852 Književne novosti. @^_^^-------2^—3 Prešernove poezije. Uredil A. Aškerc. Ljubljana 190 2. Založil L. Schwentner. 231 str. Natisnil I. Lampret v Kranju. Cena elegantno vezanemu eksemplarju po 3 K. — Tisti slovanski listi, ki so do danes sploh omenjali naše izdaje, odobravajo moj način redakcije. Prepričan sem, da je sedaj, ko so nam pač znane vse poezije Prešernove, takšna enotna, harmonska izdaja namenjena tistim, ki hočejo samo uživati Prešerna, edino prava in — praktična. Danes naj se dotaknem s par besedami nekega drugega, nemalo zanimivega vprašanja, tičočega se ureditve Prešernovih poezij. Ruski učenjak in prevoditelj Prešerna, F. E. Korš, je zapisal v »Prešernovem albumu« na str. 810. naslednje tehtne besede: »Kako se morajo izdajati tisti pisatelji, katerih jezik se ne strinja popolnoma s sedanjim, vsebina pa je tako zanimiva, da neprenehoma vleče k njim bralce še danes? Po pameti je taka sodba naša: Takšne pisatelje, posebno tiste, ki so vredni, da se imenujejo klasiki, treba je izdajati vzpored po dvojnem načinu. Zaradi večine bralcev z vnanjimi izpremembami, ki se delajo samo zato, da bi oblika, kolikor je mogoče, ne motila veselja, ki ga provzročajo prednosti vsebine; ali te izpremembe ne gredo tako daleč, da bi škodile estetičnemu vtisku, razdevaje pravilnost in lepoto oblike. Zaradi učenjakov pa se izdajejo taki klasiki brez vsakih odstopov od originala, ker je težko služiti dvema gospodoma . . .« Tako piše Korš. Njegove misli so zdrave, pametne. Kadar bomo imeli Slovenci znanstveno akademijo — in to bo, bržčas o sv. »Nikoli« — takrat nam izdado naši učenjaki Prešerna natanko po prvi izdaji iz 1. 1847. To bo fotografsko veren ponatisk originala, po katerem bodo profesorji na bodoči ljubljanski univerzi — kdaj bo to? — predavali o Prešernu. Za učenjaške študije se ad interim dobi po raznih vseučiliških knjižnicah in tudi v ljubljanski licejski dovolj izvirnih »Prešernov« iz 1. 1847. Naša izdaja pa seveda ni namenjena filologom, nego tisti Korševi »večini bralcev«, ki se zanima za poetični duh Prešernov, ne pa za njegove črke. Naša izdaja je estetiška, umetniška in zato popularna v dobrem pomenu besede. Saj takšne popularne izdaje so bile dosedaj vse Prešernove izdaje: Jurčič-Stritar-Levstikova, Fischerjeva in znamenita Pintarjeva, samo da se naša bistveno razlikuje od vseh dosedanjih po načinu redakcije. Ne utegnem se pečati z Levstikovimi popravki Prešernovega teksta v izdaji iz 1. 1866. Ali eno stoji, in to je važno, namreč to, da je ravno ta Jurčič-Stritarjeva izdaja odprla Slovencem prvikrat oči, kdo in kakšen velik pesnik je Prešeren. K temu spoznanju je bil pač tudi veliko pripomogel Stritarjev krasni uvod. Slovenci so v tem izdanju lahko uživali Prešernovo poezijo, ne da bi jih bile motile nekatere anahronistne gramatične oblike iz prve izdaje (1. 1847.). Prešernove znane, dandanes anahronistne slovnične oblike je s finim čutom popravil tudi prof. Pintar. Zato je tudi njegov Prešeren urejen za uživanje poezije, a ne za študije Prešernovih izvirnih jezičnih oblik. Književne novosti A Književne novosti. 853 Jaz sem si bil vzel za podlago svoje redakcije izvirno izdajo iz 1.18 4 7., katero imam sam. Za tiste pesnitve pa, ki so se ponatiskavale v tako-zvanem »dodatku«, bil mi je merodaven Pintarjev tekst, ker mi rokopisi, kolikor jih je še, niso bili pristopni. Glede tistih »posmrtnih« pesmi — iz dodatka — sem se lahko zanašal na g. Pintarja, ker vem, da se je z lastno mu akribijo ravnal natanko po manuskriptih. Kakor g. Pintar, tako sem tudi jaz Prešernove gramatične oblike, koder je bilo treba, modernizoval. To so tiste »zunanje izpremembe« — kakor pravi Korš — »ki se delajo zato, da bi oblika, kolikor je mogoče, ne motila veselja, ki ga provzročajo prednosti vsebine«. Kjerkoli se torej nahaja kaka anahronistna jezična oblika, to se dandanes vse popravi z mirno vestjo. Vsaka očividno kriva oblika se sme popraviti, samo da ostane v tekstu ista beseda, ki jo je pesnik bil sam zapisal. V tem oziru sem bil stopil samo za korak dalje nego g. Pintar. Ker je n. pr. oblika: neiztrohnjeno (srce) kriva, sem jo popravil, kakor treba (neiztrokne/o), saj ve vsak nižegimnazijec, da intranzi-tivni glagoli ne morejo imeti pasivne oblike. V pesmi »Spomin M. Čopu« ima Prešeren v 19. verzu: »pero praznuvaj oče«. Particip praznuvajoč je seveda nemogoč, nego edino pravilno je: praznujoč. Taka napaka ne samo da se sme, nego mora se popraviti! Da bi pa heksameter ne bil vsled krajše a pravilne oblike: praznujoče (pero) nepravilen, sem čisto z mirno vestjo podaljšal besedico pred v: popred — kar je isto! Besede Prešernove so ostale torej, dasi so korigirane, v bistvu iste; zmisel se ni izpremenil ni za las! V isti pesmi je v 2. verzu part. perf. pass.: vkroten kriv. Pravilno je vkročen; zato se sme kaj takega popraviti. V romanci »Hčere svet« sem zasledil v 4. verzu napako. V originalni izdaji stoji: Ljubice pod okno dragi pride marsiktero noč, z deklico se pogovarjat, dokler se napoči zor. Stavek: »dokler se napoči zor« je nepravilen. Glagol napočiti ni refleksiven. Ne more se reči: »zor se napoči«, nego samo: »zor napoči«. Ne vem, je li Prešeren sam tako zapisal, ali mu je stavec pokvaril ne v se. V Pleteršnikovem slovarju je sicer poleg pravilnega napočiti tudi napočiti »se«, toda to je pač le redek lokalizem, ki v književnem jeziku nima veljave! — V »Izgubljeni veri« sem popravil tudi Prešernov izraz bo^stvo v pravilno obliko božtvo, ker je oblika bo^stvo po slovenskih glasoslovnih zakonih absolutno nemogoča. Fonetično bi se morala beseda pisati pravilno: boitvo. Prešernove krive končnice pri stopnjevanih adjektivih, zvezanih s subst, n. pr. bolj? rabo (namesto: bolji