Književna poročila. 41
Književna poročila.
Dr. Bajič Stojan, Delovno pravo, splošni del. Založil pisec. Ljubljana 1936. Str. 220. Cena broš. 70 Din, vez. 85 Din.
Ne v uvodu, kakor bi pričakovali, nego v dodatku pojasnjuje pisec, zakaj je odklonil druge načine sistematske obdelave delovnega prava in se je odločil za delitev snovi na splošni del in posebni del. V splošni del pisec šteje pojem, probleme, zgodovino delovnega prava; njegove vire; subjekte delovnega prava (službojemnik, nameščenec, vajenec, službodavec, obratna posadka, izvenobratne ustanove, zlasti sindikati in prisilne organizacije); ureditve delovnega prava (službena pogodba, obratna ureditev, izvenobratna ureditev, službeno razmerje); javno delovno pravo (javno in zasebno pravo, pregled javnega delovnega prava, zlasti delovnopravni spori, mednarodno javno in zasebno de ovno pravo). V posebnem delu bo obdelano posamezno službeno razmerje od početka do konca.
Kakor je sistematska obdelava delovnega prava koristna in celo potrebna, prav tako težko je pogoditi sistem. Vzroki so v tem, da so določbe javno- in zasebnopravne vsebine v poedinih mnogobrojnih pravnih virih bolj pomešane kot v katerikoli drugi pravni panogi, da je pri mnogih prisilnih določbah skoro stvar okusa, ali jih prištevamo javnemu ali zasebnemu pravu, zlasti pa v tem, da je celo, še pred nekaj desetletji skoro čisto zasebno, delovno pravo danes nekako na prelomu med javnim in zasebnim pravom, z očito težnjo k javnemu. Vsekakor ima torej pisec prav, da zlasti v splošnem delu ni moči ločiti javnega od zasebnega prava. Zato bo treba tudi tu reči, da je uporaben vsak sistem, ki snov predoči pregledno, izčrpno in kar moči dosledno. To je po mojem mnenju piscu vobče uspelo dobro; končna sodba bo mogoča šele, ko izide drugi del.
Na nekaj neskladnosti v danem sistemu bi vendar opozoril. Med „subjekte delovnega prava" seveda spadata v prvi vrsti službojemnik in službodavec, med „ureditve" pa službena pogodba. O prvih dveh je govor v §§ 6—9, o drugi v § 12. Službojemnik ali službodavec pa človek pravno postane šele na podstavi poedine službene pogodbe. Ali je prej
42 Književna poročila.
bilo jajce ali kokoš? — V nauku o virih delovnega prava je razdelitev snovi in so zato naslovi §§ 4 in 5 po mojem mnenju zgrešeni. V § 4 z napisom „mednarodne pogodbe" so obdelani pravni viri sploh, tudi naša ustava in naš domači zakonodavni postopek (naglašeno ni, da gospodarskega sveta še nimamo). Ali ne bi bila prirodnejša delitev na „avtonomne" pravne vire in mednarodne pogodbe? — Kar se tiče mednarodnega javnega delovnega prava, bi se vprašalo, ali izvajanja v § 18, I, A ne spadajo v § 4, IV. — Sistem je pisca prisilil, da o razliki med delovno (službeno) in podjetniško (delovršno) pogodbo govori na dveh mestih, prvič z ozirom na stranke (str. 77), drugič z ozirom na pravni posel (pogodbo, str. 134—157). — Vse to niso osnovne stvari; v vsakem drugem sistemu bi se bile pokazale drugačne težave.
Definicij delovnega prava je mnogo; pisec ga označuje kot „tisto skupino pravnih pravil, ki urejajo službeno razmerje kot pogodbeno, pretežno časovno in generično določeno, odvisno vršenje dela (službovanje) za drugega, obenem z vsemi iz tega temelja izhajajočimi razmerji" (str. 12). V bistvu gre torej za to, kaj je „služba"; to zvemo na str. 134 si. Vsekakor je s „pretežno" pravilno označeno, da v življenju včasih naletimo na primere, ki so na meji med „službo" in ..podjetniško pogodbo".
