PRAKSEOLOGIJA V SOCIALNEM DELU*
ALF RONNBY
Povzetek
Opisana je prakseologija kot teorija delovanja in spoznavanja, ki se je
razvila v okviru mišljenja praxisa. Prakseologija naj bi bila po mnenju pisca
filozofska osnova socialnega dela, ki ga pojmuje kot prakso uresničevanja v
stvarnosti vsebovanih a prikritih človeških potencialov. S to filozofijo je
skladna socialnq)edagoška smer socialnega dela, smer, katere načela so pred-
stavljena v članku. - Ured.
Summary
Praxeology as a the^y of action and knowledge is presented. The theory
has been developed in the framewOTk of thinking of praxis. According to the
author praxeology could be the philosophical basis of social work, which is
regarded as the practice of realizing of human potentialities, which are
covered in reality. Compatible with the philosophy is "socialpedagogical"
orientation in social work; the principles of the orientation are presented. -
Ed.
V socialnem delu potrebujemo akcijske teorije in znanje o tem, kako si
ljudje lahko ustvarijo dobro življenje, človeka vredno življenje. Dolgo je že,
odkar smo opustili staro, utrjeno vlogo socialne delavke,** vlogo, ki zah-
* Ta članek je avtor, ki je predavatelj socialnega dela na Univerzi östersundu
na Švedskem, sam poslal v objavo naSemu časopisu marca 1990. Objavljamo
ga, ker upamo, da je to novo znamenje razvijajočega se povezovanja našega
časopisa z evropskim prostorom in ker ima določeno informativno vrednost.
Članek je zanimiv predvsem zato, ker omogoča primerjavo med morda
netipičnim razmišljanjem o socialnem delu izpod peresa švedskega avtorja in
našimi snovanji, čeprav razkriva ne ravno ažurno percepcijo pisca o
mišljenjskih trendih na tem področju pri nas. - Urednik.
** Pisec uporablja v skladu s sodobnim prizadevanjem za enakopravno rabo
ženskih samostalniških obrazil in zaimkov pojma "človek" in "človeško
bitje" po smislu kot samostalnika ženskega spola. Prevajalec je že hotel
zapisati "človekinja" ali "možinja" (ta se bo imenovala možinja; kajti iz moža
je vzeta," Gen. 2,23), pa si je premislil. Ker pa je tudi on za enakopravnost
spolov, je v prvi polovici članka izraz "social worker" prevajal z žensko, v
drugi polovici članka pa z moško obliko. Pravičniki-ce lahko preštejejo, ali
je izid dovolj enakopraven. - Prevajalec-ka.
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Prakseologija v socialnem delu	31
teva od nje, naj bo tista, ki rešuje probleme, stranke pa naj bodo bolj ali
manj pasivni objekti njene manipulacije.
Sedaj pa se vedno bolj zanimamo za različne vrste procesov in struktur
(psiholoških, socialnopsiholoških in socioloških), ki spodbujajo motivacijo,
pripravljenost za delovanje in bojevitost. Sprašujemo se, kakšno naj bo
družbeno okolje, da bodo v njem dobri pogoji in možnosti za to, da bi ljudje
spremenili zatiralske in poniževalne okoliščine ter bolje uredili svoja življen-
ja. V tem članku nameravam opisati filozofijo in akcijsko teorijo, ki sta
vedno bolj zanimivi za socialno delo, ki se skuša znebiti svoje dosedanje utr-
jene vloge.
Prakseologija je predvsem teorija delovanja in spoznavanja, ki so jo na
filozofskih osnovah razvili marksistični intelektualci, ki so se poleg di^gih
virov oprli na spise mladega Marxa. Vidni predstavniki prakseologije v
Vzhodni Evropi so Tadeusz Kotarbinski na Poljskem, Gyorgy Lukács na
Madžarskem in Karei Kosik na Češkem. Kasneje se je tudi v Jugoslaviji po-
javila skupina prakseologov z nekaj znanimi kritičnimi marksisti - med
njimi sta na primer Svetozar Stojanović in Mihajlo Markovič (ki je urednik
časopisa Praxis International). Vsi ti zastopajo filozofsko prežet marksizem,
ki skuša obračunati s stalinistično ortodoksnostjo v marksističnm mišljenju.
