LETO XXIX — Številka 25 Poštnina plačana v gotovini Erscheinungsort Klagenfurt 23. junija 1977 Cena 4.— šil. (4 din) P. b. b. Verlagspostamt 9020 Klagenfurt Srečanje nacistov v firerjevem rojstnem kraju V mestu Braunau, na Zgornjem Avstrijskem je bilo zadnji konec tedna srečanje raznih kameradovskih organizacij. Vodilno vlogo so igrali pripadniki Kameradschaft IV — Waffen-SS. Menda so se čisto slučajno srečali v Brau-nauu, v rojstnem mestu Adolfa Hitler j. Toda bivši bojevniki niso bili sami med seboj, srečanja so se udeležili tudi vodilni avstrijski deželni politiki, ki so bili slepi za vsako staro — in neonacistično prikazen. Najbolj ostudno je bilo seveda to, da so ti ljudje govorili o miru, istočasno pa obžalovali žal pretekle slavne čase, ko so veljali še visoki ideali o zvestobi. Braunausko srečanje je le eno od številnih, ki so bila letos že v Avstriji: kozaki na Vzhodnem Tirolskem, sudetski Nemci na Dunaju, v Libu-čah fašistični emigranti, itd. Gostoljubje je prav, toda če Avstrija sprejme kot svoje goste organizacije, ki so že enkrat pomagale zbrisati Av-srtijo raz zemljevida, je za-skrbljivo, pač pa očitno odobravanje trenutnemu bontonu v državi. Koroški Slovenci se moramo še posebej braniti proti takim srečanjem, ki posredno in neposredno vplivajo tudi na manjšinsko politiko v državi. Oblastniki od nekdaj so tudi danes vplivni in gospodarsko močni. Leitgeb odpušča svoje delavce Tovarna ivernih plošč Leitgeb, ki se že dalj časa nahaja v krizi, je te dni odpustila 8 ljudi. V drugi žagi, ki so jo zaenkrat ukinili, bo po izjavah sindikalnih zastopnikov zgubilo službo še nadaljnjih 50 do 60 ljudi, poleg tega bo prizadetih tudi 20 nameščencev. Število uslužbencev znaša trenutno okoli 400. — Za tiste, ki bodo prišli ob službo, v okraju Velikovec nimajo novih delovnih mest. Ta dvojezični okraj je tudi v zadnji krizi imel največji delež brezposelnosti. Vesti pravijo, da se bo podjetje Leitgeb združilo s tovarno Funder. Uredbe: Slovenci globoko razočarani ter resno ogorčeni 1. julija letos naj bi stopile v veljavo uredbe k zakonu o narodnih skupnostih. Večinske stranke, ki so jih sklenile in ki jim je uspelo, da so dali koroškim Slovencem čim manj, se sedaj hvalijo tega zakona in teh uredb ter pravijo, da so »najboljše na svetu“. Koroški Slovenci zastopamo docela drugo mnenje: obe osrednji organizaciji sta zato zveznemu kanclerju Kreiskemu poslali svoje stališče, ki ga v naslednjem objavljamo: Sehr geehrter Herr Bundeskanzler! Der Zentralverband slovvenischer Organisationen in Karnten und der Rat der Karntner Slovvenen als Vertretung der slovvenischen Volks-gruppe in Karnten sind tiber die nunmehr veroffentlichten Verord-nungen der Bundesregierung vom 31. Mai 1977, das ist uber die Verordnung tiber die Bestimmung von Gebietsteilen, in denen topogra-Phische Bezeichnungen in deut-scher und slovvenischer Sprache snzubringen sind (BGBI. Nr. 306), tiber die Verordnung der Bundesregierung tiber die Bestimmung der Gerichte, Vervvaltungsbehor-den und sonstigen Dienststellen, vor denen die slovvenische Sprache zusatzlich der deutschen Sprache als Amtssprache zugelassen Wird (BGBI. Nr. 307/77) und schliefi-lich tiber die Verordnung der Bundesregierung, mit der die slovvenische Bezeichnung ftir Ortschaf-tcn festgesetzt vverden (BGBI. Nr. 308/77), die alle mit 1. Juli 1977 in Kraft treten vverden, zutiefst ent-tauscht und ernstlich entrtistet. Vlada ni upoštevala nobenega od pomislekov koroških Slovencev °amit sind nicht nur alle unsere ■n der Stellungnahme vom 4. Mai 1976 zum Volksgruppengesetzent-Wurf und in der Stellungnahme vom April 1977 zu den Verordnungs-antvvtirfen der Bundesregierung v°rgebrachten begrtindeten Be-denken unberucksichtigt geblie-°en- sondern auch samtliche un-sere Beftirchtungen tatsachlich ein-9etreten. So vvurde zum Beispiel J** 1'* der Beschrankung des Rechtes der Vervvendung der slovvenischen -Prache auf Personen, die in einer d®r im § 2 der Verordnung tiber die Bestimmung der Gerichte, Ver-j^altungsbehorden und sonstigen 'enststellen, vor denen die slo-^enische Sprache zusatzlich zur deutschen Sprache als Amtsspra-°he zugelassen vvird, vvohnhaft S|nd, durch diese Verordnung so-^ar der zur Stellungnahme tiber-^titelte diesbeztigliche Verord-dungsentvvurf vvesentlich ver-®chlechtert. Es ist dabei nicht zu dhersehen, dali diese Einschran-MUn9 zuerst in den Karntner . achrichten vom 9. Marž 1977 ver-°'1®ntlicht erscheint und die Bun-6sr®gierung sovvie der Hauptaus- schuli des Nationalrates somit auch in diesem Punkt den extrem deutschnationalistischen Kraften in Karnten nachgegeben haben. Wir sind uns dessen bevvudt, daB es in Volkstumsfragen leider mei-stens keine ideale Losung auch international garantierter Minder-heitenrechte gibt. Die Art der nunmehr offensichtlich als endgtiltig gedachten Regelung der Bestim-mungen des Artikels 7 des Staats-vertrages vom 15. Mai 1955 durch das Volksgruppengesetz vom 7. Juni 1976 (BGBI. Nr. 396/76) und die damit zusammenhangenden Verordnungen der Bundesregierung vom 31. Mai 1977 mit ihren ortlichen, sachlichen und perso-nellen Einschrankungen aber tiber-schreitet die Grenze des Ertrag-lichen in einem MaBe, daB vvir als verantvvortungsbevvuBte Vertretung der slovvenischen Volksgruppe in Karnten diese regressive Art der Regelung als absolut unzumutbar und, da sie letzten Endes zur Be-seitigung samtiicher Minderheiten-rechte ftihrt, der slovvenischen Volksgruppe sogar schadlich ab-lehnen mtissen. Die im Volksgruppengesetz und in den dazugehori-gen Verordnungen der Bundesregierung vom 31. Mai vorgesehene Art der Regelung des Artikels 7 des Staatsvertrages bedeutet nicht eine nationale Erftillung der international tibernommenen Veroflich-tung zu Gunsten der slovvenischen Volksgruppe in Karnten, sondern ist ausgesprochen verfassungsvvid-rig und im Widerspruch zu den diesbeztiglichen Bestimmungen des Staatsvertrages vom 15. Mai 1955. Pravice manjšine so odvisne od številnih okoliščin in pogojev Eine eklatante Verletzung des Staatsvertrages besteht zunachst darin, daB im Gegensatz zur Ent-stehung, aber auch zum Buchsta-ben und Sinn des Artikels 7 des Staatsvertrages die der slovvenischen Volksgruope zugedachten Rechte von ihrer zahlenmaBigen GroBe, der Verbreitung ihrer An-gehorigen im Bundesgebiet, ihrem groBenordnungsmaBigen Verhalt-n!s zu anderen osterreichischen Staatsbtirgern in emem bestimm-ten Gebiet unter Mitberticksichti-gung der Ergebnisse amtlicher statistischer Erhebungen abhangig gemacht vverden. Dies ist bei der Erlassung der oben angeftihrten Verordnungen geschehen, ohne alierdings die Grundlagen, auf denen die soge-nannte „Feinabstimmung“ zur Fe-stigung des offentlichen Geltungs-bereiches beruht, transparent zu machen. Dadurch vvurden minde-stens zvvei Drittel der in ihrem an-gestammten autochtonen Sied-lungsgebiet lebenden slovvenischen Bevolkerung in den politischen Bezirken Hermagor, Villach—Land, Klagenfurt und Volkermarkt der Rechte aus dem Artikel 7 des Staatsvertrages verlustig, wah-rend zvveisprachige Ortstafeln nur zehn von 62 zvveisprachi-gen Gemeinden nach der Struktur vom 15. Mai 1955 erhalten sol-len. Dartiber hinaus vverden selbst in jenen Gebieten, in denen der Artikel 7 des Staatsvertrages laut den Verordnungen ftir Angehorige der slovvenischen Volksgruppe zum Tragen kommt, — im krassen VViderspruch zum klaren VVortlaut des Artikel 7 des Staatsvertrages, der ailen Angehorigen der slovvenischen und kroatischen Minder-heiten in Gsterreich die gleichen Rechte garantiert —, Minderhei-tenrechte in verschiedenem Um-fange zuerkannt. Ja selbst die im § 3, Artikel 7 des Staatsvertrages enthaltenen Bestimmungen tiber d:e Zulassung der slovvenischen Sprache zusatzlich zum Deutschen als Amtssprache und tiber die Ver-fassung der Bezeichnungen und Aufschriften topographischer Natur sovvohl in slovvenischer oder kroatischer Sprache vvie in Deutsch vverden im krassen Widerspruch zum VVortlaut, der ohne Unterschied sovvohl ftir die Amtssprache als auch ftir die Bezeichnungen und Aufschriften tooographischer Natur gilt, hinsichtlich ihres ortlichen Geltungsbereiches unterschiedlich realisiert, vvas zvveifelsohne ver-fassungsvvidrig und eine Verletzung des verfassungsmafiig garantierten Gleichheitsrechtes ist. Neresna ureditev: 8 različnih stopenj manjšinskih pravic Die volle Sinnvvidrigkeit der durch das Volksgruppengesetz und die dazu gehorigen Verordnungen vorgesehenen Regelung des Artikels 7 des Staatsvertrages erhellt jedoch die Tatsache, daB es nach dieser Regelung mindestens acht verschiedene Kategorien von Angehorigen der slovvenischen Volks-grupoe in Karnten gibt. DaB d:es angesichts des klaren und durchaus verstandlichen Wort-lautes des Artikels 7 des Staatsvertrages keine staatsvertragskon-forme Erftillung des Artikels 7 des Staatsvertrages darstellt und dartiber hinaus eine eindeutioe Verletzung des verfassungsmafiig ga- rantierten Gleichheitsgrundsatzes bedeutet, braucht vvohl nicht be-sonders hervorgehoben vverden. Bei diesem beispiellosen Unernst der angeblich vorbildlichen, vor der internationalen Offentlichkeit nicht zu scheuenden Minderheiten-regelung (so AuBenminister Pahr), die jedoch tatsachlich nur als Pro-vokation der betroffenen Minder-heit angesehen vverden kann, sind vveitere, vvenn auch sehr vvesent-liche Ungereimtheiten dieses „Re-gelungsversuches11 und vveitere Verletzungen des Staatsvertrages kaum noch ins Gevvicht fallend. Brez vsakega pametnega razloga ... So gibt es keinen rechtlichen und auch