Skrbi sodobne šole Pridrl je v mojo sobo kakor zločinec, ki ga preganjajo detektivi. Neobrit, Tazmršenih las in bled v obraz je padel na stol in vzkliknil: »Prijatelj, pomagaj mi, ali pa je po meni!« Stečem po kozarec vode, mu ga izpraznim s silo v usta in vprašam: »Za božjo voljo, tovariš, kaj se je zgodilo?« Voda ga je nekoliko pomirila, pa je vzdihnil in diejal: »Še nič! Ali zgodi se lahko tako, da sfrčim zaradi nesposobnosti, ali da mi vsaj ne dado povišice zaradi slabe kvalifikacije in bo moja familja prikrajšana za 150 Din na m^ sec ... Skratka: medtem ko bodo drugi napredovali, obstanem jaz v najboljšem primeru tam, kjer sem!« Počasi se tudii mene loteva nervoznost, pa dem nestrpno: »Veš kaj, tovariš, sedaj pa nehaj s skrivnostmi in govori tako kot pametni ljudje. Kaj se je zgodilo? Vse od kraja povej!« Si obriše on pot s čela: »Saj bom, saj bom. Le malo potrpi, da zberem misli... Tako ... No, poslušaj: Saj veš, da smo pred tednom dni pokopali nekega mladega tovariša. Bog mu daj večni mir in pokoj ... ali lahko bi bil počakal s smrtjo do konca šolskega leta... No, pa so mene poslali naj prevzamem njegov razred. Pa to, glej, kakor nalašč, to ni tak običajni razred, kjer naučiš otroke branja in pisanja ter računstva, temveč je to poizkusni razred! Pomisli: poizku&ni razred!« »Kaj je to, poizkusni razred!« poizvedujem. »Saj to je tisto!« se razburja prijatelj. »Ko bi jaz vedel, bi ne iskad pomoči pri te- bi!... Vidiš, nekdo si je vtepel v glavo, da je šola za staro šaro in da zahteva čas novo šolo, tako kot j-o je on izumil. Toliko nas je gnjavil in prepričeval, da smo nazadnje rekli: Pa poizkusi! Izposlovali smo, da je dobil prvi razred. Daii smo temu razredu ime »poizkuisni razired«. Tam se je zaprl, zamašil ključavnico in vse špranje na vratih, da bi mu izuma ne ukradli, in skrivnostno delal. Nenadoma pa ti meni nič tebi nič umre in jaz naj nadaljujem njegovo delo! Ali razumeš sedaj?« »Razumem!« prikimam. »Huda reč je to ... Ali oprosti, prijatelj, nekoliko si tudi sam kriv. Zakaj pa se nisi za stvar pobliže zanimal, ko je bil še živ? Zaikaj nisi potrkal na njegova virata in vpra&al, kako on dela?« Kakor da- ga je osa pičila, skoči prijatelj s stola in zavpije: »Saj sem, saij sem! Takrat sem bil pri njem, povedal, da me stvar zanima, prosil naj mi to novo šolo pokaže... pa se mi je vsakokTat zarrežal v obraz: Ne boste me, to je moja last, Bog ve, kdo te je poslal in zakaj! Svoje ideje ne dam nobenemu, čez štiri leta vam pokažem uispehe — ali ideje vaim ne dam. Ta je moja!... Tako me je napodil!« »Pa bi mu jo bil ukradel, skrivaj, tisto idejo. Priplazil bi se bil po prstih...« »Tako? Da bi me zaprli kot tatu? Ti ne veš, kako je kriminalistika napredovalla v zadnjih letih. Zadnjič so nekje nekaj ukradli. Ti pride nekakšen detektiv s psom, povoha in kaj ugotovi: delali so z rokavicami, ker ni nikjer prstnih odtisov; poleg je bila tudi ženska., ker je pred kratkim nekdo prah pobrisall z mize, kar ni navada v uradih; moški je bil sveže dbrit, ker še diši po kolinski vodi; moški je bil iz boljše družbe, ker se ob petkih preprosti ljudje ne brijejo; ona je tudi dama iz boljiše družbe, ker so povsod po tleh sveže pasje stopinje, preproste žene pa ne vodijo kužkov s seboj!... Vidiš in tako bi tudi mene kmalu prijeli...« »Hm!« ga prekinem. »Kaj pa zapiski? Ali ni zarpustil kakih zapiskov svoje iznajdbe?« »Nič, prav ničesair. Umrl je in odnesel s sabo svojo skrivnost. KakoT Stradivari skrivnost svojih gosli; kakor tisti alkimist, ki je iznašel način, kako se nairedi iz kamenja zlato; kakor tisti Damaščani skrivnost svojega jekla; kakor ...« »Nekaj!« se zgrozim. »Premisli raije svojo zadevo. Kaj pa otroci? Ali se od otrok rae da nič izvedeti? Kaj znajo, kaj vedo?« »Saj to je tisto. Znajo toliko, kot so znali moji v prejšnjem mdjem razredu. Zdi se mi, da računstva še manj. Ali za to ne gre. Saj ne g»re za način pouka. Gre za šolo sploh! Gre za nov duh, kakor pravijo ...« Pogledam prijatelja in se čudim: »Ali, Ijufoi moj, saj si- se vedno potegoval zai nov duh, za sodobnost. Saj si požrl nič koliko lcnjig o novem duhu ...« »Seveda sem in pošteno sem se trudfl dati svoji šoli novega sodofonega duha ... Ali kdo mi jamči, da je pravi? Kako naj vem, da prav nadaljujem delo pokojnika, če mi je fcar tako zbezlal na drugi isvet? — Pred leti so prišli k nam nekaki propovedniki moderne šole iz Nemčije. Stopili so na oder in pokazali na otrocih: tako delamo to. Pa smo videli natančno, kako in kaj. Naši moderni so dejaili, da je že nekai tisto, ali da še ni pravo... Naj bo kakor hoče ... Ali tisti iz Nemčije so imeli pogiim pokazati vsemu svetu, kaj so iznašli... Tale naš pokojnik pa se je obdal z neko sbrivnostno glorijolo in se zaprl in zapečatil. Nazadnje pa še izginil nai vekomaj. —« Še sem skušal tolažiti prijatelja, ali posrečilo se mi ni. Bog ve kod zdaj befia. ubogi tovari-l? J. Ribičič.