Drugi zelo znani prakseologi za Zahodu so Erich Fromm, Roger Garaudy,
Paolo Freire in Jean Paul Sartre. V svoji predstavitvi prakseologije na tem
mestu ne bom posebej obravnaval teh ideologov, ampak bom podal kar
svoje inteфгetacije.
Prakseologija temelji na "mišljenju praxisa", to je na mišljenju o pojmu
in fenomenu praxi sa. Pojma "praxis" ne smemo zamenjavati s pojmom
"praksa". Pojem "praxis" skuša izraziti ali opisati proces, v katerem
človekova dejavnost ustvarja objekt in mišljenje o tem objektu: objekt in
mišljenje o njem sta dela enega samega nedeljivega procesa. Človek
razmišlja o svojem delovanju istočasno, ko deluje, in deluje, ko razmišlja.
Sam ta proces vsebuje pogoje tako za intelektualno kot za praktično delo-
vanje. Teh dveh ni mogoče ločiti brez negativnih posledic. To na primer
pomeni, da se morajo misli o demokraciji, humanizmu in enakosti razvijati
in osmišljati prav v procesu, v katerem ljudje sami skušajo aktivno ustvar-
jati pogoje svojega dnižbenega življenja. Lahko rečemo, da je to glavna tema
marksistične teorije družbenega življenja: človekovo samou-stvarjanje skozi
praxis (glej Fromm 1966).
Po tej teoriji skuša človek uresničiti svoje sanje v procesu soočenja z
materialno stvarnostjo in njenim aktivnim spreminjanjem. Hkrati pa ob tem
razvija - kar je inherenten učinek tega procesa konfrontacije in revizije - nove
ideje in vizije. To je v temelju napredujoč in kumulativen proces, ki ima za
vsakega posameznika samo en začetek in en konec - rojstvo in smrt. Praxis
32	A. Ronnby	Soc Delo 30, 1991, 1-2
je tudi pojem, s katerim opisujemo in skušamo razumeti razvoj človeškega
znanja. Spoznavanje je torej kontinuirano preoblikovanje stvarnosti. Svoje
pojme o stvarnosti ustvarjamo skozi njeno dejavno spreminjanje. Človekove
misli, vrednote in motivi se stapljajo z njegovimi praktičnimi izkušnjami in
uspešnostjo tega procesa analize in preobrazbe, ki je praxis. Človek torej
ustvarja samega sebe (kot osebo) in svoj svet s samodejavnostjo in sodelo-
vanjem z drugimi. To je tudi osnova njegovega razumevanja samega sebe.
Göran Ahme razpravlja v svoji knjigi (Ahme 1981), ki obravnava vsak-
danjost, tudi o drugih vidikih teorije dejavnosti (in pri tem gradi na idejah
Alfreda Schutza), vidikih, ki so zanimivi tudi v našem kontekstu. Človek
načrtuje svojo dejavnost na osnovi svojih motivov in možnosti, kakor jih
vidi. Lahko dodamo iz Scotonija: "... kjer so napetosti, napori in bojazni,
povezani z delovanjem, v razumnem sorazmerju s predvidenimi izidi"
(Scotoni 1980).
Ljudje skušajo s svojim delovanjem zaščititi svoje interese in zavarovati
svoje vrednote. Delujejo na osnovi tistega, kar vedo, kar lahko store in kar
lahko obvladujejo. EÍelujejo na osnovi svojih izkušenj in zmožnosti.
Običajno delujejo realistično, tj. skušajo doseči cilje, za katere mislijo, da so
dosegljivi. Bistvene so torej njihove vrednote in motivi ter njihovo doje-
manje možnosti za delovanje v svetu. Ljudje se neradi podajajo v neznano,
ne lotevajo se projektov, ki so zunaj dosega njihovega izkustva. To potrjuje
tudi Saul Alinsky (Alinsky 1972). Človeka najbolj prevzame, njegovemu
delovanju pa da smisel tisto, kar je zanj očitno praktično pomembno.
To pa nam tudi pove, da je za teorijo delovanja pomembno začeti s tisto
situacijo, v kateri so se ljudje (na primer stranke) znašli, to je z njihovimi
doživetji, vrednotami, interesi in motivi. Pomembno je tudi, da skušamo
razumeti, kako ljudje inteфгetirajo to situacijo, in da spoznamo fazo inercije,
to je strukturalne in situacijske možnosti ter omejitve, s katerimi se soočajo.
