6                                                  Na tuji zemlji.
zgodovini napredka in olike. Ta nečloveški dogodek bi se ne bil pripetil v nemški, francoski ali italijanski vasi : zakaj pa se je pripetil v kraju, kjer so olika, sloboda in jednakost dognani do najvišje stopinje, v kraju, kjer se zbirajo olikani ljudje najolikanejših narodov ? Zakaj nimajo človeškega čustva za osebno dobro delo ti ljudje, ki se tako radi ponašajo s človekoljubjem? Zakaj ti ljudje, ki skrbe v svojih palačah, na taborih in v družbah za ne-oženjene Kitajce v Indiji, za omiko v Afriki, ki snujejo društva za poboljšanje vsega človeštva: zakaj ti ljudje nimajo v duši prvotnega čustva ljubezni človeka do človeka? Mari nista tega čustva izpodrinili častiljubje in sebičnost? Mari nasprotuje olika preprosti ljubezni do bližnjega? Je-li mari to jednakost, za katero se je prelilo toliko nedolžne krvi in storilo toliko zločinov? Mari morejo biti narodi srečni samo z besedo jednakost? Kaj je ta jednakost pred zakonom? Mari se vse življenje vrši v okrožju zakonov? Le tisočeri del življenja spada pod zakone, vse drugo pa se vrši v okrožju nravnosti in družbenih nazorov. Kakšna jednakost je to, če ima že lepše oblečeni človek sebe za višjega? Morda je ona država slobodna, kjer zapro — če tudi le jednega — človeka, ki dela,
kar mora delati, da ne umrje od gladu, ne da bi komu kaj škodoval? — Olika je dobra reč, barbarstvo pa je zlo; sloboda je dobrota, sužnost pa je zlo. A kdo more določiti, kaj je sloboda, kaj despotizem, kaj civilizacija, kaj pa barbarstvo ? Kdo je bolj človek in kdo bolj barbar: ta lord, ki je zagledavši umazano obleko pevčevo od jeze bežal od mize in za trud pevcu ni dal niti najmanjega dela svojega imetja, lord, ki sedaj pokojno sedi v svetli, mirni sobi in premišljuje o kitajskih dogodkih in sodi, da je opravičeno tamošnje pobijanje, ali pa mali pevec, ki celo v nevarnosti, da ga zapro, hodi že dvajset let po gorah in ljudi razveseljuje s petjem in nikomur nič ne škoduje, katerega so pa danes žalili in se mu po-smehovali ?
To so glavne misli, katere je grof Tolstoj razvil v tej povesti. Iz njih se jasno vidi, da že v svoji mladosti ni bil slep za slabe strani sedanje olike. Spoznaval je dobro, da sta olika in sloboda prevečkrat le lepi besedi, za katerima se skriva kaj drugega. Tu v Švici je videl, da se svet klanja le denarju, da ne zna prav ceniti niti prave poezije. Nekako nevoljen na vso oliko — civilizacijo — se je povrnil grof Tolstoj v rusko domovino.       (Dalje.)
Ha tuji zemlji. i.
llforni zapustil svoj raj, domovja slovenskega mesta, ^    Tebe zapustil, moj rod,-v krilu sem drage zemlje. *   Danes na tujem oko željno mi uhaja čez gore
V daljno deželo miru, kjer mi je cvela mladost. Kakor nikoli poprej razvnemajo dušo spomini:
Vse, kar veselja užfl, kar sem trpljenja izpil.
„DOM  IN SVET!' 1892, štev. 1.
7
Rojstvena ljubljena vas, ti, hiša pod holmom očetna,
Drevje domače in vrt, travnik in pisani gaj, Stariši, bratje, sestre, prijatelji zvesti in znanci,
Vsem iz tujine le-tu srčni pošiljam pozdrav. Z dnovi, ki živel vesel v prijateljski vaši jih sredi,
Vstaja pred duhom mi dan. ko sem se ločil od vas. Megla zastrla polje jesenskega onega jutra,
Meni je megli nalik dušo objela bolest. Nisem pretakal solza —  nevredne so moškega lica —
Vendar sem čutil tedaj, da je za mano moj — svet, Svet, ki gibale se v njem so misli in težnje mladostne,
Ki hrepenelo za njim bode v tujini srce . . . Vse sem ostavil takrat in težko utešil bi dušo,
Da je ne teši jedin vanjo blesteči se žar: Vse sem ostavil takrat, a šel sem na tuje, ker bilo
Vroče mi v prsih srce za-te, moj narod in dom.
