Glasnik S.E.D. 40/3.4 2000. stran 66	recenzije OBZORJA STROKE	$.{J).
Polemika, diskusijski prispevek/1.21	Janez Rus
ETNOLOŠKA MANIffSIA(CIJA)
»Poleti 2000 ho v Ljubljani odprt tretji bienale sodobne umetnosti Manifestu. Odprtje Manifeste 3 bo 23. junija, razstava pa bo na ogled do 24. septembra 2000V Tako so zapisali kustosi Manifeste 3 (prva razstava je bila v Rotterdamu, druga v Luksemburgu) Francesco Bonami, Ole Bouman, Maria Hlavajova in Kathrin Rhomberg. Gre za odmeven in za Ljubljano pomemben kulturno-umetniški dogodek. Končno smo to opazili zaradi pozornosti medijev; prvič na prvi strani Sobotne priloge
Manifesta 3 je evropska razstava sodobne umetnosti, na njej sodeluje 59 umetnikov iz Evrope. Geslo in temeljni vidik, ki so ga skušali predstaviti štirje kustosi, je »Borderline Syndrome - Energies of Defence« (Mejni sindrom - obrambne energije), lega so prvič Predstavili v Novicah, podrobneje pa v katalogu. Prav tako so nanj opozorili na nekaj okroglih mizah in simpoziju' ter na nekatere fenomene v zvezi z njim: mejna potrpežljivost (borderline patience) in mejni nered (borderline disorder), iz katerih izhajajo obrambne energije. Omenjena dejstva odsevajo - kot simptom - trenutno situacijo v Evropi, vendar ne stanje (stale of things). Francesco Bonami meni. da so celo kustosi simptom. Manifesta 3 v diskusijah, ki so proces, rojeva določene energije kot prispevek k težavam, navezujoeim se na ključne evropske konfliktne situacije, nastale zaradi velikih kulturnih razlik. Razstava se torej loteva tudi pojma yli ideje Evrope. Drugi vsebinski poudarek je bil na množičnih medijih kot oblikovalcih/podiralcih meja (borders). Po mnenju kustosov je pomembno tudi to. da poteka letošnja Manifesta prvič zunaj Lvropske unije.
Manifesta 3 je večinoma umetniški dogodek, ki s svojim unietnostnoteoretskim ozadjem išče mesto v širši evropski javnosti. ^ zvezi s tem sem v diskusiji z Mario 1 llavajovo naletel na nekatera ^hodišča in probleme, ki se neizbežno nanašajo na etnološko ■"aziskavo ali zgolj razmišljanje. V premislek navajam nekaj iztočnic,
»Eveiyday life«
^ teoretskem ozadju razstave se skrivajo nekateri procesi, ki potekajo ali bodo potekali v našem okolju in tako postali ne samo predmet znanstvenih raziskav, temveč tudi del vsakdana. Iztočnico 23 raziskavo (razstave) sodobne umetnosti z etnološkega vidika je mogoče najti v mislih Igorja Zabela/ ki meni, da umetnost ni le dekoracija, temveč da z opozarjanjem pripomore k razumevanju
ključnih problemov današnjega sveta. Pri etnološkem vidiku ne gre toliko za razmerje med dekorativnim in angažiranim/funkcionalnim - etnolog lahko po mojem mnenju svojo vlogo izraža predvsem, čc je zainteresiran za način manifestiranja sodobne umetnosti. Preseči zgolj dekoracijo pomeni izstopili iz galerije in vstopiti v vsakdanjik ljudi: kako sicer opozarjati na pereče družbene probleme? Klasičen primer so gotovo napisi na ljubljanskem tromostovju »EU eitizens« in »Others«, ki jih mimoidoči dojemajo zgolj kol objekte, saj so ti locirani v navadnem urbanem okolju. Napise si je zamislila Šejla Kamerič, umetnica iz Bosne in Hercegovine, na podlagi izkušenj, ki jih ima pri prečkanju meja. Drugi primer je Skupina A12, ki je v času Manifeste odprla in ponudila na ogled znano gostilno Šumi na Slovenski cesti ter dogodek poimenovala Prazno/Šumi. Okna so pobarvali belo, prostor pa posuli s cementom. Mimoidoči