“ESLOYJE JV IA LIBRE
9 9
BUENOS AIRES,
23. junija (junio) 1960
Neopravičljiva
lahkovernost
V	Argentini so bile 25. maja velike slavnosti. Po vsej republiki so z najrazličnejšimi prireditvami proslavljali 150 letnico rojstva argentinske svobode. Na njih so se z. hvaležnostjo spominjali velikih rodoljubov iz prve argentinske narodne vlade. Glavne slavnosti so bile v Buenos Airesu in na njih so bili navzoči tudi člani posebnih odposlanstev, ki so jih za airgentinski narodni praznik poslale vse države, s katerimi ima Argentina diplomatske zveze.
Tako smo imeli v Argentini v Majskem tednu številne inozemske goste, ki so z argentinskim ljudstvom delili veselje in radost, da dežela po zaslugi svojih velikih mož v miru ter v svobodi in demokraciji lahko gradi naprej ter razvija in spopolnjuje svojo politično, gospodarsko in kulturno bodočnost.
V	Argentino prihajajoče goste so predstavniki oblasti sprejemali z vsemi častmi. Pri nikomer niso delali razlik, ker se pri tem niso vodili po simpatijah ali antipatijah do režimov, ki so na oblasti v državah, iz katerih so odposlanstva prihajala. Za oblasti so bili vsi dobrodošli gostje in so z njimi ves čas njihovega bivanja v Argentini tako tudi postopali.
Tako kot oblasti se je do inozemskih gostov zadržala tudi večina ljudstva z izjemo levičarjev, ki so tudi v Argentini takšni, kakor povsod drugod na svetu: Zanje so najvažnejše koristi svetovnega komunizma in šele potem koristi lastnega naroda. Zato so predstavnikom komunističnih držav organizirali bučne sprejeme, zlasti sovjetski in kubanski delegaciji. S svojim vpitjem in vzklikanjem so hoteli tujce prepričati, da je večina argent. ljudstva enakega mišljenja.
Pa še nekaj je tiste dni padlo v oči tistim, ki poznajo komunistične taktike in načrte v zavajanju javnosti in v njenem pripravljanju za cilje svetovnega komunizma. Je to izjava, ki je bila tiste dni objavljena v listih in v kateri vidne argentinske osebnosti vladi zamerjajo, da je na proslavo 150 letnice MajsKe revolucije, ki je himna svobodi, povabila tudi predstavnike totalitarnih držav. Nihče ne bi nazadnje imel nič proti temu, če bi bile v izjavi mišljene res vse totalitarne države. Pa temu ni bilo tako. Dotična izjava je bila v glavnem naperjena proti Španiji in še dvem ameriškim državam, ki še nimata povsem demokratskih režimov. Niti z besedico pa v izjavi niso bili omenjeni totalitaristični režimi v številnih komunističnih državah. Ne v Sovjetski zvezi, ne v njenih evropskih satelitskih državah, ne na Kubi in na Kitajskem ter v Severni Koreji in ne v Tibetu.
Da se to ni zgodilo, je razumljivo, če človek samo vrže bežen pogled po podpisnikih dotične izjave. Med njimi so namreč takšni, ki tudi drugače ne opu-ste nobene priložnosti, da ne bi poskrbeli, da se tudi njihov glas čuje v zboru tistih, ki se navdušujejo za komunistične “socialistične” režime ter za njihove “ljudske republike in demokracije”. Nerazumljivo je pa, da podpise na take izjave, ki obsojajo nekomunistične nede-mokratske režime samo v demokratskem svetu, nimajo pa niti ene besedice za obsodbo nejstrahotnejših diktatur, ki so jih vzpostavili komunisti v svojih državah ter pod svojo sužnost spravili skoro polovico človeštva, dajejo tudi predstavniki resnično demokratskih skupin, ki se po svojih močeh nesebično in požrtvovalno trudijo, da bi narodu v okrahitvi krščanskih tradicij, kulture, svobode in demokracije pripravili 1 epšo bodočnost. Še manj pa je razumljivo, da je med podpisniki gornje izjave tudi predstavnik krščanske demokracije.
Človek se ob tem presenečeno vpraša: Ali . je res mogoče, da javni delavci v svetu po vseh zločinih, ki so jih komunisti napravili v svetu, še danes ne vedo za končni cilj komunistov in za sredstva, ki se jih poslužujejo, da do njega čimprej pride? Ali še sedaj niso spoznali, da so ravno komunisti pod vsako demokratsko vlado najglasnejši kričači, da je še premalo svobode, da so po zaporih zaprti “nedolžni” ljudje, da za božične in velikonočne praznike ne sme biti “političnih in gremialnih pripornikov”? Ali še vedno ne vedo, da delajo vse to
Predsednik dr. Frondizi na obisku v Evropi
Argent. predsednik dr. Artur Prondi-zi je 14. junija t. 1. s prihodom v Italijo začel enomesečni obisk osmim evropskim državam zaradi poglobitve prijateljskih in gospodarskih stikov med Argentino in evropskimi državami.
V Rimu so mu pripravili nad vse slovesen sprejem. To tem bolj, ker so bili predsednikovi starši Italijani ter so pred 70 leti prišli v Argentino iz umbrij-skega mesta Gubbio. Na letališču Ciam-pino so bile pri njegovem sprejemu najodličnejše italijanske osebnosti s predsednikom republike Gronchijem na čelu.
Z njim je imel dr. Frondizi med svojim bivanjem v Rimu kot njegov gost na Quirinalu več razgovorov. Iz uradnega poročila o njih je razvidno, sta oba predsednika ugotovila popolno istovetnost pogledov obeh držav na: svetovni politični položaj, na potrebo sodelovanja evropskih držav tako pri obnovi argentinskega gospodarskega ¿življenja, kakor sploh pri gospodarskem dvigu južnoameriških držav. Gospodarski stiki med Italijo in Argentino se bodo še poglobili in tudi bo Argentina sprejemala še več naseljencev iz Italije. Pri obnovi argentinskega gospodarskega življenja bodo sodelovala razna italijanska industrijska podjetja iz Milana, prav tako pa tudi italijanska državna družba Ente Nazionale Idrocarburi. Slednja zlasti pri črpanju petroleja v Pacago-niji.
Iz Rima je predsednik dr. Frondizi odšel tudi na obisk rojstnega kraja svojih staršev Gubbio v Umbriji. Tudi tam so mu pripravili slovesen sprejem, čeprav si stojita tam nasproti komunistični župan Giuseppe del elementi in krajevni škof Msgr. Benjamin Ubaldi, približno tako kot je opisano v Guareschi-jevem Don Camilu. Na obisku v tem mestu je bil na Telovo. Listi so. zapisali, da si je dr. Frondizi ta dan določil za obisk mesta Gubbio zato, da pokaže komunistom “da se je odločil za Boga”. V mestu je bilo polno slavnosti dr. Frondiziju na čast. Od slovesne maše, na katero je prišel tudi komunistični župan, pa do raznih športnih nastopov. V tem mestu je dobil tudi častno meščanstvo, v bližnjem vseučiliškem mestu Perugia so mu pa na tamošnji univerzi podelili častni doktorat iz političnih ved.
Iz Gubbia in Perugie se je dr. Frondizi s svojim spremstvom- vrnil privatno zopet v Rim ter je bil v soboto 18. junija sprejet v slovesni avdienci pri papežu Janezu XXIII. Razgovor med njima je trajal 20 minut, nato je papež še
sprejel predsednikovo soprogo in za njo še vse ostalo dr. Frondizijevo spremstvo. Tedaj je imel papež tudi krajši nagovor v kasteljanščini. V njem je poudarjal veselje nad obiskom argentinskega predsednika kot predstavnika vernega argent. naroda, ki ga s sveto stolico družijo najbolj prijateljski stiki. Dr. Frondizijevim razgovorom ob obisku raznih evropskih držav želi popolen uspeh in vso srečo, prav tako pa tudi argentinskemu narodu, kateremu pošilja svoj blagoslov.
Dr. Frondizi je izročil papežu kot darilo dragoceno zlato verižico z ametistom in velikim križem, papež je pa argent. predsedniku dal za spomin reprodukcijo rimske Matere božje Salus populi Romani, ki jo časte v Marijini baziliki Maggiore, v mozaiku, svojo sliko- z lastnoročnim podpisom ter zbirko del o Vatikanu, njegovi soprogi pa zlato medaljo in srebrn rožni venec. Od, papeža so dobili darila tudi vsi člani dr. Frondizijevega spremstva.
Med svojim bivanjem v Rimu sta si izmenjala najvišji državi odlikovanji tudi italijanski ter argentinski predsednik, prav tako je dobil dr. Frondizi od papeža visoko odlikovanje Veliki križ Pije-vega reda, dr. Frondizi je pa izročil odlikovanje drž. tajniku kardinalu Tardi-niju in dekanu kardinalskega zbora Evgenu Tiserantu. Oba sta dobila Veliki križ Reda Osvoboditelja San Martin.
Po obisku pri papežu si je dr. Frondizi ogledal v spremstvu kardinala: Tar-dinija z vsem svojim spremstvom baziliko sv. Petra ter je molil v kapeli Sv. Zakramenta ter pri glavnem oltarju nad grobom sv. Petra-, nato si je ogledal tudi grobnice papežev ter je na grob papeža Pija XII. položil cvetje.
Vatikanski list pa tudi vse italijansko časopisje je obisjcu dr. Frondiziju pripisovalo velik pbmen; vatikansko glasilo je zlasti omenjalo, da je dr. Frondizi prvi aktivni argentinski predsednik, ki je bil na obisku v Vatikanu. Med vprašanji, o katerih sta govorila vatikanski drž. tajnik Tardini ter dr. Frondizi, so pa navajali tudi potrebo po ustanovitvi še novih škofij v Argentini ter o velikem pomanjkanju duhovščine ne samo v Argentini, ampak v Južni Ameriki sploh.
Nedeljo dne 19. junija je dr. Frondizi prebil v Milanu, kjer je imel polno razgovorov z italijanskimi industrialci ter gospodarstveniki, 20. junija je zaključil svoje bivanje v Italiji ter odšel na obisk v -Švico in Francijo.
Eisenhower na Dalfnjeni Vzhodu
Z Aljaske, ki je bila prva postaja na Eisenhovverjevem potovanju po Daljnem Vzhodu, je severnoameriški predsednik priletel v Manilo, prestolnico Filipinskih otokov. Tam je doživel v svojem življenju doslej največji sprejem: pričakala ga je nad dva milijonska množica navdušenih Filipinčanov, ki so- mu vzklikali, ga obsuli s cvetjem in konfeti in ga spremljali na 15 km dolgi poti od letališča do vladne palače.
S filipinskim predsednikom Garcio je imel Eisenhower daljši razgovor. Po konferenci je govoril tudi Filipincem in jim je objavil, da bo USA takoj priskočila njihovi državi na pomoč, naj bi bila napadena od kogar koli.
S Filipinov se je/ odpeljal na križarki St. Paul, ki je poveljniška ladja severnoameriške sedme flote v Tihem o-ceanu, proti Formozi. Sedma flota je bila ves čas njegovega potovanja v pripravnem stanju. Nad bojnimi ladjami, ki so spremljale križarko St. Paul, na
kateri je potoval Eisenhower, so neprestano letala vojna letala. Brodovje je plulo mimo svetovno znanih otokov Quemcy in Matsu proti Formozi.
Rdeča Kitajska je začela s silovitim topovskim obstreljevanjem omenjenih otokov prav v trenutku, ko so mimo plule severnoameriške ladje. Radio Peking je tudi objavil, da so začeli obstreljevati otoke iz protesta proti “severnoameriškim vojnim hujskačem in proti Eisenhowerju osebno.”
