Anton Žužek:
Nocoj . . .
Nocoj je tisti lepi čas:
na zlatih saneh
čez mehki sneg
Božiček se pelje z nebes . . .
Odprimo naša okna v mraz: v daljavi pojejo kraguljčki, snežinke, radostni metuljčki, neslišno se v mraku love.
Je hišica pospravljena, je smrečica postavljena, pastirci dare nosijo, in naša srca prosijo:
O, pridi, Jezušček, še k nam, da boš pri nas v tej sveti noči in še tedaj, ko dan napoči — vsak dan pri nas in vsako noč ...