hitreje in hitreje je stopical Dane po

16

mračnih predmestnih ulicah. Tako tesno mu je
bilo ob srcu! Ali zakričati se že ni upal več.
Nekaj ga je držalo v grlu tako grenko, trpko.
Zlovražno mu je dihal mrak v obraz, in mestni
šum mu je udarjal na uho tako zlobno kakor bi
se mu posmehoval: „Dane, beži!" In je bežal
dalje, da mu je znoj oblival čelo in se mešal
med solze, ki so mu lile po obrazu. Niti v stran
ni več pogledal s svojega pota, zakaj iz vsakega
mračnega kota se mu je zdelo, da gleda strah z
grdimi, belimi očmi, da sega po njem in ga hoče
spraviti v svojo grdo malho.

Od kosila je bilo že dolgo. Želodec se je
jel oglašati. Ali Dane ni pazil nanj. „Kaj ti," si
je mislil! „Jaz, jaz, Dane, moram domov k teti!"
Bežal je dalje. Hipoma se razsvetli pred njim pot.
Dvignil je Dane oči, in glej, hiš ni bilo več.
Ona mračna tema je izginila, in le Somrak je
vladal po cesti, po okolici. Dane se je oddahnil.
Obstal je bil in gledal naokolo: Kje je tetina
hiša?! In je vnovič zavpil: „Mama, teta, Poldka!"

Utrujen je bil. Lačen in žejen je bil. Pa glej,
somrak se je umikal noči, in iz nje mu je gle¬
dalo nasproti več čudnih, lepih oči. Rdeče, bele,
zelene ... Ali ni to vlak? In v Danetu je zavris¬
nila duša: „Doma sem, k mamici sem prišel," je
zašepetal. Hitel je dalje ter obstal pred mestnim
kolodvorom. Pozabil je na strah, na tetino hišo,
na vse. Mehko mu je božalo uho težko hropenje
strojev, in obstal je, gledal je in se je čudil. Noč

17

pa ga je objemala hitreje, hitreje, mehko, meh¬
keje. Pozabil je na žejo, pozabil na lakoto.
Dolgo je stal, sloneč na ograji in gledal v kolo¬
dvorsko vrvenje. Pa je prisopihal mimo vlak
— in Dane se je zdramil. Žejalo ga je silno in
in tudi lačen je bil. Spomnil se je, da išče tetine
hiše in je šel dalje čez železno cesto, dalje na
polje. Trda noč je že bila, ali ono ravno polje,
ki ga je tako ljubil, mu je dihalo tako mehko
nasproti in ga vabilo dalje k mami, k sestricama.
In strah? Kaj strah! Saj gore tam za mano lučke.
Varovale me bodo, če pride strah z grdo malho.
Luči so se oddaljevale, oddaljevale; mestni šum
je le še nerazločno bil v uho; oglasila se je vnovič
silna žeja, želodec je zahteval svoj del. Dane je
jel hoditi počasneje. Trud se ga je loteval. In za¬
tegadelj je zopet klical: „Mama, žejen, lačen!“

Mama se ni oglasila; dobre deklice, ki ga je
prej vodila za roko, ni bilo .. .

Na nebu so se gromadili velikanski oblaki,
ki so zakrili mesecu obraz. In bila je črna noč.
Dane je bil sam, čisto sam sredi polja, ko se je
pripravljala nevihta, sam sredi črne noči. Bog s
teboj, Dane!

Železniški uslužbenec Peter Štrban je šel
tistega večera iz službe. Utrujen je bil od na¬
pornega dela. Peter je imel navado, da je go¬
voril sam s sabo. In ljubeznivo je govoril sam

2

18

Pa ni opazil, da glasno misli. Ušle so mu tako-le
po poti misli naprej domov, k ljubljenim otro¬
čičem in so se pogovarjale z njimi: „Petrček, ti
mali, tebi to-le figo! Jernejček, tudi ti eno! Ti
pa, Janezek, imaš jabolko, in ti, Mihec, tudi eno.
Zate, Andrejček, zate imam hruške, sladke hruške,
pa za Miciko, Franico in Jelico tudi. Nate!"

Tako so se pogovarjale misli Petrove že
doma z otroki, dočim je on še krevsal po slabi,
z gramozom nasuti poljski poti proti domu in
štel po žepih fige, jabolka, hruške za ljube
otročiče.

Tuintam je pogledal na nebo: „Dež bo,“ je
zamrmral. In je pospešil korake.

Pot je držala za pokopališkim zidom pri sv.
Krištofu. Pravkar se je bilo zablisnilo, par debelih
kapelj je padlo Petru v obraz, in veter je zušu-
mel rezko ob hrapavem zidu. V ta šum se je
družilo otroško ječanje. Peter je obstal. „Kaj je
to?“ je zašepetal. „Kdo je tu?“ je vprašujoče
iskalo v temi njegovo oko.

,.Marna, lačen, žejen!" Peter je obstal ob
Danetu. V blagi njegovi duši se je zganilo. Za¬
kipelo mu je v nji usmiljenje, in trdnemu možu
se je zalesketala solza v očesu.

„Kdo si, sirotek? Kako si prišel sem? Kaj
iščeš tod v takem času?"

Dočim je še povpraševal, je že dvignil otroka
v naročje in venomer govoril: „Kako si prišel
sem, sirotek nedolžni?"

19

Plaho ga je zrlo Danetovo oko. Odgovoriti
ni mogel, zakaj groza ga je bilo te črne noči, te
nevihte, tujega moža se je bal. Ali ljubeznive
Petrove beseda so odmevale v njegovem mladem
srcu tako nežno, mehko, pomirljivo. Blag se mu
je zdel ta glas, blag, kakor bi bil čul mehke, do¬
brotne besede od nekdaj, sam več ne ve, od
kdaj! In še je molčal. Njegova mlada duša pa
se je ob teh dobrotnih besedah spomnila dobrega
očeta, ki je prav tako mehko, prav tako ljubez¬
nivo govoril, kakor ta tuji mož.

„K teti!" je zaječal in se zaupno oprijel tu¬
jega moža.

„K teti, k teti pojdeva, ljubček moj," je dejal
Peter in stisnil malčka k sebi pa ga zavil v
suknjo, zakaj dež se je bil usul z veliko silo.
Tako mehko je bilo Petru ob srcu, tako blago!
Na širokih njegovih prsih je počivala kodrasta
glava otrokova in utripi mladega srčeca so udar¬
jali skoro slišno ob njegove prsi. Široke korake
je delal, da čimprej dospe pod streho.

„Saj te ne vem kam nesti, ljubček moj. Kam
naj te ponesem, ko pa ne vem, kje si doma, in
ti sam ne! O, za eno noč, pa še tudi za več je
že še prostora pri meni. Moji malčki bodo z ve¬
seljem sprejeli novega bratca. Jernejček, Mihec,
Janezek, Andrejček, Petrček! O, to te bodo ve¬
seli! Micika, Franica, Jelica, to bodo zagostolele!
O, prostora bo dovolj tudi še zate v postelji
kakor v srcih!" Tako pomirjevaje splašenega

2 *

20

otroka je prišel Peter domov. Žena je v kuhinji
baš pripravljala večerjo. Polno skledic je bilo
postavljenih po štedilniku.

„Se eno skledico, Marijana,“ je skoro za¬
kričal Peter, vstopivši v kuhinjo. Žena je obstala
in strmela v moža, ko je odgrnil suknjo, in je
zagledala Daneta, potem pa je stopila proti možu
in vzkliknila: „0, kako ljubek otrok!“ Hotela mu
ga je vzeti iz naročja. Pa Peter je postavil malčka
na tla, rekoč: „Ali ga vidiš! Dober večer, ma
mica! Tudi za tega toplo posteljo in skudelico
sladke kave,“

V sobi so zagostoleli domači otroci . . .

iAV* .AV

'iti?

III.

„LJVvala Bogu! Vendar sem pri kraju! Vse me
i.Sl? že boli: Hrbet me boli, roke me bole! Vse
me že boli! Sedaj je končano. Pa sem prav zares
hvaležna, da je konec! Hvala Bogu!“

Danetova teta je odložila likalnik, sedla na
stol pred mizo, obloženo s kupi perila, in tako
samozadovoljno vzdihnila. Prekrižala je roki, po¬
gledala kvišku, se globoko oddihnila in še enkrat
glasno izpregovorila: „Hvala Bogu!“

Teta Neža je imela pranje. Včeraj je prala
ves božji dan. Mencala je, da je premencala
prste do krvi. Skelelo jo je, jako skelelo! Ali
končati je včeraj hotela. Ali naj bi dala perilo
ven, ko so pa perice tako drage? Naj bi li na¬
jemala, ko pa naposled zmore tudi sama? In
končati je včeraj morala. Sploh teta Neža ni
mogla biti brez dela, brez mnogega dela, sicer
ji je bilo dolgčas. Ampak toliko perila se že
dolgo ni bilo nabralo. Oni mesec je bila nekaj
bolna, pa tudi žalostna je bila in ni se ji ljubilo
prati. Misli so ji uhajale le k materi, na grob k
umrli materi. „Pa operem pozneje vse skupaj,"

22

si je mislila. Zato se je toliko nabralo, zato je
bilo včeraj toliko dela. In danes je likala vse
popoldne, da spravi vse v red. Roke so ji skoro
otrpnjene omahnile: sklenila jih je pred se, za¬
mižala, zadremala.

Sanjalo se ji je, da pospravlja mati, rajna
mati. Tako dobro tako lahko ji je bilo. Tako ve¬
selo, tako sladko ji je bilo ob srcu.

Mrak je polagoma prihajal v kuhinjo in je
podil iz nje dnevni svit. Teta Neža pa je dre¬
mala, sanjala, tako lepo sanjala.

Pa ji je omahnila glava preveč na stran.
Malo da ni padla. Mraz jo je izpreletel. Zdra¬
mila se je.

Pred njo je bil naložen kup perila. V kuhinji
je bilo temačno; prazno je bilo v kuhinji. Mati
ni pospravljala, in v štedilniku ni gorelo.

Pa se je spomnila, da nima več matere, da
ji je umrla, in vzdihnila je: „Saj sem sama!
Nimam več matere!“

Na čelo je položila roko in si pomela oči:
„Sama? — Moj Bog, kako sem pozabila! Saj
nisem sama! Dane! Kje je Dane, da ga ni pri
meni? . . .“

V hipu se je zavedla. —

„Kje je Dane?“ —

In skočila je kvišku.