II.
(Pokojnemu prijatelju.)
Mortuos plango.
K tebi, prijatelj, na grob zavelo me srčno povelje,
Predno v tujino korak z doma nameril sem svoj. Drag si v življenju mi bil — kako li poslej bi te zabil,
Ko le zakrila telo tvoje mi črna je prst? Trajna ljubezen to ni, ki javlja se v sladkem objetju,
Prave ljubezni krepost spaja življenje in smrt. — Angelj na grobu krilat — jaz nemo sem predenj pokleknil,
Vrbe je žalne šepet tožno mi dramil srce. Z doma! zvenelo je vmes, pred sabo pa gledal sem sliko,
Sliko najlepšo — mladost, ki sem jo živel s tabo. Mnogi tedaj nama sen opojno objemal je duši,
Mnogi pozabljeni up temno bodočnost vedril. Domu srce in roko! tako sva prisegala cesto,
Da mu prisveti že kdaj lepše prihodnjosti zor. Jedno čutila oba za dom sva in narod sirotni,
Isti obema bil vzor, isto obema srce. — Brata mi grob te zakril, tujina zdaj meni je mati,
Boljša gotovo nikdar, kakor je rodna bila. Morda poslednjič na grob zavelo me k tebi je čustvo,
Predno v tujino korak z doma nameril sem svoj . . . Angelj na grobu krilat — jaz nemo sem predenj pokleknil,
Vrbe je žalne šepet tožno mi dramil srce. Z doma! zvenelo je vmes — molitev jaz vročo sem molil,
Ti na višavi si čul, česa sem prosil takrat: Tvojemu prahu miru v gomili pod rušo zeleno,
Tvojemu duhu, da zre z neba na srečni naš rod!
III.
Pili iz Lete nekoč, podzemeljske čudežne reke, Vsi, kar jih v smrtno temo kruti zagrnil je Had.
Nje blagotvorni napoj poživil je mrtveca dušo, Lahka mu bila je pot dalje v podzemeljski svet.
8                                                       Zle moči.
Vse, kar težilo ga kdaj v življenju in kar veselilo,
Jeden iz Lete požir vse je v pozabnost zastrl: Žalost — da nanjo spomin ne kalil bi mu večnosti sreče,
Radost — da v svet bi nazaj duh si ne želel njegov. — Mnogo v domovju imel, hrepenel in upal in ljubil,
Grenkega tudi že kaj z radostjo jaz sem užil. Morda takisto bilo slovo mi od zemlje domače
Lahko bi, ako nakrat upe in sladke želje, Ako bolest bi in strah in misli mladostne in sanje
V reke pozabnosti val mogel vtopiti tedaj . . . Toda, beseda, postoj! Kako li živim naj v tujini,
Da ni spominov na dom nisem prinesel s sabo? Bodi, da trpel samo mladenič v domovja bi krilu,
Da mi spominov noben blago ne sije v srce — Smelo ti dalje velim, pozabnosti Letina voda:
Z doma trpljenja celo drag je v tujini spomin.
M.  O.
Zle moči.
(Noveleta. — Spisal Josip Krasjanin.)
