Krešimir Bagič
Pesmi
i.
Še šest korakov, še tri grame svetlobe in ustvaril bom stih. Ti, ki govoriš o soncu, me učiš o morju. Ura je za v žep. Zrak je za poslušanje. Škatlo se slika,
kadar v njej vžigalice ne proslavljajo božiča. K^jti: v sobi besede izginjajo kot ribe.
2.
Reflektor poleg mene nenadoma reče
»ah« in crkne. Tresk, igra svetlobe in sence,
kri, pes, ki zavija. Svečenik je samo
pogledal svečo v oknu. Pijanci
si v kopalnici umivajo zobe. Jokajo. Kolači,
kijih imenujejo breskvice, pomočeni v kavo,
se razlivajo v očeh mačk. Grem po
hodniku, škripanje desk, mrak. Kazalci
na moji roki plešejo. Na živce mi
greš. Ne. Tudi ti meni ne. Vau, vau. Ministranti
so vso hišo obrnili na glavo.
Iščeš kozarce. Iz keliha se pije vino. Samo
še ena žlička.
Blic, tanek curek
plamena, dim.
3.
Ob beli vtičnici se grejejo mravlje in šahovske figure. Kot nasledniki brazilskih nogometašev iz šestdesetih. Tok prihaja vse do modrordečega troseda. Prah. Nobenega giba. Vse je uničilo lepilo. Bolezen je nežna in ima čudno ime. V njenem dnevniku rastejo izključno višnje. So kisle in običajno imajo kamnite koščice. Rade trajajo med množico nepovabljenih slik. Izkušenost je popolnoma izgubila pomen. Pešci ne potiskajo žoge: oni trpijo za nostalgijo -.zmrzljivi so in po tem podobni mravljam. Treba je pobegniti iz te zgodbe, pozabiti belo barvo. V mestu s tako arhitekturo so oči bolj prazne od zrcala. In od kamere v ulici jesenov.
4.
Kremna gobova juha. Odpri svoj obraz
v zagonetnem iskrenju oči. Čas
za osvežitev je. Lahko na primer
začneš o preprogi, njenih utorih, ki
odrekajo smisel vsaki tvoji zgodbi. Indigo
vedno sanja blazino - to vedo vsi. Lahko
režeš kruh na nepredstavljivo tanke rezine.
Rezilo se vselej enako zablešči, nikoli ne
pozabi povedati: - Lahko je opisati človeka
brez karakterja!, prešteti vse kose
tvoje garderobe, omeniti omaro. Lahko
se igraš s sadovi kot kakšen pedanten
lingvist. Bela stranica hladilnika, pepel
dneva v pvc vrečki, vrata, ki jih ni mogoče
zapreti, kolački, kumarčice itd.
Navsezadnje lahko izpljuneš ,na svidenje', medtem
ko ti prsti hrepenijo po samoti, po pozabi.
Reči: - Neznani Nekdo je z vrvi
na garaži odnesel polsuhe hlače: znamke LEE, Made
in Schwitzerland, 100 frankov.
5.
Reportaža o vžigalicah je zavzela
mizo. Nevihte ni omenjala, čeprav
strele niso varčevale s tvojimi zenicami.
Milijoni svinčenih kolačkov so
naselili sobo. In vsi glasno kričijo: - Da, to je
naša celica. Spimo z gospodom,
pižama mu štrli iz hlač, trpi
zato, ker je ženi pripomnil,
da prepogosto grdo ravna s telefonom.
Na pomoč: kravata, rumeno, rdeče, zeleno.
Že dogoreva. Da. To je ta celica,
ta prizor s pištolami in prti.
Gozd molči. Žena molči. Cigareta molči.
Premikaš stole iz kota v kot, kot
da so cvetlični aranžmaji. Bojim se
krvi, ki jo omenjaš. O tem sem ti že
govoril. Vžigalnik si pozabil pod blazino,
kot da je problem v perju. Ne piši več,
pojdi spat.
6.
Sneg ima lepo ime. Sem in tja iz njega delam jogurt. Z jezikom, dihom, rokami. Bolje se spi, če človek ne omenja sladkorja. Pojedel sem poln krožnik fižola. Iz omare prihajajo muhe, mravlje, kobilice in levi. V zrcalu so vsi enako zeleni. In željni krvi. Snegu ni všeč, če ga primerjajo z večnostjo. Ki me obiskuje v sanjah. Ki je trenutek. Vsi sledijo poti svetlobe. Vlamljajo v prazno stanovanje. Policija, sekira, nož, krvavi mešički pod očmi. V nosnicah tamponi. Trosed je obležal na stopnišču. Prši dež, zaliva ciklame, zelje, širi zenice. Ena, dva, tri: zamižal sem. Zdaj!
10.
Samo zavese, samo zidovi.
Vstopam v sobo, odhajam iz sobe,
dotikam se predmetov: njihovih imen
se spominjam, jih pozabljam, jih proizvajam.
Morda tudi beli pejsaž noči.
Zrak mi dobro pristoja, čeprav je
preveč hiter. Hladno je. Mlinček za
kavo, pepelnik, mahagonij
in druge nežne besede so poškropljene
s krvjo. Vstopam in izstopam. Nisem
zmeden. Ne pišem pisem. Nikomur ne
izpovedujem ljubezni. Ni me.
7.
Volk, volk, bodi tiho! Za zidovi stojijo tapete v položaju ,mirno'. Bršljan in muhe obraščajo siva rebra radiatorja. Na radiu repetirajo črno-beli svet. Ona v globokem zrcalu prekriva svojo osmo plast šminke s pudrom. Ohlipi burje ji ogrožajo sinuse. Nikjer niti sledu o črnilu bivšega kemičnega svinčnika. Nikjer zlatega zoba tvoje matere. Lepilo je bogokletno omenjati. Rob mize je konec najinega pogovora. Srečno do naslednjega obroka! Volk, volk, bodi tiho!
8.
V jutranji izdaji podzemne vode pazijo hišo. Majhna rdeča kitara in pelerina štejeta neslišne korake. O njih je treba neprestano pisati. Zločinci nosijo
podpetnike in brazgotine na vratu. Njihov obraz je morje. Val vlomov, val potresov. Trije akordi pobegnili iz oči vse do ulice, ki ji je ime pozabljeno. Tam se sladka z jabolčnim kompotom in izbirajo citati za vstop v zgodovino tišine. »Obraz je samo stvar, ki jo je treba napisati.« - lotosov cvet Rolanda Barthesa. Tiskarji so uničili naslov. Burja. Plastična operacija. Legitimacija. Neumnosti.
9.
Pisalni stroj je pokvarjen. Videti je, da primitivni mehanizem njegovih utrujenih zobnikov ni zdržal spretnosti roke, ki je hotela slediti glasu telesa. Praviš, potuhnjeno delo nostalgije je fikcija. Ti, ki si hotel igrati preferans in zbirati listje v hrastovem drevoredu. Težko je samo z mislijo pustiti mizo brez sape. Zašili roko. Pada dež in vsa telesa so mokra. Izginja pomlad. Rušijo se žlebovi. Podajnih glagolov ni. Pesimisti trdijo: nič več ne bo postalo znak.
Prevedel Jure Potokar