„Dane!“

Nič odgovora.

„Dane!“

23

Nič! —

Razširile so se ji oči. V duši ji je nekaj za¬
trepetalo, jo je nekaj zabolelo: Kje je sestrin
otrok?

„Dane!“

In je hitela v sobo, kjer je tako veselo gledal
skozi okno.

„Dane!“ je zaklicala. Ali oglasil se ni.

Zatrepetala ji je duša v velikem strahu. Pre¬
iskala je vse kote. Klicala je, jokala je: „Dane,
oglasi se!“ — Zaman!

Pohitela je po stopnicah na dvorišče.

„Dane!“

Nikjer ga ni bilo.

Vprašala je po hiši pri ljudeh. Nihče ga ni
opazil, nihče videl.

Gologlava je hitela ven, na ulico: „Dane!
Dane!“ Ni ga bilo. — —

Ob hišnih vratih je obstala in se je naslo¬
nila. Vsa njena notranjost je vpila: „Dane! Kje
si? Oglasi se!“

Pa govoriti ni mogla. Mraz jo je stresal, in
noge so se ji šibile. Pa se je spomnila otrok,
hišnih otrok, ki so se bili igrali opoldne na cesti
pred hišo.

„Pri kaki družini je; med otroki je,“ ji je
šinilo v glavo in za trenutek se ji je olajšalo.

Hitela je od vrat do vrat: „Ali je pri vas
Dane? .. .“

24

Povsod so odkimavali z glavo. „Naš je
doma,“ so odgovarjali. „Videli smo ga med otroci,
ali pri nas ga ni! . . .“

Neža je letela od vrat do vrat. Odgovor pa
je bil povsod enak. O Danetu niso vedeli nikjer
ničesar. — Zbežala je v svoje stanovanje in kli¬
cala: „Dane, Dane!“

Sedla je na stol in je hotela trezno premis¬
liti, prav vse natančno preudariti, kaj se je prav¬
zaprav zgodilo v tem času, ko je ona zadremala!

„Doli kje na cesti, na ulicah mora biti,“ ji
je reklo nekaj. Pa je zgrabila robec in hitela
zopet ven: „Dane! Kje si? Na cesti na ulici ga
najdem, v sosednji ulici,“ se je tolažila. „Zdaj,
zdaj ga zagledam. “

A oko je iskalo zaman . . .

Prehodila je vse bližnje ulice. Povpraševala
je po vseh hišah. Ali našla ga ni. Vnovič se je
vrnila domov. „Doma je,“ ji je reklo. „Po nepo¬
trebnem se strašiš in mučiš."

Ampak stanovanje je bilo prazno, prazno kot
prej. Na stol je sedla, da pomisli, kaj ji je sedaj
početi, kaj ukreniti.

„Na magistrat!" Planila ji je nenadoma ta
dobra misel v glavo in skočila je s sedeža. „Res!
Tam mi pomorejo, tam mi najdejo otroka!" —
Šla je z doma. — „Kje je moj Dane?" Planila
je v uradno sobo.

Začudeno jo je pogledal dotični uradnik.

25

„Moj Dane, ki se je izgubil! Oh, dajte mi
ga, pomagajte mi! Dane! . .

Razumel jo je uradnik in ji obljubil pomoč.

Na stol, ki ji ga je bil ponudil uradnik, je
sedla vsa izmučena in trudna.

„Povejte, recite mi, gospod: S kom naj grem,
kje naj iščem izgubljenega otroka? O, gospod!
Tako dobri ste! Kaj ne, moj Dane ni izgubljen!
Najdem ga!“

„Kdo ga najde, ne vem. Iti vam ni treba z
nikomer, zakaj odposlal bom na poizvedovanja
več stražnikov. Pojdite lepo domov in se umirite!
Ne vznemirjajte se toliko! V kratkem dobite po¬
ročilo o uspehu iskanja! Morda pa je v tem
času, ko ga obupana iščete, otrok že doma in
kliče in išče vas. Vse je mogoče!“

Z vso dušo se je oklenila te lepe misli in
je hitela domov z veselo nado v srcu, polna ži¬
vega upanja . . .

Zaman je upala. Doma ga ni bilo. Črna ža¬
lost ji je sedla v srce. Zaječala je in se je zgru¬
dila v sobi na stol . . .

L

”tP§S?P a * J’* 1 s P rav ’> otroke! Nažvrgoleii so se že,
»H« in najdenčku je treba predvsem pokoja! V
velikem strahu je bil sirotek. Še sedaj, ko je
našel sovrstnikov kar na izbero, gleda tako plašno.
Kar spat jih spravi! A jaz stopim po ulici. Dobim
kakega stražnika in mu o stvari povem. Gotovo
iščejo izgubljenčka. V kakih skrbeh so starši!
Kar iti moram! Lahko noč!“ Tako je naročal
železniški uslužbenec Peter Štrban svoji ženi in
je počasi, umerjenih korakov odšel iz hiše.

Peter je bil utrujen od napornega dela, a
na trud sedaj niti mislil ni. Preudarjal je, odkod
naj bi bil pač deček zašel tja za pokopališki
zid. Gledal je, kje dobi kakega stražnika, da mu
pove o najdenčku.

Pozno v noč je že bilo. Neurja še ni bilo
konec. Zablisnilo se je tuintam in zagrmelo je,
pa dežilo je še vedno.

Peter je hodil po ulici, zakaj tu je vsak dan
videl stražnika. Danes ga pa ni bilo. „ Stopil je
kam pod streho," je glasno mislil, pa pospešil
korake. Šinila mu je v glavo dobra misel: „Kaj

27

bi oprezoval tu in iskal stražnika? Na policijo
stopim, pa tam naznanim. Še najbolje bo to in
najkrajše!“

Do konca ulice je prišel. Iz veže bližnje
hiše je stopil stražnik. „Pa mu povem," si je
mislil. „Hoditi mi ne bo treba dalje." Pa je stopil
k stražniku in mu je povedal.

„Ravno v tej hiši sem iskal otroka," je dejal
stražnik. „Teta njegova je vsa zbegana in ga išče
vsa obupana. Lepo to, da ste vzeli otroka na dom
in prišli naznanit. Ne bo mi treba sedaj povpraše¬
vati od vrat do vrat, od hiše do hiše. Lepo je to!"

„Ampak sedaj-le, ob tem neurju, v taki noči
mi ne boste jemali otroka. Prehladil bi se lahko,
prestrašil še bolj kakor se je že. Ostane naj pri
meni! O, saj je dobro preskrbljen! Večerjal je,
igral se je z mojimi otroki in vem, da sedaj že
prav sladko spi. Škoda bi bilo utrujenemu kratiti
spanje. To noč naj ostane le pri meni! Kaj ne,
da bo tako!"

Tako in enako je hitel pripovedovati Peter
Štrban in vprašujoče je gledal stražnika.

„Prav tako! Pa naj ostane otrok do jutra pri
vas. Vrl mož ste. Z Bogom! Grem, da naznanim
skrbeči ženi, da se je otrok našel in da se vrne
jutri zjutraj k nji, sedaj pa, da je v dobrih rokah
in že sladko spi."

„Tako, da, tako storite!" je hitel Peter in se
je poslovil.

*

* *

28

M

Cim pozneje v noč je bilo, tem večja skrb
je Danetovi teti stiskala srce.

„Kje je neki Dane? . .

Ob vsakem šumu zunaj na ulici, ob vsakem
koraku jo je nekaj zbodlo v srcu. Šinilo ji je
po vsem životu prav od prstov na nogah tja do
srca. Strah in up je bil v nji, up in strah. Na po¬
steljo je sedla, vprla glavo v dlani in mislila, mo¬
lila, jokala: „Kje je Dane?“

Pozno v noč je že bilo, ko je pozvonilo ob
hišnih vratih.

Teta Neža je planila pokonci! Zamrgolelo ji
je po vsem životu, zavrtelo se ji je v glavi, stis¬
nilo jo je nekaj za grlo, da ji je zastala sapa. —
Hitela je odpirat.

„0, Bog! Kaj je? Kaj bo? Kaj zvem?“ je
mislila, ko je odpirala vežna vrata.

Poročilo ni bilo slabo.

Take hvaležnosti do stražnika, ki ji je pri¬
nesel pomirjajočo vest, do vseh ljudi, še ni nikdar
občutila v svojem srcu: „0, dobri, dobri gospod!
Hvala, hvala! O, kako sem vam hvaležna za to!“
je vzklikala venomer.

„Pa zakaj ni Daneta? Kje je? Kje ga imate?
Zakaj ga niste privedli k meni?“

In zopet jo je zgrabila skrb.

„Povejte, prosim vas, je li zdrav? Ali se mu
ni ničesar hudega zgodilo? Povedite me k otroku?
Hitro, gospod! Imejte usmiljenje! Brž k Danetu!“

29

„Prepozno je sedaj. Otroka v tem času in
ob takem neurju ne moremo spravljati semkaj.
Precej daleč je. Gori pri sv. Krištofu je,“ je hitel
stražnik.

„Pri sv. Krištofu?" je zaječala in je omah¬
nila . . .

Prestregel jo je.

„Imejte pamet! Moj Bog vendar! Saj ni na
pokopališču, ni v mrtvašnici. Ali vam ne pravim,
da je v varnem zavetju, pri dobrih ljudeh, da
sedaj-le gotovo že prav sladko spi in sanja? V
neki hiši pri sv. Krištofu je. Za pokopališkim
zidom ga je našel železniški uslužbenec Peter
Štrban."

„Moj Bog! Za pokopališkim zidom! Čujte,
povejte mi, kako je zašel tja?" In takoj nato:
„Pojdiva, gospod, pojdiva takoj k njemu, k Da¬
netu!"

„Zjutraj pridem po vas, pa pojdeva tja. Sedaj
ljudje spe, in ne bova jih dramila," je dejal
stražnik in se je poslovil.

Zaprla je vrata in odšla v sobo. Pomirjena
je na to zaspala kar opravljena, da zjutraj čim-
prej odide po Daneta.

Pri Štrbanovih so bili še vsi pokonci, ko se
je vrnil oče. Okolo mize so sedeli tihi, pazljivi.
Nihče ni črhnil besedice. Pred vrati je obstal in
poslušal. Mati je otrokom pripovedovala povest:

30

Srajca zadovoljnosti.

