190
JOŽE SNOJ, BALADE ZA GLAS IN RAGLJE
Teksti v zadnji pesniški zbirki Jožeta Snoja Balade za glas in raglje (Obzorja, Maribor 1973, opremil Matjaž Vipotnik, str. 70), izšla je deset let po prvi zbirki Mlin stooki 1963, še vedno vztrajajo v absurdnem aktivizmu kot edini možni človekovi dejavnosti. V prvem ciklu nerazločno, nedoločno: zjutraj, opoldne, zvečer je pesnikova bivanjska stiska razpeta v vsakdanje dogajanje: zjutraj, opoldne, zvečer — časovni termini — so samo ponavljajoča se shema, v katero so vključene prvine dneva. Organiziranost pesniškega sporočila v prvem ciklu ne presega spopada med časovno določenostjo in ujetostjo biti in njenim nenehnim sa-moutemeljevanjem: s poizkusom samo-izbrisa in nove samoutemeljitve. »Use-
dline« novega jutra »umiva« pesnik iz jutra v jutro, v neskončnost. Dan je samo obred, dnevi ponavljanje istega obreda. Raba istih glagolnikov — odkrivanje, umivanje, uigravanje, uničevanje — stopnjuje v ciklu slogovno iz-delanost prvega dela zbirke. (Izmivanje vesti, Nadležni glas, Použivanje vesti, Želodčna slabost in drugi dvomi.)
Drugi cikel — zarotitve za moč in stanovitnost — opušča obredno časovno ujetost. Premik je premik v dejavnost, v vsesplošno akcijo, v akcijo prek vseh ovir, ne glede na njen konec. Sta-tiko prvega cikla razbijejo dinamika, življenjski voluntarizem in vitalizem. Akcija »pride, vstane in vzdigne« sproži nezaustavljivi tok življenja. Obrednost, element statike, zamenja dinamični ak-tivizem, zato je vez med obema cikloma, zadnja pesem prvega cikla — A vendar — rojstvo resnice, resnica akcije.
Osrednji cikel — balade za glas in raglje — daje zbirki naslov. Cikel balad, naslov že spominja na Kosmačevo Balado o trobenti in oblaku, ubeseduje in na novo tehta socialno-zgodovinske, revolucijske, v slovenski povojni literaturi že upodobljene pesniške strukture. Jože Snoj je postavil v središče tretjega cikla vprašanje akcije in ideologije v njuni diahroniji. Razpetost motiva revolucije — od čiste predanosti, zavezanosti revoluciji do smrti, pa do njene vnovične uveljavitve (Balada o pravici, o mladosti) — ni več samo ideološki problem, je že problem etičnega očiščenja v revoluciji. Nenehno gre za razpon od revolucijske pristnosti do njenega razkroja. Razkroj je že pesnikova intima, je potrditev vzročno-posledičnih zvez revolucija—porevolucija. Balade Jožeta Snoja izničujejo revolucijo kot golo akcijo: revolucija je samo spremljajoči pojav človeka, etičnega bitja. Poizkus za vzpostavitev istosti med pristnostjo revolucije in njenim vidnim razkrojem je blokiran s prebliskom sedanjosti (Balada o šarhu), s sanjskim
191
prebliskom (Balada o ozeblinah), s kmetovo porevolucijsko socialno problematiko (Balada o kmetu), z izseki iz sodobne, porevolucijske družbe (Balada o zmagovalcu, Barvni televizijski prenos). Jože Snoj motivno in izrazno razširja svoj tretji cikel s prvinami ljudskih pesmi in narodnih običajev, z njihovim preoblikovanjem (Balada o Krjavlju, Skeč / ... prvi reče: pojmo / drugi reče pijmo / prvi vpraša: kje bomo denar dobili / drugi reče: v materini skrinji / ..., Slovenski vsi sveti). Zavrtje prave erotike z njeno vizionar-nostjo je razvidno v pesmi Striptease za votle oči.
Tretji cikel pesniške zbirke Balade za glas in raglje je najbolj neenoten. Oba prejšnja cikla, jezikovno zaprta v bivanjsko obredje dneva (prvi) in v klic k akciji (drugi) sta samo uvod, napoved semantično bolj odprtih pesmi tretjega cikla. Možnost opomenjanja neenotnega tretjega cikla, ki je zamejen s socialno-revolucionarno, deloma zgodovinsko-etnografsko tematiko, nastaja samo v odnosu revolucijska preteklost—danes. Modeliranje temelji na otipljivem svetu, na določeni skušnji o njem in šele v model sveta, v slovenski poeziji sicer že aktualiziran, vključuje pesnik Balad polisemantično metaforiko, ji odpira možnost različnih branj. Prva cikla sta motivno in metaforično šele priprava za vstop v branje celovitejših pesniških organizmov z estetsko dodelano strukturo.
M. Zlobec