Dvomljivo je, ali se „običaj" v smislu obrtnega zakona sme šteti za pravni vir. navadno pojde za uzanso; običajno pravo bi prihajalo v poštev le, kadar je delovna pogodba trgovinski posel, po čl. 1 trg. zak. — če ga glede službenega prava ne smatramo za derogiranega s § 426 o. z. Sicer so pravni viri izčrpno navedeni; vsa pestrost te zako-nodavne panoge se vidi jasno, dan je Jako dober pomoček za prakso. Jako treba pohvaliti tudi izčrpno obdelavo § 433 o. z. (str. 51—60), ki šele prav predočuje, za kako široke kroge velja delovno pravo obrtnega zakona.
Zanimiva so izvajanja o delovnih skupinah kot subjektih delovnega prava (str. 74, 75, 90—98. 104—106). V § 7 pisec rešuje težave, ki jih zadaja razmerje med §§ 307, 324. 333. 343 o. z (..važnejši", ..višji"); tu (str. 81, 82 piscu ne morem povsem pritrditi, razen če naj izvajanja o razmerju med § 507 in § 324 o. z. razumem tako, da pod § 307 o. z. (poslovne knjižice) spadajo oni trgovčevi pomočniki, ki ne opravljajo „trgovske" službe (§ 324 o. z.). — Pojem službodavca (§ 9) bi utegnil biti preozek, ker ne obsega onih trgovinskih družb, ki jim ne pripisujemo pravne osebnosti v pravem pomenu besede. Koristno pa je točno razlikovanje pojmov službodavec: podjetnik, obrat: podjetje, ki je v pravnih virih cesto zabrisano (kaj vse ni „radnja"). Opozoril bi nadalje na nauk o vplivu prenosa podjetja na delovne pogodbe (str. 101—104), o zaupnikih (str. —115), o prostih organizacijah (sindikatih, str. 115—120); še važnejša so izvajanja o obratni ureditvi (obratni sporazum, poslovni red, str. 144—155) in zlasti o kolektivni pogodbi (str. 155—174), ki jih imam za najpopolnejša, kar jih je doslej pri nas napisanih. Poglavje o delovnih sporih (str. 187—194) bo koristno za prakso, saj so določbe o pristojnosti sodišč, razsodišč, posredovalnih instanc dokaj zapletene.
Pisec v predgovoru omenja, da s knjigo izroča javnosti svoja akademska predavanja o splošnem delu delovnega prava. Toda to je bil le zunanji povod; pisec je bil po obsegu, mnogovrstnosti in globini svojih raziskovanj naravnost pozvan, da nam napiše sistem delovnega prava. Delo je tako popolno, kakor ob danem obsegu knjige more biti. obdelana snov je ogromna, obdelava jasna, lahko umljiva. Domača literatura je navedena izčrpno, kakor doslej nikjer, iz tuje so omenjena najvažnejša dela. Judikatura bo prihajala v poštev pač šele v drugem delu knjige. Knjiga bo, dasi je izšla iz predavanj, enako dobro služila znanstvenemu delu in praksi, slušateljem bo izvrsten pripomoček pri
Književna poročila. 48
študiju prevažne pravne panoge, ki se je pri nas stoprv začela razvijati kot posebna. Tucii piščev stil, ki v nekaterih prejšnjih delih žal re« ni bil vzoren, se je bistveno popravil. Sicer sem tudi v pričujočem delu imel ponekod občutek, da je pisec od obsega snovi in obilne misli včasih malo premalo pazil na izraz, toda napredek je jako velik.
Temu mnenju ne more škoditi nekaj malenkosti, ki jih velja omeniti.
