.Narodna Tiskarna" v Ljubljani


6. zrezka:
1.	Goräzd: Novi svetnik. Legenda..........321
2.	Josip Stari: Prvi sneg. Povest (Dalje)......322
3.	J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. 28. Puščavnik
Dorče. . . , . •............328
4.	Josip Jurčič: Slovenski svetec in učitelj. Zgodovinski
roman. VII. Sv. Metod v ječi. . . ......382
5.	Dr. Ahasverus: O ti zakajeni svet!.......839
6.	Fr. Gestrin: Triolet...............343
7.	A. Funtek: Med svet. Pesem..........344
8.	J. Kržišnik: Eaztaj se mi, snčžec, razt&j! Pesem. . .	344
9.	I. Podgorec: Labodova pesem. Novelet*. (Konec.) . .	346
10.	J. K. Kalčič: Ne vem. Pesem.....• ....	354
11.	Radinski: Od Mure do Drave. Pesem.......354
12.	A. Fekonja: O početkih slovenske književnosti (Dalje) ,	356
13.	Podlimbarski: Krokarjev Peter. Slika iz vojaškega življenja.	360
14.	Književna poročila:
I. L.: Statistischer Bericht der Handels- und Gewerbekammer in Laibach..........371
15.	L. Žvab: Knjižne redkosti slovenske.......325
16.	Listek: Primož Trubar. — Nove knjige slovenske.
Matica Slovenska. — Dr. Vatroslav Jagič.
Listnica.
G. J. K. v Ljubljani. Prosimo Vas, naznanite nam adreso Svojo, da Vam pismeno pojasnimo stvar in vrnemo novce, ästete ste priložili pismu Svojemu za plemenito podjetje, katenrj* pa zdaj ne da zvršiti. — Zaradi pomanjkanja prostora mor*S «mu za to številko izpustiti šah in več malih stvarij.
Popravek. V zadnjem zvezku na 314. strani naj se v Bte-širnovem pismu iz 1. 1834. tretja vrsta od spodaj bere tako: Dr. Chrobath lässt daher an Dich die Bitte und Fräulein Nina den Befehl ergehen. . . .
Na znanje!
Uredništvo in upravništvo „ljubljanskega Zvona" je o«lslej v Ljubljani v knežjem dvorci v Gosposkih ulicah, št. 14» v V* nadstropji na levo. —
L
t
►
p
Štev. 6.	V Ljubljani, 1. junija 1886.	Leto VI.
Novi svetnik.
Legenda.
£dprlte!" pred rajem začuje se klic, In nekdo potrka tri krati:
Že s ključi za pasom, veselih lic Stoji sveti Peter, med vrati.
„Kdo duša si božja?" praša vratdr, Od glave do nog premotri jo.
„„Slovenec ponižen, nebeški ključar! In v rajsko želim domačijo.""
„Slovenec! Oh, rad Vam verjamem tč. Predobro pač vam ne godi se;
Zatorej vsak rajši ostavi zemljč Pa k nam gor čim brž preseli se."
„Iz vsakega najdete tukaj stanü Velikih in slavnih svetnikov,
Iz Vašega jadnega pa rodu, Največ jih je — mučenikov."
„Nö, predno Vam odprem sveti raj, Prestöpiva večnosti meje.
Oprostite! pri-nas je tak običaj — Kakö Vam čestno ime je?"
„.Slovensko mi Primož jo Trubar imč. Saj kdo me utegne poznati. .
„Že dobro!" šent-Peter dejc smeje, „Počakajte tukaj pred vrati!"
Žari se dvorana nebeška, Žari, Od bajnih leskeče se lučij;
Pred svatov nebeških svetle redi Ustopi šent-Peter s ključi.
„Iz solzne doline tuj gospod
Na pragu je naše hiše; Poprosil ponižno me je za vhod, A Primož Trubar se piše."
„ „Kaj? Trubar!*0 vladika Tekstor de,
„ „ Kakö ? P v i m o ž T r u b a r ste rekli ? Živi li še tä do denašnjega dne, Ni zdavnaj že zgorel v pekli ?""
„ „Po vsej domovini vara nekdaj razpčl
Bil vražje je svoje mreže, Ovčice mi vse poloviti je htel — Gospoda gotovo to ve žc.au
„Križ božji! Slovenski Luter tu!"
Bolestno škof Tomaž Hren vzdahne, „Sc tukaj ne bode pred njim mini? Na dno vic nazaj naj se pahne!"
„Pripeljal ne mara s seboj cel sod
Slovenskih je Svetih pisem; Peči bil sem kurit dal ž njimi povsod, Vseh mogel dobiti nisem."
„„Pomislite"", Slomšek se oglasi,
„„Pomislite, sveti očetje! Kar Primož na zemlji več ne živi, Preteklo že tristo nam let je." "
,,..O včri njegovi ni bilo sledti
V Slovencih o mojem časi. Predlagam, da raj se otvori možu. Da brat naš zaslužni se spasi." 44
21
osloveri in znanstven list?
v »V jeziku premilem on prvi iz vseh,
Oj, eujtc! nam knjige je pisali In greh, ki učinil ga bil je, greh — S p o komiku Bog gaje zbrisal..
Joj! bil vam prepir in spor je na to
Po celi slovenski strdni,-Še drugi začeli nastavljati so Uhtf radovedno raj&ni.
Z Jeronimom sveti Avguštin
Smehljaje se pogovarja, S Kvirinom šepčče škof Viktorin Kazžtje na Petra, vratarja.
Metodiju papež Nikolaj
Sladko se na glas poroga: „Nö, brate moj, slišiš in vidiš sedaj, Kaj tvoja slovanska je zloga?"
In angeljci zlati oköl letajoč
S perutmi delajo veter .... Pri vratih brez sape, osuplo zrčč Ko v tleh ukopiln stoji Peter.
„Mir!" — Čuj, s prestola svojega Bog Zdaj glas svoj svarilni povzdigne,
Slovence taköj potolaži okrčg, Vratarju z roköj pomigne.
„Do danes vaš Trubar je v ognji pripet Za greh se svoj östro pokoril,
Od danes naj tukaj bo z vami vred Za tö, kar je dobrega storil."
„Ker v vašem jeziku vas prvi učil Moliti je, psalme peti,
Zdaj večno me bode slovenski slavil Pevdje svoj „sveti, sveti! ..."
In ključ zarožlja in raj je odprt, In Primož Trubar ustopi.
Med slavnimi brati (pač mnogim na srd !) Bog sesti veli mu na klopi.
Preširen, glej, tam mu naproti hiti: „Naj bom jaz tvoj prvi čestitelj:
Iz mh'odne smrtne, stoletne noči Na delo si prvi buditelj!"
Goräzd.
Prvi sneg.
Povest.
Spisal Josip Stare.
VIII.
jkoravno Mirko ni zahajal med veliko gospodo, toliko je le spoznal jjif »svet", da ni več tako silno hrepenel po njem, kakor spoli četka. Hodil je tudi zdaj se rad v pošteno druščino, ali ne, da bi moralo biti. Uvidel je, da, kdor v sebi samem ne nahaja prave sreče in zadovoljstva, ne bode ga ni v „svetu" našel. Res je sicer, da je Bog človeka za svet ustvaril, ali določil je tudi vsakemu meje, v katerih naj se giblje in deluje na korist naroda svojega in vesoljnega človeštva. A da človek ne bode brez koristi delal v vinogradu Gospodovem, mora se truditi, da bo čimdalje boljši, da si blaži srce ter razvija duševne darove svoje. Tega pravila se je držal Mirko in prav pridno se je lotil učenja.
Toda bolj ko se mu je duh razvijal, bolj je čutil, da mu je srce prazno, človek ima um in srce, skrbeti pa mora za oboje. Srcu treba ljubezni, te čudne stvari, ki je ne vidimo, ki niti ni stvar, in vendar
je tako potrebna, da brez nje ne bi ničesar moglo obstajati. Ljubezen božja je ustvarila svet in vse, kar je na njem; ljubezen pa je tudi prvi in najimenitnejši nauk krščanstva, iz katerega vsi ostali izvirajo sami po sebi. Mirko je imel blago srce; ljubil je mater svojo in očeta svojega, ljubil je domovino svojo in narod svoj, in bil je tudi dober in veren prijatelj. Ali vsa ta ljubezen, dasi potrebna in plemenita, ni mu umirila neznanega nekega hrepenenja. Želel si je bitja, katero bi mogel z vati svoje, ali bolje rečeno, katero bi bila druga dopolnujoča stran njega samega. Saj so ga učile modrijanske knjige, da mož sam ni človek, ampak mož in žena skupaj sta v višjem duševnem pomenu cel človek. Zdaj mu je bilo jasno, zakaj človeku tako dobro de, če po velikem duševnem naporu pride v izbrano žensko druščino. Želel si je torej prijateljice, ki bi ga z umom in srcem razumevala; kateri bi duševno svoje življenje mogel razkrivati, kakor samemu sebi. Tako poznanstvo bi ga moralo povzdigniti nad plitko vsakdanjost, moralo bi ga vzpodbadati, da bi se s tem večjim trudom razvijal in se bližal uzoru ali idealu popolnega človeka.
V take in podobne misli vtopljen je Mirko nekega dne počasi stopal po širokih ulicah. V levici je nosil debelo knjigo, v desnici pa je imel palčico, s katero se je zamišljeno igral. Bilo je rano predpo-ludne in v takem kraji mesta, da si le semtertja srečal kakega človeka. V tem mu palčica odleti sredi ulic in, ko se je ozrl, vidi deklico, ki je drobnih korakov proti njemu dohajala in se mu prav od srca na-smijala. ßila je Alma. Ves zmeden jo Mirko hitro pozdravi, ali ko prime za klobuk, pade mu knjiga iz rök. in dokler je pobiral svoje stvari, izginila je Alma okoli ogla.
Kakor bi bil pozabil, kam se je bil namenil, ni se Mirko genil z mesta. Jezil se je sam na sebe in na nesrečno usodo, da ni prej zapazil deklice in da mu je ušla zarad njegove nerodnosti. Kako ljubeznivo ga je zopet pogledala, kako presrčno ga je pozdravila! Bila je sama brez tistih zopernih njenih ljudij; kako lahko bi jo ogovoril, pridružil se ji in jo spremil, kdo ve, kako dolgo. Meseci so minuli, odkar jo je zadnjikrat videl na maškarnem plesu; Bog ve, kdaj se bo zopet našla prilika. Da bi vsaj vedel, kje stanuje ali kam zahaja, mogel bi jo zalezovati, pa ob vsem tem nima niti najmanjšega sledu. Take misli so rojile Mirku po glavi, ko je nejevoljen stopal dalje. Ponavljal je vse, kar mu je Alma kdaj rekla in kar je. sploh kdaj opazil na nji; in čimbolj ko je vse preudarjal, tembolj se je prepričaval, da ima Alma preblago srce in da mu je močno nagnena. Prav živo mu je bila vedno v mislih in ni je več pozabil. Zdelo se mu je, kakor
bi bil zdaj še le spregledal in spoznal, da je prav ona takšno bitje, kakeršnega si je v domišljiji svoji želel. Za trdno je sklenil, da jo mora najti, da mora ž njo govoriti in ji razodeti čustva svoja.
Šolsko leto se je bližalo koncu in še ni mogel Mirko najti Alme. V nedeljo po svetem Jakobu je bil dan svete Ane in velikanska oznanila so za popoludne v hladnem prostornem vrtu zunaj mesta napovedovala redko svečanost na čast vsem Anam in Anicam. Dve glasbi da bosta ves čas razveseljevali čestite goste, a na večer da se bode za odhod napravil prelep umetni ogenj. Kavno prav, mislil si je Mirko, saj itak ne vem, kam bi se dejal; znanci moji so po večjem že odšli, a učiti se mi za letos tudi več ne da. Kmalu po obedu je šel iz mesta in prišedši na določeni vrt je sedel bolj v stran pod košat kostanj, kjer je mislil, da ga nihče ne bo motil in bo lože opazoval dohajajoče ljudi. Ukazal si je prinesti vrček piva in si za kratek čas zažgal smodko. Pa vrt se je hitreje polnil, nego se je sam krčmar nadejal, in že nisi mogel najti prostora, kakor bi rad.
„Tu je še prostora za nas," rekla je priletna gospa in pelje svojo družbico proti Mirkovi mizi. Bila je Almina mati z možem in s hčerjo ter sestro in svakom svojim.
„Dovolite, gospod," ogovori Mirka, a spoznavsi ga dostavi: „A! gospod doktor, skoraj Vas ne bi bila več poznala. Prav veseli me, da smo se zopet sešli." Na to ga seznani s svojim društvom, ki je posedlo okoli mize tako. da so gospe bile na jedni, gospodje pa na drugi strani. Mirko je ostal na svojem mestu na ožjem konci mize, a takoj poleg njega na oglu je kraj matere sedela Alma.
„Čudim se, da ste še tu, gospod Svetlin, če sem dobro umel Vaše ime," poprime oče prvi besedo, da bi začel kak pogovor. „Navadno se slušatelji visokih šol že sredi julija razidejo na vse vetrove."
„Saj so se tudi letos po večjem že razšli," odgovarja Mirko, „in jaz sem takisto na pot pripravljen. Rad bi še počakal nekega pisma, potem pa jutri ali pojutranjem odrinem."
„Doma Vas pač težko pričakujejo," vpraša ga Almina teta; „ali imate sester in bratov?"
„Razven očeta in matere nimam nikogar," zavrnil je Mirko, in tako so se še nekoliko časa vsi skupaj pogovarjali o vsakdanjih stvareh, o lepem vremeni, o veliki množici, ki se je zbrala na vrtu, koliko bi krčmar utegnil danes skupiti, ter o godbi in napovedanem umetnem ognji. Toda kmalu sta svaka imela svoje, sestri svoje pogovore, Almo in Mirka pa so pustili, naj se kratkočasita kakor sama znata.
Znana slaba rudečica se je pokazala na Alminem lici, ko ji je mati določila prostor kraj Mirka; plaho ga je pozdravila in prav ljubo
ji je bilo, da se je oče prvi začel ž njim meniti. V tem se je bila umirila in se pripravila, kaj mu bo rekla in kako; ali komaj da se je Mirko obrnil k nji, bila je zopet vsa zmočena; vse je pozabila, kar mu je hotela reči in tako nerodno mu je odgovarjala, da se je sama jezila na sebe. Pa saj se niti Mirku ni bolje godilo. Vsak čas se mu je spoteknila beseda; kar ni in ni mogel napeljati pravega pogovora, in zmeraj je znova začenjal. Naposled jo le ugane in začne:
„Gospodična, zakaj ste mi na maškarnem plesu podarili rumen cvetek?"
„Zakaj?" ponavlja Alma, da si utegne zmisliti pravi odgovor. 13ila je v zadregi in se malo zarudela. Da ne bi izdala resnice, vpraša ga:
„Ali Vam rumena barva ni všeč?"
„Nikakor ne. Že sama na sebi se mi ne zdi lepa, a nima niti pravega pomena. Kako živo nas rudeča barva spominja goreče ljubezni ali pa modra stanovitnosti!"
„Arumena, da nima pomena!" čudi se Alma, „ali zlato ni rumeno?"
„Rumeno jc, rumeno," ponavlja Mirko, „vendar zlato budi v človeku posvetno poželjenje ter ga le prevečkrat odvrača od višjih, plemenitih smotrov, v tistem pa, ki ga nima, budi zavidnost. Rumena barva bi torej mogla pomenjati zavidnost, ljubosumnost ali kaj podobnega."
Alma zopet ni vedela, kaj bi mu zavrnila. Malo se zamisli, potem pa mu nekako vprašaje reče:
„Lahko si mislim, s kako nejevoljo ste tedaj cvctek moj vrgli, kdo ve, kam."
O j, ne!" Mirko kratko zavrne, vzame listnico iz žepa in ji molče pokaže stisneno suho cvetico.
Alma je kar ostrmela, srce ji je od radosti utripalo in toliko da ni od veselja vzkliknila. Toda kar ni smelo na jeziku ven, povedale so oči.
Torej vendar le! mislila si je Alma in tako milo in zadovoljno se je ozrla v Mirka, da je moral ugeniti, kaj je hotela reci. Pa tudi Mirkov pogled je bil pomenljiv in ona ga je razumela ter se prepričala, da se ni motila. Poprej ga je mislila izpraševati o maškarnem plesu, kdo je bil tisti rumeni domino in druzega več, zdaj pa je vse to ni skrbelo, saj je več zvedela, nego se je nadejala. Drugačni so bili odšle njijini pogovori in zopet se jima je zapletal jezik, dokler si nista do dobrega drug drugemu odkrila svojega srca. Nič si nista bila več tuja ; zdelo se jima je, kakor da se od nekdaj poznata: in Ie to, da nista bila sama, spominjalo ja je, da še nista svoja. Ničesar nista videla, ničesar cula, kar se je godilo okoli njiju in Alma je vselej bila v zadregi, kadar jo je mati vprašala, iz katere opere je to, kar so godci godli tisti trenutek.
V tem se je zmračilo in strežniki so prižgali sveče, ki so na vsaki mizi stale v steklenem zvonu, da jih ne ugasne veter. Dasi je bil topel poletni čas, vendar se je ohladilo, odkar je solnce šlo v zatop, in Alma je po malem jela pokašljevati. Mati jo je že nekolikokrat opomnila, naj se ogrne, ali trmoglava hčerka je ni hotela slušati, češ, da je ne zebe. Ko je pa zopet zakašljala, vstane Mirko, vzame velik volnat robec ter ji ga z obema rokama ogrne čez rame. Alma se ni prav nič branila, ampak tiho je prijela za oba konca in presrčno stisnila roki, ki so ji podale robec, mati pa je smehljaje kimala z glavo in se prav ljubeznivo zahvalila postrežljivemu Mirku.
Godba je umolknila, ljudje pa so jeli vstajati ter se zbirati na konci vrta na veliki trati, kjer se je imel zažigati umetni ogenj. Tudi Almo je vleklo na trato, ali oče in ujec sta videla že dosti umetnih ognjev in sta rajša ostala pri kozarci piva; materi pa se ni dalo v temi iti v gnečo med stikajoče in rivajoče ljudi, in prosila je Mirka, naj bi on peljal Almo tja in pazil na njo. Večje sreče si Mirko ta trenutek ni mogel želeti. TJrno je vstal, ponudil Almi desnico, da se je oklenila v njo, in presrečna sta se podala na trato. Nista šla v največjo stisko, ampak bolj pri kraii sta stopila pod drevo, kier sta sicer slabše videla, ali bila sta bolj pri miru in nihče ju ni motil v njijinih pogovorih.
Zdaj je na trati zašumelo in ognjena rnketa je hitro kakor blisk vzletela visoko proti nebu ter se razpočila v padajoče zvezde. Radovedno ljudstvo je kar strmelo, zdaj je umolknilo, zdai clasno pohvalilo umetnika ali pa se smijalo šegavcu, ki je v splošni tihoti na ves glas kaj smešnega povedal. Rakete so v tem kar druga za drugo frčale in pokale, in vsaka se ti je zdela lepša od prejšnje. Nato je umetnik zažgal ognjena kolesa, ki so se čim dalje hitreje vrtala in (roste iskre metala od sebe, dokler se po malem niso ustavila in ugasnila. Zdaj se zasveti velika ognjena zvezda, a ko tudi ta otemnf. pokaže se namesto nje ognjena črka „ A". Veselo ploskanje je naznanjalo, da se je kaj posebno lepega pokazalo. Kakor začaran se je zasvetil na trati nekak ognien grad s stolpi in obkopi, in predno si se mogel nasedati te čudne podobe, jele so znova pokati rakete, ki so z vseh stranij letele proti gradu. To je bilo tako zvano „vzetje Sebastopolja", kakor se je čitalo na oglasu Bilo je res, kakor bi z daleč gledal boj. Nekoliko časa se je vse svetilo v žarečem ognji, kmalu pa so se jeli podirati stolpi in obkopi, in podrl seje ves grad. Pokanje je umolknilo, ogenj je ugasnil in črna tema je pokrivala trato. Bilo je konec svečanosti.
Alma in Mirko sta ves čas stala pod drevesom, in tu sta gledala in nista gledala, kar se je godilo na trati. Želela sta si biti na samem
da bi si povedala, kar se pred drugimi ne da povedati; a zdaj, ko se jima je želja izpolnila in ju nihče ni motil, stala sta kakor nema drug poleg druzega; čudno jima je bilo pri srci in nista mogla govoriti. Le zdaj pa zdaj je Mirko zinil kako besedo, pa je zopet umolknil, ko ni dobil odgovora. Čutil je, kako se je Almina roka tresla v njegovi, in slišal, kako globoko je časih vzdihnila.
„Oh! kako je lepo!" vzkliknila je Alma, ko se je na trati ravno svetila zvezda, a vendar nisi mogel reči, kaj je prav za prav mislila, da je lepo. V tem se zvezda izpremeni v črko „A" in Mirko prav pre-srčno izpregovori:
„Alma," pripogne se malo k deklici in jo jecljaje vpraša: „Alma, ali me ljubiš?"
Alma mu ničesar ne odgovori, ampak vroče ga poljubi in debela solza se pokaže na njenem očesi. Zopet sta umolknila, ali ne da bi gledala „vzetje Sebastopolja", saj nista ničesar niti cula, niti videla. Presrečna, da sta bila svoja, nista našla besed, da bi si povedala to svojo srečo. Pa saj sta se fudi molče razumela. Alma je vročo svojo glavico naslonila na Mirkove prsi in poslušala, kako mu bije srce; saj je vedela, da le zanjo bije. Ko se je malo umirila, poljubi ga zopet in prav mehko ga vpraša:
„Mirko, zakaj odhajaš že jutri?"
„Moram. Zadnji čas je."
„Bog vč, kdaj se zopet vidiva!"
«čez dva meseca."
„Oh, to je dolgo!"
„Dolgo: ali ljubezen nama skrajša tudi ta čas."
Tema in glasno govorjenjenje ljudij, ki so se s trate vračali proti gostilni, zdramili sta Mirka in Almo iz sladkih sanj ter ja spomnili, da tudi njima treba iti. Mati se je že nemirno ogledavala, odkod bosta prišla, kajti že so se pripravljali na odhod. Prišla sta torej ravno prav, in Mirko je prosil mater, če jih sme domov spremiti. Mati se mu je celo zahvalila za njegovo prijaznost, toda v mraku ni zapazila izpre-membe na Alminem obrazu.
Ni ga bilo srečnejšega bitja od Alme, ko je zdaj prvikrat okle-nena v Mirkovo roko ponosno stopala po dolgih mestnih ulicah. V svoji domišljiji je videla, kako se z njim sprehaja mlada gospji; ves prejšnji strah jo je minul in bila je prav zgovorna. Menila sta se, kako se bosta prihodnjo zimo večkrat shajala in sklenila sta, da pristopita v kako odlično družbo, ki bode med tednom imela plesne vaje pri Poskočilu. V takšnih pogovorih jima je le prehitro minul čas, in
Almo je bilo kar groza, ko je zapazila, da so pred hišo. Prav rada bi bila Mirka za odhod še jedenkrat poljubila, toda nista bila sama in ravno nad njima je svetila plinova luč. Trikrat mu je stisnila roko, pogledala ga je še jedenkrat prav presrčno, potem pa skočila v temno vežo, da mati ne bi videla, kako so ji goste solze zalile oči.
(Dalje prihodnjič.)

Bajke in povesti o Gorjancih.
Spisal Ivan Trdina.
28. PuŠČavnik DorČe.
ospodu Zalotniku se je porodilo veliko otrok, ki so imeli vsi prav imenitna imena. Najmlajši sin se je zval Dorče. Jaz ga nisem poznala. Zgodbe njegove mi je pravila Čuprova Ratija. ki je služila pri Zalotnikovih za pestunjo in menda tudi za dojnico. V šolo je hodil ta DorČe najprej v našem mestu, pozneje, ko je bil že velik, pa v nemškem Gradci. Bil je jako vesel in dobrodušen dečko. Družina so ga ljubili bolj nego vso drugo Zalotnikovo gospodo. S hlapci in deklami se je menil in šalil tako prijazno, kakor bi bili njegovega rodu in stanu.
Dokler se je učil v Novem Mestu, ni se slišala o njem nikoli nobena porednost; v Gradci pa je zašel med lahkoživčke in je po njih vzgledu potrošil marsikak očetov groš po nepotrebnem. Isto tako je hotel tratiti denar doma na počitnicah. Zahajal je v drago gostilnico in se zaljubil v okroglo točajko. Sedela sta že. ob devetih zjutraj vsak dan pod kostanjem in se izpovedovala jeden drugemu. Kmalu se je nabralo precej veliko dolga. Zalotnik ga je plačal ali je rokel krčmar-jevim s trdo besedo, da ne smejo dajati sinu ničesa več na upanje. Dorče vpraša očeta ves razburjen, kaj ga sramoti pred svetom. Stari gospod, čmeren mož, ga prav dobro ošteje, očitaje mu brezvestno za-pravljivost in mu veli napösled, če ne misli živeti pošteno po njegovi volji, naj se pobere, kamor hoče, on ga ne prizna več za svojega sina. Ta strogost je Dorčeta tako zapekla in razžalila, da je zapustil še tisti dan svoje ljudi in šel za puščav ni ka.
Kar nič ga ni skrbelo, kako se bo hranil v samoti svoji. Ze za otročjih let je lovil rad ribe in rake in nastavljal po hosti zanjke in zadrge. Ko je bolj odrasel, veselila ga je tudi puška: s tovariši in brez
njih je streljal zajce, kljunače in veverice. Bil je uverjen, da bo živel o lovu in ribištvu lahko in radostno kakor brezbrižna ptica pod božjim nebom. Vzel je torej puško, trnike in drugo pripravo ter se napotil v silne gozde, ki pokrivajo z malimi presledki ves ravni in gorati svet med našo Krko in daljno Belo krajino.