nicht logischen Grund, daB die slovvenische Sprache zusatzlich zur deutschen als Amtssprache vvohl bei den Bezirks-hauptmannschaften Villach—Land, Klagenfurt—Land (mit Ausnahme der Expositur Feldkirchen) und Volkermarkt ftir in bestimmten Gemeinden dieser politischen Bezir-ke vvohnhafte Angehorige der slovvenischen Minderheit zugelassen vvird, nicht jedoch vor den Bezirks-gerichten in d!esen Bezirksstadten, vvas im Hinblick auf die Tendenz, die noch auBerha'b der Bezirks-stadte befindlichen Bezirksgerichte allgemem aufzulosen, umso unver-standlicher ist. DaB die Vervvendung der slovvenischen Sprache zusatzlich zur deutschen Sprache als Gerichtssprache auch vveiter-hin nur auf die Bezirksgerichte Ferlach, Eisenkaopel und Bleiburg beschrankt bleibt, und aus diesem G runde diese trotz ailer sonst ftir die Auflassung zutreffenden Grtin-de bestehen bleiben, hat seinen Grund offensichtlich nur darin, daB man eine Ervveiterung des bishe-riaen prov>sorischen Bereiches ftir die Vervvendung der slovvenischen Gerichtssnrache und eine der Amtssorachenregelung analoge Zulassung der slovvenischen Sora-che auch bei den Bezirksgerichten Villach, Klaaenfurt und Volkermarkt aus Furcht vor den deutschnationalistischen Kraften in Karnten scheut. Sonst hatten im Sinne der mehrmalinen Zusicherungen des Bundesministers ftir Justiz, (z. B. Schreiben des Bundesministers ftir Justiz Dr. Christian Broda vom 20. Februar 1961 und 10. Marž 1961) aus denseihen Grtinden. vvie d>e Bezirksoerichte Ferlach, Eisen-kaooel, B'eiburg, zumindestens auch die Bez!rksoerichte Rosegg und Eberndorf nicht aufgelassen vverden dtirfen. Es gibt auch keinen verntinfti-gen Grund, den slovvenischen Volksangehorigen, die in anderen als im § 2 der Verordnung der Bun- desregierung (BGBI. Nr. 307/1977) genannten Gemeinden der politischen Bezirke Villach—Land, Klagenfurt—Land mit Ausnahme der Expositur Feldkirchen und Volkermarkt vvohnhaft sind, die Verordnung der slovvenischen Sprache vor dem im § 3 der zitierten Verordnung genannten Bezirksgerichte und Bezirkshauptmannschaften vorzuenthalten, da bei diesen Ge-richten, Vervvaltungsbehorden und sonstigen Dienststellen die perso-nellen und sonstigen Voraussetzun-gen ftir die Vervvendung der slovvenischen Amtssprache gegeben sein mtissen. Der Grund kann da-her nur in der Absicht liegen, die Vervvendung der slovvenischen Amtssprache in ortlicher Hinsicht moglichst einzuschranken, vvas ebenso den klaren Bestimmungen des Artikels 7 des Staatsvertrages vviderspricht. Wir erachten es als notvvendig, auch darauf hinzuvveisen, daB sovvohl das Volksgruppengesetz als auch die Verordnung der Bundesregierung vom 31. Mai 1977 (BGBI. Nr. 307/1977) im krassen VViderspruch zu den unmiBverstandli-chen Bestimmungen des Artikels 7, § 3 »tiber die Zulassung der slovvenischen Sprache zusatzlich zum Deutschen als Amtssprache in den Vervvaltungs- und Gerichtsbezirken Karntens mit slovvenischer oder gemischter Bevolkerung11 nur von der Zulassung der slovvenischen Sprache zusatzlich zur deutschen Sprache als Amtssprache vor „Ge-meindebehorden und Gemeinde-dienststellen sovvie vor den Bezirksgerichten und Bezirkshauptmannschaften sovvie vor Behorden und Dienststellen des Bundes und des Landes mit Sitz im Lande Karnten11 sprechen. Der Grund ist unverkennbar darin gelegen, daB im Artikel 7 des Staatsvertrages statuierte Territorialprinzip in ein Personalitatsprinzip umzuandern, vvas ebenso eine Verletzung der diesbeztiglichen Bestimmungen des Staatsvertrages darstellt, vvie die teilvvešse Amtssprachenrege-lung nur im Verordnungsvvege im Hinblick auf Artikel 8 des Bundes-verfassungsgesetzes vom 1. Oktober 1920, vvonach die deutsche Sprache, unbeschadet der den sprachlichen Minderheiten bundes-gesetziich eingeraumten Rechte, die Staatssprache der Reoublik ist, verfassungsmafiig zumindest be-denklich erscheint. Wir konnen nur erneut feststellen, daB durch diese, vvie oft betont vvird, endgtiltige Regelung die Rechtsstellung der slovvenischen Volksgruppe in Karnten gegentiber den bisherigen gesetz-lichen und anderen bedeutenden Vorschriften in konseguenter Fort-setzung der bisherigen Praxis bei der Durchftihrung der Minderhei-tenschutzbestimmungen, vvas be- (Dalje na 8. strani) Knafl goji prastrah: novo kasarno za Pliberk POROČILO O ŠTUDIJSKI VOŽNJI KSŠG 19. 5. 1977 V PREKMURJE Stefan Knafl, deželni svetnik OVP, novopečeni predsednik deželne organizacije ljudske stranke OABB-ja in favorit svoje stranke za prvega kandidata pri deželno-zborskih volitvah leta 1980, se skuša čim bo!) profilirati. K besedi se javlja sedaj skoraj k vsaki temi, tako torej ni bilo čudno, da je z novim predlogom osrečil javnost tudi v manjšinskem vprašanju. Knaflo-vo prizadevanje, da bi bil originalen, je šlo tako daleč, da je dejstva, o katerih bi poprečen človek mislil, da so znana vsakomur, krat-komalo postavil na glavo, iz jagnjeta napravil volka in že je bila porojena nova vest oziroma nov predlog. Tako je zahteval, „naj država gospodarsko podpre večino(!) na jezikovno mešanem ozemlju, ker manjšina menda pokupuje tovarne, kar večina ne smatra kot zelo srečno11. — Srečno bi bilo očitno, če bi jih imela v rokah le večina... poleg tega pa je Knafl resnico postavil ravno na glavo, kajti v slovenskih rokah ni skoraj nobenih podjetij na južnem Koroškem. Poleg tega je trdil Knafl, da dobiva manjšina stalno podporo iz inozemstva. Da je industrija potrebna za južno Koroško, je sicer pravilno in je potrebno tudi finalno podjetje — podjetje, ki izdeluje dokončane izdelke — podržavljene industrije za Borovlje, kjer je KESTAG dejansko ogrožena. — Toda potrebovali bi tako podjetje vsi prebivalci in delojemalci južne Koroške — in NAMESTO OBIČAJNEGA GOSPODARSKEGA KOMENTARJA: Mirku Nachbarju na sveži grob Minuli petek popoldne smo se poslovili od enega naših najboljših rojakov, od Mirka Nach-barja, pd. Kropa v Vidri vasi. Od doma žalosti na pokopališče v Nonči vasi ga je spremljala tisočglava množica njegovih prijateljev in spoštovalcev. Bil je veličasten pogreb, kakor ga je ta predstavnik kmetov Pliberške okolice v resnici zaslužil. Že samo vrsta delegacij, od številne duhovščine in Slovenske gimnazije v Celovcu tja do predstavnikov Kmetijske zbornice, Koroške Raiffeisnove zveze in poslovnega združenja AGROSSERTA, in njihovi nagovori ob odprtem grobu so bili najboljše priče zaupanja, ki ga je ta preprosti slovenski kmet v koroški agrarni politiki užival. Prav nagovori predstavnikov omenjenih delegacij pa so bili še nekoliko več: niso le izpričali zaupanje, marveč tudi tovarištvo — ne glede na jezik in narodnost — ki ga je bil deležen širom Koroške, in žalost, da ga ni več med nami. Naj mi spričo tega ne bo zamerjeno, če kot tridesetletni prijatelj in sotrudnik v prid slovenskih kmetov na Koroškem v naslednjem izpovem svoje posvetilo na sveži grob Mirka Nachbarja. Pozimi leta 1947 sva se spoznala. Kot mlad, novopečeni tajnik Slovenske kmečke zveze sem prišel v Pliberk na posvet odbornikov in zaupnikov naše stanovske organizacije. Mojih let se mi je zdel kot tajnik občinskega odbora SKZ nekam plah. Pozneje sem šele spoznal, da si je ob „mogočnih govorancah11 večjih in močnejših od sebe pri vsem tem mislil svoje: sem an buren pavr, kdo mi bo pomagal, če si sam na bom znal pomagati. To svoje spoznanje — Mirko — si mi dal vedno spet čutiti, ko sva se tekom 30 let čedalje bolj in čedalje aktivnejše srečevala na poti akcij v prid kmetov širne slovenske Podjune enako kot v prid vseh koroških kmetov, ki so podobno burni pavri kot si bil Ti in Tvoji sovrstniki širom prostrane Podjune. Začela sva s skupno dejavnostjo: od kmečko obče izobraževalnih posvetovanj do prirejanja številnih tečajev do organiziranega nakupa plemenskih svinj v letih 1947 in 1960. V vseh teh letih si med svojimi krajevnimi sovrstniki kalil jeklo spoznanja, da nam nihče kaj ne more, če sami nekaj hočemo in se v tem hotenju združimo. Ne s cepci in vilami, marveč v duhu spoznanja, da bomo po tej poti zahtevam industrijsko-kon-zumne družbe lažje kos kot pa vsak sam za sebe. Klas Tvojih prizadevanj je dozorel leta 1964, ko smo skupaj s 13 nadaljnjimi kmeti v Pliberku ustanovili Južnokoroški krožek za zrejo in pitanje prašičev. Ustanovili smo ga osamljeni od vseh, ki so imeli takrat na skrbi pospeševanje kmetijstva. Mirko, z menoj in z drugimi somišljeniki vred si najbolj občutil, kako trnjeva je bila pot prvih pet let, ko nas je Zveza slovenskih zadrug pustila enostavno na cedilu in ko smo spričo tega morali iskati druge partnerje, da spravimo produkte krožka pravočasno in po ustrezni ceni na trg in v denar. Da smo to krizo prestali, je v največji meri Tvoja zasluga. Toda seme, ki smo ga na tem področju položili v Pliberku, je kljub začetnim težavam skalilo in že nekaj let rodi tisočere sadove. Ob Tvoji smrti se lok članov širi naprej. Medtem je iz prvih 14 kmetov te skupnosti nastalo 14 takih skupnosti, ki koroškemu prebivalstvu s svojimi 50.000 pujski zagotavljajo do več kot ene tretjine oskrbo z najboljšim svinjskim mesom. Na tej ponudbi ima Tvoj krožek delež 12.000 pujskov. Mirko, s Tvojimi pobudami in na poti usoglašenja skupnih akcij in podrobnega dela smo slovenski kmetje na Koroškem začrtali pot, na kateri so se v zadnjih osmih letih znašli stoteri kmetje od Heiligenbluta do Rabensteina in od Kotschacha do Reichenfelsa. In naposled Mirko: vse skupaj je bil sad večletnega neumornega dela Tvojega in skupnih prizadevanj. Medtem ko so drugi v agrarni, posebej pa v koroški narodnostni politiki