Kaj je razlika med „pravnim stavkom" in „pravnim pravilom"? — Na str. 13 je izraz ..odškodnina" uporabljen za „odplatek", „odmeno". — „Tako se je prisilno uredilo bolovanje" (str. 22). — „ ... če se neposredno dostavlja izdelke" (str. 94. — ,,... meje. znotraj katerih" (str. 94). — ..... kajti v posameznih podjetjih istega podjetnika ne moremo imenovati ..samostojne oddelke" (str. 100). — „Službeno razmerje se ustanovi s pogodbo, torej s konsenzualnim pravnim poslom" (str. 129). — ..Poslovne rede razlikujemo po tem, ali so obvezni ali neobvezni (str. 148, dvoumno: gre za to, ali obrat mora imeti poslovni red ali ne, obvezen — za prizadete — je v okviru zakona poslovni red tudi v obratu, za kateri ni predpisan). — Prisilne so tiste pravne določbe, ki veljajo ne. glede in tudi proti volji strank" (str. 175). — „Nasprotno sj. ni tvorec žigov in modelov (str. 145, prav: vzorcev in modelov). — Ali je citiranje § 1425 o. d. z. (str. 101) pravilno? Po tekstu bi bilo pričakovati, da je mišljen § 1595 o. d. z. — Namesto čl. 43 trg. zak. (str. 159) bi veljalo citirati čl. 47 (lahko tiskovna napaka). — Pogrešno je citiranje §§ 500 i si. c. p. p. v op. 8 na str. 159. — Ali naj sprejmemo izraz „podjetniška pogodba" namesto „delovršna pogodba"? Da drugi izraz ne ustreza povsem, je jasno, zlasti čim se „službeno" pravo nadomesti z „delovnim" pravom. ..Podjetnika" pa imenujemo marsikoga, ki ne sklepa ..podjetniških" pogodb, ampak — poleg drugih — prav „delovne", na pr. tovarnar, ki izdeluje stroje iz železa iz lastnega rudnika itd. Ali naj se vrnemo k „službenemu" pravu? Izraz je nekoliko preozek, pa ne toliko, kolikor je „podjetnik" preširok.      ]yi_ škerlj.
Dr. Eisner Bertold: Das Eherecht im jugoslawischen VorentwurI und im tschechoslowakischen Entwurf eines burgerlichen Gesetz-buches. Posebni odtis iz spomenice Dolencu, Kreku, Kušeju in Škerlju ob njih šestdesetletnici. Tisk Jugoslovanske tiskarne. Ljubljana. 1956. Str. 75.
Literatura o Prehodnem načrtu jugoslovanskega občega državljanskega zakonika je že precejšnja. Poleg posebnih mnenj, ki jim je predmet celotni načrt, moramo med kritikami, ki se bavijo s posameznimi deli načrta, omeniti na prvem mestu tu naznanjeno, ki jo je napisal zagrebški vseuč. profesor dr. E i s n e r. Ta ocena se ne odlikuje pred drugimi, doslej izišlimi, samo po svoji obširnosti in temeljitosti, marveč tudi po tem, da priteguje v krog svojih opažanj tudi vse važnejše evropske zakonodaje. Tako se ne omejuje samo na jugoslovanski in češkoslovaški načrt in na pozitivno zakonodajo teh dveh dežel, kakor bi bilo pričakovati po naslovu in po uvodnih besedah, marveč se ozira prav tako na avstrijski, nemški, švicarski, danski, švedski, norveški zakonik kakor tudi na codex iuris canonici ter na številne najnovejše zakonske načrte, zlasti ogrski. Tako se more reči, da je raz-motrivanje načrta po tem delu pač vsestransko in da zasluži že zbog tega pozornost vse naše javnosti.
Za vsakega zokonodavca je bračno pravo posebno trd kamen. Ako je res, kar splošno priznavajo vsi in čemur nihče ne oporeka, da je družina temelj države, potem je pa tudi stvar države in je dolžnost poslednje, da uredi družinsko in bračno razmerje z lastnimi predpisi. To zadeva v prvi vrsti obstoj braka, tedaj njega nastanek in konec.