Ta prostor je nekaj bolj prijazen samö ob Krki na ti strani šmihel-skega polja, kjer se vidijo povsod še vasi in ljudje. Dalje proti Gorjancem pa vlada takova neznanska puščoba, kakeršne ne najdete morda nikjer v vsi kranjski deželi. Dostikrat sem Čula, da ima v Šk rj an čem dolgčas mlade. Ti negödni mladiči so se razlezli po vsi cesti, ki gre na to vas proti Semiču in je dolga za moje stare noge debelih pet ur. Človeku se toži na tem potu, kakor bi se nahajal sto dnij strani od domovine in radi gluhe tišine in samote ga obhaja groza, da mu kar sapa zastaja. Pravijo, da je šaljivi kapelan Kajetan nakladal velikim grešnikom za pokoro, da so morali romati trikrat iz Škrjan-čega do Semiča. To zoperno in zadušljivo popotovanje je vsakega tako prestrašilo in izbegalo, da so se poboljšali najgrjši razuzdanci, katerih noben drug duhovnik ni mogel omečiti. Pri cesti stojč tri vasi: Birčna Vas, Uršina Sela in Laze. V onih dveh popotnik dostikrat ne sreča nobenega človeka, kakor bi bili zamrli vsi prebivalci. V kočevskih Lazah čepč in se valjajo kdaj pred bornimi kočmurji suhe, grde babe in razcapani otročaji. Ce se približa tujec, pa šine vsa ta sodrga v kolibe svoje, kakor ščurki v razpoke, kadar se prinese luč v hišo. Skoraj nikjer ne razveseljuje očesa lepa, godna bosta, plodno polje in zeleni travniki. Povsod zaklanja vid malopridno grmovje ali pa štrli v nemi zrak krivo, škrambolasto, polomljeno in pokvečeno drevje. Na redkih njivah se žariva med žito hobotna praprot in kolenčast, trščat, globoko ukoreninjen in na široko raztopirjen plevel. Spašnike in koše-nlce pa kazi, prerasfca in zataplja, kamor pogledate, gosto leševje, češminje in dolgočasna jelša. Sence imate ob cesti dovolj ali je z večine tako tanka in soparna, da se v nji ne morete pohladiti in okrepčati.
Po ti odljudni krajini se je šetal puščavnik Dorče cele tri mesece! Ali zloglasna semiška pot ni naudajala njega s strahom in tož-nostjo kakor druge. Hodil je po nji brez opravka pa jo je zapustil, kadar je hotel. Zavivši na levo je prišel kmalu v prekrasno rasensko bukovje, ki ga takrat sekira ni še podirala tako neusmiljeno kakor dan danes. Tamo je dobil najlepšo senco in večkrat tudi kaj za zobe. Ce se je obrnil na desno, privedle so ga preseke, steze in kolotečine na prijazni ljubenski hrib ali pa tudi nazaj proti Krki, katero je ime-
noval krušno mater, ker mu je dajala največ užitka. Blizu nje med Drsko in Lastovčami si je. naredil prav lično spalnico. V smrečji je našel temno goščo, iz nje si je spletel in zgradil šator, ki se ni mogel lahko zapaziti. Za posteljo si je nanesel vanj mehkega mahu in mlade praproti ter ga pokril s smrekovimi skorjami in vejami tako trdno, da ni prišla vanj ni kaplja dežja. Drugo hišico si je postavil daleč od tod tamo za Birčno Vasjo v gozdu, ki se imenuje Padež. Prenočil je največkrat tukaj zaradi tega, da je začel lahko precej zjutraj loviti in pregledovati nastave. Delo si je razdelil tako, da je prežal zjutraj na divjačino v podgorski hosti, popoludne pa zahajal na Krko rak&rit in ribarit. Živil se je največ s tem, kar je ustrelil in ujel. Rake si je kuhal v starem lonci, kateremu je bil gorenji konec odbit, ribe, ptiče in veverice pa je pekel na lesenem, samodelnem ražnji. Jedel jih je seveda brez kruha in začimbe. Tu pa tamo je pobral in založil kdaj tudi kako lesniko ali si utrgal kako bilko kislice in hostne detelje.
Neizrečeno se je obveselil, ko je prišel prvič na Ljubno, kajti je bilo na prisojnih rčbrih vse rudeče čudnih jagod, kakeršnih še ni nikjer videl. Bile so mnogo debelejše od naših deželskih in ne le okrogle, ampak tudi podolgaste, plosnate, kopičaste in valjarčkaste. Zasejali so jih morda še imenitni zatičinski menihi, ki so imeli v last ljubensko pristavo. Nazobal se jih je prav do sitega; dokler jih je kaj bilo, korakal je potem vsak dan na ta vinorödni hribček, na katerem se sveti tako vabljivo bela cerkev sv. Vida.
Prve dni je Dorčetu puščavniško življenje jako ugajalo. Tekal je po brlogih in dobravah kakor bistri jelen, človeške družbe ni dosti pogrešal. Ali že drugi teden jelo mu je presedati to pustolovsko samo-vanje in potepanje. Njega razvajenemu gosposkemu želodcu so se čim-dalje bolj upirale in gnusile slabo pripravljene jedi, tudi ni zasačil vselej toliko tečne hrane, kolikor mu je je zahtevalo zdravo in močno truplo. Pod Novim Mestom se rede v Krki žlahtni sulci, nad Sotesko še žlahtnejše postrvi, med tema krajema pa se nahaja v naši vodi Ie malo dobrih rib. Dorče ni ujel nikoli ničesa druzega nego kako mreno, klina ali platlco, takova južina ne bi mikala niti neizbirčnega kmeta. V Rasnem in v Padeži je živelo gotovo dovolj divjačine ali se Dorčetu ni hotela prikazavati tako pogostoma, kakor je želel. V locnje in zadrge ni ulovil ničesa. Zajca je kdaj ugledal ali .zadel je samo jcdnega in še ta mu se je izgubil v goščavi, da ga ni mogel najti. Ustrelil je nekoliko bornih ptičev in veveric: to je bila vsa lovska sreča njegova. Zato tudi ni žaloval prehudo, ko mu je ukradel nekdo puško. V tem, ko je metal v Krko trnik, priplazil mu se je v daljni padeški šator kak
cigan ali drvar in mu odnesel dragoceno orožje, katero mu je bil kupil oče za god na konci osme šole. S hostnim lovom se je trebalo zdaj posloviti, mladi puščavnik je ostal samo še ribič. Dokler je sijalo na vedrem nebu žarko solnce, dobili so se raki in platice brez velikega truda. Ko pa so nastopili viharni in deževni dnevi, zasajal je Dorče zaman na železno öst sladko vado. Prišel je zanj čas, da se je učil moliti bridke kozje molitvice. Ves dan je stal na dežji in se trudil, pripridil pa si je le nekoliko rakcev in jedno ribico. Lčgel je zvečer skoraj tešč. Od nejevolje, žalosti in skrbi ni mogel zaspati. Dolgo je ugibal in mozgal, kako bi si pomogel, dokler se spomni dobre, domače — krave.
Dolenjski kmet ne mara dosti mlečnih jedij, ker je preveč zaverovan v vino svoje. Če prinese gospodinja mlečno kašo, nagubanči se marsikatero lice, ne razvedri pa gotovo nobeno, česar mlekoljubni Gorenjec ne razume in ne verjame lahko. V slast uživajo pri nas mleko s kavo ali pa tudi brez nje samo gospöda. Tudi Dorče mu je bil velik prijatelj, zato ni čudo, da se je domislil v stiski svoji preljube očetove Cube, s katero se je tolikokrat zabavljal doma in na paši. Ko je po polunoči naliv ponehal, vstal je z zelene svoje postelje, vzel račji lonec pa liajdi ž njim po dobro znani stezi proti prijazni vasi, v kateri je stala blizu konca čedna Zalotnikova hiša. Hektor je začel hudo lajati ali spoznavši domačega sina je umolknil. Dorče se splazi tiho v hlev, pomolze kravo v lonec in se okrepča prekrasno s sladkim in mastnim mlekom. Odslč je hodil k Cuhi vsako noč po zajutrek. Silno so se čudili vsi Zalotnikovi, kaj je to, da ne namolze dekla zdaj nobeno jutro skoraj nič mleka. Slednji dan so obravnavali in razpravljali to skrivnost pri kosilu, ali pravega uzroka ji seveda niso mogli pogoditi. Posli so mislili za trdno, da je zacvrla Čuhi soseda, ki je bila tako hudobna in prekanjena baba, da so jo bili razglasili vaščani za coper-nico. Jedina dfikla Kafra ni veriela tega neao je trdila, da molze kravo najbrž vražja mora. o kateri je dostikrat slišala, da živi o samem mleku. Zalotnikova gospa je kakih deset dnij čakala, ko pa se ji je «rodila vedno ista škoda, velela je Katri: Nocoj boš spala ti v hlevu. Na tak način utegnemo še najprej zvedeti, kdo si streže z našim mlekom.
Ta Katra je služila pri Zalotnikovih že od mladih nog. Imeli so jo bolj za svojo neso za tujo. Dila je mlado in jako brdko, ob jednem pa tudi prav pridno in razumno deklo. Župnik so jo pohvalili v nedeljo popoludne v cerkvi očitno, da zrni izmed vseh vrstnic ona najbolje krščanski nauk. Podarili soji večkrat kako sveto podobico, jeden pot pa prelepe molitvene bukvice z zlatim obrezkom, ki so veljale nove ne mara cela
<
dva goldinarja. Gospi svoji je storila vse po volji, da ni nikoli nič godrnjala, v hlev pa ni šla rada spat, ker se je bala more in drugih pošastij, a tudi malopridnih ponočnjakov in tatov. Ali blagi svoji gospodinji se ni smela in hotela upirati. Postlala si je blizu Cube in ob desetih je legla. V hramčku svojem je vselej hitro zaspala, v hlevu pa se ni dalo, bilo je je preveč groza.	(Dalje prihodnjič.)
m
Slovenski svetee in učitelj.
Zgodovinski roman. Spisal Josip Jurčič.
VII.
Sv. Metod v ječi. HfSjetodovi spremljevalci so hoteli ostati pri njem v zapöru, ker g so mislili, da vendar ni možno, da bi se mu taka krivica mogla dolgo goditi. Vitoglav je bil ljut in je glasno o Nemcih govoril tako, da je bilo zanj dobro, ker ga niso razumeli. Naum in Klemen pak sta bila v veliki skrbi, kaj bode, kajti razumela in videla sta v zboru strastno jezo nemških škofov do svojega učitelja in bala sta se najhujšega zanj.
Metod je dobil v starem kloštru sobo in ukaz, da se iz klošter-skega dvorišča in vrta ne sme geniti. Pri njem je smel stanovati samo jeden njegovih ljudij, in on si je bil izbral Gorazda, da bi ga vsaj učil in za bodoči poklic pripravljal v dolzili urah jetniških. Drugi učenci so ga smeli obiskavati vsako dopöludne, a popoludne ni smel nihče več k njemu.
Med onimi, ki so jetnika tudi popoludne in vsak čas smeli po-iskavati, bil je episkop Hinkmar, Karlmanov zaupni mož. Metodu samemu se je čudno zdelo, kako da se ta mož tolikanj zanima zanj, ker je skoraj izprevidel, kako različnega značaja in različne misli sta. Vendar to je Metod videl, da Hinkmar je bolj na njegovi strani nego na sfrani njegovih sovražnikov, da ve silno mnogo in pri Karlmanu mnogo velja.
Metod je bil premoder mož, da ne bi bil prilike porabil in po-izvedaval o razmerah, mišljenjih in končnih namerah onih krogov, v katerih oblast je bil zdaj padel. Hinkmar mu je vse to povedal z neko
odločno, prestrašljivo iskrenostjo in odkritostjo. Strmel in zavzel pak se je Metod silno, ko je vse to čul in ničesa več ni mogel svojega čudesnega tujega in naglega prijatelja vprašati, ko mu je povedal usodo in zdanje bivališče ujetega kneza Rastislava.
Od tega hipa je bil Metod nekako ves drug. Ko sta prišla drugi dan njegova učenca Naum in Klemen zopet k njemu, poklical ja je v kot svoje sobe in jima tiho nekaj povedal. Moralo je grozno biti, kajti oba sta obledela in potem Boga na pomaganje klicala.
A Metod je dal obema svoje ukaze, jednemu je naložil ta pot in ta posel, drugemu drugi. Naum je imel iti precej od tod strani in izku-šati, da pride med moravske Slovene ter jim pove, kaj se je zgodilo in kaj jih še čaka. Klemen pak je imel iti v Dudlebe h Koclju, a Vitoglav brzo vrniti se med svojce v Ljubljano, od tam pa dalje do Rima poslati Metodovo pismo s pritožbo do papeža ITadrijana in prošnjo za pomoč in posredovanje.
Blagoslovil jih je in odpustil, takoj so morali oditi, le Gorazd je ostal pri njem.
Z nenavadno nestrpljivostjo pak je odšle Metod vsak dan pričakoval Svetopolka k sebi. Ze prej je pričakoval, da se bode Svetopolk zaradi njegovega zadnjega poziva po onem zboru oglasil pri njem, ker je bil molče tako rekoč obljubil, to mu je Metod čital z obraza. Ako je prej svečenik mislil poskušati, ali se ne da ta slovenski knez prepričati in na pravi pot spraviti, gorelo je zdaj vse v njem od same želje, kar najprej govoriti s Svetopolkom in oči mu odpreti, če morda ne vidi propada, pred katerim stoji sam on in narod njegov.
Od škofa Hinkmarja je bil pač zvedel, da Svetopolk ostane s Karlmanom še nekaj časa v tem mestu, da nima tu druzega posla nfgo zabavati se dati in laskati si. A bal se je, da bi prej odšel, predno bi ga videl, zlasti ker so vsa znamenja kazala in je tudi to potrjevalo, kar se je brez bujenja sumnjivosti iz Hinkmara izprašati upal: da Svetopolk ne zna preceniti, kaj se zgodi ž njim in z narodom njegovim.
Vs;ik dan je Gorazda pošiljal čakat, kje bi videl Svetopolka na samem, da bi mu poročil željo, naj pride k njemu. A več dnij je preteklo, predno je ta prišel s poročilom, da je govoril ž njim, z onim včlicim, kateremu je bil v cerkvi nož vzel, ter da mu je naročil, naj pride.
Drugi dan je Svetopolk prišel, sam, skrivaje, kakor mu je bilo naročeno.
V ozki sobici nemškega kloštra, poleg ubožne lesene mize, med štirimi golimi stenami, v ječi sta si stala ta dan prvič dva moža na-
sproti z 6či v oči, katera sta imela oba vkupe duševno in telesno moč Slovanstvo na evropskem zapadu povzdigniti do prvenstva v sredini Evrope, povzdigniti Slovanstvo, in s tem histeriji vsega sveta nov tir dati, novo smčr odkazati.
Kakor bi bil Metod to čutil, občudoval je nekaj hipov molčeč in strmeč velikansko, močno, lepo telesno vzrast Svetopolkovo, tega	«
možd v najlepših letih, z bistrim nekoliko lehkomiselno zročim očesom, zagorelim licem in s silno roko, ustvarjeno, da puli smreke z gore. Svetopolk pak je z naturnim instinktom čutil, da ima v Metodu nenavadnega človeka pred seboj in moral je po prvem hipu oko povesiti.
„Blagor mi, da si prišel, däj Bog, da bi ne bilo zastonj," reče Metod, migne Goräzdu, naj odide iz izbe, primakne leseno klop k stolu in ko sta oba sedela, odgovori Svetopolk:
„Vem, zakaj si me zval."
„Včš? Ne, ne! Ljubo bi mi pač bilo, kajti ko bi vedel, a ipak prišel k meni, kakor si zdaj ne vedoč, kaj te mislim prositi, tako prositi, kakor bi te prosila otec in majka, potem, sine moj, imel bi jaz vse upanje, da bodo moje prošnje vspešne, rodovitne moje besede."
„Stoj, pa ti povem," reče Svetopolk. „Tebe so zaprli, ali ti bi jim rad ušel. To je prav, ko bi le šlo, da-si nisi pameten bil, ker si šel v past, kakor volk po noči. Zdaj pa ti misliš: Svetopolk naj me reši, ne li?"
Metod na lahko zmaje z glavo, a potem vpraša:
„In ko bi jaz nameraval Svetopolka prositi,' naj me reši, če more, in naj me odvede zopet med slovenski narod, učit ga, kakor sem ga zdaj učil, bi li on to storil?"
„Bi! Zakaj sem pa k tebi prišel, meniš?"
„Zakaj si prišel?"
„Da te s seboj vzamem, rešim, kadar bodemo odhajali, in da se dogovoriva, kako pojde. Hitre konje imamo, jaz in moja družina vojna, samö če ti moreš brez nas po noči ali kako iz mesta uiti in nas zunaj počakati. Ljudje moji te potem že odpravijo iz te dežele. Ali le, če obljubiš, kar jaz hočem. To je, da ostaneš pri meni in da bodeš za	4
mene tako delal, kakor si za Rastislava, tega psa. Jaz vem, da je zgorenje-moravski narod tebe rajši imel od njega, a ti si delal zanj. Obljubi mi to, pak te ukrademo Nemcem, kadar pojdemo domov. To pak ne bode še tako brzo. Dobro se nam godi in vsak dan imamo nova veselja; kaj tacega doma nimamo. Kadar se naveličamo, pa idemo."
„Nisem jaz mislil na sebe ni na svoj beg, ko sem te klical, Svetopolk. Naiod moj in tvoj, blagost in rešitev njegova mi je bila
bolj pred očmi nego svoja. A če ti obljubim, da bodem za tebe vse storil, kar bodem mogel in kar bodem pred Bogom smel, kadar postaneš zopet krščanski vladar naroda svojega in popraviš 6no veliko zlo, ki si ga storil — kolikor se da popraviti — obljubi mi ti odgovoriti na vprašanje moje."
„No, vprašaj!"
„Jaz tebe ne poznam, ne morem presoditi. Ko si prišel k meni po onem zboru, videl sem, da imaš sočutje za proganjanca rojaka; zdaj tu sem k meni prihajaš in prvo, kar je, ponujaš mi svojo pomoč, da se rešim; tudi tvoj strijc Rastislav je vedno lepo govoril o tebi in lastnostih tvojih . . ."
„Kdo je lepo govoril? Rastislav?" vpraša Svetopolk jezen.
„Da, knez Rastislav, katerega si ti smrtnim njegovim sovražnikom Nemcem izdal in ž njim vred izdal jim narod njegov in svoj. Zakaj si to storil, ti Sloven, ti krščan, ti človek jedne in iste krvi ž njim?"
„Zakaj on ni znal, da sva jedne krvi?"
„On ni znal? Kdo ti je to rekel? V vseh njegovih mislih za bodočnost in v črtežih, ki jih je imel, bil si ti in bili so Nitranski tvoji Sloveni. Ničesar druzega ni hotel nego tvojo blagost, slavo tvojo in srečo. Kadar bi bil jaz po njegovi želji pri Kočiji vse uredil in pripravil, imel sem priti k tebi, dopovčdat tebi in boljarjem tvojim, kako velika opasnost preti od Nemcev vsemu slovenskemu narodu ob Moravi, Du-navu, Dravi in Savi, če se vi vsi knezi ne zložite in ne združite."
„Meni se zdi, da ti ne veš, kako me je ta moj strijc Rastislav samö zaradi tega k sebi vabil, da bi me bil rad na stran spravil in mojemu starejšemu bratu Svoj miru, ki je pri njem bil in vedno zoper mene ščuval, do oblasti pomagal. On je mene hotel odpraviti, zato sem jaz njega," pripoveduje Svetopolk.
„Kdo ti je to rekel? Varali so te, to ni res!-" reče Metod in kri mu obraz zalije, ker zdaj mu je bilo jasno, da je tu delovala skrivna potvora.
„Vsi so mi pripovedovali."
„Frankovski duhovniki najprvi, nemški škof v Nitri, ne Ii?a
„Tudi ti, res, še posebno."
„Nesrečnež! In ti si veroval njim, ki so smrtni sovražniki tvojega naroda, če se ti tudi ne kažejo, a si zdaj izdal kri od svoje krvi, svojega rodnega otca brata, blazega Rastislava!"
Svetopolk bi bil na vsacega osomo poskočil, kdor bi se bil drznil tako očitanje v lice metati mu, ali Metodov glas je poleg karajočega ob jednem imel nekaj tako pomilovalnega, prosečega in nenavadnega, da je bil silni vojnik. ves mehak in se je le izkušal izgovarjati:
„Zakaj govoriš: izdal? Ko je k meni prišel . . ."
„V gosti!"
„Srečali so ga na potu Nemci in so ga odveli."
„A ti si znal za to, da ga čakajo, ti bi gabil lehko otnl, ali ga nisi; s tem si ga izdal."
„Izdal, izdal! Kaj mu je? On rad moli in bogosluži. Torej je boš prav, da so ga deli v klošter. Ni mu sile tu med Nemci. Naj nekoliko premišlja, da je s Svojmirom meni kopal grob."
„Svojmir, tvoj brat, o čem tacem nikdar ni pomislil. On ne nosi meča več. Ze več let je, kar sem ga posvetil svečenikom in moj cerkveni namestnik je zdaj. Zakaj nisi prišel v Velegrad, da bi bil videl, zakaj si varoval kovarstvom sovražnikov naših?"
„Sovražniki moji niso. In Rastislavu tudi ni tako hudö. Rekel sem že, da rad moli, zakaj bi tedaj v nemškem kloštru ne bil, ne na Ve-legradu?" reče Svetopolk.
„V nemškem kloštru je, in mu ni tako hudo!" naglaša Metod, vstane s stolca, ostro pogleda Svetopolka in reče: „Ti ne veš, kaj so storili tvoji prijatelji Nemci s strijcem tvojim Rastislavom!"
„Kaj?"
„Izročili so ga svojemu kralju Ludoviku, smrtnemu njegovemu sovražniku, in ta mu je ukazal oči izkopati!" reče Metod z naglasom.
Svetopolk ga srepo gleda in obledi.
„Da, Nemci, prijatelji tvoji so našemu slovenskemu knezu Rastislavu iz žive glave oči izkopali. Rastislav, strijc tvoj, sedaj živi beden in zapuščen v večni temi, ni solnca ni dneva, ni prijateljskega ni sovražnikovega obraza ne vidi več. Pod onim čestitljivim čelom Rastislavljim, katero je mislilo vedno le o boljku Slovenstva, izginilo je izpod obrvi jasno oko, ki je Slovene v Moravi vladati znalo in v prazni luknji v žfvi glavi razjeda le trpka bolečina izruvanega očesa. A še bridkejša nego ta bolečina, še strašnejša bol nego večna tema, ki našega slovenskega kneza muči v nemški ječi, to je zavest, da ga je v to grozoto pahnila slovenska kri, da ga je sorod njegov sam strmoghivil v straš-nejše stanje nego je smrt, da si to storil ti, ti Svetopolk!"
Svetopolk se pretrese, iztegne roko proti Metodu ter z nekako plašnim glasom vpraša:
„Je li res, da so ga — oslepili?"
„Povedal mi je škof Hinkmar, öni, ki si ga videl pri Karlmanu, vprašaj ga sam, ne spada li med tvoje nove prijatelje?" reče zbadljivo Metod.
Če je hotel Metod s svojo povedjo v Svetopolku obuditi Slovena in moža, posrečilo se mu je, kajti začele so se Svetopolku oči svetiti in srdito je s pestjo ob surovi leseni stol udaril in se zagrozil:
„Ako so to storili, varali so me, slepili so tudi mene, in maščevati se hočem nad njimi, maščevati s krvjo in z zvijačo, čuj me!K
„Nisem ti povedal te strašne novice zato, da bi v tebi budil maščevalnost do Nemcev. Krivični sosedje so nam. krivični sodniki so meni, ali vzgled našega Odrešenika nas uči, prej odpustiti jim in reči, da morda tudi ne vedo, kaj delajo, nego razplamenovati sovraštvo do njih. Kar sem jaz pri tebi doseči hotel in kar ti dopovedati želim, je le to, da jih spoznaš in se jih ogiblješ, da čuvaš slovenski narod svoj pred brezdnom narodne smrti, do katerega vabijo oni tebe in tvoje ljudstvo. Jaz želim, da mreže izprevidiš in spoznaš, v katere so te že omotali, da te popolnoma za seboj potegnejo in Slovene s teboj. Ce imaš kaj srca za svojo kri in za svoj rod, kaj spomina o materi svoji, potem raztrgaš vezi, v katere si nevidoma že ukovan in popraviš ono strašno pregreho, storjeno nad Rastislavom, s tem. da v njegove stopinje stopiš in delo zvršiš, katero je on pričel: da ujediniš, državno urediš in izobraziš slovenski narod, da ga osvobodiš od tujih vplivov, da podpiraš njegove učitelje in odvračaš od njega vse one tujce, ki hočejo njegov duh zamoriti, da vzpostavijo na razvalinah gospodstvo svoje. Rad bi jaz videl, da bi ti, ki imaš oblast in veljavo med svojimi rojaki ter jo lehko še povečaš, spoznal velikost in važnost te döbe, v kateri te je Bog, odkazovatelj usode narodov, na svet postavil in ti priliko dal, da s krepostjo in moževsko delavnostjo narod svoj poveličaš, ali pa pustiš, da zabrede v robstvo, iz katerega se more rešiti stoprav čez mnogo stoletij, ali nikoli. Glej, ta naš narod slovenski je še mlad, še mehak, nepokvarjen. Vreden je vse naše ljubezni; delo, ki je zanj storimo, ni nehvaležno. Mlade moči tega naroda zbiraj, združuj, duševne kreposti njegove pomagaj vzbuditi, in ti založiš osnove državnega poslopja, kakor ga ni bilo v tem delu sveta, kakor ga niso imeli Rimljani, niti ga nimajo Franki.*
„Kaj mi je storiti? Reci! Storim!"
