Gastarbajter v pobratenem Leverkusnu
Ne številka, tujec je v Nemčiji ničla!
Ljubljana je pobratena z dvema nemiklma mestoma: VVIesbadnom in Leverkusnom. V slednjem je sedež svetovnega glganta kemlčne Industrlje, tovarne Bayer, ki je tako pomemben, da z njlm mora sodelovatl vsa kemična Industrija sveta. Med sodelujočlml je tudl šlšenskl Lek.
Malo za reklamo, verjetno pa še iz drugih razlogov, na-meni Bayer vsako poletje nekaj delovnih mest za študente \z mest, ki so pobratena z Leverkiisnom. Tu pa se začenja moja zgodba.
V Ljubljani gre y Bayer vsako leto preko mestne in univer-zitetne konference ZSMS 10 študentov, ki so delali v mla-dinski organizaciji, še posebej pri mednarodnih odnosih, med njimi pa je tudi kak študent farmacije. V to skupino sem »padel« letos tud jaz in tako za kratek čas postal gastarbaj-ter.
Da to ni lahko, smo spoznali že pri mnogih dolgotrajnih administrativnih formalnostih, saj Nemci, razen turistov, tuj-cev ne marajo.
V Nemčijb se najbolj splača potovati z avtom. Prvi razlog je v užitku ob vožnji po neskončno širokih in gladkih nem-ških avtocestah, drugi pa v dejstvu, da je to najceneje. Moj fiat 126P je pokuril točno pol manj, kot bi porabil za vlak.
Prvi stik z Leverkusnom je bil — smrdeč. Zrak je v tem delu Nemčije, ki ga prekrivajo skoraj že spojena mesta Ko-blenz, Bonn, Koln, Leverkusen, Essen, Dortmund, Diissel-dorf in Wuppertal, tako umazan, da ni čudna popularnost nemških ekologistov.
No, Leverkusen je čisto novo mesto. Letos je staro 54 let, zraslo pa je ob tovarni Bayer. Zato je treba o tem dvojem go-voriti istočasno. Leverkusen živi v znamenju Bayerja, skoraj kot da je njegova lastnina. Bayer v tej občini celo sam sebi kreira davke.
Ljubljančani, ki ne študiramo farmacije, smo, kot se za Balkance spodobi, dobili najslabše delo. Filozof Peter in strojni inženir Karli sta polnila vreče s kemikalijami, strojnik Marko je pod masko razredčeval kisline in luge, politolog Zoran je prav tako polnil vreče, jaz sem pod masko praznil
sublimacijske peči. Potem sem enkrat od vročine in po-manjkanja zraka omedlel in so me premestili med čistilce. Med te sicer pošiljajo delovne invalide. ki jih je v Bayerju kar precej. Veliko proizvodnih delovnih mest je zelo nevarnih, iako da delovne nesreče z izgubo vida, iznakaženjem kože ali npr. impotentnostjo zaradi kemikalij niso redke.
Kot čistilcu se mi je dokončno podrl mit o enkratno uspešni nemški gospodarski ureditvi. Delal sem eno uro na dan, plačali so mi jili osem. Hotel sem delati več, če ne za drugo, ker mi je bilo dolgčas. To mojo željo je preddelavec, ves zaripel v obraz od same svete jeze, dokončno odbil. Razlog je povsem enostaven: če bi kdo delal več, kot je, bi bilo v oddelku takoj preveč Ijudi. Zato bi morali koga odpusti-ti. Tega se delovni invalidi še posebej boje. Take latentne brezposelnosti je v Nemčiji zelo veliko. Bayer je skoraj zau-stavil zaposlovanje, tako da je delavcev vseskozi manj, za-radi avtomatizacije pa proizvedejo vedno več. To je velik problem Nemčije (in spioh sveta), zato gastarbajterje tako vneto pošiljajo domov in jih celo izganjajo za najdrobnejše prekrške.
Da so Nemci delavni, natančni in vestni, je res. Vsakdo pride na delo 15 minut prezgodaj, nekateri celo uro prej. Pri vhcx)ih v tovarno ali v oddelke ni nobenih ur in kartic. Ker so vsi podobno zagnani, v Nemčiji ne poznajo delitve po delu.
Zaupanje je veliko. Če človek npr. Kupuje pri optiku kon-taktne leče. ki sploh niso poceni, mu jih dajo na enodnevno preizkušnjo, ne da bi ga vprašali za ime ali naslov ali pa za-htevali kakšno kavdjo. Redkokateri pešec gre čez cesto, ko je semafor rdeč. Za Nemce je sveto, kar je zapisano ali kar ukaie nadrejeni. Ta vojaška poslušnost presega že vse meje. Velikokrat je napisanega ali ukazanega tudi kaj neu-mnega, a to mora, prav po vojaško, obveljati. To je prava in-doktrinadja in manipulacija z Ijudmt na nemški način.
Da so ^emci pusti, sploh ni res. Prav prijetno se znajo za-bavati, samo da jim je tega hitro zadosti in tudi tujcev ne ma-rajo, ker so zelo samozadovdjni in vzvišeni. Družabno živ-Ijenje se zvečer neha precej zgodaj in se preseli v posa-mezne krčme ter pred televizorje. Najbolj živahno je, ko so še odprte trgovine. O njihovi založenosti ne bi govoril, naj-več pa pove pripomba nekega Ljubljančana, te& da se bo še bolj zavzeto boril za socializem, ki s svojo skromno po-nudbo dobrin človeka vsaj ne spravi v zmedo in stisko, ko ne ve, za katerega od 50 vrst sirov (itd.) bi se odločil.
No, pred izložbami trgovin nastane pravi korzo z uličnimi glumači, točenjem piva in razkazovanjem ženske lepote. Nemke so zelo lepe ženske. Posebej v toplem vremenu se oblačijo izzivalno in elegantno. Temno zagofele so že zgo-daj poleti, ker je tu' sedaj zelo v modi sončenje v solarjih.
In kakšno je življenje gastarbajterja? Stanovali smo v samskem domu v prijetni družbi Turfcov, Pakistancev, Arabcev, Sicilijancev in vseh vrst Balkancev. Čistoča doma prav nič nemška. Ženski obiski prepovedani, obiski prijate-Ijev dovoljeni na pol. Za večino Nemcev (in Nemk) nisi šte-vilka, ampak ničla. Zgodilo pa se je tudi, da nam je nemška gostilničarka zastonj postregla, ker smo bili Jugoslovani.
Letos so prvič tudi študentom odtrgali davek na mezdo. Študentje iz drugih držav ga dobijo nazaj, Jugoslovani pa ne. Tudi nemški državi ne gre več tako dobro, saj mora, kot je videti, živeti celo od jugoslovanskih študentov.
No, še enkrat o življenju gastarbajterja: precej enolično je, skromno, čeprav so cene hrane, obleke in obutve nižje kot pri nas (preračunano v dinarje!), mesto je zvečer pusto (kar ugodno vpliva na prihranke), stalno računajo o zasluženem in predvsem hrepenijo po domu, saj navsezadnje doma niti ni tako slabo.
Janez Kopač