Bil je kralj, mogočen in bogat. Vsega je imel
v izobilju. Kar je poželelo njegovo srce, vse je
imel. Gradovi so bili njegova last. Dragocenosti
mu ni manjkalo. Podložniki so ga spoštovali in
ga ljubili. Uklanjalo se mu je vse.

„Ali nisem srečen ?“ je vpraševalo njegovo
oko, ko je sedel na prestolu in zapovedoval tiso¬
čerim.

Najvišji je bil. Gospodar je bil nad živ¬
ljenjem in smrtjo svojih podanikov. Ampak nekaj
mu je ob vsem bogastvu, ob vsi mogočnosti
manjkalo. Zadovoljnosti ni imel. Ali kako dobiti
zadovoljnost? Ali se da kupiti? Kralj je poizkušal,
ali zadovoljnosti niso prodajali nikjer v vsem nje¬
govem kraljestvu.

Pa je šel nekega dne na izprehod. Blizu
gozda je srečal ciganko. Priklonila se je globoko
in ga prosila, naj dovoli, da mu prorokuje pri-
hodnjost.

„Bodi!“ je dejal kralj in ji pomolil roko.

In uganila mu je vse. Vse mu je povedala.

„Mogočen, visok gospod ste!“ je rekla.
„Vsega imate v izobilju. Mnogo podložnikov
imate. Zlata in srebra vam ne manjka. Kot kralj
ste! Ali vsega le nimate."

„Resnično! Ne govoriš slabo. Povej mi, česa
mi manjka?" je hitro vprašal kralj, ker bi se bil
rad prepričal, če ugane tudi to.

31

„Ali ste zadovoljni ?“ je odgovorila.

»Uganila si!“ je vzkliknil. »Nisem zadovoljen
ob vseh časteh, ob vsi ljubezni podanikov, ob
vsem svojem bogastvu. Pa, ker si uganila to,
morda tudi veš, kako naj dobim zadovoljnost,
kje naj jo iščem? Reci, če veš! Povej! In na¬
gradim te kraljevsko!“

»Nič lažjega kot to,“ je odvrnila ciganka.
»Oblecite srajco zadovoljnega človeka in zado¬
voljni boste!“

In kralj je šel in je iskal srajco zadovoljnega
človeka.

»Moji ministri,“ si je mislil, »so gotovo za¬
dovoljni. Eden mi gotovo prepusti svojo srajco
in še v čast si bo štel, da da srajco svojemu
kralju."

Pa je poklical najvišje dostojanstvenike pred
se in je povpraševal vsakega posameznega, kako
mu je, je li zadovoljen?

Odgovarjali so mu vsi veselo in se šteli
srečne in hudo zadovoljne, da jim je čast služiti
tako mogočnemu vladarju. In ko je hotel kralj
imeti srajco prvega ministra in mu razodel vzrok,
zakaj si je želi, se je minister poklonil in odgo¬
voril: »Veličanstvo! Na zunaj sicer res kažem,
da sem zadovoljen. Ali tu, v svojem srcu, res¬
nično nisem zadovoljen, zadovoljnosti nimam!"

In poizkušal je kralj takisto pri vseh dosto¬
janstvenikih. Ali niti enega zadovoljnega ni našel.
Kralj se je užalostil. Kje naj išče srajco zadovolj-

32

nega človeka, če je ne najde tam, kjer vsakdo
misli, da mora biti? Mislil je in mislil. Naposled
mu je šinilo nekaj na um: „Med svoje ljudstvo
pojdem," si je dejal: „Tam gotovo najdem ka¬
kega zadovoljnega človeka!"

In je šel in se je napravil v preprosto obleko
in je stopil iz svoje višine dol med preprosto
ljudstvo na mestno ulico.

Večer je že bil, in ljudi je bilo videti le
malo. Ustavil se je pred oknom, ki se je svetilo
iz spodnjih prostorov kot iz kake kleti. Gledal je
noter.

Na tleh — mize v sobi ni bilo — sta sedela
mati in oče z otroki. Tako veselih obrazov kralj
že dolgo ni videl. Segali so otroci in starši v
eno skledo in jedli. Kako so bili zadovoljni vi¬
deti ti ljudje! Oče in mati sta se smejala, deca
se je smejala.

„Tu je zadovoljnost doma," je reklo kralju
v srcu. Pa je vstopil.

Niso ga spoznali. Mož, bil je preprost drvar,
je vstal in je prijazno dejal tujemu gospodu:
„Ža 1, da sedaj še ne morem takoj! Jutri še ne.
Osem dni še ne! Za osem dni imam že delo od¬
dano. O, potem pa rad pridem in vam nažagam
in nakoljem drv, kolikor boste hoteli, če vam
drago in morete toliko časa potrpeti. Ampak
pred osmimi dnevi mi ni mogoče! Ali nisem
srečen, nisem li lahko zadovoljen, gospod? Za
osem dni imam zagotovljeno delo!" In se je za-

33

sukal preprosti drvar kar po eni nogi. Malo da ni
zadovoljnosti zavriskal.

„To je moj mož/ si je mislil kralj in takoj
razložil namen svojega prihoda.

Ali zadovoljni drvar je odkimal z glavo in
je dejal: „Kako srčno rad bi vam dal srajco! Pa
vedite, ubožen sem in nimam je!“

In kralj je odšel potrt, nezadovoljen. „Kaj je
zadovoljnost? se je vprašal . . . Videl sem jo, v
tej družini sem jo videl! Kje jo najdem?" — „V
delu," se mu je oglasilo nekaj v srcu. „V samem
sebi je je treba iskati!" je sklenil kralj in ni več
iskal srajce zadovoljnosti . . .

Mati je končala. „In sedaj je že pozno. Ali
ustregla sem vam, ker ste tako prosili za povest
o srajci zadovoljnosti. Pa še molimo in pojdimo
spat!" je pristavila. Zažvrgoleli so veselo otroci.
Oče je vstopil. Kako mu je zaigralo srce veselja,
ko je zrl v njih žareče obraze, ki je iz njih dihalo
zdravje, sreča mladosti, zadovoljnosti.

Zadovoljnost! Peter Štrban je bil resnično
zadovoljen. Kaj bi ne bil zadovoljen, ko gleda te
ljube otroke, ki jim je oče on, te ljube otroke,
ki vanje stavi tako lepe nade za bodočnost, ki
v njih vidi srečo svojih poznih let!

In legli so spat. Opazoval jih je še speče.
Zrl je v najdenčka.

„Glej, kako mu žari obrazek!" je zamrmral.
„Gotovo prav lepo sanja! Škoda bi ga bilo bu¬
diti. Prav je, da je bilo neurje, da je grda noč

3

34

in da dežuje, sicer bi bil stražnik zahteval, naj
mu takoj oddam otroka, da ga spravi domov.
Naj rajši še sanja tu! Glej, ustno je premaknil!
Kaj šepeče?" —

Rahlo je zašepetal Dane: „Silvica, na vlaku
se peljem!"

»Gotovo sanja o domu," je šepetnil Peter
ženi, ugasnil luč in legel k počitku.

v.

Štrbanovih so zajtrkovali. Sladkega mleka
m je bila nalila mati Štrbanova v lične sku-
delice. To so gostoleli veselo. Dane se je počutil
že čisto domačega. Mihec mu je prinesel navse¬
zgodaj mali železniški stroj, in Dane je obču¬
doval lepo igračo in se veselil.

Hipoma pa so se odprla vrata in z velikim
truščem je prihitela v sobo teta Neža.

„Teta!“ je vzkliknil Dane in razprostrl roke
proti nji.

„Dane!“ je skoro zakričala Neža in hitela
k otroku, da objame in stisne k sebi izgublje¬
nega. Vsa skrb je bila v kraju, ko ga je zagle¬
dala zdravega, veselega.

„Teta! Tukaj sem, pri Mihcu sem in pri Pe-
trčku, pri Jernejčku, Janezku in Andrejčku sem,
pri Miciki, Franici in Jelici sem. Rad jih imam
in mamo tudi in ata tudi," je zagostolel veselo
in gledal drugega za drugim. Naposled pa mu
je obstalo oko na stražniku. Kar trenil ni več z
očmi. Tako se je bil zagledal vanj, da ni čul
nikakega vprašanja, nobene besede več. Oči so

3 *

36

se mu razširile in ustno mu je zašepetalo: „0,
lep mož! O . . In usta so ostala odprta.

„Tako se mi je omilil fantek," je dejal oče
Peter, „kakor bi bil moj lasten otrok."

„0h, lepa vam hvala dobri mož, da ste tako
ljubeznivo, tako lepo ravnali. Kako se naj vam
zahvalim? Bog vam povrne. Bog povrni tudi
vam, dobra žena, ki ste izgubljenčka sprejeli s
tako ljubeznijo!“

In sunila je nalahko s komolcem Daneta, ki
se še sedaj ni ganil: „Dane, zahvali se tudi še ti!"

Ali Dane se ni zahvalil. Še vedno je strmel
v lepega moža, v lepega stražnika.

In je odprla teta Neža košarico pa je raz¬
delila med Štrbanove otroke orehov, jabolk,
hrušk, smokev! „Nate, ljubi otroci, ljubi mladi
prijateljčki! Drugega vam nimam dati," je rekla.
„Tudi vam za vso prijaznost lepa hvala! Bog vas
obvaruj tako dobre, tako pridne!"

Poslovili so se.

„Dane! Še kaj pridi k nam!" je dejal naj¬
starejši, Petrček.

„Kmalu zopet pridi, kmalu!" so ljubeznivo
vabili vsi hkratu. In Dane je obljubil in teta
Neža tudi.

Spotoma je deček pocukal skrivaj teto za
rokav. „Kako je lep ta mož!" je zašepetal. „Kdo
pa je? . . .“

Doma Dane lepega moža ni mogel pozabiti.
„Ah, sabljo je imel, take lepe gumbe je imel!

37

Aj, in pod vratom! . . . Teta, kaj pa je imel tako
lepega, tako svetlega pod vratom ?“

Ljubeznivo se mu je nasmehnila ter ga po¬
učila o stražniku.

„Pa kako si prišel tja za pokopališče sv. Kri¬
štofa?" je prašala nato. „Kdaj si odšel včeraj iz
sobe, da te nisem opazila?"