„Strani od tu, strani od krivih prijateljev svojih! V Nemcih tebi ni prijateljev, njim si ti le ptica vabljenka, s katero hotč rojake tvoje ujeti, zato te hot6 porabiti. To spoznaj in ne daj se! Rastislav je to spoznal in se ni dajal, delal je za svobodo svojega roda, a zato so ga Nemci od tebe izvarali in tako strašno ravnali ž njim. Oni spoznavajo, da zdaj se jim je treba pripraviti, da v last dobodo vašo zemljo,
kjer hotč gospodstvov.iti, zatorej pa preganjajo tiste, ki so njihovi nameri na pöti, ki so izpregledali njih smotre."
„Še denes osedlamo in se vrnemo domov, a ti moraš z nami, tebe vzamemo s seboj, ti mi bodi svetovalec," reče Svetopolk.
„Idi ti s svojci, jaz sem jetnik, a pridem kasneje k vam. Pojdi v Moravo, oglasi se pri bratu Svojmiru, zaupaj mu, on je dober in poučen. Pri njem najdeš tudi učenca mojega Nauma, in njega poslušaj, če meni verjameš," reče Metod.
„Ne, ne! Tii ne smeš ostati, ubegneš lehko, zunaj mesta te počakamo mi in odjezdimo, brez tebe ne pojdem."
„Lehko bi ubegnil in smel bi," odgovori Metod. „Pravice nimajo nobene zapirati me, niti ne soditi. Tudi jim nisem z besedo obljubil, da nečem poskušati uteči. Ali jaz nečem, da bi protivniki moji rekli, Metod je pred nami bežal. Svoboden se hočem vrniti, kakor sem prišel svoboden in z dobro vestjo. In notranji glas mi pravi, da se vrnem k vam, da protivniki moji i:e bodo imeli dolgo oblasti nad menoj. Za tebe je drugo, ti glej, da se umakneš od tod kar najhitreje, če moreš, čuj, če moreš še in smeš."
„Če morem in smem?" vpraša Svetopolk.
„Če nisi sam že jetnik tu z družino svojih tovarišev vred?"
„Ti meniš, da bi nam branili domov vrniti se, kadar bi mi iti hoteli?"
„Vse možno."
„Potem se bijemo!" vsklikne Svetopolk razjarjen.
„Previdnost je časih tudi svojstvo junakovo. Ne sili z glavo v zid, temveč izkušaj si modro pomagati iz pasti, v katero si zašel sam. Kako? Jaz ti nečem svetovati, kako. To je in mora biti tvoja stvar. Le to te prosim: strani na vsak način od tu, javno ali skrivaj, takoj ali ob prvi priliki, samo stnlni, domov, na delo, kakor sem ti že za-znamenoval."
Svetopolk ni bil izobražen človek, kakor njegovi vrstniki raznih narodnostij v obče ne, izvzemši jako malo številce onih, katerim je bil odprt vir starega klasistva. Razven nekoliko malega latinskega, ki se ga je bil naučil od frankovskih duhovnikov v svoji stolici v Nitri z onim hitrim talentom, s katerim se mehki Slovanje v obče brzo naučevajo tujih jezikov, ni znal ničesa. Zaradi tega mu je v nadalj-nem razgovoru Metod še z drugimi besedami in z drugimi opisi pravi nalog obrisal in objasnil, kateri je vreden slovenskega kneza v tako burnih, a tako odločilno važnih časih. Svetopolk je ime! pa dovolj na-turne pameti, da je Metoda razumel, kaj hoče in razvidel je, da prav
govori. Sam pa morda še opazil ni. da ima ta mož poseben vpliv nanj, kateremu se protiviti ni možno. Metod mu je bil odprl nov vid in mno-gokaj, česar dozdaj niti dosti pazil ni, stalo je zdajci pojasnjeno pred njegovimi očmi. Sklene tedaj poslušati in po nasvetu Metodovem ravnati se na vsak način.	(Dalje prihodnjič.)
omo
0 ti zakajeni svet!
Spisal dr. Ahasverus.
Vieles kann ich ertragen. Die meisten beschwerlichen Dingo
l)uld-ich mit ruhigem Much, wie es ein Gott mir gebeut. Wenige sind mir jedoch wie Gift und Schlaugc zuwider ; Viere: ltauch dos Tabaks. Wanzen und Knoblauch und f.
Goethe.
!p5j|jed nemškimi pesniki je meni Goethe najbolj simpatičen; no-benega tako ne čestim kakor iega duševnega velikana; no ISM! ne zavoljo njegovega Fausta ali drugih na veke slavnih spisov, temveč zaradi zgoraj navedenega epigrama: s tem mi govori tako iz vse duše, kakor z nobenim drugim proizvodom svojim.
Absurdno ! Človek brez estetičnega ukusa! Takisto mi na to izpove-danje prezirno poreko leposlovci; jaz pa vendar pravim, da meni se je Goethe prav zaradi tega epigrama najbolj priljubil, ker te štiri vrstice mi pričajo, da je slavni mož v vsakdanjem življenji ravno tako čutil in mislil, kakor jaz čutim in mislim: t. j. Goethe ni kadil, temveč tobačni dim kar največ na sveti črtil.
Blagor tebi, vzveličani Goethe, da že davno prebivaš tam gori v čistozračnih olimpskih nebesih! Tu doli na naši zemlji je sedaj v družbi človeški hudo, od dne do dne huje! Povsodi se kadi, vsakateri zemeljski kotič smrdi že po tobačnem dimu; — dandanes se poraja človek utriusque generis, da kadi, in komaj se dete odstavi od materinih prsij, že vzame tobačni cizek v usta!
V zadnji dobi Človeštvo menda v ničem ni bolj napredovalo nego v kajenji; saj še ni mnogo desetin let, ko so navadno tobakarili le možje — iz moške mladine le nekateri neporedneži — krado-mice malehni fantiči, da bi se kazali možem podobne. Kar se tiče ženstva, kadile so le ciganke, a dandanes? Zdaj ne najdeš aristokratskega salona, kjer bi se najglasovitejše aristokratske dame ne naslajale s tobačnim puhanjem. Ne vem, ne kadijo li že tudi naše kmetice? - Pa kako bi moglo naše pošteno ženstvo zaostajati v ti vsemogočni modi za cigankami, orijentalkami, demimondovkami in aristokratinjami ? —
Nikakor ni čudo, ako je sedanji svet vedno samopridnejši in samo-slastnejši. Ali mi more kdo pokazati samopridnejšega samoslastneža nego je tobakar ali tobakarica? — Vsakatero drugo naslajanje se godi ob svojem času in na določenem mestu; tobakar pa hoče vselej in na vsa-katerem mestu brez obzira na druge ljudi samoljubno uživati svojo slast.
Jaz neizrečno ljubim snažno' in čistozračno stanovanje; zatorej me pa tudi nič bolj ne ujezi, nego kadar me o poznih zimskih večerih obišče kakšen tobakar ter čisto, prijetno in ljubko mi pospravljeno sobo brezozirno ponesnaži s tobačnim dimom, pepelom in negnusnimi ci-garnimi in cigaretnimi ugorki. Kadar potem odide tobakar, moram tudi jaz zapustiti ponečisteno sobo, dokler se iz nje ne odpravi tobačna — vonjav.
Nazori o dostojnosti ali spodobnosti so kaj čudni in izpremenljivi; ravnajo se vedno po nespametni modi. Ako ti danes tobakar, bodisi v tvoji sobi, ali kjer koli si želiš čistega zraku in lepe snage, s smradljivo žvep-lenico tobak zakuri pod nos, smatra se ta brezobzirnost in neotesanost za celo spodobno, akopram si poleg v nevarnosti, da se ti vrhu smradu, katerega moraš duhati, in vrhu pljuvanja, katero moraš gledati, sežge še obleka, ali koža, ali pa oboje. Vendar, ako bi ti — prav po tobakarski omikanosti — v kakšnem salonu ali v kakšni drugi družbi iz žepa potegnil in použivati pričel n. pr. kos pečenke, äli začel lešnike gristi — joj, kakšen barbar, kakšen surovež in neomikanec bi se dozdeval ljudem! —
Tobakarjev se človek nikjer ne more ubraniti; še na mestih ne, kjer je kajenje prepovedano. Zastonj si poiščeš na železnici voza za nekadilce; pridejo tudi tja in zakadijo ti pribežališče tvoje, ako nimaš dovolj moči in srčnosti ubraniti se njih nasilstvu.
Smešna kadilska dogodba se mi je pripetila ob neki vožnji iz Pešte na Dunaj. Na peščanskem kolodvoru sem poprosil izprevodnika, naj mi odpre kupej prvega razreda „za nekadilce". Izprevodnik mi brž postreže in odprč zaželjeni kupej, v katerem je pa že sedel sivolas mož prav odlične in čestite postave. Ko nekoliko postanem, brž me francoski, no z angleškim naglasom ogovori: „Monsieur, est ce que vous ne fumez pas?u — in na moj odločilni odgovor: „Non Monsieur, je ne fume jamais!" pristavi: „J'en suis bien aise, Monsieur, je vous prie done pour votre compagnie." *) Brž potem se nama pridruži po na vnanje prav odlična, mlada in krasna ženska, katera je s svojo zgovornostjo tudi kazala, da je povse moderno izobražena; govorila je mad-jarski, nemški, francoski in angleški, najbolj pa je vse skupaj mešala,
») „Gospod, kaj Vi ne kadite?" — „Ne, gospod, jaz nikoli ne kadim!" — „To me veseli, gospod! Prosim Vas zatorej za Vašo družbo!"
kakor je na Ogerskem v odličnih krogih navada. Angležu na ljubo smo se naposled vsi angleški razgovarjali; čas nam je urno tekel ob vsa-katerih razgovorih, in jaz sem se presrčno radoval tako prijetne družbe in tako ugodne vožnje. Toda, bes te plentaj! Nenadoma pride hudi duh — tobačni dajmon! — in kmalu uniči vso radost in vse veselje. Zdajci namreč potegne lepotica sopopotnica cigareto, zapali jo plam-teče in puhteče ter reče koketno se nasmehnivši: „Gentlemen, you will allow me to smoke a cigarette!"1) — Jaz sem molčal in prepustil, kakor je bilo spodobno, odgovor sivolasemu sopopotniku, kateri ga tudi ni odlagal, temveč brž fino pristavil: „For my part, yes, Madam, but I beg also your pardon for telling you that as soon as anybody does smoke in my presence, I get terrible winds and must let them loose."2) —
Dama se na to negalantno opazko zarudf in kar besedice ne izpregovori: cigareto vrže skozi okno in na prvi postaji zapusti naš kupej. Šegavi Anglež se je na to šalo potem smijal, in jaz ne menj.
No, za Boga, kako bi se mi posvetnjaki, ki nismo tobakarji, branili tobačne nadloge? —1
Tobakarska večina nas že tako terrorizuje, da si mi v svojem strahu ne upamo niti najmanjšega upora več. Pohlevno in ponižno trpimo in še tobakarjem strežemo; le na tihem vzdihujemo ter se menda jedino s tem tolažimo, da mi tukaj na tem zakajenem svetu že dosti trpimo za vse svoje grehe, pričakujoči, da po smrti pridemo naravnost v nebesa, kjer ne bode nobene tobačne nesnage, temveč vedno najblažja čistota. Vi pa, kadilci in kadilke, vi, ki se naslajate na oni strupeni rastlini, katero so — saj tako se bere v starih knjigah — hudi duhovi poslali ljudem iz pekla, da bi jih tja izvajali, vi pridete po smrti brez dvojbe v oni strašni kraj, kateri je izvor vsega dima in vse nesnage.
No, še jedenkrat vprašam, kako bi se mogli mi netobakarji ubraniti tobakarske nadloge? — Z molčanjem, s tiho potrpežljivostjo in po-hlevnostjo ter s tihim ali naskrivnim vzdihovanjem ne opravimo ničesar. Nikar ne bodimo pasivni politiki; pasivna politika nikdar ničesar ne velja; — obodrimo se, in ravnajmo se po pravilu „simila similibus", to je; bodimo ravno tako brezobzirni, neotesani in arogantni proti tobakarjem, kakor so oni proti nam.
Dandanes se v dosego občekoristnih kakor tudi zasebnih namer snujejo vsakojaka društva; naravno bi takisto tudi nam trebalo anti-
*) „Gosp6da mi bodeta dovolila kaditi jedno cigareto
2) „Zaradi mene le, gospa; vendar prosim Vašega oproščenja, da Vam povem, kadarkoli kdo v moji navzočnosti kadi, mene strašno napenjajo vetrovi, katerih ne morem zadrževati. *
tobačnega - po analogiji antisemitskega — društva. Vendar, zäl mi, jaz ne včm, kako bi se moglo takšno društvo osnovati, da bi res kaj pomagalo; prosim torej svoje sotrpine, kateri imajo v društvenih organizacijah več zvedenosti za dotične nasvete in organisatorna pravila.
Največja nezgoda za našo stvar je ta, da zdaj, kakor sem že rekel, po vzgledu cigank in demimondovk, kadi že blizu vse ženstvo, katero po modi živi — in katera ženska bi po modi živeti ne hotela? — Tožil sem svojo nejevoljo proti kajenju neki odlični gospodični, od katere sem pričakoval sočutja za trpljenje svoje — pa kako sem naletel! — „If I were a man, I would smoke like a chimney" t. j.: „Ko bi bila jaz moški, kadila bi kakor dimnik!" opazila je na žalovanje moje. — Ako bi tobačenje ne bila tolika nesnaga, nikakor bi ga ne oporekal ženstvu; ker se meni dozdeva kajenje prava ženska igrača, ženskam pomiriteljni cizek v usta in dim za njihove muhe. —
Sicer pa na svetu ni nič stalnega, vse se vedno izpreminja, torej se nadejem, da najbrž tudi kajenje sčasom pride iz mode. Nekdaj, ni še mnogo let — in marsikdo, ki ni več mladič, spominja se še one dobe
—	moral je ne le vsak namodni gizdalin, temveč tudi vsakateri odličnejši ali uglednejši človek imeti tobačnico ter nosljati tobak. A dandanes?
—	Še nosljajo nekateri stari gospodje, kateri si proti vsem estetičnim ali apetitnim zakonom s to nosno štupo poplažujejo vso svojo „spred-nost": razven tega nosljajo še nekateri stare korenine gostilničarji in nekatere stare babuške. — Nosljanjc je v modi zastarelo, in tako bode svoj čas tudi kajenje. Daj Bog, da bi še jaz te čistozračne in snažne prihodnosti u čakal! — Amen!
P. S. — Po amenu, s katerim sem to pisanje mislil končati, imam še vendar dopisati pravi in pravcati ženski postscriptum, t. j. povedati še najvažnejšo reč.
Marsikdo, ki je premišljal človeške slabosti in ki ve, da ljudje nikoli nobene mode ali navadne norosti ne zapuščajo prej, dokler nimajo zanjo potrebnega surogata ali nadomestila, mogel bi me vprašati, s čim bi jaz mislil, da se bode tobačno kajenje nadomeščevalo? — S smolo! —
Da, da! — jaz pravim, da smola bode tobak nadomeščala, in s kakeršno slastjo dandanes ljudje kadijo tobak, s takšno bodo še v neki bodočnosti smolo žvečili.
Pa kako morem jaz käj takšnega trditi? —
Potuje po Švedskem sem opazil, da dalekarska dekleta vedno nekaj žvečijo. Ker je švedsko ljudstvo izredno cukroslastno, tako da k vsem jedem devlje cukra ter ž njim še meso. pečenko in ribe potresa,
mislil sem, da imajo ta dekleta trde cukrene bonbone v ustih. Stvar se mi je vendar drugače razjasnila. Te prosto-naravne lepotice, s čistimi, polnimi kakor sneg belimi zobmi, ne žmikajo cnkrenih bonbonov, temveč č i sto s m r e č j o smolo, katere si po gozdih same nabirajo in samč v bonbone — njih ustom primerne — pripravljajo.
Pa še nekaj važnega pripovedujem mladim našim kadilcem in kadilkam. Kogar spoštuje dalekarsko dekle, ali komur je dobro in prijazno, temu v znamenje spoštovanja in prijaznosti podan smolni bon-bonček, katerega žveči iz ust v usta, in prav zameril bi se človek, ki bi ne hotel vsprejeti tega ljubeznivo ponujenega darila. Pri tem si nikdo ne misli ničesar hudega ali nedostojnega. Kaj na to porečete vi, mladi kadilci — in mlade kadilke? — Ali bi vam takšna nova moda ne ugajala bolje, nego sedanje kajenje? — Le pomislite, koliko sladkih poljubov, po katerih zdaj koprnite zastonj, ker vam jih sedanja modi na javnosti zabranjuje, bi si po ti švedski šegi lehko delili ob vsaki priliki m<>d seboj! — In vi, mladi zaljubljeni pesniki, kaj pa vi mislite? Ali bi vos ne navduševali smolnati bonbončki iz lepih dekličjih ust mnogo mnogo več, nego bleda in hladna luna, v katero zdaj zastonj trkate za originalne misli? — Glejte, kako divni pesniški predmet bi vam mogla biti smola!
Poreče mi še kdo: Ni mogoče, da bi izobraženi svet posnemal preproste Dalekarke.
No, zakaj pa ne? — Ali so ta vrla dekleta menj posnemanja vredna in dostojna, nego so bili amerikanski divjaki, katere v kajenji tako radostno posnema ves svet? —
Konečno še omenjam, da žvečenje čiste smole snaži zobe in zdrava ohranjuje usta. Vrhu tega pa ima zvečena smola še druge dobrodejne lastnosti, katerih pa tukaj glasno nečem povedati; kdor bi jih ne vedel, povpraša naj zdravnika svojega
Triolet.
spal bom v grobi hladnem smrtni sen, Usčdo krute zakon pač jc trd: Tedaj spomin moj, deva, te ne moti! • Kar sc rodi, rodi so, da pogine. Kakor sedaj naj zro oči jasno ti,	Jedva vsevete življenje, žc premine;
Ko spal bom v grobi hladnem smrtni son. Usodo kruto zakon pač jo trd! Čemu naj bo ti v radosti na poti	V pomMdni dan cvct pisan jedva sine,
Otožni moj obraz, obraz temen? —	Z ledeno roko že ga boža smrt; —
K o spal bom v grobi hladnem smrtni s6n. Usode krute zakon pač je trd: Tedaj spomin moj, deva, te no moti! Kar so rodi, rodi se, da pogine.
Fr. Gestrin.

Med svet.
Saj jemlješ s säbo upe mnoge, Zaklad oni so ti jedin; Gorje, če strö jih sape stroge, Gorjč, če tvoj bo le — spomin! —
Postoj, postoj! Kakö boječe Zdaj hipoma ti zrč okö, In srčece, kakö trepčče — Grenko pač vsako je slovo!
Iu to slovö! — V usodni uri Dozorel ti je duše cvet; Detinstvo ti zapira duri, Neznän leži pred tabo svet.
Kot zrla bi v nebö odprto, Ti zrla si v detinski raj: Obvaruj Bog, da z dušo — strto V nebö to zrla bi nazaj! . . .
A. Funtek.
pji svoj korak z veselo nado Namčrjaš zdaj v šumčči svet; Oh, Bog s teboj, dekletce mlado, Bil čas je lep detinskih let!
Enkrät samö, ko leta lepa Ostdvljaš zdaj, poglej nazaj! Poglej, kakö na vek zaklepa Za tiibo se detinski raj!
Kaj puščaš v njem, tega ne slutiš, Ko svet očem je nov odprt; Tega ne veš, tega ne čutiš, Kakö neviht ga stresa srd.
m	Raztaj se mi,
f§f§Jaztiij se mi, snežec, raztaj, Ljubezni sladke ne oviraj, Nje ljubkih evetöv ne zatiraj: Tak bujen i mil je nje slaj!
Sindč je ljubimec tu bil: Tajnö po stezici pridrkal, Na okence tiho potrkal, Sreč mi se srečo pojil
Sinčč se krog nas je mudil — A pal tudi bčli je snežec, Ogrnil je dolec i brčžec, Se krilom ja belim ovil.
A v snegi je 6čka skrbdn Stopinje razbral njega ljube, Nahmuril je čelo si v gube, Obrvi najčžil mračan:
snežee, raztaj!
Srdit jc grmel kakor grom; „Ne bode krog nas se potikal, Ni tfcbi se nčžno dobrikal Skrivaj e za mojim hrbtom."
„Če vaju kedäj zalotim. Da l&zi ter vlači se tödi, Krog tebe laskaje se blödi, Kosti mu, na včro, zdrobim.
Da, 6čki že glava sivi: Lehkö mu je samcu na svčti, A zlo je brez ljubčka živčti, Če srce ti v prsih kipi.
Tak Čaren ljubezni je slaj! Zatörej nje tit j en ne javljaj, Nje skrivnih potij ne zastavljaj: Raztaj se mi. snčžec-, raztaj!
Josip Kržišnik.
Labodova pesem.
Novoleta.
Spisal Janko Podgorec.
IV.
ake dve uri od mesta stoji sredi košatih hrastov in lip star grad, rodbinski grad knezu. Rjavkasto, opraskano zidovje priča o njegovi starosti. Zelen bršlin se vspenja po solnčnih straneh tega grada. Sredi dvorišča pa se vzdiga nizka kapelica, dvigujoč svoje bagreno pokrivalo proti sinjemu nebu.
V ti kapelici prenavlja Roland zastarele slike. Lepa vrsta let je razjela krasne presne omete, starih umetnikov delo. Tudi kopijo Rafaelove „Madonne della Sedia", visečo vrhu malega, a jako dragocenega tabernaklja, hoče z novo nadomestiti po prijaznem knezovem naročilu.
Bilo je rajsko poletno popoludne. Roland, sedčč s prekrižanimi nogami, slika Mater Božjo. Rumeni solnčni žarki sipajo skozi mnogo-barvena okna zlate trakove. Vse je mirno, tajinstveno-nemo v tem svetem hramu. Niti sapica ne moti globoko v delo utopljenega umetnika. Le sedaj ter sedaj se čujo čopičevi potegljaji po räskavem platnu.
Pri malih kapeličnih vratih, kjer že polega tihi polumrak, stoji Malvina. Nepremično zrč predse s svojimi oblažujočimi očmi. Kako tiho, kako tajinstveno je vse krog nje; ali v mladem srci svojem čuti nemir, sladko-bolesten nemir, kateremu povoda ne zna. Ljubka glavica se ji nagne na nedolžne prsi. Povešeni ročici se ji skleneta pod njimi. Oko ji orosi. —
Sedaj pa se ozre Roland.
„Gospodična Malvina!" — kajti smel jo je tako nazivati — „Vi tu — jokate?!" Glas mu je mehak, popustljiv.
„Ne, gospod Roland, molila sem," govori voljno opravičuj^ se in se zaradi v božanstveno lice. A ta njen tožen in tresoč se glas priča jasno, da ni govorila resnice. Oj, ti nedolžno angeljsko dete!
Sedaj pa se dvigne umetnik s sedeža. Ustavi se pred Malvino in govori z globokim glasom: „Kmalu dogotovim delo v Vaših gostoljubnih dvorih." Obriše si čelo, kakor bi hotel pregnati vznemirjajoče misli. Bujni kodri se mu zibajo po visokih ramenih.
„Potovati hočem'4 — nadaljuje po kratkem molku — „potovati hočem med širni svet, nosčč v sebi drage spomine nepozabljivih dnij, pre-bivših na dvoru gostoljubnega Vašega gospoda roditelja."
„Ne govorite o tem žalostnem predmetu/4 prosi ga Malvina.
Solnčni žarki oblijo z zlatim rumenüom slikarjevo delo.
Roland stopi pred podobo, vzame paleto in čopič in nadaljuje delo svoje. Malvina stopi za slikarja, zroč njegove poteze po platnu.
„Kako ste pridni," hvali; „pozna se, Vam poteka delo iz srca."
„Prav pravite; a ko bi hotel naslikati podobo, napolnjujočo mi srce, bil bi do pičice pogojen portröt gospodične Malvine."
Globok vzdih iz Malvininih prsij mu odgovarja. Vidi se ji na zarudelih se licih, da so jo te besede umetnikove zadele v srce Ljubko svojo glavico povesi še niže, kakor bi hotela natančneje slišati močno trkajoče srce.
„Tudi jaz" — misli si — „naslikala bi, — da sem tega zmožna — podobo, napolnjujočo mi srce. A kaj hočem! Ne, ne, tega ne smem misliti!" In zavrti se na desni no žici ter odide z lehkim korakom proti izhodu.
„Ali me že zapuščate, gospodična?"
„Nečem Vas dalje motiti v svetem Vašem delu," jeclja sramežljivo s povešenimi očmi.
„Kake misli!" odvrača Roland „kake misli se Vam porajajo v angeljski glavici! Vaša prisotnost mi je vedno draga. Tako draga, da Vam tega ne morem, in ko bi mogel — ne smem izraziti."
Sčde na klopico blizu nje. Oko mu seva čarovno pričajoč srečno, presrečno njegovo srce. Poprime voljno nje ročico in poljubi jo goreče, da, strastno. In ne odtegne mu ročice.
„To, kar bi Vam rad povedal" — govori slikar s tresočim se glasom — „kar nosim noč in dan v srci, lehko bi raztegnil v dolgo, dolgo pripovedovanje; a nečem. Konec ali jedro povem Vam lehko z malimi besedami in . .
Ne more dalje. Zdrsne s klopice na tla in kakor bi trenil kleči pred Malvino, govoreč rahlo, gineno: „Malvina, jaz Vas — ljubim ..."