(Faza praktične inercije je pojem, ki ga uporablja Sartre, da bi opisal odpor,
ki ga nudijo človekovi volji strukture in organizacije, ki so jih ustvarili
ljudje sami; Sartre 1978, str.71).
V razpravi obravnavamo torej vsaj dve vrsti delovanja: prvič, delovanje,
pri katerem človek skuša doseči nekaj zaželenega; delovanje, pri katerem
deluje z namenom, da bi dosegel cilj; dnigič, delovanje, pri katerem je človek
prisiljen delovati; pri katerem deluje na osnovi zunanjega pritiska, prisilno.
Lahko torej rečemo, da deluje v smeri k cilju tudi takrat, kadar se skuša
izogniti prisili. Vendar pa je bistveno razlikovanje med delovanjem na os-
novi lastnih ambicij, vizij in načrtov ter delovanjem, ki je zgolj izogibanje.
Med tema dvema vrstama delovanja je bistvena razlika.
Prakseologi skušajo razumeti, kako se človek ozavešča in izboljšuje
svojo kompetenmost; kako povečuje svojo zmožnost smotrnega oblikovanja
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Prakseologija v socialnem delu	33
sveta. Zanimajo jih načela in praktični pogoji njegovega delovanja in spre-
minjanja situacije, zanima jih, ali je mogoče te izkušnje v celoti ali po
posameznih vidikih imeti za univerzálno znanje.
Videli smo, da vsebuje prakseologija spoznavnoteoretsko domnevo (ki je
tudi normativno stališče in vedenje) bistvenega značaja in obsega. S Sartro-
vimi besedami bi lahko rekli, naj izkustvo širi svojo lastno razsvetljenost
(Sartre 1984, str.21). To bi lahko interpretirali kot goli empiricizem, vendar
pomeni, da mora konkretno mišljenje izhajati iz prakse in se vračati k
praksi, da bi ji posredovalo informacije. Izkustvo je treba poučiti skozi
samorefleksijo in dialog: skrbno upoštevanje drugih in izmenjava z drugimi
v iščoči razpravi. Ta filozofija in refleksija nam omogočata distanco do vsak-
danjih doživetij. Vsakdanje življenje je vir najbolj temeljnih doživetij, lahko
pa je tudi vir iluzij. Monotonija vsakdanjega življenja, stare in mehanične
rutine kaj lahko ustvarijo slepeč videz resničnosti oziroma površino, kjer ne
moremo razločiti bistvenega, ker nam je preblizu. S pomočjo refleksije in
razprave pa se lahko do določene mere distanciramo od stvarnosti in ob tem
odkrijemo strukture, ki jih nismo videli, ker smo jim bili preblizu.
V grški filozofiji je bila praxis dejavnost uresničevanja dobrega življenja.
Praxis je bila spajanje praktičnega znanja, nujnega za materialno produkcijo
(veščina in spretnosti), ter morale, vrednot, ideologije in idealov (morda
smisla življenja). Aristotelova praxis je sinteza dveh vidikov: theoria in
fronesis, to je spoj refleksije (po-misli in teoretičnega znanja) in praktičnega
znanja (spretnosti ali veščine). V načelu velja to tudi za naš pojem praxis.
Praxis je tedaj proces, v katerem se izkušnje, praktično znanje in zmožnost
združijo v občutljivi transakciji z našimi sanjami, smotri in vizijami ter
moralnim stališčem. Osnova našega srečevanja z dejanskimi situacijami in
naših načrtov so naše zmožnosti in želje, navade, okusi in stališča. Seveda
narekujejo naša dejanja tudi mnogi drugi dejavniki, ne le izkušnje in ambi-
cije. Na dejanja vplivajo družbeni kontekst, materialni in strukturalni pogoji,
sile in protisile pa tudi splošna kompleksnost situacije. Na te pogoje lahko
vplivamo v določenih okoliščinah in do določene mere, nikdar pa jih ne
moremo popolnoma nadzorovati. Seveda je pomembno tudi, ali je naša per-
spektiva karatkoročna ali dolgoročna, važna pa je tudi vrsta vpašanja, ki ga
obravnavamo. Možnosti izoliranega posameznika, da bi vplival na širša
vpraSanja in dolgoročne spremembe, so izredno majhne. Če pa so njegove
ambicije in znanje del množičnega gibanja, je to povsem druga stvar. Struk-
ture podpirajo kolektivi, kolektivi pa jih lahko tudi spremenijo.