Razlagal ji je na dolgo in široko o otrokih,
ki so se igrali spodaj na cesti, kako je odšel k
njim. O dobri deklici je pripovedoval, ki ga je
odvedla za roko, ko se je bil že izgubil, in ga
potem zapustila pred veliko hišo nekje, kjer je
mislil, da je doma. „In ko je nastala noč, teta",
je pripovedoval, „me je bilo tako hudo strah!
Trkal sem na ono veliko hišo. Ali nihče ni odprl.
In sem jokal. Potem sem šel pa kar naprej po
cesti. Vi ne veste, teta, kako sem tam nekje videl
lepe lučke! Joj! Rdeče, zelene, bele so bile! In
pihal je železniški stroj. Ali je bilo lepo! Pa sem
šel potem še naprej in sem bil kmalu tako sam.
Nič več hiš ni bilo! In lačen sem bil in žejen.
Mamo sem klical, Silvico sem klical in vas, teta,
sem klical. Ali nobena se mi ni oglasila. Naglas
sem zajokal, teta, veste, in sem tekel kar dalje.
Domov sem hotel priti, zato sem tako hitel. Do
nekega zida sem potem prišel. Visok je bil in
sem tam obstal. Tako so me bolele noge. Takrat
pa je prišel mož in me je vzel v naročje. Kako
sem se bal prej, kadar se je zabliskalo in je za¬
grmelo! Potem se nisem več bal. In doma so

38

bili otroci. Tuja mama mi je dala sladke kave
in mleka. Veš, pa dober večer, mamica, sva rekla
z možem, ko sva prišla. Nato je mož odšel ven,
in tuja mama nam je povedala tako lepo prav¬
ljico o srajci in kralju. Zaspali smo potem in
sanjalo se mi je o lepih lučkah rdečih, zelenih
in belih. Po železnici sem se peljal, in Boštkov
oče je bil pri meni. Tako lepo je bilo, tako pri¬
jetno. Vse je bilo tako, kakor sem vam sedaj
povedal, teta. In sedaj sem zopet pri vas in ne
pojdem več sam ven. Samo tja še pojdem k do¬
bremu možu, k pridnim otrokom, pa vi tudi. Pa
lepega moža bi še rad videl!"

Tako je pripovedoval Dane na dolgo in ši¬
roko dogodljaje svojega prvega potovanja. Teta,
ga je zadovoljno poslušala.

Po stopnicah je pnkrevsal stari Boštek. Metle
je bil prinesel naprodaj v Ljubljano.

„Moram vendar pogledati, kaj počne moj
fant, kako se vede kot meščan, sem si dejal in
sem prišel pogledat", je pričel Boštek.

„No, kako, mali mož? Ali ti je kaj dolgčas?
Kaj jokaš? Le hitro povej! Mama tvoja mi je
naročila, naj te pozdravim, in je rekla, da moraš
biti priden. In sestrice takisto! No? Kako? Kaj
si tako tih, fante? Če ti ni všeč, pa odneseš
danes z menoj metle domov, nisem vseh prodal,
pa boš doma!"

Tako in enako je obdelaval Boštek svojega
ljubljenca. Rad mu je nagajal. Ko pa je zvedel

39

o njegovem včerajšnjem potovanju, se je od srca
smejal. In popraskal se je Boštek za ušesi. Spomnil
se je Danetove radovednosti. Potem pa je vzel
nekaj suhih hrušk iz cule in jih dal svojemu
mlademu prijatelju. „Tu, da si nabrusiš zobe!“
je rekel. „Je dobro!“ Izročil je za Daneta še
nekaj obleke, ki sta jo bila predvčerajšnim poza¬
bila, in se je poslovil. Danetu je reklo nekaj:
„Pojdi k mami nazaj!“ Ali spomnil se je, da je
prišel v Ljubljano, da odganja dolgčas teti Neži —
in ponosen je bil na to — zato ni nič rekel,
ampak je ostal pri teti Neži v Ljubljani.

” j ' I anG  prične letos hoditi v šolo. Doma ga ne
potrebuješ. Jaz pa sem se ga navadila tako,
da bi mi bilo res težko in dolgočasno brez njega.
Prav trdi Boštek, ki pravi, da je kot živo srebro.
Res je deček tako živahen, da mislim, da bi izgi¬
nilo vse življenje iz mojega stanovanja, če bi
njega ne bilo. Skrbela mu bom za vse potrebno.
Pusti mi ga v mestu! Deček se je že tako pri¬
vadil, da je rad tukaj. Vas pa je še dosti doma.
Kdo ve? Morda mu še kdaj koristi, ako ostane
v mestu in ne gre na kmete!“

Tako je pisala teta Neža Danetovi materi.
In sklenili sta, da ostane Dane v mestu, da tu
hodi v šolo.

To je bil preobrat v njegovem življenju, ko
je prvič stopil v šolo. Vse mu je bilo novo, lepo,
prijetno. Rad je hodil v šolo in rad se je učil.

Ko je minilo prvo leto, je teta Neža s po¬
nosom v srcu poročala materi: „Dane se je prav
pridno učil. Prvi razred je dovršil s prav lepim
uspehom. Upam, da ostane v prihodnje tudi tako
priden. “


41

Tako so tekla leta. Dane je ostal priden in
rad se je učil. Ali predvsem ga je veselila želez¬
nica. Če je le mogel, se je izmuznil teti. In pot
mu je bila gor na kolodvor. Tu je bil srečen.
Opazoval je življenje na železnici in bil vesel.
Po cele ure bi stal ob železni cesti in gledal to
prevažanje, prerivanje, nakladanje in razkladanje.

Pa ko je prišel domov in ga je teta časih
malo bolj trdo prijela, kje je hodil toliko časa,
ji je naravnost povedal, kje je bil in kaj je počel.
Objel jo je, če je bila kaj huda, in se je zavrtil
z njo po sobi. „Teta, saj bom priden!" je dejal.
In prijateljstvo je bilo vnovič sklenjeno.

*

* *

Ob svečnu je bilo. Mraz, da je kar škripalo.
Februarsko solnce je bilo prodrlo ljubljansko
meglo, in vsuli so se snopiči svetlih žarkov po
hišah, po ulicah. Živahno je bilo v mestu. Dane
je veselo stopal v prazniški obleki proti stolni
cerkvi. Teta mu je izročila svečo, da jo nese k
blagoslovu. Ponosen je bil na to in vesel je bil.
Prijetno se mu je zdelo to škripanje zmrzlega
snega pod nogami; prijetno to piskanje ostre
burje, ki je silila v obraz in ga rdečila.

Pred cerkvijo je že bil. Štirje dečki — so¬
šolci — so stali ondi in vsi hkratu zakričali:
„ Gl e j ga, Dane! Kam pa greš? Pojdi z nami.
Na Gradu imamo tako lepo dričo. Veje imamo
tudi pripravljene. Sedeš nanje in hej! To gre,

42

gre nizdol! Pojdi z nami! Časa je še dovolj!
Tudi mi gremo potem v cerkev!"

In zagorelo je v Danetovem srcu. Driča! Oh,
kako rad se drsa!

»Pojdimo!" je rekel, „da pridemo pravočasno
nazaj."

In šli so.

Gori na Gradu je bilo lepo. Hudo lepo se
mu je zdelo. Bil še ni pozimi nikdar gori. In to
lepo solnce! Kako se je lesketalo v raznih barvah
po belem snegu.

Pa so se pričeli drsati.

Dane je izprva le gledal, kako so po bliskovo
dričali tovariši na smrekovih vejah nizdol po
gladkem zmrzlem snegu.

Želja, vedno huja želja se je oprijemala nje¬
govega srca, da poizkusi tudi on. Ni se mogel
dalje upirati zavedljivemu veselju. Ko so se to¬
variši vrnili na vrh in mu ponujali veje, naj sede
nanje, se ni branil več.

Sedel je. In — kar sapo mu je zaprlo, tako
je šlo. Aj, veselja! In vedno dalje s hriba nizdol,
pa zopet v hrib in nizdol. Pozabil je na svečo,
preslišal zvonjenje, pozabil na ves svet, na mraz,
na vse!

Pozno je že bilo, blizu poldneva, ko se je
spomnil, da mora v cerkev. Opomnile so ga
mokre hlače na sedalu. Zaskrbelo ga je: „Kaj,
če bo že prepozno za v cerkev?" In se ni po¬
slovil od tovarišev, ni mislil na mraz, ampak je

43

hitel, kar je mogel dol v mesto. Zazvonilo je
poldne, in Daneta je zabolelo v srcu. Vse do¬
poldne je zapravil. K maši ni šel, sveče nima
blagoslovljene. Kaj poreče teta?

„Saj ne bo vedela", mu je šepetal izkuš-
njavec. „Reci, da si bil v cerkvi!"

In Dane je slušal zavedljivi glas . . .

„Pa si dolgo hodil", je dejala teta. „Maša
je vendar že davno minila! Ali je sveča blago¬
slovljena?"

„Da! Blagoslovljena je", je rekel tiho in
gledal je v stran.

Sedla sta h kosilu.

Kako mu je bilo težko, pogledati dobri teti
v obraz, ko jo je pravkar tako grdo nalagal.
Nekaj mu je reklo: „Dej, povej resnico! Teta ti
odpusti." Ali le molčal je. Premikal se je na
stolu veninven. Jed mu ni šla v slast. Pa ko sta
pokosila, je teta molče odšla v kuhinjo. Šel je
za njo. In ona se je vrnila v sobo. Vnovič je šel
za njo. „Teta!“ — Že je hotel popraviti grdo
laž. Že je natihem izpregovoril: „Teta!“ Pa dalje
ni prišel, zakaj prestrašil se je bil jeznega, kaznu¬
jočega pogleda tetinega.

„Kaj pa je to, Dane? Kakšne pa imaš hlače?
Daj, pokaži!"

Stol, ki je na njem sedel, je bil ves moker.
Teta je vedela, da ni z njim danes vse v redu,
saj ga je poznala že na obrazu; po njegovem
vedenju ga je poznala. Neprižgana sveča je pri-

44

čala, da Dane še v cerkvi ni bil, da sveča ni
blagoslovljena, saj bi jo bil drugače prižgal, kakor
mu je bila naročila.

In jezno ga je pogledala ravno tedaj, ko je
odprl usta, da popravi grdo laž.

Ko ga je vprašala sedaj, ni tajil nič. Povedal
je resnico in prosil odpuščanja ter obljubil, da
nikdar več ne stori kaj takega.