so opazili »nekaj nepričakovanega«. Tretji primer (po mnenju Hlavajove najboljši izdelek razstave sploh) je uličnogledališki performans The Motion Picture (Gibljive slike) poljskega režiserja Pawla Aithamerja, ki si je na Plečnikovem trgu zamislil upodobilev nekaterih urbanih iikov, na primer stari gospod, kadilki marihuane. ulični glasbenik ... Predstava je tako vpeta v urbano okolje, da mimoidoči niti ne opazijo nenavadnosti. Umetnost je v času berlinskega zidu odsevala »družbeno vsebino s tematiko« in je bila po padeu zidu »neposredno v organizaciji same označevalske ekonomije«/ danes pa sploh ne odseva ničesar več. temveč je družba oziroma njena vsebina sama. Običajno je torej, da se umetniški izdelki vpenjajo v vsakdanjik mimoidočih (engagement of art and public in everyday life) in da so slednji hkrati neposredno vpleteni v dogajanje. Bistveno je, da umelniška ustvarjalnost ni provokatlvna alt agresivna, niti ckshibicionislično. Način manifestiranja sodobne umetnosti je enak vsakdanjiku (everyday life). Prav to besedno zvezo sem slišal presenetljivo pogosto, z več strani - s strani umetnikov in teoretikov. Omenjeni trije dogodki so najboljši primer umeinosti, ki ni zgolj dekoracija. Skupina A12 predpostavlja: kdor bo radoveden, bo mogoče vstopil v prostor, kdor pa ne bo, bo v mislih registriral nepričakovano dejstvo.' Lnako se zgodi v zvezi z napisi na tromostovju: pešci jih dojemajo - v njih se pojavijo občutki, mnenja, predstave ... Pojav bi bilo smiselno upoštevati pri razmišljanju o alternativnih možnostih dela etnologov. Zdi se. da bodo razmišljanja vse bolj potrebna. Gre namreč za interaktivno umetnost - »udeležbo umetnosti v realnosti v socialnih in družbenih dimenzijah« - v družbi, ki je tako ali tako eno veliko interaktivno
1.	Manifesta 3. Novice I. Ljubljana 2000. 1.
2.	Kolšek, Peter, 2000: Tanka meja, debela slraža. V: ŠOBotna priloga Dela. ielo XL1I. St. 1.19. 17. junij 2000.
J. M cd na roti ni simpozij Horde iti ne syndrome je potekal 7. in S. julija 2000 v Cankarjevem domu, več okroglih ¡niz pa med odprtjem razstave.
4.	S tiskovne konference Manifeste 3 24. 6, 2000 v Linhartovi dvorani CD.
5.	Platforma SCCA. No. I. Ljubljana, junij 2000. S.
6.	Zabel. Igor (ur.), 2000: Manifesta 2. Borderline syndrom: energies of defence, Ljubljana 2000. 27,
7.	Hlavajova, Maria, 2000: Europe in the Vieinily of Art: Thoughts alter Following the News. V: Manifesta 3, Borderline syndrom: energies of defence. Ljubljana 2000. 20.
OBZORJA STROKE aktualno	Glasnik S.E.D, 40/3.4 2000. stran 70
telo, pri katerem ni nič jasno (do)ločeno. Je v tem razmerju mogoče najti smiselno mesto etnologije? Po mnenju Marie Hlavajove vsekakor je, V konkretnem (najbolj manifestamnem) primeru Manifeste se to mesto kaže prav v omenjenem uličnogledališkem performansu, namreč v izenačenju umetnosti in vsakdanjika. Da bi bilo po zapisanem mesto etnologije bolj smiselno in prepričljivo, bi morali sodelovanje znanosti razširiti na produkcijo družbenega dogajanja sploh. Dobrodošla novost v zvezi s tem so vsekakor vaje iz kulturnega managementa na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, za katere letos po mojem mnenju ni bilo pravega zanimanja; če pa nanje gledamo kot na možnost za izkušeno in praktično delo nasproti praksi »ex cathedra«, lahko rečem, da se študenti niso zavedali pomembnosti prizadevanj asistenta Petra Simoniča na vajah.
