4000. (Času primerna povest iz prihodnjih dob. Po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevesekdo.) I. isalo se je leto 4000. po Kristovem rojstvu! Zaspal sem bil, in dvetisoč let so me imele v sebi moči zemlje slovenske. Tedaj je pristopil angelj Gospodov, angelj Azrael, in mi ukazal: »Vstani!« Vstajal sem. Ali prostor — meril mi je šest čevljev v dolžini — kateri mi je bil spočetka preozek in pretesen, bil mi je že preobširen, tak6 da bi se bil zlahka raztegnil na vse strani, sam6 da sem imel kaj, kar bi se sploh dalo raztegniti! Toda angelj Gospodov je dvignil žarečo svojo roko, in z vseh štirih krajev sveta so se zbirali in zbrali ostanki mojega rojstva. Dejal je angelj Gospodov: »Vstani in vzemi prejšnjo obleko svojo!« Storil sem tako, in bila mi je znova pretesna stoinstoletna moja sobica. Na levi in desni strani so zaječali duhovi, češ, da jih potiskam s kraja, kjer so si pridobili pravico, utrjeno po mirni tisočletni posesti. »Sodnik te kliče pred svoj prestol,« govoril je oni, ki me je vzdramil iz smrtnega spanja, »izkazati ti hoče milost!« »Torej mi je oprostil pregrehe moje!« zaihtel sem radostno. »Vse ti je oproščeno! Dvetisoč let si ležal v zemlji brez življenja in zavesti. In to seje videla stvarniku primerna kazen za tvojo samozavest, s katero si se odlikoval nekdaj!« »Dvetisoč let!« vzkliknil sem. »Kaj se je zgodilo s slovensko domovino v tem času?« 5* 68 Dr. Nevesekdo: 4000. »Molči in čakaj!« ustavi me ostro poslanec Gospodov. »Molči in čakaj ter ne preprečaj z vprašanji namenov Tistega, ki te je komaj poklical iz prahu, in ki ima nas vse v mogočni roki!« »Dvetisoč let! Dvetisoč let!« Ta misel mi ni hotela zapustiti znova ustvarjenega telesa. »Kako lahke se mi čutijo kosti!« pristavil sem zadovoljno. »Ne čudi se!« odgovori mi angeli, »saj so bile v različnih rokah, in prav močno so obrabljene sedaj, ko so ti po brezkončni milosti podarjene znova!« Nadaljeval je: »Gospod ti je odločil dolg pot, zategadelj vstani hitro! Dodajem še to: široširna je njiva, kjer si spal, in s tabo je spalo tisoč in tisoč drugih mrličev. Taka je zaukazba božja! Izberi si spremljevalca, da ti je na poti prijatelj in svetovalec!« »Kdo li bode hotel z mano?« »Obišči jih, nekdanje prijatelje svoje! Toda hitro, ker le kratka je nama odločena doba!« Vstal sem. Odmikala se je zemlja pred mano, in od angelja se je razlivala svetloba na okrog in okrog. Povsod sem gledal posteljo pri postelji; in spala je Adamovih otrok legija pri legiji! Prijel me je Azrael za roko, in obstala sva pred ležiščem, ki je bilo široko in pripravno za dva človeka, kakeršni so umirali takrat, ko sem še hodil po črni zemlji. Angelj Gospodov je dihnil proti črni ruši in dejal: »Govori!« Iz osrčja zemeljskega se začuje: »Kdo me kliče?« *T/f-s Po tvojem glasu, prijatelj Tine, spoznal sem te kakor mnogo- krat prej, ko sva še dihala sladko življenje! »Gospod me kliče na zemljo,« odgovoril sem; »in ti mi bodi spremljevalec in svetovalec!« »Na zemljo?« — in videti je bilo, da se je prijatelj Tine nekaj zamislil v gomili svoji. »Na zemljo, praviš? Odgovori mi to-le: Ali rodi po šampanjskih goricah trta, in ali pij6 na zemlji pametni ljudje še vedno francosko vino?« Obsenčil me je Azrael z desnico svojo, da sem odgovarjal resnično in pravično na vsako vprašanje. Odgovoril sem torej: »Nič več ga ne pijo francoskega vina zemljanje, in v Sampaniji je vse golo, kakor je bilo golo vse po nekdanji Sahari! Zadnjo steklenico šampanjca je izpil ruski car leta 2905. po rojstvu Odrešenikovem; in od tedaj ga niti ruski carji niso dobili ne kaplje!« Dr. Nevdsekdo: 4000. 69 Duh pod mano zastoče tako milo, da me prešine in gane, da koprnim od sočutja. »In kaj pijo sedaj umrjoči rodovi planeta našega?« Zopet sem moral odgovoriti resnično in pravično: »Vodo, in zgolj vodo!« T|ikoj se začuje odgovor iz zemeljskega osrčja: »Ne grem! Hodi sam! Tukaj ležim tako prijetno: tukaj ni pravd, ni biričev in ne ošabnih sodnikov!« Pristopila sva k sosedni gomili. Azrael dahne nanjo in ukaže: »Govori!« In sedaj si se odzval ti, prijatelj Fran, in vprašal, kdo te kliče na dan. Odgovoril sem: »Ali bi ne hotel z mano na zemljo, da mi bodeš moder svetovalec?« Strahoma sem pričakoval odgovora njegovega. »S tabo?« zazvenelo je iz osrčja zemeljskega, »s tabo? Skoraj vem, kdo si. Pisec slovenski si bil nekdaj, toda pojma nisi imel niti o staroslovenščini niti o tem, kako se pravilno piše nova slovenščina. Ali ni bilo res tako ?« Pravično in resnično sem moral odgovoriti: »Res, bilo je tako!« v »Vidiš,« zavrnil me je porogljivo, »odrini, kamor ti drago! Ze dvetisoč let počivamo tukaj, ali še sedaj me časih glava boli od vaših slovniških pregreh. Pojdite rakom žvižgat, vsi pisači in pisuni! Se nekaj mi odgovori. Imate li še vedno nadškofa olomuškega na zemlji ?« v Resnično mu odgovorim: »Se vedno, in sedaj je kardinal!« »Odrini in ne krati mi dragega spanja!« Obupan in preplašen pristopim k tretji gomili. Bilo je to ležišče ozko in pričalo je, kako ubožno in tanko je bil v življenji oblečen duh, ki je sedaj počival tu spodaj. Oživel ga je s svojim dihom Azrael in mu ukazal, naj govori. Mene pa je zopet obsenčil z desnico svojo, da sem moral govoriti resnico in pravico. »Kdo sta, ki mi kratita smrtni mir, dasi vaju nisem klical?« Po tej slabi volji sem spoznal takoj osornega prijatelja Josipa. Li*Jt^ry\* »Kličem te, da me spremiš na zemljo, v domovino slovensko!« »Glej ga, ti si!« odgovoril mi je. »Dvetisoč let si že mrtev, in smrt te še sedaj ni spametovala! Da bi se zopet napotil v Slovence, pit kislo vino dolenjsko in brezplačno pisat romane in novele — tako silno me Oče nebeški gotovo neče udariti! S svojega mestiča se ne ganem! — Ali se sploh še kaj piše in ,pisari' v slovenščini?« Prisilil me je Azrael, da sem moral odgovoriti pravico in resnico. »Zgolj molitvene knjige, druzega nič!« Zdelo se mi je, kakor bi čul grohotanje iz osrčja zemeljskega. Potem pa mi je zazvenel odgovor : 7o Dr. Nevesekdo: 4000. »Odrini v miru božjem, mene pa pusti, da zopet zaspim na sto-tisoč in stotisoč let!« Tožno sem vzdihnil: »Nikdo mi neče biti spremljevalec!« »Moči nimam, da bi ti šiloma vzbudil tovariša!« odgovori mi nato angelj Azrael. »Pojdiva torej sama na pot!« Vzel me je v naročaj, in grozen piš in vihar me je vzprejel v sredo svojo. Angelj pa je uprl nogo na trepetajočo zemljo, in kamor je stopil, podirala so se selišča, in skalnate gore so se drobile. Z jedno nogo se je dotikal zemlje, z drugo pa jasne lune! Od svetov do svetov je stopal, majali so se vsi, toda niti jeden ni prišel s svojega tiru, ker bi se bil sicer že tiste dni moral poroditi kaos, v katerega bode končno roka Stvarnikova pomešala vse svetovje. Svet za svetom se je vrstil pred mojim pogledom; bilo jih je na milijarde; milijarda za mano, milijarda pred mano. Ali neprestano dalje me je drevil poslanec Gospodov, da jih niti šteti nisem mogel, dasi sem bil nesmrten duh, kakor oni, ki me je objemal v naročaji svojem. Človeške rodove po zemlji pa je tepla tedaj šiba Gospodova, in vsi so pričakovali grozovitne dobe, da se prikažejo apokaliptiški jezdeci na obnebji in da prično pobijati človeštvo. Potresi, lakota in povodnji, vsa ta zla so morila človeštvo, in nepremagljivi orkani so tulili okrog zemeljske oble. Po vsem severnem nebu pa se je kazala zvezda repatica, ki je bila kakor ognjen meč, s katerim je hotel razsekati večni Bog vse ustvarjene svetove. Ali to ni bila zvezda repatica, to je bil angelj Azrael, noseč me pred prestol večnega Sodnika! Zapustivšima vesoljnih svetov vesoljne prostore, zažarila so se pred nama nebes velikanska vrata. Izdelal jih je nekdaj Hefajst od čistega zlata in jih okrasil z dokaj divnimi podobami. Obrnil sem pogled v kraje, odkoder sva prišla: zvezda pri zvezdi se je utrinjala, in sukali so se brezštevilni svetovi, kakor bi švigala iskra pri iskri po večnem ozračji! Kje si se sukala v tej množici, stara mati zemlja ? Obrnil sem pogled predse, kamor sva hitela. Pred nama se je žaril ogenj nebeških vrat! Sam Bog je bil v svoji slavi vpodobljen na njih in okrog njega vsi zbori angeljev in arhangeljev. Bila so visoka in široka, da jih ni moglo prezreti nobeno oko človeško. Pred njimi pa se je širil brezkončen prostor, ki je sezal iz večnosti v večnost. Svetil se je kakor parket v gospodskem dvoru, ali živega duha ni bilo opaziti na njem. »To je predpekel!« izpregovori Azrael. Dr. Nevdsekdo: 4000. 7i »Predpekel!« začudim se. »In kje so duhovi očakov, ki so nekdaj samevali tod?« »Vsi so prejeli milost v Gospodu!« reče mi angelj. Tedaj se je po bliščeči vršini od nekod hipoma pokazala sklonjena podobica drobnega možička! V rokah je nosil dolgo, težko metlo, in kakor blisek je švigal ž njo po predpekla parketu sedaj sem, sedaj tja! Ali neprestano so mu kapale debele srage z ozkega obraza, kjer se je kazala gubica pri gubici. In vsaka kaplja je padla na svetli tlak, in po vsaki kaplji se je napravila na svetlem tlaku velika črna lisa. In pri vsaki kaplji je zastokal: »Oj, te lise, te nesrečne lise!« Bil je zamolklo zveneč glas, in čul se je kakor iz groba! Potem pa je kakor huda ura bil z metlo svojo za svojimi lisami; ali čimbolj je delal, tembolj se mu je množilo delo. »Kdo je ta siromak?« vprašam sočutno. Veličastne poteze an-geljskega obraza je zdajci pomilil nasmeh, kateri se je pa hipno zopet raztajal. »Opazuj ga!« izpregovoril je Azrael mirno, »in potem priznaj pravičnost sodbe božje !« Takrat naju je ugledal možiček na predpeklenskem tlaku. Kakor bi ga bila odnesla sapa, izginil je vzdihuje" v večni planoti. ¦ »Opazuj ga!« nadaljeval je angelj Gospodov. »V_življenji je sodil n sodil, bruna v svojem očesi pa ni obsodil ni obsojal. Udaril ga je zato Gospod in mu odkazal iedino mesto v predpeklu, da čisti ondu tlak in odpira nebeška vrata dušam, hitečim v nar6čaj premilostivemu Stvarniku!« Tedaj se je zopet prikazal oni, ki je bil ravnokar izginil. Metlo je odložil, ali na desno rame si je sedaj oprtal težak ključ od samega, čistega zlata. Pod težo tega bremena se je opotekal, da mu je znoj kar curkoma lil po usnjatem obrazu, in da so ostajale v dolgih brazdah črne lise za njim. Na rameni, kjer ga je težil ključ nebeških vrat, napravila se je bila v teku tisočletij žuljasta grba, jednaka velblodovi. Pri vsakem koraku mu je zlato breme stisnilo to grbo, da se je telesce kar zvijalo od bolečin. V tem sva ga dohitela pri nebeških vratih. Ječaje in godrnjaje si je zvalil ključ z ramena, da bi ga potisnil v nebeško ključanico. Pri tem si je prišlece venderle ogledal nekoliko. Srd in nejevolja sta mu napela zgubani obrazek, in kakor lučici sta se mu zaiskrili očesci. »Zopet slovenski liberalec!« zatogotil se je. »Odpri in ne sodi!« zavrne ga angelj Gospodov. »Ne sodi, ker sedaj si sam sojen!« 72 Dr. Nevčsekdo: 4000. Renče dvigne ključ in rožljaje odpira nebeški portal. , ' »Slovenski liberalec!« Da, takrat sem te spoznal, doktor Tone od zelene Soče! Dvetisoč let in delj že nisem čul tvojega glasu, ali tukaj sem te izteknil v predpeklenski revščini in zapuščenosti! Muze, dajte mi moči, da vredno zapojem o čustvih, ki so tedaj napolnila komaj prebujeno dušo mojo ! »Tjjne od Soče je!« zaviknil sem, in^usmiljenje mi je raztopilo dušo, da sem se hotel razjokati zaradi njega, ki je nekdaj kandidiral za prvo mesto v nebeških višavah, a_ je sedaj toli siromaški obtičal v predpekla grozovplivnih samotah. Razjokati sem se hotel, toda solza mi takrat še ni bila znova podeljena, in sočutje ni dobilo steze, da bi se bilo izlilo iz mene. Predrznil sem se ogovoriti Azraela: »Ta je torej tisti, ki je go-spodaril nekdaj na zelenih obalih zelene Soče?« »Govoril si!« »In koliko časa je že tukaj ?« »Dvetisoč let!« »Dvetisoč let! — In neprestano mu je pometati stezo do nebeških vrat in odpirati dušam, katere so poklicane v raj Gospodov?« »Govoril si!« »In odpirati mu je tudi dušam slovenskih liberalcev?« »Govoril si!« »Brezkončno pravična sodba razsodnosti božje! In kdaj bode dopolnjena vrsta njegovih muk?« »To je zapisano v knjigah sodeb božjih! Te knjige mi niso odprte, in sam arhangelj Mihael straži s svojim mečem pred njimi!« V tem so se na iztezaj odprla vrata nebeška, in ob roki Azra-elovi sem prekoračil prag svetega raja. »Kdaj mu bode dopolnjeno ?« vprašal sem znova. »Koliko vekov ostane še tu?« »Nekaj bilijonov, in če se ga usmili Gospod prej, nekaj milijonov let!« »Nekaj bilijonov, nekaj milijonov let!« Duh moj ni mogel prebiti besed Azraelovihl Omahnil sem kakor posekan hrast na tlak pred angelja in obležal onemogel. Svojeroč me je vzdignil. Prav takrat so se sama od sebe zapirala nebeška vrata, in le za nekaj trenutkov se je onemogli pogled moj razprostrl po predpekla bliščeči vršini. Po tej vršini pa je že plesal nesrečni nebeški vratar in se z metlo svojo Jožef Ralcež: Nos. 73 drevil po nji. In glasno je zazvenel jok njegov: » Oj, te lise, te strašne lise!« Potem so se treskoma zaprla vrata. Azrael pa je izpregovoril temno-resnega obraza: »Ako ti dodeli Gospod, da zopet kdaj ugledaš zeleno zemljo, ne sodi, da ne bodeš —¦ni....i.u.,7.......¦•¦- ¦ *p***».&*i:.-;-. '.,... SOJen!« (Dalje prihodnjič.) Nos. Zdravoslovna črtica. Spisal Jožef Rakež. Vsakomur ni dano lep nos imeti. Rimska prislovica. esniki, ki po stari navadi toli cesto na lepoticah svojih opevajo »žarno oko, rožnata usta, zlate lasce, belo roko in drobno nožico,« prav ti pesniki se le redkokdaj spominjajo — nosu. Ali ga morebiti ne opažajo ? — Saj vender tako »ponosno« in časih celo preočito strči sredi obraza, saj vender vedno največ vpliva na skupni izraz obličja. Nič tolikanj ne kvari lepega lica, nego bas grda oblika nosu; nič ne pači in ne kazi človeka bolj, nego nedostatek nosu. — Teh mislij so bili že stari zakonodajalci, ki so velike grešnike kaznovali tako, da so jim odrezali nos; takisto je papež Sikst zapovedal, naj se vsak tat kaznuje tako. — In Calderon, med pesniki-veljaki gotovo verojetna priča, peva: »Nos je oni greben na morji obličja, ob katerem se čestokrat razbije ladja lepote« . . . Ker je torej lepota obličja mnogo zavisna od lepote nosu, gotovo ni brez razloga trdil Lavater, da je lep nos več vreden, nego celo kraljevstvo. Isti učenjak, ves navdušen za dostojanstvo nosu, kliče: »Nahaja se na tisoče lepih očij na jeden sam lep nos, ali kjer ga najdeš, tam naletiš gotovo na izvrsten, izreden značaj.« — Zatorej so tudi mnogi pisatelji jeli povse resno pisati dolge razprave o nosu in njega razmerji proti duševnim in nravnim svojstvom človekovim. Da, iz tega se je izcimila cel6 posebna stroka znanosti, takozvana »nasologija«. Facta loquantur! Navajajoč vse to, podkrepil sem pač dovolj mnenje svoje o imenitnosti nosu in upravičil naslednje vrste, katere hočem posvetiti jedino proslavi njegovi. — Vem sicer, da mi ni moči našteti vseh znamenitih nosov, začenši z onim, ki ga je na lepotici svoji opeval Salomon, tja do Sokratovega nosu ali do dražestnega noska marsikatere salonske kraljice denašnje. To nalogo prepuščam drage volje drugim sposobnejšim ljudem. ; 4000. (Času primerna povest iz prihodnjih dob. Po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevesekdo.) (Dalje.) n. o sem se zopet zavedel, hitela sva z angeljem Gospodovim po neizmerni tratini. Na levi strani se je v črnih oblakih izgubljala orjaška pečina, s stenami, katerih vrhuncev ni dosezalo moje oko. Megla se je vlačila po krajinah, s teh pa se je razlegalo neprestano vzdihovanje duhov, begajočih po meglenem polumraku. Prešteti ni bilo onih, ki so trpeli in jokali ondu ob tožnih strminah. Na desni strani pa je sijalo večno solnce, in njega žarki so ustvarjali mavrico za mavrico, prožečo se nad bistro reko, ali nad modrobojnim jezerom. Po livadah na okrog je cvetela lilija pri liliji, in zlate ptičice so letale od čašice do čašice. Po teh livadah so se v nebeškem veselji igrale nedolžnih otročičev neštevilne tolpice; nadzirali so jih angelji, vodili jih in obkrožali z ljubeznijo svojo. »Kakšen kraj je to?« vprašal sem Azraela. »Tu solnce in nebeški ples, tam megla in koprnenje duhov. Večni angelj, pojasni mi vse to, ako je taka volja tvoja!« Odgovoril je Azrael: »Tu gleda tvoje oko kraje, kamor je milost božja pregnala tiste grešnice, ki so svojeroč pomorile sad telesa svojega! Tu umorjenci, tam morilke! In vsaka gleda trenutek za trenutkom v solnčnem svitu in v nebeški lepoti, kar je nekdaj porodila >. v bolečinah in uničila v grehu! Tja hrepeni vsaka grešnica in bode hrepenela na vekov veke!« In kakor prinaša sapa jesensko listje iz jesenskih gozdov, tak6 so se sedaj in sedaj nesrečni duhovi dvigali iz meglenih krajev, da bi šiloma dospeli na solnčno livado, kamor jih je silil kes in jih gnala iznova 13± t)r. Nev^sekdo: 4006 vzbujena ljubezen. Menil sem že, da prestopijo mejo, ali v zadnjem trenutku se je vselej prikazala vojska angeljev nebeških, ki so nesrečne duhove s krvavimi meči drevili nazaj v meglo, kjer je jok in škripanje z zobmi. »Kdaj jim bodo dovršene muke?« vprašam spremljevalca svojega. Zatemni se obraz Azraelov, in z jeklenim glasom mi odgovori: »Nikoli!« Zdajci prihitiva do drugih nebeških vrat. Bila so izsekana od ahata, in na njih je bila vpodobljena Porodnica božja v milobi in krasoti svoji. In obkrožale so jo vse svetnice -mučenfce, kolikor jih je kdaj porodila zemlja. V nje vznožji je poganjala vrtnica, iz katere je neprestano klil cvet za cvetom. »Evo ti nove muke zavrženim duhovom!« izpregovorf angelj. »Tam zavržene matere, tukaj pa vzor vseh mater! In,; ta vzor jim je gledati na veke! Z mano poveličuj pravičnost božjo!« In z Azraelom sem poveličeval pravičnost božjo! Zdaj se sama od sebe odpro druga nebeška vrata. Stopila sva v kraje, kjer je v divnosti svoji že kraljevalo veselje nebeško. Oko moje je zrlo krajino, kakor si je lepše in milejše ne more želeti duša! V sredi je kipel proti čistemu nebu velikanski Ararat; Tigris in Evfrat sta izvirala izpod njega. Indus in slovanska Volga, Misisipi in brezkončni Amacon in vse druge mogočne reke so se vile po vrtovih, kjer se je šibilo vejevje od bogatega sadja. Lev in tiger in druga zverjad je krotka, kakor v prvi dobi, lazila v senci velikanskih dreves. »Kakšne kraje gledam sedaj ?« vprašam ponižno angelja na desnici svoji. »Oko ti gleda raj, v katerem sta bila ustvarjena prva človeka«, odgovori mi Azrael. »Toda po prvi pregrehi ga je Stvarnik odtrgal z zemlje in ga prestavil sem.« »Čemu?« drznem se vprašati iznova. Takoj mi odgovori angelj: »Tu je kraj, kjer poveličuje Stvarnik vse tiste zakonske, kateri so si ostali zvesti do smrti!« »Tukaj se poveličuje zakonska zvestoba!« vzkliknil sem. Sveti Odrešenik! Ti prostori niso sezali iz večnosti v večnost! Neresnice ne morem govoriti! Prenapolnjeni niso bili ti nebeški prostori; v brezkončni ljubezni so se družili duhovi po njih, ali gneče ni opažalo strmeče moje ok6! Adam in Eva sta hodila krasna, kakor v prvotni dobi, ob obalih mogočnega Evfrata in se objemala v čisti ljubezni. Videl sem še mnogo drugih blaženih duhov, sosebno v visoki slavi tebe, Vitorija Colonna, in soproga tvojega Francesca Pescara, ki je nekdaj s srčno svojo krvj6 rosil bojno polje tožne Pavije! Zadaj je Dr. Nev&sekdo : 4000. 133 ugledalo srečno oko tudi njo, katera mi je bila družica v življenji in mi porodila obilo cvetočih otrok! Toda angelj Gospodov ni dopuščal, » da bi stopil pred njo; odnesel me je s krajev, kjer se je zbralo le oskromno število onih, ki so bili poklicani tja. Obstala sva pri tretjih vratih nebeških. Bila so izsekana od samo jednega rubina, in Kristus, Odrešenik nas, vpodobljen je bil na njih s trpljenjem svojim. Dvignil je angelj roko in se trikrat globoko priklonil. Jaz pa sem se priklanjal ž njim. Sama od sebe so se odprla vrata, in stopila sva v kraj, ki se razteza pred zadnjimi vrati nebeškimi. Povsod miloba, povsod krasota! Ali niti jednega nebeških duhov nisem mogel opaziti! »Dobri angelj«, izpregovoril sem, »pojasni mi blagohotno, zakaj so tako osameli ti prednebevški kraji, in zakaj so duhovi pregnani s teh mest, kjer se povsod razodeva miloba in kras?« »Tudi ti kraji«, odgovori mi angelj, »odkazani so po brezkončni razsodnosti božji posebnemu namenu. Semkaj so poklicani izvoljeni duhovi, ki so v življenji prejemali dobrote, in se zaradi njih vžgali v pravi, čisti hvaležnosti!« y Strmeč obstanem. Nikjer nisem opazil vzveličanega duha, in leta 4000. po Kristusovem rojstvu je bil ta prednebeški prostor še — prazen J Zdajci se pred nama zaiskre četrta in zadnja vrata nebeška. Zbrušena so bila od samo jednega demanta, in sveta Trojica je bila vpodobljena na njih. Okrog njih se je ovijal vinski trs, vedno zeleneč in neprestano rodeč raznobojno grozdje. Ali tu pred vhodom sem ugledal tebe, starčka iz narodne pesmi slovenske! Z lica se ti je zarila prava radost nebeška, in v roki si stiskal kozarček rujnega vinca. Kadar si ga izpil, prihitel je precej angeljček božji in ti iznova nalil kupico. Neprestano pa si pel slavo svojemu Bogu: »Oče nebeški, glej, Se en kozarček zdej, Hvalo bom vekomej, Veko mej pel!« »Kako, da je izbran samo ta na to izvoljeno mesto?« začudil sem se. Odgovoril mi jeAzrael: »Mnogo je pil! Ali pri vsaki kupici je dajal hvalo Tistemu, ki mu je ustvaril gorko kapljo. Bila je to p_ra\ra hvaležnost, ker je prihajala resnično od srca. Zategadelj ga je poveličal Gospod in mu dodelil milost, da mu še po smrti rodi vinska trta!« Odprla so se zadnja vrata nebeška. Gledal sem Boga od obličja do obličja, in jasne so mi bile vse skrivnosti njegove, Popisati se ne 134 Dr. Nevesekdo : 4000. ( da, kar sem gledal, aU toliko je gotovo, da nebeški Oče naš ni takšen, kakor govore o njem njega hlapci po Goriškem. Angelj Gospodov me je spremil pred prestol božji in me obvaroval, da me niso pokončale strele, ki so se neprestano vžigale s tega prestola. Gospod pa je izpregovoril: »Nekdaj, ko si še pregrešno živel na zemlji, žjelelsi, da bi za dvetisoč let zopet ugledal domovino slovensko. Bodi človek! In ti, angelj življenja, dotekni se ga s prstom svojim, da se izpolni želja njegova!« Angelj življenja je pristopil in mi iznova uklenil dušo v človeško telo. Nat6 izpregovori Gospod: »Pristopi tudi ti, angelj smrti, in dotekni se ga s hladno roko, da mu bode zopet umreti, ako si bode zaželel, daleč od zelene zemlje!« Obsenčil me je angelj smrti, in pretresla me je ledena njegova moč, da je bilo zdajci zopet umrjoče telo, katero je ravno dal iz rok angelj življenja ! Končno je še izpregovoril Gospod: »Približaj se tudi ti, angelj ljubezni, in rahlo roko mu položi na glavo, da se iznova vname ljubezen v njem, ljubezen, najslajše tolažilo otrokom mojim na zemlji!« Kakor topla sapa, v kateri se spomladi tajata sneg in led na gorskih vrhovih, tako je dihnil name angelj ljubezni. Srce moje je bilo hipoma plodovit vrt, kjer je hotela ljubezen zdajci pognati svoje kali! »Azrael!