Džungla. Roman iz afriških pragozdov. Angleški spisal E. R. Burroughs. — Prevedel Paulus. (Dalje.) 12 Posebno stari, renčavi Tublat, Kalin ; soprog, je mnog^ trpel. Smrtno je sovražil belokožega nebodigatreba, že parkrat se je zgodilo, da mu je Tarzan komaj odnesel pete v varne višine dreves. Zato je tudi Tublata že od nekdaj imel prav posebno na piki. Svojo novo iznajdbo je seve koj poskusil na njegovem vratu. Ni bilo skoraj dneva, da ne bi završala nad Tublatovo glavo leteča pogubna zanka, ga podrla na tla in mu zadrgnila sapo. Le Kala ga je rešila, da ni že zdavnaj visel na veji. Zaraan je besnel Tublat, zaman je mikastila Kala svojega porednega najdenčka, sam glavar Kršak je zaman renče grozil, — Trzan jim je vsem kljuboval in uganjal naprej svoje nevarne bnrke, v brezmejno veselje vse mladeži, ki je sitnega, odurnega slarca Tnblata sovražila in z največjo zvedavostjo zasledovala zanimivo počenjanje belokožega tovariša. Po Trzanovi glavi pa so se podile najrazličnejše misli —. Če je ulovil Tublata s svojo zanko, zakaj bi ne mogel uloviti tudi Sabore, levinje, in drugih sovražnih živali —? In mislil je in koval načrte. Um se mu je bj^tril, obzorje se mu je širilo in naglo se je bližal trenutku, ko se mu je zasvetilo jasno spoznanje njegovega pravega, člov«škega dostojanstva. VI. Kako je Claytonov sin prvikrat obiskal kočo svojega očeta in kaj je v njej našel. Na svojih potovanjih je prišel Kršakov rod pogosto tudi na morsko obal in k molčeči Claytonovi koči. Skrivnostna koča je Trzana silno zanimala in dan veselja je bil zanj, kadar so potovali k morju. Hodil je krog koče in jo ogledoval od vseh strani. Otipaval je trdne stene, gledal skozi zastrto okno, lezel na streho in našel tam na svoje veliko začudenje votel štor — dimnik, ki o njem seveda ni vedel, kakim namenom da služi. Strmel je v njegove temne globine, pa se zaman trudil, da bi zagledal neznane čudeže, ki so se, tako je mislil, skrivali v nedostopni notranjščini koče. Njegova otroška domišljija je oživlja'a kočo s čudovitimi bitji in manj ko se mu je posrečilo da bi prodrl do njih, bolj ga je mučila radovednost. Po cele ure je plezal po strehi in se trudil krog okna, da bi našel ali pa vlomil kje kako odprtino. Da ima koča tudi vrala, tega do tedaj še ni opazil. Par dni po dogodku s staro levinjo Saboro je Kršakov rod spet lovil ob obali. Koj je belokoži fantič zapustil čredo in se napotil li koči. Solnce jo je jasno obsvetljevalo in že od^ale; se mu je zazdelo, da je stena, ki je gledala proti njemu, sestavljena iz dvch delov. Opazil je vrata in v glavo mu je šinila misel, da bi se lod morebiti dalo priti v kočo. Sam je bil, kakor navadno, če je šel h koči. Ni bila v dobrem spominu pri Kršakovem rodu, niso še pozabili na grmečo palico in na nesrečno usodo listih, ki so se ji preveč približali. Claytonova koča je bila pri Kršakovem rodu »na slabem glasu«, strašilo je v njejt in ogibali so se je. Mladi Clayton seve ni vedel, v kaki zvezi je njegovo življenje s skrivnostno kočo. Kdo bi mu bil to tudi povedal? Le to je opazil, da se Rršakov rod koče boji. S sovražnimi klici in kriki so ga opominjali, naj ne hodi preblizu. Pa to so bili kriki in klici, kakršne je čul vsakikrat kadar se je bližala nevarnost. Več mu njegovi živalski tovariši niso znali povedati. Seveda se ni zmenil za njihovo kričanje. Strah ga nikdar ni bilo. Uredil pa si je svoje obiske tako, da nw kogar ni bilo blizu, kadar je šel h koči. Tisti dan torej je šel naravnost nad vrata. Cele ure jih je ogledoval, pritiskal za kljuko in vlačil za klin, ki je molel iz deske. In nazadnje je slučajno res prav potegnil, — vrata: so zaškripala in se odprla njegovim začudenim očem. Par minut je nepremičen stal na pragu. Ni si upal vstopiti. Ko pa so se mu oči na mrak navadile in ko se v koči nič ni genilo, je počasi in previdno vstopil. . Na tleh sredi sdbe je ležal kostenjak, niti koščeka mesa ni bilo več na njem, le prepereli ostanki obleke so še viseli na kosteh. Na postelji je ležal drug tak kostenjak in v zibelki poleg njega tretji, pa čisto droben. Za vse te sledove strahotne žaloigre iz davno preteklih dni se Trzan ni mnogo zmenil. Divje življenje v džungli ga je navadilo na take prizore, kostenjakov je ležalo dovolj po gošči, poginulih živali nihče ni pokopaval. Veliko bolj ga je zanimalo pohišlvo in druge reči* ki jih je videl po stenah in po mizi. Vse si je podrobno ogledal, vse je otipal, orožje, knjige, papirje, obleko, kar je še ni uničil zob časa in vlažni nrak morskega obrežja. Gdpiral je oinare in predale, kolikor se seve tiiso ustavljali njegovi nevednosti