Če hočemo prekoračiti svoje meje, moramo dobiti uvid v to, kar je. De-
janja, s katerimi človek prekoračuje ustaljeni red in vzpostavi novo situacijo,
zahtevajo uvid v možnosti, ki jih vsebuje sedanja situacija. Človek se odloči
za svoja dejanja znotraj okvira historične razvidnosti. Prekoračenje torej ni
34	A. Ronnby	Soc Delo 30, 1991, 1-2
brez predpostavk in ni zgolj dejanje volje. Položaj, s katerim se sooča
človek, vsebuje možnosti in omejitve prekoračenja. Te mora pravilno
razumeti in jih znati izkoristiti.
S prakseološkega stališča deluje človek na osnovi praktičnih in teo-
retičnih ter ideoloških pogojev. Prakseologija tudi opozarja, da človek v
svetu ne le obstaja, ampak ustvarja svoj svet (in to v vedno večji meri).
Mora se tako rekoč posvetiti življenju - ne le eksistirati! Človek lahko živi
vredno življenje, če mu da smoter in vsebino. Je torej v določenem smislu
odgovoren za svoje življenje. Njegova tesnoba je morda posledica življenja
brez smisla, posledica dejstva, da je zgolj "trs v vetru", vržen v vesolje.
Če naj človek osmisli svoje življenje, je bistveno, da se usposobi za
življenje, v katerem bo lahko oblikoval svojo eksistenco na osnovi
praktičnih predpogojev in sanj. Mora se usposobiti, da bo znal obvladati
svoj položaj, in razumeti kontekst, katerega del je. V prakseološki perspek-
tivi so nekatere okoliščine posebno zanimive za proučevanje, če skušamo
razumeti človekove možnosti smotrnega delovanja in oblikovanja svojega
življenja. Pomembno je razlikovati tiste faktorje, ki so posebno pomembni
za izbiro strategij delovanja. Spodaj navajamo variable, ki veljajo tako za
posameznike kot za skupine.
"Determinante" transakcije
Poreklo: zgodovina, izkustvo, referenčni okvir, stališča (praksa, običaji,
navade) in pričakovani učinki akcije.
Namen: smoter, motivi, interesi, ambicije in vizije.
Perspektiva: dosegljivi svet, percipirane možnosti (teorije in predpo-
stavke, primeri in modeli).
Situacija: soočenje z realnostjo, inteфretacija realnosti, dejanska vpra-
šanja in problemi v družbenem kontekstu (družbeni in fizični prostor).
Sredstva: sfera dejavnosti, znanje, zmožnost, obvladovanje, orodja (viri).
Protisila: nasprotni interesi (moč in protimoč), materialni in strukturalni
pogoji ("sfera inercije").
V skladu s prejšnjo razpravo o spoznavnem pristopu ne bi bilo
neprimerno dodati, da raziskovanje gornjih okoliščin nima v prvi vrsti na-
mena priti do znanja, ki se ozira nazaj, do znanja o tem, zsúcaj se je kaj
zgodilo. Naše zanimanje je usmerjeno naprej, k poskusu, da bi razumeli
okoliščine in pogoje različnih posameznikov in skupin, pogoje, ki so
potrebni, da bi ti ljudje delovali osveščeno in si prizadevali za spremembe.
Interes viktimiziranih in zatiranih ljudi ni ohranjanje obstoječega reda, am-
pak njegova preobrazba v družbeno ureditev, ki bi bila zanje boljša. Osred-
njega pomena je torej razumevanje konkretnih predpogojev za tako preo-
brazil). To absolutno temeljno prizadevanje naj bi vplivalo tudi na težnjo
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Prakseologija v socialnem delu	35
socialnega dela po znanju.
Potek akcije
Z nekaj poenostavljanja lahko z naslednjimi pojmi povzamemo osnovne
poteze delovanja v socialnem delu: spodbujevalno, terapevtsko, tehnološko,
socialnopedagoško. Vemo, da so v socialnem delu prisotne različne vzgojne
in izolxaževalne metode, da ima to področje dolgo tradicijo. Socialne delavke
so prevzele nalogo poskrbeti za žrtve družbe. Podporo za uspešno delovanje
na tem področju lahko najdemo v številnih teorijah.