Teta mu je bila v srcu že odpustila, saj ga
je poznala. Bil je dobrega, neizprijenega srca. Le
živ je bil tako, razposajen. To ga je zavedlo. In
kaznovala ga je z molkom.

Danetu je bil ta molk hujša kazen, kot če bi
teta vzela leskovo palico pa ga ošvrknila z njo.

Mlada kri je mlada kri, si je mislila teta in
pozabila na greh. Pa je bilo zopet vse po starem.

In Dane je ljubil svojo dobro teto še bolj,
obljubljal si je sam, da jo nikdar več ne žali, pa
naj bo kakorkoli. Lagati nikdar več, je sklenil in
si poslej resno prizadeval, da ostane zvest svoji
obljubi.

Tiste dni sta obiskala Daneta mati in stari
Boštek. Dane se je bal, da teta pove materi in
dobremu Boštku o grdi njegovi pregrehi. Saj bi
pravzaprav zaslužil, mu je nekaj reklo, ali všeč
bi mu vendarle ne bilo. Mati bi bila žalostna in
Boštek bi ga pogledal postrani, zažugal bi mu s
prstom in bi mu tako-le rekel: „Ti, fant, če boš
lagal, pa bo konec najinemu prijateljstvu. Fant,

45

tak ne smeš biti, sicer“ — in zažugal bi s prstom
in bi se obrnil proč.

Ali ničesar se ni zgodilo. Mati ni bila žalostna,
ni jokala. Boštek ni takisto govoril, ni zažugal s
prstom, ni se obrnil od njega stran. Teta torej ni
ničesar povedala. Gorak čut hvaležnosti mu je ostal
v srcu. Teto bi bil najrajši objel. In ko ga je ta
hvaležnost tako prevzela, je zaupal materi: »Ma¬
ma, teto sem žalil! Lagal sem!“

Zaiskrilo se je nekaj teti v očeh. Planila je
k Danetu in ga je gorko objela.

»Beži, beži!“ je rekla. »Vse je že pozabljeno."
Nato pa je povedala, kako je vse to bilo.

In tistikrat šele se je odvalilo nekaj težkega
Danetu od srca. Tistikrat, ko sta vedela mati in
stari Boštek za njegov greh, je šlo nekaj grenkega
iz njegovega srca.

Mladi smo, veseli, živi! Kje so skrbi, žalost!
Doma smo v veselju. Mladost je dom veselja.
Čemu bi tedaj ne bili veseli? Zakaj bi ne bili
živi, poskočni! Otroci, deca ljuba! Poskočimo,
veselimo se sreče, ki jo uživamo! Kar zdi šemi,
da skačem z vami, da se radujem z vami. Leta
so izginila, ko vam to pišem, in zamaknil sem se
v rajsko dobo mladosti. Vaš sem, pri vas sem,
ljubi mladci, vaš ves, in vi ste vsi moji, tako moji!
In tak je tudi Dane. Odkar je izginila iz njegovega
srca tista grda laž, ki jo sedaj sovraži kot kačo,

46

je ves zopet prerojen. V obraz lahko pogleda dobri
teti, vsem ljudem: „Jaz sem Strojanov Dane!“

Ah, mlada kri! Kako ga je mikalo zopet na
Grad! Vreme je bilo tako lepo. Ali vedno se je
spomnil zadrege, ki ga je bil vanjo spravil zadnji
izprehod tja gor. Pa je lepega dne meseca marca,
ko so srkali solnčni žarki beli sneg in ga izpre-
minjali v vodo, ko je bil sneg — čist ko lilija —
južen, mehak, da se potope prsti tako mehko
vanj — vstala velika želja Danetu v srcu, iti zopet
na Grad. Aj, kako veselo mu je ob tej misli za¬
vrisnila duša! „Teti povem to in pojdem.“ Po¬
vedal je, prosil in šel. Ni mu branila, saj mu je
zaupala.

Ob prisolnčju so že pozvanjali beli zvončki
veseli pomladi, že so se oglašali ptiči veseleje,
živahneje. Vse se je dvigalo že iz zimskega mr¬
tvila. Vse je bilo tako praznično, vstajenja pri¬
čakujoče. In zavrisnila je duša Danetova veselja.
Nasproti mu je priteklo par dečkov. Veseli so bili,
Židane volje so bili, saj je zunaj vabila prihajajoča
pomlad. Ordečilo se je Danetovo lice in prša so
se mu napela. Globoko je srkal vase sveži, zdravi
zrak in hitel k vrhu.

Polno tovarišev je bilo že tam. To je bilo
življenja! Roj pridnih mravelj — vesele mladine
ga je obsul:

„Dane! Pozdravljen! Dolgo te ni bilo k nam!
Pridi in se igraj z nami!"



47

Ali Dane je gledal to lepo stvarjenje božje
in jim ni šel pomagat valiti velikanske kepe
snega, ki so jo bili že napravili in pritisnili hribu
blizu roba, da jo spuste dol po bregu. Ali bo
vriskanja, veselja! — —

Sredi hriba si je prinesel jetniški paznik Lo-
gan v lopico, ki jo je bil naredil že pred par leti
iz palic in je potem okolo njih nasadil fižol, da
se je ovijal po njih poleti in delal lepo senco —
semkaj je tedaj prinesel paznik Logan svojo suknjo
in pipo in časopis, pa se je lepo ogrnil, udobno
sedel v lopo k mizici in si nažgal pipo ter jel
citati. Naužiti se je hotel zopet po dolgi zimi
čistega pomladnjega zraka, se ogreti ob toplih
solnčnih žarkih. Zadovoljno je spuščal počasi in
svečanostno oblake dima iz pipe, da so se dvigali
v čistem zraku v lepih kolobarčkih. In je nagnil
glavo in jim je sledil z očmi. Pa se je zopet za¬
topil v čitanje.

Gori vrhu hriba je kričala vesela mladina.
Zadovoljno se je smehljal stari paznik tem gla¬
sovom. Ej, naj kriči, naj skače, naj se veseli mlada
kri! Tudi mi smo nekdaj! Lepo je bilo takrat,
res lepo! In se je zopet zatopil v čitanje.

Otroci so privalili velikansko kepo južnega
snega na rob hriba. Dane je še vedno strmel v
krasoto dneva in še ni pomagal valiti kepe.

„Hooop!“ so kričali otroci in premikali kepo
dalje.

48

„Hooop!“ In premaknila se je za pedenj
dalje. Vse je delalo, se je upiralo vanjo, jo rinilo.
To bo veselja, ko se zvali po bregu nizdol in na¬
raste, pobiraje južni sneg za sabo in puščaje sled,
v velikansko, v veliko kot gora!

Uprli so se mladi kričači vnovič v kepo.
Preobrnila se je, zavalila. In je šla počasi izprva,
ali nato vedno hitreje, vedno večja, mogočnejša,
dol po bregu. Zavriskali so veselja vsi in zakri¬
čali: „Z Bogom, tetka!"

In valila se je sedaj v brzem teku ogromna
kepa dol po bregu.

Hipoma — velikanski vrišč in smeh. Kepa je
šla dalje, ali nekaj je izginilo, kar so prej otroci
videli. Niti sledu ni bilo za utico, ki 'je stala še
pravkar sredi hriba in ki se je v nji solnčil stari
paznik. Nikjer ni bilo več ne utice ne paznika
Logana. In kepa je bežala dalje, dalje ...

Gledal je Dane za njo in neizrečeno smešno
se mu je vse to zdelo. Zasmejal se je z drugimi
vred, da je odmevalo dol pod hrib. Pa se je
spomnil, da se lahko staremu pazniku kaj pripeti.
Več se ni smejal in tudi drugim je segla bojazen
v srce. Tam blizu znožja se je razvalila velikanska
kepa. Nekaj črnega se je prikazalo, nekaj je za¬
krililo po zraku, in stari paznik je zamotovilil z
nogami in z rokami po zraku — in vstal. Začu¬
deno se je ozrl okrog sebe.

„Kaj je bilo?“ je razmišljal. V lopi je sedel,
čital je in se je veselil lepega dne. Pa glej, pri-

49

letelo je nekaj težkega, nekaj temnega, objelo je
njega in preljubo utico, nekaj je zahreščalo in v
kolobarju je šlo vse nizdol. Pogledal je v hrib.
Utice ni bilo. Tam na vrhu je mladina vnovič
veselo zakričala: »Pozdravljen!"

Zagrabil ga je srd na nje, ki so mu podrli
utico, mu skalili veselje uživanja lepega dne.
Dvignil je desnico: „Počakajte!“ Umeril je pot
proti vrhu in spotoma pobiral izgubljeno pipo,
čepico, suknjo.

»Počakajte!" je mrmral, ali silil ga je vendar
smeh. Kako se je lepo peljal nizdol.

Zakričali so otroci in zbežali na vse strani.

Dane je obstal. Ni valil kepe in se zato ni
bal žugajočega moža. Počakal ga je, da je prišel
do vrha. Prijel je Daneta meni nič tebi nič za
ušesa. No, ne prekrepko. Tako-le srednje: „Čakaj,
jaz ti pokažem!"

In Dane je povedal, kako je bilo. Prosil je
v imenu tovarišev, naj jim tega ne zameri.

»Pokažem ti!“ je rekel paznik. »Zakaj si pa
potem še vpil: Pozdravljen! — kot v zasmeh, ko
sem se izkobacal iz snega?"

»Nisem jaz!" je odgovoril. »Ampak zdi se
mi, da niso vpili drugi v zasmehovanju, marveč,
ker so bili veseli, da se vam ni nič hudega
zgodilo."

Zasmejal se je dobrodušni starec in izpustil
dečka »Vidim, da si nedolžen," je dejal in počasi
odšel proti grajskemu poslopju. Parkrat je pogledal

4

50

dol po hribu in zamrmral: „Naj ima mladina svoje
veselje. Mlada kri je mlada kri. Tudi mi smo bili
taki! Ali hudobna ni naša mladina, hudobna ni.
Pa si postavim novo utico. Postavim si bolj trdno
močno, za drug tak slučaj. Naj ima mladina svoje
veselje, svoje nedolžno, lepo veselje!"

In zopet je imel Dane na Grad neprijeten
spomin. Ali to je bilo vsekakor boljše kot zadnjič.
Za ušesa ga je prijel dobrodušni paznik. No, ni
bilo prehudo! Nič hudega! Vesel je odšel proti
domu. In teta je poslušala povest o razdrti utici,
starem pazniku in o veliki sneženi kepi . . .