govorili in besedičili, si Ti delal, kakor smo se mi sovrstniki navadili, vsi skupaj v nedeljiv prid koroškega kmečkega prebivalstva. V skromno zahvalo za to, čemer si Ti v 14 letih obstoja Pliberškega krožka za zrejo in pitanje prašičev in s čemer si pomagal v pogojih industrijsko-konzumne družbe izoblikovati našega malega kmečkega človeka, naj Ti bo ob priznanjih in zahvalah govornikov uvodoma omenjenih koroških ustanov izrečena zahvala, ki Ti jo je napisal Tvoj sopotnik in iskreni prijatelj inž. Blaž Singer. ne le „die Deutschen Karntens11, kakor je to zahteval Knafl. Nadaljnja zahteva Knafla v svojem stremljenju po rjavem profilu je bila, da bi „iz varnostnopolitič-n!h ugibanj11 nujno zgradili novo kasarno pri Pliberku, ker pač to zahteva varnost v južnokoroškem prostoru. Tudi to zahtevo je napravil na seminarju OAAB-ja, ne da bi ga skušal kdo od vodilnih zveznih politikov zadržati. K tej Knaflovi zahtevi citiramo kratki komentar v neodvisnem nadregionai-nem dnevniku „Salzburger Nach-richten11: Dsterreich wird am 1. Juli daran-gehen, restliche Verpflichtungen aus dem Staatsvertrag (Minderheitenrech-te) zu erfUllen. Es wird, dazu braucht man kein Prophet zu sein, Schwier"g-keiten geben. Gemeint sind da nicht nur allfallige neue Ortstafel-Demolierer, sondern die diplomatischen Auseinan-dersetzungen, die es zvvischen Oster-reich und Jugoslavvien, das als Signa-tarmacht des Staatsvertrages Schutz-machtfunktion gegeniiber den Karnt-ner Slovvenen geltend macht. Die Slo-wenen empfinden die vorgesehenen Schritte als unzureichend und sie ha-ben teilvveise recht. In diese Situation hinein tat ein prominenter Karntner Landespolitiker eine haarstraubende Bemerkung. Lan-desrat Stefan Knafl, OAAB-Landesob-mann und Anvvarter auf d:e Nachfolge Herbert Bachers als 'GVP-Chef, for-derte in unmittelbarem Zusammenhang mit der Volksgruppenfrage aus sicher-heitspolitischen Griinden den Neubau einer Kaserne im Sudkarntner Bleiburg. DaB Karntner Politiker (aller Cou-leurs) bisher herzlich wenig getan ha-ben, um das Verhaltnis im Lande zu entkrampfen, ist ebenso bedauerlch wie kaum zu andern. Energisch zuriick-zuvveisen aber ist, wenn einer von ih-nen jetzt mit dem Taktgefuhl eines Ka-ravvankenbaren beginnt, im Porzellan-laden der osterreichischen AuBenpo-litik zu kraftmeiern. Erste Moglichkeit, den »Karntner Di-plomaten11 noch an Ort und Stelle zur Vernunft zu bringen, hatte Ohrenzeuge Alois Mock, Spitzenunterhandler der OVP in Minderheitenfragen, gehabt. Das tat der geiernte Diplomat Mock nicht. Stimmt er Knafl zu? Von der Bundes-OVP, ist ein klares Wort aus-standig. stein- Klub slovenskih študentov v Gradcu je skupno z UK ZSMS Maribor priredil študijsko vožnjo v Prekmurje. To so prvi vidni sadovi dobrega sodelovanja med univerzitetno konferenco univerze Maribor in Klubom slovenskih študentov v Gradcu. Namen te študijske vožnje, na katero so bili povabljeni tudi nemški demokrati, ki so sodelovali v solidaritetnem komiteju za pravice koroških Slovencev in proti ugotavljanju manjšine, je bil ta, da spoznajo praktično reševanje manjšinskega vprašanja na primeru manjšine Madžarov v Sloveniji. Da je zanimanje za ta problem res veliko, dokazuje tudi močna udeležba na tej vožnji. Udeležilo se je je precejšnje število, več kot polovica pa je bila zasedena od nemškogovorečih prijateljev. Na vsak način je skupno z UK ZSMS Maribor uspelo dokazati, da so Madžari v Sloveniji na vseh področjih, od otroškega vrtca, osnovne šole, do sodišča in uprave enakopravni partnerji slovenske večine. UKVE: BOJAZEN PRED UVELJAVLJANJEM NEMŠKOSTI V KANALSKI DOLINI Slovenščina pred pragom nove šole Lanskoletni potres je šolo v Uk-vah tako razmajal, da so jo morali porušiti. Tu pa se začenja naša zgodba oziroma komentar! Župan občine Naborjet—Ovčja vas, Antonio Ehrlich, je s svojo aktivnostjo dosegel, da so dejansko zbrali denar za zidavo nove šole. Kot »nesebično pomoč" je prevzela Južna Tirolska tretjino stroškov, dve tretjini pa prispeva vlada na Dunaju. 8. junija tega leta so položili temeljni kamen za novo osnovno šolo v Ukvah. Ni potrebno še posebej poudariti, da je bila slovesnost izredno pomembna za vso občino Naborjet—Ovčja vas. Ker so vasice in občine Kanalske doline zelo revne, posebno še sedaj, ko jim je potres precej zakrknil življenjsko žilico, je osnovna šola mogočna pridobitev za občino. Na tej slovesnosti, ki je dejansko bila že manifestacija, je jasno prišlo do izraza dejstvo, da tam živita dva naroda: Italijani in Nemci. Že okrasitev prireditvenega prostora je bila temu ustrezna: plapolale so štiri zastave: italijanska in avstrijska ter zastavi dežel Tirolske in Furlanije-Julijske krajine. Pa ne tako kot predpisujejo italijanska določila, ki zagotavljajo državni zastavi častno mesto v sredini ali na desni strani: na desni je plapolala avstrijska zastava. Pred zastavami so bili postrojenj prostovoljni gasilci, nemškutarska organizacija v vasi, ki ima na uniformah značke z nemškim napisom: »Uggovvitz I. T. Kanaltal" in ki je pred nekaj leti prejela v dar od sorodne organizacije iz Borovelj gasilski avto, na katerem je prav tako dobro viden samo nemški napis. Na nasprotni strani so bili razvrščeni osnovnošolci, vsi z avstrijskimi in italijanskimi zastavicami, ki so tudi prvi nastopili: Zapeli so avstrijsko in italijansko himno. Sicer pa se je slovesnost začela povsem korektno: najprej je govoril župan Ehrlich, nato pa zastopnik oziroma predstavnik Tirolske Othmar Dol-lander: oba sta se omejila na poudarjanje pomena vzajemne pomoči ob naravnih nesrečah. Ozračje se je ogrelo, ko je stopil k mikrofonu predstavnik južno-tirolske nemške desničarske stranke »Sudtiroler Volkspartei" dr. Atz. Pozdravil je svoje rojake, ki so se leta 1939 odločili za Hitlerja in ne za Mussolli-nija. Na njegove besede se je navezal predstavnik »nemške manjšine v Ukvah" Franz Preschern, ki je dejal, da zahteva manjšina za- ščito na osnovi člena 6 italijanske ustave. Nato je nastopil domači slovenski pevski zbor Planinka: zapel je dve nemški pesmi, nato eno furlansko, ko pa se je pripravil, da bo pel slovensko, ga je napovedovalec prekinil, češ da naj se začenja polaganje temeljnega kamna. V kamen so vzidali listino, napisano v treh jezikih: italijanščini, nemščini in latinščini, ki se zaključuje z besedami: ... regioni Ti-rol Austriae gratia aedificata est (sezidana je bila po zaslugi avstrijske dežele Tirolske)! Edini, ki je na tej slovesnosti spregovoril po slovensko, je bil ukvanski župnik Mario Gariup. Opravil je kratek blagoslov, v slovenščini in italijanščini, a zadostovalo je. Prav Gariup je tisti, ki že poldrugo leto bije odločen boj za uveljavitev slovenščine v Kanalski dolini. Po zaslugi župnika Gariupa so Slovenci v Kanalski dolini pritegnili pozornost nase predvsem lani, ko so organizirali pošolski pouk v slovenščini v Ukvah. Tedaj se je prijavilo lepo število otrok, bilo jih je 21. Pouk se je vršil v šoli s privoljenjem didaktičnega ravnatelja. Čeprav se je neka učiteljica z vso močjo upirala slovenskemu pouku, se je število otrok, ki so obiskovali pošolski pouk v slovenščini, povečalo na 28. Zganila se je vsa slovenska javnost v zamejstvu in v matični domovini. Protesti, ki so prihajali od vsepovsod, so primorali šolske oblasti, da so izdale pismeno dovoljenje za poučevanje slovenščine v šolskih prostorih. Po zaslugi Salvatore Venosija, ki je prav tako kot Gariup neumoren bojevnik za priznanje slovenščine na šolskem področju, se je število učencev samo še povečalo. Njegov ponos: 36 otrok v Ukvah ter 14 otrok v Žabnicah. Mario Gariup je eden od tistih Čedermacev, kakršnih najdemo še kar precej v Videmski pokrajini, kjer so bili Slovenci vseskozi zatirani in kjer se je slovenska beseda ohranila skoraj samo v cerkvi. Domačini spoznavajo svoj jezik in se ga učijo kljub težavnemu položaju in raznarodovanju, ki ga je Avstrija načela pri koreninah s tem, da jim je dopovedovala, da so vindi-šarji in ne Slovenci. Slovenci v tej pokrajini bijejo težaven boj za svoje pravice, kajti vlada jim z vsemi možnimi sredstvi hoče onemogočiti delovanje. Protislovenska histerija je dosegla svoj višek s ka- zensko prijavo župnika Gariupa pred sodiščem. Učiteljica Liana Broccaioli, ki je kanalskim Slovencem že dolgo znana kot nasprotnica, je umaknila tožbo šele po intervenciji predsednika sodišča. Končno je prišlo med obema strankama do sprave, tako da je Mario Gariup mogel zapustiti sodišče popolnoma rehabilitiran. Gariupovo delo pa je še težje od dela njegovih sotrudnikov v Beneški Sloveniji — in to iz dveh razlogov: ker se Beneška Slovenija v zadnjih letih prebuja in tam nastajajo slovenska društva, pa tudi, in še zlasti zato, ker se morajo v Kanalski dolini soočati z drugačno stvarnostjo: ne samo z italijansko večino, ampak tudi z maloštevilnimi, a zagrizenimi nem-čurji — pravih Nemcev skorajda ni. Bojazen kanalskih Slovencev pred uveljavljanjem nemškosti v Kanalski dolini je torej precej utemeljena. Ali bo imela slovenščina pravico do vstopa v novo šolo in v kakšni meri? Upajmo! Toda to vprašanje, ki si ga danes stavlja slovensko prebivalstvo Ukev, je še vedno nerešeno. marjan wake Novi jugoslovanski veleposlanik pri Kreiskemu Zadnji ponedeljek je zvezni kancler dr. Bruno Kreisky sprejel novega jugoslovanskega veleposlanika v Avstriji Novaka Pribičeviča. V pogovoru ob tem prvem protokolarnem srečanju med avstrijskim kanclerjem in novim jugoslovanskim veleposlanikom je Pribičevič ponovil znana jugoslovanska stališča glede nerešenih vprašanj, ki