i svetem Jakopu v Trstu je odzvonilo jutro. Ljudje vstajajo, posebno delavci Llovdo-vega arzenala. Urno použijejo zajutrek, potem pa stopajo navzdol proti delalnici s kositarnim vrčkom v roki. V vrčku imajo hrano; o poldne si jo pogrejejo v delalnici in si tako pripravijo obed. Tu koraka mlad mož tako mladostno, lahno in vendar krepko, šepetajoč jutranjo molitvico, Nikdar je ne pozabi: tudi pokojni oče, ki je bil klepar v ladijetesalnici, ni opuščal nikdar molitve. Sin se je naučil moliti od očeta, naučil se je pa tudi pogumnosti, skoro bi rekel brez-skrbnosti, saj zaupa pri težavnem in nevarnem delu v Boga. Vidi in ve, da je srečen. Ozira se v ono-le okno: ničesar ne vidi. Soproga pač pripravlja detetu in sebi zajutrek. Nikogar ni pri oknu.  Nič ne de.   Pa zvečer se vspne
ono malo, ljubko bitje na okno — na materini roki in zablebeče: »Ata!« Da! Potem pa bode ta-le težki, močni mož kar z jednim samim korakom v prvem nadstropju. Dete pa se bode jokalo in smejalo ob jednem. Saj je bode poljubljal »ata« in pa malo bodel z brado. — Sladek nasmeh mu preleti ustnici. Se jedenkrat potegne krepko iz zavitka turškega duhana, ostanek vrže preč. Tako! A sedaj je pozvončkalo za prvo sv. mašo. Lepo priliko ima, neče je zamuditi. Pogleda na uro. Se pol ure je časa, da bode zatulila parna piščal v delalnici.
Tam zopet urno peketa čil mladenič, ognjenih očij, na lahko pregrnjen z jopičem. Malo se sliši, ko si žvižga veselo pesmico. Dobro mu je v srcu, saj je poštenjak, zdrava slovenska kri, dela pa tudi rad, da si kaj prisluži.
V prvem nadstropju neke hiše za cerkvijo sv. Jakopa  se  pripravlja  tudi
54
Na tuji zemlji.
poseben pomen za rusko slovstvo. Koliko povestij in pesmij ima rusko slovstvo, katerim je snov vzeta iz kavka-škega življenja! Spominjamo le na Puškinovega »Vjetnika na Kavkazu«, Lermontovega »Demona« in »Junaka našega časa«. V1 teh delih pa se kažejo ti kraji tako, kakor skozi barvano steklo. Vsak pisatelj je bolj vpletal svoje mišljenje v pripovedovanje, nego je predstavljal prave krajevne posebnosti. Do Tolstega so imeli celo Rusi napačne pojme o kavkaških gorah, še-le ta jih je — rekli bi — odkril širnemu svetu.
V »Kazakih« nam slika pisatelj jako naravno junaka Olenina, ki je zapravil polovico svoje imovine, potem se pa odpravi brez pravega namena na Kavkaz. Nastanil se je ob Tereku med tamošnjim kozaškim prebivalstvom. Tukaj je hotel popraviti svoje življenje, približati se zopet prirodi. Lepa kozaška deklica Marijana mu je vzbudila željo, da bi jo dobil za ženo, a vse njegovo prizadevanje je bilo brezuspešno: rajši je imela preprostega kozaka Lukačko. Pisatelj razkriva v tej povesti prav  lepo
in mično nepopačeno Marijanko, katero mora čitatelj ceniti mnogo više, nego omikanega Olenina. {Tudi spoznava Olenin sam, da je ta nedolžna deklica po srcu svojem čili po nravnosti mnogo nad njim, ki je že toliko poskusil med svetom, in baš to ga loči od nje. V tej povesti je hotel pisatelj očitno zagovarjati preprosto prirodo pred olikanim kulturnim življenjem. Pokazati je hotel, da je človek tem srečnejši, čim manj se je oddaljil od prirode, čim preprosteje živi. Kako lepo pa nam tudi v tej povesti grof Tolstoj slika kavkaško prirodo in tamošnje življenje, kavkaške gore, vasi, lov, petje in ples! Vidi se, da je on sam zares ljubil prirodo z vsem srcem. — V drugih povestih pa nam pisatelj ravno tako lepo kaže, da prave sreče ni iskati v razkošnem življenju, temveč najdeš jo le v preprostem rodbinskem življenju, v skrbi za svojo družino. To je idealna podlaga njegovima velikima romanoma »Vojna in mir« in »Ana Karenina«, pa mični povesti »Rodbinska sreča«, ki je v prevodu znana že tudi nam Slovencem. (Konec.)