Deklica se strese po vsem životu. Odtegne mu desnico in hoče pobegniti, a glas njenega srca zmaga in zgrudi se sedaj sklonivšemu se umetniku na prsi. Sramežljivo jeclja one sladke, ljubimca z rajsko radostjo napajajoče besede: „Tudi . . jaz . . . Vas . . . ljubim." Z bogatimi kolobarci okrožena njena glavica počiva na slikarjevih prsih.
Drug za druzega nimata več besede. Saj je pa tudi nemožno,>da se izrazi to morje radosti, to rajsko veselje s suhoparnimi besedami.
Solnce že zahaja za daljne kipeče gore. Tihi mrak polega po gozdu in logu krog grada. Svetflnica razsvetljuje slabotno polutemni hram, kjer biva dvoje srečnih bitij, zibajočih se v naročaji rajskega sna.
Na malem kapeličinem koru se odpro natihoma vrata. Sprva se prikaže fin ženski profil, potem poln život, ogrnen z dragocenim jopičem, naposled se izmota skozi vrata vsa postava in na koru stoji teta Ev-genija. Ona dva je ne opazita. — Satanski smeh se zaziblje na njenih rudečih ustnicah in med blestečimi zobiči sika: „Tudi ona ljubi tega »	mrzleža. Oj, dobila te bom in imeti te hočem, in če zastavim svoje
imetje, svoj mir, svojo čast. Nedolžna Mal vina, kako si bedasta, ki verjameš ti vrsti ljudij. Glavna točka v njihovem vsporedu je, da se igrajo s srci našimi. Zal mi je zate, draga Malvina!"
Tiho zapusti kor, odide na dvorišče blizu kapelice in zakliče: „ Malvina! Malvina!"
V.
Slikar dogotovi delo svoje. Knez povabi zopet odlične svoje prijatelje, da slovesno odgrne novo-dovršeno. divotno sliko, oznanjujočo slikarjevo slavo. In zopet ga je vse kovalo v zvezde. On pa je bil — nem. Vsaj navidezno ni si delal iz te slave Bog zna kaj. In prav ta njegova ponižnost — ali kako bi zval to njegovo svojstvo — poviševala je tem bolj slavo njegovo. Skoraj bi rekel, da se je ljubka Malvina bolj veselila slave ljubimčeve, nego on sam.
Popöludne tega slovesnega dne se sprehaja po peskovftih stezah v bujnem gradskem vrtu. Kar za šum i za njegovim hrbtom in — Ev-genija stoji pred njim.
„Kaj premišljujete, gospod Roland? Morda Vas motim. Oprostite!"
„Ne — dovolite, gospa — da ugovarjam; glava me boli, zato sem ostavil hrupne dvorane in šel na vrt."
„Ljubite li cvetke?" povprašuje Evgenija z zvonkim svojim glasom, iz katerega se čujo ironični prizvoki.	•
„Od mladih nog že sem velik prijatelj cveticam," odgovarja Roland nekako zmeden na to nedolžno, toda v tem slučaji čudno vprašanje.
„Da, prijatelj cvetkam — cvetkam v metaforičnem zmislu." Pri zadnjih besedah se zasmeje ta čarobna ženska iz vsega srca in gleda šegavo po strani zarudelega se umetnika z globokimi svojimi očmi, kakor bi hotela reči: „Taji, če moreš, vse včm!"
„Tedaj Vi ljubite, kakor sem posredno posnela iz rudečice, zibajoče se na licih Vaših," nadaljuje po kratkem prestanku. Glas ji je pri zadnjih besedah slaboten, malo živahen, skoraj mrzel; a vendar pogreje nepričakovano Rolanda.
„Milostiva, dovolite! Vam je li moja rudečfca — ako smem o nji govoriti — dovolj tehten dokaz, da to trdite," brani se iskreno umetnik.
„Vem več," pravi Evgenija, na lahko udarivši s pahljačo po rami njegovi. Potem pa bliskoma odskaklja pred slikarjem.
Kakor, da je s temi besedami ubrala kake neprijetne strune: vse se v njem oglaša: „Ona ve več . . . več, . . morda vse . .
Pogleda za Evgenijo, ki veličastno, zmagalno stopa pred njim Nehote vsklikne: „Krasna, divotna ženska!" In res: vsi mnogoteri na-torini darovi so na ti ženski tako popolni, tako razviti in združeni v harmonično celoto, da bi ji moral iskati v tem vrstnice.
Koncem steze pod košatim gabrom ga počaka.
„Obiščite me, gospod Roland. Pojutranjem Vas gotovo pričakujem."
Poda mu še drobno ročico in odide po stranski poti v grad. —
Pretečeta dva dni. Roland je čakal hrepeneč ure, ko more vstopiti pri gospi Evgeniji. Neko prej neznano čuvstvo jame se mu gibati v prsih.
„Čudna je ta krasna dama v govorjenji svojem in mračni so mi njeni nazori," misli si stopajoč po širokih stopnicah v dičnem zlogu sezidane palače v domovanje Evgenijino.
V prvem nadstropji stanuje Evgenija s svojim soprogom. V mali jako ukusno in dragoceno opravljeni sobi sedi in čita iz neke francoske knjige, kar vstopi brdka služabnica, noseč ji vizitnico z Ro-landovim imenom.
„Gospod blagovoli vstopiti," pravi služabnici, ki takoj odide, da zvrši gospeno naročilo.
Dvakrat, trikrat prečita umetnikovo ime, nepremično zroč v umetne črke na finem, pepelnatem papirji. Hitro si uravna rumenkaste kolo-barce, neredno se zibajoče krog polnega belega tilnika, in se skloni z mehke otomane, ko sliši lehko trkanje na vratih.
„Slobodno!" zakliče % čilim glasom. Že stoji Roland pred njo, globoko se klanjajoč in opravičujoč drznost svojo.
„Gospod Roland, jako me veseli!" zasmeje se tako iz dna duše, da zveni po vsi sobi in ošabni kakadu, priklenen s sreberno verižico k poliranemu stojalu, jame kričati in se klanjati gospodinji svoji.
„ Denes ste gost moj/ pridene dobrovoljno čez nekaj časa.
Kmalu sta v živahnem razgovoru. Beseda daje besedo in kakor blisk švigajo duhovite besede semtertja.
„Krasna ženska!" meni Roland, premišljujoč njeno gladko, gibčno vedenje, njene iskrene besede. Strastno čuvstvo mu divja v prsih, hotčč šiloma razrušiti ozke okove.
Rajski vrt, cvetoči v srci njegovem, ki so mu ga zasadile sladko Mal-vinine besede: „Tudi jaz Vas ljubim," posenči mal, a gromonosen oblaček.
Služabnica vstopi in prinese na mizo tankovratne steklenfce. Ev-genija pa postavi na mizo dve časi od tankega beneškega stekla in okrožni k južnega ovočja.
„Da nama beseda lože poteka, donesla sem ta okrepčila, upajoč, da mi ne štejete v zlo," reče Evgenija in upre svoje oko v Rolanda.
„Gotovo ne, milostiva, temveč občudovati moram Vašo gostoljubnost, s katero sprejemate tujca."
Ona nalije čaši s penččim vinom.
Evgenija dvigne svojo čašo: „Trčiva!"
Potem pa začne ta čarobno-krasna ženska govoriti tako istinito, prepričalno, iz dna duše svoje, o zlatih, neprecenljivih dnevih svoje dekliške dobe, o nedolžnih, vendar često tudi razposajenih dogodkih v pen-zijonatu, in naposled o sedanji nesreči svoji: o dolgočasnem svojem moži.
Slikar zre nepremično v ostro-črtane poteze, kraseče njeno obličje, kateremu dajo neko popolnost, neko vzvišenost. Pripoveduje mu vse pikantne dogodke iz svojega življenja do večera. Umetnik jo posluša z nenavadno pozornostjo. Kadar se ji zrcalijo strastni občutki na cvetočem nje obličji, takrat je še krasnejša, nego obično. V razburjenosti in kipeči notranjosti svoji se mu dozdeva božanstven kip iz klasične starodavnosti.
Pozno v noč, ko tisočere zvezde ljubko sevajo z nebesnega dvora, vrača se proti domu z nemirnim srcem. Koncem poti, vijoči se kraj redno zasajenega gozdiča, sreča njenega soproga, vračajočega se z lova. Puška mu visi malomarno ob rami. Tiho koraka mimo umetnika, kateri mu je znan le po imeni, ne pa osebno. Brez pozdrava korakata drug mimo druzega.
Malvinino podobo v umetnikovem srci je zatemnila očarujoča podoba Evgenijina.
Nesrečna Malvina!
S kako plamenečim srcem, prve ljubezni polnim, ljubila je Rolanda! V lični svoji sobici pretaka dan na dan solze.
Da ste jo videli klečečo pred sliko Bogorodfce, kako je ta angeljska deva povzdigovala nedolžni ročici proti modremu kapeličnemu stropu, gotovo menite, da vidite angelja prosečega za srečo onega, ki ji polni dušo in srce.
Jadna Malvina!
VI.
Roland že dolgo ni prišel blizu Malvine.
Tem večkrat se shaja z gospo Evgenijo.
Na Čilem vranci, v črno-žametovi obleki, vijoči se ob bujnem telesi čez polnega konjiča skoraj tal se dotikajoč, pričakuje ga često kraj
gozda, meječega ob prostran pašnik. Ko se večerni mrak polega po jarkih in dolih, ko pojoči pastirji odganjajo napaseno živino proti domu, tačas prihaja Roland z lahkim korakom in širokokrajnim klobukom na glavi na dogovorjeno mesto
„Dolgočasen človek ste," pravi neki večer Evgenija, veličastno se dvigujč raz konja in v levici držeč dolgo obleko. „Vedno se izogibljete vprašanjem mojim," pridene, privezuje hrskajočega vranca k bližnjemu drevesu.
Dva koraka od njiju stoji kamenita klop pod košato bukvijo. Odtod se odpira divoten razgled po okolici na desno, na levo zelen gozd, v katerem krože. in žvrgole lehkoperi pevci neutrudno od zore do mraka. Koncem malega brega se razprostira velika planota, kjer se razlega ljubko žvenkljanje zvoncev pasöce se drobnice in goveje živine od prvega solnčnega svita do vzhajajoče lune.
Na to klopico sčdeta. Veličesten večer je nocoj. Oblažujočemu hladu se je umekmla duhomorna dnevna vročina. Poslednji solnčni žarki so zatonili za kipečimi, s krvavim svitom pozlačenimi vrški gorskih velikanov. V zn<5žji temno-sivih hribov se vzdiga lehka, bela meglica, zavijajoč v neprezorno tančico kočo za kočo, drevo za dve-vesom in naposled preplavi vso dolino. Na jugu je nebo nadahneno s čarobnim rumenilom, prelivajočem se v temno modrino. Sreberni bledi trakovi, okrožujoči v nčbesnem prostoru plavajoče oblačke, oznanjujejo prihod lunin.
Dolgo sedita nema, kakor da jima je divotni večer zaprl besedo.
Naposled pretrga mučno molčanje milozvočni Evgenijin glas:
„Krasan večer, ne li, gospod Roland!? Človeku tako neizrečno prija večerni hlad in gledajočemu pred seboj dremajočo prirodo, nad seboj emno-modro z blestečimi zvezdami obsejano nebo, splava mu duh kvišku hiteč vedno dalje in dalje. Veselo-tožna slast mu opaja srce. Prsi se mu širijo in dvigajo.
Kolikokrat za krasnih večerov sedevam pri odprtem oknu, da me okrožuje večerna svežost. Srce mi utrfplje pri taki priliki zelo burno. Jad in beda se mi usiljujefca v srce. Čutim, bridko čutim, da sem osamela, zapuščena, da imam v ljubezni plameneče srce, a da nisem ljubljena."
Oko ji posije pri zadnjih besedah z nekim posebnim čarom. Tudi glas njen se trese nekoliko. Z desnico si obriše vroče čelo. Oči ji počivajo na bledem umetnikovem obličji. Ta srčna jad in bol se ji zrcali na dražestnem obrazi, oblitem s sreberno mesečino. Motreč to žensko
misli si Roland: „Res ona potrebuje življenja, kakor riba vode, življenja in — ljubezni."
„Vi molčite?" vprašuje bolestno Evgenija po kratkem molku. „Nečete me razumeti," pristavi in se skloni po konci. Dolge, debele kite, viseče čez ramena, zibljejo se na nemirno kipečih prsih.
„Razumevam Vas popolnoma, gospa," in bojevite misli mu razsajajo v prsih. „Kaj hočeva?" pravi Roland strastno in odločno upirajoč svoje žarno sevajoče oči v sklonjeno amazonko svojega srca.
„Beživa3a hiti vzburjena Evgenija, „beživa v Širni svet! Saj je najmanjši kotič dovolj prostoren za dvoje ljubečih src."
Rastoča strast in razkošnost preplavita njeno srce in zgrudi se umetniku na prsi, ihteč pretrgano: „Ti ... ti ... si .. . moj . . . spas . . . življenje moje . . . moja ljubezen . . moje . . vse . . .
Grobna tišina vlada krog in krog. Tudi sapice so zadremale. Mesec pa dalje srebri snivajočo nature. Semtertja zapraska ognjevito živinče po laskavih koreninah vzpenjajočih se po listnatih tleh. Inače je vse tajinstveno-mirno.
VIL
Preidiva par let za tem večerom. Mnogo, mnogo se je izpreme-nilo v tem času.
Rolandova slava je splavala s površja splošnega zanimanja. Ze dolgo ni stopil z nobenim umotvorom pred svet, da bi ga kritiki omenjali. Izginil je in nihče ni vedel kam.
Knez Bonghi se je zeltf postaral. Oddaljen od mestnega hrupa živi z ljubljeno svojo hčerko na svoji graščini sredi gozda. Kadar pogleda v bledo in velo lice dražestne svoje hčerke, ondaj mu sipa ognjevito oko strele nejevolje, jeze in črnega sovraštva na onega, ki je prouzročii nepopisno jad in togo njegovi Malvini. Uglobljen v bojevite misli sedeva pri oknu gledajoč v beli dan in proklinjajoč nekdaj tako ljubljenega umetnika, ki je podkopal hišni in srčni mir njemu in nežui Malvini
In Malvina, ta angeljska devojka, kako je nesrečna! Poljub in sladke, srcu njenemu tako prijajoče in blažilne besede ljubimčeve deluj<5 z vso pogubonosno svojo močjo v njenem srci. Prej nežna, kakor raz-puščajoča se cvetka, vedno radostna in vesela, in sedaj — oj, žalostne izpremembe! Uselila, brez življenja v kretanji in v govorjenji najrajša tiči v svoji sobici ter pretaka solzč.
Ko je ljubeznivi parček: Roland in Evgenija, poletel v boljše in milejše kraje, razodela je Malvina dogodek v kapelici očetu svojemu.
S solznimi očmi počivajoča z glavo na njegovih prsih in desnico ovijajoč krog njegovega vrata pripoveduje mu s tresočim glasom sanje prve ljubezni. In dobri oče se ne — jezi. Kako pa bi bilo tudi to mogoče ? Soj mu je ona jedinica, njegov ponos in tolažba v starih dneh; njen blagor, njegov blagor, njena toga, njegova (oga. Saj jo ljubi kakor pün-čico v očesi. Pripravljen je za njo žrtovati visoko svojo službo, plemenito pokolenje, ves imetek, svojo kri, vse — vse! Da ste ja videli kopajoča se v morji brezmerne žalosti, ne mogli bi reči, kdo bolj čuti to togo, oče ali hčerka.
Često prihaja tožna deva proti očetu mehanično brez prejšnje gibčnosti, in zaječi bolestno: „Oče!"
„Mal vi na!"
„Kako sem nesrečna!" in ihteč pade očetu v naročaj! Obema se oči porosč.
„Malvina moja, potolaži se," reka skrbni oče, „saj pride gotovo in živela bosta srečno. Umiri se, umiri — če ga ne moreš pozabiti tega . . tega . . malovredneža," pridene še pretrgano.
A ni prišel od nikoder. Čaka ga dolgo, kolikor dolgo človek čakati more: čaka ga do smrti. Neko krasno zgodnje-jesensko dopöludne, ko miren vetrič poigrava z rumenimi listi, vrteč jih k travnatim tlom, ko pisane senlce, sedeč na golih vejah, pevajo hvalo Stvarniku, ko nagrobno zvonjenje iz lin sosedne farne cerkve tako nepopisno žalobno odmeva v krasno jutro, tačas polagajo s črnimi plašči ogrneni možje v večnem spanji snivajočo Malvino v tihi „kotiček miru."
„Kaj Vam naj — mladi prijatelj — povem o soprogu Evgenijinem? No, ta se ne zmčni veliko, da se mu je izpeljala godna polovica njegovega zakona iz čednega, a zanjo premalo gorkega gnezda. „Naj bo, kjer je," pravi, obesi si puško čez ramo in odide v gozd na zajce.
Sedaj pa blagovolite v duhu iti z menoj v veliki Pariz, v pekel in nebo tega sveta, kakor nazivajo nekateri to mesto. Hitiva po širokih ulicah, mimo krasnih v vsakojakih zlogih sezidanih zgradeb, mimo veličastnih, v nebo kipečih spomenikov, mimo velikanskih, cerkva. Stopiva v stranske ulice in odtod v kavarno, kjer so se shajali gladni geniji, raznovrstni umetniki, že propali in brezumni, in še napredujoči ter nadepolni. Pri tankostasni steklenici sedita mlada moža, bolj tiho se pomenkujoč nego drugi gostje. Jeden izmed njiju, visokovzrasla postava s širokokrajnim klobukom, s plemenitim izrazom v lepem obrazi, z valovitimi lasmi, vzbuja naše zanimanje. Drug njegov je majhna, čokata postava z debelo, ostriženo glavo, z zabuhlim obrazom, z drobnimi očmi, s koščeno brado in s kratkim, tolstim vratom.
J. Podgötec f LaAtöftöte pešem.
„Slaba je, slaba, pravi prvi."
„Verjamem. Idi h grofici Del Croiz in zahtevaj svoje pravice,6 go von drugi, gledajoč svojega prijatelja z drobnimi svojimi očmi.
„Kake pravice?"
„Že veš, kake. Rotila ti je nerazrušljivo zvestobo in udanost, ko si jo odpeljal premalo se za njo brigajočemu soprogu. Se vč, če si mi resnico pravil. Sicer pa mi verjemi, Roland, ti ne znas igrati s tako žensko."
„Kako bi pa moral igrati?" vprašuje Roland — da je bil ta, sto gotovo že ugenili — „ti že veš," nadaljuje, „o ti stvari povčdati, ker si bil nekdaj dober muzikaš pri orkestru v kraljevi operi.1'
„Ti si igral ,andante in moderato', a vse ,piano', kar denašnjim damam ne ugaja," šali se oni.
„In kako igra grof Del Croiz z Evgenijo," govori smejajoč se Roland.
„Ta grof Del Croiz, ta igra sedanjo svojo ulogo ,furioso' in ,fortissime\ Oba se smejeta temu dovtipu.
„Ves Pariz govori o čarobni Evgeniji in o modernem Krezu pariškem, o grofu Del Croiz. Ti si tičal dan na dan v sobi kraj obožavane Evgenije. Nikdar je nisi peljal na veselice, na zabave, redkokedaj v gledališče. Ona se je nasitila kmalu tega. Tebe je imela dovolj, Pariza pa še premalo in ko se ji je prva prilika ponudila, porabila jo je. Sedaj živi že dolgo v č£sti, bogastvu in sreči. Da, tako je, dragi moj. Sicer pa ti itak to bolje veš, nego jaz."
„Marsikako kupico," nadaljuje muzikaš, „marsikako kupico sva izpraznila skupaj. Nocoj pa — menim — pomenkujeva se zadnjikrat prijateljski. Jutri odidem v sosedno mesto službe iskat. Pričela se je zopet sesona. Ti pa, kakor si pravil, ostaviš tudi Pariz. Pijva ga še par kupic v slovo! Hej, krčmar! Še jedno steklenico," kriči prijatelj Rolandov.
Pijeta dolgo v noč. Pri slovesi si stisnita še prav krepko roki, potem pa se razideta za vedno.
Drugo jutro odpotuje godec v daljno mesto, kjer se nastani; Roland se poda sprva v gorenjo Italijo, kjer se poprime dela in napreduje neverjetno v gmotnem položaji. Prihrani si lepo svoto novcev in odide iz mesta na kmčte v neko tiho gorsko zakotje slovenske dežele. Oddaljen od mestnega hrupa živi sam, prav sam, zapuščen od vseh. Bridko se pokori za mladostne grehe. Ob Evgeniji ni slišal nikoli več.
Tn če Vam — mladi prijatelj in „fine finali" povem, da oni Roland sem jaz — kar ste gotovo že ugenili — ondaj je moja „labodova pesem" pri kraji.
*
Čez nekaj dnij po tem večeru stojim nekega popoludne ob gozdnem robu za domačo vasjö. V kratkih zamolklih udarcih zapoje farni zvon. „Obhajat, gredo!" mislim si in kmalu začujem po stezi zvončkanje in ugledam gospoda kaplana, ki nese sveto popotnico bolniku proti naši vasi. Zavije se proti domu Jelšarjevega gospoda.
Dva dni potem smo pokopali na domačem pokopališči umrjoče ostanke nekdaj slavnega slikarja Rolanda.
Ne vem.
e vem, ne vem, kako je tö
In od tedjij, kakö, ne vem Po dnevi in po noči Če sam sem in če v družbe grem, Zabiti nje ni moči.
Trenutka moči ni zabiti, Ko mi podala je rokö, Ko moral v tujce sem oditi.
ho, ,z Bogom!' tiho djala je In strdni odletela, A milo zaplakala je, In milo, milo zaihtela.
Pred mano plava nje obraz Kot reči bi hotela, Da več svoboden nisem, jaz; Srce mi je prevzela —
J. K. Kalčič.
Od Mure do Drave.
p/. b Muri zeleni mladenič stoji. Mladenič brddk je in zal, A mimo njega vodovje šumi, Smeliljd se blesteči mu val.
Ob Dravi deroči dekletce stoji,
Dekletce cvetoče, lepö. In mimo nje pa valovje šumi Ter mdči ji belo nogo.
„Ne daleč od Drave tam mala je vas,
ji1
,Ne daleč od Mure tam mala je v;1s,
In v vitsi je hramek preprost, V tčm hramu preprostem moj srčni jc kras,
In v vasi je hr&mek prepröst, V tem hramu preprostem moj srčni jc kras, Največja, najljubša radöst!"" . . .
Največja, najljubša radost!3 . . .
Tijakaj in semkaj tč misli hite,
Prostora ljubav ne poznd; In mimo ljubečih šume in vrvč Studeni valovi vodä.
Radinski.
0 pocetkih slovenske književnosti.
V tristoletni spomin smrti Trubarjeve (1586. 1.) spisal Andrej Fekonja.
(Dalje.)
3. No pri vseli napakah in nedostatkih je delovanje slovenskih pisateljev v drugi polovici XVI. stoletja velike važnosti za naše slovstvo. Ž njihovimi spisi smo Slovenci dobili prve početke svoje pismenosti, ž njimi je bil položen temelj slovenski književnosti.
Pisalo se je res v slovenščini že pred to dobo, kakor smo prej slišali; vendar vse je bilo le posamično, brez vzajemnosti, in zato brez vsega vpliva na razvoj narodnega jezika in knjige slovenske. Bila so to le drobna zrnca, vržena gotovo bolj slučajno na neorano zemljo, katera pa so ostala brez rasti, brez cveta, brez ploda; a oni po dobri sreči nam do sedaj ohranjeni pisani spomeniki in ulomki slovstveni so sanio dragocene drobtinice tedanjega slovenskega življa, katere sicer vse spoštljivo pobiramo in hvaležno poljubljamo. In kako slabo so tudi take stvari tedaj bile sploh med občinstvom znane, povzemamo lahko iz besed Trubarjevih v predgovoru Novemu Testamentu leta 1582., kjer pravi (nemški): „Nam in vsakemu je znano, da pred štiriintridesetimi leti (t. j. 1548.) ni bilo nijednega pisma ali zapisnika, še menj kake knjige v našem slovenskem jeziku najti; mislilo se je, slovenski in ogrski jezik sta tako zarobljena in surova, da se ne moreta ne pisati ne čitati." Slovenstvu torej z vsem tem ni bilo ni naj-menj pomagano v narodnem obziru. Ali, veliki pokreti, polni životvornih in rodnih idej, prihajajo ob času ter potresajo društveni svet in mu dajejo življenja in sokov, borbe in posla dolgo vrsto let, mnogokrat veke in veke. Oni teže za jedno svrho, za napredkom človeštva, in se umi-rujejo, ali dosegši ali nedosegši toliko, kolikor se je v začetku mislilo. Toda sled in spomin za njimi ostaje; kajti ako tudi ne dosežejo vselej onega, kar namerjavajo, navadno zrušijo jedno od velikih zaprek ter zapuste čisto polje za nove pokrete, ali pa vsaj malo manjše pogreske. In taki pokreti objemajo po redi vse omikane ali za omiko sposobne narode; oni budč mnoge iz zaspanosti, ker se mnogim tedaj prvikrat odpirajo vhodi v kulturno in višje narodne življenje. A tak pokret je med drugimi pokret reformacije cerkvene, kateri je o sredini XVI. stoletja neposredno zajel tudi Slovence ter posredno še druge Jugoslav-jane. Ne ozirajoč se na ostale činitelje in posledice reformacije nam je tu govor le o knj iževni strdni, o glavnem pogoji narodni nasi prosveti.