« izpregovoril je Gospod, »vzemi ga zopet v naročaj in odnesi ga na kraje, kjer ga čaka novo življenje!« Tako se je zgodilo. Tema je bila ob meni in otrpnila je zavest duše moje. Ko sem se zopet zavedel, bil sem že na zemlji! Na zemlji sem bil torej! Telo mi je bilo umrjoče kakor nekdaj, in_v sebi je nosilo vse tiste strasti, kakor tedaj , ko se je porodilo prvikrat! Tudi stari spomin se je oživil v meni, in prvo življenje se je raztezalo pred duhom mojim kakor ravan, kjer mi je bil znan vsak prostorček, sleharn kotiček! Po meni se je pretakala vroča kri, in mladostna moč me je pre-šinjala. »Zopet si človek!« Pri tej misli je vse zakipelo po meni, in presrečen sem si potipal iznova ustvarjeno lice. Začutil sem mehko in voljno kožo. Tedaj se je vzbudila prva želja v meni: želja po zrcalu, da bi si ogledal zopet dano krasoto svojo. Ta želja mi je utrdila , prepričanje, da sem res zopet človek, ona uboga stvar, ki se porodi v pregrehah in nečimernostih in prav tak6 umira! Ležal sem na mehki travi polja ljubljanskega. Nad mano je sijalo solnce in me grelo s toplimi svojimi žarki. Po dvetisoč letih sva Dr. Nevesekdo: 4000. i3S se zopet videla s tem orjakom in velikim prijateljem človeštva. Vedno je še tičalo sredi velikanskega obnebja; vse pod njim se je izpremenilo, toda solnce samo je ostalo, kakeršno je bilo takrat, ko ga je Stvarnik izpustil iz rok. Zagledal sem se tja v kamniške planine; prebile so stoletne viharje in krasne kakor nekdaj mejile krajino. Obrnil sem pogled proti beli Ljubljani. Mnogo se ni bila razširila. Obkrožalo jo je visoko zidovje, za zidovjem pa skoraj nisem mogel prešteti cerkvenih stolpov. »Dolgo časa si spal, prijatelj!« ogovori me nekdo. Ozrem se za glasom. Blizu mene, tik njive, obsejane z repo, čepel je na zemlji plešast človek, siromaški oblečen. Marsikako zaplato si je bil prikrpal na suknjo, in palec na desni nogi mu je gledal iz obuvala, koje si je ovil z brčzovo trtico. V roki je imel olupljeno repo, katero si je ravnokar izpulil na sosedni njivi in jo sedaj glodal. Ta mož se je torej ponižno oglasil in sicer latinski, dasi ne preklasiški. Ker sem tiste dni govoril vse jezike sveta, odgovarjal sem mu brez težave. »Dolgo si spal! Prijezdil si na tem-le konji, toda že v sedlu si spal, in vsak trenutek sem menil, da padeš na tla!« Šele sedaj sem opazil konja, obloženega z obilo prtljago. Pasel se je po livadi in se ni menil za naju. »Hvala ti, Azrael!« dejal sem, sam v sebi, »da si tako izvrstno skrbel zame!« »Ko si se hotel zgruditi s sedla«, nadaljuje oni, »prestregel sem te in te položil semkaj na travo!« Iskreno ga zahvalim. »Ako se ne motim,« reče zopet, »tedaj si tujec, katerega je usoda zanesla v našo krajino?« »Pravo si pogodil,« odgovorim mu; »tujec sem, dasi je nekdaj ok6 moje že gledalo to ravan.« »Odkod prihajaš, brate in prijatelj?« vpraša me. »Visoko od zgoraj.« »Torej iz visokega severa? Morda iz krajev, kjer vlada narodom sibirska republika?« »Iz tistih krajev!« »Kakih novic nam prinašaš?« »Ničesar posebnega, česar bi že ne vedeli.« Prvi moj pozemeljski znanec je bil videti jako radoveden. »Torej je resnica,« povprašuje me živahno, »da sta se kardinal iz Varšave in ruski car merila na ravninah smolenskih in se ljuto borila ves teden?« »Tak6 je? kakor govoriš!« odgovorim jaz, 136 Dr. Nevesekdo: 4000. »In končno je res zmagala njega eminencija in uničila belega carja ?« »Tudi to se je zgodilo.« »Sedaj je daljna Rusija poslušna kardinalu iz Varšave, in resnica je, da je zadnji Romanov pobegnil k cesarju združenih severnoameriških držav, kakor se je nam poročalo?« »To je resnica.« Navdušeno je vzkliknil: »Kako velika je moč svete cerkve!« Ali sedaj, ko me je izprašal toli temeljito, pričnem ga izpra-ševati še jaz. »Tujec sem,« rečem mu, »in potujem že dolgo. Obhodil sem mnogo dežela, ali semkaj sem dospel ravnokar. Nisem še dobil brata, kateri bi me poučil o tukajšnjih krajih in rodovih. Bodi mi prijazen in razjasni mi, kar mi je še temno in nejasno!« »Moja prijaznost ti bodi, veVni hlapec!« odgovori mi takoj. »Imenuj mi to deželo in mesto, čegar ozidje se dviga pred mano!« »To mesto je Emona, in o njega prvi zgodovini vemo samo to, da je bilo od nekdaj sedež slavnoznanih škofov.« »In dežela, kako se imenuje?« »Papeževa provinci j a številka LIL« »Papeževa provincija!« začudim se, »in kje so druge številke?« »Samo v osrednji Afriki jih je petnajst!« odgovori mi ponosno. Čudil sem se sam v sebi nekaj časa. Potem pa boječe vprašam : »Kdo vam je vladar?« »Prvi vladar je papež.« »Rimski papež ?« »Vidi se ti,« veli mi porogljivo, »da si tujec in da slabo poznaš zgodovino! Kje so časi, ko so še naši papeži imeli svoj sedež v Rimu !« »In kje stolujejo sedaj ?« »To bi moral vender vedeti! Ko je sveti Gregor CCXXII. dal na kapitolu usmrtiti poslednjega laškega kralja, preselil se je s kardinali svojimi, katerih je bilo takrat samo tritisoč, v Afriko, in od tedaj stolujejo papeži naši v starodavnem Timbuktu!« »Hvala ti za pojasnilo! In kdo je drugi vaš vladar?« »Premilostivi naš nadškof ljubljanski.« »Nekdaj so vladali tukaj avstrijski cesarji,« omenil sem ponižno. »Ti vladajo še, toda le po imeni.« »Po imeni! Pojasni mi to, prijatelj!« »Najvažnejša zgodovina ti je popolnoma neznana! Leta 3992.se je uprl nadškof ljubljanski, in kardinal iz Zagreba mu je prihitel na pomoč. Cerkvene čete — na desnem krilu jim je veleVal kapelan Dr. Nevesekdo: 4000 137 Trnovski — zgrabile so se z vojsko avstrijsko in jo razteple in premagale na ptujskem polji.« »Da, da, prijatelj!« nadaljuje ponosno, »na ptujskem polji se je bila tista zmagonosna bitka! Od tedaj smo papeževa provincija štev. LIL, in Dunaj nam mora vsako leto plačevati danj.« »Kakšen je ta danj?« »Petdeset tisoč centov voščenih sveč, kar ni malenkost sedaj, ko je vosek toli drag.« »Sedaj, ko si me prijazno poučil o politiškem razmerji, pouči me še, kakšen jezik govori ljudstvo po teh krajinah?* »Tudi to ti razložim. Občevalni jezik je latinski, in vsi olikanci ga govorimo. Tudi seljaki ga večinoma že govore, samo nižje ljudstvo govori star, pozabljen jezik, in sicer vsaki dve uri drugače. Učenjaki še nismo jedini, kakov jezik je to; nekateri trdijo, da je ostanek stare tatarščine, drugi zopet, da je to nekdanji turški jezik.« Srce se mi je krčilo zaradi tvoje usode, uboga, uboga slovenščina. »In nemščina?« vprašal sem. »Ta se že tisoč let ne govori več.« Prijetno mi je zazvenel ta odgovor na novoustvarjena ušesa. Ali ni se mi videl verjeten, zato vprašam začuden: »Kako to?« Odgovori mi: »Ne poznaš li dekreta nadškofa Janeza devetin-devetdesetega? Ta dekret prepoveduje nemški jezik jedenkrat za vselej.« »Zakaj ?« »Vzroki so tehtni. Največji grešnik, kar jih je kdaj porodila zemlja, bil je prekleti Martin Luter! Ta je pisaril pohujšljive svoje knjige v nemščini, in zategadelj je blaženi nadškof Janez prepovedal v to govorico. Ze tisoč let se ni cula v nas nemška besedica!« Všeč mi je bil spomin na tega nadškofa, samo žal mi je bilo, da ni živel leta 1891., ko bi ga bili Slovenci potrebovali toli bridko. Znanec moj je v tem času pohrustal repo svojo. Vstal je in iz-pregovoril elegiški: »Solnce že zahaja, in mrak me sili v mesto. Ako hočeva o pravem času dospeti k mestnim vratom, čas je, da odrineva. Ako hočeš v mesto, bodem ti spremljevalec, kakor si ne moreš želeti boljšega !« »Spremstvo tvoje me bode osrečilo!« odgovoril sem hvaležno. »Ako mi odšteješ nekaj novcev, vedem ti konja, zakaj za te korake ni vredno, da bi splezal na sedlo!« Odštejem mu nekaj drobiža, in na vse strani mi izraža hvaležnost svojo, ko ga spravlja v žep. Nato prime konja za povodec in krene po ozki stezi proti mestu, 138 Dr. Nevčsekdo: 4000 Spotoma vprašam: »Ali stanuješ v mestu?« »V mestu, kje pa drugje!« »Zdi se mi, da nimaš preobilo dohodkov?« »Kaj hočeš,« odgovori mi ponižno, »saj sem samo profesor na vseučilišči.« »Profesor na vseučilišči!« vzkliknem. »Da, na vseučilišči svetega Simplicija!« »Kaj predavaš?« »Učencem svojim razlagam teorijo blaženega Antona od Kala. Toda saj se ti ponudi prilika, da bodeš poslušal predavanje moje, ako prideš na vseučilišče svetega Simplicija!« Takrat sem že sklenil v duhu, da obiščem to svetovnoznano vseučilišče. Za sedaj pa vprašam: »Kakšne dohodke imaš od profesure svoje?« »Ti dohodki niso nikakor neznatni! Na teden mi izplačuje škofova blagajnica po dve liri; poleg tega imam privilegij, da se smem brezplačno najesti na kapiteljskem polji, kadar hočem.« »To repišče je torej kapiteljsko polje?« »Tako je, in cesto sem tukaj večerjal že prav izvrstno!« »Obuvalo ti tudi ni najboljše!« pristavil sem. »Vidiš, to so res posebne sitnosti!« odgovori mi. »Nam vseuči-liškim profesorjem morajo nadškofovi dvorni čevljarji brezplačno na pravljati obutev. Vrstimo se drug za drugim. Sedaj je na vrsti naš rector magnificus — tisti, ki tako smešno predava o sandalah svetega Antona — in to je tanko in neznatno človeče, ki prav počasi trga obutev svojo! Jaz pa moram čakati, dasi mi palec na nogi gleda beli dan, kakor bi ne bilo ni čevljarjev ni usnja na svetu!« Priznal sem, da mu je v tem oziru usoda dokaj žalostna. »Sicer pa človek izhaja prav lahko,« zatrjuje mi, »tem lože, ker imam postranskih dohodkov!« »Kakšni dohodki so to?« »O velikih praznikih,« odgovori mi, »zvonim v stolpu svetega Nikolaja, kar mi na leto donaša nekaj lir. Vender je že tudi v tem slabše!« pristavi vzdihuje. »In kako to?« »Kako to? Ker se že do, malega ponujajo vsi profesorji vse-učiliški, da bi zvonili v stolpu svetega Nikolaja!« Ko mu ne odgovorim ničesar, doda še: »In tak6 se nam krade kruh, nam, ki smo vender stari in izkušeni učenjaki!« Ivan Vrhovec: Kitajska lakota. 139 Prikorakala sva malone do mestnih vrat. Že se je dvigalo pred nama visoko ozidje, in že sva opazila mnogoštevilne straže, ki so hodile po tem ozidji. Stopila sva na most, kateri se je razpenjal nad mestnim jarkom, neposredno pred orjaškim portalom. Zdajci se pripelje po prašni cesti za nama gospodska kočija. Pred njo so bili upreženi štirji tolsti konji, kateri so s kopiti teptali po prahu, da se je dvigal kar v oblakih. Profesor iz vseučilišča svetega Simplicija se ponižno umakne, globoko se pokloni in sname obrabljeni klobuček. Rejen človek je sedel v tem vozu in se leno valjal po mehkih blazinah. Na prsih se mu je bliščalo nekaj redov, torej je bilo popolnoma upravičeno, da se na naju niti ozrl ni. Pri mestnih vratih je hitela straža v orožje. Začula so se ostra povelja, in vojaki so prezentirali. Potem je bliskoma vse izginilo v mesto. »Kdo je bil ta dostojanstvenik?« vprašam radovedno. »Izkazujejo mu vojaške časti!« »Velika in imenitna glava!« odgovori mi profesor vseučiliški. »Cerkovnik pri svetem Nikolaji je, in dodeljeno mu je dostojanstvo generala! Peljal se je na izprehod, in sam Bog ve, ali sem se mu priklonil dovolj globoko!« »Z dostojanstvom generala!« začudim se. »Da! Da! In z dohodki generala!« »Čudna, čudna zemlja!« premišljal sem, ko sem leta 4000. po Kristusovem rojstvu poleg spremljevalca svojega prekoračil vrata bele naše Ljubljane! (Dalje prihodnjič.) Kitajska lakota. Spisal Ivan Vrhovec. otresa', vojske, lakote, draginje, pov6dnji, bolezni in žalostnih in revnih časov — reši nas, o Gospod!« V teh besedah so izrečene najhujše groze prejšnjih časov, kaj pravimo, prejšnjih časov — tudi sedanjih! Dandanes še prešine strah in groza zemljana, ko se mu zagugljejo tla pod nogami, in se mu nad glavo sesujejo mesta in vasi; jok in stok se sliši, ko zagrme povodinjski valovi čez breg in plan in za nekaj trenutkov odnes6 s seboj, kar je ošabni človek gradil stoletja in stoletja ter se trkal na prsi, češ: »To je stavljeno za vse večne čase!« 4000. (Času primerna povest iz prihodnjih dob. Po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevesekdo.) (Dalje.) IV. jubljano je obkoljalo tiste dni visoko in debelo zidovje. Učenjaki so ga primerjali ozidju, katero je v starodavnih dobah obkrožalo slavne Ninive. Sezidano je bilo ozko, toda vender tak6 široko, da je bilo v njem prostora raznovrstnim vojašnicam, skladiščem, kapelicam in drugim prostorom, kjer se je vežbala in vadila mestna posadka. V tem ozidji je tičala kar velika vojska, kateri je bilo v varstvo izročeno mesto ljubljansko. S spremljevalcem svojim, ki mi je vodil konja, napotil sem se pod velikanski obok mestnih vrat. Zunanja straža je naju pustila v miru, prav kakor da naju niti opazila ni. Pod obokom mi je bilo, kakor da sem stopil v podzemeljsko jamo. Povsod je kapalo od stropa, prav kakor v predoru. Zamolklo je zazvenelo vselej, kadar je konj s kopitom udaril po tlaku. Tema bi bila, da ni malone vsakih pet korakov ob steni gorela svetilnica, ki je razširjala mračno svetlobo. V tem somraku sem opazil tik pota, po katerem sva hodila, še drug tir, in lahko si mislite, kakšna čustva so me obšla, ko sem tu pozdravil staro znanko železnico! Bil je resnično železniški tir in kar nič se ni razlikoval od onih, po katerih sem se vozil, ko sem bil še prvič na zeleni zemlji. »Tu je železnica!« rečem profesorju z vseučilišča Svetega Sim-plicija. »Da, da, železnica, po kateri se vozi premilostivi nadškof na svoje letovišče v Goričanah!« 196 Dr. Nevčsekdo: 4000. »Drugega namena nima?« »Drugega namena nima! No, saj je že to namen vseh namenov!« »Kaj vraga!« vzkliknem začuden. Bliskoma je pri meni profesor in mi s široko svojo dlanjo zatisne usta. »Ti kolneš! Za Boga, če te čuje straža! Danes......še bi tičal v že- lezji, in tudi mene bi vrgli v ječo, ako bi me zalotili v pregrešni družbi tvoji!« Potolažil sem ga obetajoč, da bodem odslej opreznejši, in da nečem več kleti. »Torej železnico imate še vedno?« vprašam, da bi jela govoriti o drugih stvareh. »Ali kje vender dobivate premoga, da kurite železniške stroje, ko so že pred 2000 leti učenjaki trdili in preračunjali, da po 300 letih ne bode nobenega premoga na zemlji!« »Tako je! Prav so računjali, premoga ni! In če bi svete knjige ne govorile o njem, niti bi ne vedeli, kaj je bil premog!« »Ali vam sedaj goni vlake elektrika?« vprašam radovedno. »Elektrika!« začudi se učeni starec. »Ali ne poznaš knjig blaženega Antona od Kala ? V teh knjigah je prepričevalno dokazano, da je Belcebub takrat, ko ga je drevil arhangelj v peklenski prepad, trenil z dolgim repom svojim med vesoljne svetove. In ta udarec je treščil baš na ubogo našo zemljo, da se je vse zaiskrilo. Pri tistem udarci se je rodila ta moč, kateri so nekdaj rekli elektrika, in katera brez dvojbe izvira od hudiča. Zato odobrujejo vsi modrijani dekret pokojnega nadškofa Jerneja XXXIX., s katerim je ostro prepovedal, da bi kjerkoli rabili elektriko v teh pokrajinah. S tem ukrepom je blagi nadškof ponižal Belcebuba samega, da nima več moči do nas!« »Kaj pa vam torej goni železnico?« vprašam ga strmeč. »Glej in opazuj sam!« Začulo se je res nekako drd^anje, kakor pred 2000 leti, kadar je tekel železniški voz po plesmih. Škripale so osi, in bobnenje je odmevalo od visokega oboka. Vmes se je culo kričanje gonjačev, pokanje bičev in zamolklo ječanje. V mraku ugledam tolpo nesrečnikov, na pol golotnih, in z verigami priklenjenih k težkemu vozu, katerega vlečejo s poslednjimi močmi po tiru. Kadar gre prepočasi, vseka nadzornik z voza sedaj po tem, sedaj po drugem z dolgim bičem svojim. Kamor zadene, ondu se zmesita znoj in kri. In vpreženci napenjajo skrajne sile, da bi hitreje tirali težki voz, prav kakor živina, ki je nekdaj ob naših vodah vlačila težke ladje proti reki. Trudni sopihajo mimo naju in ječe, da se prične konj plašiti, in da ga le iztežka pomiriva s profesorjem. V tem je oddrdral železniški voz, in niti opazil Dr. Nevesekdo : 4000. 197 nisem, je li kdo sedel v njem ali ne. To je bila železnica ljubljanskega nadškofa leta 4000. po Kristusu! . . . Sočutno vprašam: »Kaj pa so zakrivili ti vpreženci, da se morajo pehati tako nečloveški?« »Veliki hudodelci so!« odgovori mi profesor važno. »Zgolj zločinci so, ki so se pregrešili proti sveti teoriji blaženega Antona od Kala !« »Proti teoriji blaženega Antona od Kala? V čem tiči njih krivda ?« »Takoj ti pojasnim vse! Prvi, dolgih sivih las, ki je vlekel prav spredaj, bil mi je nekdaj tovariš na vseučilišči Svetega Simplicija. Toda v predavanjih svojih je zabredel v grozno zmoto; trdil je namreč, da je po zapovedih svete cerkve dovoljeno, ako pišemo besedi »nadškof ljubljanski« sredi stavka le z malimi črkami. Ker ni hotel javno preklicati te zmote, obsodil ga je urad za ohranjenje nadškofove časti — sacrum officium defendendae sanctae dignitatlf archiepiscopali / — za vse življenje v železniško vprego!« »Resnično, ta kazen ni pretirana!« »Da, nikakor ne! Za Jakopa XV. so take grešnike sežigali na grmadah! Dandanes jih pa samo priprezajo k železnici, ker je njega milost, sedanji nadškof Martinusf v tem oziru premehak, predober.« »Kaj li je pregrešil mladi človek, katerega sem opazil tik bivšega tovariša tvojega?« »Pregreha njegova je nekoliko manjša. Srečal je na ulicah duhovnika svete cerkve in mu v pozabljivosti svoji ni poljubil roke. Urad za obrambo časti mašnikov — sacrum officium defendendae dignitati/ sacerdotum — obsodil ga je glede na njega mladost in očitno globoko kesanje — samo na šest let v vprego!« »Tudi ta kazen se mi vidi milostna!« odgovorim. »Pri nas v Sibiriji bi ga bili bržkone obsodili kar na dolgih deset let! — Ali kdo je oni, ki vleče prav zadaj, kateremu se vidi najbolj, kako težko premika svoje kosti ? Ta je tudi tisti, kateremu nadzornikov bič največkrat zažvižga po plečih.« »Temu se ne godi preslabo!« odvrne mi profesor. »Čevljar je iz čevljarskega oddelka. Ko pa je srečal cerkovnika Svetega^Florijana/ ni se mu odkril, kakor je propisano. Urad za češčenje cerkovnikov — sacrum officium defendendae dignitatlf sacristantfm — obsodil ga je zaradi tega na šestmesečno težko železniško vprego.« »Sedaj mi je pa že jasna teorija blaženega Antona od Kala !« odgovorim spremljevalcu. »Dobro vidim, da imate v mestu svojem pravične sodnike!« 198 Dr. Nev&sekdo: 4000. »Sreča tvoja,« dostavi profesor, »da te ni kdo cul, ko si za-klical prej ime vragovo!« »Pred kakšen urad bi me bili tirali potem?« »Takoj bi te bili vklenili v železje in te izročili uradu v zabra- njevanje pregrehe-----sacrum officium de prohibendis peccatis. — Glede r— na to, da si tujec, obsodil bi te bil ta urad vsaj na dvanajst let v ,kaze-mate' na Golavec. Tvoj imetek pa bi zapadel nadškofovi blagajnici!« »Hvala ti za pojasnilo! Sedaj mi pa še povej, kakšno vojaščino imate, in kakšna je posadka, ki brani srečo in blaginjo mesta vašega?« »Tudi to ti hočem povedati. V Emoni sami ležita dva polka, in slavnoznana kohorta ,starih devic', kateri je izročen ženski oddelek. Oba polka sta samostanski urejena in bivata tu v mestnem ozidji. Vrhovni ^vojskovodja^ je presvetli nadškof Martinus; vsakemu polku pa zapoveduje polkovnik z dostojanstvom prelata. V mestu je torej jedna brigada, katera pa je sam6 oddelek velike papeževe vojske, stalno utaborjene pri Gorici. Tam pa zapoveduje grof Nerva, papežev maršal, kardinal in partibus infidelium, zajedno papežev generalissimus za to provincijo. Ker bode njega eminencija skoro pregledovala mestno posadko, učakaš morda srečo, da mu bodeš gledal v obraz. Znamenit vojak je in v mnogi bitki se je že izkazal!« »Radostilo me bode, ako ga bodem videl! Kakšen pa je polk, kateri je tukaj v ozidji pri vratih?« »To so naši trijariji!« odgovori mi ponosno. »Pravo jedro so naši posadki in papeževi vojski sploh! Imenujejo se polk ,telesne straže', ker so zajedno telesna straža premilostivemu nadškofu. Ta polk ,telesne straže' ima prekrasno zgodovino! Ustanovil ga je znameniti nadškof Benedikt CIL, ki se je prvi obkolil s prepotrebno telesno stražo. To je tisti sloveči nadškof, ki je ustanovil prepotrebni urad v zabranjevanje brad — sacrum officium hominibus imberbibus conservandis. — Ustanovil si je torej posebno telesno stražo, katero je po sebi imenoval stražo ,gologlavih benediktincev', ker mora vojaški stražnik slovesno priseči, da nikdar v svojem življenji ne položi pokrivala na glavo. Ta straža se je polagoma razmnožila v polk, ob-sezajoč dvanajst kohort. Po vojaški in samostanski žive; čisti so, trezni in zanesljivi, udani visokemu nadškofu. Zato so jim izročena j edina mestna vrata, da jih stražijo; ostro pazijo ondu, da se v mesto ne priklati kakšen krivoverec, ki bi begal ljudstvo. Tudi so slovesno obljubili večno uboštvo, tako da živi ves polk ob sami miloščini. Kaj dobro mu torej rabijo mestna vrata, ker mora vsakdo, naj si grd iz mesta, naj si gre v mesto, gologlavim benediktincem deliti miloščino!« Dr. Nevesekdo: 4000. 199 Začudim se: »Torej vedno uboštvo so obljubili vojaki vaši ! Potem jim pa nadškof ne daje nobene plače?« »Gotovo ne! Kakšnega pomena bi bilo sicer večno uboštvo? Na tem načelu je osnovan ves oddelek papeževe vojske, kolikor ga je v utrjenem ostrogu goriškem.« »Ob čem pa živi?« »Ob miloščini! Vsak teden ima posebna kohorta pri sleharnem polku službo, da berači po okolici. Ti vojaki jemljejo denar, jedila, vse, kar gre v vrečo ali žep. Take kohorte hodijo daleč na okrog; celo v Emono so že priberačile časih. Ali to ni prijalo golo-glavi telesni straži, ki je menila, da ji tuja kohorta krati dohodek. Pripetilo se je cel6, da so se zgrabili z orožjem, in da je tekla kri zaradi milodarov. Od tedaj papeževe kohorte ne smejo več v mesto!« ¦ - »To je res izvrstna organizacija,« mislil sem si. »Koliko so stale vojske za prvega življenja mojega, sedaj pa ne stanejo ničesar!« »Torej polk ,telesne straže' živi zgolj ob miloščini?« »Gotovo! In priliko bodeš imel opaziti, kako izvrstno je vse urejeno v tem oziru.« V tem času sva dospela tja, kjer je pri zidu izviral studenec. Močen curek je vrel iz zemlje in polnil kamenito korito, vloženo v tla. Potem se je odtekal po vodotoči in izginjal pod ozidje. Okrog tega vrelca so bile napravljene klopi; po zidu pa je viselo obilo posod, s katerimi se je lahko zajemala voda. Železni obroči so bili vzidani v steno, da je bilo moči nanje privezavati živino, ako jo je kdo slučajno imel s sabo. Pri tem vrelci je obstal vseučiliški profesor, privezal mojega konja k steni in izpregovoril: »Odpočijva si nekoliko. Tukaj pijem vselej, kadar sem se na večerjal na kapiteljskem repišči! Tu pije sploh vsakdo, ki je na poti v mesto. Na tem mestu se smejo napiti cel6 hudodelniki, vpreženi v železnico, in to celo tedaj, kadar vozijo premi-lostivega nadškofa. Izkratka: tu pije vse, in sicer iz stare navade, vkorinjene v zgodovini naši. Torej pijva!« Natočil je čiste vode in mi jo podal. Pil sem slastno, ker je bila to prva voda, katero sem pil po drugi svoji stvaritvi, in ker je bila to voda z_zemlje slovenske! »Praviš, da pij 6 tukaj vsi, ki so na poti v mesto, in to iz stare navade?