Na Kanjavec PAVEL KUNAVER Poletja 1960 ne bomo tako kmalu pozabili. Posebno ga bodo pomnili tisti, ki so šli meseca j u 1 i j a v gore, pa tudi mladina, ki je z menoj taborila od l. do 25. julija v Bohinju. Naše tabordšče je kakor nalašč ustvarjeno za planinski tabor. Leži ob gozdni cesti v začetku Ribčevega laza pod grbino Goričica. 2e dohod do taborišča je lep, saj te pozdravi sam Triglav, obdan od manjših julijskih veljakov. Letos nas je ob prihodu pozdravil ves leden in še globoko v sneg zakopan, sive megle pa so ga kmalu skrile in nas opozorile na posledice, da smo na vse ktiplje hiteli postavljati šotore in dvignjene ~rade. Ko ti enkrat stoje, nam je malo mar naliva. Po šotorski plahti bobna dež, udarjajo ledena zrna, pod pogradom pa se tu in tam privije vodena sraga, ki na drugi strani izgine. Kmalu se pridruži še grom in blisk in votlo odmevanje od bohinjskih gora. Mi pa tičimo zaviti v odeje sredi divjanja pristne bohinjske nevihte, dokler zopet - letos le za kratek čas - ne posije sonce ali se zasvetijo zvezde na nebu. Jupiter in Saturn sta tako nizko nad južnimi gorami, da le tu in tam skozi vrzeli drevja pokukata na tabor, ki je šel spat potem, ko je utihnila zadnja pesem ob ognju. Le dve temni senci hodita po taboru - straži, ki nas nimata pred ničemer varovati. Lepemu jutru pa kmalu sledi prava bohinjska nevihta, ki spoji z bliski prepreženo nebo, narastlo, a vedno bistro Savo in mokre, tako bujno zelene gozdove in strme gore v enoto veličastne simfonije. Pa bili so v taboru letos tudi »zelenci«, začetniki in začetnice, ki so pač že užili dobrote morskih kolonij in tamošnjih taborov ter z njimi združeno brezdelje v vročini. Zato je v viharnih nočeh, ko so svetili bliski v šotor, kljuvalo v meni vprašanje, kako bo ta mladina prestala ta izredno divji pla­ ninski tabor, koliko jih bo hotelo domov na varno k mami, koliko jih bo zbolelo, in kako se jim bodo zamerile mrzle gore, ki so bile za poletje tako nenavadno zasnežene. Toda večina o nočni nevihti ni ničesar vedela. Gromi so jih uspavali; platneni strehi so zaupali kakor domači hiši v mestu, in ob pozdravu zastavi zjutraj ni bilo kislega obraza. Prispeli so prvi avtomobili s starši - a ob vprašanju, če hoče otrok iz »takega« Bohinja domov, so dobili preplašeni roditelji le energičen »ne!« v od­ govor. A Bohinj ni hotel odnehati in je preizkušal vztrajno mladino do zadnjega. V varstvu dreves zgrajeno kuhinjo, pokrito z veliko ponjavo, je v neki noči polomil vihar. Vse je trdno spalo, le jaz sem· zopet poslušal in trpel, kajti zaporedoma so se lomili kuhinjski oporniki in se podirali. Ponjava pa je grmela in tekmovala z nevihto, ik:i se je z jutrom pomilila. V obupu sem končno malo zadremal, a že me je še v jutranjem mraku zbudilo kladivo - na razvalinah kuhinje so mirno, kakor da se ne bi nič zgodilo, delali mladi taborovodja in njegovi pomočniki - in ni bila še osem, ko smo imeli zajtrk. Preden je pridrvela nova nevihta, smo jo zopet sprejeli pripravljeni in odlo­ čeni, da vztrajamo do konca. Divjanje narave je vzgajalo in vzbujalo v večini odpor in vztrajnost, da sem se čudil. Ob tabornih ognjih so donele pesmi veselo kakor le kdaj in posebno so užigale uporne partizanske pesmi. Bolj kakor kdaj prej sem bil prep1ičan, da taborjenje v Bohinju vzgaja k vztrajnosti in odpornosti proti vsem težavam. 