in neizkušenosti, segal je na police in začuden ogledoval lonce, sklede in žlice. V nekem predalu jp našel dolg dvorezen lovski nož in se je brž koj tudi urezal z njiin v dian. V svoji nevednosti je namreč prijel za list mesto za ročaj. Pa ni •se mnogo zmenil za rano in kri. Imenitna misel mu je šinila v glavo, — poskusil je oslrino ob robu mize in kmalu je sekal z nožem naokoli, da so trcske letele na vse strani. Dolgo se je zabaval s to svojo najnovejšo »igračico«, pa nazadnje se je je naveličal, vrgel je nož po tleh,  loda sklenil je, da ga vzame seboj v džunglo. Lotil se je knjig. Našel jih je mnogo. Claytona sta bila z njimi dobra zajožena. Saj sta računala, da preživita več let v kolonijah in vzela sta si knjige seboj, da bi si kratila čas ž njimi, hotela pa sta tudi že poskrbeti za izobrazbo svojemu otroku. Mladi Clayton je listal po knjigah in jih premetaval ter si zaman belil glavo, čemu da so take reči. Pri tem je našel v neki knjigi slike, lepe barvane slike, kakršne so po knjigah, ki jih otroci dobijo v dar za Božič ali pa Velikonoč. Knjiga je bila abecednik s podobami. Vsako črko abecede je pojasnjevala slika, slika pa je predstavljala poleg tiskano besedo, ki se je začenjala z dotično črko. Take abecednike dajejo pri nas otrokom že v zgodnji mladosti v roke, igraje se iz njih naučijo črk in branja. Mladega brihtnega Claytona so slike seve silno zanimale, posebno ker je*našel v njih vse polno obrazov, ki so bili podobni njegovemu. Goli so bili, oči so imeli kakršne je on imel in, glej, tudi prav tak majhen, sestradan nosek. Na vso moč se je čudil Trzan. Pa neka misel mu je prišla. če je sebe našel v knjigi, ali ne bo našel tudi Kale, Kršaka ali pa starega Tublata —? Pa zanian je iskal. Nobene take podobe ni bilo v knjigi. Izprva je hotel slike pobrati iz knjige, pa ni šlo. Šele tedaj je spoznal, da niso žive, resnične svari, zaman paje ugibal, kaj naj pomenijo. Konji, voli, hiše, ladje, železnica in druge take slike mu niso ničesar pomenile, nikdar še ni videl takih reči. Čudil se jim je, pa daleč ne tako zelo, kakor se je čudil tislim malim stvaricam, ki so bile naslikane pod podobami ali pa krog njih. Najbolj da so še podobne drobnim žuželkam, je zasodil. Nekatere so imele noge, le oči in nosu nobena ni imela. Trzan je prvikrat v življenju videl tiskane črke in dobrih deset let je štel tistikrat —. Seveda ni imel niti pojma o jeziku in o govorici, o tiskani ali pisani besedi. Saj še vobče nikdar z nobenim bitjem ni govoril, niti ni koga kedaj videl brati. Sredi knjige, pri črki 1, je našel svojo staro sovražnico Saboro in na drugi strani, pri črki k, kačo Histo. O, to jefcilo strašno zanimivo! Še nikdar, kar pomni, se ni kedaj tako dobro zabaval. Ves se je zamislil v lepe slike in niti opazil ni, da se je zmračilo. Šele ko ni videl več podob, je dvignil glavo. Hranil je knjigo na polico in se je obrnil k vratom. Na tleh je lcžal lovski nož Claytonov. Pobral ga je in vzel seboj. Pokazal ga bo tovarišem, si je mislil. Vrala je skrbno zaklcnil za seboj. Ni hotel, da bi kdo drug prišel v kočo in morebiti celo uničil zaklade, ki jih je skrivala. Ni še storil deset korakov proti gozdu, ko se dvigne trdo pred njim iz grmičevja orjaška postava. Izprva je mislil, da je kateri njegovih njegovib. tovarišev počakal nanj, pa koj je spoznal hudega.sovražnika. Bolgani je bil, oddaljen sorodnik plemena goril. Bolganijev rod je bil sosed Kršakovega, njegova lovišča so ležala proti jugu, smrtno sta se sovražila 6b& rodova. Kdo ve, kako in po kaj je prišel Bolgani na obrežje. Beg je bil nemogoč, sovražnik je bil preblizu. Trzan je vedel, da se bo moral borili na življenje in smrt. Takih bojev med Bolganijevim in Kršakovim rodom je videl že več in vsakikrat je eden izmed obeh nasprotnikov obležal na mestu, včasi tudi oba. Strahu ni poznal. Mlad fanlič je sicer še bil, pa za svoja kta že silno mišičast in močen. Življenje v pragozdu sredi nevarnosti ga je naučilo poguma in neustrašenosti, je utrdilo in ujeklenilo njegovo telo. Fovrti se je pretakala po njegovih žilah plemenita, junaška kri bojevitih njegovih pradedov. Ljubil je boj, srce mu je hitreje udarilo, pa ne iz strahu, ampak v veselju do divje borbe in do novih doživljajev. Umaknil bi se bil sicer strašnemu nasprotniku, če bi se mu nudila prilika, pa ne iz strahu, le zato ker se je zavedal, da mu ni kos. Ker pa bi bil beg brezuspešen, se je pogumno in mirno postavil v bran, nobena mišica mu ni zatrepetala, niti trenil ni. Slisnil je pesti in se zagnal Bolganiju v trebuh, ko je z <grozečim rjovenjem skočil nadenj. (Dalje prihodnjič.)