VII.

V

jGŽIjfoOlsko leto je minilo hitro, in počitnice so se
bližale. Dane se jih je silno veselil. Pri teti
v mestu je bil rad. Ali domov, k materi, k sestri¬
cama ga je vedno vleklo.

Starega Boštka se je veselil. Pa še nekaj
ga je hudo veselilo. Mati mu je dovolila, da sme
privesti s sabo na počitnice pridnega Štrbanovega
Petrčka. In tudi Petrčku so starši obljubili, da bo
smel iti na kmete z Danetom, ki je bil Petrčkov
najboljši in najljubši prijatelj. Zato je poskako¬
valo Danetu radosti srce, ko se je končala šola
in so se pričele počitnice.

„Kaj sem obljubil že davno sestricama? Sil-
vici punčko, ki bo odpirala in zapirala oči, in
Poldki vse, kar se rabi v kuhinji. Ali bi poprosil
teto? Ali bi jo? Ampak to je težko! Saj sta že
veliki! Ali oveselil bi ju grozno. Bi li poprosil
teto? Bi?“ In je prikimal z glavo. Poprosil je in
dobil.

Pa sta šla on in Štrbanov Petrček na kmete
in nesla sta s sabo lepe reči za sestrici. Ali naj
popisujem veselje doma? Čemu, ljubi moji, saj

4 *

52

sami veste, kako ste veseli, če po daljšem času
vidite svojega bratca, sestrico, če zagledate ljubo,
dobro mamico, dobrega očeta. Prav tako lepo in
blago je bilo tudi Danetu v srcu, ko je prišel
domov.

Ah, zlati čas počitnic! Dane in Petrček sta
jih uživala resnično lepo. Postopala nista. Kar sta
le mogla, sta pomagala materi in sestricama. S
cerkovnikom sta se bila tudi dobro seznanila in
prepustil jima je zvonove. Vsako opoldne sta
zvonila. Ljudje so rekli, da tako priden cerkovnik
še ni bil nikoli kot letos. Tako dolgo je zvonil
poldne, kakor prej nikdar. Ni se kar malo obesil
na zvon, ni ga samo malo pomajal. Krepko je
pozvonil, da je brnelo po vsi vasi, da so hiteli
glasovi zvona na zračnih krilih še daleč preko
vasi do sosednje fare in še dalje. Cerkovnik jima
je bil za to hvaležen. Dovolil jima je, da sta si
napravila pod zvonikom iz vrvi gugalnico in sta
se gugala, kadar se jima je zljubilo in kadar sta
imela čas. V stolp ju je celo vzel, ko je bilo
treba pritrkavati k prazniku. Oba sta vlekla za
veliki zvon, a cerkovnik je drobil z malima vmes.
Tako lepo je bilo to, tako prijetno je bilo!

Ob železniški progi sta stala nekega dne.
Čakala sta, da pride mimo vlak. Petrček je sto¬
pical semintja. Pa je stopil tako nerodno, tako
čudno. Noga se mu je bila zataknila v železniški
tir tako, da je ni mogel izdreti. V silnem strahu
sta bila. Poizkušala sta vse. Klicala sta na pomoč.

53

Ali v bližini ni bilo nikogar. Dane je vlekel to¬
variša z vso silo. Zaman! Noga je tičala v kleščah.
Ni se ganila. Gori po progi se je že videl dim.
Vlak je prihajal. Groza je obšla oba. Kaj bo?
In sta poizkusila še enkrat. Napela sta vse moči.

„Dane, ljubi Dane", je tarnal Petrček! „Vleci
in če mi izruješ nogo. Vleci!"

Bliže in bliže je prihajal vlak. Hropenje stroja
je bilo že čuti. Ves obupan je potegnil Dane
Petrčka. Zaječal je ta — in padla sta oba onostran
tira na trato. Vlak je brzel mimo . . .

Poln hvaležnosti je objel Petrček svojega
mladega prijatelja.

„Ti si me rešil", je dejal in ga objel.

Bled je stal Dane poleg prijatelja in skrbno
vprašal: „Ali te boli noga? Te jako boli?"

Ni bilo hudega. Koža na nogi se je obdrg-
nila in podplat od črevlja se je nekoliko odtrgal.
Drugih posledic ni bilo. Odšla sta proti domu,
in zahvalila oba Boga za srečno rešitev. V njunih
srcih je zagorelo prijateljstvo s še živejim pla¬
menom.

Dnevi so bežali prehitro. Kot trenotja so se
jima zdeli v veseli prostosti. In je prišel čas, ko
je bilo zopet treba v mesto.

Stari Boštek je že parkrat tožil: „Ko mi od¬
ideta Dane in Petrček, pa izgubim dva hlapca."

Ponosna sta bila dečka na tako pohvalo.

Veselilo ju je to in še bolj pridno sta po¬
magala doma pri delu zadnje dni. Mrvo so sušili

54

pri Boštkovih. Po ves dan sta bila na travniku
in sta grabila seno, da jima je tekel pot s čela.
Boštek je dečka stavljal v zgled drugim : „Glejte!
Tako mlada in sta tako pridna! Pa se peljemo
zato tudi z vlakom v Ljubljano, ko pride čas!“
Boštek je držal svojo besedo. Predzadnji dan
počitnic je prišel k Strojanovim in rekel: „Stro-
janka! Jutri se popeljemo s fantoma v mesto.
Tudi ti moraš z nami. No, kaj bi! Tudi Silvica
in Poldka pojdeta. Z vlakom se popeljemo v
Ljubljano, da nas bo več. Neža bi nas gotovo že
rada videla, Neža, tvoja sestra. Vesela nas bo, zato
pa pojdemo vsi, tudi Silvica in Poldka.“

Zagostoleli sta deklici srčne radosti in v tem
veselju jeli objemati bratca, mamo in starega
Boštka.

„No, vidiš, Strojanka, da sem zadel pravo.
Glej, kako sta veseli! Tudi pridnima deklicama
kako veselje, ki veselo pomagata materi pri delu!
Ampak, Dane, jutri na vlaku ne smeš biti preveč
radoveden! Veš! Jej, jej!“

Boštek se je poslovil . . .


VIII.

|K?eta so tekla. Dane je bil dovršil ljudsko šolo
in troje realčnih razredov z dobrim uspehom-
Saj je imel veselje do učenja. Ali ni bilo to ve¬
selje tako veliko, kakor je bila velika srčna želja
njegova postati kdaj železniški strojevodja. Ta
poklic mu je bil vse. To bi bil rad. Z vso dušo
bi se posvetil temu poslu. Tu bi bil srečen, za¬
dovoljen. Pa je izrazil to srčno željo teti in jo
izrazil materi.

„K železnici bi rad kdaj prišel“, je dejal.
»Večjega veselja si ne morem misliti, kakor biti
strojevodja. Večjega ne!“

In mati? Naj li nasprotuje njegovi tako vroči
želji? Dovolila je. Teta je menila, da je tako
prav in ni nasprotovala. „Naj bo, kar ga veseli",
je rekla.

Le varuh, oče Boštek, je delal malo sitnosti.
„Kaj bi izostajal iz šole, ko mu dobro gre",
je godrnjal. „Kaj si se tako izpridil?" je nekoč
trdo prijel Daneta. „Kaj ti je šinilo v glavo?

56

Izbij si take misli, Dane! Kar izbij si jih iz glave.
Rad te imam, in priden, pameten si bil doslej,
zato sva te namenila tvoja mati in jaz, tvoj varuh,
za kaj drugega. Ali misliš, da boš kot strojevodja
res tako srečen, res tako zadovoljen? Fant, pre¬
mlad si še. Ne pomisliš, kaj je to! Kolika od¬
govornost! Fant, pameten bodi!"

Tako in enako ga je obdelaval, ali ni mu
mogel do živega. Ni ga mogel prepričati o na¬
sprotnem. Zato sta se naposled zmenila z materjo
Danetovo. Vdala sta se vroči njegovi želji in
dovolila izstop iz šole.

„Kaj bi?“ je nejevoljno dejal Boštek. „Če
noče ležati mehko, naj si postelje trdo!“

In tako se je zgodilo, da je Dane izostal iz
šole in vstopil kot vajenec pri ključalničarju, ki
ga je bil priporočil Peter Strban, nekdanji do¬
brotnik Danetov.

Dane je bil sedaj rokodelski vajenec. S kako
vnemo se je oprijel dela! Vesel je bil, vesel kot
le kdaj prej. Tisti živi Dane je bil še vedno, dasi
je štel že 14 let. S svojimi tovariši vajenci se je
kaj dobro razumel. Živahnost njegova je bila všeč
vsakomur. Tudi gospodar se je vedno pohvalno
izražal o njem, če ga je prišla vprašat teta, mati
ali Boštek, njegov varuh.

„Ti hodi sedaj sajast in umazan okolo, ko
bi bilo lahko drugače", je večkrat godrnjal skrbni
varuh, Ali pogledal je svojega varovanca le vsekdar

57

rad. Vedno ga je razveselilo, kadar ga je videl
in čul o njem hvalo.

„Le ne hvalite ga“, je rekel cesto gospodarju.
„Kaj bi ga hvalili? Ali je res vreden?"

Dobro se mu je pa le zdelo in mencal je
kar z rokama, ko je slišal hvalo o svojem ljub¬
ljencu . . .

Dane je imel mnogo prijateljev. Njegova ve¬
selost, njegova dobrodušnost mu jih je pridobi¬
vala vedno več. Saj jih poznate, vajence! To so
vam veseli ljudje! In Dane je bil vesel med ve¬
selimi. Nikdar ni bil hudoben. Boštek bi rekel:
„Jej, živ, živ je kot živo srebro. In pa radoveden!"

Tak je bil vedno. Če se je napravila kje
kaka šala, je bil Dane gotovo rad poleg. Včasih
je bilo šale tudi malo preveč.

Dvajseti dan vsakega meseca je bil za Da¬
neta in njegove tovariše poseben dan. Poseben
dan je bil tudi za mestne hišnike. Kaj si vsega
ne izmisli mlada razposajenost! »Vsakega dvaj¬
setega v mesecu zazvone po hišah, ki imajo do
vrat napeljane zvonce vsi zvonci", tak je bil sklep
mladih zarotnikov na hišne zvonce. In resnično!
mladi nepridipravi so sklep tudi izvršili. Zvečer,
od večerne šole grede, je stopil vsak v določeno
mu hišo in je pritisnil na gumb hišnega zvonca.
In takrat so imeli tudi hišniki svoj dan jeze.