28*
Ker sicer nekateri nasinci znamenitost öne dobe, kar se tiče naše knjige, radi zanikujejo, bodi tu še nekaj omenjeno. Recimo, da so nasi reformatorji ali protestanti XVI. veka s slovenskim pisanjem namerja-vali samo in jedino le to, da pridobe slovensko ljudstvo za luterstvo (— kar pa se vendar do najskrajnejše doslednosti le ne more trditi —), tedaj pa bodi dovoljeno vprašanje: A kaj neki so storili ,slovenski' duhovniki pred dobo protestantsko v slovenskem jeziku in s slovensko knjigo uprav v prospeh vere katoliške, kjer je bilo pač še marsičesa želeti? Saj to smemo verjeti — ako že tudi ne baš do zadnje pičice — kar pravi Dalmatin v že večkrat omenjanem Trubarjevem Celem Katekizmu 1. 1584., da mnogi Slovenci tedaj ,deset zapovedij niso znali, apostolske vere in očenaša ne razumeli.' — Dobro je o tem že Levstik opazil: „Ako se je do sedaj po kranjskih gradovih ohranilo več glagol-skih rokopisov cerkvenih knjig v staroslovenskem, a srbski zasuknenem jeziku, zakaj se ne bi mogli ohraniti tudi slovenski v latinici pisani, ako bi jih res kedaj bilo? Kako je to, da Trubar nikoli ni videl v slovenskem jezici ničesar spisanega ali natisnenega pred svojo dobo? Zlasti nedeljska evangelja so bila duhovnikom velika potreba. A kde je kaj? Zaman vse iskanje!" l) A tudi potem, iz dobe reformacijske ter pozneje v protireformaciji, koliko spisov od katoliških pisateljev slovenskih pa imamo? O prvih, t. j. s protestantskimi istodobnih smo že zgoraj slišali, namreč o jedinem katekizmu Pahenekarjevem leta 1574. natisnenem, in zopet o jedinem rokopisnem vinogradskem zakonu Rec-ljevem iz leta 1582., ter še ob onih sedaj neznanih nam ,kobilskih' pesmih; potem pa je iz dela reakcijskega zagledala svet pač še le v naslednjem veku zopet jedna katoliška knjiga slovenska ,Evangelia inu lystuvi' v Gradci leta 1612., a v Vidmu malo prej slovarček ,Vocabo-lario italiano e schiavo' leta 1607. tudi od katoliškega duhovnika. O naslednjih pa poglej katerokoli slovstveno zgodovino našo, in našel boš v celem XVII. stoletji vseh skupaj 9 do 10 imen, a med temi prav slovenskih pisateljev — dva ali tri, kateri so namreč kaj več in boljšega pisali ne samö o slovenščini nego uprav v slovenščini!2) Pa i sam škof ljubljanski T. Chrön, kateri je protestantske knjige tako pridno pokončeval, akoprav je „mnogo teh bukev bilo takih, da so se smele brez pohujšanja tudi katoliškim kristjanom v roke dati;" 3) uničil je še Mandelčevo tiskarno, namesto da bi jo upotrebil na korist prave vere in narodne omike. Javil je sicer 22. jul. IG 16. v Rim, da je v
») „Lj. Zvon" I. 378.
2) „Ibo besčda tvoja javč te tvorita!"
s) Jan. Trdina: Zgodovina slovenskega naroda. 18(56 str. 113.
Ljubljani napravil novo tiskarno za potrebe jezuvitskega semenišča ,in Za tiskanje kranjskih bukev v porabo ljudstva4: ali od vsega tega nam ni ostalo m najmanjšega znaka, ker ,slovenske' tiskarne njegove — nikdar ni bilo. *) Kar je res, je res.
Na temeljih, katere so udarili naši novoverski pisatelji v drugI >	polovici XVI. stoletja, delalo se je potem dalje. Ko so namreč proti-
reformatorji začeli protestantstvo zopet iztrebljavati, uvideli so sčasoma, da jim je v ti borbi vsekakor treba istega orožja, katero je njihovim neprijateljem tako vspešno rabilo v razsejavanji njihovih načel, rekše slovenski jezik. Zato so tudi katoliški duhovniki, sprva pod vodstvom imenovanega ljubljanskega škofa Tomaža Chröna, lotili se peresa in so po vzgledu protestantskih pisali slovenske knjige za izvojevanje cerkvenih namenov, kateri so sedaj istotako katolikom kakor prej protestantom bili v prvi vrsti na maru. Dasi je to kretanje katoliških pisateljev na književnem polji slovenskem bilo mnogo slabejše od delovanja pisateljev protestantskih, slabejše, kakor omenjeno, po številu delavcev, a slabejše tudi, kar se tiče njihovih zdelkov v slovstvenem obziru — Ljubič n. pr. sam pravi o katoliški, ,vse z nemščino do grla zakvačeni' stranki: ,Možje, kateri so sedaj slovenski jezik upotrebljevali kot sredstvo od-bijaja, bili so največ, tujci, reformatorjem tudi po samem umu daleč .	nedorasli, narodnemu jeziku nevčšči, v gojenji surovejši in samovolj-
nejšr:2) to se je vendar v drugi polovici minulega XVIII. veka začelo pri nas zopet novo, živahnejše in krepkejše delovanje, prava svetska književnost in ž njo narodna izobraženost, katera je zlasti od leta 1848. sem pa do danes obrodila primerno lep sad v Slovencih.
4. A kakor je bilo rečeno, da veliki pokreti navadno ugajajo večjim narodnim idejam, tako se to vidi tudi pri slovenskih reformatorjih. Poslovanje naših pisateljev ni bilo omejeno jedino na Slovence, temveč njihove osnove so bile namerjene na vse južne Slavjane.
Spomina vredne so že besede, katere je zapisal Krelj v predgovoru k svoji Postili 1. 1567. o pismu in jeziku našem: „Le to orto-grafijo slovenskiga pisma smo mi z vestjo inu z dobrim svitom za-t	stopnih bratov tako postavili. Inu spomisli tudi na več našiga imena
inu jezika ludi, kir so okuli nas, Dolence, Istrijane, Vipavce i. t. d., kateri skoraj povsod čisteši slovenski govore, kakor mi po Kranju inu Koroški deželi, do polu nembški. Inu so edni navajeni na to staro
1)	V. Ljubič II. 544. Še le leta 167S. je bila na1 prizadevanje kanonika Schön-lebna v Ljubljani osnovana tiskarna Nemca T. B. Mayerja iz Salzburga, ali tudi tedaj ne Čisto za narodne svrhe (pravi Ljubič i. t,).
2)	L. c. II. 545.
slovensko, hrvatsko ter durilsko pismo. Bog otel pak, da bi to isto, zlasti durilsko lepo pismo mogli spet v ljudi perpraviti. Kadar pak. nej dobro mogoče za ubuštva stran, zavoljo turške sile, inu kar so ta vekši del slovenskih dežel puste inu vže turške, inu smo tako začeli največ z latinskimi puhstabi pisati inu drukati, taku moremo v sili, kakor Nemci govore, stole inu klopi na mizo postaviti ali saj gledati, da se latinski puhstabi namesto naših starih slovenskih, kolikor je mogoče, v glihi moči postavijo, inu ta ortografija derži, katero našiga jezika idioma inu natura potrebuje, nekar kakor oče vsaki v svoji vasi ali mestu imeti." Da je obveljal tedaj namen Kreljev, kateri je ,malo bolj hrvatil* in želel uvesti ,cirilsko lepo pismo4, ter so naši pisatelji njegov primer nasledovali: kdo zna, ne bi li danes Slovenci bili s Hrvati združeni v jeziku a po pismu zvezani z ostalimi južnimi in še s severnimi Slavjani!« J)
Znamenito je nadalje, da se tudi v Hrvatski narodni jezik v knjigi pokazuje baš od iste dobe, od katere uprav v Kranjski, ter na občil straneh v jednakih okolnostih: bodisi da se je k reformacijskemu pokretu pristopalo, bodisi da ga je veljalo odbijati. A po vsi priliki je primer Trubarja in tovarišev vplival na Mihalja Bučiča, župnika na Belici v Medmurji, da je ta začel pisati v takozvanem kajkavskem narečji za tamošnje ljudstvo okoli 1. 1505—74. A kakor je v Ljubljani verjetno na prizadevanje Trubarjevo Slovenec Janez Mandelec prišedši iz Uraha 1562. 1. osnoval knjigotiskarno, v kateri je poleg latinskih in nemških knjig tiskal tudi slovenske: tako je uprav po nagovoru Buči-devem Juraj grof Zrinjski ok. 1. 1570. iz Dolenje Lendve v Nedelj išče pozval tiskarja Rudolfa Hofhalterja, da je tu tiskal kajkavsko-hrvatske knjige.2) In od tedaj so Kajkavci v naslednji dobi vse do leta 1836. ustvarili mnogo in lepih plodov na književnem polji v svojem pokrajinskem narečji, katero so potem rečenega leta 1836. zamenili s tako-zvanim narečjem štokavskim ter se tako po jeziku krepkeje zvezali s pravimi Hrvati in z istorodnimi Srbi, kakor znano, zaradi Gajevega ,ilirstva'.3) — Pa tudi neposredno je že Trubar deloval v zmislu uzajemnosti jugoslavjanske, objemajoč Slovence, Hrvate in Srbe. Tako nam on sam v predgovoru k I. delu N. T. 1557. pripoveda, kako ga je bil Vergerij pismeno vprašal, ali bi se upal biblijo prevesti na slovenski in hrvatski jezik; on, Vergerij, da bi hotel pri tem z dušo in
*) Kdo pa tndi v Kreljevih namislih ne vidi uzora prvotnim nakanam Majarjevim ?
*) Šafarik 1. c. II. s. v. M. Buči6; Ljubič II. 516.
3) Obširneje o tem v „Kresu" V. 11, 12.
telom, z imenjem in življenjem sodelovati; na kar Trubar odgovarja med ostalim (nemški): „Kar se tiče hrvaščine, bi jaz Hrvata menda že za silo razumel, ali citati in pisati po hrvatsko ne znam; l) ali ko bi mi se pridala dva Hrvata, ki znata dobro po dalmatinsko in bo-sensko govoriti, in katera tudi cirilsko ali hrvatsko pismo dobro poznavata, potem se upam dela lotiti." Lo s težavo so Slovenci dobili jednega hrvatskega duhovnika iz Dalmacije, kateri je s seboj prinesel že na hrvatski prevedeno biblijo v rokopisu, z glagolico pisano; toda vkljub jako ugodnim obljubam se je ta mož že čez štiri dni s svojo biblijo vrnil domov. V predgovoru k II. delu N.T. 1560.1. pa pravi Trubar po priliki: Ker je že neki duhovnik, Stepan Konsul, rojen Istran, Dejanje apostolsko in druge knjižice iz slovenščine prevčl na hrvatski jezik, kateri je občen vsem Hrvatom, Dalmatincem, Bošnjakom, Srbom in Turkom do Carjigrada; zato se je on, Trubar, čutil primöranega, da preloži tudi drugi del Novega Testamenta.2)
Iz tega se torej vidi, da je bil ta Stepan Konsul Istrijan, iz Bu-zeta prognan duhovnik, najet za prevajanje iz Trubarjevega slovenskega na hrvatski jezik ter v hrvatskih t. j. glagolskih pismenih, katera je isti Konsul leta 15 GO. po Ungnadovem nalogu priskrbel za tiskarno v Tubingi. Naslednjega leta pokličeta Ungnad in Trubar še drugega pre-voditelja biblije na hrvaščino ali srbščino. Ta je bil duhovnik Anton Aleksandrovič Dalmatin, kateri je i. 1. 1561. v Urahu napravil za Ungnadovo tiskarno tudi cirilska pismena, kakeršna rabijo Srbom. Obojo azbuko, glagolsko in cirilsko, ulil je bil neki mojster niirnberški. K tem je Trubar i. 1. 1561. bil iz Ljubljane privel v Urah še dva uskoška svečenika pravoslavna od Žumberka, Mato Popoviča in Ivana Maleševca, od katerih je bil z doma jeden iz Srbije, drugi iz Bosne, da sta pomagala, akoprav samö dvajset tednov, pri prevodih sv. Pisma v cirilici. Istodobno je v Tubingi bival Leonard Merčerič, Dalmatinec, tam se učeč, ter je 1. 1564. sodeloval pri tolmačenji sv. Pisma v hrvaščino z glagolico. Tudi prej imenovani duhovnik iz Kranjske Jurij Ju-ričič je pomagal sestavljati knjige hrvatske v Tubingi in Urahu 1562 —64. leta. St. Istrijan in A. Dalmatin pa sta skupno s Trubarjem delovala do leta 1566., ko sta odšla oba v Regensburg še na daljni dveleten posel književni.3) „Posebno znamenita" — piše prof. Marn — „sta Anton Dalmatin in Stepan Istrijan. ker sta delovala skoro popolnoma
') Trubar misli tu zopet primorske Hrvate s ^akozvanim čakavskiin narečjem, ter pismo glagolsko, prozvano naravnost hrvatsko.
*) Prim. „Zoro" 1877. 15, 16.
3) Ljubič II. 436, 437.
dasi časih tudi v bridki vzajemnosti s Truberjem. Knjige, ki jih je spisoval ali prelagal Luter za Nemce, Traber z drugi za Slovence, a prestavljala sta ona največ po njegovih navodih, ,ljudem Slovenskoga jazika', Hrvatom in Srbom, sedaj iz jezika diačkoga (latinskega), sedaj iz nemškoga i krainskoga, va ili na jazik hrvacki i srbski, s slovi ili slovmi glagolskimi i ciruličkimi sedaj tudi iz laškoga (t. j. italijanskega) in v latinici. Knjigam njunim je spisoval Primož Truber nemške predgovore in priporočila. Y nekterih so skupaj natisneni vsi trije, na pr. pod nemškimi: Primus Truber Creiner, Antonius Dalmata, Stephanus Consul Histrianus; pod slovanskimi bodisi v cirilici, bodisi v glagolici pa: Primuž Truber Kranac, Anton Dalmatin, Stipan Konsul Istrian. Tudi njihove slike se nahajajo simtertje po bukvah in posebej." — Razven tčh, v njihovih knjigah imenovanih pisateljev slovenskih, hrvatskih in srbskih, delovali so še več ali menj, izravno ali posredno, v književnem poslu tedanjem v Tubingi: Pavel Skalič iz Zagreba, profesor v Tubingi, učenjak Mate Vlacič Frankovič nazvan Flacius Illy— ricus iz Labina, Jurij Svečič, Gregor Vlahovič predikant v Metliki, Fran Illej iz Istre, Nikola Mozes z otoka Cresa, Ivan Fabijanič, Ivan Lamela in Mato Živčič iz Pazina, Anton Bočič iz Modruša, Peter Kranjčič iz Ozlja v Hrvatski, Ivan Juraj in Nikola Drinovački iz Bosne idr.*)
(Konec prihodnjič.)
Krokarjev Peter.
Slika (z vojaškega življenja. Spisal Podlimbarski.
islite si človeka majhne postave, plečatega, čokastega, mesnatega, kakor pravi Turgenev, malih očij, debelega nosu, smolnato-temnih las na kratko pristriženih, lica razširjenega, nežno-rudečega, po polti skoraj otročjega, bičjega vratu, kratkih laktij z ru-dečkastima rokama, sem in tam rjavo-pegastima, kratkih nog v podobi stebrov. Hodil je Krokarjev Peter široko, opletaje z rokama, naprej in nazaj mikaje z ramenoma in z vso oplätjo. Smijal se je dostikrat in prijetno je znal natezati rudeče oplatnice, a videl ga nisem dobrovolj-nega nikoli. Govoril je malo in tako težko, kakor da so mu besede na jeziku privezane, on pa počasi jedno za drugo odvezuje in suje na beli «) „Vienac« 1875. str. 709.
dan. Molče se je pomikal za svojim poslom in tako težko brez duševno pomoči, brez ognja; zdelo se mi je, kakor bi bilo to gromaduo telö dobilo od stvarnika premajhen delež one motorno moči, ki nas neprestano dalje goni od predmeta do predmeta, od dela k delu. Lenoba ni bil Krokarjev Peter. Opiral se je v delo, kakor vsi drugi; nikoli ni pohajkoval, a njegova nespretnost je bila kriva, da mu ni Šlo vse tako izpod rok, kakor drugim. V tovaršije ni zahajal, prerodi so ga tovariši pikali in to ga je bolelo. Jeden njegovih, tovarišev, štajersk Nemec po rodu, ohol, neumen človek, poskusil je dati mu priimek „petrolejni sod". Pa ta priimek se ga ni prijel; hudomušen Nemec je imel med nami s svojimi suhimi dovtipi premalo vpliva in Petra smo imeli vsi radi. Pes, časih se ga je ta ali oni v mladostni predrznosti in prevzetnosti polotil in ga jel izpraševati o njegovi ljubici, kaka je, koliko ima, na kar se je Peter vselej premilo posmehljal, pomuzal in sramežljivo v tla pogledal. Pil raz ven vode ni ničesar, celö žganja ne. Če mu je kdo ponudil te pijače, smehljaje se je odvrnil: „Oj . . . tega pa jaz že ne!u Tudi tobaka ni kadil — žvečil ga je pa, kadar je sabljo ali čevlje čistil, ali pa s skleskom svoje ostroge drgal. Peti ga nisem nikoli slišal. Ne „Zagorski zvonovi", ne „Mila lunica", ne „Naš cesar in naš kralj", ne „V nedeljo zgodaj", nobena pesem ni genila tega okorneža. Kakor bi ležala kaka neizlečljiva bolest mu na duši, okovana, priklenena, zadelana, nedosežna in nedostopna. Kleti je pa znal Peter, in robato je klel, pa le pri posebnih prilikah. Ce ga je v hlevu konj ugriznil, ali kadar so se mu pri skoku na konja razparale hlače, kadar so mu po noči miši kruh obglodale, preklel je konja, ali hlače, ali miši.
Brez posla ni bil nikdar. Če ni bilo druzega opravila, sedčl je na slamnici, krpal svoje rudeče hlače, tolkel komisni kruh — po dvč porciji je dobival na dan — ubadal, ubadal s Šivanko in zalagal, svoje majhne oči razširjajoč, da se je videla njihova snežna belina, zalagal pol pesti debele kose med rudeče, razpuhle ustnice. E, pripraven človek je bil Krokarjev Peter in, kakor pravim, radi smo ga imeli.
Jedenkrat, včm, ali davno je že tega, imela sva s Krokarjevim Petrom čez noč stražiti v hlevu nad tridesetero konj. Pobotala sva se, da bom jaz čul dopolunoči, on pa popolunoči. Zimska noč je bila in tenek sneg je ležal po sosednih hribih.
Ob deveti uri se je polegel hram, ki se sicer razlega ves dan po vojaškem hlevu. Tovariši so se odpravili v izbe veselo kramoljaje, pevaje, tu in tam glasno ukaje v hladno noč, konji so zobali, mulili seno, hrkali, pihali, bili in grizli se. Kmalu se je polegla tudi ona čilost in
veselost, katero občuti žival pred in med krmljenjem. Zime v hlevu ni bilo čutiti.
Krokarjev Peter si je prinesel iz izbe plašč, komisni hleb — črnilo, perö in popir.
„Kaj boš pisal, Peter?" ogovoril sem ga.
„Bom . . . domtfv!"
„Miciki Šijanovi, a?"
„Šijanovi . . . Šijanovi . .tt in nasmehnil in namuzal se je in obrnil od mene.
Začela sva hlev snažiti.
„Peter, ali te bo pa čakala Micika?"
„Če hoče.«
„E, babe so babe! Kdo ve, če ona nocoj nate misli?"
Ni me hotel poslušati, šel je na drugi konec hleva.
Zopet sva prišla skupaj.
„Peter, kaj pa, ali imaš še očeta?"
„Očeta — pa nimam!"
„Ali matere tudi ne?"
„Mater pa imam, mater!" odgovoril je hitro in nekako ljubo je zvenel njegov glas. Srčno je brskal z raskavo brezovo metlo.
„E, da so le mati, Peter ... za mater bi jaz dal vse."
Pogledal sem mu v obraz. Slaba luč je brlela nad nama in razlivala bledo svetlobo. Zamišljen je stal Peter pred menoj. Lica so mu gorela, milo je uprl svoje male, temnorjave oči in ni jih umeknil, ko sem pogledal vanje. Zdelo se mi je, kakor bi bil v meni iskal sočutja, tako me je pogledaval in bistril s svojim pogledom, kakor bi me bil hotel prositi, naj mu odpustim, naj ga ne zasmehujem, ker je tako mehkočuten in dobrosrčen.
Nekaj trenutkov sva molčala oba. Ugibal sem, kaj se godi v Petrovem srci. Da on noč in dan sanjari o domačih krajih, od katerih ga je dolžnost odtrgala neizprosno in neusmiljeno, to sem vedel; ali neznano mi je bilo, kaj in kako je pri njem doma. In glej, zanesel se je, da je našel človeka, kateri ga ne zasmehuje, kateri razume njegove bolečine. Postal je zaupen, zgovoren, tožnosti ni več na njegovem obrazu. On, ki je tovarišem odgovarjal, kadar se mu je ravno zljubilo, on me je nocoj ogovoril:
„Kaj pa tvoji starši, ali še živč?"
„Oj, še, ni dolgo, kar sem dobil pismo od doma!"
„Ali so zdravi?"
„Zdravi!«
„Meni so pa pred tremi tedni pisali ... no, pa nič dobrega . . . mati so stari . . . nad šestdeset let. ." govoril je s tresočim glasom.
„Ali so še pri mčči?"
„Bili so ... zmerom ... pa saj včš, zima starega človeka prevzame . . . zdaj so nekaj obo — oboleli."
„Nič ne maraj, Peter, pomlad bo kmalu prišla, ta prinese zdravja."
„Kaj bi jaz maral, ko bi bil doma . . . vse bi bilo drugače . < zaslužil bi, da bi bilo tudi za mater dosti "
„Ali si za hlapca služil?"
„A ... v rudokopih sem bil, premog sem kopal . . ."
Babi, visoka kobila črne, svetle dlake, belo-lisasta na glavi, dol-gogrivata, grebla je s sprednjo nogo po slami in tako svetlo pogleda-vala na naju. Peter jo je šel napojit. Sledil sem z očmi za njim, zamislil se vanj. Kdo bi bil kedaj dejal, da je ta tihi Peter taka dobra duša in kdo bi bil mislil, da se srce takega okornega, ledenega človeka more otajati! Cimdalje sem ga gledal, tembolj se mi je prikupil. Kako je.hacäl po slami okoli konja, časih žareče oči tajil, časih pa mene pogledal tako pristalno, milo in proseče.
„Domd je bilo res . . . več trpljenja še, kakor ga je tu, pa sem le zaslužil, da sva oba z materjo izhajala za silo."
„Premoženja doma nimate?"
„Kaj bi imeli!8
„Svoje hiše tudi ne?"
„Nič! . . . Mati gostujejo . . . zdaj živč ... kaj ... o tem, kar jim dobri ljudje daj<5. Pišejo m?, da bi domov prišel, pa kako bi prišel . . dva brata imam Še — oženjena. Pri raportu sem že prosil in dejali so mi, da, ko bi bil jedini sin vdove, bi že šlo, tako pa naj brata za mater skrbita."
„Sta li brata tudi v rudokopih?"
„Doma sta, v hribih drva delata, po deset grošev na dan in ob svojem; imata pa oba po več otrok, tako da še sama nimata za življenje dosti. Do lanskega leta so mati še dobivali za trščanko ... no, ni bilo Bog ve kaj, pa vendar je bilo lože. Zdaj še tega nimajo. Trščanka je odrasla in služi v dolini pri cesti. Kruha jim prinese vsak teden ... pa kaj ..."
„Peter, kaj jim boš pa pisal nocoj?"
„I kaj, naj potrpe . . . saj večno ne bo tako . . . osemindvajset grošev imam, te jim pošljem."
„K&j ti denar domov pošiljaš? Tacega pa še ni bilo."
„To bo prvi denar, katerega jim v poldrugem letu pošljem. Prihranil sem ga . . . pa sam Bog ve, kedaj zopet toliko denem na stran."
„Peter, ali boš vzel Šijanovo Miciko, kadar prideš domov?"
„Zakaj bi je ne! Bajto itna pri cesti . . . imel bom Vsaj svoj dom. Tja pojdem z materjo . . onidve bosta doma gospodinjili, jaz bom pa premog kopal."
„Ce pa otroci pridejo, boš pa tudi ti moral doma ostati!"
„E . . . Bog ve, kako še bo . .
Povedati je hotel še nekaj, ali glas mu je zastal v grlu. Umolknil	«
je, oči so se mu zopet pomračile. Jaz njegovih spominov nisem hotel motiti, ker za njegovo bolest nisem imel zdravila, celö pravega svčta ne, kateri bi mu bil v tolažbo. Ali pogledaval sem vedno nanj, tik njega sem postajal, on pa je molčal, odvračeval se od mene, stiskal trepalnice in ustnice, kakor bi bil s premago porival spomine nazaj doli v srce. Zopet je postal čmeren Človek, kakeršnega smo ga videli dan za dnevom. Lože ni bilo Petru, odkrivšemu tovarišu svoje gorje, spomini na domače kraje in na tožno, zapuščeno mater so ga gotovo še huje razburili. Četrt ure sva še hodila po hlevu, zapirala okna, popravljala steljo, tu in tam napajala, potem pa je Peter vzel plašč in se za leseno ograjo zleknil na slamo. Z nobeno besedo se ni od mene poslovil in jaz se tudi nisem upal govoriti; celo „lehko noč!" mu nisem želel. —
Okoli poludvanajste ure sem sedel na stol. Hoja me je utrudila ^ razburjena domišljija je oslabela živce moje. Naslonil sem se s komolcem na leseno ograjo. Kmalu mi je glava zdrknila raz dlan na rame; zadremal sem. Tipanje in vohanje po desni roki me je prebudilo.