V Taipehu, formoški prestolnici, je Eisenhowerja pričakalo nad 300.000 ljudi. Sprejeli so ga z velikanskim navdušenjem. S Čangka-jškom je imel daljšo konferenco, po kateri je izjavil, da je prišel potrdit, da USA smatra Formozo za branik proti razširjanju komunizma v Aziji in da USA ne, bo dopustila,, da bi nezakoniti rdeči režim na Kitajskem dobil članstvo v ZN. Prav tako je Eisenhower znova potrdil, da bo USA branila poleg Formoze tudi otok Quemoy
samo zato, da bi imeli še več svobode, da bi jo lahko še bolj zlorabljali za svoje razdiralno delo v človeški družbi, za svojo propagando in za pripravljanje komunističnih diketatur, katerih prva naloga je ta, da povsod že v prvem trenutku v krvi in z nasiljem zamore in zaduše sleherno sled svobode in demokra;-cije ter namesto pravice uvedejo nasilje in zločin, v zapore pa ne spravijo samo posameznikov, ampak za vse narode, ki padejo pod njihovo o oblast, v 20 stoletju obnavljajo' suženjstvo najhujše vrste.
Če delajo komunisti in njihovi sopotniki propagando za svoj politični, go-
spodarski in družbeni sistem, razumemo, toda povsod tam, kjer se čuje -obtožba nedemokratskih režimov samo v nekomunističnem svetu, zamolčane so pa vse komunistične totalitaristične diktature, tam predstavniki demokratskih političnih skupin ne smejo molčati ter mirno in' brez vesti trobiti z levičarji v isti rog, kajti strahotah" in prebridka bi bila ugotovitev, da celo milijonske in milijonske ljudske žrtve komunističnih režimov niso mogle ¿prepričati svobodnih ljudi, da je komunizem resnično največje zlo in nesreča, kj lahko pride nad kak narod.	%
pred rdečim kitajskim napadom, če bi se izkazalo, da bi tak napad ogrožal Formozo samo.
Že v Manili na Filipinih je dobil Eisenhower od japonske vlade obvestilo, da naj ne hodi v Tokio, ker po izjavi policijskega šefa Tokia ne bi mogla vlada jamčiti varnosti njemu in njegovemu spremstvu. Eisenhower je sporočilo s težkim srcem sprejel na znanje, oddahnili pa so se njegovi osebni agenti, ko so za sporočilo izvedeli.
Komunistične in socialistične demonstracije so se v Tokiju nadaljevale vse dni do nedelje, 19. t. m., ko bi moral Eisenhower priti na obisk na Japonsko. Komunisti, ki jih je v primeri z drugimi strankami prava peščica, so: s socialisti, ki jih je pri zadnjih volitvah volila tretjina prebivalstva — oboji skupaj torej predstavljajo veliko manjšino — organizirali in prevzeli vodstvo silovitih izgredov proti liberalni vladi, katero vodi Kisi in proti ratifikaciji ja-ponsko-sevemoameriške obrambne pogodbe za dobo 10 let. Demonstrantje, ki so jih večinoma sestavljali študentje in socialistično delavstvo, so vztrajali na tokijskih ulicah okoli parlamenta dan in noč, kljub deževnemu vremenu, ki je bilo nad Japonsko ves teden. Od časa do: časa je po tokijskih ulicah valovila do
300.000	glava množica demonstrantov, vzklikajoč proti vladi in proti Eisenhowerju ter USA. Komunisti so organizi-
rali udarne oddelke, ki so pojemajočim demonstracijam dajali novega , duška tako, da so množice dobesedno po 24 ur dnevno oblegale parlament.
Kišijeva vlada si je zadala nalogo izpeljati ratifikacijo obrambne pogodbe z USA za vsako ceno. Prvotno je zagotavljala, da bo; vzdržala tolikšen red in mir, da bo Eisenhower mogel povsem varno obiskati Tokio. Da bi zagotovila mir, je tudi objavila, da bo Eisenhowerja pričakal na letališču in ga potem spremljal v mesto, sam japonski cesar. Toda tudi prisotnost cesarjeve osebnosti ni prepričala izglednikov, da bi u-stavili demonstracije ali pa vsaj dali videz, da so bodo do nedelje, 19. t. m. pomirili in sprijaznili z dejstvom ratifikacije pogodbe.
Položaj se je nasprotno slabšal od ure do ure, tako da je bila končno vlada po izredni seji, na kateri je proučila izjavo tokijskega policijskega šefa, da ne more jamčiti varnosti Eisenhowerju in njegovemu spremstvu, prisiljena sporočiti Eisenhowerju na Manilo, naj ne hodi v Tokio. Socialisti, in zlasti komunisti, so tako zopet dosegli zmago nad Eisenhower jem in USA.
Kišijeva vlada je po tej objavi kljub temu vztrajala naprej in ni podlegla pritisku množic. Parlament je neprestano zasedal vse dni do nedelje, 19. t. m., ko je končno ratificiral obrambno pogodbo.
Uničeni načrti
Do letošnje pomladi je izgledalo, da bodo zadnji meseci Eisenhowerjeve vlade potekali v vzdušju hvaležnosti svobodnega sveta temu ameriškemu heroju -iz druge svetovne vojne za triumfe, ki jih je dosegel v nastopih s komunisti iz Moskve, ko mu je uspelo pomiriti svet in odpraviti živčno vojno. Toda to je bila velika iluzija.
Svet ni bil miren in Eisenhower je doživel osebno in narodno ponižanje. Iz doslej še nejasnih vzrokov, ki pa zahtevajo razčiščenje, sta Eisenhcver in njegova vlada doživela v zadnjih petih rednih vrsto silovitih ponižanj, ker nista znala preceniti razpoloženja in reakcij prijateljev in sovražnikov.
Sporočilo. Kišijeve vlade v Tokiju, naj Eisenhower ne hodi na Japonsko, sklep, ki ga je tokijska vlada napravila pod pritiskom nasilja komunističnih in socialističnih izgrednikov, je bilo zadnje v vrsti ponižanj.
¡Še pred nekaj meseci je imel Washington naslednji načrt:
Vrhunska konferenca s Hruščevom in nato, četudi na konferenci ne bi ničesar rešili, zmagovito potovanje Eisenhowerja po ZSSR, od tam pa na Filipine, Formozo, Korejo in Japonsko.
Zgodilo pa se je naslednje:
Na Koreji in v Turčiji, v dveh državah, ki predstavljata temeljna kamna v severnoameriški protikomunistični obrambni zgradbi na Zahodu in na Vzhodu, so predsednika vrgli, ker sta se izcimila v diktatorja.
Ni vidnih znakov, da bi bila Eisen-howerjeva vlada kakor koli pripravljena na tak razvoj dogodkov, niti ne, da bi bila kdaj koli poskušala s svoje strani pritisniti na diktatorja, da bi preprečila ta razvoj .
Ko so sovjeti sestrelili letalo U-2, je severnoameriška vlada: napravila vrsto napak, ki so se ji težko maščevale.
Najprej se je naredila presenečeno, nato se je skušala izogniti odgovornosti, zatem pa je priznala krivdo vohunstva. Vse to je napravila tako nepremišljeno, da se ni mogla mnogo opraviče-
vati pred ostalim svetom. Eisenhower -jeva vlada je imela štiri leta časa, da bi se pripravila za slučaj, če bi kdaj sovjeti sestrelili letalo U-2 in ujeli pilota. Ko se je to zgodilo, je bil Washington popolnoma nepripravljen.
Na incident je Hruščev silovito reagiral in sicer z naslednjim rezultatom:
Uničil je vrhunsko konferenco, ponižal Eisenhowerja pred vsem svetom, ga pozneje nadalje omalovaževal in mu odpovedal obisk v ZSSR.
Ko mu je bilo odpovedano potovanje v ZSSR, bi Eisenhowerjeva vlada mogla mirno odpovedati tudi potovanje v Tokio, ker je že takrat vedela za razpoloženje Kišijeve opozicije.
Opozicija je na vsak način hotela vreči Kišija, ker mu med drugim tudi očita, da je bil član medvojne fašistične japonske vlade in da ima načrt znova vzpostaviti na Japonskem vojaško vlado. In ker je opozicija nastopala tudi proti obrambni pogodbi z USA, je washmg-tonska vlada vedela, da bodo japonski komunisti in socialisti smatrali Eisen-howerjev prihod prav na dan ratifikacije pogodbe kot njegovo potrdilo Kišijeve vlade, za Kišija pa bo to: dan zmage nad opozicijo.
Washington pa: je tudi vedel, da proti pogodbi nastopajo komunisti in z njimi socialisti predvsem in prav za prav izključno po nalogu iz Moskve in Pekinga, ker se boje, da ne bedo mogli Japonske za dolgo dobo ali morda nikdar pritegniti v komunistični tabor, če bo povezana z USA. Zato je sklep o potovanju Eisenhowerja ostal kljub grožnjam tokijskih komunistov nespremenjen. Tudi ko je bil Eisenhower že na potovanju in ko se je položaj v Tokiju še bolj poslabšal, ni ta hotel odpovedati ob;ska, ker bi sicer izgledalo, da je USA klonila pred nekaj tisoči študentov in komunistov, ki predstavljajo peščico 90 milijonskega japonskega naroda.
Eisenhower se je moral vdati sklepu japonske vlade, ne da bi mogel sam odločati.
IZ TEDNA V TEDEN
Mesto Valdivia v čilskem potresnem področju še vedno ni povsem izven nevarnosti poplav iz jezera Rinihue. Inženirjem se je doslej sicer posrečilo, da so iz jezera lahko začeli kontrolirano odvajati vodo, vendar še vedno ne vseh količin vode, ki prihaja v jezero. Zato se višina vode v jezero. Zato se višina se višina vode v jezeru še vedno dviga. Mesto samo pa nudi strahotno sliko. Zamrlo je skoro vse poslovno življenje in zato je v njem nastopila velika nezaposlenost. Oblasti žene in otroke še naprej odvažajo iz mesta v druge kraje, da morebitna poplava v mestu ne bi povzročila še več-
jih katastrof. V zadnjih dneh je bilo v tem potresnem področju znova več močnih potresnih sunkov.
Guverner brazilske države Rio Grande do Sul Leonel Buzola je izdal povelje policiji, da mora prijeti vsakega tujega agenta, ki bi stikkal za nemškimi emigranti ter med njimi iskal “vojnih zločincev”. Kot razlog navaja^ da tako nastopanje tujih agentov ne samo, da je v nasprotju z veljavnimi zakonskimi postavami, ampak v deželi moti tudi socialni red in mir prebivalstva.
(Nadaljevanje na 4. strani)
TINE DEBELJAK
Ob petnajstletnici
Na Kresni dan leta 1945 so ubili komunisti v. Ljubljani kot eno prvih žrtev “sodišča za narodno čast” pisatelja in socialnega delavca Narteja Velikonja, ki je odslej postal eno tistih imen, katerih se bodo še dolgo spominjali Slovenci. Protikomunistična demokratska emigracija ga že od tega dne postavlja med tiste pomembne osebnosti, ki dajejo smisel emigraciji, ki izpričujejo idejno junaštvo tistih usodnih let in dni pred našim ekso-dom in so svetli ideali na naši poti “okrog sveta domov”.