44 Književna poročila.
Sicer se ustanavlja bračno razmerje s pogodbo, imenovano tu poroko, toda to pogodbo moramo tudi z državnega stališča motriti povse drugače kakor druge pogodbe, ako ima naravnost življenjski pomen za državo samo. V tem pogledu Eisner po pravici graja, da načrt tega državnega stališča ni zadostno varoval, ko se zadovoljuje samo z zasilno civilno poroko. Toda zdi se, da tudi po njem predlagana fakultativna civilna poroka ne bo imela tistega učinka, ki ga je pripisuje, namreč da bi odvzela ta oblika ost, ki bi jo videli verniki naperjeno sicer zoper njih cerkev. Takšne osti ne zgubita niti zasilna niti fakul-tivna civilna poroka takrat, kadar cerkev svojim vernikom zabranjuje mešani brak ali ga pa dovoljuje samo pod pogoji, ki so za pripadnika druge cerkve nesprejemljivi. In mešanim brakom se država z več veroizpovedanji ne more odpovedati, zabranjevanje porok med pripadniki različnih verstev bi utegnilo vplivati razkraja no in odtujevalno med državljani, s tem bi bili izpodkopavani temelji države same. Zato je edino logična zahteva, da ima civilnopravne učinke samo obligatorična civilna poroka. Podobno mora tudi država sama vzeti razvezo braka v svoje roke. Temu se ni moči ogniti. Vse sklicevanje na škodljive posledice bračnih razvez in zlasti glede na otroke, pa najsi bodo še tako podprte s statističnimi podatki, je zgolj enostransko, ako se ne upoštevajo tudi škodljive posledice tistih zakonov, ki le na videz še obstoje, a na znotraj niso niti senca braka. Upoštevati je, koliko trpi vzgoja otrok v takšnih zakonih, kolikšna potuha se daje takim nemoralnim zvezam, kako se podpira s takšnimi zvezami nemoralno življenje posameznih zakoncev in končno, da temelj države niso prikrite nemoralne zveze, marveč poštene. Eisner sprejema očividno to, ker se bavi samo z razveznimi razlogi. Tu pa gre po mojem mnenju predaleč. Pritrditi mu je sicer, da naj se črta razvezni razlog iz medsebojne mržnje, toda namesto tega ni uvesti splošnega razveznega razloga v obliki generalne klavzule, marveč sprejete razloge podvreči skrbni izberi in jih zmanjšati na najmanjše število. Izhodišče mora biti, da je dopustiti razvezo le takrat, kadar je v resnici ni mogoče več obdržati in kadar bo zvezana z manjšimi škodami kakor bi jih imel nadaljnji obstoj bračne zveze. Kar se tiče drugih določb, bi bilo po mojem mnenju tudi na obvestilo zopetnega skupnega življenja od mize in postelje ločenih soprogov treba navezati konstitutivne učinke, da bi se smatrala bračna skupnost šele od naznanila dalje za podvzeta in to tudi jasno izraziti. Besedilo § 1&4 v tem pogledu ni dovolj točno in se more razlagati tudi samo kot redovni predpis, kakor ga smatra tudi Eisner. To pa ni dovolj, ko sta oba zakonca navedena v matrikah le kot ločena in bi izdal vodja matrik o njih le kot o ločencih potrdilo, kar bi zavajalo mnoge v zmote. Ostalim pripombam je več ali manj pritrditi, zlasti temu, da je določba § 1278, zavedba k spolnemu občevanju pod obljubo zakona preozka. Kdor pregleduje pazljivo dosedanje sodbe, ki priznavajo odškodnino po § 1328 o. d. z., bo moral pritrditi, da dejanski stan § 1328 o. d. z. po večini ne bo izpolnjen, da pa sodišča priznavajo odškodnino, ker razlagajo zavedbo zelo, zelo široko. Premisliti bi bilo tudi treba, ali naj daje tudi vsakomur prikrito spolno občevanje pravico na „odškodnino" in kako bi bilo tako „od-škodnino" pravno kvalificirati. Končna Eisnerjeva sodba je, da je smatrati oba načrta, jugoslovanskega in češkoslovaškega, kot zadovoljiva za razvoj zasebnega prava. Kar se tiče vsebine, bi temu pač ne bilo oporekati, glede na sistematiko bi bilo pa teže brez pridržka pritrditi. Dasi se Eisner sam ne izraža izrecno v tem smislu, nudi njegova knjiga vendar tudi v tem pogledu mnogo dragocenih podatkov. Redaktorji končnega besedila jug. odz. se bodo morali ozirati vsekakor na pripombe, ki so podane v njej.        Dr. Rudolf Sajovic.