« »Iz jako stare navade! To je bilo za nadškofa Janeza IC. blagega spomina. Takrat je bil pri Sv. Jakopu vikarij Luka, mlad, čvrst duhovnik, vnet za slavo svojega stanu. Zelo obljubljen je bil ženskemu 200 Dr. Nevčsekdo : 4000. spolu, posebno mlademu. Taiste dni je umrl stari župnik Sv. Jakopa, in župnik je hotel biti vikarij Luka, ki je bil zelo obljubljen ženstvu, posebno mlademu. Ali škof Janez mu ni hotel dati župe, kar je vikarija Luko tako užalilo, da se je očitno uprl višjemu pastirju svojemu. Na trgu Sv. Jakopa je zasadil v zemljo prapor vstaje in pozval žen-stvo vse župe sebi na pomoč. To je bila prva in zadnja ženska vstaja, o kateri pričajo listi zgodovine naše. Kakor jeden mož se je dvignilo razljučeno ženstvo, pobralo možem orožje, razdelilo se v kohorte in kakor nekdaj amacone bojaželjno obkrožilo vikarija Luko. Zgodilo se je to meseca malega travna 3919. leta, in najzanesljivejši zgodovinarji nam pripovedujejo, da se je nadškof Janez sam tresel na prestolu svojem. Ali vender se vikarij Luka na Sv. Jakopa trgu ni mogel držati dolgo. To pa zlasti zato ne, ker ga ni podpiralo moštvo, zakaj vsakemu zakonskemu možu šentjakopske župe venderle ni bilo všeč, ako mu je drobna žena lazila za vikarijem Luko.« »Kak6 se je potem godilo vikariju?« vprašal sem radovedno, ker so me obhajali nekaki spomini iz devetnajstega stoletja. »Ko se je nabralo okolo 2000 močno oboroženih žensk, vrgel se je vikarij Luka ž njimi preko Gradaščice v trnovsko predmestje, kjer ga je ženstvo tudi vzprejelo kar najpresrčneje. Hipoma je imel v vojske vsaj 4000 junakinj, oboroženih od nog do glave. Z njimi se je utrdil za Gradaščico in okrog cerkve trnovske. V tem taborišči je dvakrat odbil naskok škofovskih vojakov, in s krvavimi glavami so le-ti bežali pred ženskami. Posebno in na prvem mestu se je odlikovala kohorta ,starih devic', katero si je vikarij Luka izbral za telesno stražo svojo. Ta kohorta je malone vsak dan udarila preko Gradaščice v mesto, kjer sta se širila strah in groza. Ze se je menilo, da premaga vikarij Luka nadškofa Janeza, in da posadi samega sebe na škofovski sedež, ali na nesrečo vikarijevo se je v kohorti ,starih devic' »— vzbudila ljubosumnost. Očitale so vikariju, bodisi upravičeno, bodisi neupravičeno, da kaže preveč simpatij do polkovnice, ki je vodila šentjakopsko brigado ženskega spola. Ker se vikarij Luka menda ni popolnoma mogel opravičiti, uprla se mu je kohorta ,starih devic', z vihraj očim praporom prekoračila Gradaščico in prestopila v škofovski tabor. Od tedaj je bledela zvezda vikariju Luki, in skoro mu ie odbila zadnja ura! Janez IC. sam se je postavil na čelo vojski svoji in ž njo potisnil ubogega vikarija z ostanki njegovih žensk k mestnemu zidu za trnovsko cerkvijo. Ali bitka je bila krvava! Oče je usmrtil hčer, sin mater, in mož ženo! Na Žena, bili so silni časi, toda končno je venderle podlegel vikarij Luka. Obkolili so ga na ozidji za trnovsko Dr. Nevdsekdo: 4000. 201 cerkvijo, in drugače si ni mogel pomagati, nego da je skočil raz ozidje v veliko globočino, kjer se je pobil do smrti. Sam nadškof Janez je vodil bitko, in ko je bila zmaga dovršena, izdal je takoj splošno pomilostitev za vse krasne svoje nasprotnice. Popoldne tistega dne je šel premi-lostivi škof iz mesta, da bi se ohladil na polji. Prišel je tudi do tega studenca, in žeja ga je zmogla. Naliti si je dal kupo in jo izpraznil na čast slavne premage. Od tistih dob pa je ostala navada, da pije vsakdo pri tem studenci, bodisi, da je na poti iz mesta, ali na poti v mesto, in sicer pije na slavo premagi nadškofa Janeza IC.!« »Ali. se je pozneje uprl še kakšen vikarij ?« vprašam radovedno. »Nikdar več! Nadškof Janez IC. je izdal takoj dekret, da se je mesto razdelilo v tri oddelke. Prvi oddelek je odkazal oženjencem — tu je tudi kapitelj in škofova plača — v drugem oddelku so neomo-žene ženske — te brani kohorta ,starih devic' — v tretjem oddelku pa bivajo neoženjeni možje. Vsak oddelek je obkoljen z visokim zidom, tako da živi popolnoma zase in v nikaki dotiki z drugimi oddelki.« »Kako modro in oprezno!« vzkliknem začuden. »Potem ni na svetu več tiste pregrešne, spolne ljubezni, ki je v prejšnjih dobah kakor kuga morila človeštvo po zemlji?« Profesor z vseučilišča Sv. Simplicija zamežikne z levim očesom, pogleda me zvito po strani in nekaj časa molči. Naposled mi odgovori: »Spolna ljubezen! Glej, glej, kaj vam je v Sibiriji vse znano! Pri nas poznajo to ljubezen sam6 učenjaki, katerim so pristopne stare knjige blaženega Antona od Kala. Ali to je stvar, o kateri ne govorimo prera%« jp V - ¦ »Za Boga U vprašam še, »kak* li se ženite in mo/žite^pn vas, ako so posamezni oddelki obzidani tako visoko?« »Lepo in spodobno! O tem se bodeš lahko sam prepričal, ker bodo skoro nabori za ženitev v obeh oddelkih, kjer so neoženjeni možje in nemožate žene. Ako plačaš primerno pristojbino, vzame te dotična naborna komisija izvestno rada s sabo.« »Nabor! Nabor!« začudim se. »Ako se prav spominjam, imeli so v prejšnjih časih samo vojaške nabore ?« »Istina! Ali v našem mestu so se uvedli nabori za ženitev in možitev, in to zato, da se je baš zatrla tista grozna spolna ljubezen, katero toli pravično obsoja blaženi Anton od Kala v svetih knjigah svojih ! Toda čemu bi ti pravil; saj bodeš sam videl vse, ako le hočeš!« »Ali se o tem studenci pripoveduje še kaj drugega, znamenitega ?« »Posebnega nič. Govori se sicer, da je bil semkaj pred tisoč in tisoč leti pokopan velik grešnik, ki se ni hotel spokoriti ni na smrtni 202 Anton Kaspret: Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. postelji. Imel pa je pobožno mater, in ta je toliko časa jokala na gomili njegovi, da se je Bog usmilil grešnika in mu oprostil vse brezštevilne pregrehe. Poveličal pa je gospod Bog tudi materino solzo, da je prikipela kot hladen vrelec iz grešnikovega groba!« Tedaj je začul moj duh glas angelja Azraela. In leta mi je govoril: »Poglej na okrog, in spoznaj, kam te je zopet postavila mogočna roka božja!« Pred mojim duhom se je pričel dvigati zida obok, više in više, dokler se ni vse izgubilo v jasni zrak. Hipoma je izginilo ozidje, in pred očesom moje duše je ležala v meglo zavita bela Ljubljana, kakor je bila pred 2000 leti. Po blatni cesti se je vil mrtvaški izprevod proti pokopališču Svetega Krištofa. Le malo ljudij je stopalo za pogre« bom, in ni ga bilo očesa, v katerem bi se videla solza. Začul sem tudi ono žalostno, tanko zvonjenje s stolpa svetega Krištofa, ki oznanja vsemu svetu, da je zopet padel klas na tisti vesoljni njivi, kjer noč in dan s svojim srpom neumorno deluje večna žanjica — bleda smrt! Hipoma se je tudi odprla zemlja pred mano, in stal sem ob grobu, kakeršne so pred 2000 leti kopali mrličem. In ko je dospel izprevod na mesto, kjer sem stal plah in trepetajoč, odložili so krsto in jo izpustili zemlji v osrčje. In Azraelova roka mi je odkrila vse, in zrl sem v krsto, in ugledal ondu ostanke svojega prvega telesa, kakor so ga pokopali leta 2000. po Kristusovem rojstvu! Tako si me, večni angelj Azrael, leta 4000. po Kristusu pri vedel do prve moje gomile! (Dalje prihodnjič.) Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. Po arhivnih virih spisal Anton Kaspret. T X. ova doba je napočila gorotanskim Slovencem, ko so jih podjarmili Franki. Nemški oblastniki so si usvojili deželo in nje prebivalce ter oboje razdelili med sabo. Kdor se jim je uprl, zasužnili so ga, da je robotal na polji ali opravljal domača dela. Sčasoma so porobili na osnovi fevdstva malone ves narod, dasiravno so mu pustili stan in svet, dom in zemljo. \r-ir "Jr ¦y- -*^-»j*~ -^ -w--w- ~^~ -\(r -jr -«r -*r -Cr w "^~ 2*r ^^^"^2^2t12^2^2^2^2^2^2^2^2t ^ "^ T T T "^~ T T t t "t t ~Y t X7 i i itii iiiii Mijii •-¦¦"«<¦¦ ••¦'.<.«"jiii' ti i 11ii i it 111 i m 111 it i ii 111 iiiii i m ii i iti iiiii iiiiii 11111 ¦ ni m in 11 m i iiiniiuiiii 11 II IIIIIII III>l-lI II I I I 1 I I II I II I I I I I I II t 1 I II I II I¦¦I II>I 4000. (Času primerna povest iz prihodnjih dob. Po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevesekdo.) (Dalje ) V. o me je zapustil Azrael, in sem se iz nova zavedel zemlje, prijel je profesor z vseučilišča Svetega Simplicija mojega konja za povodec in ga pred mano vodil po mračnem poti. Dejal je: »Sedaj pa hitiva, da prideva do mestne straže, predno leže pater polkovnik v posteljo!« Podvizal sem se in korakal za njim. Prišla sva do kraja, kjer je bil ves predor ograjen z železnim pažem, tako da ni mogel nikdo dalje. Na levi in desni strani so bili vhodi v stransko ozidje. Pred tem pažem pa je hodila straža z dolgo sulico v roki. K steni je bila z debelo verigo prikovana težka pušica, da so mimogredoči ljudje metali vanjo mile darove za telesno stražo. Tudi pred to pušico je stala gologlava straža. Vender ni imela prijetnega posla, ker je neprestano pihala sapa, da je kar šumelo pod visokim obokom. Tedaj sem prvič ugledal vojsko nadškofa ljubljanskega. Nekateri vojaki so bili oboroženi s puškami; drugi so nosili dolge sulice in sicer iz spoštovanja do Svetega pisma, ki ne pozna drugih vojakov, nego oboroženih s sulicami. Vsa tolpa je bila jako čudna, tako da je pretresla posebno mene, ki sem s prvim življenjem svojim kore-ninil v devetnajstem stoletji. Oblečeni so bili ti vojaki v kratke ha-ljice, sezajoče do kolen; gole noge pa so jim tičale v nekdanjih svetopisemskih sandalah. Tudi so bili vsi gologlavi, torej ni čuda, da se je v vrsti kazalo obilo plešastih glav, katerim je bil večni prepih, v katerem so opravljali službo, spihal vse lase s temena. 17* 26o Dr. Nev^sekdo : 400O. Pred pažem obstaneva. Takoj skoči stražnik od pušice pred naju in nama s sulico zabrani dalje. Najprej pregleda mojega spremljevalca in reče porogljivo: »Ali se zopet potičeš tukaj? Saj itak nimaš beliča, da bi kaj dal!« »Prav praviš, frater Miha«, reče rnoj spremljevalec, »z mano ni nič! Kako pa sicer, prijatelj, ali si zdrav?« »Vse bi še bilo«, odgovori vojak Miha kislega obraza, »ko bi me le vedno ne bolela ta prekleta glava!« »Glava! Aha, to prihaja od prepiha!« »Da, da, od tega vražjega prepiha!« Skrivoma vprašam znanca svojega: »Kako, da kolne tako?« »Tiho! Ti vojaki imajo zase posebno zlatopečatno pismo, katero jim dopušča celo kletev zaradi vojaške discipline.« »Kdo pa je to?« vpraša sedaj vojak Miha. »Tujec, ki ostane nekaj časa v našem mestu«. Kakor bi jelo goreti v slamnati strehi, tak6 se razvname vojak Miha. »Tujec, za Boga«, zakliče osupel, »in v mesto sili! Pokličite patra poročnika, hitro, hitro!« Zdajci se kakor mravljinci vsujejo gologlavi vojaki s postranskih prostorov in me obkrožijo od vseh stranij. Strmeč me opazujejo od nog do glave in si pripovedujejo, da je prišel tujec, ki hoče v sveto mesto. Da je prišla zver pred paž mestne straže, ne bila bi vzbujala večje pozornosti, nego jo je vzbujala neznatna moja, iz nova ustvarjena osebica. Skoro prisopiha tudi pater poročnik. Oblečen je bil v svilnato haljico, ali za službe svoje si je bil pripasel rejen trebušček, da so drobne nožice kar omahovale pod njega težo. »Kaj je zopet?« kriči že od daleč in rožlja s sabljo po tlaku. »Kaj je zopet, gologlavi psi, ki ne daste človeku niti trenutek miru?« Odgovori mu frater Miha: »Pater poročnik, tukaj je tujec, ki sili v mesto.« »Tujec!« — Zdajci se zadere na Miho: »Naravnost se drži, ako govoriš s poročnikom svojim!« Vojak Miha se še bolj raztegne in stoji kakor drevo: »Pater poročnik, tujec je, in okrog trebuha ima pas, v katerem je videti obilo denarja.« To patra poročnika nekoliko potolaži. »Odkod prihajaš?« vpraša me osorno. »Iz krajev sibirske republike«! odgovorim hladnokrvno. Dr. Nevčsekdo: 4000. 261 »Iz krajev sibirske republike! Božja rodica, kaj mi je početi?« Vihtel je roke po zraku in prvi hip res ni vedel, kaj bi počel. Končno zakriči: »Le hitro k patru polkovniku, da ukaže, kar je potrebno! To ni karsibodi, ako sili v mesto takšen tujec! Morda je krivoverec, in sam Bog ve, kakšne peklenske nauke nosi v rokavih svojih! Kurirji, naprej!« Pet vojakov pristopi. Vsakemu naroči, kam naj odrine, da odda prevažno novico o tujci, ki sili v mesto in prihaja iz nepoznane in krivoverske republike sibirske. »Ti pa, frater Konstancij, idi takoj na mestno ozidje! Izprožijo naj deset topov, da se vzdrami vse mesto! Zakaj velika je morda nevarnost, katera preti po tem tujci sveti naši veri in nesrečnemu mestu našemu! Kurirji, naprej!« Iz nova pristopi deset vojakov. Naroči jim, naj odrinejo k vsem u župnim in samostanskim predstojnikom, k vsem zakristanom in ka-pelanom, in sosebno k sveti komisiji za izpraševanje tujcev. Dočim še ukazuje tako, zagrme" topovi z mestnega ozidja, da se kar strese obok nad nami. S stolpov pa takoj tudi zapojo zvonovi, in po mestnih ulicah se oglašajo trobentači; ljudstvo se zbira, prav kakor da je začelo goreti sredi nadškofovskega dvorca. »Nikar se ne čudi!« šepne mi profesor z vseučilišča Svetega Simplicija, »nikar se ne čudi! Sedaj so minila baš tri leta, odkar je silil zadnji tujec v mesto naše!« »Tri leta?« vprašam. »In kaj se je zgodilo ž njim?« »Pred spomenikom blaženega Antona od Kala so ga javno sežgali, ker mu je komisija za izpraševanje tujcev dokazala kar najjasneje, da je z vsem duhom svojim tičal v trdem krivo verstvu!« »Na grmadi so ga sežgali!« »To je najmenj, kar se mu je moglo zgoditi!« »Ali postavijo tudi mene pred sveto komisijo za izpraševanje tujcev ?« »Vsekakor!« »Dobri Azrael!« vzdihnem v sebi, »obsenči me z varstvom svojim, da ne omagam pred sveto komisijo, in da se mi ne spotakne noga precej pri prvem koraku v mesto!« »Še nekaj«, reče mi načelnik straže. »Kako si kaj denaren, tujec?« »Nekaj tisočakov nosim pri sebi!« 262 Dr. Nevčsekdo: 4000. »Nekaj tisočakov? In za polk telesne straže še nisi dal ničesar ? Šestdeset lir je najmenj, kar moraš odšteti!« Vzel sem iz pasu šestdeset lir in mu jih odštel. »To je za polk! Za patra polkovnika pa še šestdeset lir posebe!« Tudi te mu odštejem. »Ako daš sedaj še meni šestdeset lir in za spoznavalce blaženega Antona od Kala tudi šestdeset lir in za. mestni drevored svetih svetilnic takisto šestdeset lir, plačal si za sedaj, kar ti je dolžnost plačati!« Odštejem mu te vsote iz svojega pasu, in že se mi trese srce, da se bode ubogi ta pas jel prazniti pri teh vednih naskokih! Toda v čudi se ljubezni angelja Gospodovega! — Ce sem še toliko vzel iz pasu, takoj se je napolnil sam od sebe; izginila mi je torej vsa skrb, da bi mi utegnil poiti dragi denar. »Kakšen drevored svetih svetilnic je to, o katerem si govoril?« vprašam načelnika. v »Ce prideš v mesto«, odgovori mi osorno, »tedaj se izvestno se- v znaniš ž njim. Čakaj torej in potrpi!« »In spoznavalci blaženega Antona od Kala, o katerih si govoril ravnokar, kje so?« »Prednje stopiš še danes. Molči torej in idi k patru polkovniku!« Po teh besedah se ponižno oglasi moj znanec z vseučilišča Svetega Simplicija, rekoč: »Naj grem ž njim, saj veš, pater poročnik, kako potrebujem zaslužka! Ako grem ž njim, morda mi kaj da, saj veš, da sem lačen do malega vsak dan !« Ta ponižna in ginljiva prošnja ni padla na kamen. »Torej pojdita skupaj«, izpregovori načelnik straže, »in če ti kaj da, tudi mi je prav, ker vem, da si res siromak! Vender, da ne bodeta počenjala kaj napačnega, spremijo naj vaju štirje stražniki. Straža, naprej!« Ko se postavijo stražniki predenj, reče še: »Frater Konstancij, sedaj grem v mesto na ženski oddelek. Ako bi me iskali, veš, kje me dobiš. Na ženskem oddelku!« Odpro mu železni paž, in s svojim trebuščkom se vali po poti v mesto. — S profesorjem pa se napotiva k patru polkovniku. Iz glavnega predora kreneva na levo stran v temen in nizek hodnik. Straža štirih bosonogih vojakov krene za nama. »Skoro ugledaš spoznavalce blaženega Antona od Kala, in potem rad priznaš, kako se je človeštvo spopolnilo v zadnjih stoletjih!« Tako se baha profesor z vseučilišča Svetega Simplicija, Dr. Nevesekdo: 4000. 263 »Da, da, človeštvo je popolno, in svetnike imamo že kar na zemjji-« »Svetnike?« vprašam začuden. »Sam se prepričaš in skoro. Zakaj zdajci dospeva k najdražjemu zakladu, katerega straži gologlavi naš polk!« Radovednost moja je prikipela do vrhunca. Takrat sva prikorakala na obširni prostor; bilo je to nekako široko dvorišče, nad katerim se je raztezala steklena kupola. Na stotine lučic je brlelo po stenah, in svetilniki so viseli od stropa, da se je razširjala žareča svetloba z njih. Po stenah so se šopirili zlati napisi: »Triumf ali največji uspeh teorije bi a-ženega Antona od Kala.« Ves batalijon gologlavih benediktincev je imel tukaj svojo stražo, in malone tisoč bajonetov se je lesketalo v tem svetem prostoru. Tudi je klečalo po tlaku nekaj pobožnega ljudstva in zamaknjeno zrlo na železni stolp, kateri se je dvigal sredi razsvetljenega prostora proti stekleni kupoli. In v tem stolpu je bil 6ni zaklad, katerega je stražil ves batalijon gologlavega polka, in o katerem so pripovedovali zlati napisi po stenah, da se kaže v njem največji uspeh teorije blaženega Antona od Kala. Omenjeni železni stolp je bil razdeljen v več nadstropij, v katerih so bivali najpopolnejši spoznavalci te teorije. Stanovanja so bila prikrita človeškim očem; tam notri so bili ti svetniki sami zase. Ondu so izvrševali Bogu všečna dela — vsaj tako mi je pravil moj znanec z vseučilišča Svetega Simplicija — vender jih ni smel nadzirati nikdo, kar je bilo tem pametneje, ker se je smel svet leta 4000. p. Kr. rojstvu zanašati nanje brez strahu, da bi ga prevarili. V pritličji železnega stolpa sem ugledal nekake celice, katerih jedna stena je bila odprta proti občinstvu. Semkaj so prihajali časih spoznavalci blažene teorije, da so s podobo svojo budili zbrano ljudstvo k posnemanju in gorečnosti. Kadar se je prikazal ta ali oni spoznavalec v celici svoji, takoj se je začulo povelje patra majorja, ki je načeloval stražečemu batalijonu, in vse kohorte so vzdignile orožje pred njim. Tako so tiste dni častili spoznavalce blagonosne teorije blaženega Antona od Kala ! »Vse celice so prazne!« šepne mi spremljevalec. »Zgoraj molijo ! Nekoliko počakajva, in skoro se prikaže ta ali 6ni, ko je vender obilo vernega ljudstva v svetem hramu!« Obstanem torej in v naglici prezrem, da je vseučiliški profesor pokleknil na kameniti tlak. Takoj stopi k meni vojak in me sune v rebra, da se mi nehote upogne koleno in da sem hipoma na tlaku 264 Dr. Nevesekdo: 4000. tik znanca svojega. Gotovo bi me bil vojak pretepal še nekaj časa z ročnikom suličinim, da se ni začul glas patra majorja, kličočega stražo k pozornosti. Resnično, tedaj se v sprednji celici odpro vratca v ozadji in — v celico stopi prvi spoznavalec blažene teorije. Meni se je videl čuden svetnik, ali znanec z vseučilišča Svetega Simplicija mi zašepeta: »Svet mož je, toda v stolpu so še svetejši! Sicer je pa dopuščeno, da stopiva bliže 1« Stopiva torej bliže. »To je oče Protazij«, poučuje me profesor Svetega Simplicija. »Nekdaj je bil bogat lep človek in glavo si je mazilil z dišavami, kolikor so jih dobivali po vseh jutrovih deželah. Celo toli pregrešen je bil, da so ga nekdaj mestni stražniki izteknili, ko je pristavljal lestvico k zidu ženskega oddelka, da bi se bil pritihotapil k nedolžnim devicam. Da se ni odkupil z denarjem, hudo bi ga bili kaznovali. Slučajno pa mu je tiste dni prišla v roke knjiga blaženega Antona od Kala. Berilo ga je tako pretreslo, da je krenil na stezo pokore. Razvnel se je proti prejšnji svoji nečimernosti in se zaklel, da se neče odslej nI umivati, ni česati, nI prej zavijati v čisto perilo, dokler mu prejšnje ne pade s telesa! In zvest je ostal obetu svojemu, in sedaj ga vidiš pred sabo jako popolnega!« V tem je blaženi spoznavalec pokleknil v tesni svoji celici in neprestano kričal: »Pokorite se, kakor jaz! Pokorite se!« Obleka je res kar kapala s tega izvrstnega spoznavalca preiz-vrstne teorije. Oblečen je bil v zgolj cape, in njega perilo je bilo prav tak6 črno, kakor je bila črna polt njegova. Nikdar se ni umival, nikdar česal. »Ta se torej ne umiva in ne češe?!: vprašam osupel. »Prav nikdar!« odgovori mi profesor. »Za Boga! kako mu je to mogoče?« »Iz posebnega daru božjega! Dokazano ni, vender menimo, da mu je pripisovati že dokaj čudežev!« v »Čudna zemlja, čudna zemlja!« s tem vzdihom stopim k drugi celici. »Zaradi perila,« izpregovor! mi profesor, »ne strmi preveč. Dokazano je namreč, da tudi puščavniki v starih puščavah niso nosili boljšega perila, in vender so svetniki v nebesih! Poglejva v drugo celico! Glej očeta Hijeronima!« Tudi tukaj poklekneva. V celico je stopil drug spoznavalec blažene teorije. Bil je to šibek mož s prav krepko in močno levo nogo. »Kakšne zasluge ima oče Hijeronim?« vprašam radovedno. »Velike, velike!« odgovori mi stari znanec. »Krčmaril je nekdaj in v gostilni svoji gojil vsakovrstno pregrešno veselje. Posebno rad Dr. Nev&ekdo: 4000. 265 je plesal, in sumnjali so celo, da je plesal ob praznikih in tako grešil. v Toda kaj se zgodi? Cital je knjige blaženega Antona od Kala, in takoj se mu je raztajalo srce, in kesal se je in preklinjal tiste čase, ko je plesal in cvetel v pregrehah svojih! Obetal je, da ne bode plesal nikdar več, in da bode kolikor moči živel na jedni sami nogi. Tako, kakor ga vidiš sedaj, živi že leta in leta. Na samotnem prostoru je bival, leta in leta stoječ na levi nogi. Dež je lil nanj, sneg .„,.,., je padal nanj, in živel je samo ob tem, kar so mu darovali usmiljeni ljudje. Končno so ga poklicali v stolp spoznavalcev blažene teorije, in v tej celici ga vidiš sedaj malone ob vsaki uri. Večje popolnosti si kar misliti ne moreš!« Kakor štorklja sredi močvirja, stal je sveti mož sredi svoje celice , podoben kamenitemu kipu. Niti uda ni premeknil, kar trenil ni z očesom. Bil je popolnoma zamaknjen v svoj posel, in šele za kakih šestdeset minut se mu je pričela tresti orjaška leva noga. Omahoval je, končno pa se zgrudil kakor posekano drevo po tlaku celice svoje. Ondu je obležal. >Kaj li sedaj ?« »Sedaj bode nekaj časa počival, potem pa se zopet postavi na levo nogo. Stal bode dolgo uro tako, kakor si ga videl!« »Ali ničesar ne govori?« »Kaj mu je treba govoriti, toli izbornemu in vzpodbudnemu vzgledu!« »Ako se dobro spominjam, živeli so že nekdaj v sivih časih taki spoznavalci, ki so se postavljali na visoke stebre, vernemu ljudstvu v posnemo?« »Res je! Ali tisti so stali na obeh nogah. Naš spoznavalec pa — stoji na jedni nogi. Prav to je napredek našega stoletja!« »Priznavam, napredka ni moči utajiti!« »Cas je, da odrineva. Ako se spoznavalec postavi na levo nogo, ne sme nikdo izpred njega celice, dokler ne omahne po tlaku. Tako — je zapoved posebnega nadškofovega dekreta.