Bil je namreč Velikonja dober pisatelj, jeden prvih in pomembnejših modernih ekspresionistov in psiholoških novelistov dominsvetovske generacije iz 1. 1914, ki se je kot pisatelj prvi postavil proti ta-lijanskemu fašizmu z novelo Smrlinje, pisatelj ne samo ljudskih večerniških povesti kot Višarska polena, temveč tudi globokih duhovnih črtic, ki so še danes sodobne, kakor se lahko prepriča vsak, kdor bere njegovo zbirko novel Ljudje, ki jo je v emigraciji izdala Slovenska kulturna akcija (drugi zvezek je v pripravi). Kot pisatelja ga doma zamolča-vajo, zato pa je našel dobro zgodovinsko opredelitev v razpravi dr. Kacina v enem zadnjih Meddobij, 1959, s katero je vsaj malo popravljena krivica domovine, ki mu je hotela poleg življenja vzeti tudi pisateljsko ime in posmrtnost. — Toda emigracija se ne spominja Velikonja samo kot pisatelja, temveč kot človeka, ki je dobro družil krščanskega moža tako' v privatnem kakor v javnem delovanju. Ni bil samo vzorni oče trinajsterim otrokom, bil je predsednik škofijske organizacije Družina, ki si je dala nalogo, socialno dvigniti številne uradniške in proletarske družine ter v njihovo korist urediti družbeni red. Bil je “oče dobrodelnosti” vsem, ki niso imeli ne strehe ne kruha, “krščanski komunist”, ki je denar jemal tam, kjer je bil -lagromaden, in ga delil tja, kjer ga ni bilo. Koliko tisočev beguncev iz “komunističnega raja” v času vojne, je bilo deležnih njegove dobrote, tudi tisti, ki so ga zaradi nje sodili v smrt! — Bil pa je tudi najjasnejši klicar proti komunizmu, ko se je raz-divljal po naši domovini in grozil uničiti našo narodno in versko tradicijo. Proti zločinskemu delovanjuOF je naperil vso svojo publicistično vnemo in neustrašeno glasil boj grehu in obrambo vere in narodnosti ter opravičeval nastop domobrancev, da rešijo domovino in Boga v (narodu. Njegovo predavanje Malikovanje zločina je klasična knjiga duhovnega odpora proti zločinom napadajočega komunizma. — Velikonja je bil človek globokega metafizičnega gledanja na svet in dogajanja v njem, da, zadnje desetletje telesnega hromstva, ko je bil skoraj čudežno vrnjen življenju, je smatral za podarjeno od Boga, zato, da bi ga živel v “Njegovi službi”. Mistično je verjel v posebne božje načrte z njim in našim narodom in vse njegovo delo odslej je imelo značaj brezosebne popolne vdanosti v Njgovo voljo. Ko je sprejel v najodioz-nejših letih mesto voditelja Zimske pomoči, jo je sprejel kot “Božjo službo za dobre, vredne in potrebne ljudi.” Takrat je napisal — ko je bila nevarnost zavratnega atentata največja: “Naj ne zgorim na grmadi kot Njegov nasprotnik; nimam pa nič proti, če zgorim na grmadi v Njegovi službi. Toda tega nisem vreden, tega — se bojim, ne bom vreden; zato si s tem ne belim glave.” To pismo obelodanjeno v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1955, 47, že prej pa v ta-boriškem Svetu in domu ter v Ameriški domovini (je izredno važno za njegovo naravnost svetniško vdanost v izpolnjevanju dolžnosti, kot jih je smatral da so mu naložene od Boga,pomembno prav tako kakor tudi njegovo Pismo prijatelju (Koledar Svobodne Slovenije 1956, str. 86) in njegov proces pred sodiščem v Ljubljani v kresnih dneh pred petnajstimi leti. Pismo, o katerem pravi njegov sin, ki ga je
Velikonjeve smrti
priobčil, da ne ve, kateremu prijatelju ga je. pisal leta. 1944 (kolikor se spominjam iz pogovorov z Velikonjo, ga je namenil prof. F. Koblarju), je dokaz njegove načelne trdnosti in jasnovidnega spoznanja o silnicah, ki so povzročale zmedo tistih revolucionarnih let in določale položaj katoličana v njih. Ta članek je na* ravnost osnovnega pomena za razumevanje protikomunističnega odpora v domovini in za razumevanje religioznega misticizma Velikonjevega in njegovega poslanstva. Je priprava na njegov zagovor pred sodiščem, ki pomeni nato višek Velikonjeve osebnosti in najvišjo točko njegovega duhovnega vzpona. S tem nastopom pred “sodiščem za narodno čast”, je postal “heroj naših dni”, ki je opral čast sebi in narodu, vrgel pa v nečast svoje sodišče in sodnike, ki so zaradi sramote pred vsem svetom mesece nato likvidirali svojo lastno “pravico”. Ta zagovor hromega moža z mladostnim duhom, ko je priznal sicer, da se je “v taktiki motil, v ideologiji pa ne,” ko je še enkrat potrdil za svoje delo, “da ni delal napačno v smislu katoliške in humanitarne misli; da ni gradil na zločinu, ampak proti njemu”, in kjer je protokolarno izjavil, da “ni sodeloval z OF, ker katolicizem ne more sodelovati s komunizmom”, ta njegov zagovor je kot starokrščansko pričevanje veroizpovedi pred poganskimi oblastniki, ki zahtevajo od kristjana častitev “boga”, ki je v njegovih očeh zločin. Velikonja je postavil v
V Jugoslaviji ne bedo letos samo navadne volitve v de’avske svete, povezane bodo s proslavami ob prvi desetletnici te “pridobitve narodno-osvobodilmn bojev”. Stvarno so se slovesnosti začele s kongresom komunističnega političnega priveska, ki se imenuje Socialistična zveza delovnega ljudstva, aprila meseca. Ta zveza je sicer edina dovoljena politična stranka v Jugoslaviji, toda imajo jo v rokah komunisti. Vsa važna mesta v gl. odboru so v rokah komunistov, od Tita navzdol. Zato so kongres lahko vporabili kot priliko za propagando za delavske svete. S pripravami so že začeli, kajti v časopisju je vedno več člankov o delavskih svetih in o njihovih dobrih in slabih straneh.
Ko so komunisti pred 10 leti uzakonili delavske svete, so to napravili iz zadrege. Takrat se je komunistično gospodarstvo bližalo z velikimi koraki veliki polomiji. Da bi zabrisali svojo odgovornost zanjo, so pod geslom: tovarne delavcem z uredbo določili, naj upravo nad podjetji prevzamejo delavci. V ta namen naj delavci vsakega podjetja, ki so jih krstili za “delovni kolektiv”, zberejo iz svoje srede delavska svete, ti pa naj zopet izvolijo upravne odbore, ki bodo upravljali podjetja, seveda po predpisih, ki jih bo dala javna oblast. Kot je ideja sama po sebi lepa, tako jo je pa tudi vsakdanje življenje hitro zmaličilo, za kar nosi odgovornost deloma tudi komunistični režim. Dal je namreč delavcem zelo malo pravic pri upravi; največ je odrejala in odreja še danes država s svojimi zakoni in družbenimi plani. Ker pa z zakoni ri mogoče vsega odrediti že vnaprej, so delavski sveti prišli še pod kontrolo tako imenovanih društvenih organizacij in io so delavski sindikati, socialisična zveza, komurdsične celice, občinski odbori id. Komunisti so torej dobro poskrbeli, da delavski sveti ne zaidejo na napačna pota, in vendar so zelo pogosto zaš’i, ako smemo verjeti kritiki dela delavskih sveto/, ki prihaja na dan v komunističnem časopisju.
Delavski sveti zelo radi pozabljajo, da niso lastniki podjetij. Premoženje, ki ga upravljajo, ni njihovo, je društvena lastnina, gospodariti .hi morali z hlini v “skladu z interesi skupnosti.” Delavski sveti zabredejo radi v “partikularizem”; gledajo samo na svoje koristi, za koristi splošnosti se ne menijo; ne plačujejo pravočasno davkov, ne izposlujejo društvenih planov, zaposlujejo preveč delavcev, gledajo samo, kako bi čim manj delali in čim več zaslužili. Pri delu so zanikrni in površni, ne skrbijo za delovno produktivnost, ne pazijo na kvaliteto blaga. Še na misel jim ne pride, da njihove pomanjkljivosti močno prispevajo k stalni inflaciji.
Delavski sveti se malo menijo za Od-nose med podjetji. Na dnevnem redu je neizpolnjevanje pogodbenih obvez, goljufanje pri dobavah, nemoralna konkurenca. Vse to je dovoljeno, ako ima podjetje od tega korist. In delavski sveti vse mirno gledajo in ne ukrenčjo ničesar proti. Manjka jim zavest odgovornosti napram socialistični skupnosti.
tem trenutku “zgled” mučenca naših dni
in sicer tako odločno in jasno, da ne zaostaja v ničemer za odločnostjo tistih, ki jih je rimski Martirologij zapisal na svoje strani. In to veroizpoved je podal Velikonja v trenutku, ko so se iz vrst obtožencev njegove skupine slišali izgovori, da so bili zapeljani, in so se obtoževali in obtoževali druge, da hi si rešili življenje. Velikonja pa, ki je že celo desetletje po svoji bolezni slednji dan in slednje dejanje že itak žrtvoval Njemu, je zdaj dodal k tej mistični žrtvi še zadnji dih, ko je po obsodbi na smrt zavpil v mikrofon samo še zmagoslavni himnični klic; “živel Kristus Kralj!”
Postal je vreden tega, česar se je bal, da ne bo: darovati življenje za Boga. Ta milost mu je bila dodeljena na kresni večer leta 1945, ko se je njegovo hromo telesce sesulo pod kroglami malikovav-cev zločina neznano kje v domovini, ki jo je tako ljubil in toliko stori! zanjo.
. In ta smrt je Velikonjeva največja zmaga in njegov največji triumf, ki za-senčuje tudi njegov sloves očeta in socialnega delavca in slavo pisatelja. Vreden je postal, da je nam njegov nastop vedno pred očmi, ne samo ob jubilejih. Jubilejni dnevi so nam samo zato, da od časa do časa vnovič postavimo ta svetli lik naše zgodovine na višino, ki mu gre, in v naše prepričanje, da bo Velikonja dobil svoje posebno mesto v naši zgodovini, “ko bo zgodovina spet zgodovina”, ne Samo kot pisatelj in socialni delavec, temveč predvsem kot človek božje volje, kot svetniški junak polpreteklih revolucionarnih dni.”
Delavski sveti se ne brigajo niti za bodočnost svojih podjetij. Kadar pride do delitve letnega dobička, hi najraje vse razdelili med delavce. Ni jim mar, da je treba podjetje tudi vzdrževati, mu poskrbeti za obratni kapital, obnavljati obrate in pogone, misliti na povečanje proizvodne zmogljivosti.
Odkod tako veliko število “negativnih pojavov”, kot komunisti imenujejo vse te nedostatke? Komunisti dobro vedo za vzrok, le tolmačijo ga v smislu svoje komunistične vere. Najpreje že delovni kolektiv ni tak, kot bi moral biti. Ne obstoji iz delavcev, ki verujejo v komunizem. Zato vladajo tudi v. kolektivih “razni nazadnjaški, sebični in podobni socializmu tuji vplivi.” Ti vplivi sicer niso komunistom po volji, ampak tovariši ne morejo ničesar proti njim, kajti le preveč delavcev se takim vplivom noče odtegniti. To se vidi na vsakem občnem zboru delavskega sveta, kjer bi delavci najraje samo “delili”, na vse drugo pa pozabili. To ima dvojno posledico: na eni strani je težko nabrati iz takega delavstva dober delavski svet, ki bi u-bogal komuniste; je pač premalo dobrih kandidatov, ki bi imeli vpliv na ostale delavce in se hoteli dati izvoliti. Na drugi strani, pa ne opravita ničesar ne delavski svet ne upravni odbor proti skupnemu odporu vsega delavstva. Ako hočeta izpolnjevati voljo komunističnih oblastnikov, morata delavstvo prisiliti, da jih uboga. Skratka: delavski sveti hitro izgubljajo s svojimi upravnimi odbori vred ves vpliv na delavstvo in se čutijo osamljene; ne morejo se opirati na “delovni narod”.