Mejno ali globalno
Pojem mejni sindrom je sposojen iz psihologije." Otto Kernberg govori o patološkem narcizmu in mejnih stanjih, »borderlinek je klinična entiteta med nevrozo in psihozo. Subjekt »borderline« ima štiri značilnosti: Šibkost ega, regresija na primarne mentalne oblike in obrambne mehanizme ter patološko razmerje do objektov. S pojavom in njegovimi značilnostmi se nisem pretirano ukvarjal, zanimivo pa se mi zdi to: letošnja Manifesta je prva, ki poteka pod geslom; tega so se. kolikor mi je znano, domislili štirje kustosi v kakšnem letu in pol,' toliko časa so se namreč konkretno ukvarjali s Slovenijo, Razumljivo je. da so se ob izbiri gesla pojavile takšne in drugačne dileme. Ena prvih je vsekakor dilema, ali je Slovenija res mejno področje, kjer prebivalci trpimo za nekakšnim sindromom. In da nas o tem seznanijo štirje tuji umetnostni kritiki (je tudi ta dvom kot tak ravno izraz kompleksa)? Pustimo te ter druge dvome in vzemimo razstavo kot (eno izmed) iztočnico za premislek, V Manifeslinem kontekstu v razmerju do Evrope mejni sindrom zadeva tudi elnološko raziskavo. Ideja o Manifesti se je porodila »zaradi potrebe po novem okviru, ki bi omogočil drugačen pogled na F.vropo in umetniški razvoj v njej«.10 Predvsem se je treba vprašati, kaj počnemo (ali bomo) etnologi v novih evropskih razmerah, ki bodo proizvedle takšne ali drugačne meje v času, ki ga Robert Fleck imenuje »post-komunistična era«.11 Smiselno se mi zdi vprašanje, kaj lahko etnolog prispeva - ali pa kaj bo lahko prispeval - v novih, za zdaj še povsem nejasnih razmerah. Nedvoumnega odgovora tako ali tako ni; nedvoumno pa je to, da razmišljanje o tem ne bo odveč.
Pojem globalizacije je pravzaprav že pogost v našem vsakdanu, mogoče celo toliko, da ga ne opazimo več. Na prvi pogled se zdi. da ravno ta proces podira meje, saj globalno po definiciji obsega ves svet. Izkazalo seje, da se podirajo politične in gospodarske meje, osebne, torej meje v nas oziroma v naših mislih, vendar se kot nasprotni (obrambni) proces sorazmerno hitro vzpostavljajo. Za obstoj kakršnekoli stvarnosti so namreč potrebne meje, ki stvarnost določajo. Utemeljeno na mestu je vprašanje, kaj se bo dogajalo oziroma kaj se dogaja z našo (slovensko) družbo, predvsem, kako bo neizbežen proces potekal in kazal na nas. Katere meje si bomo ustvarili oziroma kakšno/katero pozicijo bomo zavzeli v omrežni družbi (network society). Z globalizacijo je tesno povezan problem identitete, ki se v tem procesu razpršuje ali enostavno izgublja. Jc možno pri nas opaziti znamenja slednjega? In še, kaj se bo dogajalo z znanostjo. Ali nas preseganje dosedanjih meja in vzpostavljanje novih v naši bližini zadeva? Globalizacija odpira nove možnosti, za katere se zdi, da niso zgolj ugodne; možno pa je najti meje, ki lahko pripomorejo h kvalitetnejši evropeizaciji (procesu, ki po mojem