« Hitro odrineva k tretji celici. Ko pogledam iz nova proti drugi celici, že stoji blaženi mož na levi nogi, kakor močvirski ptič, prežeč na žabo v mlaki. »Čuden svet, čuden svet!« vzdihal sem neprestano. Tudi tretja celica je že imela svojega prebivalca. Bil je mož orjak v najboljši dobi življenja svojega. Ne smem pa zamolčati, da je moral blaženi mož nekdaj mnogo piti, kakor sem sodil po njega 266 Bistran: Nadeja in spomin. ' obrazu. Morda je profesor z vseučilišča Svetega Simplicija ugenil moje misli. « »Pijanec je bil nekdaj!« reče mi tiho. »Zakaj pa neprestano joka?« vprašam prav tako tiho. Oni v celici štev. 3 se je namreč zvijal po tleh, kakor bi ga mučile najhujše bolečine, in jokal in tulil, da me je bilo kar groza. »Pijanec je bil v mladosti svoji,« nadaljuje učitelj, »in pil je, kar se je dalo piti. Nekdaj je pijan zabredel v ženski oddelek. Cista devica mu pride naproti. Kaj se zgodi? Satan ga zmoti toli hudo, da oberoč goreče in strastno objame to devico. Vrgli so ga v ječo in mu dali v roke knjige blaženega Antona od Kala. Zopet prečudno spokorjenje! Tako silno se je skesal zločina svojega, da je pograbil ostro sekiro in si odsekal levo roko, s katero je nekdaj objel nedolžno devico. Tako se je spokoril oče Kozma!« »Zakaj pa joka sedaj?« »Ker po njega mnenji pokora še ni dovršena!« »Kako li ne?« »Saj si vender cul, da je oberoč objel devico. Z obema rokama je grešil, kaznil pa si je samo jedno roko!« »Naj si pa odseka še drugo!« »Kako li, ako si je že prej odsekal levo roko?« »Res, nemogoče! Oče Kozma joka tedaj zato, ker si ne more odsekati še desnice, s katero je objel nedolžno devico ?« »Tako je, takšen je vir žalosti njegovi! Neprestano si želi še tretje neomadeževane roke, da bi si ž njo odsekal pregrešno desnico I« »Čuden, čuden Svet!« (Dalje prihodnjič.) Nadeja in spomin. ^7 življenji mrjočih sinov Dreve" se leta naprej: Starost je doba spominov, Mladost je doba nadej. Spominov blaženih nima, Kdor upa prerad in preveč, Uniči nadeje zima, Ostane — spomin pereč. Bistran. P?(cK- - -^_______r^A^____—r^_______r^liTh-______,->_ _rC>)_______nn_______*rr&ti r^\ .........——.—— ¦ ¦—¦-——.. —,,—— , - 4000. (Času primerna povest iz prihodnjih dob. Po vzorih dr. Ničmalia napisal dr. Nevesekdo.) (Dalje.) edaj pristopiva k četrti celici. »Tu je oče Gervazij!« izpregovori spremljevalec. Na tleh v celici je ležal na pol oblečen človek; samo umazano rjuho je imel ovito okolo sebe. Valjal se je po zelenji; v roki pa je držal bič, s katerim se je tleskal sedaj po suhih kolenih, sedaj po rjavem hrbtu. »Kaj je to zelenje?« vprašam radovedno. >: Koprive!« »Kakšne so zasluge očeta Gervazija?« »Posebnih zaslug nima«, odgovori mi profesor. »Svojo kri pokori sedaj. V mladosti ni bil nič prida. Postopač je bil in denar —-dobil ga je po strijci kanoniku — trosil je s polnimi rokami. To je jedini človek, kateremu se je posrečilo, da je preslepil kohorto starih devic in se v temni in viharni noči priklatil na ženski oddelek. Porodil se je — pomisli, amice! — porodil se je otrok na ženskem oddelku, in povila ga je devica, ki pri naboru ni bila potrjena za zakon! Groza in trepet! Prišel je poseben papežev nuncij, da preišče vso stvar, in končno so očetu Gervaziju dokazali, da je on provzročil vse zlo!« »Groza! Groza!« vzkliknil sem. »Kaj se je zgodilo nji?« »Nji? Vprašaš celo? Kar se je moralo zgoditi! Sredi ljubljanskega polja so postavili lesen oder, na njem pa so ji cvetoče toda pregrešno telo trli s kolesom, dokler ni izdihnila. Truplo so sežgali in pepel izročili vetru, da ga je raznesel na vse štiri strani. Ali ni bila to pravična kazen nje pregrehi?« 21* 324 Dr. Nev^sekdo: 400O, »Da, da! Tudi pri nas v Sibiriji kaznujejo prav tako takšna zlo-dejstva!« »Vidiš torej, z življenjem je plačala prestopek grehotnega telesa svojega! Gervazija pa bi bili morali izročiti krvnikom, da bi ga obesili na vislice, ujedam v hrano! Tako zapoveduje poseben dekret nadškofa Jakopa XXXII.« »Zakaj se ni zgodilo tako?« »Ali si že čul, da bi bili kdaj obesili človeka, kateremu je bil strijc kanonik pri katedrali svetega Nikolaja ? Nikdar ne, in tudi očeta Gervazija niso smeli obesiti!« »Tudi v Sibiriji bi ne bili obesili takega netjaka!« »Obesili ga torej niso. Zaprli so ga v ječo in mu dali v roke v knjigo blaženega Antona od Kala. Cital in čital je, in končno spoznal, da je človeku kri največja sovražnica. Navdihnila ga je milost božja, in vpisal se je v bratovščino iskrenih bičarjev, ki si pregrešno telo bičajo po nezmotnih navodilih blaženega Antona od Kala! Od tedaj si je neusmiljeno tepel kožo svojo, in izvestno mu je večni Bog že davno oprostil nekdanjo pregreho. Posebnih zaslug pa vender nima.« »Kako se mu je odprl stolp blaženih spoznavalcev svete teorije ?» »Ker je bil najstarejši v bratovščni iskrenih bičarjev. Moj Bog, spoznavalcev, ki si z bičem mesarijo kožo svojo, imamo po mestu preobilo: kjer se družijo ulice, tam jih vidiš po dva in še več ; kar izkušajo se, kako bi se prekosili z najkrutejšimi udarci! Toda vsi pričakujejo iz težka, kdaj bode umrl bičar v svetem stolpu, da bi se izpraznilo njega mesto. Vender veliko je poklicanih, malo izvoljenih!« »Čuden svet! Čuden svet!« Oče Gervazij je v tem neprestano pokal z bičem po temni svoji koži in rjul nekako tako, kakor zaboden vol, ki je ušel mesarju iz klavnice. »Ako ti je po volji, pojdiva v sosedne celice!« ogovori me učitelj z vseučilišča Svetega Simplicija. Molče stopam za njim. »Evo ti očeta Krispina!« V celici ugledam suhega človeka, katerega so zgolj kosti in kite. Tičal je v kotu sključen na tleh in neprestano obračal oči proti nebu, kakor bi ondu zrl Boga na žarečem prestolu. Upalih lic je bil, in žolta koža je pričala, da boleha na želodci in jetrih. »Kakove so zasluge očetu Krišpinu?« vprašam jako radoveden. »Neizrecne!« odgovori mi spremljevalec ponosno. »Kakor je videti, mož obilo strada!« »Le malo je" in živi samo ob travi, kakor rase po divjem polji.« Dr. Nevdsekdo: 4000. 325 »Samo ob travi? Ni mogoče!« »Ni mogoče! Pravičniku ni nič nemogoče! In ali nisi čital v svetih knjigah, da se je kralj Nebukadnecar nekaj let pasel ob sami travi ? Bil je velik grešnik in ni veroval v pravega Boga. In pravičnik pred Gospodom bodi slabši od kralja Nebukadnecarja? Zatrjujem ti na večno življenje, da živi oče Krišpin ob travi, kakor jo rode pusta polja!« »Kaj je pregrešil, da se pokori tako strogo?« »To mu je baš neprecenljiva zasluga, da ni pregrešil ničesar! Čudi se mu, zakaj oče Krišpin je najpopolnejši sad, kar so jih obrodile svete knjige blažega Antona od Kala !« »Kako to ?« »Popolnoma umevno! Blaženi mož se je vglobil z vso dušo v sveto berilo, in dodelila se mu je izredna milost, da je spoznal pravega duha, s katerim je pisal blaženi Anton. Spoznal je, da sta človeštvu vir pregrehe govorica in želodec. Odpovedal se je obema, izrekel sveto obljubo, da ne izpregovori odslej nobene besedice, in da si izbere zeleno travo v jedino hrano želodcu svojemu. In ta obet izvršuje že mnogo, mnogo let! Kar je bilo dodeljeno kralju Nebuka-dnecarju, moglo se ni odreči pravičnemu čestilcu blaženega Antona od Kala! Čudi se stoletju, v katerem živimo!« »Vedno tedaj molči?« »Neprestano, in svoj želodec si krmi samo z zelenimi bilkami. Ali ni to sad svetih knjig, kakor ga ne pozna zgodovina ? Ali se ti ne kaže tu steza, na kateri človek niti ne more srečati pregrehe ? Oj, blaženi, preblaženi oče Krišpin!« Res jame sedaj oče Krišpin jesti zeleno travo, katero so na zlatem krožniku postavili predenj. Vrtil je oči in stokal, kakor bolnik, kateri mora uživati grenko zdravilo. v v »Čudna zemlja! Čudna zemlja!« »Sedaj dospeva k šesti celici!« izpregovori stari moj znanec. v »Čudil se bodeš še bolj!« »Dobri prijatelj!« odgovorim mu, »doslej sem videl toliko po-polnostij, da bi moja duša ne mogla prebiti ničesar! Ako ti je drago, kreniva dalje do patra polkovnika.« v t »Skoda! V stolpu je še obilo izvrstnih spoznavalcev svete teorije. Ali željam tvojim sem pokoren hlapec!« Tedaj si se mi zopet prikazal večni angelj Azrael! Razširila se je kupola nad mano, in pod jasnim nebom so se mi prožile pred strmečim očem zemlje sire ravnine, kakor tudi goličave, zakrite z 326 Dr. Nevesekdo : 4000. večnim snegom! Na Himalaje najvišjem ledenem vrhu pa je sedel poslanec Gospodov, okrog njega se je tajalo, in vodovje, rešeno stoletnih spon, drlo je nizdolu ter preplavljalo in podsipalo rodovite livade. Azrael pa je pritiskal ognjevito dlan na čelo, za katerim je kraljevala večna modrost, in iz njegovih silnih očij so lile solze, ki so kakor iskre švigale nizdolu na ubogo zemljo. In kamor je padla solza, posušili so se vrelci zelene matere zemlje, in cvetoča polja so se iz-premenila v grozno puščavo! Človeštvo pa je tiste dni vzdihovalo in tožilo, da je večni Gospodar, vsemogočni Bog, poslal sušo v dežele in zatrl, kar bi bila rodila zelena ruša! . . . Toda to ni bila suša, to je bila solza angelja Azraela, katero je jokal zaradi zaslepljenosti zbeganega človeštva! VI. ¦ Krenila sva nat6 iz dvorane svetih spoznavalcev blažene teorije in za bosonogo stražo stopala po dolgem hodniku — kakor jih je bilo brezštevilno v mestnem ozidji — dokler nismo prisopihali pred široka vrata, kjer je zopet stal stražnik z debelo sulico v roki. »Evo ti stanovanja patra polkovnika!« izpregovorf vojak, ki je bil brez dvojbe načelnik straži, katera naju je spremljevala. »Poča-kajta, da pozvem, ali hoče visokočestiti prelat in polkovnik tebe, tujca, videti še danes, ali ne.« »In kaj potem?« vprašam boječe, »ako se je odpravil prelat-polkovnik že k počitku?« »Potem lahko spiš tukaj na tlaku do ranega jutra!« odgovori mi trdi vojak in odide v notranje prostore. »Tukaj je torej stanovanje patra polkovnika,« prične profesor. »Blagost mu, kdor je polkovnik bosonogi telesni straži!« »Ali se mu godi dobro ?« »Preizvrstno! Sob ima štiriindvajset in stražnikov tudi štiriindvajset!« »Toda ali jih mora vzdrževati vseh štiriindvajset?« »Kaj še vprašaš ? Dvanajst mu jih vzdržuje zadruga krojačev, dvanajst pa zadruga čevljarjev.« Tedaj je prišel načelnik straže iz stanovanja patra polkovnika. Z njim pa sta prišla tudi dva strežnika, in vsak je imel v rokah rmeno paličico, katera se jako ostro prime človeškega mesa, kadar jo zasuče spretna in močna pest. Toliko da ugledata strežniški duši Dr. Nevčsekdo : 4000. 327 ubogega učitelja z vseučilišča Svetega Simplicija, že se razkoračita nad njim v lakajski svoji ošabnosti, katera je bila leta 4000. po Kr. prav tako navadna, kakor v devetnajstem stoletji. »Ti si tukaj, berač?« zadere se jeden in dvigne z debelo la-kajsko pestjo rmeno paličico. »Odrinil« zadere se drugi in takisto dvigne rmeno paličico. Tedaj bi morali videti modrijana s stolice Svetega Simplicija! Podplate je pobiral po tlaku, prav kakor bi gorelo pod njim, in trtice, s katerimi mu je bilo ovito obuvalo, popokale so in ostale za njim, dočim je hitro meril korake po temnih hodnikih! Za njim sta sopi-hala lakaja in ga pretepavala z rmenima paličicama, kadar sta ga dohitela. Tako so čestili tiste dni pobožni strežniki učenika z vseučilišča Svetega Simplicija! Od tedaj ga nisem ugledal prej, nego takrat, ko je v prevzvišenih prostorih prevzvišene stolice razkladal vnetim učencem teorijo blaženega Antona od Kala! Meni pa je izpregovoril načelnik straži: »Pater polkovnik še ne spi. Ukazal je, da te privedo predenj! Stopaj torej!« Sel sem z omenjenima strežnikoma v notranje sobe. Kakšen blesk, ko sem stopal po teh sobah! Zlato in srebro se je lesketalo s sten in se iskrilo tudi s preprog, katere so senčile visoka okna. Obilo dragocenih podob sem gledal v zlatih okvirih, in največkrat tebe, belopolta Suzana, ko sta se ti v kopelji čudila poželjiva starca, ali pa tebe, Faraonova žena, ko si vsa pregrešna zavajala mladeniča iz dežele kanaanske! Vse to se je zarilo v svetlih okvirih, in ponosna telesa čarobnih žensk so vzbujala pregrešne strasti. Tako je stanoval polkovnik, katerega je vezala obljuba vednega uboštva! Ko dospemo skoraj do zadnje sobe, izpregovori mi spremljevalec z rmeno paličico: »Tukaj notri je pater polkovnik. Veselo je čul, da si mu odštel že šestdeset lir, in zategadelj te je hotel videti že danes. Vstopi torej, nama pa, ki sva te vodila, daj vsakemu po pet lir, ker je tako pro-pisano v dekretu nadškofa Vrbana, in ker si denaren!« Vzel sem iz pasa deset lir in jih odštel lakajema. Jeden mi je nat6 odprl vrata, in stopil sem v sobo, kjer je bival tisti večer prelat-polkovnik gologlave straže. Slabo je bila razsvetljena soba, v katero sem stopil. Ostal sem pri vratih, in le polagoma se je privadilo moje oko polmraku, ki je vladal v prostorni dvorani. Ondu pri bogato obloženi mizi sta sedeli osebi, ki se iz početka niti zmenili nista zame. V živahnem razgovoru sta bila moža, in jeden — skrlat, v katerega je bil zavit, pričal je 328 Dr. Nevčsekdo: 4000. o visokem dostojanstvu njegovem — bil je jako razburjen. Veliko ga ni bilo v obleki, bil je pritlikovec, in v dve gube mu je lezlo neznatno telesce. Na glavi ni imel las, iz česar sem sklepal, da imam pred sabo polkovnika gologlave straže. Obezal si je glavo z veliko ruto, kar je zopet pričalo, da ga je trgalo, ali pa da so ga boleli zobje, ako jih je še kaj imel. Polkovnik je bil tisti večer razburjen, in prav tedaj, ko sem stopil v sobo, udaril je z roko po mizi, da so zazvenele steklenice, in da se je zazibalo vino v njih. »Na mojo vero«, kričal je, »ali se je kaj takega že kdaj pripetilo polkovniku telesne straže, polkovniku, ki je osivel in ohromel v svoji službi, ki se je tolikokrat prehladil v tej službi, da ga trga po udih, prav kakor bi mu lucifer tičal v sleharni kosti? Vprašam te, pater major — natoči mi črnega afriškega vina, katerega mi je poslal kardinal iz Hartuma! — ali se je takemu polkovniku že kdaj pripetilo kaj takega?« »Nikdar ne!« odgovori hitro pater major in prav tako urno natoči črnega vina polkovniku in sebi v srebrno kupo. »V nebo vpije krivica, katera se ti godil« »Saj se še spominjaš«, nadaljuje polkovnik milo, »kako izvrstno ti je spekel drozge in druge ptice; niso bile ne premehke, ne pretrde, ne ožgane, ampak rmeno zapečene, kakor da so od samega masla! Sedaj pa pomisli, kakšne so bile pečene ptice, katere smo morali časih jesti v škofiji! Ni bilo ne pečeno ne kuhano, kar se nam je pokla-dalo, nego osmojeno je bilo in ožgano, da nič takega. Na mojo vero, tega ne prebijem! Vse gori in tli v meni! Natoči mi rmenega vina, tistega, katerega mi je poslal prost iz Damaske! Na mojo vero, da ni vina na zemlji, obupal bi!« »Res je tako, kakor praviš!« hiti pater major, točeč vino, »poštenemu človeku je sladka ta pijača cesto j edina tolažba! Toda kako se je zgodilo vse to, povej mi vender!« »Kako se je zgodilo?« odgovori pater polkovnik. »Vrag se je vteknil vmes, in sedaj sem siromak, da ga nimam vrstnika pod nebeškim solncem! Saj veš, da je pri meni stara Meta — ničesar hudega ne misli, pater major! — da mi streže, da mi zavija noge v flanelo, ako me tare putika, in da mi poklada kuhana zelišča na glavo, ako me trga po nji!« »Cul sem že, da jo imaš pri sebi, in tu in tam se je že kaj govorilo o tem.« Dr. Nevesekdo: 4000. 329 »Vrag vzemi vsako govorico! Saj je nimam brezplačno, saj plačujem na leto iooo lir, da so mi jo dali z ženskega oddelka! Prejšnje čase, ko je bila še mlada, in ko tudi jaz še nisem zavijal svojih kostij v flanelo — toda, kaj, saj veš, da so bili prejšnji časi boljši od de-našnjih!« »Gotovo!« pritrdi pater major in prav tožno povesi glavo, na kateri se ta hip jako sumnjivo žari veliki bakreni nos. »Res minuli časi so bili lepši, in mladost je tudi lepša od starosti! Ali ne govorim resnice?« »Seveda«, odgovori pater polkovnik, -»in zat6 je največja krutost, ako vzamejo človeku še tisto malo, kar ima na starost! Grom in strela!« »Huda krivica se ti godi!« pravi pater major. »Toda ali imaš v še kaj tiste črnine? Ce se ne motim, dobil si jo s Sicilije?« »Nimam! Do zadnje kaplje mi je pošla, toda dobra pijača je bila. Vender pij kaj drugega, saj imaš še obilo steklenic pred sabo, katerih niti načela nisva!« Peter major si natoči in pije. Potem vpraša: »Povej mi, kaj se je zgodilo dalje?« »Torej stara Meta je pri meni in dobra duša je, kakor gotovo je uboga duša moja. Odkar je nadškof Martinus uvedel najstrožje propise blaženega Antona od Kala — temu je sedaj pol leta — prepovedana je ženskam vsaka govorica. To ti je znano! Moja Meta že pol leta ni izpregovorila niti besedice, toda v sebi je nosila besed na milijone. Povsod so silile na dan zaklenjene te besede, pri očeh, pri ušesih, povsod. Kako se je zvijala, kako je vzdihala, kako je zatezala usta, govoriti pa vender ni smela, ako se ni hotela udeležiti smrtnega greha in ako ni hotela zapasti neusmiljeni inkviziciji proti ženski govorici! Smešno jo je bilo opazovati.« »Haha!« zasmeje se pater major. »Naposled se mi je pa vender le smilila stara ženica, pater major!« »Haha!« »Nikar ne misli zla, pater major!« »Ne mislim, pater polkovnik, ne mislim! Starost, haha!« »Dobro moje srce se je topilo, pater major, in dejal sem si: ,Kaj, ko bi ji izposloval posebno privoljenje, dispenzo, da bi smela vsake tri tedne govoriti vsaj po jeden dan ?' Bal sem se, da je sicer ne zadene kap, in da je ne zaduši zaprta govorica, kar je vsekakor mogoče pri ženski.« 33° Gr. Novak: Utrinki. »Zakaj ji pa ne naročiš tezalnice blaženega Antona od Kala, s katero se usta ženski zamaše tolikanj spretno ? Zakaj ne, pater polkovnik?« »Vidiš, pater prijatelj«, odgovori polkovnik, »tiste stvari nimam rad v hiši, ženski preveč zakriva obraz, in ta je pri ženski vender najlepše !« »Haha, pater polkovnik!« »Ne misli si ničesar hudega, pater major! Kaj bi mi ženska z zakritim obrazom? Potem se ji pa na vratu tudi napravijo rane in žulji, ako bi predolgo nosila tezalnico blaženega Antona od Kalal In lep bel vrat, pater major, to je tudi lepa stvar!« (Dalje prihodnjič.) Utrinki. Z«, grma zletava na grm Živeža ptica iščoč, Vsekdar nazaj do mladičev Skrita privede jo moč. Slika si rev in gorja, Žalna temota noči, Srečen je potnik, ki tebi Rano dovolj ubeži! Ženski se mili kleče", Majhen ti bode uspeh: Prošnjam in sladkim besedam Rade povračajo smeh! Ako se skoro zvedri, Kaj nam oblačno nebo ? Kadar ne upa vremena, V prsih je kmetu hudo. 17- 18. 19- 20. Ptice so — drage želje, Čustev prikritih izraz: Vedno do ljubljencev vodi Srca jih tajni ukaz. Morda resnično tako Trdiš, prijatelj — plašan, Vender: iz nočne temote Svetu poraja se — dan! Tebi naj sreča deli, Cesar ti prosi srce"? Spomni se ženskega svojstva: Sreča je — žensko ime"! Z upom na zornejše dni Lahko se nosi bolest, Ali trpeti brez upa — To je drugačna povest! Gr. Novak. 4000. (Času primerna povest iz prihodnjih dob. Po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevesekdo.) (Dalje.) ater polkovnik, popolnoma sem tvojega mnenja!« »No, vidiš! Kaj sem hotel drugega! Prosil sem dis-penze in ponudil nadškofovi blagajni petsto lir. Ali vse to se dobi težko, saj veš, kakšni so gospodje na dvorci! Vsak bi rad kaj dobil; ako mu ne daš, upira se ti, da ne opraviš ničesar!« »Res je tako!« zagodrnja pater major. »Njega milost, nadškof Martinus, tiči preveč v rokah mladih liudij, in ti počenjajo ž njim, kar hočejo!« »To ti je prvi ljubljenec,« odgovori zatem pater polkovnik, »tisti stolni nadvikarij Gregorij 1 Ta nam nadškofuje; in na Boga in sveto Trojico, razmerje je to, da bi ga morali naznaniti v Timbuktu, sicer zagazimo s to provincijp, da kar iz blata ne bodemo mogli! V Tim-buktu, pravim! Ah prav govorim, pater major?« »Tudi jaz pravim, v Timbuktu!« pritrdi major, »ali kaj hočeš? Kje dobiš človeka, ki naj bi odprl usta? Ali jih odpreš ti, pater polkovnik? Predno se zaveš, tičiš v pesteh sveti komisiji za ohranjenje nadškofove časti in niti dvakrat ne treneš z očmi, že ti vzamejo skrlat in te obsodijo na delo v Saharo, da bodeš vozil pesek, in požiral prah do zadnjega dne življenja svojega. Zini torej, ako se ti ljubi! Jaz molčim in kadar srečam nadvikarija Gregorija, tedaj sem mu najslajši in najboljši prijatelj.« »Saj to je!« vzdihne pater polkovnik, »in dobro sem vedel, da Meti svoji — ne misli ničesar pregrešnega, pater major! — ne dobim 25* 388 Dr. Nevesekdo: 4000. dispenze, če mi ne pomore stolni nadvikarij Gregorij. Naročil sem torej svojemu kuharju Andreju, naj pripravi, kar je dobrega pod milim nebom, in skuha, speče in ocvre, kar prihaja na mizo pri največjih pojedinah.« »In kuhar Andrej ?« »Kos je bil nalogi svoji! Dva dni je klal in skubel, kuhal in pekel, drl in cvrl! Tretji dan smo povabili stolnega nadvikarija Gre-gorija in smo mu obložili mizo z jedili, kakeršnih ne dobivaš niti pri nadškofu in njega pojedinah I Prišel je in zadovoljnega obraza začul prošnjo mojo, da bi smela moja Meta vsake tri tedne po jeden dan govoriti in da bi se glede na izredno razmerje odvezala zapovedi blaženega Antona od Kala, s katero je ženski v večni modrosti prepovedana sleharna govorica!« »No, in potem?« »Potem je sedel stolni nadvikarij Gregorij za mojo mizo in jedel kar pol dne in pil do pozne noči. Prehvaliti ni mogel kuharja in me izpraševal, odkod sem pridobil ta biser kuhinji svoji. Vse je hvalil, vse mu je dišalo! Prevzele pa so me vinske moči, in v oslabelosti svoji sem združil s hvalo nadvikarijevo tudi svojo hvalo. Jedla in pila sva in neprestano hvalila in povzdigovala do neba kuharja Andreja, ki nama je pripravil izvrstno kosilo. Kakor rečeno, v pozni noči sva se ločila; obema so vreli možgani, noge pa so bile trde, kakor je trda zemlja, ako jo pokriva dolgi zimski led!« »In ali si dobil dispenzo, pater polkovnik?« »Dispenzo res,« odgovori polkovnik žalostno, »in sedaj se bojim vsake tri tedne tistega dne, ko je dopuščeno govorjenje stari moji Meti! Ce imaš ženišče v hiši, pater major, takih dispenz ne prosi! Lože in mirneje bodeš spal!« »Haha, pater polkovnik!« v »No, toda dispenza še ni bila najslabše! Z njo sem prejel še drugo debelo zapečateno pismo iz nadškofijske pisarne. Ko odtrgam pečat in preberem glavo: ,Nos Martinus, apostolicae sediš gratia' i. t. d., menil sem, da omedlim in da se mi razklenejo vezi življenja mojega. Kaj sem čital?« »Kaj si čital?« »To-le: Naš milostivi nadškof je sklenil, da se mi vzame kuhar Andrej, ker božjemu hlapcu in polkovniku gologlave straže ni dopuščeno, da sta mu miza in skleda prva skrb. In vzeli so mi ga, pater major, in sedaj cvre in peče v škofovi kuhinji, kakor je prej cvrl in Dr. Nevčsekclo : 4000. 389 pekel pri meni. No, pa tega mi ni storil archiepiscopus, to vse mi je nadrobil archivicarius Gregorij, ki se vsak dan pase pri škofovi mizi! Da ga dobim v pest, mi amice, zabelim mu pregrešno dušo, da se bode za vedno spominjal trenutka, ko mi je ukradel kuharja Andreja!