Delavski svet in njegov upravni odbor visita torej v zraku zato pa hitro padeta pod vpliv vseh tistih, ki jih delavci niso nikoli in nikamor volili: pod vpliv zastopnika zveze komunistiv, zastopnika sindikatov, zastopnika socialistične zveze in glavnih upravnih uradnikov z ravnateljem na čelu. V podjetju zavlada kmalu poseben odbor, ki so ga komunisti sami z zasmehom krstiti za “kolegij” in ki obstoja iz ravnatelja in njegovih ožjih sodelavcev, zastopnikov sindikata, partije in socialistične zveze, in končno predsednika upravnega odbora in predsednika delavskega sveta. Zadnja dva imata v kolegiju najmanj besede; zgodi se velikokrat, da jim niti ne povedo vsega, kar se godi v podjetju, pa tudi tega ne, kaj naj podjetje dela v konkretnih poslovnih slučajih. Sta v kolegiju za peto kolo.
Delavci v podjetju ne poznajo navadno vseh niti, ki prepletajo vodstvo podjetja, vedo pa po čutu, da nekaj ni v redu. Zato ne dajo dosti na delavski svet in njegov upravni odbor; zagovarjajo ga Samo takrat, kadar predlaga “delitev” dobička ali dodatna izplačila, povišanje mezd, nagrade itd., drugače jim je svet tuj.
Komunistom je sistem delavskih svetov vendarle potreben in koristen. Lahko zvalijo na delavske svete vse gospodarske polomije, ki so jih sami zakrivili s svojo gospodarsko politiko. Dajo ljudem priliko za kritiko razmer v podje-
"MNOŽIČNO POBIJANJE V KOČEVJU"
je naslov članku, ki ga je pripravila nemška časnikarska agencija “Zeitspiegel” v Stutgartu ter ga je objavilo več nemških in avstrijskih listov. Med slednjimi je zlasti omeniti solnograški list “Salzburger Nachrichten”. Vsebina' članka je prikaz vsebine znane Karapan-džičeve knjige “Kočevje — Titov najbolj krvavi zločin”.
V članku je naveden poljski Katin, kjer so sovjetski komunisti pobili 10.000 poljskih častnikov, zatem pa pisec ugotavlja, “da obstoja še drugi, ki po številu in strahoti prekaša Stalinovega. Poudarja, “da strašni prikazi, Edgarja Alana Poa niso nič v primeru s temi kratkimi, resničnimi in zato toliko bolj strašnimi prikazi tega največjega množičnega1 pomora, ki je bil izvršen na slovenskih tleh, v gozdovih Slovenije v Kočevju”.
Strahota tistih dni je v članku popisana takole:
“Bilo je v maju 1945. Dan za dnevom so tisoče in tisoče Slovencev, Hrvatov in Srbov vezali z žico, jih natovarjali na tovorne avtomobile, odvajali v slovenske gozdove, kjer so. jih iz navskriž postavljenih strojnih pušk streljali v množicah kot divje zveri. Civilisti in jugoslovanski vojaki, ki so se med državljansko vojno borili proti komunistom ali se eksponirali kot antikomunisti, ter so na-nato iskali zavetišče na Koroškem, so postali žrtve teh množičnih pomorov. Na Koroškem so tedaj bili Angleži. Ju-goslovansi so jim v prepričanju, da so njihovi zavezniki, izročili orožje. Toda vse te Srbe, Hrvate in Slovence, ki so se zatekali pred partizani na Koroško, so zavezniki po sporazumu med Titom in angleško komando v Trstu, izročali jug. komunistom, ki so jih nato postrelili. Računajo ,da je tedaj izgubilo življenje-60 do 100.000 Hrvatov, Slovencev in Srbov. Samo iz enega taborišča — Vetrinje — je bilo od 24. do 29. maja izročeno Titu in nato pobitih 12.000 ljudi”.
Tako o Karapandžičevi knjigi nemška tiskovna agencija “Zeitspiegel”.
Zanimanje za Karapandžičevo knjigo v svetu je veliko. Zato se je avtor odločil, da jo,bo še spopolnil ter izdal tudi v angleščini.
tjih, nekatere še celo prepričajo, da nekaj pomenijo, ako so izvoljeni v svete, na nepoučeno javnost pa napravijo vtis, da so delavski sveti res demokratična ustanova, kjer delovni človek stvarno soodloča o svoji gospodarski eksistenci.
Treba je samo pazljivo brati komunistično časopisje, pa človek hitro vidi, kako malo zrnja je v teh propagandnih plevah.	(Am. dom.)
PREDAVANJE IVANA AVSENEKA NA SRBSKI UNIVERZI V ČIKAGU
Odbor Srbske univerze v čikagu je za predsednikom Slovenske ljudske stranke dr. Mihom Krekom ter dr. Brankom Pešljem iz najožje okolice dr. Mačka povabil na predavanje tudi znanega slovenskega gospodarstvenika Ivana Av?e-neka. Odbor omenjene univerze mu je sporočil, da hi' rad imel od njega predavanje o vplivu gospodarstva na obstoj Jugoslavije, t. j. o gospodarskem edin-stvu in Jugoslaviji.
Ivan Avsenek je prošnji odbora Srbske univerze v -čikagu ustregel ter je imel na tej univerzi predavanje dne 5. maja t. 1. Njegovo dveurno predavanje je bilo stvarno in kritično ter je vzbudilo veliko zanimanje.
KIPAR FRANCE AHČIN
razstavlja te dni v umetnostni galerii Velikega gledališča Opera, Corrientes 860. Razstava je odprta od 16. do 29. junija in je v prvem nastropju foyera gledališča. Trije kiparji — Francé Ahčin, José Alonso in Enrique Gaimari — raz,-stavljajo 16 del; Ahčin jih razstavlja pet in sicer tri kipe in dve kompoziciji. Razstava je odprta ves čas, ko so v poslopju predstave, to je od 11. ure dop. do 24. ure zvečer.
Vodilni list v Buenos Airesu “La Nación” je na razstavo Fr. Ahčina opozoril s posebno notico in objavil v literarni prilogi reprodukcijo “Sedeča figura” in na dan otvoritve je objavil članek in prinesel reprodukcijo dnevnik “Clarin”. Po razstavi, ki je bila pred letom dni — tedaj razstavljena dela so pričala, da je opravil Ahčin velik korak naprej in krenil zlasti v globino in iskanje notranje vsebine — kažejo nova dela, da se umetnik na tej poti utrjuje in sproščuje.
NAROČAJTE IN ŠIRITE SVOBODNO SLOVENIJO
ARGENTINA
Vojaške in civilne osebnosti, ki so hile zapletene v zadnji revolucionarni poizkus v San Luisu, so prišle pred izredno vojaško sodišče. Doslej so bili obtoženi naslednji: Gen. Mavricij Gomez na eno leto in 8 mesecev, major Anton Consigli je dobil 1 leto in 4 mesece, major Rene Veron, 11 mesecev, major Hektor Villa 8 mesecev, kapetan Nestor Montmany 7 mesecev ter mornariški poročnik Edmund Gomez 6 mesecev.
Predsednik izrednega vojaškega sodišča je prejšnjo soboto pozval gen. For-tunata Giovannonija, ki je bil šef revolucionarnega podviga, da se mora v treh dneh zglasiti pred tem sodiščem v San Luis zaradi zasališanja. če tega ne ho storil, ga bo sodišče proglasilo za odmetnika ter ga bo obsodilo v odsotnosti.	*
Med tem sta pa majorja Consigli ter Veron iz vojaških zaporov v San Luisu t pobegnila.
V	poslanski zbornici je bil po živahni debati sprejet z glasovi vladnih poslancev zakonski osnutek o poostritvi kazenskih predpisov za teroristična dejanja. Včeraj se je v zbornici začela o tem zakonskem predlogu razprava v podrobnostih.
V	provinci Tucuman so vojaške oblasti zaprle več teroristov, nekaj se jih je pa razbežalo v južne gozdnate predele province. Zasleduje jih oddelek policije ter orožništva.
V	Argentini so se 16. junija spominjali revolucionarnih dogodkov z dne 16. junija 1955, ko so se v Buenos Airesu uprli proti Peronovemu režimu oddelki mornarice. Peronova vlada je tedaj u-por zatrla, v večernih in nočnih urah pa poslala na ulice oborožene tolpe zažigat cerkve ter ropat izložbe. Strahota tedanjih izgredov je bila tolikšna, da je ogorčenje med ljudstvom in zlasti v vrstah oboroženih sil še povečalo ter je potem rodilo nov revolucionarni podvig 16 septembra istega leta pod vodstvom sedaj že pok. gen. Lonardija, ki je zrušil Peronov režim v Argentini. Dne 16. junija so bile v več cerkvah maše za žrtve revolucije dne 16. junija 1955, vodstvo demokratske konservativne stranke pa je objavilo tudi spomenico, v kateri javnost opozarja na tedanje dogodke. V spomenici naglasa, da tega ne dela zato, da bi ljudstvo ščuvalo ha maščevanje proti tistim, ki so podivjamo tolpo pošiljati zažigat cerkve in svetišča ter ropat izložbe, ampak zato, da bi ljudstvo storilo vse, da si bo izbiralo vedno take režime, ki sličnih dogodkov iz leta 1955 nikdar, ne bodo več dopuščali.
Argentinsko, pa tudi svetovno časopisje, še vedno piše o Hitlerjevem funkcionarju Adolfu Eichmannu, ki so ga judovski “prostovoljci” izsledili v Argentini, tu ugrabili in nato odvedli v Izrael. Kot znano je argent, vlada vložila pri izraelski vladi oster protest zaradi kršitve svoje suverenosti. Zahtevala je, da se mora vsa ta stvar spraviti v prvot-to stanje, t. j. da mora Izrael Argentini vrniti Eichmana v 1 tednu, v nasprotnem slučaju, da bo vso zadevo izročila v razpravo Varnostnemu svetu. Ker Izrael v zahtevanem roku ni izpolnil zahteve argent, vlade, je argentinski delegat pri OZN dr. Mario Amadeo predložil vso stvar v razpravo Varnostnemu svetu. Med tem je izraelski predsednik Ben Gurion poslal spomenico argent, predsedniku dr. Frondiziju. V njej priznava, da so judovski “prostovoljci” res kršili argent, postave, ko so Eichmana sami prijeli ter ga odvedli, da so pa za to merodajni “najgloblji moralni nagibi” spričo zločinov, ki jih je Eichman delal nad judi pod nacisti. Dr. Frondizi mu je odgovoril, da Argentina je in tudi sedaj obsoja sleherni zločin, da je bila in je zato, da vsak zločinec dobi zasluženo kazen, da pa ne more dopuščati, da bi kdo kršil njeno suverenost ter njene postave. Za ureditev tega vprašanja so točni predpisi, ki urejajo odnose med posameznimi državami. Ben Gurionova opravičevanja nasilne odvçd-be Eichmana iz Argentine v Izrael obsoja tudi newyorski dnevnik “The New-York Times” ter jih zavrača z ugotovitvijo, da Ben Gurion nima prav, kajti izvršeni zločin nikomur ne daje dovoljenja, da bi delal nov zločin. Omenjeni list je tudi proti temu, da bi Eichmana sodili v Izraelu, ker da ni izvršil nobenega zločina proti téj državi, ampak proti človeštvu. Zato naj Mednarodno sodišče odloči kako in kdo naj ga sodi.
V	Buenos Airesu je bil prvi argentinski državni kongres za občinske zadeve. Na njem so razpravljali o vseh vprašanjih, ki so v zvezi z življenjem in delovanjem občin, sprožili so pa tudi vprašanje morebitnega prenosa argentinske prestolnice iz Buenos Airesa v notranjost republike.
Titovi delavski sveti po 10 letih
Buenos Aires, 23. VI. 1960
SVOBODNA SLOVENIJA
ilovice tz Slovenije^
Stran 3.
V	Jugoslaviji je bilo ob koncu leta 1959 152.000 osebnih upokojencev, družinske pokojnine je pa prejemalo 163.000 ljudi; ob koncu istega leta je bilo socialno zavarovano okoli 8.45 milijona ljudi. V zdravstvenem zavarovanju je bilo lani u-vedeno zdravstveno zavarovanje kmetijskih proizvajalcev.