bremenijo odnose med obema državama. Pri tem je veleposlanik Pribiče-vič posebej opozoril, da zadnji ukrepi, ki jih je sprejela Avstrija v zvezi s slovensko in hrvaško na' rodnostno manjšino, niso zadovoljivo izhodišče za rešitev tega vprašanja. Avstrija bi se morala — ko1 je poudaril veleposlanik Pribiče-vič — lotiti iskanja takšnih rešitev, kot jih nalagata črka in duh avstrijske državne pogodbe in še posebej 7. člen tega mednarodnega dokumenta. Koroška stvarnost — v NAŠEM TEDNIKt Primer Warasch: poročanje treh koroških dnevnikov „Knjigo poklanjam vsem Korošcem, ki jih muči poročanje treh vodilnih koroških dnevnikov o narodnostnem vprašanju". To je posvetilo avtorja dr. Roberta Saxerja naj novejši publikaciji kluba „mladje“, dokumentaciji v nemškem jeziku z naslovom: „Primer VVarasch v koroških dnevnikih". Dr. Robert Saxer, profesor na celovški univerzi, je sistematično zbiral material in zbral vse članke, ki so jih prinesli koroški dnevniki Karntner Tageszeitung, Kleine Zeitung in Volkszeitung o aretaciji osrednjega tajnika Narodnega sveta koroških Slovencev, Filipa VVarascha. Ta material je analiziral in prišel do zanimivih zaključkov, ki so poučni za vsako koroško družino — slovensko in nemško. Kajti spoznanje, kako funkcionirajo koroški dnevniki v poročanju o manjšinskih vprašanjih, bi Privedlo do bolj trezne presoje vsega tega kompleksa vprašanj, Poprečen državljan, ne, tudi izobražen državljan pa bi prišel do spoznanja, da je tudi mnogoličnost koroškega tiska v določenih Primerih nekaj relativnega in nič dokončnega, absolutnega: kajti vsi časopisi so se zapisali službi enemu samemu ..idealnemu tipu" bralca: večini. Kajti ona daje pač večino bralcev. Ker pa je časopis v določeni meri odvisen od bralca 'n njegove identifikacije s časopisom, trg za vse koroške dnevnike Pa v bistvu isti, skušajo časopisi tekmovati za to identifikacijo s tem, da vsilijo bralcem tiste modele mišljenja, s katerimi se najlažje strinja. Bralec mora v vsakem primeru imeti prav. Vzgojna funkcija časopisa gre seveda po gobe... Nasprotno: v tekmovanju, kdo bo bralcem čim bolj gledal na usta in jim dal čim bolj prav, pride nujno do pretiravanj: bralcu še bolj poenostavijo Procese mišljenja, izbrišejo mu vse Pomisleke, napravijo mu življenje m mišljenje najbolj enostavno s tem, da je njegovo mišljenje pač Pravilno. Podzavestni pomisleki, da pač ni tako enostavno, da pač ntora tudi drugi živeti in ne le bra-,ec — „jaz“, polagoma splahnijo: kajti nihče ga ne motivira k temu, da bi svoje pomisleke tudi formuliral. Stremljenje politikov, gledati vo-Ulcem na usta, gre tu vzporedno s stremljenjem časopisov. Tudi polivki niso ukrenili ničesar, da bi z Informacijo zmanjšali predsodke, ki so se nabrali in povečali v zad-njih tridesetih letih, ne, vse od časa obrambnega boja. Vse negoto-v°sti poprečnega državljana pa je kriv seveda tisti, katerega sicer ne b°zna, a ne negotovost v direktni ?vezi z njegovo omembo: Slovenec. Ne, tako daleč nismo, da bo kdo Htislil, da Slovenci žrejo male otro-ke> toda predsodkov se ne da kon-trolirati. Slovenec je marsikomu Sdspekten in prizadeti se ne po-Cuti povsem dobro, ko bi ga mo-rai srečati, ker ga ne pozna in je faradi tega nesiguren. Kakšni ob-?utki pridejo nad poprečnega dr-žavljana, če začuje ime enega od "Poglavarjev" koroških Slovencev v tem primeru osrednjega tajni-ka NSKS Filipa VVarascha. Glede osebe osrednjega tajnika 'Upa VVarascha pa so se koroški dr|evniki že prej prizadevali, da bi ^a čim bolj očrnili, kajti kot predstavnik mlade generacije koroških lovencev je širil slovensko samo-*avest. , Saxerjeva brošura dokumentira ® enega od prejšnjih poizkusov ?cmjenja: deželni glavar VVagner le’ ko so Slovenci zapustili sesta-6k s pravosodnim ministrom Bro-°> dejal, da je izvenparlamentarna ^Pozicija, kdo se postavi izven do- p°vora treh strank. Pozneje je /a9ner dodal v AZ besedo „ek- stremistična" (izvenparlamentarna opozicija). Ko se je VVarasch v imenu osrednjih organizacij branil proti takemu besednjaku, je on kratkomalo bil črna ovca, ki govori o ekstremizmu. KTZ je začela s kampanjo proti VVaraschu, asistirala je Kleine Zeitung. Saxer analizira: „VVarascha so označili kot političnega ekstremista. Na nobenem mestu pa ne povedo, kaj je treba razumeti pod ekstremizmom in iz katerih razlogov naj bi bil ekstremist in kaj je treba smatrati kot ekstremistično zadržanje. Dr. Robert Saxer, avtor knjige o poročanju v „primeru VVarasch" Namesto tega ga postavljajo kot možnega terorista. Po VVaraschevi aretaciji je prišla k temu še druga komponenta: že prej je predvsem KTZ skušala zabiti klin med slovensko vodstvo ter slovenski živelj na podeželju. Vprašali so, če se ..navadni človek" strinja s politiko osrednjih organizacij. Sedaj so ta klin skušali s še večjo silo zabiti med vodstvo in pripadnike narodne skupnosti. Pričakovali so, da se bo ljudstvo odvrnilo od voditelja, ki so ga časopisi v svojih poročilih več ali manj direktno že obsodili, akorav-no je VVarasch zavrnil doslej vsako obdolžitev. Tretja komponenta pa je bilo časovno sovpadanje VVarascheve aretacije s pogajanji o izvedbi zakona o narodnih skupnostih. Namesto da bi časopisi bili še bolj kritični ob takem ..slučajnem" sovpadanju, so kratkomalo napravili nasprotje med ..ekstremističnimi" voditelji in ..dobrimi" zakoni. Slovenci naj bi se odpovedali VVaraschu, pa bi dobili vse. Zgoraj omenjeno dejstvo, da pač dnevniki pomagajo pri ohranjevanju predsodkov in konservira-jo nepoznanje Slovencev, namesto da bi informirali, so dnevniki KTZ, Kleine Zeitung in Volkszeitung prakticirali tudi po VVaraschevi aretaciji. Medtem ko sta dnevnika VZ in „ Kleine" objavljala obširne življenjepise o Guttlerju ter ga skušala postaviti v kar se da najboljšo luč. O VVaraschu dnevniki niso poročali ničesar o privatnem življenju, namesto tega pa so ponavljali njemu podtaknjene izjave, v katerih je menda zagovarjal ekstremizem. Glavni očitek na račun koroških dnevnikov pa je seveda ta: namesto da bi se posluževali — ko citirajo Guttlerja — v indirektnem govoru konjunktiva, možnostne oblike, so uporabljali za Guttlerjeva pripovedovanja indikativ, ki izraža resnično stanje. Namesto da bi pisci citirali Guttlerja, so njegova izvajanja prevzeli in zapisali kot resnico. „Kleine Zeitung" npr. je zapisala v podnaslovu: „Anzeiger spricht die VVahrheit" — „ovaduh govori resnico". Toda Kleine Zeitung se ni prikopala do dejstva, da so pač Guttlerjeva pričevanja re- snična, ampak je zgolj citirala vodjo državnega tožilstva Stoiser-ja, ki je podal lastno — subjektivno oceno Guttlerjevih izvajanj. Namesto da bi mali format ta stavek dal pod narekovaj, ga je prevzel kot „resnico“, ker je pač to odgovarjalo konceptu časopisa. Tudi se Kleine ni zgražala, da je vodja državnega tožilstva obsodil VVarascha že pred procesom. Toda kdo se bo nad tem že razburjal... Osrednje mesto v poročanju o Guttlerjevih pripovedovanjih zavzame seveda poročilo Gunterja Le- Dipl. inž. Franc Kattnig izdajatelj in šef kluba „mladje“. hoferja v Kleine Zeitung, kjer se je ta mladi avtor, ki se rad obdaja s sijem paradnega kristjana, prav nekrščansko spozabil. Uvodoma je zapisal k nad dve časopisni strani dolgemu poročilu, kjer postavlja Guttlerjeva pripovedovanja kot dejstvo: „Zato sledeče vrste niso kriminalno poročilo, ampak dejstva ..." Bralci NT naj si gospoda Leho-ferja dobro zapomnijo: kajti on je tisti, ki je v ,,Akciji koroških kristjanov za sporazumevanje" najbolj besedičil: ko pa so se drugi člani Akcije zgražali nad takim neodgovornim in nekrščanskim pisanjem Leti oferja v „Kleine Zeitung", ki je last Cerkve, tega gospoda kratkomalo ni bilo več na seje Akcije katoliških kristjanov. Ne vemo, ali ga je bilo sram, toda ta sram ne more popraviti škode, ki jo je napravil s svojim neodgovornim pisanjem. Ali pa Volkszeitung: ko je Giitt-ler izjavil, da ga je ob dozdevnem srečanju z VVaraschem v gozdu ob Krnskem gradu menda videl vozač neke rdeče Škode, je takoj glasno prišepetavala svojim bralcem: „Afera VVarasch: kdo je vozil 13. 11. blizu Krnskega grada rdečo Škodo?" — S tem predpostavlja list, da rdeča Škoda res obstaja in da je Guttler povedal resnico. Korektno bi se moral glasiti stavek: „Je kdo vozil 13. 