Aga, Širokopleč, udät konj zlato-rjave barve je stal pred menoj. Prestrašen sem skočil raz stol. Tudi konj se je stre s nil, zgrudil se, kakor bi se mu bila pošibila kolena, odskočil, visoko je dvignil glavo in rep, prhnil z nozdrvami, mogočno je potresel z gosto, zlato-belkasto grivo, kakor da hoče otresti se uplašenosti in ponosno je pobežal v svojo stajo. Klopotanje kopit je prebudilo Petra. Privezal sem konja, a Peter je že stal za menoj. Slaba luč me je bodeče skelela v oči, trepalnice so mi šiloma lezle skupaj, dolgi žarki so se mi utrinjali pred očmi.	^
„Kaj je že polunočf, Peter, da si vstal?"
„Oj, seveda že bo kmalu!"
„Spal si dobro?"
„A, kaj bi spal . . . vsako Četrt ure sem se prebudil . . . sanjalo se mi je."
„Sanjalo?"
„Ti si se učil, ali znaš sanje razlagati?"
„Tega se nisem učil; kaj se ti je pa sanjalo?"
„Da sem domov prišel . . . spomladi. Vse je bili zeleno pred kočo, vse pisano. V veži sem srečal Miciko."
„A -«
„Vsa bleda in upala je bila, taka . . . kar gledati je nisem mogel. Podala mi je roko, pa tako je bila mrzla, kakor led . . . tako čudno mrzla, kar zgenil sem se. Bog ve, nekaj to pomeni."
„Že mogoče!"
„Bog vč. Hotel sem ji roko odtegniti, pa nisem mogel . . . kakor bi bili roki primrznili. Peter, dejala je Micika, mati te čakajo v hiši in oče tvoj. Mene je groza obšla . . . mrzel pot me je oblil . . . oče moj so že umrli . . šest let je tega."
„Kaj si jih potlej videl v sanjah ?"
„Ne, prebudil sem se od strahu."
„Sanje so prazne marnje, Peter, spletkarije vroče glave, brez pomena. Mnogokrat občujemo v sanjah z umrlimi in ne bojimo se jih."
„Pri nas je... K i krčev, Matija mu pravijo ... ta jih pa zna razlagati."
„Morebiti, da časih pravo zadene; marsikaj se zgodi, kar se nam: je sanjalo, a marsikaj se nam pripeti, o čemer se nam še sanjalo ni."
„Se ve, očeta že ne bom več videl z materjo . . . morebiti na onem svetu ... na tem pa že več ne." —
Obä sva molčala.
O polunoči smo navadno konjem s svežo slamo pristiljali. Velik kup slame je ležal pred hlevom. S Petrom sva začela nositi. Svetla noč je bila zunaj. Luna je plavala navpik nad nama, zvezde, redko sejane so žarko svetile. Iz dimnika bližnje tovarne se je izgubljal lahek, sivkast dim v sveže prozorno ozračje. V sosedni vasi je nekdo hripavo zaukal, okna kraj ne hiše, gostilne, bila so še razsvetljena. Vsak po trikrat sva vlekla slame. Naposled se je Peter ustavil pred kupom. Čakal sem, da me ogovori. Obrnil je pogled proti jugu in neprestano zrl tja. Med prsti je mehanično mel in sukal bilko slame. Postal sem tik njega. Obsežna ravnina se je razprostirala na južno stran. Kake pol ure hoda pred nama je ležal gozd, teman, nepregleden na levo in na desno.
„Veš, jaz bi se za ves svet ne hotel naseliti na ti ravnini."
„Zakaj ne?"
„Pozabiti bi ne mogel goratega našega sveta."
„Pravijo, da je povsod dobro, doma pa najbolje."
„Glej tam, kaka pega je na nebu, tam pod ono svetlo zvezdo. Ali vidiš?"
„Vidim, vidim!"
„Jerebičev Janez je pravil oni dan, ko smo jahali doli za tem lesom, da smo tu ččz mi doma."
„A kaj še! — Ali vidiš večernico, tu na desno glej, najsvetlejša zvezda že globoko na kraji ravnine — tam je naša domovina. Peter — tam so želje naše."
„Ali tam . . . tam . .
Poslednjikrat sva zanesla slame. V hlevu s Petrom nisem več govoril. On si je vrezal kos kruha in obstal sredi hleva. Jaz sem se zavil v svoj plašč in se istegnil po slami za ograjo. Prčcej sem zadremal. Silen udarec konjskega kopita po leseni ograji me je prebudil. Dvignil sem glavo, oprl se na komolec.
„Da bi te . . . gura suha!" razdal se je nemiren glas Petrov. Zdelo se mi je, kakor bi bila metla trdo švignila po konjskem križi. Zopet sem se poravnal po slami. Prijetno mi je bilo pod plaščem, kakor da mi je Bog spanja v vse ude in žile nalil nove, ne krepkejŠe, no razdevajoče, telo sladko poječe, pomirjevalne tekočine. Nad menoj v žlebu je poskočila in zacvilila miš. Zaspal sem. — Nekaj je vleklo plašč raz mene. Malo sem odprl oči. Zveplenka mi je gorela pred nosom. Neprijetno me je zbodla svetloba; stisnil sem trepalnice. Orjaška roka me je zgrabila za bluzo in me vlekla nase. Pod žil sem se, zbral misli in hipno sem bil na nogah.
„A, tako ti stražiš, čakaj, počakaj! Jaz te naučim, kako ti je opravljati službo! Ti spiš, a konji se sprehajajo po hlevu — a luči nikake, ha?a
In jadovito me je potresla nemila roka. Vse temno je bilo okoli mene. Razločil sem le črno maso, stoječo pred menoj, a po besedah ostro naglašanih, spoznal sem, da sem v pesteh korporola Malnariča.
„Napravi luč, o drugem se še pomeniva!" Težka pest me spusti. In tekel sem, kar se je dalo, k prvi svetilnici. V naglici zadenem ob konja, ki je poskočil. Nastane ne mala konjska dirka po hlevu. Užgem luč in grem privezavat konje. Na korporalovo vprašanje, kje je druga straža, dokazal sem nedolžnost svojo.
„Poglej po stajah, nekje bo* živinče leno spalo pod konjem, ali pod žlebom, a ob jednajstih oba k raportu. Jaz vama že pokažem!"
Ta glas je bil mečji, ne polovice poprejšnje zlosti ni bilo v njem. Za-škripalaso vrata in zopet zaloputnila se za strogim gospodom korporalom.
Precej pozno zjutraj je že bilo. Konji so postajali nemirni, zrna v stelji že ni jeden ni iskal; ogledavali so se. Vzel sem svetilnico in iskal po stajah. Petra ni bilo nikjer, njegovega plašča tudi ne.
/
Kaj, ko bi bil Peter pobegnil, ko bi ga bile njegove večne sanje o domačiji, njegova gorka ljubezen izpeljale na to nesrečno pot? In spomnil sem se vsega, kar sva to noč govorila. — Jerebičev Janez je prišel prvi v hlev. Oskrboval je dva konja. Poprosil sem ga, da me namestuje, dokler ne pridem nazaj. In tekel sem v izbo in poti-pal po Petrovi postelji, ali Petra ni. Prižgem žveplenko, gledam, Petrovega plašča ni na klinu. Zdaj sem bil prepričan, da je Peter pobegnil. Žal mi je postalo po njem, miloval sem ga, ali slabe misli o njem nisem imel. Njegovo srce ga je neprestano vleklo v domače gore, k stari maj ki, on že drugače delati ni mogel. Na zapadu je luna počasi lezla za obris ravnine. »Tam je naša domovina — naše želje!" Jeden za drugim so prihajali tovariši iz izbe. Vsak je osupnil o nenavadni novici, ali za Petra slabe besede ni imel nihče. To jutro ni nihče požvižgaval, nihče ni pel; mirno, nemo je opravljal vsak svojo službo.
Po ukazu našega kapetana sta zajahala, ko se je zdanilo, za ubežnikom dva jezdeca po različnih potih čez ravnino. Okoli jednajste ure sta prišla zapotčna nazaj — toda brez Petra.
Drugi dan se nam je vreme nenadoma izpre nenilo. Od juga je potegnil gorak veter, nebo se je pooblačilo, povsod se zadelalo in znižalo. Ozračje je postalo kalno, težko, od tovarne sem se je valil uduš-Ijiv dim. Tolpe vran in vrabcev so se podile okoli naših poslopij. Ko smo tretji dan zjutraj vstali, bilo je že vse okoli in okoli s snegom pobeljeno in sneg droben, ne cunjast, je še padal. Južnega vetra ni bilo več čutiti, ozračje se je navzelo snežne svežesti, sneg se je rahlo vsedaval. Ves dan je ostalo vreme jednako. Mi smo bili na gorkem in dobro se nam je zdelo. Jahalnice in dvori so bili zameteni, jahati nismo mogli. Četrti dan se je razvedrilo, sneg ni več padal. Mrzel severen veter je bril okoli vogalov in pometal s snegom. Vse je bilo v mrzlo sneženo meglo zavito, le v zatišjih, in kjer se je naval vetra trgal, tam se je dalo spoznati, da sneg več ne pada. Peto jutro nevihte že ni bilo, solnce je plavalo za meglenimi oblaki. Sneg je v debelih zametih ležal po jahalnicah, dvorih in cestah. Ob deveti uri so nas peljali v četah na jahalnice sneg odmetavat. Hud mraz je bil, zanohtovalo se nam je. Med vsakovrstnimi pogovori nam je šlo delo spretno izpod rok, čas je hitro potekal. Tudi na Petra smo se spomnili in Ocepnikov Luka, ki si je vedno in vedno v roke hukal, dejal je, da Peter ni nič kaj napačno misel imel, da se je za čas najhujše zime odtegnil strogi službi. In glej, proti poldnevi — kaj se pomika izza vogala tovarne proti nam? Dva pešca sta z nasajenimi bodali in med njima
— naš Peter. Opletaje in gugaje se je gazil debeli sneg in gledal v tla. Mi smo ostrmeli, postali od dela, spogledali ser oprli se na lopate, a nihče ni izpregovoril besede. Le tam zadaj se je rogal Nemec, ozrl se nisem, ali slišal sem njegovo škodoželjno hihikanje. Gledali smo za sprevodom, dokler ni izginil med poslopji kosarne. —
Jaz sem v pisarni večkrat pri pisanji pomagal. Drugi dan so me	«
poklicali tja. Nekoliko pred jednajsto uro pride v pisarno kapetan, grof Polinski. Bil je visok, vitek, štiri i 11 tridesetleten mož, črne, polne, ukusno pristrižene brade, črnih, namaslenih, gladko-razčesanih las, blednatega lica, pravilnega nosu, tankih obrvij, finega kretanja in vedenja, kavalir od nog do glave. Oženjen ni bil, no govorili so, da je srečen pri ženskih. V zabavo je bilo njemu jedno popoludne prekratko, zato si je izposojal noč in proti jutru je prijezdil iz mesta. Spal je do devete ure, potem je prišel na jahalnico, vzel podčastniku bič iz roke in ople-taval in udrihal po konjih, dokler ni spotene druhali spodil domov. Kadar smo ga videli, da gre iz jahalnice v izbe ali v hleve, kar kri nam je začela hitreje krožiti, s tako iskrenostjo smo se poprijeli vsi dela. In v takem trenutku si je delo vsak našel in sicer delo dostikrat nepotrebno, na katero v navadnih položajih še nihče mislil ni. Bil je pa le naš dober poveljnik in mi slovenske duše smo se hvalili ž njim. Dajal nam je res priimke, živalske, vse gori od divjega krokodila pa doli do znane zveste domače živali, toda lasal, uhljal in pretepava! nas ni. če je časih pri raportu v jezi komu premalo svetlo čelado z glave snel in jo potem z močjo zopet z vrha doli na bučo pritisnil, da se je kositar skozi podvlako zarezal v kožo, to ni bilo tako gorje in kapetan je sam včdel, da je to najkrajši način, s katerim se nepristojna čelada k buči primerja. Grof Polinski ni bil samoljubiv, ošaben; česti-Ijubiv je pa bil. Oj, kako se je trapil, kadar nas je imel ogledati polkovnik ali brigadir! Po cele dni pred takim pohodom se ni gcnil od nas, kakor bi bil na ljubezen pozabil, vedno nam je bil za petami preklinjajo in zmerjaje. Pri viziti je zapovedoval v najlepšem tenoru na kratko, odsekano, in konji so ponosno, čvrsto, strastno šli pod nami. On sam je stoječ za višjim skakal, migal, žugal in kazal. Ne pomnim, da bi bil kedaj kak poveljnik z našimi vajami nezadovoljen. Ali po viziti, kako življenje za našega grofa! Teden dnij se je zabaval po pol-dnevih in po noči in mi smo imeli lepe ure. če še povem, da je bil grof Polinski poljske krvi in da je zadosti gladko govoril slovenski jezik, objavil sem vse, kar mi je bilo zanimivega znano o našem kapetanu.
Točno ob jednajstih se odpro vrata in v sobo se priguga Peter. Za njim vstopivsi korporal. Malnarič trdo prekorači sobo do kapetana
stoječega pri oknu in oznani, koga je privedel. Grof Polinski se obrne, urno stopi pred Petra in prične navadne svoje duhovite in neduhovite molitvice, katerih ne bom objavljal. Peter se je večkrat stresnil, kakor bi bil poravnal ude, boječe, tiho, pretrgano, komaj razumljivo je odgovarjal in topo je gledal kapetanu v oči. In ko je pravil, da ima doma staro, boleh no mater, katero je hotel obiskati, zatemnele so mu oči še bolj in prilezla mu je solza na lice. Kapetan se je obrnil od jetnika in začel hoditi po sobi, a vedno je potresa val z glavo in zmajeval z brkami.
Zdajci se zopet odpro vrata in v sobo stopi stara, sključena ženica, ogrnena od glave do peta v rjavo, obnošeno, na krajih in oglih vse razcefrano volneno ruto. Počasi, bojazljivo se obrača, zapiraje vrata. Razven Petra, ki je stal s hrbtom proti vhodu, spogledali smo se vsi, s pogledi vprašuje, kaj to pomenja. Kapetanu je blisnilo izpod čela, premeril je novo došlo s srepim pogledom od glave do nog, lice se mu je pomračilo, nategnilo se v preziralen izraz, mig njegovega ostrega očesa — in starka bi bila pred vrati. Ali zdajci se razdä glas tujčin :
„Hvaljen bodi Jezus Kristus!" -• Na razjarjenega človeka dostikrat sama beseda pomirjevalno vpliva. Jedna beseda in njegova pazljivost je razdrta, polagoma prehaja na drugo pot, zlostim se, kakor v meglo zadelana, umika trezna misel. Tak je bil naš kapetan; pregovoriti je bilo treba ž njim in osornost je izginila za irenutek z njegovega obraza, zapustivši za seboj začudenje in zvedavost.
„Kaj hočete, kaj iščete tu?" vprašal je s sočutjem; njegove oči so radovčdno gledale na starko.
„Za božjo voljo Vas prosim, gospod milostivi, odpustite, odpustite!"
Roki sklenem, koščeni in žilavi sta se pokazali izpod razcefrane rute. „Vi ste gospod, visok gospod, ali odpustite meni, materi tega moža!"
„Jednajsti dan sem na potu . . . peš sem hodila . . . molila, molila, da bi še jedenkrat. videla sina in pred Vami na kolenih prosila milosti!"
Starka se je zgruzila na koleni, sklonila glavo in k obrazu pritisnila rjavi roki.
Kakor bi bilo nekaj zamrgolčlo po meni, naslonil sem se na mizo in globoko sem segel po sape. Pogledal sem Petra; po njegovem obrazu je bila razlita čeznaravna rudečica, z vsem telesom je mčl, kakor bi bili nogi prešibki, kakor bi ga vse moči vlekle k materi, na njeno stran na koleni.
„Vstani te, vstani te! — Ti," obrnil se je grof očitajoč k Petro, „to je tvoja mati?" — Petru se je nabralo lice na komaj viden smehljaj, očesi sta mu zažarili, brati je bila iz njiju živa prošnja, iz dna duše, na lahko sta se zgenili njegovi ustni, a prčcej sta zopet zamrli.
„Vstanite, vstanite! Tega ne maram, da bi kdo pred menoj poklekal!"
Starka vstane.
Po kratkem premisleku je začel grof Polinski: „Milosti, milosti Vi zahtevate za ubežnika, ki je prisego prelomil, ki je tako sramoto napravil meni — vsemu polku in tudi Vam! Ali ne veste, kaj je zakrivil? — Korporal Malnarič!" Jeza obvlada kape-tana, mogočno se vzravna, švigne z očmi po korporalu od tal do vrha. Korporal zatrepeta po vsem životu, kakor bi bil spustil vanj električni tok, poravna se in divje šine z očmi.
„Pravili so mi vse na dvorišči, gospod! Mati božja vč, če sem ga jaz tako učila! Naj se zgodi volja božja! Kazen mora biti, kazen, res! Naj jo prebije Peter moj, kakor jo je zaslužil ... po Vaši milosti mu jo naložite . . . hudo se je pregrešil, hudo . . . ali potlej ga pustite domöv. Vse sem že obletala, vse obhodila, povsod prosila zanj ... on je moja jedina podpora na stara moja leta . . . brez njega mi že ni živeti!"	<
Obile solze so oblile starko; roki je razklenila in z ruto si brisala velo, od starosti in skrbi razorano, razdejano in raztrgano lice. Meni se je stemnilo pred očmi, tiščal sem se miz«. Kapetan se je. odvrnil in strastno potisnivši pesti v žepe pomemljal po nemški:
„Jaz . . . jaz ne vem, kaj hočejo ljudjč? Zabiti narod!" Zanič-ljivo se je posmejal, potresel z glavo in široko je stopil pred starko.
rMajka,'' dejal je z mirnejšim g asoin, „Vaše prošnje ne morem izpolniti. Tudi so še višji, kateri Vašim željam ne morejo ustreči. Posbvaje taka, za Vas nima izjeme. Ce je pa Vaš sin protipostavno vojak, obrnite se doma do Vaše deželske gosposke, če Vam ta ne pomore, ne pomore Vam niti Bog. Tako. A zdaj . . . korporal, odpeljite jetnika v zapor, ali pazile mi, odgovorni ste mi za to, da živa duša ne crime besedice ž njim. — Taka so naša pravila; mi nismo kaka turška tolpa! Zadosti! Z Bogom, mnjka!"
„Oh, Bog se v usmili!" zaječala je starka.	«
Obrne se korporal Malnarič k Petru, j a do v i to migne z desnico — Peter vztrajno pogleda na mater, mati na njega — v štirih očeh je. nekaj zablisnilo, zatrepetalo — solze bolesti in ljubezni — počasi so se zaprla škripajoča vrata za nesrečno maj ko.
Grof Polinski si je zapalil cigaro, dvakrat spustil gost dim skozi brke, plunil in ne izpregovorivši zapustil pisarno. Sedel sem k mizi
ali pisati nisem mogel, roka se mi je tresla. Pogledal sem skozi okno, vse mi je migljalo pred očmi. Cez dvor je gnal korporal Petra mojega. Za njima je hitela sključena starka. Za oglom je izginil korporal z jetnikom, starka je postala, gledala v jednomčr za njima, zmajevala z glavo, sklepala roki — naposled je smelo in pospešilo ubrala pot za njima. — Kmalu sem jo videl omahovati izia druzega ogla. Na lice je tiščala rjavo ruto, tiščala, tiščala. — Za pol ure mi je izginila v polji.
Tri tedne pozneje je kosmat stražmešter v barbarskem jeziku zbrani četi objavljal, da je c. kr. vojaško sodišče obsodilo Petra zaradi prestopka prvega ubega v mirnih časih v trimesečen zapor, poostren s postom, s temnico in s trdim ležiščem. Razložil nam je tudi, daje sodišče postopalo le zato tako mdostivo, ker se je obsojenec pri vojaškem oblastvu v Celji sam naznanil.
Predno je prišel Peter iz zapora, bil sem prestavljen v druge kraje, daleč strani od tovarišev svojih.
Književna poročila.
IV.
Statistischer Bericht der Handels- und Gewerbekammer in Laibach über die volkswirtschaftlichen Zustände in Krain. Erstattet an das hohe k k. Handelsministerium für das Jahr 1S80. — Laibach. Verlag der krainischen Handels- und Gewerbe-kammer. Buchdruckerei Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 4(55 X IV.
Ne hudujte se, cenjeni čitatelji „Ljubljanskega Zvona", da vas hočem seznaniti s knjigo, ki ima nemški naslov, in ki je po svojem lici namenjena trgovinskemu ministerstvu, a ne slovenskemu izobraženemu občinstvu, za katero piše ta list. Imam važne uzroke, da stopam na dan s tem poročilom, ki nima zabavne namere, ki ni niti tiste poučne- znanstvene vrste, katero smo Slovenci do zdaj gojili. Z ocenjevanjem te knjige bi rad opozoril na to, da bi začeli Slovenci baviti se tudi z obrtnimi in kupčij ski mi razmerami po Slovenskem v obče, osobito pa po Kranjskem. To sicer ni lehak predmet, a kaj treba je, da se ga z veliko brižnostjo poprimemo. Mal začetek bode tudi s tem storjen, ako takih knjig, kakeršna je pričujoča, ne zalagamo kar tako, marveč se potrudimo, razvozlavati njih „hiro-glife". Kar je v ti knjigi, smeli bi mi „idealni" Slovenci skoraj imenovati „hiroglife". Knjiga je sicer debela, a suha, suha, skoraj nič kot številke in same številke, pa rubrike in kolone. Zdaj pa naj človek, ki piše za beletrističen list, ima veselje o taki knjigi! In vendar čutim precej veliko zadovoljstvo o nji; kajti knjigo bi najrajši krstil „ein treues Bild des Herzogthnms Krain".
Ta knjiga nam v materija]nem (in nekoliko v duševnem) obzira verno slika vojvodino Kranjsko. Kakor kaže pogled nanjo, ima poleg obširnega u v o d a (str. 1—222) te-le oddelke: 1. prvotna produkcija, 2. fabrikacija, 3. kupčija in promet, 4. glavni sum arij, 5. poprečne tržne cene v Lju b lj a ni.
Uvod ima te predale: a) razmere o prebivalstvu na Kranjskem,
b)	gibanje ljudstva (s 3 poglavji), c) državni dohodki (s 17 poglavji),
c)	zdravstvene zadeve in dobrodelni zavodi (z 11 poglavji), d) sumarij o vseh učilnicah, e) izkaz o upravljanji deželnih zakladov, f) sumarij o društvih, (j) gibanje o posesti in obremenjenji zemljišč, h) izkaz o delu in zaslužku kaznjencev v kaznilnicah.
Prvotna producija obseza dve skupini: 1. obravnava kmetijstvo in gozdarstvo (s 15 poglavji), 2. ima razpravo o produkciji iz rudninstva (s 13 poglavji).
Fabrikacija govori: a) o malem in b) o velikem obrtu. Veliki obrt ima 12 skupin, a) izdelovanje kovin in kovinskega blaga (17 poglavij); b) skupina: izdelovanje strojev, orodja, aparatov, inštrumentov, transportnih sredstev (4 poglavja); c) skupina: obrt s kamni, zemljami, ilovico, steklom (6 pogl.); c) skupina: obrt z lesom, kostjo, kavčukom, guto-perčo (6 pogl.); d) obrt z usnjem, kožami, ščetinami, lasmi, perjem (2 pogl.); e) skup.: tekstilni obrt (obrt s tkaninami) in tapetarstvo (4 pogl.); f) skupina: obrt z obleko, z lišparijami (3 pogl.); (j) skupina: papirni obrt (2 pogl.); h) skupina: obrt z jedili in pijačami (10 pogl.); i) kemijski obrt (7 pogl.) in j) skupina: tiskarski in umetalni obrt.
Oddelek kupčija ima jedno poglavje, a oddelek p r o m et obseza 24 poglavij. Da vas ne utrudi preveč to suhoparno naštevanje vsega, kar knjiga obseza, naj povem, kar je v knjigi takoj v začetku zelo zanimivo. To so statistične razmere kranjskega prebivalstva a) glede na druge krono vine v naši državni polovici, in b) glede na posamezne politične in sodne okraje občine mesta, trge,. vasi itd. Če se ne motimo, zdelalo je te kaj obširne, temeljite tabele na podlogi ljudskega štetja 1. 1869. in 1. 1880., pero znanega strokovnjaka g. E. Laha, ki je bil tudi v „Lj. Zvonu" jednako zanimivo tvarino priobčil. Ta del knjige (od str. 4 — 154), kjer je tudi ponatis repertorija o kranjski deželi c. kr. statistične komisije, ima poleg nemškega tudi slovenski tekst, kar moramo kaj pohvalno omenjati, in kar smatramo za stalno in vedno večjo uporabo slovenskega jezika pri naši trgovinski in obrtni zbornici, ki naj bi v tem oziru posnemala sestro v Trstu, katera menda še z ministerstvom laški občuje. — Ako bi hotel le nekoliko natanko seznaniti čitatelje z obsegom te knjige, napisati bi moral veliko veliko stranij in navesti na tisoče številk. A to bi najpotr-
pežljivejšega Čitatelja utrudilo. Zavoljo tega hočem le na kratko omenjati, kaj knjiga z učenimi številkami, kolonami in rubrikami pripoveduje o kupčiji in obrt.u na Kranjskem.
Trgovcev, vel et rž cev, kupcev, kramarjev itd. bilo je 1. 1880. na Kranjskem 300S, za 338 več kakor 1. 1S75., ko je bilo od ljubljanske zbornico izšlo jednako obširno in zanimivo poročilo. Največ trgovcev šteje Ljubljana (543), potem sodni okraj ljubljanske okolice (234); najmenj pa radeški sodni okraj (25).
Malih obrtnikov ali rokodelcev je bilo 1. 1880. na Kranjskem 2805, torej 9 več kakor 1. 1875. Ljubljana jih ima seveda največ (389), potem pa kamniški sodni okraj (2 7 7) ; najmenj pa t r e b a n j s k i sodni okraj, samö 10, kar je silno malo. Kajti po domače rečeno, ves sodni okraj trebanjski, ki šteje nad 10.000 ljudij, ima v vsem skupaj le 10 davek plačujočih krojačev, čevljarjev, mizarjev, kovačev, ključaničarjev, kleparjev, kolarjev, sodarjev, lončarjev, sedlarjev itd. itd, reci v vsem skupaj samö deset.
