t Albini Travnovi Ko je sreča na višku, tedaj kar najrajša cinično zamahne usoda s svojo kruto roko, da ugasne na licih za vedno smehljaj. Tako pri Albini Travnovi. Zaradi formalne napake na dekretu, je bila prikrajšana pri plači, izgubila je službo strokovnc učiteljice v kuhinji kraljice Marije in je bila premeščena iz Ljubljane na deželo. Po par letih prizadevanja, ki ji je jemalo živce, je končno le uspela: krivica, ji jc bilapopravljena, vrnila se je v Ljubljano in dobila je tudi denarno odškodnino. Zadnje čase si je uredila stanovanje, dokupila še nekaj novega pohištva in obveščcna je bila, da ji nakažejo še 10.01)0 din, ker je prejemala po krivici več let premalo plačo. Bila je srečna, tako srečna kot morda šu ne v življenju. Dva dni kasneje se je zgodila ona nesreča, o kateri so obširno poročali vsi listi. Silna eksplozija je razrušila tri stene njenega stanovanja. Zajeta v plamene je Travnova kct živa plamenica begala po ruševinah. Njeno lepo pohištvo je bilo vse razbito, vaze, dragocen kristal in umetniške slike so postale v enem samt-m hipu ničvredne črepinje. On i sama — ena sama grozna opeklina. Kako kratek korak je od sreče do nesreče! Kako sta si včasih veseli smeh in blazna groza bližnja soseda! V bolnici je bila mirna. V groznih mukuh ni vzdihovala. ni ječala, ni pretočila ene same solze. Mislila je, da bo kmalu zdrava. »Kako dolgo bom v bolnici, sestra, — en teden? Dva?« Usmiljenka se ji je nasmehnila: »Mogočc tudi več!« Zdravnica pa je dodala skrivnostno: »Mogoče pa še toliko ne ...« Ne, dva tedna ni vzdržala. Prve dni je bila živahna. Njena prva misel je bila, naj bi listi ne objavili njenega imena. Njena mati v Mariboru bi lahko brala in bi morda mislila, da je kaj hudega. Drugi dan je sama poslala po časopise in ko je čitala, da so opekline smrtno nevarne, se je nasmehnila: »Kako vam listi pretiravajo!« Zanimala se je za vse. Naj pazijo na knjige, je naročala. Pa recepti. Da se ja kateri ne izgubi! Zanjo je vsak listič dragocen. Čez teden dni je bila bolj mirna, bolj izmučena. Temperatura se je vrtela okrog 40. Oči so bile vročične. »Kako ti je, Albina?« scm jo pozdravil. »Tako, tako!« je rekla in se je poskusila nasmehniti. In čez hip je še dodala: »Tako težko govorim — in tako težke oči imam! Mižala bom, pa ne bom spala. Ti pa govori, govori, poslušala te bom« Potem je dogorevala, kot da je z eno nogo že v onstranstvu. Ljudje so ji bili zgolj medle sence še, ki jih je komaj spoznala. In umrla je kot ugasne v lahnem vetru plah plamenček svcče. Travnova je bila samosvoja ženska, živahna, včasih pikra nekoliko, a duhovita. Ženska močne volje. Brezdelja ni poznala. Pred leti je bila urednica »Gospodinje«, pi-sala je gospodinjske clanke v razne gospo-dinjske koledarje, vodila je razne tečaje inpredavala je v radiu in drugje. Pri Učitelj- f Traven Albina (v družbi predscdnika JUU sekcije za moravsko banovino, tovariša Svctolika Jankoviča in lastnika hrama slave v Nišu. Iz turneje UPZ.) skem pevskem zboru je bila pevka in delavna odbornica od početka dalje. Tudi v šoli je bila na mestu. Kjer je ne bo več, se bo poznala vrzel. Laži ni poznala in hliniti se ni znala.Bila je bolj odkritosrčna kot obzirna in kdorje ni dobro poznal, ji je to ali ono besedomorda zameril, a kdor je poznal njeno resni-čno blago srce. jo bo še dplgo ohranil v ži- A. vem spominu.