0tr32‘

Mati in sin.

Bil je nekdaj majhen ljubezniv
deček. Precej sc je omilil vsakomur,
zakaj bil je jako vljuden, priden in
poslušen.

Očeta ni imel, zato pa dobro ma¬
ter. Ljubila ga je nad vse. Želela
je samb, da bi bil kaj prida presrčni
otrok.

Prišedši iz šole, vzel je Mirče
zvezek za naloge in delal. Niti h ko¬
silu ne bi šel, dokler ni potihoma
ponovil vsega, kar je slišal v šoli in
zvišil, kar je bilo treba.

iii

Spolnivši svojo dolžnost, šel je
k ljubi materi. Pripovedoval ji je, kaj
je novega v šoli, kaj je videl morda
na ulicah. Objemal in poljubljal je
dobro mater, ki ga je ljubila, kakor
je zaslužil.

Nekega dnč pa mati zboli.

Deček se ne gane od njč, kadar
je dom&. Nobena igra ga ne mika
pod milo nebo, niti jed mu neče tek¬
niti. Saj ima mamico tako presreno
rad, da je prčcej žalosten, ko jo vidi
trpečo.

Eavnokar je šel zdravnik od uboge
bolnice in z glavo je majal. Mirče
steče za njim, rekoč: „Ljubi zdrav¬
nik! Prosim te, ozdravi milo mamico!
Pridno bodem molil z4te, saj te drugače
ne morem zahvaljati.“

Zdravnik pogladi dečka po lici in
ga vpraša, kako je kaj v šoli.

Mirče odgovarja vsem vprašanjem.
Zdravniku je deček tako povšeči, da
sede ž njim in mu obeča, da ozdravi
dobro mamico. Toda ne samd tega.

m

s

če bode takč zvesto stregel mamici
kakor doslej, hoče ga tudi močno
razveseliti.

Mati sicer ni bila ubožna, a tudi
ne imovita. Pogosto jo je skrbelo,
kako bi pozneje šolala miljenca svojega.

Zdravnik je čakal, da je mogla
iz postelje in v sobo. Tedaj pa pravi,
da bi rad nekaj govoril ž njo. Mirče
ju neče motiti. Že hoče iz sobe, ali
zdravnik mu reče, naj ostane.

Nato pripoveduje, da je govoril
z gospodi učitelji. Vsi so na glas
hvalili pridnega dečka. Potem nadal-

j u j e:

„Otrok nimam. Dovolite, da skrbim
z vami za Mirčeta! Deček bi bil za
gimnazij. Prepričan sem, da bode
sčasoma dober dijak, in če Bog da,
dober zdravnik. Dobrega srca je in
plemenitega duha. To pa je' boljše
od denarja. Pustite, da bodem vodil
dečka v življenji. Združno vzgajajva
Mirčeta za plemenitega moža.“ —
Srečna mati hvaležno vzprejme to

m

s

ponudbo. Velika skrb ji je vzeta,
zdravniku pa dano lepo veselje, zakaj
Mirče je bil pozneje dober dijak in
priden sin. Kdo bi ne verjel, da bode
kdaj vrl zdravnik! Tedaj pa bode
tudi krepko podpiral mamico, ki ga
tolikanj ljubi.

Ko okreva mati do dobrega in
prihaja prvič po stopnicah, prinese ji
Mirče velik šop cvetic, katere je na¬
trgal sam. Mati vzame z jedno roko
cvetice, drugo pa mu položi na rame,
rekoč: „Ljubi sinek, hvala ti! Zvesto
si mi stregel. Kadar sem ti pogledala
v oči, toli plahe in žalostne, spoznala
sem, da moram živeti zaradi tebe.
To me je krepilo in bodrilo. Danes
mi prinašaš cvetic. Sam si jih natrgal,
da me poslaviš ozdravljeno. Jako si
me razveselil. Slabotna sem še, ali
zato me veseli, da se morem opirati
nate. Ostani mi takšna opora v poz¬
nejših letih, blagi moj sin! Tudi jaz
te hočem verno podpirati in čuvati,
dokler bode treba.“

m

4

Mirče objame ljubo mater. Iskreno
ji poljublja roko in govori, kakor mu
je pri srci. „Hvaležen ti bodem, ma¬
mica ljuba“, reče ji. „Koliko si mi
storila, in kako te ljubim zato!“

Ni mati ni Mirče nista zapazila,
da je stal zdravnik na spodnji stop¬
nici in ju poslušal. Ginjen si je otrl
solzo iz očesa.

NARODNA IN UNIVERZITETNA

KNJI (17Ui (17UNICA

00000463084

m

5

Pri J. Giontini-ji v Ljubljani se tudi

dobivajo:

Car i tesar. Zgodovinska pripov. . . 20 kr.
Cerkvica na skali. Pravljica . . . .12 kr.

Čas je zlato. Povest ..30 kr.

Darinka, mala Črnogorka. Povest. . 24 kr.

Doma in na tujem. Povest.20 kr.

Hubad, Pripovedke za mladino. I., II.,

III. a. .24 kr.

Izanami mala Japonka.24 kr.

Izdajalca domovine. Povest ....  24 kr.
Knez Črni Jurij. Zgodo v. povest. . . 20 kr.
Narodne pripovedke. I., II. a . . . 24 kr.
Pravljice in pripovedke za mladino 36 kr.
Mali vseznalec ali zbirka lahko iz¬
peljivih poskusov iz fizike etc. . 30 kr.

C. in kr. dvorna liskama Karola Prochesk«

Tciinu.