Pa Danetu se je to naposled le zdelo malo
preveč in se je tovarišem uprl in izjavil, da tega
ne stori več.

58

In so ga izvabili nekega večera v ulico do
neke hiše. „Ali bo smeha", so pravili. In Dane se
je tako rad smejal. Hiša, ki so stali pred njo, je
imela dvorišče. Hišnik je stanoval onkraj dvorišča.
Hudomušneži so napravili pero, ki je pritiskalo
venomer na zvončev gumb in so se poskrili v
vežo na nasprotni strani ulice. Pa je prišel hišnik
pogledat — in ni čul zvonca — ker je bil notri.
In je komaj stopil nazaj čez dvorišče, je že zopet
pel zvonec. In je prišel vnovič odpirat. Slednjič
je vendar-le opazil pero, ki je tiščalo na zvončev
gumb. In so se smejali nepridipravi prav od srca,
ko je slepomišil hišnik okolo začaranega zvonca.

Ali hišnik jih je nekoč dobro izplačal. Pri¬
čakal jih je bil in pela je palica' prav pošteno.
Ozdravil je z njo hudomušneže, da jih ni bilo
poslej več blizu.

Take in enake nerodnosti so uganjali mladi
razposajenci. Dane največkrat ni nagajal sam, ali
navzoč je bil rad. Oh, ko se je pa tako rad
smejal. Ali kadar je bila šala le prehuda, takrat
se je pa postavil in svaril tovariše pred takim
početjem: „Taki ne smemo biti," je rekel. „To
ni prav!" je svaril.

In radi so ga slušali, ker so ga radi imeli.

Ene nerodnosti pa, ki jo je Dane napravil
prav sam brez tovarišev, se še danes, ko je tega
že dolgo, nerad spomni in od srca mu je žal,
dasi je bil tistikrat škodo popravil, kolikor je le

59

največ mogel. Kesa se tega še zato tembolj, ker
je izvršil vso stvar iz nekake maščevalnosti in si
je v to izbral nedolžno staro hišnico.

Dva prijatelja je imel Dane. Najbolj sta mu
prirasla k srcu. Živa sta bila oba kot on, ali
nikdar ne hudobna. Razposajena sta bila, ali njiju
misli niso bile zlobne.

Leta so minevala in bližal se je že konec
vajeniškega življenja. Lepo je bilo to življenje,
ali vendar se je Dane silno veselil konca, saj ga
je privajal vedno bliže zaželenemu smotru. In iz
tega časa je ona nerodnost.

Nedelja je bila — prost dan. Dopoldne so
sedeli Dane in njegova prijatelja v šoli. Pridno
so delali in lepo so se vedli. Pritožiti se ni
mogel učitelj, zakaj takih vajencev je bilo v šoli
malo, ki bi bili tako nadarjeni, tako pametni.

Popoldne proti večeru pa je bil obiskal Dane
svoja prijatelja na njih domu. Bavili so se že
dlje časa z napravo malega železniškega stroja.
Vsi so delali in so se veselili uspeha. Pogovar¬
jali so se vmes in čas je bežal. Niti opazili niso,
da se je nagnil dan, da je nastajal že mrak. Ne
mene se za konec dneva, so prižgali luč in delali
dalje in se pogovarjali dalje. In zasedeli so se.
Pozna ura je že bila in zunaj trda noč, ko se je
spomnil Dane, da je treba domov. Vstal je in
hotel oditi. Prišedši pa iz podstrešja dvonadstropne
hiše dol do vežnih vrat, je opazil, da so vrata
že zaprta. Hišnica je bila legla spat in zaprla

60

vrata. Kaj mu je bilo početi? Vrnil se je nazaj
k prijateljema. Ali naj prenoči tu? Ne! Kako bi
teto skrbelo in jo že skrbi! Kako bi bila žalostna!
Tega ne! Prenočiti tukaj ne sme. Ali da bi budil
hišnico, tudi ni kazalo. In so se posvetovali, kaj
storiti.

„Veš kaj, Dane? Vrv imava tu. Dolga je in
močna. Po nji te spustiva skozi okno dol,“ je
dejal eden.

„Ni napačna misel", je menil Dane. „Samo,
če je vrv tudi dovolj močna, če se ne utrga.
Samo, če sta vidva krepka dovolj, da me spustita
počasi iz te višine, in če je vrv naposled dosti
dolga".

„ Dolgost naj te ne skrbi. Trdnost vrvi tudi
ne in najina moč takisto ne! Vse se dobro
izteče!"

Rečeno — storjeno.

Daneta sta navezala na močno vrv. Malo ga
je pogrelo, ko je pogledal iz višine na tla. Če
me izpustita, če se utrga vrv — in zaskrbelo ga
je. Ali domov je moral. Že to ni prav, da je
tako dolgo izostal. Premišljati tedaj ni bilo časa.
Zavihtel se je skozi okno in kmalu je visel med
nebom in zemljo. Oprezno, počasi sta popuščala
tovariša vrv, spuščala ga nizdol.

Pred spodnjim oknom je že bil. Ali hudo-
mušneža gori sta si hotela na račun Danetov
napraviti šalo. Obdržala sta vrv, in Dane je cap¬
ljal, obvisel nepremično v zraku.

61

„Dalje! Saj še nisem na tleh!“ je zaklical
pritajeno. Ali nihče se ni oglasil. Klical je! —
Zaman! Dane se je ujezil. Zakoleštral je nestrpno
z nogami po zraku in po neprevidnosti udaril
z nogo ob steklo, da se je razsulo na več tisoč
koscev.

„Kaj pa je to?“ je v sobi jezno zagodr¬
njalo.

Odprlo se je okno. Črevljar, ki je stanoval
tamkaj, Jožef Košir, je pogledal skozi okno. Butil
je skoro z glavo v visečega Daneta. Malo se je
ustrašil. Ali kmalu je pregledal položaj in se
ujezil.

„Golazen malopridna! Še ponoči ne da miru!"
je zavpil, pa stopil v delavnico.

»Popustita!“ je zavpil Dane.

Gori se je čul glasen smeh. Hkratu pa je
jelo neusmiljeno padati po visečem Danetu. Jožef
Košir, črevljar, je bil poiskal v delavnici palico in
je sedaj z veseljem udrihal po ubogem, nedolžnem
Danetu.

»Na! Na! Na!“

Prijateljema se je zdelo dovolj nelepe šale,
ki ob nji trpi prijatelj Dane, in sta ga spustila
na tla.

»Zapomnim si to“, je zavpil Dane v drugo
nadstropje in je odšel proti domu.

Ali izkušnjavec mu je zašepetal v uho: »Veš,
Dane, kdo je pravzaprav kriv, da si bil tepen?

62

Ne prijatelja. Črevljar Jožef Košir tudi ne. Ampak
hišnica, ki je tako zgodaj zaprla vežna vrata. Ta
je vsega vzrok. Nji se maščuj!"

Dane je poslušal z zadovoljnostjo to priše-
petavanje. „Prav praviš! Res je vzrok vsega le
zaspana hišnica," je mrmral. „Čakaj, čakaj! Izpla¬
čam te!"

„Kolomaz!“ mu je šinilo v glavo. Hitel je
domov. Vedel je, kje imajo hlapci v hiši, kjer
sta stanovala s teto, spravljen kolomaz. In vrnil
se je z njim.

Okna hišnice so bila v pritličju. In Dane je
imel lepo priliko, da se maščuje. Namazal je
okna hišnice s kolomazom in odšel. Nihče ga
ni videl.

„Jutri pa spi, dokler ti drago", je želel od-
hajaje stari hišnici.

Ali blago mu ni bilo v srcu po izvršenem
činu. Premalo je premislil, sicer bi ji tega ne bil
naredil. Ali sedaj je bilo že prepozno.

Hišnici Urši se je zdela nocojšnja noč silno
dolga. Že davno je bila zbujena. Pa je pogledala
proti oknu, a bilo je še vse tema. In je legla
vnovič v posteljo in zaspala. Pa se je zopet zbu¬
dila. Ali bila je še vedno noč.

„Moj Bog, kako je dolga noč danes!"

Prislušknila je. Zunaj je bilo čuti ropotanje
voz. Koraki so se čuli na ulici in šumelo je kakor
podnevi.

63

„Kaj pa je danes? Koliko je že ura, da je
zunaj vse tako živo?“ Pogledala je na uro. Ali
sinoči je ni navila, in ura je obstala. Šla je bliže
k oknu. Pogledati je hotela, kaj je. In je odprla
okno. Vznak bi bila kmalu padla, tako se ji je
zableščalo. Svetloba je planila v sobo naenkrat.

„Čudno! Marii sanjam?" je vzkliknila. Zbri¬
sala si je oči. Ali zunaj je bil velik dan. Pogle¬
dala je okna in opazila malopridnost Danetovo.
Razmišljala je, kako je to prišlo, kje si je nako¬
pala sovražnika, da ji napravi tako sramoto, da
spi ob belem dnevu.

Stopila je na ulico, pogledala na uro. Enajsta
dopoldne je bila . ..

In Urša je šla na delo. Okna je morala naj-
prvo umiti. Ali glej, kar niso hotela biti čista.
Drgnila je in drgnila tako, da so ji popokale in
se zdrobile šipe . ..

*

* *

Nasproti njenemu stanovanju je delal v de¬
lavnici Dane. Večkrat je pogledal skozi okno in
ni bil vesel. Ko je zagledal hišnico Uršo, ki je
prišla na ulico, mu ni šinilo veselje po licu, in
ko jo je videl snažiti namazana okna, ga je nekaj
zabolelo v srcu. Pa ko se je razsulo steklo, je
zastokal, kakor bi ga bilo steklo vrezalo v srce.
In tisti trenutek je sklenil prvi zasluženi denar
porabiti v to, da povrne hišnici storjeno škodo.
Držal se je trdno tega sklepa in ga je tudi izpolnil.

64

Urša je po nekaj tednih debelo gledala, ko
ji je prinesel pismonoša nakaznico z denarjem.
„Odkod?“ se je povpraševala. „Kdo mi pošilja?"
Ali zvedela pošiljalca ni in ga menda še danes
ne ve, dasi je prejela od Daneta še večkrat po¬
zneje kak mal znesek. Sprejela je denar in molila
za neznanega dobrotnika, ker drugega storiti ni
mogla . . .