Socialni delavci lahko najdemo oporo tudi v številnih teorijah, ki so
povezane z terapijo in tretmajem. Terapevtsko delovanje, delovanje, ki skuša
spreminjati stališča, ali ki usmerja in podobno, nam je vedno dostopno v
okviru socialnega dela s posameznikom ali družino. Socialno delo pri nas
zelo težko vpliva na širše celote, zato je bolj realistično, da skušanio poma-
gati stranki, da zagleda položaj v novi ali drugačni luči.
Če definiramo problem tako, da vidimo njegov izvor v nezrelih stališčih
posameznika in njegovi pomanjkljivi sposobnosti obvladovanja položaja,
tedaj je legitimno, da mu pomagamo zagledati njega in njegov položaj na
nov način. Na ta način bo morda lahko zadovoljil svoje potrebe (spremenjene
potrebe) v okviru danih okoliščin in bil bolj zadovoljen s svojim življenjem.
Stranki lahko pomagamo, da sodeluje v stvarnosti in jo interpretira na nov
način z vsemi njenimi obremenilnimi situacijami. S terapijo in tretmajem
lahko, z drugimi besedami, vplivamo na kognitivni proces, tako da "dražljaji
okolja" pri stranki ne proizvedejo obremenitev in bolezni. Tretma naj bi
stranki omogočil videti prejšnje obremenilne situacije z "novimi očmi" in ji
pomagal oblikovati nova stališča, ki naj bi preprečila, da bi te situacije
povzročale bojazen in bile dojete kot obremenitve. To bi morda lahko ime-
novali nekakfen notranji tretma, ki vpliva na posameznikovo doživljanje
problema
Preprosto bi lahko rekli, da vsebuje tehnokratsko ali socialno-tehnokrat-
sko delovanje tehnološke modele, ki jih uporabljamo za reševanje socialnih
problemov. Ti so se razvili v nekakšno socialno-inženirsko veščino ali
"socialni management". Lahko tudi rečemo, da se ta pojem nanaša na
določeno vrsto vedenjske tehnologije v kombinaciji s socialno-administra-
tivno obravnavo. Zanjo je značilen tehnokratski duh, ki visoko vrednoti
logiko, prakso, reševanje problemov, instrumentalnost, metodološkost,
strokovnost in načrtovanje.
Med socialnimi delavci sta ta vrsta delovanja in to stališče v splošnem
znana kot socialno-administrativno reševanje problemov. Morda bi lahko
rekli, da so se {^edhodniki socialnega varstva v glavnem posvečali razvijanju
organizacije in oblikovanju sistema. Sam menim, da nobena od teh smeri de-
36	A. Ronnby	Soc Delo 30, 1991, 1-2
lovanja ni skladna s iMakseološko filozofijo in teorijo akcije. Skušal bom
dokazati, da je s to filozofijo skladna smer, ki jo imenujem socialno-
pedagoška
Socialna pedagogika
Socialno-pedagoška smer (telovanja izvira iz mišljenja in teorij, ki
obravnavajo družbene vidike produkcije znanja in zavesti. Ideje o socialni
pedagogiki, ki so sestavni del našega pojma socialna pedagogika, je razvil ob
koncu 19. stoletja neniški filozof Paul На1оф. Natoф je bil ena vodilnih
osebnosti tako imenovane marburške šole (neokantovske šole). Knjigo
Sozialpädagogik, ki jo je izdal leta 1899, je posvetil prav temu predmetu
(Grue-Sörensen 1976, str. 215).
Osnovna misel tega dela je, da se človek razvija v skupnosti z drugimi, v
interakciji z družbeno skupino. Preprosto povedano: socialna pedagogika
skuša oblikovati družbeni kontekst tako, da se bodo v njem lahko ugodno
razvijali človekova zavest, znanje, morala in sociabilnost; socialna pedago-
gika je hkrati teOTija o takem prizadevanju. V drugem delu (Ronnby 1981,
str.292) sem obširneje obravnaval nazore socialne pedagogike v zvezi s
skupnostnim in skupinskim delom, ki naj bi vodila do strukturalnih spre-
memb v lokalni skupnosti. Tam sem izrazil misel, da je socialna pedagogika
med drugim metoda dela s skupinami, katere namen je aktivirati lokalno
skupnost ali ustvariti aktivno in raziskujoče stališče v skupini. V tistem
delu sem pojmoval skupino kot bistveno družbeno enoto, kadarkoli gre za
oblikovanje izhodišča za družbeno akcijo.