11. blizu Karnbur-ga rdečo Škodo?" Nekaj dni navrh pa je zapisala VZ, da je bil ta klic zastonj in da najbrž klici niso dosegli potnike Škode, ali pa niso hoteli nastopiti kot priče, ker so se zbali ekstremistov (katerih?). Tretja možnost, namreč da bi Guttler povedal neresnico, za VZ ni obstajala. Komentar Mario Messnerja v KTZ je bil podobne vrste. Avtor piše, da bi tudi v primeru, da bi bil VVarasch oproščen, imel osrednji tajnik NSKS tako dolgo na sebi madež, dokler ne bi bilo jasno ugotovljeno, od koga je peklenski stroj in razstrelivo, če ne od njega. Komentator s tem predpostavlja, da nihče drug ni zmožen atentata razen VVarascha. Messner tudi ne čaka na obsodbo ali oprostitev; za njega je to nezanimivo, on ga obsodi, vseeno kar bo rekel sodnik. Akcija koroških kristjanov za sporazumevanje, katere sodelovalen je tudi dr. Robert Saxer, je priredila predavanje dr. Saxerja „Moč in vpliv masovnih občil — postopanje koroških dnevnikov v .primeru VVarasch' “ pred dvema mesecema v Celovcu, potem ko je Katoliška prosveta organizirala to predavanje v več dvojezičnih občinah. Na celovško predavanje je bilo povabljenih tudi nad 50 novinarjev — od koroških dnevnikov ni prišel nihče. Potem ko je že v Ratenčah nekdo predlagal, naj bi to predavanje izdali v obliki bro- Dr. Erih Prunč, raziskoval je enostransko poročanje. sure, se je avtor lotil tega dela, da bi prišel s tem predavanjem iz koroške izolacije. Klub mladje je to brošuro založil in opremil. Čeprav gradivo še nikakor ni popolno, je iz načrtovane brošure nastala kar obsežna knjiga, ki obsega 191 strani. Naslovna stran posebne številke mladje kaže naslovno stran Kleine Zeitung, ki javi aretacijo in preiskovalno ječo za VVarascha. V debelih črkah „U-Haft fiir Slovve-nenfuhrer Filip VVarasch". Pod naslovom pa slika ravnokar obsojenih roparjev-morilcev, katerih zverinsko dejanje je izzvalo v deželi nepopisno ogorčenje. Bralec na prvi pogled zagleda naslov in sliko ter oboje spravi v zvezo ... Vse priznanje velja predsedniku kluba „mladje“ dipl. inž. Francu Kattnigu, ki je v rekordnem času organiziral izdajo te obširne knjige (100 strani analize, 90 strani dokumentacije). Saxerjeva knjiga na enem primeru raziskuje odnos koroških dnevnikov do slovenske narodne skupnosti. Knjiga docela potrjuje reprezentativno študijo univ. asistenta dr. Eriha Prunča in njegovega kolektiva na letošnjih kulturnih dnevih, kjer je njegov 21-članski team na podlagi 10.477 primer- kov analiziral tendenco koroških časopisov. Analiza je prišla do zaključka, da je npr. lani bil pojem ..Slovenec" le v 11% primerov imenovan pozitivno, a v 47% primerov bil objavljen v negativnem sobesedilu. Obe študiji vsekakor prispevata k boljšem razumevanju zakonov in mehanizmov, po katerih poročajo koroški dnevniki o manjšini. Rezultati so porazni. Še bolj porazne pa morajo biti politične posledice v vsakodnevnem življenju na Koroškem. Te posledice ne bo izenači- Filip VVarasch, žrtev pisanja koroških dnevnikov. la nobena ..informacija" deželne vlade, ki bo v teh dneh dostavljena na koroške domove. Ne le, ker bo zagovarjala le zakon o narodnih skupnostih in s tem celo še poslabšala sožitje; v določenem obsegu je pač navaden človek izpostavljen brez moči terorju mišljenja koroških dnevnikov. Ne pomaga nobena tožba pred tiskovnim sodnikom. V določeni meri pomagajo edinole take publikacije. Odvrniti ali obvarovati pred koroškimi dnevniki ne morejo. So le protistrup, ki more bralcu teh knjig nevtralizirati vsakodnevno dozo enostranskega pisanja. Kako je že rečeno v uvodnem posvetilu? — „Knjigo poklanjam vsem Korošcem, ki jih muči poročanje treh vodilnih dnevnikov o narodnostnem vprašanju". Knjiga bo v naslednjih dneh na razpolago tudi v obeh slovenskih knjigarnah v Celovcu (Mohorjeva in Naša knjiga), naročite pa jo lahko tudi s ponatisnjeno naročilnico direktno pri dipl. inž. Francu Kattnigu. Cena znaša 60.— šilingov in je izredno nizka za to obsežno in zahtevno opremljeno knjigo. Cena predstavlja zgolj produkcijske stroške. Spada v vsako slovensko družino: NAROČILNICA Naročam...izvod(a, -ov) posebne izdaje „mladje“ DR. ROBERT SAXER: DER FALL VVARASCH IN DEN KARNTNER TAGESZEITUNGEN_______________________ Cena posameznega izvoda: 60.— šil. (din.) Ime: Naslov: Naročilnico pošljite na naslov: klub „mladje“, poštni predal/Post-fach 307; 9020 Celovec/Klagenfurt. Dve smrti zapored v Vidri vasi Dne 16. t. m. je v deželni bolnici umrl 57-letni zaveden Slovenec in napreden kmet Mirko N a c h -bar, pd. Krop v Vidri vasi. Na 18. junija smo ga spremili k zadnjemu počitku v Nončo vas. Kako je bil spoštovan, je pokazala ogromna množica ljudi, ki se je zbrala ob hiši žalosti. Med njimi je bilo sedem duhovnikov. Dva pevska zbora sta mu pela ganljive žalostinke. Mnogim so stopile solze v oči ob pesmi, zapeti pred hišo: „Polje, kdo bo tebe ljubil, ko bom jaz v grobu spal... “ Milo in hvaležno so mu peli zvonovi s Humca, saj je bil dolga leta cerkveni ključar pri cerkvi Božjega groba. Mestni župnik Kulmež je v svoji pridigi hvaležno omenjal njegovo skrb za ta božji hram. Oltar je prenovljen, strehe popravljene. Hotel je napraviti še nove klopi v cerkvi, česar pa ni več dočakal. Zato so vaščani in sorodniki namesto vencev veliko darovali za ta njegov namen, za nove klopi. V imenu Skupnosti južnokoro-ških kmetov je govoril zborni svetnik Ignac D o m e j, v imenu okrajne in deželne Kmetijske zbornice zbornični svetnik Roscher; v imenu AGROSSERTA ravnatelj B e r g m a n n ; od tržnega oddelka zbornice, sedanji vodja dipl. inž. Alois L e i t n e r. Vsi so hvalili prizadevnost Mirka na področju skupnostne proizvodnje pujskov, ki je našla posnemalce po vsej Koroški. Lepo je orisal Nachbarja tudi njegov bivši poveljnik pri vojakih, neki major, ki je prišel na pogreb iz Gradca. Mirko ga je leta 1945 rešil ruskega vojnega ujetništva, zato se medsebojno spoštovanje tudi v civilu ni pretrgalo. Častnik se je udeležil njegove poroke in je boter njegovemu prvorojencu. Prisrčne besede zahvale za dober vzgled je spregovoril ravnatelj Slovenske gimnazije v Celovcu, dr. Pavle Zablatnik. Umrli je gimnaziji zaupal dva sina. Eden je že maturiral in je sedaj poslovodja Posojilnice v Pliberku, drugi pa obiskuje četrti razred. Zato so se vsi njegovi sošolci z razrednikom dr. Čegovnikom vred pripeljali h pogrebu. V imenu Slovenske skupnosti je Mirko Kumer-Črčej povedal med drugim tole: „Vedeli smo, da je Mirko težko bolan, vendar smo upali, ker je tako junaško prenašal bolezen, da bo še živel med nami. Saj je še pred štirinajstimi dnevi bil na zadružnem izletu v Sloveniji, nasmejan in dobre volje. Mirko je rad pomagal povsod, kjer je bila potreba: doma v družini, pri sose- ZLATI JUBILEJ Letos, v soboto, 2. julija, bo praznoval svoj zlati jubilej redovništva znani kapucinski brat Ve n cel Brodnik. Prav pred petdesetimi leti, 2. julija 1927, je vstopil v kapucinski red, z željo, da posveti svoje življenje Bogu in delu za bližnjega. Slavljenec ima po vsej deželi znance in prijatelje, saj je dolga leta zbiral milodare in se s svojo požrtvovalnostjo in skromnostjo vsem priljubil. Kljub trdim življenjskim letom in neutrudnem delu, je slavljenec čil in zdrav in z vso vedrostjo opravlja svoje vsakdanje redovne dolžnosti. ČESTITAMO Na univerzi v Gradcu je 14. junija 1977 promoviral za doktorja vsega zdravilstva H a r d o G a I - I e iz Celovca. Mladi zdravnik, ki je sin znane celovške dentistke, gospe Helene Galle, bo po kratkem počitku nadaljeval svoj študij na graški zobni kliniki. dih na vasi, pri cerkvi na Homcu in pri slovenski narodni skupnosti. Deloval je tudi na kulturnem področju. V mladosti je bil igralec prosvetnega društva „Edinost" v Pliberku, pozneje odbornik-blagajnik. Izvolili so ga tudi v kmečko zastopstvo in postal načelnik občinskega kmečkega odbora, najprej za blaško občino, pozneje za Pliberk. Bil je ustanovitelj Krožka za vzrejo in pitanje svinj in mu predsedoval štirinajst let. Trudil se je za moderniziranje svinjskih hlevov in pri Kmetijski zbornici dosegel, da jih denarno podpira. Prevzel je predsedstvo Živinorejske zadruge pri Štibarju in se še bolan, do letos, trudil z njo. Za vse to njegovo dejanje in nehanje za Slovensko narodno skupnost se mu zahvaljujemo, zato mu bomo ohranili hvaležen spomin." Počivaj mirno v domači, slovenski zemlji, ki si jo tako srčno ljubil. Svojcem naše iskreno sožalje! t Štavdekarjeva stara mati Komaj je razgrnila zemlja krsto Mirka Nachbarja-Kropa, že je prišla žalostna novica, da je preminila Prvič, po ukinitvi tinjske kmetijske šole, so se zbrali bivši absolventi spet v Tinjah. Dom v Tinjah, ki je vabil na to srečanje, je za to priliko povabil referenta, bivšega ravnatelja šole, g. župnika Antona Radanoviča in dušo gospodinjske šole v Št. Rupertu, sr. Gon-zago K o b e n t a r. Kljub neugodnemu času, se je odzvalo povabilu lepo število bivših učencev. V referatu „Kdo je komu desna roka? — Vloga moža in očeta doma in v družini", je sr. Gonzaga med drugim dejala, če hočemo, da bo v družini vladal mir in zadovoljstvo, je treba v zakonu troje, in sicer 1. 2. in 3. potrpežljivosti, in to ne le ženi, ampak tudi možu. Drug z drugim bosta morala potrpeti. Mnenje, izrečeno ob poroki, „zakon sta sklenila" ne drži, kajti z dnem poroke se zakon šele začne. Sklepala pa ga bosta vse življenje, do smrti enega. Pregovor pravi, „da se pri poroki roke zavežejo, oči pa odvežejo". Bivši ravnatelj šole in sedaj župnik v Glinjah ter izkušeni zadružnik Anton Radanovič, je v svojih izvajanjih razdelil svoj referat na tri dele: kaj je nudila tinjska kmetijska šola?, pogled nazaj in kakšno gospodarsko stanje je danes in kako bo v bodoče. Sledila je diskusija, ki je pokazala, da je šola nudila ne samo strokovno znanje, temveč tudi splošno izobrazbo. Zlasti na kulturnem in narodnostnem področju. Tako je danes večina absolventov vključena v kulturno in politično življenje koroških Slovencev. Zanimivo je bilo slišati, v katerih po- Molitveni shod za duhovniške in redovniške poklice v sredo, 13. julija 1977 v Št. Lenartu pri Sedmih studencih Spored: ob 18.30 rožni venec in spovedna priložnost, ob 19.00 slovesno somaševanje z novomašnikom g. Francem Valentiničem, pridiguje: kan. Filip Millonig, nato pete Marijine litanije in novomašni blagoslov. Verniki iz Žile in zgornjega Roža, predvsem tudi mladina, prisrčno vabljeni! pri sosedu Dirntišu gospodinjina mati, bivša Štavdekarjeva stara mati, Elizabeta P r a t n e -kar, roj. Kralj. Rodila se je bila leta 1902 pri pd. Travarju v Grabljah, tik ob državni meji z Jugoslavijo. Tam so jo vzgojili v strogo verskem in narodno-slovenskem duhu. Bila je zelo nadarjena in je že kmalu delovala v Slovenskem katoliškem izobraževalnem društvu. Nastopala je kot igralka, znala pa je sestaviti tudi govor in ga učinkovito prinesti. Vsi so spoštovali