V 61 i ki obrt je na Kranjskem še slabši. O velikem ob rtu se more itak samö na Gorenjskem govoriti; Notranjska in Dolenjska (razven fužin pri Žužemberku in Gradca pri Crnomlji) nimate ničesar. Velikih obrtnikov navaja sicer naša knjiga 2608 (1. 1875 —2520), a med temi je 1608 mlinarjev in 650 Žagarjev, ki si bodo v veliko čast šteli, da jih knjiga uvrstuje med velike obrtnike;» kajti parnih mlinov in žag (njih posestniki so pač vredni takega imena) je na Kranjskem kaj malo, recimo kacili 5.
Velikih obrtnikov bi bilo po ti knjigi v ljubljanski okolici največ (232), toda 146 je mlinarjev, 30 Žagarjev in 28 zdelovalcev pohištva (Vižmarje, št. Vid z okolico); najmenj velikih obrtnikov je v trebanjskem okraji (27), in sicer 21 mlinarjev, 6 pa Žagarjev. Takih okrajev je pa več na Kranjskem, kjer razven mlinarjev in Žagarjev nima niti jednega velikega obrtnika. (Veliki obrtnik je tak rokodelec, ki ima v svoji delavnici po kacih 20 pomočnikov). Taki okraji so: postojinski, bistriški, vipavski, veliko-laški,krški,kostanjeviški, mokrönoski, zatiški, loški, logaški, črnomaljski-
Brez go stil en in krčem pa ni nijednega okraja na Kranjskem; vseh je 3771, (I. 1875 pa več, namreč 3S63), največ v ljubljanski okolici (344), najmenj v tržiškem okraji (42).
Kako je z domačim ob rtom na Kranjskem, v ti knjigi ni povedano. Seveda, kajti domača industrija je le pristranski zaslužek pri poljedelstvu in tudi po posiavi med obrt ni všteta. O domači industriji itak prejšnje poročilo (od 1. 1875.) kupčijske zbornice temeljito govori, in ocl 1. 1875. se v ti stroki tudi nič izpremenilo ni. Kakšen skupen efekt ima ta knjiga na čitatelja? Obilne številke, ki so v nji nakopičene, kažejo, da
imamo Kranjci sicer veliko strok industrije zastopanih, četudi le v majhni meri — ali na drugi strani nam praznota pri izkazih o stanji obrta po raznih krajih kaže, da je še malo malo obrta na Kranjskem, in da je tudi naša kupčija še v povojih. Ako primerjamo našo domovino s sosednimi deželami, na prvi hip se prepričamo, da je okrog in okrog nas boljši in večji obrt, in bolj razvita kupčija. Kranjci smo v tem zaostali.	«
Pa saj ni čuda; narod naš ni bil pred 1848. letom svoboden, torej ničesar storiti ni mogel, ni smel. Po dobljeni svobodi je bil premalo izobražen, da bi se bil takoj povzdignil. Poleg tega mu je manjkalo in mu še dan danes manjka denarnih sredstev — Kranjec nima bogatega plemstva, nima bogatih veleposestnikov, bogatih veletržcev. Kapitala je malo v deželi; kar so ga kranjske čebelice (varčne duše) nabrale, združen je v rokah kranjske hranilnice. Za prospeh domače kupčije in domačega obrta se pa ta denar ne rabi, ali brez denarja ni misliti, da bi se industrija obudila, razvila in okrepčala.
Nekaj pa more taka knjiga, ki ima s številkami stanje vsekupnega materijalnega gibanja razjasnjeno, pripomoči, da se pot razširi obrtu in kupčiji na Kranjskem. Domoljubi, ljudski zastopniki nahajajo v knjigi vse potrebne podatke za razprave o kateri koli stroki javnega življenja. S temi podatki morajo računiti tudi državni faktorji, ki imajo usodo naše .dežele	^
v rokah. Nanje se morajo opirati tudi vsi politiki. Tem bi jaz toplo knjigo priporočal; osobito pa še önim, ki iščejo potrebne tvarine za razne uvodne in poučne članke v naših novinah. Kolikor listov šteje knjiga, za toliko člankov ima ona gradiva — seveda v trdih suhih kosteh — v številkah, katere je treba še le obdati z mesom in s krvjo!
Stalo je veliko truda tajništvu si. trgovinske zbornice, da je nabralo toliko tvarine, četudi so mu pomagali uradi cesarski in občinski. Verjetno je, da nabrani dodatki še vsekdar niso bili zanesljivi, da je bilo morebiti treba z računanjem prepričati se o njih veljavi. Poleg tega statističnega poročila kranjske trgovinske zbornice imam v rokah tudi poročilo štajerske graške sestre o štajerskih razmerah za 1. 1873—74, ali z veseljem moram priznavati, da se mi vidi naše kranjsko poročilo pregledneje sestavljeno od önega. Kar nadalje svedoči o marljivosti našo zbornice in njih upravnikov (osobito g. tajnika, cesarskega svetovalca Murnika,) je to, da	,
je vladi in občinstvu izdala v teku 6—7 let dvoje obširnih in kaj rab-Ijivih poročil; a graška zbornica od 1. 1877. še ni izdala nijednega objavila, in taka je tudi s koroško trgovinsko zbornico. Vse priznanje zasluži torej duša in vodja trgovskih in obrtnih razmer na Kranjskem, gospod cesarski svetovalec Murnik!
Ali sc ob knjigo čisto nič ne spotikamo ? Želeli bi le, da bi se bila vsa knjiga tiskala tudi v slo v ens k em jeziku. Kranjska trgovinska zbor-
niča sicer nima veliko novcev na razpolaganje, a je vendar veliko svoto vteknila v tiskanje tako dragocenih poročil. Naj stori še jeden korak dalje; naj doda še par stotin, da se bode pri bodočem poročilu rabil tudi prvi jezik naše dežele. Več ko se bode tiskalo slovenskih knjig, bolj se bode pospeševal domači obrt, ki mora biti t.iidi dejansko naši zbornici na srci.	J. L.
Knjižne redkosti slovenske.
Spisal L. Žvab.
(Dalje.)
III. Zakon o d an je.*) Erb erg (Danielis ab) Carni Gottseviensis AA. LL. et Phil. Magistri, J. U. 1). Criminalium Causarum Aetuarii et Provinciae Carnioliae Secre-tarii, sub nomine: Fidu (?) Academici Operosi Labacensis :
1.	Erbrechts ausser Testament und andrer letzten Willen, auch was deme anhängig in Dero Erbherzogthum Krayn (Neue Satz -und Ordnung Carls VI. Rom. Kaisers). Grätz Anno 1737, in Fol. Etiam Tergesti reimpress. 1775, in germanico et carniolico idiomate. (Bibliotheca Carnioliae 1362 pg. 18.)
Zelö koristno bi bilo, združiti vse starejše zakone pisane se slovenščino. Nekoliko sta jih razglasila med ostalim gradivom P. pl. Radics v „letopisi Matice slovenske" za 1879. 1. v sestavki „slovenščina v besedi in pismu" od 25. do 33. str. in Gašpar Križnik v „letopisi Mat. slov." za 1881. I. v spisi .donesek zgodovini slovenskega knjigoznanstva' na 200. in 201. str. Tem zakonom dodajem pričujoče:
2.	1797. leta 29. marcija meseca iz glavnega stanu v Logatci: divizijskega generala Bern ado tta proglas prebivalcem Krajnske in so sednjih dežel. Natisneno v francoskem, nemškem in slovenskem jezici. (M. d. h. V. f. K 1853. str. 16.)
3.	1805. 1. 26. novembra v Ljubljani: proglas, s katerim se opo-minajo krajnski stanovniki, naj natanko izpolnjavajo povelja deželne upravne oblasti, ki se ustanovi, ako bi se bližala francoska vojska. Nemški, francoski in slovenski. (M. d. h V. f. K. 1851. str. G.)
4.	1808. 1. 12. maja na Dunaji: najvišji ukaz, s katerim se uvaja vojaške prihrana ali reserva. Nemški, slovenski in vlaški. (M. d. h. V. f. K. 1857. str 157.)
*) V 4. zvezki „Ljublj. Zvona" na 247. strdni je v 7. vrsti izostal naslovni nadpis „IL Pesni".
0.	1808. 1. 28. decembra v Ljubljani: oznanilo, da dobi 300 gld. naglavmce (taglia), kdor vroči razbojnika sodišču. Nemški in slovenski. (Kakor zgoraj).
6.	1809. 1. 8. aprila: vsem narodom avstrijskim ukaz cesarja Frana II. odhajajočega k vojski. Nemški in slovenski. Dve natisncni pöli. Fol. (M. d. h. V. f. K. 1863. str. 45.)
7.	1809. 1. 14. oktobra, iz cesarskega tabora v Sehönbrunni: naredba cesarja Napoleona, da se zovejo odslej Kranjsko in druge Francoskej odstopivše dežele: ilirske dežele (Illyrische Provinzen). Natisnena v nemškem in slovenskem jezici. (M. d. h. V. f. K. 1852. str. 48.)
8.	1809. 1. 14. oktobra, iz cesarskega tabora v Sehönbrunni: cesar Napoleon imenuje državnega svetnika Dauchyja za glavnega finančnega nadzornika ilirskih dežel. Nemški in slovenski. (Kakor zgoraj).
9.	1810. 1. 30. januvarija, v Ljubljani: kazenska sodba vojnega sodišča ob ubojstvi pri Trojanah. Natisnena v francoskem, nemškem in slovenskem jezici. Ta listina se redko kde nahaja. [Mi jo imamo. Ured.] (Kakor zgoraj).
10.	1812. 1. 9. februvarija, v Ljubljani: grof Mat tre des Re-quetes in glavni nadzornik Chabrol javljata ljubljanskemu vladiki z okrožnico, da od 1. januvarija 1812. 1. dalje velja zakon o domobranstvi in novačenji. Nemški, vlaški in slovenski. (M. d. h. V. f. K. 1851. str. 14).
11.	1812. 1. 4. junija, v Ljubljani: naredba glavnega namest-ništva ilirskih dežel — Bertrand —, da se mora kakor doslej plačevati davek v novcih ter „in natura". Natisneno v francoščini, nemščini in slovenščini. (M. d. h. V. f. K. 1853. str. 16.)
12.	„Osnanila Z. K. General Gubernia. V Illirie sa volo kmetifhkih davkov fvojim Gospofkam dolšhnih (sic).« Brez letnice. (M. d. h. V. f. K. 1847. str. 60.)
13.	Še celö beneška republika je objavljala zakone za Istro itd. v slovenskem jezici. Herrn, vitez Guttenberg piše v ^Zeitschrift des Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins, redigirt von Th. Trautwein, Jahrgang 1881. Wien Heft P sestavek .„Der Karst und seine forstlichen Verhältnisse", v katerem govori tudi o starejšem logarskem zakonarstvi ter omenja na 39. str&ni med ostalim nekde: Waldordnung vom 16. Dezember 1777 und Nachtrag vom 23. April 1778 (italienisch und s loven is c h) etc., katere pa nisem mogel doslej isteknoti.
IV. Koledar in računstvo.
1.	Vezhna pratika od gospod: Vun danu od Ant. Brefnika, benf. vf Shavzi. V Lublani, se najde per And. Gaflerju, natiskavzu. 1803. (M. d. h. V. f. K. 1857. str. 91; prim. Šafafika str. 93.)
2.	Teut sc h- und cränerische Weh run g s - Ve rände r un g sambt Einem-lnteresse-Entwurff. Von Hanss Jakoben Kärner. g. 8. Laybach, 1637. (Mit. d. h.\V. f. K. 18-16. str. 61.)
Kam er a Karnburg Joan. Jac. geschworner Buchhalterischer Rait-Officier und Canzley-Ingrossist, Academicus Operosus in Laybach, hat verfertiget und zum Druck befördert:
3.	Teutsch- und Crainerische Wehrungs-Veränderung: etc. Layb. bey Jos. Thadd. Mayr 1087, in 8. oblongo. Editio emendatior ex eadem typographia prodiit 1701, in 8. ordinär. (Marci A. S. Paduano Bibliothcca Carnioliac, redigirt von August Dimitz, Laibach 1862. pg. 30.)
4.	Teutsch - und Crainerische Wehrungs -Veränderung,• sambt einem beigefügten ganz ausführlichen Interessen-Entwurf. Verlegt durch Ilannss Jacoben v. Kürnburg. Laibach 1701. 12! (M. d. h. V. f. K. 1858. str. 11.)	(Dalje prihodnjič.)
Li s t e k.
Primož Trubar. Dnč 28. junija 1886. leta preteče tristo let, odkar je v Derendingi na Virtemberškem zatisnil oči svoje osnovatelj novoslovenskcga slovstva, književni Kolumb naš, Primož Tru bar. Kaj je bil ta mož književnosti naši, tega ni treba pripovedovati nobenemu razumnemu Slovencu. Kadar se imenuje čestito ime Primoža Trubarja, lehko sname klobuk z glavfi vsak, komur knjiga slovenska ni briga deveta. Mislili smo tristoletni spomin njegove smrti v Ljubljani praznovati s spodobno slavnostjo. A ker bi se tako praznovanje iz lehko razumljivih uzrokov morebiti napf.no tolmačilo, opustili smo to namero svojo. Vendar čujemo, da priredi pisateljsko društvo dne 26. junija 1886. v Ljubljani Trubarju v spomin slavnostni večer. Vrhu tega so nedosežnega pisatelja in velikega narodnega dobrotnika spominjamo v primernih spisih. G. Andrej Fekonja priobčuje v tristoletni spomin Trubarjeve smrti v našem listu korenito literarno-zgodovinsko razpravo „O pričetkih slovenske književnosti" — in dični G o rž,z d naš mu je v de-našnjem zvezku „Ljubljanskega Zvona" posvetil prekrasno legendo „Novi svetnik".
Xo\'C knjige slovenske Človek, v pogledu na njegovo telo in dušo, s kratkim navodom. kako si ohraniti in utrditi zdravje. Za šolo in dom. Sostavil založnik Jan ko Leb an, učitelj v Lokvi, V Ljubljani. Natisnil Jožef Rudolf Milic 1886, 54 stranij. Cena 45 kr., po pošti po 50 kr. Knjižico prodaja pisatelj Janko Le ban, zdaj učitelj v Arberu, p. Št. Daniel na Primorskem. Tako slove ime knjižici, ki je ravnokar zagledala beli dan kot ponatis iz našega marljivega „Učiteljskega Tovariša". Gosp. J. Leban opisuje v I. delu na kratko vse glavne dele človeškega telesa, hvalevredno rabeč znane Erjavčeve termine, ki nam jih- je ta podal v svoji „Somatologiji*. Opis je tu in tam skoraj pretesen, časih bi želeli še kacega pojasnila, da bi preprosti čitatelj lože razumel stvar. Tudi par malih nedostatkov naj bi bil gospod pisatelj popravil, na pr. da „lev živi le v gorkej Afriki"; „vsak poedini ud človeškega telesa je'iz k ost i j"; „krača ima zadaj mišičje ali muskulaturo, katero zovemo mečoa (— mišičje je „Muskclsystem", kakor okostje „Knochensystem* etc). V II. delu podaja gospod pisatelj najvažnejše stvari o ^dušeslovnih početkih", v III. delu pa kratek navod. kako si ohraniti in
utrditi zdravje. V zadnjem oddelku našteva pravila, kako je ravnati z navidezno mrtvimi ljudmi (z zamrtniki). 'Ta pouk je pisan v „pesemski obliki, da si čitatelj stvar ložje zapomtie". Mi v tem slučaji nismo z gospodom pisateljem istega mnenja; ko bi se nam kaka nesreča pripetila, ne bi radi prišli v roke takemu, ki bi nas reševal s pomočjo verzov. Bojimo se, da bi v odločilnem trenutku pozabil verze in rime in slabo opravil dobro svoje delo. — A to so le malenkosti, ki jih omenjamo; v obče smo s knjižico prav zadovoljni in želimo ji srčno, da bi se v šoli in na domu kmalu udomačila ter dobila obilno bralcev. Nekatere jezikovne stvari, ki bi si jih tu in tam drugače želeli, ne bodo izdatno škodovale občni koristi, ki jo pridno delce vsekako porodi.	K.
—	Umetno ribarstvo. Spisal Ivan Franke. Ljubljana. Tiskala in založila Ig. pi. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 188G. 50 str. Cena 50 kr. — Znani veščak in ribolovec prof. Ivan Franke v Kranji je te dni izdal knjižico „Umetno ribarstvo", s katero je vrlo ustregel vsem prijateljem domačega ribištva. V lahko umevni, pri-prosti besedi, kateri se pozna, da jo je narekovala posebna ljubezen do predmeta,« pripoveduje nam, kako pripravne so slovenske dežele za razvoj riburstva. Nad 30.000 oral krije voda po slovenskih pokrajinah; v bistrih studencih, rekah In jezerih naše zemlje tiči kapital, ki ga le premalo poznamo in cenimo. Ribarstvo je pri nas sploh v slabem stanji in zato se je treba „privaditi umetnega ri barstva, naučiti se množiti ribe v malem ribnjaku, pokončevati ribje sovražnike", kakor piše g. pisatelj. V svojem delci nam podaja v to potrebna sredstva in dokaj lepih navodov. Najprej nas seznanja z raznimi svojstvi naših vodd, potem nam opisuje glavne ribe, ki bivajo v njih; nadalje opozarja na tuja plemena, ki bi se dala udomačiti v naših vodah; slika nam, kakih priprav je treba za umetno ribarstvo, kako je zvrščevati iii kako mladi zarod odgojevati. Konečno opisuje, kako se ribe varujejo raznih sovražnikov, ter dodaja spisek najznamenitejših tvrdk, ki prodajajo reči, ki so potrebne za umetno ribarstvo.
To je bogata vsebina drobne knjižice, Da bi pač segli po nji pravi ribiči, kakor tudi drugi prijatelji te lepe lovi! Delce zasluži priznanja v polni meri. Ö.
—	Kruh nebeški ali na vod, pobožno moliti in častiti pre-sveto Rešnje Telo s trojno sv. mašo in drugimi navadnimi molitvami. Na svitlo dal Janez Zupančič, župnik. Z dovoljenjem vis. čast. ljubljanskega škofij-stva. Tretji zopet pomnoženi in zlepšani natis. V Ljubljani, 1885. Založila družba sv. Vincencija. Dobiva se v Katoliški Bukvami v Ljubljani. Tisk „Katoliške Tiskarne* v Ljubljani. 8. 435 -j- IV str. Cena v polusnjc vezani knjigj 70 kr., lepše opravljeni več.
Večkratni natisi so redki v slovstvu našem. Izvzeti nam je molitvenike. Tretjič že lomi g. župnik Jan. Zupančič „Kruh nebeški" čestilcem presv. R. T. Dasi tiči v njem marsikaka nemška smet, marsikaka slovniška in sintaktiška hibica (n. pr. obdajano, zamoreš, v pretečenem mesecu, stan gnade božje, prepogostni deležniki trpno-preteklega časa, napačna končnica prislovov: prisrčniše, močneje itd. mesto: prisrčnejše, močnejše itd. kateri pridejo te obiskat, mesto: kateri te pridejo obiskat itd), vendar ne moremo odreči knjigi priporočila. Namen ji je blag: za skupiček „Kruha nebeškega" nakupi Vincencijeva družba ljubljanskim siromakom zemeljskega kruha . Kadar pojde knjiga četrtič pod tisek, naj se ji korenito zboljša jezik, da bode vredno devati na naslovno stran ponosno opom-njo : „zlepšani natis*. Nikoder drugod se ne_j>ač[_tako in ne muči dika_naša_ — glagol slovenski, k^kor,jx> naših molitvenikih. „Kruh nebeški* se malo meni
za to, je li glagol dovršen ali nedovršen. Tujstvo je strgalo mnogo lepoto z našega jezika. Srce nam krvavi, pVhnerjajočim zdanjo slovenščino s polno, kipečo besedo brižinskih spomenikov. Pa še to, kar nam je ostalo od nekdanjega bogastva, za-' pravljajo 6ni, ki bi morali biti našemu jeziku stražniki. Ne dajmo, da bi se kazil glagol naš! Ne žrtvuj mo Bogu moleč lepote jezika svojega!	—a—.
— V drugem natisu je izšla pri Gerberji L, Jeranova knjižica, katere prvotni naslov slove:
Sveti Juri serčni vojšak. Serčnim slovenskim mladenčem spisal L. J. duhoven. V Ljubljani 1851. V založbi in na prodaj pri Janezu Giontinitu. bukvarji v Ljubljani. Natisnila Rozalija Eger. 12°. 59 str.
Vsebina knjižici je popisovanje življenja sv. Jurija in čudčs, storjenih na prošnjo njegovo. Dodani so ,nekteri nauki za serčne'slovenske mladenče/
Prve Šmarnicc. Naš jjoročev^alec^ naprave jpogodil, meneč^v zadnjem_ „Zv a da je moii^ I^Je^n^ist^^it^^ii^ri^čnih letnikov. „Uč. Tovariš" štev. 10 t. 1. poroča v „Knjigi Slovenslči^da je prve Umarnice izdal s pomočnikom svojim Mihael Stoj an; natisnil jih je Leon v Celovci 1. 1855. Naslov jim je bil: „Marije rožen cvet,"
„Matica slovenska" je imela svoj občni zbor za leto 1885. dne 28. aprila v Ljubljani Udeležilo se ga je blizu 70 matičnjakov. Predsedoval jc zboru I. podpredsednik g. prof. M am, ki je zadnja leta sploh duša „Matici Slovenski". — V nastopnih vrstah podajamo bralcem svojim nekoliko najimenitnejših črtic iz občnega zbora. Poročilo blagajn i kovo nam je povedalo, da je imela „Matica" konec leta 1885. premoženja 51.138 gld. 81 kr. — Iz proračuna za tekoče leto posnemamo, da bode imela „Matica" dohodkov okoli 7819 gld. 34 kr., stroškov okoli 5989 gld. 92 kr. in da od zadnje vsote misli izdati za knjige 3200 gld. — Vrhu toga ima „Matica" v svoji oskrbi še te novce: 5196 gld. 11 kr. za Vodnikov spomenik; 301 gld. 75 kr. za Vilharjev spomenik; 1068 gld. 12 kr. za Costov spomenik. — Jurčič-Tomšičeva ustanova znaša 2268 gld. 46 k r. — Od dežčlnega zbora je „Matica" prejela za lansko in za letošnje leto 500 gld. podpore. — O prenosu Kopitarjevih kostij z Dunaja v Ljubljano se je pooblastil odbor, da sme izdati potrebne novce, ako bi dotične vsote ne nabral po radovoljnih doneskih. — Na predlog prof. Pleteršnika občni zbor profesorja V. Jagiča izvoličastnim članom „Matice". — Iz obširnega in jako marljivo sestavljenega poročila tajnikovega smo zvedeli, da „Matica" navzlic mnogim neprijaznim okolnostira v obče vendar napreduje, dasi počasi. Prav iz srca nam je vzel besede g. predsednik, ko je trudoljubivemu in v vsakem oziru u zorne mu g. tajniku Evgenu Lahu za njegovo marljivo in vestno delovanje izrekel zahvalo, kateri je občni zbor pritrdil z glasnim odobravanjem. — Proti konci so prišle na dnevni red volitve in interpelacija g. Antona Trstenjaka, zakaj odbor ni kupil lastništva Stritarjevih spisov. Na zadnjo interpelacijo je odgovoril g. tajnik »e jr svojem, ampak v imeni odborove večine, da odbor ni kupil Stritarjevih spisov : 1. ker je bila njih cena tako visoka (!), da „Matice" gmotni položaj ne dopušča tolikega izdatka; 2. ker je duh Stritarjevih spisov tak, da bi ne ugajal večini društ-venikov; 3. ker bi bilo razbiranje spisov, kateri ugajajo „Matici", kateri pa ne, pre-težavno in bi se v tem oziru teško doseglo soglasje. Želeli smo, da bi bila s tem pojasnilom stvar končana, zlasti ker pri obstoječih dejanskih razmerah v „Matic«" in njenem odboru ni bilo misliti, da bi se bil mogel ovreči narejeni sklep; — toda g. Trstenjak je poprijel besedo in je svoj predlog, naj „Matica" navzlic odborovemu sklepu kupi lastništvo Stritarjevih spisov, utemeljeval tako nesrečno, da smo si
nehote mislili namesto Stritarja: Bog mc varaj prijateljev mojih, sovražnikov se že sam ubranim! Čudno je donel slavospev pesniku in človeku Stritarju iz ust tistega ^ /moža, ki je pred nedavnim časom v svojem listu pozival vso Slovenijo, naj kamenjuje ^ Stritarja zaradi nesrečnih „Dunajskih pisem" njegovih. Med govorom je odšlo mnogo *NČestiteljev pesnikovih in samö trinajst nas jc vstrajalo, toda še ti smo si dejali: ^Jsaj to blamažo ste bili dičnemu pesniku našemu lehko prihranili ! Ako sto hoteli spraviti stvar prod občni zbor, poskrbeti vam je bilo za to, da se občnega zbora	«
udeleži tudi dostojno število pesnikovih čestiteljev. Tako pa je bila vsa stvar osnovana brez glave in končala se je s praznoglavp demonstracijo. Že po končanem glasovanji je g. Trstenjaku odgovarjal neki o^bonuK. Ako je bil T-kov govor nepotreben, bil je odgovor naravnost — neslan in škoda vsake besede, ki bi jo izgubili o njem. — Volitev so je zvršila tako, da so bili v odbor izvoljeni gg. Simon Gregorčič, dr. Poklukar, dr. Tavčar, prof. Raič, Ivan Hribar, prof. Kcrmavncr, J. Murnik, dr« H. Dolenjec, prof. Kaspret, Janko Kersnik. — Kar se tiče volitev v „Matičin" odbor, bili smo vedno te misli, naj se vanj volijo kar največ taki možje, ki se v prvi vrsti brigajo za literarne stvari. Ne rečemo, da bi morali v odbora sedeti sam£ pisatelj i, a^nobeden j)olttik; želeti pa je vendar, daje v odboru pisateljev pretežna večina. Politiki niso za „Matico"; to nas uči zgodovina njena. Anti-patii j o, katero smo jmeli_n. pr. mi takrat Se mladi ljudj e_ do .pokojnega _Costc, prcncsljL.s,mO-2jygO-^ti,astjo tudi na 1 iterarno društvo, kateremu je bil on načelnik. In politična strast je huda strast. Politično delujoči odborniki so vselej slabi od-^borniki: To nas tudi dan danes skušnja uči. Med odborniki smo imeli n. pr. pre-^ teklo leto štiri državne poslance in ne spominjamo se, da bi bili katerega videli	(
S kedaj pri odborovih sejah .Ne štejemo jim tega v zlo". Postavimo vsakega možA na najboljše mesto! Ti sodiš v državni zbor, ti v mestni odbor, ti v „Matico". Delo si delimo in delajmo vsak po najboljši svoji moči. Zlasti pa „Matičino" odborništvo ne bodi samö čast. ampak dolžnost tistemu, ki si je prevzel. Zategadelj smo bili zmerom tega mnenja, da bi se morali pri volitvah v „Matičin* odbor v poštev jemati — brez ozira na stan in politično mišljenje — taki možje, od katerih je pričakovati, da bi v odboru res delali in društveni razvoj pospeševali, a ne samö kimali in v . imeniku kot odborniki paradirali. Prva leta se je odbor ponavljal — kakor vod-• stvo kranjske hranilnice — po nekaki koopciji. Uvideli so, da to no gre, sicer društvo zaide v letargijo. Pozneje se je prepustila volitev prosti volji. In to je prav! Naj matičnjaki sami povedč, kog;l žele imeti v odboru. Letos pa se je pri £ volitvi pokazala nenadna agitacija. Žal, reči moramo, da roka, ki je mešala to 6Agitacijo, ni bila posebno srečna roka. Da se odbor ponovi in pomladi, to želimo tudi mi; a jako dvojimo, da bi se s silnim prevratom dalo kaj vspešnega in stalnega doseči. Zlasti pa nam nikdar ne uide izpred očij, da je Matica literaren zavod, ki potrebuje literarno delujočih in književno omikanih odbornikov. A kaj ste na-. meravali vi, ki ste sestavili imenik novih kandidatov? Ivana Tomšiča, preža-	*
•	služnega urednika „VrtČevega", ki je sam osnoval Slovencem posebno, in lehko 1 rečemo, imenitno stroko literature, ki je bil vedno joden najdelavnejših odbornikov
•	,, Matičin i h", bodisi v gospodarskem, bodisi v književnem odseku, in Janka K c r s-n i k a, izbornega novelista našega, moža s finim ukusom in velikim estetičnim
. znanjem, hoteli ste vreči iz odbora! Ako naj taki možje ne bodo „Matičini* odborniki, J, kdo.pa bodi? Lepe vam reformacije književnega društva, ki se začenja s tem, da ; ( najizvrstnejše književnike pehate iz odbora! Res, da se vam nakana vaša ni posrečila, kajti na jedni plati so imeli matičnjaki sami več zdrave sodbe, nego — vi, ki ste
se jim ponujali za vodnike, ter so g. Kersniku proti vaši volji spet izročili od-borniški mandat, na drugi strani so pa nekateri gospodje, katere ste vi posilili v odbor, sami uvideli, da jim je drugje več primernega dela ter so pripadši jim mandat odstopili g. Ivanu Tomšiču. — Novemu odboru predsednik je prof. Mam, I. podpredsednik prof. Levee; II podpredsednik dr. Poklukar; blagajnik I. Yilhar; računski pregledovalec L. Robič, ključarja prof. A. Zupančič in Andrej Praprotnik, poveritelja sejnih zapisnikov prof. A. Kaspret in Anton Kržič. V gospodarskem odseku so: L. Robič, Ivan Vilhar, dr. I. Tavčar, v književnem; Anton Kržič, Fr. Leveč (načelnik), M. Pleteršnik, Anton Raič, Feliks Stegnar, Anton Zupančič, Vili-bald Zupančič. — V odseku za prenos Kopitarjevih kostij so: Fr. Levee, dr. I. Tavčar in dr. Jarnej Zupanec.