Mesto Sisak na Hrvatskem imenujejo mesto rimskih grobov. Pri prekopavanju in urejanju ulic so jih doslej našli že nad 260. Doslej najdeni grobovi so v glavnem grajeni iz opeke, v njih so pa našli že tudi kamnite in svinčene sarkofage.
Da bi dvignili zanimanje za študij matematike na srednjih šolah in univerzi so v učilnicah II. gimnazije v Ljubljani priredili tekmovanje nadarjenih dijakov-matematikov iz vse Slovenije. Tekmovalo je 139 dijakov, tekmovanje so pa vodili profesorji matematike z vseuč. prof. dr. Ivanom Vidavom na čelu. Osem najboljših! matematikov je bilo nato določenih za zvezno tekmovanje v Beogradu.
V	ladjedelnici 3. maj na Reki so splovili 10.500 tonsko motorno ladjo “Jesenice”. Naročila jo Jugoslovanska linijska plovba iz Reke.
Ljubljančani — pa ne samo ti, ampak ■ ljudje tudi po ostalih mestih — raje segajo po tujem južnem sadju, kakor pa po domačih jabolkah, kar je povsem razumljivo, ker dolgo vrsto let pomaranč in drugega južnega sadja sploh vicieli niso. Tako sedaj n. pr. na ljubljanskem trgu prodajo na 12 zabojev pomaranč samo 2 zaboja domačih jabolk. Banane pa dobivajo v Ljubljani iz Eritreje.
Delo francoskega pisatelja Paula Hazarda “Kriza evropske zavesti 1680 — 1715” so sedaj dobili tudi v slovenskem prevodu Bogomila Faturja. Študijo o Pavlu Hazardu je napisal prof. dr. Anton Sovre.
S Titovim ukazom je imenovan za novega jugoslovanskega veleposlanika v Parizu dr. Darko Černej, pomočnik sekretarja za zun. zadeve.
Regulacijo Drave v Mariboru bodo zaradi pomanjkanja kreditov ustavili. Levi breg, ki ga urejajo že 8 let, bo v prihodnjih letih zavarovan vse do Studenskega mostu. Desni dravski breg bodo začeli
MAišA ZADUŠNICA ZA JUNIJSKE HRVATSKE ŽRTVE
V ponedeljek 20. junija je bila ob pol enajsti uri v baziliki sv. Frančiška v Buenos Airesu zadušnica za brata Radiča, Djuro Basarička in ostale žrtve atentata leta 1928 v Narodni skupščini v Beogradu. Sv. daritev za te žrtve je o-pravil Don Luka Pavlinovič, med mašo so pa peli pevci Hrv. pevskega društva Jadran. 1
Po maši je imel Don Pavlinovič priložnostni nagovor, nakar je za hrvatske junijske žrtve izmolil še molitve “Reši me”.
Cerkveno opravilo, kateremu je prisostvovalo veliko Hrvatov, funkcionarjev ter pristašev HSS z biv. nar. poslancem dr. Reberskim na čelu, so vsi navzoči zaključili s himno “Lepa naša domovina”.
urejati pozneje. Stroški za ta dela so preračunani na 35 milijonov dinarjev. Zajezitev Drave zaradi graditve elektrarne pri Hajdošah na stanje vode v Dravi pri Mariboru ne bo vplivala, pač pa zajezitev Drave pri Loki.
Na skupnem sestanku predsednikov raznih študentovskih kulturnih skupin na ljubljanski univerzi so sklenili, naj se Akademska folklorna skupina “France Marolt”, Akademski pevski zbor “Tone Tomšič”, pevski zbor “Vinko Vodopivec”, Koroški oktet, Koroški ženski kvintet, Akademski plesni klub, Akademija za igralsko umetnost, Akademija za likovno umetnost in Akademija za glasbo združijo v enotno študentsko kulturno društvo ljubljanske univerze. Združene kulturne skupine bodo imele skupno ime, skupno upravo in finance, o programu bo odločal posebni umetniški svet.
Najstarejše pevsko društvo v Sloveniji je kamniška Lira. V zadnjih mesecih je imelo več koncertov doma in v okoliških krajih.
Zvezni izvršni svet je predložil zvezni ljudski skupščini v razpravo poročilo o svojem delu v letu 1959. V njem med drugim poudarja, da je bila med drugim njegova delavnost lani usmerjena v “na-dalnje notranje izpopolnjevanje komunalnega sistema, družbenega samoupravljanja in gospodarstva“. Da bi dosegli pravilno delovanje svojega komunalnega sistema, so povsod ustanavljali samo take občine, ki so sposobne samostojno •razvijati svoje gospodarstvo. Pri izvajanju teh načrtov so imeli ob koncu leta 1959 v Jugoslaviji samo 836 občin in 75 okrajev.
Na nedavni seji Okrajnega ljudskega odbora Kranj so med drugim razpravljali tudi o položaju in razvoju “socialističnih kmetijskih posestev”. Ugotovili so, da so taka posestva v kranjskem o-kraju v zadnjih letih “močno napredovala”, čeprav njihov razvoj zavira še vrsta “težav in slabosti”. Vsa tq posestva, ki so nastala iz manjših razdrobljenih in razkosanih posestev, so zaokrožili in delno tudi mehanizirali. Na sestanku so sklenili, da se bodo ta posestva predvsem preusmerila v živinorejo.
Zveza dramskih umetnikov Jugoslavije bo imela letošnji kongres 9. in 10. julija v Splitu. Na kongresu bodo med drugim razpravljali o razvoju gledališke umetnosti v zadnjih letih.
V občinskem zboru v Resavici v sveto-zarevskem okraju v Srbiji imajo ženske večino, kajti v njem je 23 žensk in 20 moških.
Avto-moto zveza Slovenije je z mese-
cem majem uvedla cestno servisno službo na glavnih slovenskih cestah. “Potujoči mehaniki” imajo spričo povečanega domačega in inozemskega avtobusnega prometa vedno dosti opravka.
Cankarjeva založba v Ljubljani je v prevodu Dušana Dolinarja ter opremi Nadje Furlan izdala “Kratek pregled narodnoosvobodilne vojne” od Jovana Marjanoviča.
V Postojanski jami je bilo leta 1958 237.000 obiskovalcev,- lani pa 261.822. Od tega števila je 108.000 inozemcev. Turistov bi pa bilo še več, če bi bili za to dani pogoji, kajti sedanja enotirna železnica s tremi garniturami ne more prepeljati vseh obiskovalcev. Za ureditev teh vprašanj so izdelali investicijski program, ki določa rekonstrukcijo sedanje železnice z uvedbo krožne vožnje in ureditev sedanje koncertne dvorane v središču jame, kjer se bodo lahko obiskovalci ustavljali. Prav tako načrt predvideva tudi zgraditev ustreznih garaž in delavnic izven jame. Izvedba teh načrtov bo stala okoli 250 milijonov dinarjev.
Za tretjo obletnico smrti ideologa komunistov v Jugoslaviji Moša Pijade je izšla pri Cankarjevi založbi v Ljubljani, v prevodu Franceta Novšaka “Knjiga o Moši Pijadu”, ki sta jo napisala Dragan Markovič in Slobodan Bosiljič.
Med Titovo in Soekarnovo vlado v Indoneziji je sklenjen sporazum o kulturnem sodelovanju med obema državama. V smislu določil tega sporazuma je predvideno tudi medsebojno štipendiranje študentov. Prva skupina desetih indonezijskih študentov je že prispela v Jugoslavijo, kjer bodo ostali štiri ali pet let ter bodo študirali tehniko, ladjedelstvo in gospodarstvo!
Umrli sq. V Ljubljani: Marija Ambrož, roj. Lenasi, Marija Radovič, vdova Kastelic, roj. Kogej, Janez Rope, Janez Šafar, krojač, Franc Stante, vlakovodja v p., Marija štrbenk, roj. Škulj, Ivan Černe, žel. upok., Josip Vlach, bančni ravnatelj v p., Adela Kerne, gospodinja, Lucija Vrsnak, Slavka Muhič, roj. Rak, Olga čemažar, roj. Cotič, Alojz Lipicer, žel. upok., Ana Petoročnik, roj. Vavken, Ivan Černetič, mizarski mojster v p., Emilija Mavrič, roj. Peršolja, Anton Mavrič, vratar in Polde Majdič v Trbovljah. Alojz Razpet v Cerknem na Gor., Peter Zagore, slaščičar na Gomilskem, Magda Gornik, vdova po žel. uslužbencu v Novem mestu, Marija Hebar, roj. Medvešček v Celju, Josip ;Mazi v Izoli, Angela Malej v Koroški Beli, Amalija Šegi v Celju, Ema Stergar, roj. Perkon v Mariboru, Josih Rueh, kleparski mojster v Brežicah, Ivana šumi, roj. Jošt v Kranju, Ana Kaps v Prelesju, Pranja Vra-vel, roj. Freuensfeld v Ljutomeru in Marija Pignar, roj. Perko, v. poštna kon-trolorka v Mariboru.
SLOVENCI V ARGENTINI
BUENOS AIRES
IV. kulturni večer SKA je bil v soboto 18. VI. t. I. ob 19. uri v Slovenski hiši na R. Falconu. Večer je bil v okviru umetnostnega odseka. Predaval je njegov vodja Marijan Marolt o abstraktni umetnosti, začel je pa večer dr. Tine Debeljak.
Predavatelj je razložil začetek in razvoj abstraktne umetnosti, vendar se je striktno držal naslova in ni razlagal struj, ki so nastale v tem času.
Predavanje so spremljale reprodukcije slik abstraktne umetnosti.
Udeležba na sestanku je bila zelo lepa ter so poslušalci nagradili predavatelja s toplim odobravanjem.
Društvo slovenskih protikomunističnih borcev
je svoje člane in slovensko javnost povabilo, naj bi v nedeljo dne 19. prišli v slovensko kapelo na Ramon Palcon k molitvam za vse padle slovenske protikomunistične borce, nato pa poslušat predavanje društvenega strokovnega načelnika majorja Radivoja Riglerja.
Po končani nedeljski maši je molitve za padle slovenske protikomunistične
borce opravil g. direktor Anton Orehar. “Reši me” so pa peli Ivan Rode, bogoslovec Jure Rode ter učitelj I. Selan.
Po upravljenih molitvah z,a padle bojne tovariše je bil v dvorani sestanek članov Društva slov. protikom. borcev, na katerem je imel g. Radivoj Rigler predavanje o temi: “Ali je bil neizogiben naš zlom leta 1941”. Predavanje je bilo zelo zanimivo ter je g. Rigler poudarjal zgodovinsko odgovornost vseh tistih, ki so državo in narode spravili v nesrečo in gorje z marčnim prevratom leta 1941. Vsi navzoči so predavatelja poslušali z napeto pozornostjo ter so ga ob zaključku nagradili s toplim odobravanjem.
Praznik sv. Alojzija	,
je mladina iz slovenskih tečajev iz Vel. Buenos Airesa proslavila s skupno mašo in skupnim obhajilom v nedeljo dne 19. junija t. 1. ob štirih popoldne v župni cerkvi v Ciudadeli. Za slovensko mladino je opravil sv. daritev s pridigo g. direktor Anton Orehar.
Po maši so dijaki iz škofovega zavoda v Adrogueju slovenskim otrokom pripravili dve lutkovni predstavi. Igrali so igri Pavliha in Peteršiljčkova mama ter Pavliha. Otrokom so z igrama pripravili veliko veselje. Pa tudi odrasli so bili z igrama zelo zadovoljni.
Članice SDO
so imele v nedeljo dne 19. t. m. po maši sestanek v Slovenski hiši. Predaval je Ivan Korošec o temi: “Dekle in revolucija”. Po zanimivem predavanju je dekliški zbor zapel več pesmic.