304 sonce, sneg in skale na Hribaricah 15, VII. 1960 Foto Pavel Kunaver Nevihte in množine snega v gorah pa so nas ovirale, da nismo dolgo časa mogli na izlete. Z množico mladine hoditi po strmih snežiščih je težko, če ne moreš med štiri novince postaviti vsaj po enega kolikor toliko izkušenega mladinca. Teh pa v taboru nisem imel dovolj, in tako smo čakali na »boljše čase«, a zaman, saj sneg se v juliju ni hotel umakniti in deževje se je v večjih višinah še vedno izpremenilo v snežni metež. Težko je bilo tudi vprašanje izbire - saj nas je bilo okoli šest.deset v taboru in vsakdo je hotel iti na Triglav. Pa sem jim zamolčal, da verjetno na to romanje niti ne bomo šli, ker nimam pomočnikov. Na strmih sneži.ščih pa sem doživel že nevarne zdrse neukih in nerodnih tabornikov. Ko pa sem dobil zagotovilo, da mi bo pomagal, če bo mogoče, univ. prof. ing. Cernigoj, sem se odločil vsaj za Kanjavec v treh dneh, četudi so me Hribarice skrbele. Vsi, ki so bil končno določeni za pohod, so si morali urezati leskovko v grmovju, da bi lažje obdržali ravnotežje na neizogibnih strmih snežiščih. 2e zvečer dne 13. VII. sem s štirimi izmed tridesetih odšel naprej k Savici, da bi v zgod­ njem jutru, še preden bi sonce obsijalo Komarčo, premagal njeno strmino. Sešli naj bi se pri Crnem jezeru, do tja pa n aj bi vodil skupino mladi Klemenčič. Tako sem prišel do velikega užitka, da sem mogočno steno Komarče prav polagoma »zavzel«, brez naglice gledal v njene lepote, ki jih sicer v potu svojega obraza, ko se ti mudi naprej, ne vidiš. Tako pa mi je v najlepšem spominu njena strmina, njena drevesa, boreča se za hrano na strmih skalnih stenah, razčlenjenost njenih sten in njihovih barv, neštetih razpok in polic z macesni­ bojevniki. Prečuden svet je tam zunaj steze! 305 ~ ' ~ :~~~~~ - ~ .. .... ~ ~-~~~ _ .....,.. Na Hribaricah 15. VII. 1960 Foto Pavel Kunaver Preden smo se dobro zavedeli, je Ukanc utonil pod nami in bili. smo pri Crnem jezeru. Na skalah je zaplapolal ogenj, kajti sončni žarki so le počasi drseli navzdol v kotlino in mislil sem, da bom na mlado družbo kdo ve koliko časa čakal. Pa sem se varal. Tiha, dolga vrsta v taborniške kroje oblečenih fantov in deklet se je začela viti iz gozdnega rmaka in ob skalni obali jezerca proti nam! še v trdi noči so odrinili iz tabora tam za Ribčevim lazom in kakor gamsi hitro so prišli preko Komarče. V prazni posodi za sir so postavili čaj nad našim ognjem in gorsko tišino je trgal veseli razgovor mladine. Tako nas je doseglo tudi sonce in skozi tiste čudovite tihe gozdove smo se začeli vzpenjati proti koči pri Dvojnem jezeru. Samo ne hiteti skozi to bojno črto gorskega drevja, da moreš opazovati tihe drevesne lepotce in junake, ki so prestali dolgotrajno zimo, njene viharje in hudi mraz in globoki sneg in ki sedaj v soncu uživajo svoje tak:6 posebno življenje. In meni ni bilo treba hiteti. Mladina je po večini odšla naprej do jezera, z menoj sta šli samo dve deklici, ena od njih z ogromnim žuljem na peti. Da bi se vrnila v tabor? Ne! Le obvezal sem jo. In tako smo polagoma napredovali skozi ta naravni park, dokler se ni zableščala v rahlem vetriču voda Dvojnega jezera. Konec julija - in vendar je ležalo neko snežišče še blizu vode in gladina jezera je na enem kraju poplavljala stezo. Iz jezerca za kočo pa je drla voda v močnem toku v dvojčka tam spodaj. Zadnji nalivi, predvsem pa širna snežišča v srednjem in gornjem delu doline, so polnile jezerske kotanje in spodaj Savico. 306 Skrlalica, oventana z velikimi snežišči 15. VJI. 1960, s Kanjavca Foto Pavel Kunaver Sedaj se je začelo potovanje, ki ga ne bom pozabil. Ze pastirji so opo­ zarjali, da sta množina snega in huda vlaga letos nenavadno pomagali rast­ linstvu, posebno planinskim cveticam. In od Dvojnega do Velikega črnega jezera je bila pot kakor simfonija sestavljena iz nepreštete mn