Skupina je predmet zanimanja tako zaradi svojega pomena kot zaradi
svoje sposobnosti, da ^odbudi spreminjevalni proces, dialog in refleksijo o
življenju in imhodnosti. Skupina je lahko, posebno za tiste ljudi, ki niso va-
jeni aktivnega javnega življenja in ekstrovertiranega delovanja, pomembna
osnova za kolektivno akcijo, ki prekoračuje meje danega. V skupini lahko
člani motivirajo drug drugega za raziskovanje novih vidikov stvarnosti, za
razvijanje in preskušanje svoje sposobnosti ustvarjanja želenih sprememb ali
kljubovanja grožnjam. Kadar so skupaj, so člani skupine motivirani za iz-
menjavo izkušenj, so pripravljeni učiti se obravnavanja izkušenj, skupaj
poimenujejo svet in si izmenjujejo svoje misli o življenju in prihodnosti.
Skupina lahko pomaga svojim članom, da si upajo preskusiti svojo moč, da
zastavljajo vprašanja in oblikujejo alternative. Skupina je lahko za marsi-
koga opora, ki jo potrebuje, da lahko zavzame svoje stždišče, izbere svojo
pot ter zaživi odgovonx) in predano. V skupinskem kontekstu lahko zastav-
ljamo vprašanja, ki zahtevajo odgovor na ravni delovanja, vprašanja, ki zah-
tevajo iniciativo.
Več raziskovalcev opisuje različne dejavnike, ki so pomembni za soci-
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Prakseologija v socialnem delu	37
alno interakcijo in skupinsko dinamiko (gl. na primer Aubert 1979, str. 72,
in Heap 1975, str.26). Nekateri med njimi so: bližina, podobnost, skupni in-
teresi in vrednote, skupne potrebe, vzajemnost, en ali več perečih skupnih
problemov, prostor za srečanja, določena soodvisnost in perspektiva delo-
vanja. Nekaj teh predpogojev se lahko ustvari v skupinskem procesu, skup-
nih dejavnostih in skupinski interakciji.
Katalitični pristop
V okviru te usmeritve obravnava socialni delavec probleme kot strukture
in procese v družbi in v družbeni enoti (na primer v skupini ali lokalni
skupnosti), ki ovirajo možnosti razvoja ljudi in možnosti obvladovanja nji-
hovega lastnega življenjskega položaja. Človek si ne prizadeva v prvi vrsti
zmanjšati bojazni zaradi obremenitev, ampak si želi, da bi usmeril nezado-
voljstvo v ustrezno delovanje, ki naj spremeni okoliščine. Socialni delavec
naj bi tedaj deloval kot nekakšen katalizator, ki spodbudi družbene procese, ti
pa nato omogočijo aktivno in konstruktivno ¿tcijo tistih, ki imajo prob-
leme. Gre za spodbujanje ljudi, da bi spremenili svoj položaj in se ob tem
sami razvijali. Ustvarili naj bi možnosti ter spodbudili prizadete in zatirane
ljudi, da bi skupno odstranili destruktivne in zatiralske okoliščine. To
"transgresivno", prekoračujoče delovanje naj bi jim omogočilo nov,
"progresiven" pogled nase. Socialno-pedagoško usmerjeno delovanje lahko
delno povzamemo v načelih, ki jih navajamo spodaj.
Socialno-pedagoška načela
(1)	Načelo vključevanja. Strokovnjak se mora močno zavzeti za rešitev
problema in vstopiti v dejansko situacijo.
(2)	Načelo zakoreninjenosti. Reševanje problema in vse dejavnosti mora-
jo imeti svoje izhodišče med ljudmi (tj. med prizadetimi, med zatiranimi
oziroma med ljudmi s težavami).
(3)	Načelo terenskega dela. Delati je treba z ljudmi v njihovem okolju.
(4)	Načelo mobilizacije. Pri tem delu je treba spodbuditi, izkoristiti in
razviti latentne sposobnosti in možnosti ljudi.
(5)	Načelo aktivnosti. Ljudje morajo sami spreminjati svoj položaj z de-
javno zavzetostjo.
(6)	Načelo ozaveščanja. Ljudje se v akciji, ki preobraža in prekoračuje
dano, v svoji praxis, ozaveščajo o stvarnosti, o družbenih, političnih in
ekonomskih pogojih, pa tudi o svojih sposobnostih, možnostih in poteh za
spremembo destruktivnih okoliščin.