« »Pomiri se, pater polkovnik! Kaj ti hasne, ako mu potareš nekaj kostij v tolstem telesi ? Hipno si v pesteh sacri officii defendendae di-gnitati sacerdotum in potem se le takoj poslovi od vseh kuharjev in vseh dobrih jedij, kar jih je gospod Bog ustvaril vernikom svojim v slast in veselje! Ali ni vse tako, kakor sem govoril?« »Vse, prijatelj major, in za Boga, tp mi peče in stiska trpečo dušo, da temu nadvikariju ničesar ne morem, akotudi sem načelnik gologlavi telesni straži in jedini potomec starega plemenitega rodu, ki je cvetel že v časih, ko so plavolasi Germani gospodovali po teh pokrajinah. Kje je bil tedaj še ta nezreli mlečnik, naš vikarij Gregorij ? Na mojo vero 1 To mi grem življenje, da ne jem in ne spim, kakor bi moral jesti in spati poveljnik gologlavemu polku. Grom in strela, vrag vzemi to življenje, in če hoče, tudi nadvikarija Gregorija!« Ves razkačen udari s pestjo ob mizo, da se vse potrese na nji. »Kdo ti sedaj kuha, pater polkovnik?« vpraša major rahlo. »Kdo mi kuha?« Pater polkovnik iz nova udari ob mizo, da se prevrne nekaj kup na nji ter curkoma lije črno vino od nje. V svojo nesrečo pa je grelat-polkovnik tistega dne čisto pozabil, da mu velja v hiši dispenza in da so ravnokar minili trije tedni, odkar je stara Meta izpregovorila zadnjo besedo. Neizrecno je razsrjen pater polkovnik, ko se v steni odpro prikrita vrata in se v njih okviru prikaže gospodinja, stara Meta. Priznati sem moral, da ta srčna ženska — ki isti večer vpričo obeh gologlavih vojakov ni kazala niti najmanjšega strahu — ni bila še pretirano stara. Orjaška je bila in krepka, in v potezah svetlega obraza ji je kraljevala nekaka silna odločnost; torej sem takoj spoznal, da se patru obristu ne godi predobro, če ga v trenutku prepira naudado nje moči. Ne trdim, da je bila tedaj prevestno napravljena, temveč vse na nji je pričalo, da je ravnokar vstala z mehke postelje. Tembolj pa je bila oborožila svojega ognjevitega duha. Bliski so ji šinjali iz očij, in od srda se je tresla ta izvrstna gospodinja. Toliko da se je prikazala pri vratih, že je omahnila pest, s katero je polkovnik tolkel po mizi in vsa njegova osebica je še bolj zlezla v gube. Tudi patru majorju ni bilo nič kaj dobro pri srci, in kalne poglede je obračal po steni, kjer mu je visela vitka sablja. V duhu 39° Dr. Nevdsekdo: 4000. pa je premišljal, kako bi prišel hitro do orožja, da bi se kar najurneje izgubil pri vratih. Stara Meta je v tem brez groze in strahu pristopila k mizi, kjer sta pila gologlava starca. Sedaj je pa ona udarila ob mizo, da se niso pretresle samo kupe, temveč da sta se pretresla tudi patra častnika, in sicer ne malo! »Metika!« zaječi pater polkovnik od strahu . . . »Sestra v Gospodu!« prosi pater major, »ne srdi se preveč 1 Saj ga nisva pila čez mero!« Temno ju gleda nekaj časa, prav kakor jastreb, če ugleda pod sabo golobico, katera mu ne more več unesti življenja. Molči nekaj časa, bržkone iščoč primernih izrazov. Ti so se ji brez dvojbe ponujali toli obilo, da ni znala, po katerem bi segla najprej. Potem pa so valovi nje duše predrli vse zatvornice, in voda je udarila čez vse bregove! »Torej tako!« pričela je Meta z mogočno zvenečim glasom, »tako se živi v moji hiši! Tukaj se pije in lije, prav kakor bi sodci ne imeli dna! Lepa je ta! Ali sem jaz zadnja v hiši, ali sem menj, nego ta-le pater major, ki si je s tvojim vinom oko val nos, da se mu sveti kakor bakren lonec ? Seveda, zate mora vse biti; ako naj se napase tvoja oseba, potem se ti ne smili nič! Saj ne sme govoriti! Saj mora molčati! Tako se tolažiš! Ako si pa stara Meta poželi novega predpasnika, ali neznatne svilnate rutice, tačas je vse predrago, takrat je prazna mošnja, in zadnja lira je izginila iz predalca! Taka grdoba si ti! In kadar mi je zavezan jezik, da ne smem izpregovoriti pametne besedice, ali si prišel že kdaj in izpregovoril: Metika, izpij kupo vina, saj ga je obilo v kleti in potrebna si ga tudi? Nikdar nisi prišel!« »Pod smrtnim grehom ti je vender prepovedano, piti vino, ker si ženska!« zastoče prelat-polkovnik v silni stiski. »Pod smrtnim grehom!« zasmeje se Meta porogljivo. »Kaj se nam pripoveduje z leče o zapovedi svetega Janeza XCIX ? Ali ne govori dekret: ,Ker se rabi vino pri svetih mašah božjih', govori duh blaženega Antona od Kala, ,odslej naj ga pijo samo mašniki božji!' Ni li zakon jasen? Odgovori sedaj, bilka plešasta!« »Lepo te prosim, molči, Metika!« »Kaj bi molčala! Ali nisem v svoji hiši? Ali te nisem čakala in potrpela, kolikor le more trpeti ženska? Pod smrtnim grehom! Poslušajte, ljudje krščanski! Ti si pa takšen, da se bojiš smrtnega greha! Seveda!« »Milo te prosim, molči, Metika! Saj nisva sama!« Dr. Nevčsekdo : 4000. 391 »Meni nič do tega! Presvetlemu nadškofu potožim, ali pa nad-vikariju Gregoriju, da zve ves svet, koliko pregrehe tiči v tvoji usnjati koži! Sedaj hodimo spat, to je navada v moji hiši! Ravnajta se po tem oba! In ti, bakreni nos, glej, da izgineš! Ze me srbe" vsi prsti, da bi ti pomlatila obraz!« Že je dvignila pest, ali tedaj je bil pater kakor sapa pri svoji sablji. Niti opasal je ni v sobi, tako ročno je izginil pri vratih. Pater polkovnik pa je vil roke in vzkliknil: »Oj, ti nesrečna dispenza! Ti preklicana dispenza!« Meto je s tem vzklikom razdražil še huje. »Tebi bi bilo po volji, da bi morala vedno molčati kakor miš v luknji pod zidom ! Toda nič ne bodel Ali sem morda jedino zato na svetu, da ti zavijam ude v flanelo? Kaj še! Povem ti, potrpežljivost moja je prikipela do vrha, in nič več ne bodeš pometal z mano! Teh požeruhov nečem v hišo, da veš; ravnaj se po tem! To je zadnja moja beseda! Ako ne, za-pojem ti drugo pesem, ti suha dlaka ti! Sedaj se poberi spat! Toda le urno!« »Že grem, Metikal Že grem!« hiti prelat polkovnik. Zdajci ugleda nje razljučeno ok6 mene, ki sem doslej ponižno stal v somraku pri vratih. V novem življenji mojem je bila to prva ženska, s katero sem imel opravila. Toda kruto me je vzprejela. »Kaj,« kričala je, »tukaj tiči še drug pojeduh? In opit je že do grla ? No, tebi pa odprem vrata drugače!« Že je iztezala pesti proti meni, in oči so mi bile v nevarnosti, da mi jih izpraska. Tedaj mi je rešitelj Azrael razširil dušno obzorje, da se mi je še bolj razjasnilo hišno razmerje patra polkovnika. »Sestra Meta,« šepnem ji na uho, »pomiri se in bodi oprezna! Strežnik Peter je ravnokar prišel iz tvoje sobe, ali rmeno svojo paličico, znak službe svoje, pozabil je v nji.« Omahnila ji je pest, in siknile so Meti besede izmed z6b: »Da bi vzelo peklo tega tepca!« Komaj čuti prelat-polkovnik, da se polega nevihta v srci zveste gospodinje, že se mu vzbudi vojaški pogum. »Res! Kdo je to ?« Rekši skoči k meni. »Kaj delaš tukaj? Kdo te je poklical?« »Tujec sem!« odgovorim. »Tiho! Dokler govorim jaz, mora vsakdo molčati v hiši moji!« Stara Meta se je v tem izmuznila iz sobe, in ravno zategadelj je kričal pater polkovnik tako hrabro name. 392 Dr. Nevčsekdo : 4000. »Govori torej, če te vprašam!« zadere se iz nova. »Meniš li, da me bodeš smešil v moji hiši? Kdo si?« »Tujec, ki hoče v mesto!« »Tujec! V mesto hočeš! Spominjam se. Na ime Porodnice božje ! Sedaj se pa ne spominjam, ali sem poslal kurirja na sveto komisijo ! v Jezus! Ce sem morda pozabil! Več sva pila s tem bakrenim vragom, nego morem prebiti!« V sobo stopi strežnik Peter. Zopet ima rmeno paličico v rokah in z mirnim glasom naznani gospodu svojemu: »Sveta komisija je prišla!« »Tedaj nisem pozabil,« razveseli se polkovnik, »torej sem ven-derle poslal kurirja! Moja glava pač misli na vse! Kje je zbrana sveta komisija?« »V modri sobi!« »Vedi tujca vanjo. Sveti komisiji pa naznani, da sem bolan in da se zato ne morem udeležiti seje. Ako se sklene, tujec tudi lahko prenoči pri meni! Sob imam obilo! Tudi to poroči sveti komisiji!« Nato se pater polkovnik obrne k meni: »Koliko si že plačal zame, tujec?« v »Šestdeset lir!« »Plačaj jih še šestdeset, ker si nastavljal ušesa po mojih sobanah in po kotih, kamor si se vrinil nepoznan!« Vzamem iz pasa šestdeset lir, da jih odštejem patru polkovniku. _ Mislil je že, da je njegov ta denar, kar se zopet odpro prikrita vratca, in stara gospodinja se nam iz nova prikaže iz svoje spalnice. »To je pa moje,« izpregovori jako odločno. »Saj ni treba, da bi vse poganjal po grlu, saj lahko tudi kaj daš za hišo! Lire so moje!« Pograbila je denar in porogljivo pristavila: »Ti spat! Ti, Peterček, pa vedi tega tujca do svete komisije! Odrinimo!« Tako se je tudi zgodilo. Ko stopiva s Petrom v modro sobo, bila je ondu že zbrana takoimenovana »mala komisija za preiskovanje tujcev«. Načeloval ji je stari kanonik od svetega Nikolaja, sivolas in dobrovoljen gospod. Zapisnikar je bil nadvikarij Gregorij, mlad in precej lepo rejen gospod, kateremu se je takoj videlo, da mu jako teknejo pečene ptice, katere obira pri mizi škofovi. Strežnik Peter pove najprej, kar mu je naročil pater polkovnik. »Lepo! Lepo!« pravi stari kanonik. »Pa naj spi, no, pri patru polkovniku! Kaj pravite, vi otročiči?« Dr. Nevesekdo : 4000. 393 »Jaz pravim,« odgovori nadvikarij, »da se ravnajmo strogo po propisih. Popustnost se cesto kar najostreje kaznuje sama.« »Tudi moje mnenje!« pritrdi svetega Florijana cerkovnik in tretji član male komisije. »Kako bi sodil o nas blagi nadškof, ako smo popustni proti tujcu, ki je morda krivoverec, ali še kaj hujšega!« »Obraz njegov ne kaže tega,« brani se kanonik. »Obilo greha ta človeček še ni storil na svetu!« »Obraz, oče kanonik? Meni pa ravno ta obraz ni po volji! Gotovo se ne motim, če trdim, da se je ta človek že mnogo šalil s služabniki božjimi!« Nadvikariju Gregorju pritegne tudi cerkovnik in še dostavi: »Poglejmo le njega dolge lase! Krščanski človek se striže in brije! Ravnajmo se po propisih blaženega Antona od Kala!« »Pa se ravnajta po njih, sitneža!« zagodrnja kanonik. »Sveta komisija za izpraševanje tujcev je itak sklicana za jutri; v jedni noči mu podgane in miši ne oglodajo kostij! Tajnik Gregorij, sestavi zapisnik in popiši tujca! Ti cerkovnik, pa imej pripravljen pečatni vosek in pečat male komisije! Ta čas lahko nekoliko podremljem.« Načelnik male komisije precej zaspi. Vender tem marnejši je nadvikarij tajnik. Sestavi obširni zapisnik in mojo osebo vestno popiše do zadnjega lasii. Zmeril je, kal<6 dolge so mi roke in noge; končno sem moral stopiti še na tehtnico, da se je uradno določila teža mojega telesa. Ko se je vse to lepo zabeležilo in po komisiji zakonito podpisalo, tirali so me v nekako ječo, katero so imeli za takšne namene pripravljeno v mestnem ozidji. Na golih deskah sem moral prebiti prvo svojo noč na zemlji; miši in podgane so mi bile družice, in voda, ki je neprestano kapala od stropa, premočila me je do ranega jutra malone do kože. Težke železne duri so trikrat zaklenili za menoj, in da bi se ne mogla pripetiti zamena , pritisnila je nanje mala komisija petkrat svoj pečat, in prednje postavila dvojno stražo, ki je vso noč cula pred ječo. Tako oprezno in modro so leta 4000. po Kr. r. ravnali s tujcem, ki je hotel v belo našo Ljubljano! (Dalje prihodnjič.) v.^t*. .^t^. ^i^. .^i*. .~*š*. .^f L. .~*š*..**$¦*. .^t^. ,^L^. .^t^. .^t^. .^f*, .^i^. .^t^..^t^..^t^..^te.^i^.,^t^..^t^..^t^..^t^..^t^.x' X^|VV|X*V|x'VjVV|X'V|x'Vjx'VjVV|x'V|^ Vjv'V|x'V|x'V|X'V|x'V|x'*\ 4000. (Času primerna povest iz prihodnjih dob. Po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevesekdo.) (Dalje.) VIL rugo jutro me je vzbudilo na trdih deskah. Vse kosti so me bolele, in glad me je davil. V ječi sem tičal, in najmanjše jedi mi ni pripravila dobrotna roka. Tudi posode z vodo ni bilo, kakeršne so bile pred 2000 leti v najslabšem zaporu. Ko se spustim s plesnjivih desak na ilnata tla, razprši se tolpa podgan v vse kote; pod stopali pa mi malone zapluska, toliko je vode po zemlji. Poskušam močna železna vrata, ali bi se ne dala odpreti; toda brezuspešno; zakličem, da bi privabil morda stražnika; razlega se sicer glas po hodnikih, ne prikličem pa žive duše! Obrnem se na drugo stran, kjer v temnem kotu opazim na pol skrita vratca. Močno se začudim, ko vidim, da niso zaprta; brez vsake težave jih odprem in stopim na nekakšno dvorišče. Po kamenitem tlaku je poganjala redka trava, in pajek je od stene do stene napredel umazano mrežo svojo. Visoko tam gori se je kazalo nekoliko modrega neba ; iz^tega se je videlo, da je to zapuščeno dvorišče še v mestnem ozidji, čegar strmo zidovje gaje obkrožalo. Krenem po tlaku dalje; povsod jednaka zapuščenost in samota! Dospem do kraja, kjer mi visok železen paž zapre daljši pot. Onikraj paža se razgrinja širen vrt s pisanimi gredicami in belo posutimi stezami. Bila je jesen, ali vender je po tem kraji kalilo marsikatero cvetje. Zadj_ se je dvigala s svojimi stebri in stolpiči mogočna in krasna palača" na nji pa se je vse lesketalo od zlata, kakor bi gledal tempelj, katerega je nekdaj kralj Salomon sezidal Gospodu na čast. Ko še gledam čarobno krajino pred sabo, zapojo zvonovi z visokih stolpov, da mi zašumi v duši, kakor nekdaj, ko mi je pel še 29* 452 Dr. Nevčsekdo: 4000. Sv. Vida zvon; solnce se mi je prikazalo izza ozidja, da je bilo takoj vse svetlo, in rahla sapa je zavela, da se je zazibalo stotero cvetje, da se je gibalo tudi vejevje, in da je ž njega padalo zlato sadje v zeleno travo. Komu se je priklanjalo cvetje? Tedaj je stopila izza zelenega grmičja deklica, cvetoča in krasna, da je pred njo hipoma otrpnila in onemogla lepota prirodna. Ali naj jo primerjam vitki jelki, kipeči s trde skale proti nočnemu nebu, s katerega se ji naproti lesketa večna zvezda; ali naj jo primerjam plahi srni, ki ob robu temnega gozda z velikim svojim očesom opazuje rodovito polje, kamor si ne upa? Ali naj jo primerjam gazeli, katero je levje rjovenje prebudilo iz kratkega počitka, da od brezmejnega strahu otrpne, kakor bi že čutila v sebi ostre zobe orjaka - krvoloka ? Bila je kakor jelka, in kakor plaha srna je obstala na belem poti; nje veliko oko se je uprlo vame, da se mi je pretreslo srce, in da se je v tistem trenutku v to ubogo, toliko da ustvarjeno srce naselila ljubezen z vso pozemeljsko srečo in nesrečo svojo. Stopila je bliže, in nje obličje se je kopalo v jutranji zori, ko me je tiho povprašala: »Ti si tujec, katerega so zaprli včeraj ?« »Da, prav tisti!« »Moj Bog, kako si mlad! Ali si res krivoverec, kakor pripoveduje nad vikanj Gregorij ?« »Poglej na okrog! Bog se nam kaže povsod; kako bi bilo mogoče, da bi ga ne spoznali?« »Torej veruješ v pravega Boga?« »Verujem!« »In v Kristusa, Odrešenika našega?« »Verujem!« »In v čisto Devico, katera ga je porodila grešnemu svetu ?« »Verujem!« Razjasnil se ji je obraz, in radostno je izpregovorila: »Sedaj vem, da te ne sežgo na grmadi, in da mi je dovoljeno govoriti s tabo. Ali te smem vprašati še kaj ?« »Vprašaj!« »Odkod prihajaš?« »Z visokega severa, kjer kali le malo cvetja in kjer je zemlja malone vse leto zavita v sneg.« »Česa iščeš pri nas ?« »Spoznati hočem kraje in rodove.« Molčala je nekaj časa, potem pa živahno vprašala: Dr. Nevdsekdo: 4000. 453 »Ali si bil že na naboru, in ali so te potrdili za zakon? Ali si pustil doma ženo, v cerkvi s tabo poročeno?« »Nikogar nisem pustil na domu, in nikdo ni točil solza, ko sem odhajal v tuji svet.« »Torej šele prideš k naboru?« »V krajih, ki so me porodili, ne poznajo takih naborov.« v »Zeniti in možiti se vam je tedaj sploh prepovedano?« »Nikakor ne!« »Moj Bog, kako pa se ženite in možite? Kje si dobiš zakonsko ženo, če ne pri naboru?« »Ako se dva poročita na visokem severu, združila ju je ljubezen.« »Ljubezen! Kaj je to?« »Z besedo se ne da povedati. Kakor se posuje spomladi zeleni travnik s pisanim cvetjem, da ne vemo, od kod, tako pride ljubezen v srca naša. Pride sama hipoma, kakor strela, ki udari iz črnega oblaka!« »Ostane li potem vedno cvetoča ta vaša ljubezen? In če zvene, če se potem posuši?« > »Prava ljubezen vedno zeleni in dan za dnevom poganja nove cvetove!« »Ni li greh takšna ljubezen?« »Je li greh, ako cvete vrt pred tabo ? In greh naj bi bilo, če se ti razcvete srce? Cvetje, jedno in drugo, ustvarja večni Bog, kije ustvaril človeka, da je deležen sreče.« Obrnila se je od mene in se zagledala v krajino pred sabo. Belo roko si je položila na zamišljeno čelo, in dolgo časa je premišljala. »Mislim in mislim«, izpregovorila je končno, »in vender ne morem ugeniti, kakšna je ta vaša ljubezen! Morda je sreča, morda nesreča. Sam Bog to ve!« Nato dostavi: »Visoko je že priplulo solnce! Brat me čaka, in napočil je trenutek, da odidem. Bog bodi s tabo, tujec!« Hotela je oditi. »Pri nas na severu«, izpregovoril sem, »ne poslavljata se tako hladno pravovernika, ako sta se slučajno srečala na poti življenja.« Prihitela je nazaj. »Evo ti roke«, rekla je sramežljivo, »in v molitvi svoji se te bodem spominjala!« Vidno se je pretresla, ko sem se doteknil nje roke, in do las se ji je zardel rožnati obrazek. 454 Dr. Nevdsekdo: 4000. »Pregrešno je«, zaihtela je, »če podaja ženska roko moškemu, ki ni bil izbran zanjo na naboru!« »V ta greh ne verujem«, odgovorim srčno. »Pri vas tega ne štejejo v greh?« »Gotovo ne, in pravoverniki se poslavljajo po vzgledu Kristusovem.« »Kakšen je ta vzgled?« »Poljubljal je celo sovražnike svoje, in pravoverniki naj bi se ne poslavljali s poljubom?« »S poljubom?« Skočila je od ograje, prav kakor da jo je pičil gad v beli prst. »S poljubom se poslavljate?« rekla je tiho. »Tako je navada naša, in božji svečeniki jo odobrujejo. Odrešenik naš je poljubil celo izdajalca svojega!« »Pri nas pa je prepovedano!« Srčno odide po peščenem poti. Že sem menil, da me zapusti. Obstala je in se ozrla po vrtu. Potem pa je obrnila zorno lice proti meni, in nje oko me je obsevalo dolgo dolgo. Nato je bila bliskoma pri ograji, in toliko da je culo uh6 nje plašne besede: »Posloviva se po vaši navadi!« Že je pritiskala svoje lice k mrzlemu železju, in na to lice, volno kakor ličece dozoreli breskvi, pritisnil sem usta in učakal prvi srečni trenutek na stari materi zemlji. Ona pa je zbežala po zelenih tratinah, kakor vitka gazela. Azrael, varuj jo in ohrani jo meni, da mi vsaj jedna kaplja osladi grenko trpljenje zopetnega življenja! Zrl sem za njo, ko je čimdalje bolj izginjala med zelenjem. Časih je postala in se ozrla po meni. Potem pa se je skrila za drevjem, prav kakor boginja, katera se mi je le za trenutek prikazala izmed temnih oblakov. »Kdo je bila?« vzdihnil sem k Azraelu, da bi mi razkril temo, ali angelj Gospodov ni hotel uslišati vzdihanja mojega. Vrnil sem se v zapor. Potrte so bile moči mojega duha, in čutil sem prvo nesrečo. Leno je lezel čas, in kaplje, od stropa padajoče, in živali, po blatnih tleh švigajoče, vzbujale so še večjo žalost v osameli duši moji. Pol dneva je minulo, ko je šele zarožljal ključ v vratih. Vstopil je strežnik z rmeno paličico in mi naznanil, da me kliče predse pater polkovnik. Stopivši v vežico, čul sem polkovnika, ko je ravno izpregovoril patru majorju: »Imeti mora veljavnega zagovornika. Ravnokar sem Dr. Nevčsekdo: 4000. 455 dobil dekret, da se mu izpit odpušča, in da se mu brez ovire dovoljuje stopiti v mesto. Kaj praviš ti, amice?« »Kaj naj rečem?« zagodrnja pater major. »Bolje bi bilo, da so ga sežgali ali živega zakopali v z6mljo! Po.....takih tujcih prihaja pohujšanje v mesto, prej ali pozneje! Poslušaj me, pater polkovnik, prej ali pozneje!« »Dobro govoriš, amice! Saj vedno pravim, da je nadškof Martinus premehak; hodi le po srednjem poti, iri ta je dandanes najslabši. Ko bi še živel Jacobus LVII, bil bi drugače podkuril temu tujcu! Drugače, mi Herclel« »Sedaj se mu vrne tudi konj s prtljago«, zastoče pater major. »In meni bi bil to tako pripraven konjiček!« »Ne morem ti pomagati, amice!« odgovori pater polkovnik, »evo ti dekreta; leta ti jemlje vsako nadejo!« Poklical je stražnika v sobo in mu izročil dekret, s katerim me je nadškof Martinus spričo pastirske svoje oblasti oprostil stopiti pred sveto komisijo za izpraševanje tujcev in mi dodelil milost, da sem smel iti brez ovire v njega stolno mesto. Strežnik me je vodil nato po različnih temnih hodnikih, dokler nisva dospela do visokega por-tala, skozi katerega mi je vabno zasijal krasni jesenski dan. »Semkaj te moram postaviti po ukazu patra polkovnika«, [z-pregovori rmeni stražnik; »za ta pot mi znaša pristojbina pet lir. Plačaj!« Plačam mu in ga odpravim. Stopim na solnce. Bil sem na majhnem trgu tik mestnega ozidja. Pred mano na levo in desno stran so se razprostirale mestne hiše in brezštevilne cerkve s stolpi. Ozke ulice so se pričenjale kakih dvajset korakov od mene in držale v središče mesta. Hiše so bile zidane v štiri in še celo v pet nadstropij; od vznožja do vrha so kazale stene sam6 svete podobe, svetnik je bil videti vštric svetnika, vse v kričečih barvah in izdelano po slabih umetnikih. Ko zamišljen ogledujem te umotvore, vzbudi me konjsko kopito, katero močno udari ob tla. Obrnivši se, zapazim ob strani svojega konjička s prtljago. Povodec pa mu je držal stari moj znanec, profesor z vseučilišča Svetega Simplicija. »Čakam te že dolgo uro«, ogovori me ponižno, »žival je ne-strpljiva in vročekrvna; neprestano bije s kopiti ob zemljo!« »Ali ne poučuješ na vseučilišči?« vprašam osupel. »Dali so mi dopust. Oznanilo se je po mestu, da si išče .tujec strežnika. Takoj sem hitel v škofijo in se ponudil za ta posel. Ponudili so se še drugi, končno pa so vender meni podelili službo pri 456 Dr. Nevesekdo: 4000. tebi, sosebno zat6, ker sva že stara znanca. Službo imam, in naš rector magnificus se kar peni od jeze.« »Kako to ?« »Ker bi bil sam rad dobil strežniško to službo.« »Pojdiva v mesto!« izpregovorim nat6. »Prav rad te vzprejmem v službo. Kam naj kreneva najprej ?« »Najprej morava k slavni policiji!« »Kaj vraga«, začudim se, »policijo imate tudi?« »Gotovo! Stari in slavni pisatelji so v imenitnih svojih delih dokazali, da je več tisoč let stara ta institucija, in da so mogle brez nje prebivati sam6 barbarske države. Naša policija pa je tudi izvrstno urejena, in ko je papeževo brodovje leta 1989. zasedlo države na južnoafriškem nosu, uvedla se je ondu policija po našem vzoru«. »Čudno! Čudno!« »Prepričal se bodeš sam o vsem! Odriniva sedaj, in ako želiš kaj pouka, bodi ti moja učenost verna in poslužna strežnica!« »Hvala ti iskrena! Spominjati se hočem prijaznosti tvoje!« Napotiva se v omenjene ozke ulice. Pozornost so mi vzbujale podobe po zidovih. Kakor smo nekdaj slikali svetega Florijana z golido pod ostrešja, tako se je kazal malone nad vsakimi vrati droben svetniček, držeč na vrvici majhnega psa. »Kdo je sveti mož s psičkom?« vprašam svojega strežnika. »Svetnik še ni,« »odgovori mi,« vender menim, da bode skoro. »Blažencem ga je uvrstil že nadškof Jacobus L VIL« »Kak6 je ime blaženemu možu?« »Blaženi Anton od Kala je to; v tej provinciji ga prištevamo cerkvenim učenikom, ker je spisal obilo svetih in učenih knjig.