Slovensko kat. akaid. društvo v Bs. Airesu je imelo v soboto 11. maja v Slovenski hiši prvi članski sestanek v novi poslovni dobi. Na sporedu je bilo predavanje o Društvu Slovencev. O ustanovitvi, razvoju in sed. stanju društva je imel referat Tine Debeljak ml., koreferat pa Franc Markež, Vital Ašič pa študijo o idealnem naddruštvu. Vsa pojasnila in odgovore na kritike je dajal predsednik Društva Slovencev prof. Alojz Horvat.
OSEBNE NOVICE
Družinska sreča. V družini Anatola Fa-Fabijančiča in njegove žene ge Lile, roj. Moi v Mendozi se je rodila hčerka. Družino Antona Mikuž in njegove žene ge Olge, roj. Bajželj, v mestu Los Poivo-rines je pa razveselila prav tako hčerka. Srečnima družinama naše čestitke.
;f Franc Janežič. Dne 14. VI. 1960 je umrl v Moronu Franc Janežič. Doma je bil iz vasi Skrilje, v fari Golo, kjer se je rodil 16. X. 1882. Ko je bil star 18 let je odšel v Sev. Ameriko, odkoder se je po 5 letih vrnil, prevzel kmetijo ter si poiskal življensko družico. V srečnem zakonu se mu je rodilo 5 otrok, od teh so trije še živi. Dobro ženo je kmalu izgubil ter je ostal sam z, majhnimi otroci, zato se je v drugič poročil. Iz tega zakona je imel 4 otroke, od katerih sta živi še dve hčerki. Toda kmalu mu je umrla tudi druga žena in tako je pokojnik ostal sam in je moral otrokom nadomeščati tudi umrlo mater. V prvi svet. vojni je bil na soški fronti in je bil tam tudi ranjen. Po vojni se je zopet držal svoje kmetije, posegal pa tudi v javno življenje kot odbornik Slov. ljudske stranke na občini želimlje. V času komunistične revolucije je bil odločen nasprotnik rdečih nasilnikov. Leta 1941 so ga italijanski okupatorji pregnali z družino iz lastne hiše na Ig, hišo in vse po-
Vsak teden ena
ENO DEVO LE BOM LJUBIL...
Eno devo le bom ljubil, eni vedno zvest ostal, druge nikdar ne bom snubii, nikdar drugi srca dal.
Lepše ni v okrogu zemlje,
■ mila; ljuba je tako, da jo zlati zor objemlje, da smehlja se ji nebo.
Čistost bela jo odeva in zvestoba pas je njen, blago srčece ogreva ji ljubezni svet plamen.
Njo le bom ves čas življenja ljubil iz srca globin: ljuba moja je — Slovenja, jaz pa Slave zvest sem sin!
slopje mu pa zažgali. Po razsulu it. ce-sarske vojske, se je vrnil na svojo domačijo, a ne za dolgo. Ker sta bila nje-gova-dva sinova pri domobrancih, so mu zaceli komunisti streči po življenju. Zato je moral dom zopet zapustiti in se preseliti v Ljubljano, odkoder je leta 1945 odšel v begunstvo. Iz Vetrinja so mu Angleži vrnili sina komunistom, ki so ga ubili z ostalimi domobranci. Izguba sina ga je zelo potrla. Leta 1949 je iz ta-borišča v Spittalu odšel v Argentino, kjer je pa kmalu zbolel. Bolehal je polnih 9 let, od tega je bil zadnja tri leta vedno v bolniški postelji. Toda vse trpljenj® je vdano prenašal. Vdan v božjo voljo je 14. junija 1960 tudi umrl.
Pogreb je bil 15. t. m. Vodil ga je g. Jože Jurak ob asistenci župnikov gg Gregorija Malija in Antona Škulja, pokojnika je pa na njegovi zadnji poti spremljalo veliko rojakov.
Naj počiva v miru, njegovim preosta-lim nase iskreno sožalje.
SMRT JOVANA BANJANINA
V Londonu je letos o velikonočnih prs znikih umrl v 86 letu starosti Jovo Bč njanin. Pokojni ¿anjanin je bil po pc klicu časnikar ter znan javni delavec š iz Avstro-ogrske monarhije. Med prv svetovno vojno je bil član Jugoslovar skega odbora v Londonu, po ustanovil vi Jugoslavije je bil odločen in doslede zagovornik centralistično in unitaristi! no urejene države. Na dvoru je bil p: kralju Aleksandro dobro zapisan te je bil zato po njegovi smrti tudi namesi nik kraljevega namestnika. Bil je tuc od kralja imenovan senator. Po drug svetovni vojni je bil kot član Jug. nacic nalne stranke minister v jug. emigranl skih vladah in član Jugoslovanskeg narodnega odbora v Angliji.
ZADUŠNICA ZA BIV. MIN.
DR. NIKIČA
je bila v ponedeljek 20. junija ob pol dvanajsti uri v kapeli sv. Roka v frančiškanski baziliki v Buenos Airesu. Imel jo je direktor hrvatskih duhovnikov v Argentini o. Stjepan Rade, ki je za pokoj duše biv. min. dr. Nikiča in junijskih hrvatskih žrtev izmoli! tudi molitve Reši me.
Zadušnici je poleg družine pok. dr. Nikiča in njegovih sorodnikov prisostvovalo veliko pokojnikovih političnih in osebnih prijateljev ter znancev.
Ako še nimaš TV aparata, si g< nabavi sedaj:
Ti nudi najboljše znamke DU-MOND, R.C.A. in druge po znižanih cenah in ugodnih plačilnih pogojih. Prav tako pa tudi vse ostale potrebščine za dom.
Peti kulturni večer Slov. kult. akcije bo v soboto, dne 12. julija ob 19. uri v dvorani Bullrich, Sarandi 41. Prireditev bo v okviru Zgodovinskega odseka in bo predaval preč. g. prof. dr. Filip Žakelj in sicer: Velika odkritja v Qumranu ob Mrtvem morju.
Davorin JenUo — "Podjedov prefesar*’
Ob 100 letnici slovenske himne.
Slovensko narodno himno “Naprej zastave Slave” vsi poznamo. Malo je pa, znano, zlasti mlajšemu slovenskemu rodu, kakor je himna nastala in kaj več iz življenja njenega skladatelja. Zato prinašamo tu nekaj podatkov o življenju in glasbenem ustvarjanju Davorina Jenka.
Davorin Jenko se je rodil 10. novembra 1835 leta v Dvorjah pri Cerkljah na Gor. Ljudsko šolo je obiskoval v Kranju in Ljubljani, kjer je dokončal tudi nižijo gimnazijo, višjo pa v Trstu. Po maturi je šel študirat pravo na Dunaj. Ni pa dokončal pravnega študija, ker se je ves posvetil glasbi. Začel jo je študirati že v Ljubljani, kjer sta bila njegova glasbena učitelja Mašek in Rihar, v Trstu pa Sinico in Ricci. Prve pesmi je začel skladati že v Ljubljani. Pod njegovim vodstvom so jih peli njegovi sošolci. V Trstu je pridno obiskoval koncerte ter operne predstave, na
Dunaju pa v dvorni knjižnici študiral o-perne partiture.
Leta 1859 so slovenski rodoljubi na Dunaju ustanovili Slovensko pevsko društvo. Za pevovodjo sp naprosili Davorina Jenka. Pri zboru so poleg slovenskih, hrvatskih in srbskih pesmi peli tudi pesmi, ki jih je uglasbil Davorin Jenko. Tako zlasti njegovo Pobratimijo, ki je bila v času zatiranja Slovencev v Avstriji na sporedu sleherne pevske prireditve posebno v narodno ogroženih krajih in mestih. Zlasti navdušeno so jo prepevali dijaški pevski zbori. Prav tako je iz tistih časov pesem Mornar.
Dne 16. maja 1860 je Davorin Jenko v tremutku silnega narodnega navdušenja in ogorčenja proti Nemcem napisal v dunajskem Pratru glasbo za bojno slovensko pesem “Naprej zastave Slave”. Slovenski visokošolci na Dunaju so jo kmalu nato prvič zapeli v gostilni “Zum goldenem Sieb”, v drugič pa dne 22. oktobra 1860 na besedi Slovenskega pevskega društvo v dvorani pri Sperlu. Himna je silno vžgala in se je udomačila v vseh slovenskih krajih ter je Slovence vzpodbujala na Odpor preti vedno hujšemu nemškemu pritisku. Razširila se je pa tudi med Čehi in Hrvati. Igrale so jo pa celo pruske in ruske vojaške godbe.
Leta 1863 je bilo ža Davorina Jenka odločilno. Ravnatelj dunajskega konservatorija mu je ponudil mesto pevovodje pri pravoslavni cerkveni občini in šoli v Pančevu. Davorin Jenko je ponudbo sprejel, opustil študij prava in odšel v Pančevo, Ker Srbi tedaj še niso imeli •dosti izvirnih skladb, jih je delal Jenko za najrazličnejše priložnošti. Iz tistega časa so znane srbske pesmi “Što čutiš, Srbine tužni”, “Plovi, plovi moja ladjo” in “Sabljo moja, dimiščijo” ter “Bogovi silni”. Dve leti nato (1865) je Beo-gradsko pevačko društvo ponudilo Jenku mesto pevovodje. Jenko je ponudbo sprejel ter je tako prišel v Beograd.
Srbska prestolnica / je nqto postala njegova druga domovina, kajti v njej je živel in deloval polnih 32 let ter je bil brez dvoma največji slovenski kulturnik, ki je delal na ¿bližanju Slovencev in Srbov, med katerimi je užival izreden ugled in spoštovanje. Tako je med Srbi vršil važno slovensko kulturno poslanstvo, kakor so drugi slovenski umetniki zlasti v avstrijskih časih delali isto v ostalih dveh kulturnih središčih v Zagrebu ter Sofiji v Bolgariji, povsod u-stvarjali prijatelje Slovencem ter jih seznanjali s slovensko kulturo.
V Beogradu je Davorin Jenko najprej deloval kot pevovodja pri tamoš-njem pevskem društvu, leta 1879 je pa postal ravnatelj Srbskega narodnega gledališča. V njem je prevzel tudi me-
sto kapelnika. Na tem položaju je v 32 letih uglasbil okoli 200 pesmi, zložil glasbo za 31 dramatičnih iger, med njimi za opere “Vračara”, “Drda”, “Poblje-da”, “Pribislav in Božena”, “Seoba Srba” in “Seoska Lola”. Leta 1872 je uglasbil tudi srbsko narodno himno Bože pravde, ki je bila znana tudi v svetu po svoji veličastnosti in melodioznosti.
Čeprav je Davorin Jenko večino svojega življenj^ prebil izven svoje ožje domovine, z njo nikdar ni prekinil stikov ter je redno prihajal na počitnice v Cerklje na Gor. in v ostale slovenske kraje.
V Slovenijo se je vrnil tudi uživat pokojnino. V Ljubljani je tudi umri dne 25. novembra 1914.
Starejši ljudje iz Cerkelj se Davorina Jenka z njegovih obiskov domačemu kraju še spominjajo. Joža Vombergar ga n. pr. opisuje takole:
“V toplih poletnih mesecih smo otroci z zanimanjem opazovali starega, skrivnostnega moža s sivo, skoraj belo brado, nizke, slabotne postave v beli obleki in s širokim slamnikom na glavi, ko se je zamišljeno sprehajal po cerkljanskem polju. Hodil je lahno sklonjen predse in strmo upiral pogled v tla. Voznih cest se je ogibal in lovil le mehka travnata pota in steze med njivami. Kljub jasnim in vročim dnevom je večkrat nosil površni!^ in skoraj redno lahek, sivomo-der dežnik, tudi če ni bilo sledu oblačka
na nebu. Uporabljal ga je kot sprehajalno palico in je večkrat z njim nekam čudno, enakomerno zamahoval in si tiho prižvižgaval ali lahko pel. Če se mu je slučajno kdo približal in bi ga mora! srečati, se je mož hitro obrnil in šel v nasprotno smer ali pa zavil po kaki vprek tekoči stezi med žiti. Nikoli ga nismo videli, da bi bil s kom na sprehodu spregovoril, in če ga je kdo srečal in pozdravil, mu je le tiho prikimal. Zdelo se je, da se ljudi hote ogiba — zato so se ga tudi ljudje ogibali. Posebno še mi, otroci. Videti je bil kakor sam vase zaprt, v svoj samotarski svet, in je hotel nemoteno živeti svojim mislim.