Književna poročila. 45
Žilic Franjo - šantek Miroslav: Uredba o likvidaciji zemljorad-ničkih dugova. Sa svim pravilnicima uz tumač i sudske odluke. Knjiga četvrta. Knjižara St. Kugli. Zagreb. 1936. Str. 213. Din 54'—.
Že dobro znana in priznana zagrebška komentatorja naših najnovejših zakonov sta izdala nov zvezek uredb in pravilnikov, ki se tičejo poljedelske zaščite. Toda dočim sta mogla v tretji knjigi teh predpisov združiti vso do takrat uzakonjeno snov, sta se morala omejiti v najnovejšem, četrtem zvezku samo na predpise, ki so bili izdani potem, ko je izšla tretja knjiga, lako je vsebina tega najnovejšega dela predvsem uredba o likvidaciji poljedelskih dolgov z dne 25. septembra 1936, ki obsega s komentarjem skoro dve petini cele knjige. Po tem slede najprvo predpisi, ki se vsebinsko nizajo okrog zadnje, likvidacijske uredbe, v drugem delu pa novejši predpisi, ki jim je predmet še zaščita, pravilnik o maksimiranju obresti, uredbe, pravilniki in avtentična tolmačenja o zaščiti denarnih zavodov in poljedelskih kreditnih zadrug in njih zvez. Likvidacijska uredba sama je zopet bogato komentirana in prinaša mnogo dragocenih podatkov k tolmačenju teh zapletenih predpisov. Prav posebej je opozoriti na razlogo-vanje o razmerju likvidacijske uredbe k prejšnjim in razmotrivanje o tem, ali so z uzakonitvijo likvidacijske uredbe prestale veljati one določbe izvršilnega postopnika, ki so s prejšnjimi postavljene v moč. Pisca sta obširno in prepričevalno utemeljila pravilno naziranje, da veljajo vse te določbe še nadalje navzlic temu, da likvidacijska uredba o njih povse molči. Judikatura stola sedmorice obeh oddelkov je navedena v drugem delu in bo prinesla prav tako kakor pojasnila avtorjev samih dokaj za pravilno uporabo novih predpisov. Tudi ta knjiga neumornih pravniških piscev zasluži vso pohvalo in razširjenje tako med pravniki kakor tudi med drugimi, ki imajo opraviti s temi posli.
Dr. R. Sajovic.
Sušeč Štefan: Zakon o taksah s taksnim in pristojbinskim pravilnikom, z dednimi in darilnimi pristojbinami ter komentarjem, Zakon o sodnih taksah s pravilnikom in komentarjem. Samozaložba. Ljubljana. 1936. Str. XL + 8%. Cena 260 Din.