« »Čemu vodi s sabo psička?« »Takoj ti razjasnim! Ko je živel omenjeni sveti mož, napadali so ga brezverci od severa in juga in zasmehovali so njega in svetost njegovo. Gori v mestu na severu mu je živel najhujši nasprotnik — svete knjige nam gotovo dokazujejo, da ga je obsedel satan že pri rojstvu — in s pomočj6 tega satana je spisal mnogo hudobnih knjig ter tako sejal ljuljiko med pšenico, katera se je vsipala iz rok blaženega Antona od Kala na njivo Gospodovo. Boj je bil resnice z lažjo. Ze je omagovala resnica, ki se kaže v ponižni nagoti svoji, in že je zmagovala laž, ki se kaže v bliščečem, pregrešnem lišpu. Blaženi Anton se pdsti nato petnajst dnij, šestnajsti dan pa gre na Sveto Goro, dvigne roke proti severnemu mestu in prosi prekletstva z neba na sovražnika svojega. In glej, zgodi se čudo! Prvo čudo bla- Ur. Nevčsekdo: 4000. 457 ženega Antona od Kala! Ponižan je bil satan, in njegov služabnik v severnem mestu je izgubil v tisti uri, ko je sveti mož na Sveti Gori dvigal koščene roke proti oblakom, dar jezika, in namesto tega daru mu je ostalo jedino lajanje, kakor ga čujemo pri svojih psih.« »Ali je to čudo blaženega Antona od Kala dokazano ?« »Nedvojbeno!« »Hm! Dobro torej! Zato ima psička pri sebi?« »Prav zato. Imeniten pomočnik je pri pasjih boleznih, kar je sosebno v našem mestu velikega pomena , ker je toliko psov. Glej, *— tukaj je policijsko poslopje!« Obstala sva pred prostornim zidovjem , v katerem je tiste dni gospodovala policija ljubljanska. »Najprej se nama je oglasiti pri patru gvardijanu, da nama da svoj visum.« »Pri patru gvardijanu?« začudim se. »Da, pri patru gvardijanu. Naša policija je izročena že tristo let očetom kapucinom, ki izvršujejo svoj posel na veliko zadovoljstvo premilostivega nadškofa!« t »Kako je to mogoče?« »Prav lahko! S takšno policijo je pomagano državi in poma-gano tudi redovnikom kapucinom. Kdor zagazi slavni policiji v pravično pest, plačati mora določeno pristojbino, ako je količkaj denaren. Po tem poti ima država brezplačno policijo — pomisli, koliko denarja se je potrosilo prej v surovih časih! — očetje kapucini, ki zidajo sedaj že deseto cerkev, pa imajo redne in stalne letne dohodke.« »Za Boga, modra naredba! Razjasni mi še, s kakšnimi posli se sdsebno bavi vaša policija ?« »Različni so ti posli in težavni. Največ opravka dajo grešniki, ki so se pri jzpovedi očistili grehov svojih.« »Tega ne umejem. Kaj je slavni policiji do izpovedanih grešnikov?« »Pozna se ti, da nisi čital knjig blaženega Antona od Kala! Večna previdnost ti je zaklenila ta vir modrosti, in sedaj begaš v temi. Poslušaj! Do tistih dob, ko je zavladal nadškof Jacobus LVII., bila je izpoved strogo cerkvena ustanova. Izpovednik je odpuščal grehe in pokoro je nakladal grešnikom. Ali seje pa naložena pokora opravljala, ali ne, kdo ve"! Kaj pa piše blaženi Antonius ? Država ima vso moč v rokah, in nje dolžnost je, s to močj6 zabraniti, da se ne dela greh in da grešnika dohiti tudi upravičena kazen. To je načelo bla- 458 Dr. Nevesekdo: 4000. ženega Antona od Kala. In ali morda ni utemeljeno v prirodi in božjih zakonih?« »Utemeljeno je! Toda kako se uporablja v vsakdanjem življenji ?« »Precej ko je nastopil nadškof Jacobus LVII. slavno svojo vlado, združil je z izpovednico železno pest posvetne vladne moči. Kdor se izpove grehov, njemu naloži breme cerkvene pokore ali naloži se mu tudi breme posvetne pokore. In to breme je težje od prvega!« »Kakšno je?« »Zdajci ti povem. Kdor je izpovedan, temu izroči izpovednik bel listič, kjer je zapisano število palic, katere mu našteje posvetno oblastvo v pokoro izpovedanih grehov!« v »Število palic! Je li prav culo moje uho?« »Resnično, število palic! Kaj bi bila naša država brez palice! Blagonosno to orodje je steber, da, glavni steber javnemu življenju našemu.« »Razloži mi še, kak6 nadzira posvetno oblastvo, da se vsakomur odšteje prisojeno število, kakor določa izpovedni listič?« »V ta namen se je pomnožilo število fratrov - redarjev. Vsaka izpovednica ima posebnega nadzornika - redarja. Kadar pa se je vsa tolpa izpovedala, odvede jo frater v to poslopje, da se brez odloga opravi posvetna pokora.« »Moj Bog, koliko li imate redarjev?« »Nekaj nad dvetisoč.« »In koliko je takih, ki dele palice, ki tepo?« »Haha! Ti še ne poznaš izobraženosti stoletja našega! Toda pojdiva na policijsko dvorišče; ako se ne motim, to stroji delujejo prav sedaj.« »Stroji ?« »Da, stroji! Pojdi in čudi se napredku naših razsvetljenih dob. Seveda naju puste samo na moški oddelek, ali bas ondu so največji in najlepši stroji!« Konja priveze k zidu. Potem stopiva v vežo. Tukaj se je že slišalo šumenje, kakor bi bučala sapa okrog gorskih vrhov. Vmes je pokalo prav takisto, kakor bi se na Veliki petek počasi gonila ropo-tulja v visokem cerkvenem zvoniku. Stopivšemu iz veže, razgrnilo se mi je prostorno dvorišče. Kakšno živahno gibanje in življenje se je gnetlo tu! Največjo pozornost so mi vzbujali stroji, razpostavljeni semtertja po dvorišči. Bili so to nekaki zaboji, iz katerih so štrlele palice, težke in debele. Ugledal sem stroj z desetimi palicami, ta je bil najmanjši; pri največjem, pravem orjaku, naštel pasem ce!6 štiri- Dr. Nevčsekdo: 4000. 459 deset palic. V dveh vrstah so gledali častiti drogi iz zaboja, in če je frater - redar zasukal ročico, zavrtel se je leseni hlod v zaboji, in prva vrsta je tlesknila po klopeh, razstavljenih pred strojem. Kadar je zasukal drugič, tlesknila je druga vrsta po drugih klopeh, katerih prva vrsta ni zadela prej. Fratri-redarji so prav tedaj jako ročno razgnali izpovedance v različne oddelke. Oni, ki so imeli na listkih po pet palic, združili so se v posebno tolpo in zasedli prostor pred strojem z desetimi palicami. To je bil isti stroj, pri katerem je štela vsaka vrsta po pet palic. Drugi, z desetimi palicami na listkih, postavili so se pred stroj, iz katerega je štrlelo dvajset palic v dveh vrstah. Tisti izpovedanci, katerim se je prisodilo največ palic, obkrožili so stroj s štiridesetimi palicami. Bili so to stari nespokorni grešniki, ki so jako lahkodušno opažali grozne stroje in katerim se je kazalo na lici, da jim ni veliko do tega, ali dobe deset palic več ali menj.; Vmes so bili tudi starčki, ki so že iz težka nosili svoje kosti, in slabotni otročiči, katerim se je od groze treslo šibko telesce. Ko je bilo pred stroji vse lepo razvrščeno, oglasil se je pater kapucinec, stoječ na nekaki leči — imenovali so ga patra eksekutorja — in tlesknil z rokami. Kakor strela so udarili izpovedanci med klopi, stoječe pred strojem;, vsak si je izbral svojo in legel nanjo. Otročiče in starce, o katerih je bilo pričakovati, da bodo v bolečinah izkušali sredi eksekucije zdrkniti s klopi, privezali so z jermeni nanjo. Ko so bile pri vseh strojih zasedene klopi, dvignil je pater eksekutor roko in zanosljal: »Grešiti se ne sme!« Te besede so bile fratrom pri ročicah znamenje, da so jih pričeli vrteti. Ali so vam padale palice, prav kakor bi se prala preja pri vodi! Vmes se je culo škripanje z zobmi, ihtenje, vzdihanje in s6sebno vekanje otrok, ki so se kakor belouške zvijali pod udarci. Ko se je pri prvem stroji ročica zasukala desetkrat in pri stroji orjaku štiridesetkrat, nosil je na tepenem delu telesa vsak grešnik in greŠ-niček toliko palic, kolikor jih je bilo zapisano na belem lističi. Stroji so se ustavili, privezane grešnike so odvezali, in vsi pretepenci so se postavili v dolgo vrsto. Frater je rožljal pred to vrsto z orjaško pu-šico, in vsak, ki je čutil grenke udarce, plačal je v pušico nekaj drobiža. Pater-eksekutor pa je z leče svoje neprestano nosljal: »Grešiti se ne sme!« »No!« ogovori me profesor Sv. Simplicija, »kako sodiš sedaj o javnem razmerji našem? Ali ni to vzor, kako naj se vzajemno podpirata cerkveno in posvetno oblastvo? Ali ni to vrhunec izobraženosti ?« 460 Dr. Nevesekdo: 4000. »Dobro! Državi s takimi napravami se moram čuditi. Toda če sem prav videl, morajo tepeni grešniki še nekaj plačati?« »Prav si videl! Kako naj bi se drugače živili naši bratje redarji? To_je ravno modrost v modrosti te naprave.« »Povej mi še nekaj! Opazujem in opazujem tolpo izpovedancev, a menim, da so to zgolj siromaki. Kje li so bogatini ? Ali ne dobivajo tudi ti svojih palic?« »Kaj neki misliš! Bogataši se odkupujejo, in sicer s petimi lirami za vsako palico. Prav tukaj je prvi vir dohodkov, katerih toliko potrebuje presvetli nadškof. Ali ni to modro?« »Modro! Premodro! Tudi to mi razjasni. Ali ne zahajajo du hovniki in dušni pastirji tudi k izpovedi? In če zahajajo, kako je ž njimi, in kak6 je s palicami na belih listkih?« »Da naši dušni pastirji greše, dasi malokdaj, o tem ni dvojbe. Zato zahajajo k izpovedi in dobivajo bele listke. Toda, ali si že čul kdaj, da so tepli duhovnika?« »Nikdar ne.« »Beli listki veljajo torej pri duhovnikih le simboliški, ker ravno drugače veljati ne morejo!« i »Kako naj umejem to?« »Stopaj za mano !« Sla sva v najoddaljenejši kot dvorišča in obstala pred prostorom, ki je bil ograjen z železnim, pozlačenim pažem. Napravljena je bila od desak streha nad tem prostorom, a na spodnji strani je bila prevlečena z žametom. Sredi prostora je stal stroj desetih palic, s svilo obvit. Palice pa so bile v pravem pomenu šibice, in da se udarec ni čutil, obvijali so jih z volno, da so padale kakor rahla sapica po onem, ki je ležal na blazinasti klopi. »Vidiš«, izpregovori profesor, »tukaj simboliški tepemo izpove-danega duhovnika. Seveda, takrat ne sme nikdo na dvorišče, in je-dini pater gvardijan opravlja svojeročno posel pri stroji. Pri nas je pravica za vsakogar ista, ali ne? Kaj takega izvestno nimate v sibirski republiki?« . < »Res ne!« »Sedaj odriniva v poslopje, sicer odide oče gvardijan na izprehod, in potem ga danes ne učakava več«. (Dalje prihodnjič.) 4000. (Času primerna povest iz prihodnjih dob. Po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevesekdo.) VII. (Dalje.) če gvardijan še ni šel na izprehod, zato sva hitro in lahko opravila svoj posel pri njem. Najlepši uspeh sem dosegel v tem, da mi je izročil pismeno privolitev, s katero so mi bila odprta vrata na ženski oddelek. Za vse to sem plačal sam6 petdeset lir, kar se mi ni videlo preveliko. Pred policijskim poslopjem odveze profesor konja pri zidu in me vpraša: »Kam greva najprej? Obilo je znamenitostij v belem mestu, da jih v jednem dnevi ne ogledava. Ako ti je do tega, da poslušaš dober svet, kreniva najprej k pravosodni palači!« »Dobro! Pojdiva tja!« Ko odrineva, opazim, da se je napotilo za nama pet bratov kapucinov. v »Čemu korakajo ti za nama?« vprašam spremljevalca. »Da naju nadzirajo. Takih redarjev kroži obilo po Emoni, in marsikakšen greh je že preprečila njih roka!« Ko mu ne odgovorim ničesar, dostavi ponosno: »Da, da, izvrstno naše redarstvo vtika svoj nos v vsako stvarco, in niti prah ne pade z mize, da ne bi zvedelo tega!« »Vse se je izpremenilo!« vzdihnem sam v sebi, »samo slavna policija je ostala ista in vtika prej kot slej svoj nos v sleharno stvar!« Nato se odpravimo po ozkih ulicah proti pravosodni palači. Nikjer ni videti človeškega obraza, in tudi pri oknih se ne prikaže nikdo. To vzbudi moje začudenje, katerega ne prikrivam spremljevalcu svojemu. »To je premoder ukaz nadškofa Jakopa!« — prične mi razlagati profesor. »Tukaj sva na oddelku zakoncev. Na tem oddelku pa je zopet 33* 5 16 Dr. Nevdsekdo : 4000. vsakemu stanu odkazan poseben prostor. Tukaj sva ravno pri krojačih. Da ne tratijo časa pri delu, prepovedano jim je gledati skozi okna, ali pohajkovati po ulicah. Policiji naši pade v pest, kogar zasačijo redarji pri oknu ali na ulicah, če se ne more izkazati s potrebnim opravkom. Zato je redarstvu našemu toliko poslal« Ozrem se po svoji petorici. Kakor strele jim švigajo pogledi okrog oken in vrat, da bi zasačili plen. »Kogar zalotijo, ta plača?« vprašam. »Gotovo, in na sedalu mu zapoje palica.« Sedaj mi je bilo jasno, čemu so redarji tako strogo čuvali okna. Pokazati se ni hotel prestopnik zakona, in nadejal sem se, da odrine petorica moja praznih rok. Toda ni se zgodilo tako. Tam, kjer so ulice prav zelo tesne, odpre se okno v pritličji, in sicer prav pred nosom učitelju z vseučilišča Sv. Simplicija. Odskočil je, da ga ni zadel vatel, s katerim je nekdo zamahnil iz okna proti njemu. Pri oknu pa stoji dolg, koščen možiček, krojač od nog do glave. Z dolgim vatlom suva na mojega strežnika, ki se mnogo trudi, da se izogiblje udarcem in da na drugi strani obdrži konja, ki se tudi plaši kroja-čevega kričanja. »Grdoba!« vpije junak iglar, »ali sem te vender dobil v pest? Rasejo li tunike po drevji, da jih lahko brezplačno natresaš nase? Dve liri si mi dolžan že dve leti! In jaz stradam, da sem suh kakor igla! Plačaj, sicer ti potarem vsa rebra! Prej se mi ne ganeš, dokler ne plačaš!« v Ze se pripravlja, da bi z okna skočil na tlak, in sluga moj trepeta praznega žepa in bledega lica ter čaka, kako se razmota vsa ta stvar. Toda rešijo ga bratje redarji, ki zavijejo prav v tistem hipu okrog ogla, in katerih se ni nadejal ubogi krojaček. »Dober si za tri lire!« zakriči prvi frater birič in zgrabi iglarja za vrat, da se takoj strese kakor trepetlika na gorskem rebru. »In osem palic ti odštejejo«, dostavi drugi porogljivo, »ker si se kazal brez potrebnega opravka pri oknu!« Pošteni rokodelčič jih zaklinja na vse svetnike in na krvavo stegno blaženega Antona od Kala, da bi mu zanesli. Ali biriči tistih dob so imeli jeklena in neizprosna srca, prav tako, kakor leta 2000. po Kr. r. Raztaja se mi srce, da sežem v pas in plačam redarjem tri lire, da izpuste krojača. Temu samemu pa plačam dolg vseučiliškega profesorja, in srce mu prekipi od hvaležnosti, da kliče name vse blagoslove blaženega Antona od Kala! Dr. Nevdsekdo: 4000. 517 Dospeli smo na kraj, kjer so se ulice razširjale v prostoren trg. Sredi tega trga je stalo znamenito poslopje, na čegar sprednji strani je bila velikanska presna slika, v živih barvah kažoča našega Odre-šenika, ko izganja z bičem prodajalce iz hiše Gospodove. »Evo ti naše pravosodne palače!« izpregovori ponosno profesor Sv. Simplicija. »Takoj privežem konja k zidu, in potem si ogledava notranje prostore. Prepričan sem, da se ti napolni duša s strmenjem; izvestno mi pritrdiš, da je provincija naša v vsakem oziru najpopolnejša, kar jih ima oče papež na zemlji!« Toliko da izreče, že tleskne z dolgo svojo osebo po zemlji, da se zakadi prah izpod njega. Takisto stori tudi onih pet redarjev in se od silne udanosti zvija po tleh. Kaj je provzročilo to nenavadno vedenje mojega spremstva ? Po trgu mimo pravosodne palače prirožlja sedaj težka, srebrno okovana kočija, katero vleče osem tolstih dolgorepih belcev. Pred njo jaha tolpa jezdecev z dolgimi biči v roki. Jeden izmed njih švrkne ž njim proti meni, vender me ne zadene, ker mu je jermen prekratek. Da me je zadel, razmesaril bi me bil brez dvojbe na zadetem mestu. V kočiji sami na vijoličasti blazini čepi star mož, z zlato verižico ob rami. Izpod belih las mu gleda mrtvo oko, prav kakor bi se mu nič več ne ljubilo na božji zemlji. Videl se mi je ta starec jednak levu, . kateremu je starost zdrobila gladne zobe iz lačne čeljusti! Njemu ob strani sedi v nebeški krasoti svoji moja znanka, katero je moje ok6 prvič ugledalo tisto jutro med cvetjem gospod-skega vrta. Zdelo se mi je, da me je opazila in da se je sklonila na sedeži. Tedaj pa zavije voz v tesne ulice, da mi takoj izgine izpred očij. »Sveti Jezus!« tarna strežnik, dviguje se iz prahu, »kaj si storil, da se nisi zgrudil, kakor smo se mi?« »Za deset lir si dober!« veseli se frater birič. »In za izdatno število palic!« dostavi drugi. »Kdo je bil to?« vprašam radovedno. »Za Boga«, odgovori profesor, »saj ti je morala že vse razkriti gola pamet! Bil je to največji naš dobrotnik, naš oče in ljubljeni služabnik božji, nadškof Martinus.« »In ženska ob strani njegovi?« »Sestra njegova, zorna naša kneginja Marija!« 518 Dr. Nevesekdo: 4000. VIII. »Oglejva si najprej civilni oddelek!« Tako je izpregovoril učitelj z vseučilišča Sv. Simplicija, ko sva stala v visoki lopi pravosodne palače. Kreneva na desno stran po širokih stopnicah in dospeva na hodnik, v katerem se vrste vrata pri vratih, prav kakor nekdaj na hodnikih samostanskih. »Tukaj me vse spominja samostana U rečem spremljevalcu. »Čemu toliko vrat?« »Pravo si pogodil«, odgovori profesor, »v samostanu sva. Ta oddelek pravosodne palače je izročen očetom iz reda svetega Frančiška, ki pa imajo zavezo, da so nam pridni in pravični sodniki.« »Kaj?« začudim se, »očetom frančiškanom je izročeno vaše pravosodje?« v v »Čemu ne? Pravosodna palača se je morala zgraditi. Z njo se je dosegel dvojen namen: očetje iz reda sv. Frančiška so dobili svoj samostan, ne da bili kaj plačali; država pa svoje sodnike, ne da bi kaj plačevala. Zopet vzor, kako se podpirajta posvetno in cerkveno oblastvo!« »In po kakšnih zakonih sodijo sodniki vaši?« »Zakonov nimamo nikakih. Nekdaj so jih imeli, ali dokazalo se je, da so vsi zakoni sveta izvirali od hudiča. Sodniki naši opirajo svoje sodbe zgolj na svoje knjige, bodisi na Sveto pismo, bodisi na spise blaženega Antona od Kala. Ker obsezajo sosebno zadnji spisi samo resnico, pravične so tudi naših sodnikov sodbe.« »Ne dvojim! Toda kaj je s pritožbami? Je li prepovedan vsa-keršen priziv do višjega sodnika?« »Nikakor ne. Zlasti so nam sodniki naši župniki. Kadar župnik neče soditi, ali kadar nisem zadovoljen z njega sodbo, smem se zateči pred sodni dvor očetov frančiškanov, kjer teče vir neizkaljene pravice.« V tem sva prišla do dvorane, kjer so se obravnavale pravde. »Plačaj liro vstopnine«, opomni me sluga, »v dvorani pa se vedi spodobno, ker je pater predsednik oster!« Plačam vstopnino fratru, ki je z veliko pušico prežal pred vhodom. Ko sva vstopila, bila je dvorana še prazna, sam6 tam zgoraj sta se dela pri dolgi hrastovi mizi očeta frančiškana, ki sta vestno prebirala knjige. Morda sta molila, morda sta se le hlinila. Dvorana je bila podobna velikanski kleti; nikjer ni bilo podobe, ne druge dike na stenah. Potisneva se v kot; profesor pa mi pravi: »Šele dva sodnika sta tukaj. Tretjega in patra predsednika še ni. Zadnji pride pater predsednik,« Dr. Nevesekdo: 4000. 519 »Lrav tako je bilo pred 2000 leti«, mislim si, »tudi takrat so prihajali predsedniki zadnji k obravnavam.« »Danes bode malo posla«, izpregovori sodnik pri hrastovi mizi. »Ti župniki nam pojedajo vse; kako bodemo živeli, ako se nam ne izboljša justica?« »Da, resnico govoriš!« dostavi tovariš, »že včeraj je podpisal pater predsednik dekret, s katerim se župnikom po deželi ukazuje, da se morajo zdržavati sodeb v pravdah, katerih vrednost znaša nad petdeset lir, in stranke vsekdar nakazovati k našemu sodišču!« Vstopila sta še dva sodnika in frater pisač. »Patra predsednika še ni«, zajezi se prvi, »vedno stara pesem! Mi se trudimo, pater predsednik spi; mi se oblačimo v haljo od kozje dlake, pater predsednik v svilnato kuto. Kje je tu pravica, confratres ?« »Njčesar bi ne rekel«, dostavi drugi, »ako bi bil mož le kos nalogi svoji! Vse zmede, kar mu pride pod palec, in jaz mislim, da ta-kega nezmožnika še nismo imeli na predsedniškem stolu. Kaj menite, confratres?« »Tako je*, oglasi se tretji, »le nekoliko potrpite, pa bodete videli, kak6 zmlinči denašnji slučaj, dasi je jasen kakor modro nebo.« »Da bi mu premilostivi nadškof le skoro dal boljšega naslednika! Vsakdo izmed nas bi smel po večji pravici sedati na njega stol. To v je senca, nikar predsednik!« { V tem mnenji so se strinjali vsi. Ko pa je takoj potem vstopil / pater predsednik, videti bi jih morali, kako so planili s sedežev in kako so se priklanjali svilnati halji! Toda leta 4000. je bilo prav tako, kakor leta 2000. po Kr. r.! Pater predsednik še opaziti ni hotel globokih poklonov, češ, predsedniki so na svetu jedino zaradi tega, da se jim drugi klanjajo! »Pričnimo!« Pater predsednik sede, suhi frater pisar pa hiti na hodnik, da pokliče stranke. Prvi vstopi župnik Svetega Jakopa. Vsi sodniki in ž njimi pater predsednik vstanejo ter se mu poklonijo. »Kakšna ti je zahteva, reverende ?« vpraša predsednik sladko. »Nocoj mi je nekdo pobil okna. Vem, da mi tega ni_storil drug, nego sosed Emilij. Že nekaj časa mi nagaja, kjer more. Škode mi je 50 lir, toda zaradi posebno hudobnega namena naj mi plača 100 lir!« »Pravična je tvoja zahteva, reverende!« oglasi se predsednik, »scriptor, zapiši sodbo, cum jure cxecutionis. Emilius plačaj 100 lir. Obravnava je končana!« 520 Dr. Nevesekdo : 4000. Dočim se je pisala sodba šentjakopskemu župniku, vprašam svojega strežnika: »Ali se ne zasliši tudi tožena stranka? Naj li Emilij plača, ne da bi se mogel braniti ?« »Si li slep«, odgovori mi, »ali ne vidiš, da je tožnik mašnik, ki *"* ne more govoriti drugega, nego resnico ? Pri nas, v tej vzorni papeževi provinciji, sme zahtevati vsak mašnik, da se mu takoj izroči sodba s pravico do izvršbe, ne da bi se toženec klical pred sodišče. Ali si že čul kdaj, da bi mašnik božji hodil po stezah krivice?« s Nikoli ne!« »Zato vidiš, da so naše naredbe v tem oziru premodre! To je najhitrejša justica — proti sodbi ni dovoljena nobena pritožba — kar si je le misliti moremo. Ni li res tako?« »Res! Cujva, o čem obravnavajo sedaj.« V dvorano je v tem stopil človeček suhe rasti; lakota in jedin-ščina mu je gledala pri sleharni gubi z bledega obraza. Z njim je ^ vstopil trebušast mož; polna skleda se mu je odsevala s tolstega in zalitega obraza. Oba obstaneta pred sodiščem. »Kdo toži ?« vpraša predsednik. »Jaz«, odgovori suhi možiček. »Koliko troškov si založil?« »Dve liri! Vse, kar sem imel!« »Dve liri!« zagodrnja pater predsednik. »Hek! Dve liri! Hek! Ako nimaš več, čemii se pravdaš ? Vidi se mi že, da si slepar! Vender bodisi, obravnavajmo in forma pauperum! Kako ti je ime in kaj si?« »Hieronim Corvus! Vodo in stare cunje prodajam po mestu!« »Nezaslišano!« zakliče predsednik, »kakšni ljudje se dandanes že pravdajo! Odstopi! In ti, toženec, koliko troškov si založil?« »Petnajst lir! Čast bodi Bogu in Materi božji! In še ni šla zadnja iz hiše!« »Frater scriptor«, ukaže predsednik, »prinesi stol zatožencu, da sede! Kako ti je ime?« »Deodatus Bos! Pomočnik sem florijanskemu cerkovniku, katerega mi Bog ohrani še mnogo let!« »Sčdi, Deodate! Ti, Corve, pa nam razloži, čemu tožiš takega moža? Toda kratko, ker nismo tukaj, da bi poslušali prazne besede. Hitro torej!* »Vodo prodajam«, prične tožitelj, »in stare cunje kupujem. Vse moje imetje je konjiček, ki mi nosi vodo. Ce mi pogine, tedaj sem berač. In sedaj sem kupil na dan svetega Lavrencija od tega človeka konjička in mu pošteno plačal kupnino. Bilo je 150 lir! Vse moje Dr. Nevčsekdo: 4000. 