Jlfatora vesoljna zdaj v spanji počiva, Zgubila zelenje sta gora in log, Za tamne oblake se solnce nam skriva, Z meglami napolnjen ves zračni je krog. Ne čuješ več tiča, ne vgledaš cvetice, Veselje ljubo je zbežalo od nas, Ko mogel, pomladi bi dat, perutnice, Da hit,ro prinesla bi cvetja nam kras! Pa prazne, oj prazne so želje goreče, In dalje ne bodem vas v sercu gojil, Al' mar izdihljaji mi rože cveteče Prinesejo spet, da je v vence bom vil? Jaz z upanjem zvestim bom čakal pomladi, Takrat, kar želim, izpolnilo se bo, Natergal bom rož na cveteči livadi, Ter ž njimi vesel si okitil glavo. Oj upanje sladko, ti zvezda nebeška, Ki siješ v življenje mi revnega noč, Ti lajšaš bremena nadlog mi pretežka, Ki dalječ presegajo slabo mi moč, Duha mi potertega ti povzdiguješ, Ki tukaj na zemlji more ga skerbi, K početjem preslavnim me ti navdihuješ, K njih srečnem' izidu pomoreš mi ti! Nikdar mi zatorej, oj zvezda, ne ugasni, Prijazno me zmiraj na zemlji spremljuj, Ti lica otožna mi vsikdar razjasni, In s sladko tolažbo serce napolnuj! Prepeval potem bom jaz pesmi vesele V prelepo zahvalo le tebi na čast, V njih tožbe ne bodo nobene se pele, Ker bosto rodili je radost in slast! J. Cimperman.