Nič čudnega, če smo imeli otroci čuden strah pred tajiastvenim starcem. Njegove neprijetno ostre oči in nekam trpo resnoben obraz, pa čudaška odijude-nost nas je odbijala, če smo vpraševali starejše, kdo je ta nenavaden, “špasni” mož, so nam le r.a kratko odgovarjali: “Podjedov prefesar...”
Pa ni bil profesor. Imel je le brata profesorja, in Ker iju i;e niso vedeli, kakšnega stanu je (videli pa so ga le ob Baletnih mesecih), so še njemu prisodili ta poklic”.
Jenkove skladbe so izšle v raznih zbirkah. Izdala jih je Glasbena Matica v Ljubija ter Mohorjeva družba v svoji .Pesmarici, kjer je objavljena tudi znana nagrobnica Blagor mu, ki se spočije.
SLOV	E	N C	I
KANADA			
Poročila/ sta se Frančiška Srebot.	Janko	Smerdelj	in
V slov. fari Marije Pomagaj v Torontu so bili krščeni: Marija Jožefa Muhič, hčerka Janeza in Marije, roj. Vižintin; Sonja Marija Rosenwirth, hčerka Josepha in Marije, roj. Golob; John Edvard Gornik, sin Janeza in Terezije, roj. Zajc; Pavel Jože Mikolič, sin Romana in Anice, roj. Benko; Barbara Ivana Žumer, hčerka Franca in Ane, roj. Rak; Elizabeta Lojzka S-ulj, hčerka Alojza in Ger-trude, roj. Ulrich; Ana Sandra Kačičnik, hčerka Andreja in Eilen, roj. Doucett; Mihael Matija Paznar, sin Janeza in Jennie, roj. Mate; Peter Janez Dejak, sin Ignacija in Marije, roj. Peček; Stanislav Antolin, sin Viktorja in Ivanke, roj. Velikonja; Jaže Potočnik, sin Karla in Kristine, roj. Šinko; Nada Potočnik, hčerka Karla in Kristine, roj. Šinko;
PO SVETU
Franc Janez. Bajc, sin Marjana in Marije, roj. Porenta; Zvonko Anton Krošelj, sin Zvonka in Ljudmile, roj. Vaščer; Dani Stanko Koščak, sin Franca in Milke, roj. Mihevc; Jane Terezija Rozman, hčerka Janeza in Marije, roj. Petrfič ter Jožef Gaser, sin Dionizija in Ane, roj. Kastelic.
V Hamiltonu je umrl zaveden slovenski rojak Anton Mlekuž.
ITALIJA
• Na papeškem zavodu za vzhodne vede, ki je priključen univerzi Gregoriani v Rimu, je nedavno promoviral za doktorja g. Stanko Janežič iz Slovenskih goric. Predmet njegove doktorske teze je bil nauk ruskega verskega pisatelja Ti-hona Zadonskega o posnemanju Kristusa. Novemu slovenskemu doktorju, ki je tudi vsakoletni sodelavec Zbornika-Kole-darja Svobodne Slovenije, iskreno čestitamo.
IZ TEDNA
Odnosi med Kubo in Severno Ameriko so se v zadnjem času znova nevarno zaostrili. Kubanski predsednik Fidel Castro je dal izgnati dva ameriška diplomatska uradnika. Sta to Edwin Sweet in William Friedmann. Ameriška vlada je kot represalijo proti Kubi izgnala takoj dva kubanska diplomatska uradnika in sicer pomočnika kubanskega konzula v Miami Carlosa Manuela Lazarja Feliksa Sanchez y Basquet ter Berto Pia, ki je vodila posle kulturnega ata,-šeja na kubanskem gen. konzulatu v New Yorku. Oba sta bila obtožena vohunstva ter protiameriške propagande. — Istočasno je grozil Severni Ameriki dr. Ernest Guevara, pred sednik kubanske Narodne banke z besedami, da. ima tudi” še druga velesila petrolej ter ladje,
SLOVENSKA
BESEDA
bo imela svojo prihodnjo
DRUŽABNO
PRIREDITEV
V SOBOTO 2. JULIJA v svojih običajnih prostorih
V DVORANI KLUBA EXCELSIOR ULICA PATRICIOS 457 SANTOS LUGARES
Igra orkester MOULIN ROUGE
V TEDEN
da ga lahko pripelje, in sploh vse, s čemer nas lahko založi”. S tem je mislil na. Sovjetsko zvezo, grožnja je pa naperjena proti inozemskim petrolejskim družbam Esso, Texaco in Shell, ki so odklonile čiščenje sovjetskega petroleja. Kot znano, je dr. Guevara komunist. Fidel Castro pa je izjavil, da bo odšel na obisk v Sovjetsko zvezo. Glede Hruščeva bi Kubanci najraje videli, da bi prišel k njim dne 26. julija, ko bodo imeli slavnosti v spomin začetka, revolucionarnega nastopanja proti prejšnjemu režimu.
Na Kubi je med tem dal Castro postreliti tudi tri svoje nevarne nasprotnike. So to kapetan njegove vojske Ma-nuel Beaton, njegov brat Ciprijan in Filip Martinez Norma. Sodišče jih je proglasilo za “veleizdajalce” ter obsodilo na smrt, češ, da so delali po navodilih iz Severne Amerike. Tako dobiva zadržanje sedanje kubanske vlade proti Severni Ameriki vedno bolj sovražen značaj ter je vedno bolj očitno, da je po Castrovi zaslugi Kuba postala igračka sovjetskega in kitajskega komunizma. Zaradi tega je tudi odstopil kubanski veleposlanik v Kanadi Luis Baralt, ker da ne more več “z mirno vestjo: braniti sedanjega zadržanja kubanske vlade”.
Nikita Hruščev je prejšnjo soboto nepričakovano prišel v Bukarešto na III. kongres romunske komunistične stranke. Iz Bukarešte so pa nekateri zahodni
Tudi v Ameriki je denar globoko zakopan. Ne pustite, da bi Vam težko prisluženi prihranki brez koristi ležali v omari, v stalni nevarnosti, da Vam jih kdo ukrade! Vložite jih v
SE®VEN§H® HRANILNIC® zadrugo z o. z.
ALVARADO 350 - RAMOS MEJIA - T. E. 658-0827
ki že skozi pet let vetrno hrani, dobro obrestuje in točno vrača prihranke slovenskih ljudi!
Važno: Od 1. junija t. 1. dalje sprejemamo vezane vloge, katere obrestujemo. 18% letno. Informacije vsako soboto od 16. — 20. ure v naši pisarni, Alvarado 350, Ramos Mejia.
listi zvedeli, da je umrla v 66. letu starosti Ana Pauker, ki je bila že od mladih let odločna komunistka ter je do leta 1952 bila tudi romunska zunanja ministrica. Tedaj je v Kremlju padla v nemilost ter so jo politično “likvidirali”. Dali so ji nepomembno mesto v neki državni založbi. Pod Stalinom je bila na glasu kot “njegova desna roka”.
Nemški grabeni delavci iz Vzhodnega Berlina so poslali predsednikom zahodnih velesil ter Hruščevu spomenico, v kateri izjavljajo, da odklanjajo komunizem in da hočejo živeti kot svobodni ljudje. Spomenico je objavil list “Mor-genpost” v Zahodnem Berlinu. V spomenici, ki jo je dobil Hruščev, je posebno oster odstavek, ki govori o zavrnitvi komunizma. V njem vzhodnoberlinski nemški gradbeni delavci neustrašeno nosilcu svetovnega komunizma izjavljajo, da “zavračajo njegov lažnivi socializem” in zatrjujejo, da “nočejo več biti sužnji”. Opozarjajo ga naj ima stalno pred očmi 17. junij 1953, ko so se isti delavci v Vzhodnem Berlinu uprli sovjetski vojski ter so goloroki šli nad sovjetske tanke. To so storili zato, ker “je svoboda več vredna kot vse drugo na svetu”.
PO ŠPORTNEM SVETU
V soboto, dne 18. junija se je ob 20 uri pričel v prostorih Našega doma v San Justu že omenjeni šahovski turnir v spomin umrlega J. Šinkovca. Od skupin Mladinskega doma, SFZ, San Martina in Našega doma so se prijavili naslednji igralci: Marolt, Šušteršič, Pavlič, Močnik, Vodnik C., Kavčič, Erjavec, Trpin F., Oven I., Polanc, Jereb. Dolenc, Benko, Mehle L, Kosančič, Krištof J. O poteku turnirja bomo poročali.
Športni odsek Našega Doma v San Justo obvešča, da je bil sprejet v “Federación Metropolitana de voleibol” — to je argentinsko federacijo za odbojko. Naš dom bo nastopal kot slovenski klub pod imenom “Nuestro Hogar”. Prvenstveno tekmovanje se bo pričelo v nedeljo 26 t. m. Na tekmovanju so vpisani naslednji klubi: Nuestro Hogar (Naš Dom) -Platense - Renacimiento - Boca Juniors -YMCA - IIACOAJ - Ateneo - Obras Sa-
L0JZE NOVAK
IZKLJUČNO ZASTOPSTVO
B ii m h i*. SRE
. L .
Av. de Mayo 302 — Ramos Mejia T. E,: 658 - 7083
Vam nudi vse to najboljše kakovosti in najboljših znamk na dolgoročno odplačevanje brez jamstva drugih oseb.
Kličite po telefonu in se boste prepričali. Pridem tudi na dom. In ne pozabite: Nudimo samo prvovrstno blago.
JAVNI NOTAR
Francisco Raúl Cascante
Escribano Público Pta. baja, ofi'c. 2. Cangallo 1642
T. E. 35 - 8827	Buenos Aires
nitarias - Sokol - GEBA - Municipalidad Naš Dom bo imel prvo tekmo s klubom Platense. Vse igralce odbojke vabimo na redne treninge, ki jih ima Naš Dom v svojih prostorih v San Justo. Prijave se sprejemajo od sobotah zvečer po 20 uri.
Mladinski dom razpisuje zimski turnir v namiznem tenisu. Vse, ki bi želeli v njem sodelovati, vabimo, da se prijavijo do 29. junija. Do sedaj je vpisanih že 14 igralcev. Prijaviti se je treba pri g. Pibru Romanu. Prva tri mesta bodo nagrajena z lepimi nagradami. Turnir se bo začel 2. julija in se mora končati v enem mesecu.
Nogometna tekma bo zopet v nedeljo popoldne v Don Boscu ob pol 4. uri. Igra la bosta Avstria A in Mladinski Dom. Vse igralce prosimo, da pridejo že pol ure pred tekmo v prostore Mladinskega doma, ker se bo igra točno pričela. Igra bo zelo zanimiva, ker se bosta pomerili moštvi, ki sta si priborili prvo in drugo mesto.
Olimpijski odbor FIFE (Mednarodne nogometne zveze) je na zadnji seji izžrebal program tekem. Jugoslavija igra v skupini '1. Pomerila se bo z ZAR (Združeno arabsko republiko), Turčijo in Bolgarijo. Najresnejši tekmec v tej skupini je seveda Bolgarija. Na prejšnjih olimpijskih igrah v Melbourneju je Jugoslavija zasedla drugo mesto, Bolgarija pa tretje. V skupini 2 se bodo pomerila moštva Brazila, Velike Britanije, Italije in Kitajske; v skupini 3 Poljska,_ Tu-niz, Danska in Argentina; v skupini 4 pa Francija, Peru, Indija in Madžarska. Tekme se bodo pričele 26. avgusta v raznih mestih Italije, datum finalnih tekem še ni določen.