521 imetje! Bog se me usmili! Pogojeno je bilo, da je konjiček zdrav in brez hibe. Ali slep je na obe oči, in zatoženec ga neče vzeti, kar bi bi bilo pošteno in pravično ! To je moja tožba, poštena in pravična je! Pomagajte mi, patri sodniki!« »Kaj odgovarjaš, Deodate?« »Tožba ni pravična. Zmenila sva se. naj tožitelj konja ogleda, in da mu nisem porok za hibe, katere lahko opazi sam. ,Oglej si konja', dejal sem mu dvakrat in trikrat, , oglej si konja, konj ne more ogledati tebe!' In res ga ni mogel, ker je bil slep. Govoril sem res-nico, in zat6 menim, da je župnik-sodnik pravično sodil, ko je zavrnil tožitelj a.« »Je li res tako? Ali je res govoril, da si oglej konja, ker te konj ne more ogledati?« »Tako je bilo!« zaihti tožnik, »ali to so bile le zvijačne besede, nič drugega!« »Odstopita!« zarenči predsednik. Vsi gremo iz dvorane. Po jako kratkem posvetovanji nas pokliče predsednik iz nova pred svoj sodni stol. »Začujta sodbo! Hek! Hek! V imeni premilostivega nadškofa, očeta našega Martina! Pritožba — hek — Hieronima Corvusa je neupravičena — hek — in nedopustna, zato se zavrže. In to vse iz razlogov — hek — prvega sodnika in na podlagi Svetega pisma — hek — ki ne dopušča, da bi kdo trpel škodo, ako je govoril resnico! Hek! Obravnava je dognana!« Hieronimus Corvus ječi, kakor zajec, če ga pes ujame. Deodatus Bos pa vsakemu sodniku poljubi roko in patru predsedniku celo obe. Potem grč žarečega lica iz dvorane, dočim se Hieronim solznih očij opoteka za njim. »Spominja me to postopanje nekoliko sodišč leta 2000.«, govoril sem sam v sebi, in čudo ni, da sem se dolgočasil na civilnem oddelku. SE Izrazil sem željo strežniku, naj bi odrinila na kazenski oddelek. Zapustiva torej patra predsednika in njega sodnike ter kreneva po stopnicah v lopo in potem po drugih stopnicah v prostore, kjer je sukala pravica krvavi svoj meč. Pri tem morava prekoračiti neko temno in zatohlo sobano. Ko se je moje ol<6 privadilo somraka, kazali so se mi tukaj zgodovinski znanci. Qd_»železne device« do »Španskega čevlja« sem opazil vse slavnoznane člane nekdanje torture v novih in spopolnjenih oblikah! »Čemu rabi to orodje?« vprašam profesorja z vseučilišča Sv, Simplicija. 522 Dr. Nevdsekdo: 4000. »To je naša tortura«, odgovori zavestno, »in ' nanjo smo so-sebno ponosni!« , »Pri kakih zlodejnikih jo rabite?« »Pri tistih, ki izvršujejo hudodelstva v duhu in mislih. Takim se zločinstvo dokaže prav težko!« »Ali se s torturo posreči dokaz?« »Vselej brez izjeme. Vidiš tedaj, da torture ni moči pogrešati v dobro urejeni državi. Ali ni res tako" ?« »Tako je, kakor si govoril!« Potem vprašam: »Sedaj mi še povej, ali so očetje frančiškani tudi sodniki na kazenskem oddelku, in če ne, kdo sodi ondu ?« »Očetje frančiškani imajo s civilnim oddelkom obilo posla in tudi toliko dohodkov, da lahko izhajajo. Sedaj grade že dvajseto cerkev svojo. Zato je nadškof Jacobus kazenski oddelek izročil svojim kanonikom, ker so itak slabo plačani in imajo le pičle dohodke.« »Cital sem, da imajo po nekaterih državah državne pravdnike, ki s svojimi obtožbami preganjajo zločince. Kako je v vas?« »V nas je državno pravdništvo prepuščeno očetom jezuvitom proti temu, da jim kanoniki ustopajo nekaj dohodkov, katere jim prinaša kriminalna justica. Toda v tem oziru so vedni prepiri, ker očetje jezuvitje neprestano stokajo, da dobivajo premalo in da se jim državno pravdništvo ne izplačuje. Ali sedaj hitiva! Zvedel sem, da se ravnokar prične druga obravnava v stvareh kapelana Primoža. Zanimiva bode, ker se kapelanu očita dolga vrsta hudodelstev, zlasti veleizdaja in krivoverstvo!« Po hodniku, kamor sva dospela, gnetli so se fratri redarji, čuvajoči red. Ker se je danes sodil kapelan, prišlo je mnogo občinstva. Pri vhodu je tudi tukaj prežal nekakšen cerkovnik z veliko pušico v roki. Plačati se je moralo pet lir vstopnine, kar je odgnalo nekaj radovednežev, ki so tudi hoteli poslušat. Dvorana, kjer se je sodilo, bila je večja od one na civilnem oddelku. Stene so bile prevlečene krvavo-rdeče, kar je spominjalo tega, da se v teh prostorih vrši krvavo pravosodje. Sodniki so sodili pri dolgi hrastovi mizi, pogrnjeni z rdečim prtom. Takisto so bili stoli rdeče prevlečeni, in sodniki sami so nosili rdeče talarje; vse je bilo krvavo-rdeče, samo pater državni pravdnik je nosil črno haljo in sedel na črnem stolu, jednak črnemu vranu. Razprava se je pričela prav tedaj, ko sem vstopil. Sodilo je sedem kanonikov Sv. Nikolaja; sodišču je načeloval prost Ambrož, zapisnikar pa je bil stari naš znanec, nadvikarij Gregorij. Zatožne klopi ni bilo: tiste dni so morali zatoženci stati pred krvavim sodi- Dr. Nevčsekdo : 4000. 523 ščem, in s težko verigo so jih na nogi priklepali k velikemu železnemu obroču, ki je bil v ta namen zabit v tla pred sodno mizo. Danes je nosil težko verigo kapelan Primož in če se je nekoliko prestopil, vlekla se je za njim, kakor črna kača. Bil je še cvetoč mladenič. Težko breme ob nogi ga ni trlo preobilo. Kakor vitka jelka je stal pred sodniki svojimi, in niti za trenutek se mu niso na krasnem obrazu kazala znamenja strahu ali groze, s katero je združen kraj, kamor so ga pritirali. »Sedaj se prične v imeni našega gospoda in nadškofa obravnava proti tebi, kapelan Primož!« Tako zanoslja prost Ambrož in še vpraša: »Ali so troški založeni?« »Dvestoinpetdeset lir se je vložilo v kapiteljsko blagajnico!« odgovori nadvikarij. »Kdo jih je založil?« »Prodali smo mu kravo in voziček in vse, kar je imel v kape-laniji svoji.« »Dobro, dobro« noslja prost, »torej je vse v najboljšem redul« Tukaj mu seže v besedo zastopnik državnega pravdništva. Kakor suh pajek se razvije s črnega stola in zakliče porogljivo: »Dvestoinpetdeset lir! In naš red je dobil za to obširno in težavno stvar samo trideset lir, dasi mu gre po dekretu nadškofa Jakopa šestdeset liri Kdo ima v žepu ostalih trideset lir?« Nato se tudi predsednik prost Ambrož razkorači: »Pater državni pravdnik«, odgovori mu pikro, »obravnavo vodim jaz, prost Ambrož. Brez mojega dovoljenja ne sme nikdo govoriti, in tudi ti ne, pater državni pravdnik. Ker si pa govoril in nisi prosil dovoljenja, kaznujem te z globo tridesetih lir, o katerih trdiš, da jih mora še dobiti tvoj red. S tem je vse urejeno. Nadvikarij zapiši, kar sem govoril!« Od srda kipeč vzklikne jezuvit-državni pravdnik: »Nadvikarij, piši tudi, da se državno pravdništvo pritožuje!« »Dobro, dobro!« reče prost, »le piši, Gregorij, dasi menim, da je taka pritožba nedopustna. No, o tem bode sodišče ukrepalo pozneje!« — »Kapelan Primož«, obrne se nato k zatožencu, »ti veš, zakaj si tožen ?« »Vem«, odgovori le-ta z zvenečim glasom. »Očita se mi, da sem v srenji svoji oznanjal besedo božjo v narodnem jeziku in ne v tujem jeziku latinskem.« 524 Dr. Nevesekdo : 4000. »Jezik, katerega govori cerkev, nam ni tuj«, izpregovori državni pravdnik ostro, »ne sme nam biti tuj.« »Ali poznaš izgovor«, vpraša predsednik, »s katerim opravičiš početje svoje? To ti je znano, da je slavni nadškof Jacobus tisti stari gorjanski jezik obložil s prekletstvom in ga sosebno strogo prepovedal služabnikom božjim?« »Znano mi je«, odgovori zatoženec srčno, »toda dotični dekreti nadškofa Jakopa so krivični in meni neveljavni!« Ta odgovor vzbudi veliko iznenadenje in strmenje tako v občinstvu, kakor pri sodnikih. »Pater Primož«, zatogoti se prost, »pokori si jezik! Vse to te utegne spraviti na grmado!« Zopet se oglasi pater državni pravdnik: »Besede toženčeve so nespoštljiva kritika nadškofovih dejanj, kar utemeljuje hudodelstvo veleizdaje. Tudi na ta slučaj razširjam obtožbo svojo!« Kakor vidite, bil je to državni pravdnik po volji božji, prav kakor bi se bil izvežbal v poslih svojih že leta 2000. po Kr. r. »Kaj še navajaš v svoje opravičilo?« vpraša predsednik za-toženca. »Sklicujem se na svetnike. Sveto vero sta nam prinesla v te kraje sveta brata Ciril in Metod. Nista je oznanjala v jeziku latinskem, nego v jeziku narodnem. Ako sta mi v vzgled brata svetnika, Ciril in Metod, ne vem, kako me tožite ?« Sodišče je po tem odgovoru nekako zmedeno. Državni pravdnik pa se oglasi porogljivo: »Brata svetnika! Pater Primož, tvoje teološko znanje stoji na slabih nogah. Saj ni čudo! Ako bi bilo drugače, ne bi bil zagazil na mesto, kjer te gledam danes krvavečega srca! Brata svetnika« — zdajci povzdigne glas, da kar grmi po vsi dvorani — »brata svetnika ! Ali ti je neznan petdeseti dekret nadškofa Jakopa ? Kaj ti govori ta znameniti dekret? Da je svetništvo vzeto bratoma Cirilu in Metodu zjl to provincijo, in to vzpričo skrivnega razodenja, katerega je bil deležen nadškof Jacobus!« (Dalje prihodnjič) "^ ."^t^. .^<+^:. .^-f >f. .^-t>^. .^t"^.. 2b:i'>L'. .^td^. .^bflT>L'. .^t^L". ."2^t>?. .^bl'^. .^i<^. .^f>fT. .^1'df;. .^f. .^st^. .^t>^. .^f ^,*s^ ^VfCVfSkVJVVJv V|x'V{*."xf«."xJv. V^x'VJVV|x'V|x'Vi^V|VV^'VJx'V|V>|VV4x'Vix"V|x'V|V"xix'V+>.'\ 4000. (Času primerna povest iz prihodnjih dob. Po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevesekdo.) (Dalje.) onosno sede pater državni pravdnik. Sodniki-kanoniki mu hvaležno pritrjajo in majo s tolstimi obrazi, da je videti miza sodniška kakor pomladanska njiva, kjer giblje sapica cvetočemu maku rdeče glavice. Tudi prost predsednik si oddahne. Bilo je toliko dekretov nadškofa Jakopa, da mu je le-ta o bratih Cirilu in Metodu izginil iz spomina! »Brata Ciril in Metod«, izpregovori prost, »nista več svetnika v_nas, in slabo izpričevalo si daješ, pater Primož, da si v tem ne-vednik, četudi si bil mašnik božji! Ta izgovor te torej ne opravičuje«. »Pred vami«, odgovori kapelan Primož ponosno, »pred vami morda ne, pač pa pred mojo vestjo in pred mojim Bogom, ki je postavil mašnike zaradi svojega ljudstva, in ne ljudstva zaradi mašnikov svojih. To je moj dekret, reverendissimi!« Kakor osa se zatogoti pater jezu vit na črnem svojem stolu: »V teh besedah je obseženo iz nova zločinstvo veleizdaje, in obsežen je v njih tudi pivi, ali naglavni greh proti propisom blaženega Antona od Kala, ki zapovedujejo, da mora rimski katolik vselej in pri vsaki priliki verovati, da je ustvarjeno ljudstvo zaradi mašnikov in ne maš-niki zaradi ljudstva. Zato predlagam vzpričo tolike trdovratnosti, naj se bivši kapelan Primož takoj po obsodbi izroči torturi in naj se dene za dve uri v španski čevelj. Ali ni prav tako, očetje sodniki?« Makovo cvetje okrog sodniške mize se zopet zmaje, in vsi sodniki pritrjujejo predlogu patra državnega pravdnika. »O tem pravičnem predlogu«, noslja prost Ambrož, »ukrepalo bode sodišče ob svojem času. Sedaj prestopimo k drugi točki. Za-toženec Primož, ali ti je znano, česa si zatožen nadalje?« 37* 58o Dr. Nevesekdo: 4000. Zatoženec se nekoliko zamisli, potem odgovori: »Ničesar mi ne očita vest« . »Haha!« grohota se državni pravdnik, in ž njim se smeje vse rdeče sodišče. »Veleučeni in prevzvišeni prost predsednik, obnovi mu spomin, in poostri mu vest! Za Boga, in taki ljudje so mašniki v denašnjih dobah!« Morda bi se pater državni pravdnik še bolj razžaril v tistem hipu, toda prav sedaj se na iztezaj odpro visoka vrata v rdeči steni, katerih dosihdob niti opazil nisem. Strežniki prines6 zlato pretkan prestol, in ga postavijo na vzvišeni prostor za sodno mizo. »Nadškof Martinus prihaja!« zajeca profesor z vseučilišča Sv. Simplicija in pade na kolena. Ze kleči vse, in tudi jaz se sklonim v prah; samo zatoženi kapelan Primož stoji kakor smreka na svojem mestu in neče upogniti kolena, obteženega z verigo. Jezuvit državni pravdnik, zvijajoč se v prahu, sikne nato: »Tudi ta slučaj veleizdaje pridenemo zatožbi svoji!« Skozi visoka vrata vstopi sedaj nadškof Martinus, zavit v vijoličasto obleko. Hodil je ob palici, ker je bil v visokih letih. Na pragu obstane in dvigne oko proti nebu, prav, kakor bi iskreno molil. Potem leze k svojemu prestolu, in s pomočjo strežnikov iz težka sede na mehko blazino. »Vstanite!« jzpregovori zaspano, »in pričnite tam, kjer ste prestali ! Ta slučaj je tožen, ta slučaj kriči v nebo! Spanje mi jemlje v poznih noččh, da imam takšne mašnike v provinciji svoji!« V tem se je visoko sodišče dvignilo s tlaka in iz nova zasedlo rdeče stole svoje. Tudi državni pravdnik je kakor pajek splezal na črni svoj stol. »Evo nam človeka«, govori stari prelat počasi in tiho, »od katerega je prišlo pohujšanje! Malinski kamen naj se mu obesi na vrat, in potopi naj se v globočino morja! Kaj predlagaš, državni pravdnik?« »Dosedaj, celsissime«, odgovori pater jezuvit udano, »hotel sem predlagati pregnanstvo v Saharo in dveurno torturo. Toda slučaj se poostruje od trenutka do trenutka, in neprestano prosim svetega Duha, da bi mi odkril pravi pot!« »Pregnanstvo v Saharo« , oglasi se nadškof, in sliši se iz njega trdega glasu, da je malone nejevoljen, »pregnanstvo v Saharo! To bi bj^jiekakšen srednji pot, pater, ali veruj mi, srednja steza je najslabša steza! Prost, nadaljuj!« Prost Ambrož segne po zavitku, ležečem na mizi pred njim. »Tebi, pater Primož, vest ne očita ničesar?« Dr. Nevčsekdo: 4000. 58i Tukaj se oglasi stari nadškof: »Prost Ambrož, ti ga imenuješ patra? Vzdevaš mu torej pridevek, ki je častna svojina neomadeže-vanim pravim mašnikom ? Pater Gregorij, koliko troškov pripade proštu predsedniku?« Proštu Ambrožu obledi rdeče lice, zakaj njega duša že čuti bližnjo nevihto. »Petdeset lir, celsissime!« odgovori nadvikarij. »Zapiši, nadvikarij, da se odda teh petdeset lir moji blagajnici! Ti pa, prost Ambrož, pazi, da mi prihodnjič spretneje vodiš kazenske sodbe. Prost, nadaljuj!« Prost Ambrož se sam v sebi roti na starega nadškofa, ki mu je pred nosom požel plod naporne razprave, in mu vzdeva priimke, zaradi katerih bi se moral stokrat posaditi na zatožno klop. Ves ta vihar pa se ne kaže na zunaj; predsednik Ambrož je miren in ponižen ter hvaležno udan vzprejme sodbo višjega pastirja. Nadškof Martinus, saj se je vedelo, bil je precej skop in je rad spravljal zveneči denar v svoja predala. Zaradi njega je zahajal k razpravam, in , ako se mu sodnik ni vedel po volji, vzel mu je plačo in jo prisodil samemu sebi. Tako se je pripetilo tisti dan tudi ubogemu proštu , Ambrožu. »Tebi, zatoženi Primož, ne očita vest ničesar?« ponovi predsednik svoje vprašanje. »Ničesar!« Nato vzame prost že omenjeni zavitek in razvije staro in raztrgano knjižico. Bog zna, kdaj se je tiskala, in kako da je niso dosihdob zmleli krutih časov ostri zobovi! »Kakšna knjižica je to?« vpraša predsednik jezno. »To so poezije Franceta Prešerna!« odgovori zatoženec mirno. »In kje smo izteknili te poezije?« zagrmi jezuvit državni pravdnik. »Njs,Q- li tičale v predalu tvoje mize, ko smo ti preiskali kapelanijo ? Govori, zatoženec!« »Ne tajim!« »Kako je zašla bogokletna ta knjiga v tvoje stanovanje?« vpraša prost Ambrož temnd. ~ Mirno odgovori zatoženec: »Za drag denar sem jo kupil. In v božja Porodnica mi je priča, da sem jo čital v bridkih svojih urah, bodisi podnevi, bodisi v trdih noččh. Ali obhaja me strah, da je morda to zadnji Prešeren, katerega je še dobiti na slovenskih naših tleh. In vi ga sežgete, vi krvoloki!« 5*2 Dr. Nevdsekdo: 4000 Debele solze se utrinjajo kapelanu Primožu po velem lici. Ihte dostavi: »Ni mi do življenja, vender da položite na grmado dela moža, ki je bil toliko boljši od vas, to mi greni smrtne trenutke!« »Vsi ste culi«, dvigne se zastopnik obtožbe, »kako govori za-toženec. Odkrito priznava pregrešno svoje početje in niti ne taji, da je na srci nosil bogokletno knjigo. Zapovedi blaženega Antona propi-sujejo smrt temu zločinstvu. Takd bodi v imeni pravičnega Boga in našega presvetlega nadškofa Martina«. »Smrt, res, pravo si pogodil!« oglasi se nadškof Martinus. »Kdor seje plevel med ovčice Gospodove, tega poberi smrt. Sodbe ne potrebujem nikake. Na podlagi moči, dane mi po Gospodu, sodim in razsodim, naj se bivši kapelan Primož v svarilo hudobnikom in v tolažilo dobrim vernikom sežge, kakor kos lesa na grmadi sredi polja emonskega! Zajedno ukazujem, da se pregrešna knjiga — in prosimo Boga, da bi bila zadnja! — sežge in da se nje pepel raztrese na vse štiri strani sveta! Tako bodi po božji in moji volji! Obsojenca odvedite!« Zdajci prihite fratri biriči in z velikim ključem odklenejo verigo, s katero je bil kapelan Primož prikovan na tla. Potem mu oku-jejo roke še v veliko težje verige, da resnično .omaguje, ko ga tirajo v ječo. Prestopivši prag smrtnonosne dvorane, objema še z zadnjimi — pogledi oskromno knjižico, v kateri si ti, France Prešeren, pred več nego 2000 leti združil vse žarke svoje, po Bogu oblagodarjene duše! Ko se zapro vrata za obsojencem, zadnjim zavednim Slovencem, dvigne se nadškof Martinus s sedeža in udari s palico, na katero se je navadno opiral, po deskah, da zamolklo zazveni po vsi dvorani. Hipoma priskočijo strežniki in kanoniki, drug postrežnejši od drugega . Toda strast mu je toliko napela vse žile po osušenem telesi, da brez strežniške pripomoči prileze do mize, kjer leže poezije Franceta Prešerna. S tresočo roko pograbi stari nadškof staro knjigo, ki se je z umazano in raztrgano zunanjostjo svojo čudila bržkone sama najbolj, kako je zašla v to belo roko in blizu iskrečih dragih kamenov na prelatovih prstih. »Anathema sit!« izpregovori nadškof in migne fratrom biričem. Ti so tega namiga že pričakovali in bliskoma udero iz dvorane po orodje, nalašč pripravljeno za take prilike. Skoro prineso majhno ognjišče, na katerem plapola plamen, že prej zanečen. To ognjišče postavijo pred škofa: vse občinstvo, vsi kanoniki z biriči in državnim pravd-nikom, vse poklekne in moli Boga, da je dodelil papeževi provinciji čast in slavo in da je zopet pokončal knjigo, toli škodljivo in hudobno! Ur. Nevčsekdo: 4000. 583 Svpjeročno vrže nato nadškof Martinus knjigo na žareče oglje, da se zvijajoč skoro izgubi v rdečih plamenih. In ko ni belega ostanka o nji, razprostre sivi prelat roke proti stropu in zapoje zmagonosno: »Te Deum laudamus!« Tako so blagoslovljenega leta 4000. po rojstvu našega Odre-šenika slovesno in veličastno sežgali zadnjo knjižico poezij Franceta Prešerna! IX. Čudo se je zgodilo! Nadškof Martinus sam je hotel govoriti z mano in zato me je pozval v svojo palačo, obloženo z zlatom. Kaj jednakega se ni do tistega dne pripetilo še nikdar. Učenjaki so brskali po arhivih in prečitali na tisoče starih listin, toda nikjer niso mogli zaslediti, da bi bil nadškof emonski kdaj vzprejel tujca, ki je bil vsekdar neljub gost v belem mestu! Meni pa se je zgodilo tako - le: Po obsodbi kapelana Primoža sem se hotel še nekoliko ogledati po mestu. »Kam sedaj?« vprašam učitelja-strežnika, ko pred justično palačo odvezuje konja s stene. »Morda v taverno našega presvetlega nadškofa, da si okrepčava telo. Moje meso že peša, in povem ti, da danes še nisem zaužil ničesar.« »V taverno nadškofovo !« »Da, jedina je v mestu, ker so si svetli nadškofje naši vedno pridržali pravico do dohodkov, katere daje jedina dopuščena gostilna starodavne naše Emone!« »Dobro 1 To gostilno si oglejva! Spotoma pogledava nekoliko na vseučilišče, morda na medicinski oddelek! Rad bi vedel, kakšne zdravnike imate v tej razsvetljeni dobi?« »Zdravnike! Cital sem o njih v starih knjigah. Toda že dolgo jih ni, in dandanes ve malokdo, kaj so bili nekdanji zdravniki.« »Kdo pa vas ozdravlja, kadar bolehate, in kdo vam pripravlja hitrejšo smrt, kadar je bolezen prehuda?« »Videti je, da prihajaš iz barbarske Sibirije. Čemu bi bili zdravniki? Kdo je vse ustvaril? —Bog. Kdo vzdržuje vse? — Bog. Kdo zapoveduje: ti živi, ti bodi pokončan? — Bog. Bog vse dela, in kar hoče, to se zgodi, in kar se zgodi, tO je po volji Njegovi!« V mojih sibirskih možganih se je pričelo daniti. Odgovorim mu : »Tvojim besedam se ne da ugovarjati, ker obsezajo zgolj resnico.« 584 Dr. Nevdsekdo: 4000. »Vidiš torej, če izhaja vse od Boga, tedaj te vprašam, odkod izhajajo bolezni naše? Od Boga! Če pa imajo ta izvir, ali smeš dvo-jiti, da je naš Gospod Bog sam, ki hoče imeti bolezni? Kdor bi jih odpravljal, upiral bi se volji božji, in zdravniki niso bili drugega, nego uporniki proti jasno izraženi volji božji. To ti je vender umevno?« »Popolnoma. Bog torej pošilja bolezni, in če Mu je taka volja, jemlje jih zopet Ako bi se zdravniki vtikali vanje, bili bi strežniki Belcebubovi, ker bi motili pota božje volje?« »Tako je, kakor si govoril! Hudičevi služabniki so bili zdravniki, in v naši starodavni Emoni so leta 2930. na trgu pred škofijsko cerkvijo poslednjega z voli raztrgali na štiri kose! Od tedaj se ni upal nikdo več lotiti zdravniškega posla, in od tistih časov so nam jedini zdravniki Bog in Njega svetniki, ki nam pošiljajo bolezni in jih tudi ozdravljajo, če je tal<6 določeno v brezkončnih sklepih božjih!« »Medicinske fakultete torej nimate?« »Hvala Bogu, da ne!« »Tedaj v ta verno nadškofa Martina!« Solnčni žar notranje sreče se je razširil profesorju po vsem obrazu. V duhu je že sedel za mizo v škofijski gostilni, in točaji nadškofa ljubljanskega so postavljali prčdenj sklede, iz katerih se je prijetno kadilo in še prijetneje dišalo. Usoda mu ni dodelila te sreče. Ravno ko sva hotela odriniti, obsula nas je hipoma precejšnja straža. Načeloval ji je sam cerkovnik Svetega Nikolaja, ki je bil zajedno tudi nekakšen praefectus praetorio škofijske palače. Naznanil mi je, da je nadškof ukazal, naj me tirajo predenj. »Deležen bodeš torej sreče«, nadaljuje cerkovnik, »da bodeš gledal —»»nadškofu in vladarju našemu v obličje. Po propisih blaženega Antona od Kala stane ta sreča sto lir. Plačaj!« Plačam. Nat6 mi zavežejo oči in me tirajo v sveto palačo po skrivnih hodnikih, držečih iz justičnega poslopja v nadškofijski dvorec. Ko mi odvežejo oči, stojim v bliščeči dvorani. Nadškof Mar-tinus sedi na prestolu,, in obkroža ga deset proštov in štiristo kanonikov. V svojem ornatu je bil in pastirsko svojo palico je držal v roki. Z levico migne proštu Ambrožu; le-ta stopi predme in hohnja dolgo vrsto latinskih besed. Bal sem se že, da zadremlje nadškof Martinus in vseh štirih sto kanonikov okrog njega. Pozneje se mi je povedalo, da je prost Ambrož izganjal hudiča iz mene. Bil sem tujec, in zato se je moralo ravnati oprezno, da bi »sacrum palatium« ne padel satanu v oblast, če bi se bil hotel slučajno z mojim mesom v moji osebi pritihotapiti na to sveto mesto! Dr. Nevčsekdo : 4000. 585 Ko je dokončan naskok prosta Ambroža, izpregovori nadškof: »Poklicali smo te pred prestol svoj. V imeni Boga, pristopi in odgo-varjaj nam po vesti in pravici!« Stopim bliže. »Mlad si še in cvetočega lica. Hercle! Kje so časi, ko smo tudi mi cveteli v mladosti! Starost je zima, ledena zima ! Čemu smo te poklicali? Mnogo je skrbij, in tarejo nas, ko čuvamo neprestano, trenutek za trenutkom, to provincijo, dano nam po Bogu. Poslušaj in odpri dušo besedi naši!« »Duša moja je kakor njiva, in zrno modre besede se zasej vanjo !