Stran 46___________ANGELČEK____________Leto 31
Ivan Langerholz
Šola lepega vedenja
3. K a k 6 pozdravljajte.
K. lepemu vcdenju spada tudi pozdra.vljanje. Zato se moramo tudi temu priučiti. Zlasti za tiste Trdoglavce in Trmoglavke velja to, ki se jim zdi po-zdravljati nekaj nepotrebnega.
Poglejte, kako spodobno pozdravlja Ivan Gladck. Klobuk sname z glave, z obrazom je pa obrnjen proti onemu, ki ga pozdravlja.* In kdaj pozdravi? Par ko-rakov prej, nego se sreča z onim, ki ga razveseli s pozdravom. Ne pozdravi šclc takrat, ko gre mimo njega. Lepo je tudi, če se pozdravljajoči nalahno pri-kloni z glavo. Nor pa če se ravno nc, mu tega ne bomo šteli v vclik greh. Pač pa se spodobi, če se prikloni deklica, ki pozdravi. Rute ali klobučka pa seveda ne vzame z glave.
Kakšen je pa Tonc Brdavs! Klobuk privzdigne koma) za prst. Boji se znabiti, da bi se prehladil v svoje kuštrave lase? Če bi lasjc ponoČi kašljali, kako bi pa Tone spal? Nekateri pa mislijo, da ima ptiče pod klobukom.
Za pozdrav rabimo navadno tudi nekaj besedi. ki lepo izražajo naše žclje in voščilo. Naši, rcs do-mači pozdravi se glase: »Dobro jutro! Dober dan! Dober večer!« Kdaj rabimo to, kdaj ono, kdaj tretje, ne bo modrim šolarjem težko uganiti. Duhovnika po-zdravljamo radi s starim krščanskim pozdravom: »Hvaljen Jezus!« Vsi drugi pozdravi so pa tujc, od drugod prinešeno blago. Ljubimo svoje in ostanimo pri svojem!
Leto 31        _________ANGELČEK___________Stran 47
Tine Koračnik je pa oni dan prehitel na potu gospoda učitelja. Pa je snemal že za njegovim hrb-tom klobuk in zagodel: »Dober dan!« Prav je pač storil, da je pozdravil, a vendar ni prav storil. Za hrbtom nikoli ne pozdravljajmo! To si dobro zapom-nite. Tine naj bi šel mimo gospoda učitelja naprej in ko bi bil že toliko pred njim, da ga je ta lahko zapazil, naj bi se bil napol obrnjen proti gospodu učitelju odkril in voščil »Dober dan!« Tako bi bilo spodobno.
Sede pa navadno ne pozdravljamo — kakor jc to nedavno temu storila Ivanka Klopčič. Pred hišo je namreč sedela. Mimo je pa prišla gospodična uči-teljica, in Ivanka ji je sede voščila: »Dobro jutro!« To je brezobziraost, če je človek zdrav. Bolnemu revežu ali revi bi pa človek ne zameril.
Če srečamo na enem in istem potu večkrat ravnoisto osebo, zadostuje, da jo pozdravimo le en-krat.
če vas pa več naenkrat sreča kako osebo, ki jo morate pozdraviti, jo pa pozdravite vsi naenkrat. Ne pa takč, da bi se zdaj eden oglasil: »Dober dan!* in za njim spet drugi in spet tretji. ., pa nazadnje še kateri. Vsi naenkrat! Pa mirno, prijazno, ne kričč kakor srake.  Le ubogajte, pa bo lepo.
Pozdravljajte zlasti svojc predstojnike in druge imenitnejše osebe. Če spremljaš znanca, in ta koga pozdravi, ki bi ga ti morda ne pozdravil, ga moraš tudi pozdraviti že zaradi svojega prijatelja. Lepo je pa tudi, če se pozdravljajo znanci med seboj, čeprav malo bolj po domače; voščijo si »dober dan« ali »dobro iutro« ali »dober večer«, če se tudi drug ¦   .   drugemu ne odkrivajo.
Stran 48___________ANGELčEK        _______Leto 31        ]
Ni pa lcpo, kar je rekcl oni dan Krivčev Tine: »Ko ne bom več hodil v šolo, se pa ne bom nikoli več odkril naši učiteljici! Pa katehetu tudi nič več! Kdo se bo odkrival takim, ki me zmeraj zapirajo v šoli?« Tako govorjenje je neotesano, ravnanje bi bilo pa še bolj. Gospodična učiteljica bo ostala to, kar je, če jo Krivčev Krivček kaj pozdravlja ali nič. In gospod katehet tudi. Znak sirovosti in neotesanosti bo pa le na Tinetu in na tistih, ki hočejo Tineta posnemati,
Poslušajte še to-le; Zastopnik Zedinjenih držav v Ameriki je v svojem uradnem poročilu iz Palerma v Italiji pisal v Ameriko to-le: »Tukaj v Evropi imajo navado, ki bi jo lahko priporočali tudi pri nas v Ameriki. Mislim namreč na navado, da tu po-zdravljajo mrliča s tem, da se ludje odkrijejo, če gre mimo njih po ulicah mrtvaški izprevod,« Po-glejte, otroci! Tujcem se to lepo rdi. Pri nas sc pa zdi marsikomu to neumno. Kakor da bi bili samo tujci pametni, mi pa vsi neumni?
Ohranimo, kar dobrega imamo! Le lepo sc od-krijte, kadar srečate pogrebce na cesti. Enako sto-_ rite tudi, čc greste mimo cerkve, mimo pokopališča, mimo križa ali mimo kapelice. Odkrij se istotako, če srcčaš procesijo, ali kadar vidiš, da nese duhovnik bolniku sveto popotnico. Ni tudi lepo, če gledamo ob jutranjem, opoldanskem in večernem zvonenju večidel le pokrite glave.
Nasproti Bogu in nasproti ljudem pokažimo, da smo učenci šole lcpega vedenja.
¦ ¦ ^ *-^                                                                     '                                                               ¦»     ,    *       .