Str. 8
.SLOVENKA"
Št. 5
V nedeljo popoludne.
Spisala Marija Ana.
Zlato solnce ljubko sije skozi odprta okna v mojo
sobo, a jaz slonim poliisedeča in poluležeča na divanu
premišljujem svoje in tuje gorje. Kar prihrumé po stop-
njicah Duška, Milka in Tončka. Kaj ne gremo še v B.
k HStanovitvi ženske podružnice? „Res je že ćas'' —
skočim kvišku eden dva, tri odpravim se in gremo. Pri-
demo do glavnega šetališča ,Via Miramare". Mimo nas
zdrčita iskra konjiča vprežena v krasen landau. V njem
sedi rejena postarana gospa z dvema hčerkama. Mon
Dieu (moj Bog) prinese nam veter na uho ! Gotovo kake
francoske tujke — pravim svojim spremljevalkam. „Ah
beži, beži" pravi Milka. „Gospa mama prinesla je pred
tridesetimi leti na hrbtu oglja, razumeš, oglja tam od
Hrušice nekje. Gospodu je vgajala lepa čička in postala
je pi-istna dama, katera živi le za francosko modo in
francoske romane.
Mimo odhitita mlad gospod in gospa. Oba lepa fina
od glave do pet. ,.Ich kann nicht mehr weiter" (ne mo-
rem dalje) pravi ona vpehana. Nemci, menim jaz. „Kako
ste vendar naivni", reče Duška. Kaj res ne poznate uči-
teljice O—ve, ki je bila na slovenski ljudski šoli u N.
in še govorilo se je nekaj o njeni narodnosti? .   •   -
Za nami prijezdita dva jezdeca na čilih angleških
konjih. Bilo ju je veselje gledati, kako samozavestno sta
sedela ter le konjema zdaj pa zdaj prigovarjala trabb,
gallop. Tudi dva Slovenca rojena na Štajerskem, pravi
Tončka, zdaj vodji prvih tukajšnib bank.
Dojde nas priprost delavec z ženo in čvetero otrok,
ki veselo klepečejo in kriče. Senti mamma (čuj mati),
gvarda papa (glej ače). „Taži, taži", pravi oče, kar je
pokazalo, da je pravi Slovenec, ki trdo služi svoj vsak-
danji kruh, a še trše lomi lascino.
Prejde nas čedna gospa z dvema otrokoma, ki
srečna poskakujeta pred njo. „Nicht so springen" (ne
skakati). Ta je prišla pred desetimi leti z Notranjskega
služit slučajno v nemško obitelj ; navzela se je tako nem-
škega duha.
Šlo in vozilo se jih je mimo še sto in sto, med
njimi višji dostojanstveniki in nižji uradniki, bogati tr-
govci in mali obrtniki, elegantne gospe in priproste žene,
a spregovoril ni ni eden slovenske besede, četudi se je
videlo marsikomu, da, mnogim in premnogim, po govoru
in po licu, da jih je rodila slovenska mati. Da rodila
samo, odgojiti jih ni mogla, ni znala, ni hotela, kali ?
Va vse strani odprta so žrela, v koje se pogražajo
naši sinovi, naše hčere. Tu je izborna služba ; tam bo-
gata partija, tu zopet upanje v boljšo bodočnost, tam
¦ boj za vsakdanji kruh ; tu sili uboštvo, tam brani bo-
gastvo ; tu nesreča, tam obilnost sreče. Vsaka sapa, vsak
dih, odnaša narodno zavest. Ubogi naš narod, ubogi naš
jezik !
Si 11 res tako okoren, tako trd, da se te boje povsod
doma in v tujini, v javnem in zasebnem življenji?
A ker nikdo ne šteje te.
Ker ves te svet tepta z nogami
Jaz ljubim tem srčneje te,
I A ljubim te — s solzami !