in občudovali postavno Travarjevo Liziko. Imela je imenitne ženine! A usoda je hotela, da je morala stopiti v zakon s kmetom Štavdekarjem, kateremu je podpirala tri vogle hiše in še četrtega pomagala. Poročila se je ravno pred začetkom svetovne gospodarske krize in morala prestati vso trdoto tega predvojnega časa, ko so obresti bremenile kmeta, in ko ni bilo denarja za davke in ne za obleko. V zakonu se jima je rodilo šest otrok, ki jim je bilo treba poskrbeti kruha in obleke. Ona jih ni razvajala. Rastli so pri trdem in klicih delujejo: večina so kmetje, je pa tudi precej delavcev, obrtnikov, uradnikov, nastavljencev, eden je celo duhovnik, to je sedanji kaplan v Šmihelu, Hanzej Der-sula. O sedanjem gospodarskem položaju; zlasti kmetov, se je razvila živahna razprava. Zanimivo je bilo slišati o težavah kmeta in tudi delavca. O nadaljnjem razvoju našega kmeta je bilo slišati precej pesimističnih napovedi, in to ne samo glede gospodarske krize, marveč tudi glede politične odločitve obeh osrednjih slovenskih organizacij — Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij, ker sta lansko jesen razpustili edino slovensko kmetijsko šolo v Podravljah. Vprašanje je sedaj, kam naj dajo naši kmečki starši svoje slovenske fante v šolo, ko pa vemo, kako so usmerjene nemške kmečke šole. Po osmih letih je bila v soboto, 18. junija, v Podgorjah spet birma, povezana s škofovsko vizitacijo. Birmal je sam škof dr. Jožef Kost-ner, ki je pred kratkim okreval od hude bolezni. Pred podgorjanskim Marijinim svetiščem ga je pričakala velika skupina vernikov in birmancev s svojimi botri. Škofa, ki je prispel v spremstvu škofijskega kanclerja Miheja Krištofa, je pozdravil župnik dekan msgr. dr. Janko Hornbock v imenu vernikov in zbrane dekanijske duhovščine. Po deklamacijah v slovenščini in nemščini so pozdravili škofa še dva zastopnika župnijskega sveta, v slovenščini Florijan Krištof; nato v nemščini šentjakobski župan Hans Gressl, zastopnik žandarmerije ter cerkveni pevci, ki so zapeli po eno slovensko in nemško pesem. Vsi sveti obredi so potekali v čudovitem duhu sprave, krščanske ljubezni in spoštovanja do bližnjega. Škof Kostner je začel sveto mašo, ki je bila dvojezična, v slovenskem jeziku. Tudi pri pridigi je povedal najprej nekaj misli v slovenščini, nato pa je nadaljeval v nemščini. Za njim je pridigal v slovenščini Ciril Demšar o sožitju. Po maši je škof blagoslovil grobove, nakar je podelil številnim birmancem sveti zakrament. Cerkveni pevci pod vodstvom Franca Fuggerja so postali navajeni trdega življenja. Skrbela je za red in snažnost. Mož ji je kmalu onemogel; skrbno mu je stregla do prerane smrti. Štirinajst let je bila nato vdova. Ko je sin pripeljal mlado ženo na dom, je šla pomagat k hčerki Štefki, ki je bila omožena v Vidri vasi. Tam so jo sprejeli v družinsko občestvo, saj so trije Dirnti-ševi bratje poročili tri njene hčere. Bili so velika sorodstvena skupnost, ona pa nekaka pramati te velike družine. Bila je vsa leta zavedna Slovenka. Svojega jezika je učila tudi številne vnuke. Imela je lep pogreb. Poleg velike množice sorodnikov in sosedov, so prišli še mladostni prijatelji, med njimi bivši sošolec, sedanji dekan na Prevaljah, g. Matevž Močilnik. Pridružil se je mestnemu župniku Kulmežu in kaplanu Rovanu, da so lepo opravili pogrebni obred. Pomnoženi cerkveni pevci pa so ji zapeli pri hiši, v cerkvi in na grobu ganljive slovenske žalostinke. Bil je res lep domač pogreb. Naj si blaga Štavdekarjeva stara mama spočije, po svojem res trudapolnem delu, na lepem pokopališču v Nonči vasi. Zaostalim pa jo priporočamo v posnemanje in jim izrekamo iskreno sožalje! Z začudenjem so morali naši slovenski kmetje vzeti na znanje sklep naših političnih organizacij, ker sta tako lahkomiselno razpustili šolo. Med razpravo je bila izražena želja, da bi se naš zastopnik v Kmetijski zbornici, in tudi kmečke organizacije bolj zanimale za našega kmeta in gojile boljši stik z njimi. Sr. Gonzaga je na koncu svojega referata pozvala vse navzoče, da dajo svoja dekleta v gospodinjsko šolo v Št. Rupert, ki je od jeseni naprej dvoletna in ima pravico javnosti. Kot zaključek so bivši učenci opravili skupno sv. mašo, katero je daroval g. Radanovič v spomin rajnih učiteljev in učencev. Ob skupnem kosilu in ob prijetnem prijateljskem srečanju je bila želja vseh, da Dom v Tinjah spet povabi na tako srečanje. olepšali slovesnost z ubranim petjem v slovenščini, nemščini in latinščini. Kot že rečeno, so potekali cerkveni obredi v vzorni dvojezičnosti. Pričakovati bi bilo samo, da bi končno sledili vzoru svete Cerkve tudi posvetni oblastniki, če že ne v znamenju krščanske ljubezni in spoštovanja do bližnjega, vsaj v znamenju enakopravnega sožitja ter doslednega upoštevanja ustavnih in mednarodno pravnih določil. TEČAJ ZA POTAPLJANJE Slovenska fizkulturna zveza razpisuje potapljaški tečaj od 9.—17. julija 1977 v enem izmed slovenskih obalnih mest. Interesenti naj se javijo na naslov: Slovenska fizkulturna zveza, Celovec, Gasometergasse 10/1. RAZPIS Slovenska fizkulturna zveza v Celovcu razpisuje od 13. 7. do 17. 7. 1977 šolanje za: inštruktorje namiznega tenisa, inštruktorje nogometa in inštruktorje odbojke. Petdnevno šolanje se bo pričelo v sredo, 13. julija 1977, ob 10. uri dopoldne in se bo končalo v nedeljo, 17. julija 1977, po kosilu. Srečanje absolventov kmetijske šole v Tinjah Birma v Podgorjah „VEČER SLOVENSKE PESMI IN FOLKLORNIH PLESOV" Prireditelj: Hotel „Korotan" v Sekiri Kraj: Hotel „Korotan" v Sekiri Čas: petek, 24. 6. 1977, ob 20.30 Sodelujejo: Ženski oktet SPD „Obir“ iz Obirske Folklorna skupina KPD „Planina“ iz Sel Mešani pevski zbor „PODJUNA“ vabi na ..POLETNO NOČ" v soboto, 25. junija 1977, začetek ob 20. uri v dvorani Schvvarzl v Pliberku. Igrajo „Fantje iz Podjune". SREČANJE ROŽANSKIH PEVSKIH ZBOROV Prireditelj: SPD v Borovljah Kraj: Borovlje, v veliki dvorani Mestne hiše Čas: nedelja, 26. 6. 1977, ob 14.30 Sodelovali bodo pevski zbori iz Bilčovsa, Borovelj, Kotmare vasi, Radiš, Loč, Sel, Slove-njega Plajberka in Št. Jakoba v Rožu. Slovenska prosvetna zveza vabi na likovno kolonijo mladih ..VUZENICA 77“ ki bo letos med 21. in 26. avgustom. Ponovno se bodo mladi iz Koroške in Vuzenice združili ob čopičih in platnih, da se bodo nekaj koristnega naučili in nekaj lepega ustvarili. Udeleženci kolonije naj bi bili stari vsaj 9 let. Navzgor ni omejitve, običajno sprejemamo udeležence do 20. leta starosti. Udeležba je brezplačna. Prosimo, da se udeleženci prijavijo do 24. junija pri Slovenski prosvetni zvezi, Gasometergasse 10, 9020 Celovec (tel.: 0 42 22-32 5 50). Strokovna šola za ženske poklice šolskih sester v Št. Petru pri Št. Jakobu v Rožu vabi NA RAZSTAVO IN ZAKLJUČNO PRIREDITEV v nedeljo, 26. junija. Razstavo si lahko ogledate v soboto, dne 25. junija, od 15. ure naprej in v nedeljo, dne 26. junija-Zaključna prireditev bo samo v nedeljo, 26. junija, ob 13.30 in ob 16. uri. POLETNA VESELICA s plesom pod lipo Prireditelj: Slovenska prosvetna zveza v Celovcu Kraj: pri Šašlnu v Slovenjem Plajberku Čas: nedelja, 26. 6. 1977, ob 17.00 LUTKOVNA PREDSTAVA: ..HUDOBNI GRAŠČAK" Prireditelj: SPD „ Vin ko Poljanec' v Škocijanu Kraj: farna dvorana v škocijanu Čas: nedelja, 26. 6. 1977, ob 10.30 Gostuje: Lutkovna skupina SPD ..Bisernica" iz Celovca ..PEVSKI KONCERT" Prireditelj: Krščanska kulturna zveza Kraj: Bistrica na Zilji v kulturnem domu Čas: nedelja, 3. 7. 1977, ob 14.30 Gostuje: Mešani pevski zbor „Jakob Petelin-Gallus" iz Celovca SPD ..Zarja" vabi na POLETNO NOČ 9. julija, ob 20. uri, pri občinskem* 1 * 9 kopališču (Bad-Espresso). Igra: ..Kvintet izpod Karavank" 15. matura na Slovenski gimnaziji PRIJETNO SLAVJE PRI MIKLAVŽU V BILČOVSU V dneh od 13. do 16. junija je bila na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu matura, že petnajsta po vrsti (prva je bila leta 1963). Skupno je bilo v obeh osmih razredih 36 maturantov in maturantk (8. a, razrednik dr. Anton Feinig, 20; 8. b, razrednik dr. Reginald Vospernik, 16). Po pismenih izpitih, ki so bili maja meseca, so bili prepuščeni vsi k ustnim izpitom, ki jim je predsedoval nadzornik dr. Valentin Inzko. Bele zastave ni bilo, kajti v 8. a razredu bo napravil en kandidat iz zdravstvenih razlogov dva izpita šele jeseni, v 8. b razredu pa bo v istem roku ponovila ena maturantka en ustni izpit. V 8. a razredu so izdelali maturo z odliko Emil Krištof iz Dvora pri Pliberku, Janez Miki (najboljši v razredu) iz Svaten pri Št. Jakobu v Rožu ter Marija Zeichen s Korena pri Kostanjah. Z dobrim uspehom so izdelali maturo Janez Me-čina z Gore pri Bilčovsu, Karel Osojnik iz Železne Kaple, Veronika Rutar iz Žitare vasi, Brigita Urban iz Gorič pri Miklavčevem in Mihael Weber iz Želuč pri Bilčovsu. V 8. b razredu so bile odličnjakinje Andreja Bogomila Hartman iz Klopinja, Vera Inzko iz Celovca, Kornelija Stingler iz Muškave pri Bilčovsu, Anica Valentinič s Potoka pri Bilčovsu in Sabina Zikul-nig iz Celovca; z dobrim uspehom pa sta izdelali maturo Helga Reichmanu iz Kajzaz pri Bilčovsu ter Olga Vouk iz Dobrle vasi. Najboljša maturantka je bila letos Sabina Zikulnig, ki je s tem tudi dobila kot prva prehodni pokal prvega ravnatelja in očeta Slovenske gimnazije dr. Joška Tisch-lerja. Ta pokal so ob letošnji gimnazijski akademiji poklonili prvi Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji, s sedežem v Celovcu, je priredilo preteklo soboto (18. junija) svoj vsakoletni literarni seminar, t. j. delovno zborovanje svojih članov in interesentov, ki se ukvar-jajo s pisanjem slovenskih pesmi in slovenske proze. Udeležilo se ga je 14 pišočih koroških Slovencev. Literarni zgodovinar, pisatelj in kritik univ. prof. dr. Matjaž Kme-c 1 je tokrat segel na področje te-9a, kar v sodobni slovenski koroški besedi manjka, se pravi da je opo-z°ril pišoče na osnovi prispevkov v ..mladju" na vse tisto, kar bi še -.lahko" bilo estetskih in miselnih elementov v njih, čeprav je ta koroška literatura idejno zasidrana v težavni narodno-politični situaciji ?aše narodne skupnosti, skratka sloje za pesniško sporočilo trajnejše vrednosti, za to, da se zazrejo samokritično vase in ne poslušamo hvalnic, ki nam jih pojejo v matični deželi za naše storitve, hvalnic, ki so kajpada razumljive iz omenjene politične situacije koroških Slovencev, ki pa so ob vsej razumljivosti nam samim predvsem nevarne za nadaljnjo literarno rast, SaJ se matični v topli gredi neneh-n'h priznanj in slavljenj, naj so še Jko prisrčna in iskrena, ni mogo-Ce soočiti z višjimi kriteriji. „Ta slovenska koroška literatura ne mo- dolgo živeti od samega zanosa, us je,“ je zaključil dr. M. Kmecl ta usl svojega referata. Nato je obravnaval vprašanja zvočne izraznosti, vrednost glasov ( onetiko), ideografijo s podrobno razlago ritma v verzu, vse to pa °gato ilustriral s pesniškimi pri-o6rlV.,.