256
Kmetijstvo.
Varujte živali!
Kaj bi se toliko pridigovalo o varstvu živalij! Varujte raje človeka, varujte ga vojske, ki pogoltne toliko plemenite krvi, varujte ga uboštva v katerem še vedno zdihujejo tisoči in tisoči, varujte ga nravne propalosti, ki tirja še vedno neznosno množino žrtev!
Prav tako! Toda proti tem zlom se resnično že dolgo po možnosti deluje; dobrodelna društva razprostirajo svoja krila na vse strani. Resnično je, da se ne bode nikdar dalo vse uboštvo ter zlo spraviti s sveta, a to nas ne sme ovirati, da ne bi nadalje skazovali trpečim bratom dobrot. Žival istotako občuti vsako bol, kakor človek, pogreša jednako ono, kar ji je potreba za življenje. In vendar se žival le prepogosto na nečuven način muči, bodisi iz nevednosti, bodisi iz surovosti in hudobije. In kako naj se uboga žival brani takega trpinčenja? Nič druzega ji ni prostaja nego trpeti, trpeti do konca. Toda ideja prave omike, pravega človekoljubja zahteva, da imamo sočutje istotako z živalmi, kakor z ljudmi.
Očitalo se mi bode, da sočutje z živaimi mehkuži in pači čut tako, da bi ravnodušno gledali, ko se vrši nad človekom smrtna kazen, dočim bi tožili in zdihovali, ako se žival samo nekoliko muči. Vsak pravično misleč in prosvitljen človek bode gotovo v vsakem slučaju glasoval proti smrtni kazni, kot ostanku srednjeveškega barbarstva, ki se mora prej ali slej izpremeniti v večletno, bodisi dosmrtno ječo; istotako bode tudi priznal, da smo primorani v boju za obstanek klati in moriti živali, katerih meso nam služi v hrano, in katere so nevarne nam in gospodarstvu. Toda, ako se že usmrti žival, naj se po nepotrebnem ne muči. Samo to zahtevamo na podlagi prave humanitete.
Drugi zopet ugovarjajo, da je usmiljenje z živalmi sicer lepa čednost, toda ne daje nikake praktične koristi.
To je samo krivičen predsodek, ki se po daljšem premišljevanji popolnoma izjalovi. Večinoma moremo trditi, da koristimo sebi in vesoljnemu človeštvu, ako varujemo živali. Gospodarstvu koristimo, ako ne ravnamo z domačo živaljo surovo in preveč ne izrabljamo njenih moči, kmetovalec, sadjerejec in cela narava ima korist, ako branimo, da se ne mori in zatira   tičev   žužkojedov.
A vprašali bodete, ali se v našem naprednem stoletji živalim resnično, take krivice godijo, da tako nujno potrebujejo človekega varstva? Gotovo! Vsak pogled na cesto itd. nam predobro kaže, kako neusmiljeno se z ži-valijo ravna. Postavodajalci so se morali že večkrat potegniti za trpinčeno žival in naj bi se še bolj.
S studom se obračamo od starega Rima. ki je iskal naslade in zabave v cirkusih, kjer so se klali gladijatorji im mesarile sestradane živali.   A žalibog, jednaki prizori
se vršijo še dandanes pri narodih, ki se nazivajo omikanimi, kavalirstimi in naprednimi. Tako se na pr. v Španiji okljub vsemu prizadevanju še vedno ni posrečilo odpraviti barbarskih iger z biki, ki še vedno veljajo za narodne slavnosti, katerih udeleževati se je dolžnost vsakega veljaka. Znamenitni možje branijo te igre kot nacionalno posebnost, ki vzbujejo srčnost borilcev z biki in veselje gledalcev. A vendar ne moremo odobravati, da se gledalci slastno zabavajo videč, kako se do norosti mučena in ščuvana žival končno smrtno ranjena vali v mlaki krvi. Srčnost je lepa čednost, toda samo na pravem mestu.
Tudi š uvalni lovi, tako zvani parforceni lovi, so v pravi luči pravo trpinčenje živali. Psi in lovci večkrat celi dan zasledujejo ic ščuvajo jelena, dokler se zmučen kopajoč se v potu in stokajoč ne zgrezne in ne dobi smrtnega sunka. Na Angleškem so taki lovi še v najlepšem cvetu in jih negujejo s posebno ljubeznijo kot narodno posebnost.
Surova ljudska zabava na Angleškem so petelinji boji, katere pa postava noveli čas zabranjuje.