Pisec „Neposrednih davkov" je izdal pred koncem lanskega leta novo obširno delo, v katerem je zbral vse naše veljavne taksne predpise, tako predpise, ki so vsebovani v zakonu o taksah, v pravilnikih in naredba i k temu zakonu, dalje vse mnogovrstne predpise najrazličnejših drugih zakonov, zakon o sodnih taksah s pravilnikom in končno še nekatere avstrijske predpise, ki so ostali navzlic bohotni domači zakonodaji še vedno v veljavi. Tako je nastala ogromna knjiga, v kateri je zbrana vsa ta obširna snov v preglednih razporedih. Preglednost in hitro orientacijo omogoča že sam tisk, ki je drugačen, ako gre za določbe, ki veljajo za vso kraljevino ali le v posameznili delih, zopet drugačen, ako gre za razpise in sodne odločbe ali pa avtorjeva osebna naziranja. Uporabnost knjige večajo vsa tri kazala: vsebinski pregled, navedba natisnjenih zakonov, uredb, naredb, in pravilnikov ter končno temeljito abecedno stvarno kazalo. V kratkem predgovoru seznanja pisec z nastankom teh mnogovrstnih določb.
Ne dvomimo, da bo služila knjiga zbog svoje preglednosti in izčrpne popolnosti vsakomur, ki bo iskal pojasnila o taksah, napravila je tudi druge izdaje taksnih predpisov za nepotrebne. Pisec obeta tudi, da bo izdajal od časa do časa še posebne dodatke h knjigi, v katerih bo priobčeval nove taksne določbe in spremembe prejšnjih. Knjiga je zato vsega priporočila vredna. Dr. R. Sajovic.
46 Književna poročila.
Dr. Piekarski Maximilian: Ehescheidung u. Ehetrennung. Wien, Manz, 1935.
Pisec obravnava v prav vestno sestavljeni monografiji sodobno teorijo in prakso o razvezi in ločitvi braka in zavzema k vsem spornim vprašanjem jasno in prepričevalno svoje lastno stališče. Posebno pažnjo je posvetil zgodovini nastanka predmetnih določb o. d. z. in prikazal v 'III. tabelah, ki slede stvarnemu kazalu, njihovo besedilo v jožefinskem
bračnem patentu, v jožefinskem zakoniku, v Martinijevem osnutku, v prvotnem načrtu, v Zeillerjevih predlogih in v o. d. z., tako da je ugotovitev pravega smisla veljavnih norm in s tem tudi kontrola razlage, ki jim jo daje pisec, zelo olajšana. Prednost knjige vidim tudi v tem, da prinaša v dodatku pred stvarnim kazalom besedilo vseh zakonskih predpisov in oblastvenih odredb, na katere se pisec sklicuje, v časovnem redu od 1. 1783. do 1. 1933. (str. 134—154) ter seznam odločb najvišjega sodišča na Dunaju z navedbo zbirke ali glasila, kjer so bile objavljene, tudi v časovnem redu od 1. 1858—1935 (str. 158—165).
Vsa tvarina je razdeljena na šest poglavij: veroizpoved, krajevna kolizija, sporazumna ločitev, ločitveni in razvezni razlogi, razveza židovskih brakov, učinki ločitve in razveze braka. Ker je po avstrijskem konkordatu Sv. stolica priznala civilnim sodiščem pristojnost tudi v ločitvenih zadevah cerkveno sklenjenih brakov, poudarja pisec uvodoma pravilno, da je za ločitev in razvezo braka država slej kot prej edini pravotvorec in to glede ločitve za vse veroizpovedi enako, dočim se nanaša razvezno pravo o. d. z. izključno na nekatolike. Za katolike je po avstrijskem konkordatu samo en primer razveze mogoč, če gre namreč za cerkveno sklenjen, veljaven, toda neizvršen brak, za katerega je Sv. stolica dovolila spregled in je bila njenemu odloku priznana izvršnost od najvišjega sodišča na Dunaju. Tak odlok pa razveže neizvršen brak dokončno in sta pisec kakor tudi prof. Kostler v zmoti, ko ga zamenjavata s sodbo o ničnosti braka zaradi impotence, ki nikoli ne postane pravomočna.
Stvarno važna se mi zdi ugotovitev piščeva, da so v zakoniku tako ločitveni kakor razvezni razlogi smatrati kot taksativno našteti.