« »Torej poslušaj! Obilo smo užili blagoslovov božjih na zemlji. Polja so nam obrodila, ljudstvo naše nam je jzkazovalo neprestano pokorščino, in vojske naše so premagale vsakega sovražnika. Sreča naša je cvetela kakor roža spomladi, in časih so se nam dvigali upi tako visoko, da se nam ni zdel nedosežen biserni prestol v starodavnem Timbuktu! Tako je bilo. Toda sedaj nas je objela starost, in morda se nam danes, morda se nam jutri zapro življenja vrata. Fiat! Fiat! Življenje ni vredno mnogo in prekratko je tudi«. »Čemu smo te poklicali? Ozn sel Obkroža naš prestol deset proštov in štiristo kanonikov; vender je še drugih deset proštov in drugih štiristo kanonikov, katere smo pregnali izpred obličja svojega. In to nam teži dušo, in ne hoteli bi stopiti iz življenja, predno nismo poravnali pereče te stvari.« Deset proštov in štiristo kanonikov je bilo pri teh besedah nad-škofa Martina jako nemirnih. Šepetali so in kazali, da jih tare skrb. Nadškof pa je nadaljeval: »Pregnali smo jih izpred obličja svojega, in sedaj nam razriva dušo nemir, je li bilo to delo naše Gospodu po volji, ali ne. Stran-karstvo nam divja po državi, mladi in stari se bore neprestano. Prvi posnemajo vzgled blaženega Antona od Kala; drugi se sklicujejo na ljubezen, češ, da je le-ta prva zapoved božjim mašnikom. Kje je resnica? Kolikokrat smo vstajali z ležišča svojega o polnoči in prosili Boga, naj nam pošlje svojo zvezdo, da se razsvetli temna steza naša. Ali molitve niso sezale do Gospoda, in prej in potem nas je obkoljala tema, in prej in potlej so nas glodale dvojbe. Odprli smo srce skrajni stranki, in sedaj ne vemo, nismo li pregnali pravičnikov, katerih dela prijajo Gospodu neba. In sedaj ne znamo, ali ne nosimo na srci svojem pisanega gada, ki grozi vsak hip izliti smrtni strup svojega zoba v zdravo naše meso?<.•, ¦ ; .,-r-i r: ;.¦ t t « Dr. Nevčsekdo: ,4000. 709 »Govori!« zadere še nanj pater poročnik, »in Bog'ti bodi mi-lostiv, ako lažešl« :. '. »Čemu bi legal, ko vender nisem počenjal ničesar pregrešnega ?« »Govori torej!« »Kovačnico imam tik ozidja ženskega oddelka. Tam kujem. Ambrozija pa je zahajala na ozidje, in časih sva se gledala. Prijala mi je devica, in srce moje se je veselilo nje lepote.« »Ako ni drugega, to ni nič!« oddahne se gospod z Vrhnike. »Ugajala mi je devica, vender tudi jaz sem ji bil po volji!« »Vse premalo!« »Obetala sva si zakon!« dostavi kovač, »in sicer obetala prav resno!« »Vedno še premalo!« • ..... »Tik ozidja je moja kovačnica, in tik kovačnice rase stara češplja. v Po tem drevesi sem splezal v temni noči na ozidje. Čemu tudi ne, ker sva si resno obetala zakon?« Župnik z Vrhnike si mane roke jako nemiren. »Zakon obetala, resno obetala,« zajeca končno, »to še vedno ni nič!« ¦ »Nekaj je že! Glede na resni obet sva se udala po propisih blaženega Antona od Kala ljubezni, ki je dovoljena samo v zakonu, ali pa tedaj, kadar se je zakon resno obetal. Ravnala sva se strogo po propisih blaženega Antona od Kala, in sedaj menim, da je dekle moje. Tako je resnica, in vsak hip jo potrdim s prisego!« »Ambrozija,« vpraša soror Evlalija, »ali govori ta mladenič resnico ?« »Resnico!« zaihti Ambrozija in se spusti v rahel jok. »Torej moramo po propisih blaženega Antona od Kala dekle prisoditi kovaču Mihi,« dostavi poročnik, »in ti, župnik, izberi si drugo!« »Izberi si jo ti!« zatogoti se župnik, »med takšno starino naj bi izbiral! Rajši nič.« Obriše si z modrim robcem potno čelo, potem pa odkoraka hudo jezen, pustivši vse druge device silno razvnete, ker tudi leta 4000. po Kristusovem rojstvu niti jedna devica ni hotela biti stara! »Kaj, starina?« ščokotale so vse zajedno. »Boga hvali, ako sploh dobiš žensko, ki ti pojde pod streho! Kaj pa meniš, da si, ako si župnik na Vrhniki? Glejte no! Starina, starina!« Gospod z Vrhnike se podviza prav močno, da izgine pri vstopnih vratih, zakaj resnično se mu je bati, da bi mu ves nabor ženskega 710 Dr. Nevdsekdo: 4000. spola z nohti ne razpraskal rdečega obraza. Tako se je osvetila teorija blaženega Antona od Kala na vrhniškem župniku! Sedaj se prične nabor. Soror Evlalija naznani, da je izpraznjenih šest zakonskih mest, ki se bodo iz nova spopolnila na denašnjem naboru. »Kako naj umejem to?« vprašam svojega slugo. »V naši državi,« odgovori mi, »urejeno je vse izborno. Pri nas imajo zakonci poseben oddelek, takisto imajo vdovci in tudi vdove svoj poseben oddelek. Ako si vdovec, iti moraš takoj iz bivališča na oddelku zakoncev in se preseliti na oddelek vdovcev. Ali ni to pametno?« »Gotovo!« »Ondu si zopet med zgolj vdovci, in ni ti prilike, da bi grešil. Ali ni to premodro?« »Premodro !* »Tako se nekaj zakonskih mest izprazni mesec za mesecem, in nabore imamo mesec za mesecem!« »Kako se vrše ti nabori?« »Vsak nabornik in takisto vsaka nabornica ima svojo številko. Danes izžrebajo šest moških in šest ženskih številk. Zanje potem vadljajo. Ali bi počakala? Takoj se prične srečkanje.« »Jasno mi je vsel Čemu bi čakal srečkanja? Pojdiva rajši na ženski oddelek!« »Tudi dobro! Saj itak ne utegneva dosti. Vidiš, tako je pri nas urejeno vse izvrstno, in malo je mest, kjer bi se greševalo tako malo, kakor v naši Emoni!« Nato odrineva na ženski oddelek. XI. Da, ondu, kjer se je nekdaj raztezala slavna naša Kurja vas, tam je bil tiste dni vhod na imenitni ženski oddelek. Visoko ozidje je kipelo pred mano proti nebu, in velikanska vrata so se šopirila v tem ozidji, nekako tam, kjer so nekdaj trdosrčni služabniki trdosrčne države iztiskavali mitnino ubožnemu kmetiču iz lačnega žepa! Mogočni stebri od marmorja in granita so obkrožali vrata; le-ta pa so bila lita od težkega brona, in mnogo krasnih podob se je kazalo po njih. Na obokanem okviru, ki se je krožil vrhu vrat, opazil sem orodje, nekako podobno šlemu, kakor so jih svoje dni nosili vitezi, ko so napadali trgovce in strežne njih hlapce. Bil je ta orjaški šlem pozlačen, da se je svetil daleč tja v barjanski svet. Dr. Nevčsekdo: 4000. 711 »Kaj pomeni viteški ta šlem?« vprašam spremljevalca. »Za B6ga, to ni šlčm, to je vender tista vsemu olikanemu svetu znana tezalnica, katero je izumil blaženi Anton od Kala!« »AH jo naše ženstv6 še nosi?« »Potrebno bi bilo; ali sveta navada je vender nekoliko ponehala, odkar je umrl nadškof Jacobus LIL* »Kako to?« »Da ti govorim resnico: Sedanji nadškof ima sestro, kneginjo Marijo. Leta je odločno nasprotovala sveti tezalnici, in nadškof Mar-tinus je premehak, da bi se upiral rodni sestri svoji. Mlajše ženstvo pa je itak potegnilo ž njo, tako da ima dandanes tezalnica blaženega Antona prav slabe čase!« »Ali jo še nosijo?« »Po nekod vsekakor še dobiva staro devico, ki je prepadla pri vseh nab6rih, tako da ji sedaj zgolj zavist goni jezik, kakor goni voda malinsko kolo !« »In te nosijo tezalnico?« »Da, da, iz vzroka javne varnosti! Vender so še druge, ki so ustanovile tako imenovani deseti red blaženega Antona od Kala in so se sveto obljubile, da bodo svetniku svojemu na čast neprestano nosile njega tezalnico.* »Ali so to mlada dekleta?« »Vse priletno, vse postarno! Skrivoma ti bodi rečeno, moč blaženega Antona od Kala nekaj peša, odkar je umrl blaženi Jacobus LIL« »Kako to?« »Vzbudila se je sekta, ki dokazuje, da je blaženi Jacobus LIL __ prav tiste cene, kakor blaženi Anton od Kala.« »In sedaj se prepirajo jedni za tega, drugi za onega?« »Istinal« »Nasledek temu pa je, da peša češčenje tako blaženemu Jakobu — LIL, kakor blaženemu Antonu od Kala?« »Tako je!« Prekoračiva most čez Ljubljanico. Pri vratih se izkaževa s pismeno privolitvijo in plačava stari nuni, prezebajoči pri samotni mizi, vstopnino štirideset lir. Prestopiva prag velikanskih vrat. Zdajci stojiva pred poslopjem kohorte starih devic! Tedaj sem prvi ugledal ženske te vojake! Odlikovala jih je res prav zrela starost, in videl sem obraze, kakeršne je mogel gospod Bog ustvariti le v togoti svoji! Sive kite so imele vrhu glave spletene v nekakšen turban, kar je dajalo grdim obrazom vtisek še večje grdobe! Hodile so bose in gologlave. Jedina 7I& Dr. Nevesekdo: 4000. oprava jim je bila nekakšna rdeča samostanska halja, oborožene pa so bile z dolgimi sulicami in kratkimi meči za pasom. Vsa kohorta je bila tisto popoldne po konci. Na širem prostoru med svojimi vojašnicami so si bile napravile taborišče. Zapalile so trideset ognjev, nad katerimi so na drogovih viseli velikanski kotli. »Kaj se kuha v kotlih ?« vprašam svojega slugo. »Arabska kava!« »Kaj? To imate še tudi na zemlji?« začudim se. »Glavna menaža je pri kohorti! Sicer pa ti svetujem, amice, da odstopiva. Poskusiva se tihotapski umekniti, zakaj vidi se mi, da je kohorta razljučena.« v »Čemu neki?« »To zveva takoj! Samo za tisto grmičje stopiva!« Skrijeva se za grmičje. Dvajset korakov od naju se pali prvi ogenj. Kakih petnajst glav ženske soldateske sedi okrog njega.; Dolge sulice so naslonile na bližnjo steno, mečev pa niso odložile. Tu in tam ga katera potegne iz nožnice in vihti po zraku. Nekatere nosijo loncu podobno orodje na glavi, da jim je zakrit ves obraz. »Čemu imajo te lonce?« »Na vse svetnike, ali še sedaj ne poznaš tega orodja? Blaženega Antona od Kala tezalnica je! Te s tezalnico so najhujše izmed njih. Neprestano jih razjeda notranji srd, ker bi rade govorile, toda ne smejo ziniti vzpričo slovesne obljube!« »Poslušajva, o čem govore!« »Najbolje bode, ako odrineva! Ti ne veš, kakšne so, kadar besne!« »Čermi bi besnele ravno danes? Poslušajva!« »Volja tvoja mi je ukaz!« Živahno se razgovarjajo. »No,« togoti se soror Kordula — tak6 jo kličejo druge — »ali je obsezal ta dekret kaj pregrešnega ? Ako ga je nadškof izdal, čemu ga je zopet preklical?« j,Ali ni že zakon zapovedan v svetih knjigah?« oglasi se druga — klicale so jo tovarišice za soror Teodoro — »in kaj bi bilo to posebnega, ako bi se ženili tisti, ki imajo največ dohodka?« »Prav tisti« — izpregovon tretja — dejale so ji soror Fortu-nata — »prav tisti, ki ima kaj dohodka, naj se žčni, da žena ne bode — stradala! Najpametnejši dekret je bil, kar jih je kdaj izdal nadškof emonski!« Dr.'Nev&ekdo: 4000. 713 »Kaj bode takšen nadškof« — izpregovori četrta — soror An-drea — »kaj nam hoče takšen star človek? In ali mu podpiramo prestol zat6, da nas vodi za nos, da nam vzbuja up, katerega nam precej zopet zaduši?« »Kdo je rešil državo?« vpraša soror Kordula ponosno, »ko se je uprl vikarij Luka?« »Kdo drug, nego naša kohorta!c< odreže se soror Teodora prav tako ponosno. »In sedaj se nam tako plačuje?« »Koliko prezebamo, koliko prestradamo! Kaj imamo lepega na svetu, kaj dobrega ? Ničesar I«-¦¦¦ Tako kriče vse. Tiste pa, ki zaradi tezalnice blaženega Antona od Kala ne smejo govoriti, dvigajo od slepega srda pesti proti nebu, ali pa vihte gole meče po zraku. »Za Porodnico božjo!« zaječi profesor z vseučilišča Svetega Sim-plicija, »ako naju sedaj opazijo, ubijejo naju.« Ko se nekoliko potolažijo, vpraša soror Teodora: »Kako je prišlo vse to?« »Takoj vam razjasnim vse!« prične soror Kordula. »Iz pravega vira sem zajela resnico. Povedal mi jo je prijatelj, nadvikarij Gregorij! Danes zjutraj še sva govorila o tem.« »Govori! Govori!« hite vse. Ta poziv privabi mnogo poslušalk s* od sosednih ognjev. Vse se gneto okrog sestre Kordule, ki pripoveduje tako-le: »Da, nadvikarij Gregorij mi je povedal vse! Da imamo njega za nadškofa, potem bi se dalo živeti!« »Vikarij Gregorij bodi nam nadškof!« kriče nekatere. »Kdo naj se nam ustavi, ako hočemo me tak6?« »Poslušajte me!« kriči soror Kordula, »poslušajte me, tovarišice in device! Potem sodite!« »Govori!« »Nadškof Martinus ponoči ni mogel spati; morila gaje starost. Ko ga obide spanje, prikaže se mu blaženi Anton od Kala v nebeški svetlobi. Svetnik sam mu je pokazal zlato ploščo, kjer je bil doslovno zapisan dekret, katerega je izdal drugi dan nadškof Martinus!« ... »Ali čujete?« zakriči razdražena tolpa, »svetnik sam!« »Svetnik sam!« nadaljuje Kordula, »in zat6 je bil dekret izraz božje volje same, bil je dejanje, kakeršno prija Bogu samemu!« »Čemu ga je preklical nadškof Martinus?« zatogoti se soror Fortunata. v »Čemu?« hočejo vedeti vse, 7«4 Dr. Nevčsekdo: 4000. »To se je zgodilo tako-le: V mesto seje priklatil tujec, Bog ve, kako. Gologlavi vojak, ki je v pozni noči stražil na mestnem ozidji, pripoveduje, da je ugledal Belcebuba samega, ko je kakor goreča metla krožil nad mestom in se potem spustil vanje, kjer je odložil tistega tujca. Drugi zopet pripovedujejo, da se je satan v podobi učitelja z vseučilišča Svetega Simplicija priplazil v mesto in s seboj privedel tistega tujca. Bodisi kakorkoli, gotovo je, da tiči satan vmes!« »Kaj je počenjal tujec nato?« vpraša soror Andrea s tankim glasom. »Priplazil se je v sveto palačo našega nadškofa in ga premotil — kako bi bilo to sicer mogoče, da ne tiči vmes gospodar pekla s kopitom svojim? — premotil ga je, da mu je odprl uho. Da, nadškof Martinus je odprl peklenskemu tujcu uho, in le-ta ga je s sladko besedo pregovoril, da je preklical, blagonosni dekret!« »Nezaslišano! To vpije v nebo! Oj, da bi nam sveti Bog dal v pest tega tujca!« vzklikne soror Teodora. »Na drobne kosce ga razsekamo, hudobnika, ki nam je zavedel nadškofa Martina!« Bliskoma potegnejo svetle meče in prisezajo, da me razsekajo na drobne kdsce, ako me dobe v pest. »Na večne bogove!« zastoka profesor ob meni, »v lepi pasti tičiva! Ko bi le mogel natihoma odriniti s tega kraja! Kar zemlja mi tli pod nogami!« »Tiho!« 2,Ali naj sedaj vse to prebijemo molče?* prične sestra Kordula iz nova. »Sodba moja je ta, da ne, stokrat ne!« »Ne, ne!« zakričf vsa kohorta. v Tedaj se razvname po mestu čuden hrup. Cuje se iz dalje krik in vrišč, kakor da vpijejo brezštevilne množice. Vmes zabuče zvonovi iz vseh zvonikov obširne Emone, in z mestnega ozidja zagrme topovi. »Kaj pomeni vse to?« vprašuje ženska soldateska začudena. »Streljajo! Kriče! In me spimo tukaj!« V tistem hipu prisopiha na plan pri visokih vratih stari naš znanec, pater poročnik pri gologlavi straži. Prah mu je obsul obleko, in znoj mu zaliva tolsti obraz. V roki vihti golo sabljo, na katero si je privezal bel robec. Pri tolpi obstane in se v prvem trenutku brezuspešno trudi, da bi iztisnil besedico iz zaprašenega grla. »Kakšne novice nam prinašaš, pater poročnik?« vpraša sestra Teodora. »Kdo kriči po mestu, in čemu pokate s topovi raz ozidje?« »Tovarišice, device!« zasope poročnik, »dovolite, da se oddahnem! Poslanec sem polka gologlave telesne straže.« Dr. Nevdsekdo: 4000. 715 »Kaj nam poročiš?* »Nekoliko duška, nekoliko duška, sicer me zaduši!* »Mirujmo! Ali glej, da se skoro oddahneš!* Tak6 reče soror Kordula. »Culi ste,« povzame poročnik, »o najnovejšem dekretu nadškofa Martina. Ali ste ve za ta dekret, tovarišice in device?« »Smo, z dušo in srcem!« To je jednoglasni odgovor. »Tudi mi smo za dekret. Zato se je uprl gologlavi polk, in sedaj je obča vstaja po mestu.* »Kako je s prosti in kanoniki?« vpraša ženska, ki je doslej nosila blaženega Antona od Kala tezalnico na glavi. Zdajci jo potegne z obličja in jo trešči pod kotel v ogenj, rekoč: »Odslej ne nosim več tega lonca! Vas pa vprašani, kako je s kanoniki in prosti ?« »Nadškof Martinus*, odgovori pater poročnik, »zavleči je velel prosta in kanonika v temnico, kjer so jih ovili z železjem. Ali naš polk je udaril v ječo in šiloma oprostil vse!* »Bene, valde benel* pritrjuje kohorta. »Kako je z nadškofom Martinom?* oglasi se sestra Fortunata. »Naj li ta stari človek še vedno prespi svoje dneve na škofovskem prestolu?* »Šiloma smo mu vzeli vlado*, odgovori oče poročnik, »in prav sedaj so se zbrani proštje in kanoniki v slovesnem izprevodu — njim buče zvonovi in grme topovi — napotili v katedralo, da si izvolijo novega nadškofa. Nadškofa Martina pa smo pehnili v ječo in ga vkovali v železje, da se mu godi tako, kakor je želel drugim.* »Bene, valde bene!* »Ve" se torej pridružite vstaji ?* »Z dušo in srcem!* odgovori v imeni vseh žensk sestra Kor-dula. »Ali glejte, tukaj dohaja nadvikarij Gregorij!* Res je prihitel ta služabnik božji proti zbrani kohorti in klical že iz dalje: »Tovarišice in device! Pomagajte nam! Tisti satanski tujec tiči med vami! Z dovolitvijo ordinarijata se je pritihotapil na vaš oddelek, in moji vohuni mi poročajo, da še ni šel iz ozidja vašega. Primite ga in izročite ga sveti pravici!* »Smrt mu bodi!* Kakor hijene hite k sulicam in neprestano kriče po življenji mojem. Tedaj si hoče učitelj Svetega Simplicija pomagati iz zagate in kakor zajec, ko začuti pse v logu, ukradel bi se rad z nevarnega mesta. Molče se splazi od mene in na vso moč beži proti vratom. To mu je bila poguba! Ugledalo ga je oko sestre Kordule: »Glejte ga, tam beži!* 716 Dr. Nevčsekdo: 4000. In udero se za njim, in mečejo nanj ostre svoje sulice, da je takoj obsut s smrtnimi ranami. Zadelo ga je orožje v pleče; od bolečine raztegne roke> potem se zgrudi z obrazom v prah, kjer obleži v krvi in milo ječi. »Ta ni pravi!* izpregovori nadvikarij. »Vender tudi ni škoda, da umre!* »Umiram!* vzdihuje profesor, »in najhuje mi je, da^ umiram lačen!« Tako žalostno mi je poginil jedini prijatelj, katerega sem si pridobil v drugem svojem življenji! Opazivšemu krutost razburjene tolpe, vzbudi se mi ljubezen do življenja po vsem telesi. Bil sem samo umrjoč človek, akotudi sem že nekoliko poznal skrivnosti božje večnosti! Takšen strah me obide, da mi zastane sleharna kaplja krvi, da se mi ježe lasje in da mi zdajci čelo oblije mrzli pot. Pobegniti in rešiti se, to je jedina misel, ki se še more poroditi v trpeči duši moji. Kakor plaha srna pobegnem po beli stezi navpik. Ne oziram se niti na desno niti na levo; neprestano hitim dalje, da malone čujem glasni trepet plahega svojega srca. Za sabo slišim rjovenje besnih žensk, slišim tudi nad-vikarija Gregorija, ki opominja razljučeno tolpo, da me ne sme umoriti, ker bi bila škoda, ako bi se polagoma ne spekel in ne sežgal na goreči grmadi . , . v Ze mi omagujejo moči, že se mi delajo črne lise pred pogledom, in že mi grozen obup oklepa dušo, ko dospem do kraja, kjer se iz zelenja blišči zlata ograja. Za ograjo med zelenjem pa stoji krasna vila, kjer je z zlatimi črkami zapisano: Hiša kneginje Marije. »Kneginja Marija!* Tukaj se mi nudi rešitev! Bliskoma splezam preko ograje in begam po vrtnih gredicah proti malemu poslopju, čegar okna se leskečejo v jesenskem solnci. Pribežim do vhoda, in po marmornih stopnicah me podita strah in groza. Hipoma sem pri nji v krasni nje sobi, kamor je prepovedano vstopiti moškemu spolu. Zamišljena sedi, sanjajoč v jesensko nebo. »Kneginja Marija!* vzkliknem in omahnem na svetli tlak pred njo, »kneginja Marija, reši me!« »Ti si, tujec!« reče mi rahlo. »Pri tebi je bila ravnokar duša moja! Vem, da je pregrešno, ali moje misli so neprestano pri tebi!« Nebeška ljubezen ji zašije iz očij; skloni se k meni in mi položi mehko roko na glavo. »To menim, da je ljubezen!« šepeče sama v sebi. Meni pa je sreča zatopila srce, da sem pozabil vsega, da sem pozabil cel6 nad- Dr. Nev^sekcto : 4000 717 vikarija Gregorija, kateri mi je s tulečo tolpo stregel po življenji. Dvignem se; od sreče se zliva oko v ok6. Bil je trenutek ljubezni; bil je najslajši hip, kar sem jfh prebil po drugi svoji ustvaritvi! »Evo nam ptiča v kletki!« zagrohoče se nadvikarij. Svojemu ženstvu :na čelu je prilomastil v sobo, in sedaj preži kakor jastreb pri vhodu. »Kneginja Marija, tudi dnevi tvoje ošabnosti so minili!« izpre-govori nadvikarij. »Nadškof Martinus je v ječi, in ti pojdeš za njim. Uklenite oba!« - Stare hetare planejo v sobo in naju jako spretno uklenejo v težko železje. Ponosno je vpričo te svojati trpela kneginja Marija tožno svojo usodo in niti besedice ni odgovorila na zbadanje starih žensk. »Sedaj ju odvedite v temnico!« zapove nadvikarij. »Čakajte še nekoliko I« Ugledal je zdajci težki moj pas, iz katerega sem doslej zalagal troške dragega bivanja v beli Emoni. »To se mora ohraniti v pravih rokah!« pravi Gregorij, in od veselja se mu razširi tolsti obraz. Rekši stopi k meni in mi svoje-ročno odpaše denarnik. Roka mu omahne pod težo mojega pasa. »Služabniki satanovi imajo dosti denarja! Haha!« Smeje se, da se mu kar trese trebušček. »Poglejmo si to zlato! Odslej bodi Bogu na čast!« Sede k mizi, da bi nanjo izsul zveneče zlato. Zdajci odpre pas in ga iztrese, toda namesto zlata se vsuje iz njega kup umazanega sirovca! Obraz nad-vikarija Gregorija pa je bil v tistem trenutku čistega zlata vreden . . . Hvala ti, Azrael! — . .» .„• Upor proti nadškofu Martinu se je posrečil. Slovesno so odstavili starega vladiko, in zbrani proštje in kanoniki so izvolili namesto njega — Bog ve, po kakih pritiskih — nadvikarija Gregorija/ Prvi čin tega nadškofa je bil ta, da je ustanovil sveto inkvizicijo, ki naj bi sodila nas jetnike. Izpraševali so nas, pokladali nas na torturo in nas končno prepričali, da smo v zvezi s hudičem. Čuda torej ni, da so nam prisodili smrt na grmadi. Saj smo tudi pošteno zaslužili takovo smrt! — Napočil je večer smrti. Debela megla je legla na emonsko polje in zakrivala velikansko grmado, katero so zgradili hlapci svete inkvizicije. Na tej grmadi sem pričakoval smrti, in z mano so je pričakovali nadškof Martinus, kneginja Marija in kapelan Primož. Okrog 7i8 Dr. Nevesekdo: 4OOO in okrog po jesenskih njivah se je zbralo na tisoče radovednikov, ki so kurili svoje ognje in pri njih kuhali večerjo. Vse je bilo pomešano, moški in ženske, in vse je čakalo iz težka, da bi se zanetila grmada, kjer bi poginili nasprotniki blaženega Antona od Kala! Noč že lega po zemlji, ko se pripelje iz mesta nadškof Gregorij. In ž njim se pripelje deset proštov in štiristo kanonikov. Zasedejo vzvišene svoje prostore, in mladi nadškof takoj migne biričem, naj zapalijo grmado. Tako se zgodi. Obkroža nas dim, in v podobi plamena se zvija smrt okolo nas. »Kneginja Marija,« izpregovorim družici svoji, »ne boj se umreti! Večnost je pravičnejša od zemlje!« »S tabo umreti mi je sladko!« Usmilil se je nas Gospodar sveta in poročil ukaz angelju svojemu. Azrael je tedaj zapustil sedež na sivem Himalaji, razvil peruti in se spustil v nižino. V podobi bliska je treščil na grmado sredi polja emonskega in nam rešil dušo iz trpečega telesa. Rahlo nas je vzel v nar6čaj in potem kakor vihar krenil med svetovi v večni eter. Iz dalje se je videla smešna in malenkostna zemlja kakor rdeča pičica, prav kakor atom, izgubljen med orjaki svetovi. Krasni obraz se Azraelu raztaja od nebeške miline, ko me vpraša: »Je li želja tvoja, da se še kdaj vrneš na zeleno zemljo?« »Nikdar več!« »Torej spite, dokler vas ne vzbudi trobenta, da ste navzočni, ko bode Gospod sodil pravičnike in licemerce!« Izpustil nas je, in zadremali smo v večni temi, kakor zadremlje trudno dete v gorki postelji . . . Vidimo pa se tedaj, ko pogine človeštvo apokaliptiškim jezdecem pod kopiti in ko pride Gospod v zarji svoji, da sodi pravičnike in —