(7)	Načelo samokontrole. Pri vsem tem je treba izhajati iz stvarnih pogo-
jev ljudi, rezultati akcije pa morajo biti v njihovem interesu (in ne v prvi
vrsti v interesu socialnega delavca).
38	A. Ronnby	Soc Delo 30, 1991, 1-2
Razen tretjega načela bi bila lahko ta načela (morda malenkost preobliko-
vana) temeljna načela socialnega dela.
Socialno-pedagoška smer delovanja je tudi nekakšen vzgojni ideal, ki
izvira iz politične arene, kjer so se oblikovale misli o vzgojni in razvojni
vlogi demokratičnih procesov. Svoj navdih je ta smer črpala med drugim iz
socialističnih političnih teorij in iz tako imenovane šole participacije (ki je
najbližja liberalni ali socialno-liberalni orientaciji). Osnovna misel te smeri
je, da se bodo ljudje razvijali kot človeška bitja, če bodo vključeni v usmer-
janje in razvijanje družbe; da bodo postali umnejši in sposobnejši za reše-
vanje življenjskih težav in da bodo bolje razumeli družbo, v kateri živijo.
Demokracija v svojem pravem pomenu torej ni le etično, moralno, estetsko
in legitimacijsko vprašsmje, ampak tudi v največji meri praktično pedagoško
vprašanje - vprašanje bodočnosti človeštva.
Prevedel Blaž Mesec
Literatura:
Ahme, Göran: Vardagsverklighet och struktur (Stvarnost in struktura),
Göteborg 1981
Alinsky, Saul: Rules for Radicals (Pravila za radikalce). New York 1972
Aristoteles: Den nikomatiska etiken(Nikomahova etika), ref fr Weltesen,
Oslo 1973
Aubert, Vilhelm: Socialt samspel, Uppsala 1974
Freire, Paulo: Pedagogik för förtryckta (Pedagogika zatiranih), Falköping
1974
Fromm, Eric(ed): Socialist humanism (Socialistični humanizem). New Yoilc
1966
Garaudy, Roger: Att föiändra världen och livet, FalkUoping 1974
Gramsci, Antonio: En kollektiv intellektuell (Intelektualni kolektiv),
Uddevalla 1967
Grue-Sörensen, Knud: Pedagogisk handbook (Pedagoški priročnik),
Stockholm 1976
Heap, Ken: Socialt arbete med grupper (Socialno delo s skupinami),
Heisingborg 1975
Soc Delo 30, 1991, 1-2 Prakseologija v socialnem delu	39
Kosik, Karel: Det konkretas dialektik (Dialektika konkretnega). Surte 1979
Kotarbinski, Tadeusz: Praxeology (Prakseologija), USA 1965
Liedman, Sven Eric: En värld att vinna. Den unge Karl Marx, Stockholm
1968
Lukács, György: Historia och klassmedvetande (Zgodovina in razredna
zavest), Lund 1970
Markovič, Mihailo: Att utveckla socialismen (Razvoj socializma), Lund
1972
Marx, Karl: Teser om Feuerbach (Teze o Feuerbachu), Skrifter i urval,
Filosofíska skrifter, Köthen 1977
Marx, Karl: Till kritiken av den politiska ekonomin (Kritika politične
ekonomije), Stockholm 1970
Marx, Karl / Engels, Friedrich: Tyska ideologin (NemSka ideologija), fr.
Liedman(ed), Människans frigörelse, Stockholm 1965
Marx, Karl: Kommunistiska manifestet (Komunistični manifest), from Karl
Marx and Friedrich Engels i urval, Halmstad 1965
Ronnby, Alf: Socialstaten (Socialna država), Till kritiken av socialtekno-
kratin, Lund 1981
Sartre, Jean-Paul: Critique of Dialectical Reason (Kritika dialektičnega uma),
Norfolk 1978
Sartre, Jean-Paul: Till frâgan om metoden (Vprašanje metode), Malmö 1984
Scotoni, Pau Puig: Att fôrstâ revolutionen (Razumevanje revolucij), Malmö
1980
Stigen, Anfinn: Tenkningens historie I (Zgodovina mišljenja), Oslo 1986
Stojanović, Svetozar: Socialismens framtid (Prihodnost socializma),
Stockholm 1970
Wetlesen, Jon: Praktisk argumentasjon (Praktična argumentacija, En
införing i etikk, Oslo 1973
Alf Ronnby, predavatelj socialnega dela. Univerza v Östersundu, Švedska