Dr. Vatroslav Jagič. (Konec). V .Rad14 jugoslovanske akademije je spisal naslednje razprave: „G rad j a za glagolsku paleografiju I. 'Mihanovičev fragment". (R. 2.); — „Komparativna filologija". Vrlo zanimiva študija o početku in napredovanju te mlade znanosti. (R. 8.) — „Pomladjena vokalizacija u hrvatskom. jeziku" — jedna najlepših Jagičcvih razprav; v nji srečno polemizuje proti Hättali in Veberju, ki sta se potegovala za pisanje „h" v gen. plur (R. 7.) — „Trubaduri i najstariji hrvatski lirici." Tu dokazuje Jagič, kako sta se Mcnčetič in Držič, znamenita dalmatinsko-hrvaška pesnika učila iz trubadurjev in jih posnemala. (Ibid.) — „Gradja za slovinsku narodnu poeziju. Dio prvi. Historijska svjedoč.anstva o pjevanju in pjesničtvu slovinskih narodä." — To je jako znamenita razprava, pisana duhovito in interesantno. Mislimo, da ustrežemo čitateljem, ako jim. tu zabeležimo pojedinih poglavij naslove. I. Pojam pjesme. Najstarije slovinske pjesme bijahu hieratske i ritualne. Snaga narodnog pjesničtva u Slovina. — II.. Nastojanje crkve da zamicni narodne pjesme crkvenima — Kirieleison. — Zabrane narodnih zabava in pjevanja. Podmetanje crkvenih tekstova narodnim motivima: Zator raznih narodnih običaja i time pjesama. — III. Svjedočanstvo o poeziji slovinskoj iz 7. 9. i 10. vieka. Kakova bijaša davna poezija u Poljskoj. Dokazi iz ljetopisaca: Martina, Kadlubka, Dlugoša. Tragovi narodne poezije u literaturi 16. stolječa. — IV. Češki svjedoci o pjevanju pjesama. Tragovi narodne lirike u rukopisima. Historijske pjesme bez razlike do narodne epike. Uplivi njemački u Českoj Jokulatori i Vaganti. V. Svje-dočanstva o pjevanju pjesama kod Rusa. Crkva vojuje protiv raznih običaja. Lje-topisi pominju Aljošu Popoviča i Dobrinju ali šute o Iliji Muromcu. Spominjanje o lliji u 16. i 17. stolječu. Tragovi njemačkoj sagi. — VI. Stare kijevske uspomene sačuvane samo kod Vclikorusa. Zašto nema južna Rusija bylinä? — Slovo o polku Igorevu. Upi i v na Zadouščinu. Dume. — VII. Južno slovinski ljetopisi ne govore o pjevanju, nego samo malo. — Svjedočanstva iz 14. 10. i 17. stolječa. — Dalmatinsko dubrovačka književnost mukoin odobrava narodnu poeziju. Tragovi narodne poezije u najstarijili lirika, u Hektoroviča, Gunduliča i Palmotiča. Prvi skvpljači u 16. stoječu, Kačič. — V ti znameniti, epohalni razpravi je obrazložil Jagič mnenje svoje o narodni epiki.slovanski. (R. 37.)
Vrhu tega je pisal za „Rad" še mnogo druzih zanimivih člankov in književnih obznan. Na priliko: St. Novakovič, Istorija srpske književnosti. (R. 1.) — F. Miklošič: Die nominale Zusammensetzung im serbischen. — Die Bildung der Ortsnamen aus personennamen im slavischcn. — Die Fremdwörter in den slavischen sprachen. — Die slavischcn monatsijamen. — Der praepositionslose local m deu slavischen sprachen. — Vergleichende grammatik der slavischen sprachen IV. 1. (R 5.) J. Srčznevskij: Drcvnie pamjatniki russkago pisarna i jazyka. - Drevnie gla-
goličeskie pamjatniki. — Drevnie slavjanskie pamjatniki jusovago pissma. — Svč-. dSnija i zametki o malo izvestnihs i nezvSstniha pamjatnikah«. (H. 8.) — S, Novakovih : Svpska bibliografija za novijo književnost 1741—18G7. (R. 11.) — P. Bez-sonov. Biografija Jurja Križaniča. (R. 18.) Razventegaje nadaljeval svoja v „Književniku" začeta preiskavanja iz zgodovine slovanskega jezikoslovja ter tri članke 7. naslovom: „Napredak slovinske filologije poslednjih godina. (R. 14. 16, 17.) — Častnemu članu Avgustu Schleicherju je napisal v „Radu" VI. dostojen nekrolog.
V „Starinah4, katere tudi jugoslovanska akademija izdaje, natisneni so naslednji Jagičevi članki: „Ogledi stare hrvatske proze". 1. Život sv. Katerine. — 2. Zakon pri manj a u bratovštinu. — 3 Život sv Jerolima. — (St. I.) — 4. Život Aleksandra Velikoga. (St. II.) — „Opisi i izvodi iz nekoliko južno-slovinskih ru-kopisa." — 1. Tipik Romanov. Rukopis nekoč hilandarski sada berlinski. — 2. Kritički dodatci tekstu života svetoga Simeuna i svetoga Save. — 3. Život Aleksandra Velikoga po tekstu recenzije bugavske. — 4. Nedjelna propoviedanja Konstantina prezvitera bugarskoga po starosrpskom rukopisu XIII. stolječa. — 5. Što ima u bugarskom zborniku kraljevske biblioteke u Berlinu? — 6. Nekoliko pričica iz bugarskoga zbornika: a) Priča o tielu i duši. b) Priča o pobožnom Sviraču. c) Priča kako žena obrati muža na vjeru krščansku. d) Kakov bješe oblik Marije i Isusa? — e) Protiv zlieh žena. — Tragovi simeunskoga izbornika srpske recenzije. — 7. Novi priloži za literatnro. a) Biblijska pitanja i odgovori, b) Apo-kr.fna apokalipsa Ivana bogoslovca. c) Apokrifi bogomila popa Jeremije, d) Djela Svetoga apostola Tome. (St. V.) — 8) Krčmaja ilovička godine 1262. — 9. Sitna gradja za crkveno pravo. — 10. Slovenski tekstovi kanona o knjigama staroga i novoga zavjeta podjedno s indeksom lažnih knjigä. —11. Odlomak srpskosloYcn-skoga apostola Feodorova, od 12-77. god. — 12. Odlomak Radinova srpskoslovenskog jevangjelja od god 1308. —- 13. Odlomak grčko slovenske liturgijske knjige. — 14. Odlomak jevangjelja bosanskoga pisanja. — 15. Kako se pisalo bugarski prijc dviesti godina. (St. VI.) — 16 Sredovječni liekovi, gatanja i vračanja, a) O čov-ječjem tielu i plodu, b) Gatanja o bolestima po vremenu i još koje što. c5 Liekovi protiv raznih bolesti, d. Astrologija. — 17. Bugarsko slovenski oktoich kolekcije nekoč Mihanovičeve sada akademičke u Zagrebu (St. X.) i. t. d.
Dalmatinsko-hrvaških (dubrovniških) pisateljev proizvode je jela jugoslovanska akademija znanostij in umetnostij po svetu dr. V. Jagiča vnovič in kritično izdajati in to z naslovom: „Stari pisci hrvatski". Dosedaj je izšlo več knjig. Jagič sam je uredil sloveča dela: — „Pjesme Šiška Menčetiča Vlahoviča i Gjure Držiča. — V uvodu opisuje najprej življenje in delovanje teh dveh pesnikov ter potem kratko razvija njijinih proizvodov estetično vrednost. (St. p II.) — Skupno v. dr. J. A. Kaznačičem je izdal Jagič: „Pjesme Mavra Vetraniča Oavčičac Tudi tega pesnika proizvodom je spisal Jagič estetično oceno, a životopis je sestavil Kaznačič. (St. p III & IV.) — „Pjesme Nikole Dimitroviča in Nikole Na-lješkovičn." Pri izdanji teh pesnikov je pomagal Daničič ter napisal životopis Nalješkovičev. Ostalo je delo Jagičevo.
Prišedši v Berlin je ustanovil Jagič s sodelovanjem A. Leskiena, profesorja slavistike v Lipsku, in W. Neliringa, profesorja na vseučilišči v Vratislavi, sloveči časopis „Archiv für slavisehe Philologie". Ta zbornik hvaliti bilo bi odveč. Najslavnejši strokovnjaki so o njem sodili ter ga imenovali dično knjigo, na katero je lehko ponosen ves slovanski učeni svet. Znamenito je. da je Jagič svojemu izvrstnemu časopisu najmarljivejši in najizbornejši sotrudnik; kajti v njega predalih
je doslej priobčil naslednje daljše učene razprave: „Studien über das altslovenisch-glagolitisclie Zographos-Evangelium." — V ti dobi sc je pripravljal Jagič v d$žel poslati ta znameniti staroslovenski rokopis, ki se hrani v vseučiliški biblioteki v Petrograd«, a plod teh priprav je imenovana študija. — Die christlich mytologische Schicht in der russischen Yolkscpik. — Dunav, Dunaj in der slavischen Volkspoesie.
—	Über einige Erscheinungen des slavischen Vokalismus. Tu pobija Jagič nazore, ki jih je razložil znani primerjajoči jezikoslovec Johannes Schmidt (zdaj na vseučilišči v Berlinu) v svoji knjigi .Zur Geschichte des indogermanischen Vokalismus".
—	Eine serbische Kuhhautsage. — Lautlicher Übergang von tl in kl und dl in gl. Aus dem südslavischen Märchenschatze. V prvem tečaji jc še mnogo manjših Ja-gičevih razpravic in nekoliko vrlo važnih kritik. Osobito zanimive so kritike o nekaterih Miklošičevih spisih. — Na konci prvega tečaja je natisnil Jagič: Bibliographische Ucbcrsicht der Erscheinungen auf dem Gebiete der slavischen Philologie und Altertliumskunde seit dem Jahre 1870," in ta kritični pregled je potem nadaljeval po vseh letnikih. Tukaj ocenjuje Jagič vse učene knjige in znanstvene razprave, kar jih po vsem ogromnem slovanskem svetu prihaja na dan. Od Trdinovih bajk in Valjavčevih narodnih p; ipovedek pa do najznamenitejše učene knjige petro-grajske ali dunajsko akademije — vse zanima dičnega učenjaka in čitatcljem sLjubljanskega Zvona" smo že večkrat omenjali, s kako bistrim očesom in ljubeznivim zanimanjem zasleduje Jagič v teh poročilih tudi neznatne književne proizvode našega naroda. V vseh teh poročilih pa se kaže Jagič pravega uzornika znanstvene kritike: „Svaviter in modo, fortiter in rett mu jegaslo in nikdar ne položiš teh poročil iz rok, da bi sc kaj novega iz njih ne naučil.
V	drugem letniku časnika svojega je spisal Jagič: „Ein Beitrag zur serbischen Analistik mit literaturgeschichtlicher Einleitung. — Studien über das alt-slovenisch-glagolitische Zographos-Evangelium. (cf. Archiv 1.) — Zum lituslavisehen Sprachschatz. — Zur Frage über den Rhenismus im Neubulgarischen — Weitere Uebergänge von s in ch. Manjših razpravic ne omenjam in isto tako ne kritik.
V	tretjo knjigo „Archiva" je spisal: Uebcr einen Berührungspunkt des alt-slovenischen mit dem litauischen Yokalismus — Die Fälschungen in der mater verborum des Prager Codex. — Wie lautete a bei den alten Bulgaren? — Vrlo važna razprava! —
„Archiv" IV.: Ein Nachtrag zu J. Perwolfs Abhandlung über Polen, Ljachen und Wenden. — Das Datum des Statuts von Vinodol. Tu dokazuje Jagič, da datum tega statuta ni lv280 , kakor se jc obče mislilo, nego 1283. — Die neuesten Forschungen über die slavischen Apostel Cyrill nnd Methodius. — Die siidslavischc Volksepik vor Jahrhunderten. — Zur Frage über den Uebcrgang des silbenbildenden l in w. Woher das secundäre a? — Mythologische Skizzen: Svarog in Svarožič.
„Archiv V." Mythologische Skizzen: Daždibog — Dažbog — Dabog. — Kritische Nachlese zum Texte der altkroatischcn Dichter. (Skupno delo s prof. dr. A. Leskienom v Lipsku.) — Zur slavisehen Runenfragc. Tu dokazuje Jagič, da so tako imenovane obotritske rune v 18. stoletji narejene in še to jako nespretno. — Die Umlauterscheinungen bei den Vocalen e, e, e, in den slavischen Sprachen. — Das altslovenischc Evangelium pop Savas. — Ein Nachtrag zur Frage über Dabog. — Michelinburg, Mcklcnburg — Wili grad.
VI.—VIII. knjiga „Archiva" je prinesla te razprave iz Jagičevega peresa: Zar Berichtigung der altrussischen Texte. — Zur Biographic G. Križanič's — Ein bibliographischer Beitrag zur bulgarischen Märchenliteratur. — Die Publicationen der rus-
si sehen Bibliophilen. —Das russische Adjecti v chorošij: — Das slavische Praesens bada.
—	Weiterer Beitrag zur Feststellung der Grenzen des dalmatinisch-kroatischen Gla-golismus im XV—XVII Jahrhunderte. — Slavica in British Museum. — Vukodlak
—	Kodlak vor Gericht. — Gjuro Daničič. — L. Geitlers Euchologium. — Die albanischen und slayischen Schriften von dr. Leopold Geitlcr. - Rupci oder Ru-polani in Thrazien und Macedonien. Altrussische Fragmente in Königsberg — i. t. d. i. t. d.
Živeč v Odesi je izdal Jagič tudi v „Glasniku srpskog učenog društva" dva stara rokopisa in v. „Otadžbini* je pisal o srbskem narodnem pesništvu.
Razven navedenih spisov izšla so šc naslednja, jako važna in zanimiva dela Jagičeva: 1. 1879. v Berlinu „Quattuor evangel i o rum codex glagol it i c u s o 1 i m Z o g r a p h e n s i s nune P e t r o p o 1 i t a n u s. Characterises oyrillicis transeriptum notis criticis prolegominis appendibus auetum. Edi-dit V. Jagič. — 1. 1880. Zakon Vinodoliskij. Podlinnyj tekstu su russkiem percvodom .kritičeskimi zamočanijami. Trud V. V. Jagiča. Spb. 8°, V -f 152 str.
.... Silno važnemu njegovemu delu je naslov ta: S p e c i m i n a linguae pajac osi ovvepica-e.. Edidit V. Jagič. Spb. 1882. 8. 147. T. p n. „Obrazcy jazyka cerkovnoslavjanskago po drevnejšim pamjatnikam glagoličeskoj i kirillov-skoj pisimenosti.
Ker je-o tem delu „Ljubljanski Zvon ' že obširno govoril (II 7. 429), naj le povčm, da bi si to knjigo moral omisliti vsak Slovenec, ki le kolikaj ume st.a-roslovenščine, tako porabno je sestavljena.
Ravno tako je v „Ljubljanskem Zvonu" (IV. 50 str.) prof. Kragelj obširneje poročilo priobčil o prekrasni knjigi Jagičcvi , Quattuor evangeliorum versionis pa-laeoslovenice Codex Marianus", Spb. 1883, XXX -j- 607 stranij. ... Konečno. mi je omeniti še najnovejše silno znamenite publikacije Jagičeve „Briefwechsel zwischen Dobrowsky und Kopitar (1808—1828)*, katero je s pomočjo carske. aka4emije dal na svetlo v Berlinu 1885, CV1I -f 748 str. G ti knjigi, ki seza globoko v zgodovino našega slovstva, izpregovorim o priliki v tem listu kako besedo.	-
To je. kratek in v mnogem oziru tudi netočen pregled učenega, vsestranskega delovanja JagiČevega. Kako neizmerna učenost,, kako neumorna plodovitost, kako silni vspehi njegovega znanstvenega, vseobsežnega raziskovanja!. Konečno omenjam, da je Jagič poleg tega še izvrsten akademični učitelj, katerega so doslej obožavali dijaki še povsod, kjer je živel, v prijateljskem razgovoru ljubezniv in duhovit mož, poseben prijatelj nam Slovencem, katerih se rad spominja, kjer nanese prilika, ter vrl Hrvat, kateremu je bilo življenje tudi na Ruskem v domači obitelji specifično hrvaško. Uverjeni smo, da, kakor je bil slavni Miklošič dika dunajskega našega vseučilišča, • tako bode tudi živahni Jagič ponos almae matris Vindobonensis! ■
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4, pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih tolstoji . vse leto po 4 gld. 60 kr., pol leta po 2 gld. 30 kr., četrt leta po 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik : Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v knežjem dvorci v Gosposkih ulicah, 14.
-t	Tiska „ Narodna Tiskarna" v Ljubljani.
Navodilo
o pravilnem igranji šaha za začetnike. (Dalje.)
§. 9.
Rokirati je smeti le tedaj, ako so prazna vsa polja med kraljem in tur-nom. Ako stoji kralj v šahu, ne smč rokirati takoj iz šaha; sovražni napad na turen pa ne zavira rokade. Tudi je vse jednako, katerega kamena še igralec pri rokadi preje dotakne.
§. 10.
Vsak kmet sme s svojega prvotnega «tališča storiti dva koraka. Grč li v tem slučaji mimo sovražnega kmeta, sm£ ga ta vzeti v naslednji potezi, pozneje pa ne več; sovražni kmet se postavi na polje, kjer -bi bil stal vzeti kmet, da je bil storil jeden sam korak.
§. 11.
Ako ne more storiti igralec nobedne druge poteze, razven da vzame „en passant" sovražnega kmeta, ki je bil baš storil dva koraka, to je prisiljen, vzeti ga.
§.12.
Kmet, prišedši v prvo vrsto nasprotnega tabora, jJostane po radi volji igralčevi in ne glede na oficirje, ki se nahajajo še na deski, mahoma ali dama, ali turen, ali tekač ali skakač ter takoj sodeluje pri igri po novih svojstvi h. Kot kmet ne smč ostati v zadnji vrsti niti irenotek.
Dostavek h gorenjim zakonom.
Ti zakoni veljajo v vseh slučajih, zatorej tudi pri nejednakih igrah, t. j.,
*) Razbistrila v takih stvareh bode ko bi se kedaj kdo obrnil na nj.
ako močnejši igralec igra s šibkejšim ter vzame pred začetkom igre ali turen ali kakega drugega oficirja z deskč. Samtf da pri igrah tč vrste velja gledč barve in prve poteze ta razloček, ka ima močnejši igralec — po tem, koliko je oddal naprej svojemu nasprotniku — vselej ali bele in prvo potezo, ali črne in drugo potezo. Ako se pa igralca takö dogovorita, velja tudi tu §. 1. brez pre-membe.
Ko bi se pripetil kak slučaj, ki ni omenjen v podanih zakonih, ali ko bi bila igralca različnih mislij, kako je umeti kako določilo, to bode najbolje, ako si izvolita dotičnika nepristanega, veščega šahovca, ter njemu prepustita razsodbo o prepirni stvari.*)
Pri neravnih igrah, pri katerih dade močnejši šibkejšemu ali jeden, ali obd turna naprej, treb6 se vsakako dogovoriti pred začetkom igre, smž li igralec, ki je dal turen, rokirati na tisto stran, kjer bi bil stal oddani turen, ali ne.
Razven tega trebe tudi, da se ravnd igralec vselej tudi po pravilih, veljajočih o medsobnem občevanji v omikani družbi. Takö se pogosto naleti na igralce, ki nadlegujejo nasprotnika s tobakovim dimom, često med partijo vstajajo, ali se razgovarjajo z okolistoječimi i. t. d.; vseh takih razvad se je skrbljivo ogibati, da bode igra res zanimiva in prijetna zabava, ne pa težka muka za izobraženega soigralca.
vsegdar rad podajal naš šahov urednik,
IV. račun
o doliodkih. in stroških za Jurčičev spomenik za dobo od 1. januvarija 1885. do 31. januvarija 1886. <■
A Dohodki.
V blagajnici je bilö ob zadnjem računu (gl. „Ljubljanski Zvon« štev. 2. 1. 1885) .prebitka:
a)	gotovine ... . . . . .114 gld. 03 kr.
b)	srečka ljubljanskega posojila . 20 „ — „
Darilo g. Ivana Lavrenčiča v Postojini Za prodane knjige......
134
5
1477
03 10 21
Vsega vkup.
Ako se odštejejo stroški kaže se prebitka . .
1616|34 1571 58
44
od katerega je v blagajnici gotovine 24 gld. 76 kr. in srečka ljubljanskega posojila štv.
50026 " . .V. . .	20 „ — „
Vsega vkup .
76
44 gld. 76 kr. j|
B. Stroški.

j 2 S il
5
6
7	i
8
Korektura IV. in V. zvezka Jurčičevih spisov Tisk II. in III. zvezka Jurčičevih spisov . Vezanje . . . . ... . . Poštarina . . . ..... Naprava druge omare . . . . . . . Cvetice na grobu in lepšanje groba . Razpošiljanje Jurčičevih spisov . Zavarovalnina in razni......
Vsega vkup V Ljubljani dne 31. januvarja 1886.
121	i'
921	GO-
440	31\
33	
10	
8	'- >
24,08 18Al\	
157ll58
Dr. Val. Zamik,
predsednik. '
Dr. Jos. Stare,
blagajnik.