razumevanju predvsem v okviru Evropske unije omogoča kar se da svoboden pretok blaga, oseb in kapitala). Ole Bouman je v tej zvezi s tem poudaril neoliberalistično tendenco odprtosti, ki je sama sebi namen.11 Čc se postavimo v konservativni položaj, je proces neugoden za narod, identiteto, tradicijo ipd. Internacionalizacija na vseh ravneh je vse realnejša. Po Igorju Zabelu je ta (na področju umetnosti) pomembna zaradi teh dejstev: pomeni zvezo z živo in dejavno mrežo, ki rojeva spodbudne okoliščine za (umetniško) produkcijo, prebija izoliranost (lokalnih umetniških krogov), pa tudi zato, ker je Slovenija premajhna za normalen (umetniški) razvoj. Ali niso ta dejstva aktualna tudi za znanstveno področje in pomenijo nekakšno evropeizacijo? Razumljivo je, da nismo evroidealisti: prav zaradi tega bo treba po kritičnem premisleku zavzeti jasno stališče v razmerju slovensko - evropsko. Kreditni sistem študija je praktični primer, ki v naše univerzitetne razmere vnaša novosti in jih bo vnašal tudi v prihodnje. Prav ta sistem pomeni po moji izkušnji zvezo 7. živo in dejavno mrežo, ki rojeva okoliščine za (v tem primeru) ugodno znanstveno produkcijo. Za začetek bi bilo še najugodneje, ec bi se razbilo med študenti splošno razširjeno mnenje o »tradiciji V i P« in težnji po ohranjanju hierarhije med profesorji na univerzi. Če je dobro angleščino študirati v Veliki Britaniji ali nemščino v Nemčiji, potem je dobro etnologijo, oziraje se na internacionalizacijo, študirati vsaj na dveh različnih univerzah, kar jc po omenjenem sistemu razmeroma enostavno. Stvar je zelo preprosta: če je že zdaj opaziti beg možganov, ga ho poslej še toliko bolj. Najboljši študenti si bodo želeli najboljših profesorjev. Če bo to doma. bo to pohvalno. Da ne bo pomote pri kritični misli: dejstvo, da naslednje leto na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo dejansko začnemo uvajati omenjeni sistem, je predvsem dobro znamenje. Zanima pa me, ali bomo v prihodnje govorili o slovenskem znanstveniku ali o evropskem znanstveniku iz Slovenije ali kar o evropskem znanstveniku iz Ljubljane.
Europe - »here I come«
Večkrat je bil omenjen pojem Evrope, kije svojevrstno problemsko polje. Prav Evropa je bila z vidika globalizacije in meja ena ključnih tem razstave ter diskusij. Kot državljani Slovenije še nimamo resničnih izkušenj z njo (konkretno z Evropsko unijo), največkrat se z njo srečamo v političnem kontekstu, ki je pri nas zanimiv zaradi simpatij do Unije večinoma na vseh političnih poljih. Na Slovaškem smo na primer priča nekakšnemu sinusoidnemu gibanju med simpatijami in odklanjanjem. Sploh pa bo treba razmerje slovensko - evropsko definirati na več ravneh, vsem definicijam pa je (bo) skupna ista identiteta, ki se ne bo, tako upam. imenovala enostavno »evropska kultura«, če se pridružim zadržanosti Tomaža Mastnaka.IJ
8.	Prim. Kernberg, Otto. 1975. Borderline Conditions and Pathological Narcissism. New York. Aronson in Žižek, Slavoj, 2000: »Pathological Narcissus« as a Socially Mandatory Form of Subjectivity, V; Manifesta 3, Borderline syndrom: energies of defence. Ljubljana 2000. 234-255.
9.	Uradna razglasitev Ljubljane kot gostiteljice M a m fes le 3 je bila konec leta 1998 v Moderni galeriji.
10.	Manifesta 3. Novice 1, Ljubljana 2000. t.
11.	Fleck. Peter. 1998: Ari after Communism'.'. Manifesta 2. Luxembourg, 193.
12.	Tiskovna konferenca Manifeste 3, ki je bila 24. 6. 2000 v Linhartovi dvorani CD.
13.	Zabel, Igor, 2000: Manifesta 3 v Ljubljani - grožnje ali priložnost? Manifesta 3. Novice I, Ljubljana, 2,
14.	Mastnak, Tomaž. 2000: Kaj delamo s sabo, ko hočemo naredili nekaj za »Evropo«? Manifesta 3. Novice L Ljubljana. 10