Ker nam Piekarski v svoji knjigi nudi v prijetni obliki in zaokroženi celoti snov, ki v izdatni meri še danes zaposluje civilna sodišča v Sloveniji in Dalmaciji, jo našim pravnikom lahko toplo priporočam. Celo za cerkvena sodišča, katoliška in pravoslavna, ni knjiga brez pomena, ker ločitveno pravo v cerkvenem zakoniku (Codex juris canonici) sploh ni pobližje urejeno in je praksa avstrijskih civilnih sodišč v ločitvenih pravdah od Sv. stolice odobrena in ker so na drugi strani cerkvena sodišča nekdanje patriarhije v Sremskih Karlovcih priznavala že pred prevratom vse razvezne razloge o. d. z., celo neodoljivo mrž-njo, ki je pravoslavni cerkvi drugače kot razvezni razlog tuja.
R. Kušej.
Članki in razprave v pravniških časopisih. Arhiv L, br. 3: Jova-novič SI.: Sjejes. Mirkovič Dj.: Priroda odnosa koji vezuju organe na zajednicu kojoj pripadaju, sa gledišta teorije prisvajanja. Kulaš J.: Novo krivično pravo u Nemačkoj. Subotič Dj.: Naše zadružno pravo po Zakonu o zemljišnim knjigama. Bartoš M.: Sigurnost cirkulacije pokretnosti u Predosnovi. Mirkovič M.: O početku preokreta u konjunkturi. Popovič SI.: Sudije šerijatskih sudova sa školskom spremom koja odgovara spremi potpune srednje škole mogu napredovati i dalje od V položajne grupe. — Arhiv L, br. 6: Arandjelovič D.: Po jam ugovora o posluzi. Danic D.: Pravo u nemačkom Trečem Rajhu. Djordjevič J.: Opšti pogledi na po jam države i po jam društva. Kulaš J.: Novo krivično pravo u Nemačkoj. Pržič I..: Deklaracija velikih načela medju-narodnog prava. Djendič V.: Može li se stavijanjem van snage rešenja
Književna poročila. 47
0 otpuštanju zadržati u aktivnoj službi, kad je presuda Drž. saveta o poništaju otpuštanja več izvršena tirne što je službenik penzionisan? — Branič br. 12: Ribar L: Konkordat. Kneževič Dr.: Načela izražena u zakoniku o sudskom postupku u gradjanskim parnicama. Zimonjič M.: § 98 od. IV Kp. u teoriji nedovoljno objašnjen a u praksi različito i pogrešno tumačen. — Mjesečnik br. 11: Lenac R.: Sticanje nekretnina. Tinti - Halper A.: Pokušaj pojmovne definicije staleške države. Mau-rovič L: Odgovor gosp. prof. dr. Markoviča Čede na obranu pred-osnove grad j. zakonika. Katurič J.: O povratu i realnom sticaju. Jarhi M.: Primjena § 78 C. Z. — Mjesečnih br. 12: Špehar M.: O suvlasništvu broda. Dolenc M.: Pitanje analogije u krivičnom pravu pred stalnim sudom za medjunarodno pravo u itaagu. Stevič Lj.: Progon delikata po prijedlogu oštečenikovu. Crnčič R.: Nadležnost sudova u sporovima izmedju poslodavaca i namještenika s obzirom na uredbu o izbranim odborima. Matošič S.: Da li se propis § 74 k. z. imade primenjivati i kod izbora kazne zatvora i novčane kazne. Petaj P.: T nezakonito dijete ima pravo na naknadu štete od ubice svoga nezakonitog oca (§ 1327 o. g. z.), ali mora dokazati, da je uslijed smrti svojega nezakonitoga oca doista pretrpio štetu (§ 1295 o. g. z.). Werk II.: Svečana godišnja skup-ština Akademije za njemačko pravo u Miinchenu. Lovrič E.: Dr. Dra-gutin Tončič (Njegov život i rad). — Policija br. 21—22: Cubinski M.: Pripremne radnje i odgovornost za njihovo izvršen je. Tauber L.: Sud