Na   tuji   zemlji.
rs
IV.
|?emno, oblačno nebo in žalostne megle po gorah, p      Dežja nevdržni naliv — to naj je zima pri vas? I   Vzdrami se, tožni moj duh, na pot črez gore Apeninske: Jeden še zimski večer morava žiti doma! --Sneg po doleh in bregeh, ž njim v dalji gore so zastrte,
S snegom zastrta ravan, holm je in sleharni grič Zvon je na vasi odpel, umolknili njega odmevi,
Zvezde nebeške vabeč, da zableste na zemljo .    . Zlati njih žar je razlit po holmih in snežnih ravninah. Grič in sleharni holm z biseri ves je posut. -
„DOM  IN SVETf 1892, štev. 2.                                         55
Zimski pravljični moj svet, kako si krasan v domovini,
V  duhu te gledam zavzet, srečen pri tebi sem spet! Kmečki poznati mi krov slikovito beli se nasproti,
Njega prostorni je stan kakor nekdaj pred menoj. Hrastov pri dverili zapah že leta ga čuva in leta,
V  trdna se okna zaman zimski zaletuje mraz. Blago toploto šireč smeji se mu peč porogljivo.
V  njenem osrčju svetal plamen glasno prasketa. Plamen ognjen prasketa, ob peči se greje družina,
V  živem pogovoru čas brzo ji dalje hiti. — Sedel v zapeček je ded, prižgal starodobno si pipo,
Zvedavo v deda oko vnuk je cvetoči uprl . . . Pesem dekliška glasi po kmečki prostorni se hiši,
Vmes na vreteno se nit gladko izmika iz rok. Pač bode tkalec vesel netrgane preje, mladenka:
Lepega bodeš blaga ženinu nesla na dom. Urno, le urno okrog, kolo in dvokrilo vreteno! —
Stare se ure nocoj vedno oglaša udar. Preslica polna je še, nešteto v stanici povesem,
Kaj bi, dekliška norost, vlekla ti usta na smeh ? Sanjati čas je drugoč . . . Dremota že mater zmaguje,
V  kotu zgovorni pastir tudi je kimati jel. Pipo ugasnil je ded. umolknila njega beseda,
Čase pretekle hvaleč, ki jih preživel je mlad. Kladivo tolče deset . . . svetilka pojema, umira,
Zvezde neba se goste, tiho je zunaj povsod — — Zimski pravljični moj svet, kako si krasan v domovini!
Z Bogom! Ločiti s tabo mora se trudni moj duh. Sanje samo so bile, kar nemo sem gledal pred sabo,
Toda resnica nekoč, ko me je grela mladost.
M.  O.
Dobljena   igra.
j» «p                                     Romanca.
;F(9<yp> Granadi sijajni, v »solnca hčeri«, sf&     Umira mogočni Mahomed. '!   Ob postelji neme viteze meri Vladarja sivega motni pogled.
Toguje po lepih vaseh in mestih, Oprostil bi rad se trdih okov,
Ker mnogo ima podanikov zvestih, A žezlo prisvaja si brat njegov.«
Šepečejo tiho usta njegova:
»Odgovora zadnjim besedam želim: Kje zdaj se mudita moja sinova,
Kaj delata Jusuf in Ibrahim?«
Milujejo drugi Ibrahima:
»»Z uporniki mlajši sin se bori. Pristaša v deželi vernega nima,
In vendar si žezlo izročil mu ti.
Pristopi vitezov vrsta in pravi:
»Vprašanje budi nam žalen spomin.
Zaprt v Xalubaniji, čvrsti trdnjavi Toguje Jusuf, starejši sin.
Srdito viteze kralj pogleda. —
Privede mu k postelji sla dvorjan.
Poslednja tedaj — smrtonosna beseda iz kraljevih prsij privre na dan:
Na tuji zemlji.
v.
Pozdrav Rimu.
O Roma felix,
ceteras
Excellis orbis una pulchritudines!
j^esto, ki tisoče src obrača zaupno se na-te,
Cegar ime kristijan slavno izreka s častjo,
Vere najblažje prestol, povestnice svete vršitelj,
Stolica večna sveta, tukaj pred mano si — Rim!
Petrove kupole vrh mogočno se dviga nad mesto: Sam je nebeški ključar mestu najbolji čuvar.