Divjim živalim se v menažerijah ne godi baš dobro. Le poglejmo leva, kralja puščave, ki je tukaj okovan v tesno zaduhlo kletko, ponosne svoje glave mu ni moč povzdigniti, vitkega telesa raztegniti; klaverno in potrto stopica ta v prostosti tako ponosna žival, korak na levo, korak na desno in si drgne glavo na železni ograji svoje ječe. Kralj višav, planinski orel, poveša peruti, zgubil je bistri pogled, v zagatnem zoprnem vzduhu gine ter mre. Okretna gladka kača gorkega juga se kriva tukaj navita v volneno odejo, kajti mraz in glad sta jo že na pol umorili. Končno napoči ura krmljenja, višek predstave Kačo vzemo iz zaboja, malomarno se ovije prs, vratu ter glave služabnikove. Zdaj prineso dvoje ljubkih, malih belih kuncev, katere naj kača žive požre, da pasejo gledalci na tem zadovoljno svoj pogled. Kača zagleda strahu se tresočo žrtev, mrko oko jih oživi; globoko svoje žrelo odpre ter sikne daleč venkaj s preklanim svojim jezikom. Sluga zgrabi kunca, ki se zvija ter brani, videč srpega sovražnika, vtakne ga na pol kači v žrelo, potegne ga zopet nazaj, ponavlja to nekolikokrat, dokler se ne izgubi živalica v kačinem žrelu. Uvažujemo sicer, kolike koristi je študij naravoslovja, poznamo zanimanja, katero vzbude v nas prizori iz naravoslovja, priznavamo, da se godi trdo in kruto v naravi v „boju za obstaneka, toda predstava vpisane igre se nam zdi vendar najmanje rečeno zoprna. Zganitvenega stališča potujoče menažerije le
malo nudijo; uslužbenci pripadajo večinoma najnižjim slojem in ponavljajo vedno v slabem jeziku priučeno neslano klepetanje in zabeljuje svoje predavanje s   pretira-
nostjo in svojo bujno domišljijo. S takozvanimi krotilci se ne bodemo  pečali,   istotako ne z razdrapanimi   Bosanci, ki  vodijo   k   nam   plešoče medvedke,   kajti vsak naj si sam svojo sodbo napravi.
Toplo pa bi priporočali zoološke vrtove pod nadzorstvom  znanstveno  ter   strokovno   naizobraženih  mož,
257
kajti tu o muki ni moč veliko govoriti, in so ljudstvu v resnici živa knjiga naravoslovja.
Veliko muke prouročuje živalim bedasta moda, konjem odsekajo rep, (takozvano engliziranje), češ, da potem izgledajo bolj plemenito, psom se odreže rep in ušesa, češ, da so potem lepši. Takemu početju se pameten človek le smeje, posebno če sliši, da se s tem izboljšuje narava. V resnici se živalim na ta način le škoduje, kar si potem ne morejo z repom odganjati nadležnih muh v poletni vročini, in jim v ušesa pada dež, sneg ter nesnaga, česar posledice so različne ušesne bolezni. Ptičem pevcem izkljuvajo in slepijo oči, da rajši pojo; oslepljena živalica ne razločuje luči cd teme in zato baje noč in dan prepeva. Tudi sicer tako rahločutne dame si rade dičijo klobuke s telesci nmorjenih ptic, koristnih žužkojedov. Pač je že zadnji čas, da se zavzemajo za to žrtve razne korporacije, kakor je to ste ril letos nižjeavstrijski deželni zbor.
Kako neusmiljeno morijo v južnih deželah naše selivke, o tem se je že tudi pri nas zadosti pisalo, in z zadoščenjem omenjamo, da se je tudi v beli Ljubljani ustanovilo društvo v varstvo ptičev.
Prvo društvo v varstvo živali se je ustanovilu začetkom našega stoletja v Londonu. Dandanes se organi-zujejo taka društva v vseh delih civiliziranega sveta in lepo prospevajo. Sprva je vsako podobno društvo neznatno, boriti se ima z neštevilnimi težavami, in le malo simpatij se mu v začetku izkazuje; veliko boja je čaka z nespametnimi navadami in napačno dobičkaželjnostjo. Toda tudi tukaj prodre s časom mogočna ideja humani-tete zmagoslavno, in nikdo ne more odrekati društvu priznanja.
Hitro se je razširilo zanimanjo za varstvo živali po celi Angleški. Leta 1863 se je propevedovalo v šest sto različnih cerkvah, naj se ljudstvo usmili mučene ži vali. Na Dunaju se je ustanovilo društvo 1. 1846 in lepo prospeva pod protektoratom nadvojvode Rainerja. Na dveh krajih mesta ima postavljen voz za prevažanje ponesrečenih konj. Ako pomislimo, da ima avstrijska sto-lica nad 40 000 konj, ki vsak dan prevažajo po kame-nitih cestah najtežje tovore in prepeljujejo z največjo hitrostjo kočije po živahnih ulicah, se pač ne bodemo čudili, da se prigodi vsak dan več nezgod uprežni živali. Velikokrat sem bil priča, ko se je premetavala ranjena žival v največjih mukah po trdem tlaku. Pretekale so ure, predno so jo naložili brez potrebnih priprav na neroden voz, dočim je ljudstvo gledalo, se hudovalo in ukrepalo. Pred dvema leti je odprlo dunajsko društvo tudi pasji azil za zgubljene pse, ki so se podili brez gospodarja po mestu. Tam se psi krmijo,  dokler se   ne
oglasi   gospodar,   po   gotovem   času   pa se    na   hiter in
nemučen način usmrtijo, ako se nikdo zanje ne oglasi. V Gradcu imamo dve društvi, prvo obstoji od 1. 1864 obe izdejafa lepe publikacije, ki so posebno mladini zabavno berilo; v vseh večjih mestih pa podpirajo podružnice,   ki   prirejajo tudi predavanja ob jednem s kme-
tijsko družbo. V Zigrebu je ustanovil 1. 1885 Gjuro Deželic, tudi v druzih hrvatskih društvih markantna oseba ^društvo za zaštitu životinje, ki pridno izdaja „Ži-vobran" in izve*tja. Ako še omsnjam, da imajo vsa glavna mesta avstrijskih dežel poleg drugih mest že dolgo let lepo organizovana društva", ki ščitijo živali, tedaj opravičeno sklepam s srčno željo; novoustanovljeno društvo za varstvo živali v Ljubljani naj živi, raste in cvete.                                                                Slivnik