1 Uredba o razduženju zemljoradnika. Jakovijevič A.: Savremena opština. Todorovič M.: Sudovi za maloletnike. Vidakovič S.: Značaj Saveza gradova. Cavrilovič R.: O negativnoj propagandi. Miličevič V.: Čovek genije — ili uticaj degeneracije na genijalnost i stvaranje zlo-činaca i hidaka. Horvat M.: Seksualne patološke pojave i § 199 Kp. Mišic D.: Primena § 553 Gr. z. i otkaz zakupa. Kulaš J.: Uloga sudije u krivičnom pravu. Petrovič B.: Sudska stalnost. Da li Ustav, bez spe-cialnog zakona, može dati stalnost sudijama? Mirkovič Lj.: Premiski posao kao istup po administrativno-pravnim propisima Zak. o suzb. nelojalne utakmice i nadležnost prvostepene vlasti opšte uprave. Po-povič S.: Nešto o nadležnosti, izužeču i isključenju pravnog referenta-činovnika pravnika pri grad. poglavarstvima. Radič Z.: Fanatizem uzrok kriminaliteta. Lazarevič M.: O službi policiskih komesara. M. O. Nemačka u borbi sa kriminalitetom. — Policija br. 23—24: Goršič F.: Oko oduzimanja dozvola za obavljanje radnje policijskom naredbom. Huber E.: Progon zločinaca mikroskopom i staklom. Blagojevič V.: Obrazovanje i produženje ,postoječe zadruge izmedju maloletnika po sili gradjanskog zakonika. Vukovič V.: O delima pokušaja ubistva i kaznivosti istih. Ideje vodilje novog nemačkog kaznenog zakona. Miličevič V.: Covek genije — ili uticaj degeneracije na genijalnost i stvaranje zločinaca i ludaka. Kulaš J.: Uloga sudije u krivičnom pravu. Petrovič B.: Individualni uzroci kriminaliteta! Kecojevič S.: Da li je sporno: da se konačni zaključak u parnici zbog smetanja poseda može doneti zbog izostanka po § 492 u v. §§ 538 i 527 Grpp? Peteron M.: Gradjanski zakon i sudije. Mirkovič Lj.: Premiski posao kao istup po administrativno-pravnim propisima Zak. o suzb. nelojalne utakmice i nadležnost prvostepene vlasti opšte uprave. Radič Z.: Fanatizam uzrok kriminaliteta. — Pravna Misao br. 9 i 10: Markovič B.: Ogled o princi-)ima demokracije. Dukanac Lj.: Fašizam i privreda. Andrejev J.: lusko narodno običajno pravo svojine na zemlji i zemljišna opština. Pašukanis E.: Ideologija i pravo. Ustav republike Španije. Zakon o obligacijama Poljske republike. — Pravni pregled br. 1: Krečarevič A.: Da li odgovara svojoj svrsi Izborni sud poljoprivredne berze u Som-boru? Savič V.: Naplata takse za obznanu dražbe nepokretnina. Stolišac  A.:  Kaznena vlast uredbodavca.  — Pravosudje br. 10—12:
Markovič L.: Predosnova Gradjanskog zakonika za Kraljevinu Jugo-slaviju. Blago jevič V.: Sudjenie u jednoj instanci ji po Gradjanskom parničnom postupku. Jeremič S.: Tekst i siromaško pravo u izvršnom postupku. Stanoš L: Javno bilježništvo u praksi. Popovič J.: Primena 4 Tbr. u vezi sa 6 Tbr. Zst. Stjepanovič N.: Glavna kontrola i obnova administrativnog spora. Tregubov S.: Veštačenje dokumenata. Kulaš T.: Povreda dužnosti izdržavanja kao krivično delo. Milojkovič B.: Može li sudska vlast da tumači smisao administrativnih akata i da ceni zakonitost?