\V.V.VV.V.V.,.".V.V.V.V.V.\VVAV.VVAV/.V.W.,.V.V.V.V.V.V\%1'/1,AW.V.V\\V/A"A\WiWV,.V.\W.,AS\\V/A,.W.,M\V.\%V.,.V.V.\V.,AV.,.V.".V.,.V.' „Na tole drevo še grem,“ pravi oni, „ki je tako pripravno. Bomo prej končali, ker se hitro zmrači." Stari mož zleze v drevo. Ko je prilezel že dosti visoko, se iztegne s preklo, da bi dosegel orehov na koncu vejevja- Pri tej priči se mu zlomi veja, za katero se je bil prijel 'n ki je bila po viharju nalomljena. Mož pade na trda tla, a prileti tako nesrečno na glavo, da si zlomi tilnik. Na silni knk obeh žensk skoči Jurij z drevesa in nese nezavestnega moža v hišo. Močili so ga z mrzlo vodo, brizgali mu jo v °braz, drgnili ga po rokah in nogah, a oživel ni več. Jurij teče po Ožbeta k Sv. Florjanu, a tudi Ožbetovo prizadevanje in vsa domača zdravila niso pomagala nič. „Ce bi bil takoj pri rokah," je menil Ožbe, „nemara bi se dalo kaj storiti. — Ali pa tudi nič. Repata zvezda ima svoj pomen in svojo moč." Matija je bil mrtev, in žalost se je naselila na Strmi Peči. Simonovi so prišli žalovat; Jurij pa je tiho opravil svoje delo, potem je šel v gozd, se naslonil na drevo in se zjokal kakor otrok. Kdor je poznal poštenega moža, vsak ga je čislal, in kdor je čul vest o njegovi smrti, je de- „Škoda ga je!" Simon je šel v Dolino naznanjat nesrečo duhovnemu Oospodu in zdravniku in preskrbet pogreb, zakaj štel si je v dolžnost, da nadomesti očeta zapuščenima ženskama. °žbe je naredil krsto. Prvi dan so dejali Matija na mrtvaški °der, drugi dan so ga kropili, kar je bilo prebivavcev v bližini po pogorju, tretji dan so ga pa vzdignili in nesli na dolinsko pokopališče, in žena in hči sta ga spremili do 9roba. Jurij pa je taval po svojih opravkih, in sultan je ho-d'l za njim in se mu prilizoval, a ker ga on ni pogladil z roko in ne pohvalil, je legel na tla, stisnil gobec med prednji taci in mižal. Tako nenadoma je bila prišla nesreča, da je krepki ženi pobrala vso zavednost, in če bi ne bil Simon tako skrbno vse urejal in Jurij tako marljivo opravljal pomnoženega posla, bi bilo šlo pri hiši vse navzkriž. Ker je umrl Matija brez oporoke, se je lotila gosposka zapuščine. Simon je bil izbran za varuha in vestno je zastopal hišo pri vseh priložnostih; lastnica pa je postala Rozalka. Zdaj se bo morala skoraj omožiti, je mislil Simon in je bil preverjen Stefan. A žalost ob očetovi smrti je tako polnila njeno srce, da ni bilo prostora drugim mislim in čustvom. Vrhu tega je bila tudi jezna na Jurija. Ko je namreč Simon iskal nosivcev umrlemu sosedu, je določil tudi Jurija; a ta mu odreče naravnost svojo pomoč. Simon se obrne na Rozal-ko, ki ni verjela, da bi bilo to mogoče; toda tudi njej odbije prošnjo tako odločno, da je bila globoko užaljena. Hitro ji je vzkipela vroča kri in z gorkimi besedami mu je očitala nehvaležnost. A nič ga ni ganilo; ona pa tudi nobene besede ni več spregovorila z njim. „Se do božiča!" je dejal Jurij žalosten sam sebi, „potem pa gremo po svetu." Človeškega srca ne potare lahko nobena žalost. Bridko žalovanje po umrlem možu in očetu se je spremenilo polagoma v otožen spomin na blagega človeka, ki je prebil zemeljsko trpljenje in se zdaj nad zvezdami veseli. Razvedrilo se je Rozalki zopet čelo, in oči so dobile prejšnji mladi blesk. Popolnoma je bila pozabila Jurija — vsaj njej se je tako zdelo — dokler je vse njeno srce navdajala le žalost za dobrim očetom in dokler je še živo čutila razžalitev, ki jo je bil prizadel mladenič. Kakor se je pa vračal mir v dušo, se je budil hkrati spomin osrečujočih razmer prejšnjega časa, in jela je premišljevati, če ni Jurij morebiti imel posebnih razlogov za tako ravnanje. Sama trma ga je, ji je rekel ponos; če bi bil imel vzrok, bi ga bil povedal; a svojeglavnost mu je ubranila, da ni ubogal. Nasproti pa ga je zagovarjalo njeno srce. Bogve kaj mu je bilo prišlo na misel! Brez povoda bi me ne bil razžalil. Morebiti se mu godi krivica. In na misel so ji prišle ostre besede, s katerimi ga je bila oštevala, in kesala se je skoraj. Skrivnostno pa se ji je vendar zdelo to vedenje, in radovednost jo je gnala, da pride do konca vsej zadevi. Če je bil brez vzroka nepokoren, ga ne pogledam nikdar več, je sklenila; in pri prvi priliki, ko sta bila sama, mu je oponesla njegovo raz-žaljivo vedenje. »Rajnega očeta si poslušal," je dejala, »meni in materi pa nagajaš. Ali te ni sram?" »Nikar se ne jezi, Rozalka!" je prosil Jurij. »Očitaj mi pa le, kar hočeš; vse sem zaslužil." »Ali nisi tega prej vedel? Glej, tako rada sem te imela; zdaj te pa nimam nič več!" »Prav imaš, Rozalka. Jaz tudi nisem vreden, da bi mi izkazovala svojo prijaznost. Najina pota peljeta narazen." »To ti je šele zdaj prišlo na misel?" »Dolgo sem že vedel, Rozalka, dolgo. Pa pozabil sem bil za malo časa, zdaj sem se pa spet spomnil in ne vem, kako bi dejal, ali da sem žalosten ali da sem vesel, da se obračaš od mene." »Pred si se torej hlinil in lagal?" »Ne hlinil ne lagal, Rozalka," odgovori Jurij moško. (Dalje prihodnjič) Župnik Alojzij Vauti 90-lefnik Sele so v nedeljo praznovale 90-letnico svojega župnika Alojzija Vautija. Ta najbrž najstarejši še aktivni župnik na Koroškem je domala dosegel vse starostne rekorde svojih sobratov: če pomislimo, da je že 66 let duhovnik, v Selah pa je za župnika že 62 let! Letos tudi obhaja 70-letnico mature. Ni ga treba dolgo izpraševati. Vsaka letnica pride iz njegovih ust, hitro, kakor iz pištole. Never- jeten svež spomin ima ta človek! Ko ga je v soboto obiskal urednik NT, je imel iz ust jubilanta v najkrajšem času zbrane vse važne letnice in postojanke o njegovem življenju. V telegramskem stilu: Rojen 20. junija 1887 v Rutah pri Šmihelu pri Pliberku, 4. od šestih otrok, doma manjša kmetija, oče spozna njegovo nadarjenost in ga pošlje v kranjsko gimnazijo, matura leta 1907, nato težka bolezen, vstop v semenišče 1908, 16. julija 1911 posvečen v duhovnika od Adama Hefterja, prva služba v Št. Jakobu v Rožu pri župniku Ražu-nu, oktobra 1914 v Pliberk, od tam 1. junija 1915 provizor v Podljubelju — za šest tednov, nato v Sele kot administrator k bolnemu župniku Linasiju, ki je 14 dni navrh umrl, avgusta 1915 je postal jubilant provizor v Selah. 62 let je bil tam — z izjemo petih let neprostovoljne odsotnosti za časa nacističnega režima. Težave je že imel za časa obrambnega boja, ko so januarja 1919 prišli volksvvehrovci ter ga zaprli za en teden v vojaško kasarno. 4. maja 1919 naj bi bila procesija, a so volksvvehrovci zastavili pot, jih hoteli obkoliti, a je župnik pravočasno zbežal. Čase pod jugoslovansko upravo pred plebiscitom ima v dobrem spominu, kajti šola je dobila slovenskega učitelja (učiteljica še živi). Od leta 1934 so nacisti vedno ostreje nastopali. Nato Hitlerjeva vrnitev in osvojitev Avstrije. Leta 1940 ga je — „glih pred žegnanjem" zaprla za dva meseca gestapo, spuščen je bil za 10 dni, da je odšel na štajersko. Tudi tam je bil še trikrat zaprt: enkrat, ko so vdrli Nemci v Jugoslavijo, pa tudi takrat, ko so zaprli Selane — Selške žrtve. Dobil je štiri leta zapora. Aprila 1945 so ga odgnali v Dachau, a preden je prispel tja, so taborišče osvobodili Amerikanci. Danes Alojzij Vauti še vedno poučuje verouk v prvem razredu ljudske šole. Ravnatelj Jaklitsch mu je dejal, ko so šolarji čestitali župniku, da je jubilant najstarejši aktivni učitelj v Avstriji. Letos bo potem nehal s poučevanjem. Na morje na počitnice, odkoder je vedno poročal v našem listu, že tri leta ne hodi več. Boji se vročine, kot pravi, in ne zanese se več nase. Z zdravjem je župnik Vauti še kar zadovoljen, pravi pa, da čuti, kako mu moči pešajo. „Dober spomin še imam, ostalo pa, kakor bo Bog hotel. Sicer pa bom molil in trpel. Rad sem bil v Selah, nikamor me ni mikalo. Tukaj hočem biti tudi pokopan." Jubilantu, ki je še vedno zvest dopisnik Našega tednika, želijo še na mnoga leta uredništvo NT, NSKS in vsi koroški Slovenci. Uredbe: Slovenci globoko razočarani ter... (Nadaljevanje s 1. strani) deutet, da!3 mit jedem neuen legi-stischen Akt die Lage der slovve-nischen Volksgruppe nicht verbes-sert, sondern verschlechtert wur-de, eine vveitere Verschlechterung erfahren hat. Das kann jedoch nicht Sinn und Zvveck der zum Schutze des Be-standes und der Entfaltung der slo-vvenischen Volksgruppe in den Staatsvertrag vom 15. Mai 1955 aufgenommenen und somit inter-national garantierten Bestimmun-gen des Artikels 7 und auch nicht Sinn und Zvveck eines tatsachlich zur Sicherung der Erhaltung und des Bestandes einer Volksgruppe dienlichen Volksgruppengesetzes sein. Die im Volksgruppengesetz vom 7. April 1976 (BGBI. Nr. 396), und in den Verordnungen der Bun-desregierung vom 31. Mai 1977 (BGBI. Nr. 306, 307 und 308) vor-gesehene Regelung ist somit in ihrer gesamten Zielsetzung nicht Erfullung der zum Schutze der slo-vvenischen Volksgruppe im Artikel 7 des Staatsvertrages enthaltenen Bestimmungen dar, sondern, dali im Gegenteil eine eklatante Verletzung der staatsvertragli-chen Minderheitenschutzbestim-mungen. Es ist dabei nicht zu ubersehen, dali zum Beispiel die in der Verordnung der Bundesre-gierung vom 31. Mai 1977 (BGBI. Nr. 307) enthaltenen Bestimmun- NAŠ TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslov: „Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26. 