OBVESTILA
Prihodnji sestanek Slovenske fantovske zveze bo v nedeljo 3. julija po mladinski maši v Slovenski hiši. Predaval bo g. J. Hafner o “modernem orožju in satelitih”. Odbor SFZ.
“Naš Dom” vabi vse svoje člane in prijatelje na informativni sestanek v nedeljo dne 3. julija ob pol deseti .uri dopoldne v društvenih prostorih, Hipolito
ESLOVENIA LIBRE
Editor responsable: Milos Store Redactor: José Krosel) Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N? 6775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N? ¥824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 650854	
Naročnina Svobodne Slovenije za leto
1960 za Argentino $ 340.—.
Irigoyen 2756, San Justo. Na setanku bomo razpravljali o načrtu, pripravah in financiranju gradbe dvorane v San Justu. Odbor.
Članom Mladinskega doma sporočamo, da bo v nedeljo dne 3. julija redni občni zbor. Dolžnost vsakega zavednega člana je, da se občnega zbora udeleži. Odbor.
V dvorani na Carlos Calvo 922 je bila po koncertu mendoškega zbora v torek 24. maja najdena ženska, ročna torbica. Lastnica naj se zglasi v Dušnopastirski pisarni.
DRUŠTVENI OGLASNIK S smrtjo članov Franceta Bončine, Franca Jemca in Franca Janežiča je zapadel 63. smrtni primer. Lepo prosimo vse članice in člane, da takoj plačajo posmrtninski prispevek za nadaljne tri, to je za 64. 65. in 66. smrtni primer. Obenem tudi vse člane lepo prosimo, da ne odlašajo s plačilom članarine in da zlasti tisti, ki so z njo v zaostanku, takoj plačajo. To lahko store v društveni pisarni ali pa pri društvenih poverjenikih.
Društvo Slovencev
Vdani v božjo voljo sporočamo, da nas je po dolgi bolezni v 78. letu starosti v torek 14. junija 1960 zapustil naš dobri oče, stari oče, tast, brat in stric
Franc Janežič
Pogreb dragega pokojnika je bil v sredo 15. junija 1960 na pokopališču v Moron.
Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so nam kakorkoli pomagali v teh težkih urah. Tako čč. gg. duhovnikom, ki so našega očeta v tej dolgotrajni bolezni obiskovali s tolažili svete vere, kakor tudi vsem ostalim rojakom. Predvsem č. g. župniku Antonu Škulju za podelitev sv. popotnice, č. g. Jožetu Juraku za vodstvo pogreba in poslovilni govor ob odprtem grobu, čč. gg. župnikoma Gregoriju Maliju in Antonu Škulju za spremstvo pri pogrebu, vsem sosedom in rojakom, ki so našega dragega pokojnika spremljali na njegovi zadnji poti ter Društvu Slovencev za izplačano posmrtnino.
Vsem Bog povrni!
Žalujoče družine
Janežič, Kovačič, Strle
Moron - Ig - Minnesota, 16. junija 1960.
Dne 14. junija 1960 je umrl član Društva Slovencev
gospod FRANC »i A NEŽI C
Mnogo trpljenja je v dolgem življenju vdano prestal, zato naj mu bo Bog dobrotljiv plačnik. Molimo za pokoj njegove duše in mu ohranimo lep spomin.
DRUŠTVO SLOVENCEV
Buenos Aires, 23. junija 1960.
JANKO JAZBEC
MOJA POT K SEDMEMU KRIŽU!
Kranj, metropolo Gorenjske, gotovo vsi poznate, ki ste še vsaj napol dorasli v domovini. Tista mladina pa, ki je že tu rojena, ga bo pač mogla spoznati v bližnji bodočnosti, ko bodo vzplamteli mogočni kresovi, po vrhovih naše domovine in se bodo vile trobojnice v poživljajočem se vetru, brez rdeče zvezde na svojih poljih — osvobojeni domovini v čast in pozdrav! V času moje učne dobe v Kranju še ni bilo velike industrije, ki se je naselila tam šele po prvi svetovni vojni, pač pa je bila razvita v mestu izredno živahna trgovska in obrtna delavnost, saj se je v Kranju zbirala ob tržnih dnevih ogromna množica prodajalcev in kupcev iz vse Gorenjske, spodnje Koroške in Goriške. Kmetje so pripeljali od blizu in daleč svoje pridelke in živino, a številni zunanji obrtniki svoje proizvode. Kupčija je cvetela in veliko denarja se je izmenjalo pa tudi ostalo v Kranju. Kranjski meščani so bili zelo ponosni na važnost svojega mesta, ter včasih tudi nekoliko preveč — prevzetni. Ker še ni bilo kina, je bilo društveno življenje zelo živahno in razvito. Ta delavnost se je gibala v treh kulturno-političnih smereh. V čitalnici in Sokolu so se udejstvovali v glavnem pristaši t. zv. Narodno napredne stranke, političnemu delu te skupine je načeloval dež. posl. Ciril Pirc, pomembna osebnost v slov. liberalnih vrstah. Ta skupnost je imela tedenski list “Gorenjec” in pa precej časa neomejeno vodstvo občinske upra-
vi
ve. Nasproti tej homogeni skupnosti je zbirala svoje sile SLS. pod vodstvom uglednega zgodovinarja in politika dekana Antona Koblarja in drž. poslanca Povšnarja. Po dovršitvi Društvenega doma, kjer so dobila vsa katoliško u-smerjena društva svoje prostore, se je zelo okrepila SLS. v Kranju ter je postala prav nevaren tekmec liberalcem v komunalni politiki. Maloštevilna, vendar dobro organizirana je bila tretja politična sila v Kranju in sicer socialistična, ki se je zbirala v Bralnem društvu, kjer je imela tudi svoj gledališki oder. Poleg navedenih organizacij in društev je imel Kranj izvrstno Meščansko godbo in prav številno Požarno brambo, pri katerih so sodelovali meščani brez razlike pol. pripadnosti. Kot posebnost je še obstojalo Veteransko društvo bivših vojakov. Nastopalo je v uniformi ter pod nemško komando. V mestu je živelo tudi nekaj nemškutarjev slovenske narodnosti.
V uvodu sem omenil razomo delovanje pijančevanja po podeželju. Pravo zdravilo za to pošast pa je odkril nehote nekdo v vrstah SLiS, ki je prišel na dobro misel, kako bi se odtegnila mladina po deželi od pohajkovanja in pijančevanja ob nedeljah in praznikih. Kar hitro se je razširila 1. 1906 po slovenskih deželah spodbuda, naj se v o-kviru izobraževalnih in podobnih društev osnujejo telovadni odseki za zbiranje in telesno vzgojo slovenske mladine. Odziv je bil izredno dober in hitro
je sledila ustanovitev Zveze tel. odsekov, ki se je nato preimenovala v Orlovsko zvezo, katero ime se prevzeli tudi tel. odseki. Tako smo. dobili za nevarno epidemijo prav koristno zdravilo, kajti mladina na vasi skoro ni imela več čaša, zahajati v gostilne, ker je bila okupirana s. telovadbo, izleti in nastopi, a po dovršenih nalogah je ni več mikala gostilna, marveč je hitela — utrujena, k počitku. Po dobrem začetku se je razširilo delo po orlovskih gnezdih tudi v drugih smereh narodne vzgoje, kakor je to že bilo v programu sokolskih društev. Pristopili so torej tudi starejši možje, a sama organizacija se je razširila tudi na sodelovanje dekliških odsekov, naraščaja in dece. Orli so prevzeli sokolski telovadni sistem, kar je bilo popolnoma prav, saj boljšega ne bi mogli najti. Nas Sokole je motilo nekoliko dejstvo, da so si Orli prikrojili svoj slavnostni kroj podobno sokolskemu, toda po septemberskih dogodkih
1.	1908, ko so nemški vojaki streljali na slovensko mladino, smo Sokoli in Orli sklenili molče pakt absolutnega nenapadanja, veljaven za vse čase in se je to vedno častno izvajalo.
Hitro širjenje Orlovske organizacije je vžgalo tudi Sokole, da so se bolj pozanimali za podeželje. Obe organizaciji pa nista omejili svoje delo samo na domača ognjišča, temveč sta poiskali tesne zveze z enakimi organizacijami v ostalem slovanskem svetu, ter z pridobljenimi skušnjami še bolj spopolnili svoj delovni program. Dejstvo je, da smo se Slovenci že po preteku nekoliko let trdega in vztrajnega dela lahko pome-
rili v rezultatih telesne vzgoje z največjimi narodi na svetu, kar pričajo rezultati mednarodnih televadnih tekem.
Spomladi 1. 1908 sem zapustil Kranj ter nastopil službo v Radovljici. Tam so ravno osnovali Sokola, ter je bil moj prihod kakor naročen, ker niso imeli nobenega voditelja. Tudi Orla so že imeli v Radovljici, ter se je v obeh društvih prav pridno delalo. Omenjam vse to zaradi izrednih dogodkov, ki so skoro zatem nastopili in bili za našo bodočnost velike važnosti. Narodnostni problemi so se stopnjevali čimdalje bolj in vprašanje naše samoohranitve je postajalo pereče. Pritisk nemštva na naše severne meje je bil vedno hujši, a tudi že v samem narodnem jedru so nastajale nevarne razpoke zaradi načrtnega in krepko organiziranega ponemčevanja našega življa in našega narodnega imetja. Res je, da smo se tudi Slovenci žilavo upirali, ali napram ogromnemu nemškemu valu, ki je postajal vedno močnejši, je bil naš odpor preslab, da bi ga ustavili. Hipna okrepitev našega položaja, ki je nastala s pridobitvami pri volitvah, ki so bile leto poprej na podlagi splošne volilne pravice, ni zadostovala, da bi zajezili nemški val proti jugu. Res je, da smo ob tej priliki iztrgali marsikatero — naprej pomaknjeno — nemško postojanko nasprotnikom iz rok, ter da smo na področju Primorja, zlasti pa v Trstu, že kar prehajali v ofenzivo napram laškemu prestižu — toda, Nemcem se je hudo mudilo, njihova parlamentarna večina (in s tem seve tudi vladne vajeti) je bila odvisna od podpore poljskih poslancev, ki so
skoro polnoštevilno glasovali vedno za vlado. Nemci so vedeli, da to zavezništvo s strani Poljakov ni zanesljivo, zato so hiteli, da bi čimprej izgradili svoj projektirani most na Jadran.
V tem so nastopili dogodki v Ptuju, ki so vznemirili celokupno slovensko javnost. Teroristični napad podivjane nemškutarske druhali na mirne delegate Ciril-Metodove družbe, ki so prihiteli iz vseh večjih slovenskih krajev na občni zbor družbe, je imel namen onemogočiti važno zborovanje slovenske šolske družbe, ki je s prostovoljnim narodnim davkom vzdrževala celo vrsto šol v ponemčenem ozemlju. Zastonj so poslanci v parlamentu pozivali odgovornega notranjega ministra, naj prepreči v bodoče takšno izzivanje in celo napadanje naših kulturno-prosvetnih delavcev. Pristojne oblasti v navedenem slučaju niso podvzele potrebnih ukrepov za kaznovanje krivcev. Razumljiva je bila tedaj reakcija, ki je nastopila v Ljubljani, ter so več večerov zapored bile demonstracije po ljubljanskih ulicah. Ko se je napetost stopnjevala, se je nekdo domislil, da je treba odstraniti nemške napise z javnih prostorov, kar so začeli z velikim navdušenjem izvajati, ter so tisto noč zmetali v Ljubljanico nekaj tisoč napisnih desk, nemških in riem-/ško-slovenskih. Napise na zidovih so u-ničili s črnilom in raznimi barvami. Ker so nekateri stražniki začeli pretepati mladino, je to razkačilo demonstrante, da so napadli nemški Kazino v Zvezdi, kjer je bil sedež oficirskega doma in raznih nemških društev. Razbili so vsa okna ter delno uničili notranji inventar.