IX.

Danetovem življenju se je tekom let marsikaj
rsL*  izpremenilo. Lahkoživost in vsa ona svojstva
sicer nepokvarjene, a poskočne, neugnane mla¬
dine, so stopala v ozadje. Dane je dozorel v
moža. Tik svojega tako vroče zaželenega smotra
je stal.

„Kako, Dane? Ali si zadovoljen v tem stanu?
Preizkušnje dobro prebil ?“ Tako je vprašal Peter
Štrban nekoč Daneta, ko ga je srečal na ulici.

Zagorela je v duši Danetovi velika hvalež¬
nost do blagega moža. Kar najrajši bi ga bil
objel. Rekel je: „Oče, moj drugi oče! Vam se
imam za marsikaj zahvaliti. Vi ste mi pomogli s
svojim priporočilom, da sem tako hitro prišel
prav pred svoj cilj. Dobro se mi godi in zado¬
voljen sem. Preizkušnje sem prebil z odličnim
uspehom. Kurjač sem še, ali izkušnje imam tudi
že za strojevodjo. In glejte, prav danes sem hotel
priti še do vas. Potožiti sem vam hotel nekaj.
Skrbi sem vam hotel razodeti, ki me tarejo ob
misli, da mi bo jutri prvič prepuščeno vodstvo

5

66

vlaka. Jutri peljem prvič kot strojevodja. In v
srcu me zabode, ko razmišljam o veliki odgo¬
vornosti, ki jo imam. Ali malosrčen nisem. Vendar
se mi zdi tako dobro, toliko lažje mi je, če vam
razkrijem svojo skrb.“

In sta stopila v bližnjo gostilnico. Mnogo
koristnih naukov je dal stari Peter na pot svo¬
jemu najdenčku, kakor ga je še vedno imenoval.
Ob kozarcu vina sta se jima razvozljala jezika in
bila sta oba prav Židane volje.

„Torej le pogumno, Dane! Vidi se ti, da boš
vesten strojevodja. In to je tvoja sveta dolžnost.
Pogumno pa oprezno! Tako, Dane! Želim ti naj¬
večjo srečo na prvi pot!“

Tako se je poslovil že priletni Peter od Daneta.

„Hvala lepa! In jaz pohitim na vlak. Pravkar
je privozil v postajo. Mati je prišla z njim in
oče Boštek tudi. Z Bogom! Hiteti moram!“

„Z Bogom, Dane!“

Prihitel je vlak. Vsa srečna ga je objela
mati. „Sem že slišala,“ je dejala. „Vse izkušnje
si dobro prebil!“ In je umolknila v tihi sreči.

„No, Dane, no!“ je zagodrnjal po stari na¬
vadi Boštek. „Prav lepo, hudo lepo od tebe je
to, da nam delaš veselje. Zadovoljen sem s tabo.
Ali si ti tudi z mano, ker sem tolikokrat godr¬
njal? Kaj bi to vpraševanje? Tu imaš roko in ti
mi daj svojo na dobro srečo. Pa ne stisni je
preveč, so stare kosti, stare so že!“

67

Ginjen je bil oče Boštek in glas se mu je
tresel. Krepko sta si stisnila desnici. In Dane ni
odgovoril, ampak čutil je tem več.

„Blagoslovit sva te prišla jaz, tvoja mati, in
Boštek, dobri tvoj varuh,“ je rekla ginjena mati
Danetu, ko so prišli k teti na stanovanje. „Pisal
si, da jutri pelješ prvič s svojim vlakom. Blago¬
slovit sem te prišla zato.“ In ob ločitvi je po¬
kleknil Dane, in blagoslavljala ga je mati, bla¬
goslavljal stari Boštek. Prekrižala ga je, kot ta¬
krat, ko je šel od nje k teti Neži v Ljubljano.
Vroča želja je kipela vsem v nebo: „Ne daj,
dobri Bog, da bi se mu kdaj kje pripetila kaka
nesreča; ne dopusti, da bi kdaj sam bil vzrok
kake nesreče!“

Dane in teta Neža sta ostala sama . . .

❖

Zasopihala je lokomotiva, zaškripala so ko¬
lesa, zabrlizgala je, in Dane je peljal prvič kot
strojevodja. Duša mu je prekipevala zadovoljnosti.
Možato je stal na stroju in pazil kot vojak na
straži in še bolj.

„Da ne pridem prehitro in ne prekasno! 11  je
šepetal sam sebi.

In je pazil vestno na brzino vlaka.

Ponosen, vesel je privozil na prvo postajo.
Bežala so mimo njega sela in polja, gozdi, po¬
toki in studenci. Dane je bil srečen. Blagoslov

5 *

68

materin ga je spremljal, zakaj niti najmanjše ne-
prilike še ni bilo doslej.

Proti zadnji postaji je vozil. Vlak je bil
prišel pravkar iz predora. Dane je opazil nedaleč
pred strojem moža, ki je šel mirno po tira in se
ni zmenil za nič na svetu. Dane je zabrlizgal s
strojem. Mož se ni zmenil. In zgrabila je Daneta
silna, grozna misel v srcu: „Mož je gotovo gluh.“
»Človeško življenje!“ je zatrepetal. »Človeško
življenje je v nevarnosti. Znojne kaplje so mu
stopile na čelo, prebledel je ko zid. Vse je tre¬
petalo v njem. Brlizgal je, ustavljal je vlak, ali
tako naglo ni bilo moči ustaviti.

In je zaropotalo nekaj in je zahreščalo, za¬
zvenelo je, in vlak je šel svojim potem brezbrižno
dalje. Komaj živ je privozil na postajo.

Blagoslov materin je spremljal Daneta na
prvi vožnji. V poslednjem trenutku, ko Dane
moža že ni več videl, je ta zapazil vlak in od¬
skočil. Stroj je že zgrabil njegovo košaro in mu
jo iztrgal. Zaropotalo je, zahreščalo, zazvenelo.
Stroj je raztrgal košaro in razbile so se stekle¬
nice, ki jih je nosil v košari. Mož pa je ostal
nepoškodovan.

Kako globoko se je oddahnil Dane.

Na tej vožnji je jasno spoznal odgovornost
svoje službe. O, vestno jo hoče opravljati! . . .

69

„Teta! Veselo vest in neprijetno vam pri-
našam.“ Tako je vzkliknil Dane po par letih,
prišedši iz službe. In je pričel: „Moja tako vroča
želja se je izpolnila. Dospel sem do stavljenega
si smotra. Imenovan sem stalno za strojevodjo.
Vesela vest, kaj ne! Prestavljen sem v Maribor.
— Sitna, nadležna vest.“

Ali vendar je bila ta vest Danetu bolj vesela
kot neprijetna, videlo se mu je na obrazu. Prijel
je svojo že staro teto za rami in se veselja za¬
vrtel z njo po kuhinji.

„In sedaj, tetka! Vi veste, da mati ne more
z mano. Sestri tudi ne, saj sta omoženi. Kdo še
preostane ? .. . Tista tetka, ki je Daneta spravila
v Ljubljano, ki se ji je svojčas za eno noč izgubil,
tista tetka, ki je skrbela za Daneta in ga pripra¬
vila do kruha, ki ga ima danes. In za oba ga
imam dovolj," je nadaljeval. „Tetka, kaj ne, z
mano pojdete? Kaj ne, da pojdete?" In vnovič
jo je zavrtel po kuhinji. —

Smejala se je dobra teta Neža, vesela je bila
in je obljubila.

„Pa ti ne bo dolgčas tam v tujem mestu?"
je skrbno vprašala.

„Kaj bi mi bilo dolgčas! Vi boste pri meni.
Mati me pogosto obišče. In kaj naj še hočem?
Žal mi bo pač po prijatelju Petrčku Štrbanu.
Tako dober prijatelj je. Oče mu je že pred par
leti umrl. Se li še spominjate, kako ste me iskali
takrat, ko me je našel on? Po prijatelju mi bo

70

žal. Kolikokrat sva bila sedaj skupaj. No, bila sva
lahko, ker sva bila oba v službi na istem kolo¬
dvoru. A meni se zdi, da bo vam, tetka, bolj
dolgčas! Ne bojte se! Kadar boste hoteli, pa
obiščeva zopet lepo Ljubljano in preženeva
dolgčas. “

In sta se preselila v Maribor s teto. Tisti
dan pred selitvijo so ju bili obiskali vsi domači:
Silvica in Poldka — kakor jih je imenoval Dane
še vedno — in mati so jokale pri slovesu. Oče
Boštek pa je kakor navadno zagodrnjal: „No, no !
Čemu treba jokati? Saj ni nihče umrl! Dobro
srečo, Dane! Dobro srečo!“

Ali vkljub tem osrčevalnim besedam je bilo
težko tudi njemu.

Minila so leta. Dane je bil zadovoljen in
srečen. Tudi teta se je bila že privadila novemu
kraju.

Nekega zimskega večera je bilo. Teta Neža
je baš pripravljala večerjo, ko je urnih korakov
stopil v sobo Dane. Na rokah je držal otroka.
Bled je bil v obraz, prestrašen. „Teta, teta! Vze¬
mite otroka!“ je dejal hlastno in odhitel zopet
v noč.

Vzela je otroka in ga tešila. Vse se ji je
zdela čudna uganka. Kaj je?

Po par urah se je vrnil Dane in je pravil:
»Pogledat sem bil šel na kolodvor. Pričakoval

71

sem Petrčka, ki je prestavljen semkaj. Petrčka,
no, jaz mu še vedno pravim tako — Štrbano-
vega. Ko tako čakam, privozi osebni vlak na po¬
stajo, in zgodila se je velika nesreča. Došli vlak
je trčil v stoječega, ki je bil na nepravem tiru.
Teta! Oče in mati tega otroka sta ponesrečila —
Petrček in njegova žena. Oba sta ranjena, poško¬
dovana. Otroka sem nepoškodovanega vzel s seboj,
dokler ne okrevata onadva, kar je tudi zdravnik
zatrjeval. Tu naj ostane. Spominja me moje mla¬
dosti."

In vzel je Dane otročiča v naročje in ga je
srčno poljubil.

„Spominja me moje mladosti!" je zamrmral
in se je zamislil.


'