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 72 5 65. Naš zastopnik za Jugoslavijo ADIT-DZS Gradišče 10, 61000 Ljubljana, tel. 22207. Naročnina znaša letno: za tuzemstvo 150.— šil., za Jugoslavijo 150,— din za ostalo inozemstvo 250.— šil. (po zračni pošti 500.— šil.). — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev — Odgovorni urednik: Nužej Tolmajer, Verovce štev. 2. 9065 Žrelec. _ Tiska: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26. gen, vvonach auBerhalb der im § 2 der zitierten Verordnung genann-ten Gemeinden vvohnhaften Perso-nen das Recht der slovvenischen Sprache vor bestimmten Gerichts-und Vervvaltungsbehdrden und an-deren Dienststellen nur zusteht, wenn sie der deutschen Amtsspra-che nicht hinreichend machtig sind, eine ausgesprochene Diskri-minierung ailer Angehorigen der slovvenischen Volksgruppe dar-stellen und zvvar sovvohl jener, die die deutsche Staatssprache hinreichend beherrschen und dadurch nicht das Recht der Vervvendung der slovvenischen Sprache be-sitzen, vvie auch jener, die die deutsche Staatssprache nicht hinreichend beherrschen und dadurch automatisch als mindervver-tig betrachtet vverden. Diese diskri-minierende Bestimmung hat letzt-lich zur Folge, dali sovvohl die ei-nen, als auch die anderen sich dem slovvenischen Volkstum ent-fremden und in der Assimilierung ihr Heil suchen vverden. Es handelt sich somit um eine vveitere durch Gesetz geforderte Assimilierung, vvie schon auch die Vorenthaltung der Minderheiten-rechte in mehr als zvvei Dritteln des Gebietes, in vvelchem die Karntner Slovvenen seit liber 1400 Jahre autochton leben und die oben aufgezeigte Aufspaltung der slovvenischen Volksgruppe in zahl-reiche Gruppen mit verschiedenen Minderheitenrechten zvvangslaufig der Entnationalisierung der Angehorigen der slovvenischen Volksgruppe dient. Nur der Vollstandig-keit halber sei noch ervvahnt, dali die in der Verordnung der Bundes-regierung vom 31. Mai 1977 (BGBI. Nr. 308), dekretierten slovvenischen Bezeichnungen der Ortschaften zum Teil nicht den heutigen philo-logischen Stand der slovvenischen Ortsnamenforschung und auch nicht den in der slovvenischen Pu-bJzistik und Presse der Karntner Slovvenen vervvendeten slovvenischen Ortsnamen entsprechen. Im ubrigen umfafit die Bestimmung des Artikels 7 tiber die Anbringung von topographischen Aufschriften und Beschreibungen nicht nur die topographischen Ortsnamen. Auch hier ist unverkennbar der Zvveck ersichtlich, daB man auch in dieser Richtung den Karntner Slovvenen die sprachliche und vor allem nationale Zugehorigkeit zum slovvenischen Volke abzusprechen trachtet. Die Annahme einer solchen Erfullung der Bestimmungen des Artikels 7 des Staatsvertrages vom 15. Mai 1977 und einer solchen Regelung von Lebensfragen der slovvenischen Volksgruppe ist da-her fiir eine verantvvortungsbe-vvufite Vertretung dieser Volksgruppe unzumutbar und stellt fiir die slovvenische Volksgruppe die Regelung des Artikels 7 des Staatsvertrages durch das gegenstand-liche Volksgruppengesetz vom 7. Juni 1976 und die dazugehoren-den Verordnungen der Bundesre-gierung vom 31. Mai keine staats-vertragskonforme Erfullung der zum Schutze der slovvenischen Volksgruppe im Staatsvertrag vom 15. Mai 1955 ubernommenen Verpflich-tungen dar. Die solcherart erfolgte Regelung der Bestimmungen des Artikels 7 des Staatsvertrages bedeutet viel-mehr eine eklatante Verletzung der staatsvertraglichen Minderhei-tenschutzbestimmungen und leidet diese Regelung dariiber hinaus in mehrfacher Hinsicht an Verfas-sungsvvidrigkeit. Der Zentralverband slovvenischer Organisationen in Karnten und der Rat der Karntner Slovvenen als Vertretung der slovvenischen Volksgruppe vverden daher alles unter-nehmen, um eine autoritative und authentische Interpretation sovvie eine verfassungsmaBige und staats-vertragskonforme ErfuMung der Bestimmungen des Artikels 7 des Staatsvertrages vom 15. Mai 1955 durchzusetzen. Mit vorzuglicher Hochachtung Napredek tiskarske tehnike Napredek tiskarske tehnike prinaša za izdajatelje časnikov veliko finančnih koristi, na drugi strani pa povzroča zaskrbljenost pri tiskarskem osebju. O tem vprašanju je bil govor na zasedanju Zveze avstrijskih izdajateljev in založnikov, ko so obravnavali novo tiskarsko tehnologijo. Njen napredek je tolikšen, da je ne morejo obiti ne tiskarji in ne založniki časnikov. Nov način priprave časnikov je tak, da postaja potrebnih mnogo manj tiskarskih tehničnih delavcev, to so strojni stavci, me- te rji in korektorji. Za te ljudi nastajajo socialne težave. Na to morajo misliti tako tiskarji kakor tudi založniki in izdajatelji. Nova tiskarska tehnika omogoča prehod od zapletenih postopkov pri pripravah in delu za izid časnika (pri čemer so potrebni visokokvalificirani delavci) na preprostejši način s kompjuterji. Tu ni več potreben ne stavni stroj (linotajp) na svinec in ne tiskarski valj, vlit iz svinca. Odveč postane mnogo tehničnega osebja. Iporf - Ipert - Iport SAK: uspešen zaključek V nedeljo, 19. 6., je igral SAK proti do tedaj vodečemu v 1.D razredu — proti Št. Štefanu v Labotski dolini. Publika in igralci iz Št. Štefana so bili že od vsega začetka zelo neprijazni in hujskaški tako do igralcev kot navijačev SAK. Vendar je ta sovražna drža nasprotnika slovenske nogometaše še bolj vzpodbudila, tako da so igrali s skrajno močjo. V prvi polovici igre neubranljivo v nasprotnikovo mrežo. Treba je poudariti, da so vsi igralci SAK igrali zelo dobro. Posebna pohvala gre vratarju Janku Malleju. Pohvale vredno je prav tako igral Martin Hobel, čeprav je moral zaradi poškodbe na nogi in mature 3 tedne počivati. Kar človek od SAK skoro ne bi mislil, je pokazal v nedeljo: da se Od leve na desno stojijo: trener Božidar Jovičevič, Lambert Rogaunik, Feliks Pandel, Simon Ogris, Albin Waldhauser, Janko Kolich, Folti VValdhauser, Janez Pandel, Gusti Zablatnik, Janči Hribar, Danilo Prušnik, Marjan Pandel, predsednik Franc Šmid; klečijo: Sadjak, Bricman, Nužej Lampichler, Konrad Blajs, Marjan Velik, Martin Hobel, Justin Polanšek; spredaj vratarja: Anton Beton, Janko Malle. sta bili obe moštvi skoraj enako močni. Št. Štefan dveh dobrih šans ni znal izrabiti; pa tudi SAK je imel možnosti, da bi povedel. V drugem polčasu pa so igralci SAK po navodilu trenerja igrali le defenzivno in čakali na možnosti protinapada. Čim bolj se je čas iztekal, tem bolj so bili igralci Št. Štefana nervozni, saj so na vsak način potrebovali še 2 točki, če so hoteli biti prvak tega razreda. 3 minute pred koncem pa se je posrečilo SAK-u povesti z 1 :0 in tako odnesti zmago. Zablatnik je podal prostemu Po-lanšku, ta Konradu Blajsu, ki je s 16 metrskega prostora poslal žogo zna tudi boriti, boriti do zadnje moči. Če bodo igralci obdržali to borbenost tudi v naslednji sezoni, bodo gotovo resen aspirant za prvaka svojega razreda. SAK II: Št. Štefan II 2 :4. Na žalost je moralo drugo moštvo SAK nastopiti spet nekomplet-no. Kljub temu, da jih je bilo samo 9, pa so dosegli lep rezultat. Zelo dobro sta igrala mladinca Bricman in Sadjak, ki ju ostali lahko vzamejo za zgled. Za prihodnje leto pa bo nujno, da bodo tudi igralci 2. moštva SAK jemali svojo stvar bolj resno. III. nogometni ..Turnir prijateljstva" Po končanem nogometnem prvenstvu v 1. in 2. koroškem razredu, kjer tekmujeta Slovenski atletski klub in enajsterica iz Sel, sezona za slovenske nogometaše še ni končana. V nedeljo, 26. 6. 1977, bodo namreč najboljši slovenski nogometaši nastopili, na lil. nogometnem ..turnirju prijateljstva". Po turnirjih na Tržaškem in v Kopru je tokrat Slovenska fizkul-turna zveza na Koroškem prireditelj mednarodnega nogometnega turnirja, na katerem bodo poleg reprezentance koroških Slovencev nastopale še izbrana ekipa Slovencev v Italiji (Združenje slovenskih športnih društev v Italiji), Obalna reprezentanca in selekcija Mežiške doline. Na nedeljskem ..turnirju prijateljstva" pa je treba pričakovati močno ekipo koroških Slovencev. Igrali bodo: Janko Malle, Bartolomej Lampichler, Marjan Pandel, Janez Pandel, Janez Hribar, Justin Polanšek, Martin Hobel, Gusti Zablatnik (vsi SAK), Nante Olip, Peter Olip, Zdravko Oraže, Nanti Dovjak, Franci Dovjak, Florijan Jug (vsi Sele), Zdravko Bokalič (Št. Jakob), Stanko Blažej, Gusti Blaže j (Šmihel), Jože Riedl (Pliberk). Nogometni „turnir prijateljstva" se bo v nedeljo pričel ob 9. uri dopoldne z dvema kvalifikacijskima tekmama in se bo nadaljeval ob 15.30 s finalnima tekmama. Turnir bo na Kcschatovem igrišču v Celovcu.