Kako sem odkril dnevnik "Kaške".
Pisatelj sem. Mnogo potujera. Ko sem bil v Afriki, sem dobil od nekega prijatelja redek spomin. Bila je to — lepa mala opica, šim= panzka, po imenu »Kaška«.                                                                           i
Mala, ljubka stvarca se je tesno navezala na nas. Zelo smo jo vzljubili. Zabavala nas je s svojo veselostjo in razumljivostjo, ganila nas je s svojo vdano Ijubeznijo. Razumela je vse, naučila se je čistosti in dobrih navad. Rada se je umivala trikrat na dan, veselila se je, če smo jo posadili v banjo, nikoli ni bila muhasta, pri mizi ni bila objestna in ni jemala najlepših kosov, čakala je lepo na svojo skledico s kašo in kompotom. Nič ni skrivala pred nami, priprav« ljena je bila, da nas brani z lastnimi prsi. Če je opazila, da smo z njo zadovoljni, sta njeni rjavi, pametni očesci plamteli od radosti in hvaležnosti.
Mala »Kaška« je imela v svojem življenju nenavadne doživljaje.         J
Pripovedovala nam je o njih.                                                                 •',
Vendar nismo mogli razumeti njenega regljanja in grgranja.                   I
Opice lahko govore. Toda težko je razumeti njihov govor. Poznajo le malo besed. Sicer pa se to menda samo ljudem tdko do zdeva? Besede so si med seboj  zelo podobne. Razlikujejo se samo          j
v tem, da opice nekatere izgovarjajo po tiho, druge glasno, počasi ali          ;
hitro.
Težko, težko se je tega naučiti.
Na Dunaju je pred nekoliko leti živel neki profesor. Občeval je vedno z opicami in se je naučil njihovega govora.
Tudi mi smo že začeli razločevati posamezne besede naše »Kaške«.
Razumeli smo, da »Oo-o*o« pomeni vprašanje: »Kaj je to?« Kratki in pretrgani »o« je pomenil »kruh«; glasni »0=0« pa — banano.
Povedal sem že, da je doživela naša »Kaška« mnogo prigodb. O vseh teh pa smo izvedeli šele pozneje. Bilo je to tako:
1
17
Pišem rad po noči. Menim, da po noči najlaže molimo in pišemo knjige. Po noči umolkne poulični šum in ropot. Tišina objame mesto in dom. Mir leže na srce, ki hoče dobro storiti ljudem — odraslim, mladim in popolnoma malim. Pisatelj hoče vedno delati dobro s svo« jimi knjigami. Uči, svetuje, svari, slavi, gane ali zabava ljudi.
Torej pišem po noči. Kmalu sem opazil, da se naša »Kaška« budi, seda in praska na koščkih skorje nekake znake. Mislil sem, da je to kaka igrača. V kratkem sem doumel, da mala opica piše.
Naučil sem jo pisati s svinčnikom na papir.
Črtala je nekake znake. Tako čudno zavitih še nikdar nisem videl.
Nekoč nam je poreden deček ukradel malo opico.
Učeni gospod je pregledal lističe z znamenji naše ,,Kaške".
Po dolgem potepanju se je »Kaška« zopet vrnila k nam. Prinesla
je s seboj cel sveženj popisanih lističev.                                                        j
Nekega dne je opica odšla od nas in se ni več povrnila. Črez eno           j
leto sem našel v svoji pisalni mizi njeno »pisanje«. Dolgo nisem vedel,          ~j
kaj bi z njim. Pa je prišel k meni znanec — zelo učen gospod.                            ¦
On zna čitati napise na kamenih, na pergamentih, na starih po=
slopjih. Čita celo taka znamenja, ki so jih zapustila ljudstva, ki danes            '
več ne žive na zemlji. Zelo starodavne napise, morda izza treh tisoč            ]
ali še več let...                                                                                               \
Ta učeni gospod je pregledal lističe z znamenji naše »Kaške«, si            :
pogladil modro čelo in dejal: »To je zanimivo!« — Nato je vzel lističe,            :
koščke skorje in odšel.                                                                                   J
Pred kratkim mi je vrnil vse s pismom, v katerem mi piše:                      1
t
18
»Pošiljam Ti, dragi prijatelj, .Dnevnik Kaške'. Razrešil sem ta znamenja, načečkana z nerodno ročico šimpanzke, in jih prevedel na naš jezik. Zelo zanimivo pripoveduje.«
Ne da bi kaj izpreminjal, ponatiskujem dnevnik male »Kaške« o njenem življenju, o doživljajih, utisih in mislih.
Moji bravci naj razumejo, da imajo tudi živali srce, razum in pamet. Ne imejte jih v suženjstvu, ne bijte jih, ne delajte jim krU vice! Pomislite, da morda vsaka izmed njih zapusti svoj dnevnik, vpraskan na deski poda, v ametu na steni, v kamenu na polju ali na skorji drevesa v gozdu.
Žalostno bi bilo za nas, če bi živalce mislile, da smo ljudje okrutni in zlobni, da nimamo srca.