V  dalji in blizu vrste še mnoge se kupole sive, Hiš se morje na okrog širi in krasnih palač.
Dični krščanstva svetlik, pozdravljam te, Petrovo mesto, V prsih mi polje srce, na-te mi nem je pogled! —
Videl na poti očak prikazen je v spanju nebeško,
Kvišku je planil iz sanj:  »Svet je ta kraj in strašan!«
Da ne pozabi ga čas, pobožno zaznamoval mesto:
Kamen je z oljem oblit ondi postavil v spomin. —
V  tvojem naročaju, Rim, nešteto je krajev svetejših, Kamor ozre se oko, kjer se ustavi korak.
102
Na tuji zemlji.
Gledali čuda na njih pradedov so tvojih očetje,
Da ne pozabi jih vnuk, mnog jim zgradili pomnik. Mnog jim zgradili pomnik, krščanstva ponosnega priče,
Ki občuduje jih svet prednikov vernost hvaleč. Sveto ozemlje zares, kjer trudni počijem naj potnik —
V prsih le polji mi čut, strmi nad mestom pogled! Koliko tisoč grobov pokriva svetnikov ostanke,
Koliko dragih stopinj v zemljo je vtisnenih tod . . . Davne povesti povsod odpira se knjiga očesu:
Nekdaj oholi pagan Rimu je bil gospodar. Nero, Tiberij, Avrel, Domicijan — kruta imena,
Vaš je sramotno spomin v knjigo zarisan le-to! . . . Takrat si zrl, kapitol, grozovita dejanja pod sabo,
Mnog si brezčuten tedaj vzdih mučeniški prečul. Koliko takrat krvi prelilo se je kristijanske —
Tibera kalna povej — pila si tudi jo ti! Pila jo zemlja je ta, in drobno goršičino zrno
Kakor nikjer v deželah gnalo veselo je kal. Vek je potekal na vek . . . obračajo v knjigi se listi —
Kam si poganskih bogov prešla nesramna druhal? Kje zavetišča vam zdaj, in kje so bogata svetišča,
Kje do krščanstva vaš srd, slava je vaša in moč? Tiho ... Le tukaj in tam se steber popenja v višavo,
Kakor da kaže, odkod temo razgnala je luč. Petrove kupole vrh mogočno se dviga nad mesto:
Sam je nebeški ključar mestu najbolji čuvar .... Mesto presrečno zares in slavno nad vse in bogato,
Mesto velikih obljub — čuvaj nebeški te Bog! Meni je polno srce, hvaležen oziram se na-te:
Jedno krščanstvo samo, jeden na svetu je Rim.
VI.
Matere miljeni glas, domača beseda slovenska,
Ali se moti uho, ali te čujem zares? V sen me zibala sladak otroka ljubeča rodica,
Takrat tešilni je spev tvoj mi zatiskal oči. Tvoj bil takrat je glas, slovenska zveneča beseda,
V koji molitev otrok prvo moliti sem jel. Tebi odprl na stežaj zarana dovzetno sem dušo,
Vsemu, kar čutil sem mlad, ti si dajala izraz. — Danes na tujem zveniš ljubo mi v srce koprneče
Sredi neznanih glasov tujka — a lepša od vseh. Nemo te slušam, ponos dviguje mi prsi in čelo,
Sladka budi ga zavest, koja prešinja srce: Daleč na tujih že tleh poznati so moji rojaki,
Daleč med tujci poznat, jezik si materni moj . . .
..DOM  IN SVET!' 1892, štev. 3.                                       103
Zveni, le zveni tedaj na uho mi jezik najdražji,
Ljubil doma sem ta golč, ljubim v tujini ga bolj.
Zveni in zveni glasno, da srečno srce je v teh glasih, Duhu ti bodi perot, v rojstveni nosi ga kraj,
V rojstveno daljno dežel med brate, med ljudstvo domače: Tam po bregeh in gorah naša se pesem glasi!
Ljudska  osveta.
(Povest.   - Spisal Podgoričan.)
M. O.
mi
j? a visokem in strmem hribu yina severni strani dobrepolj-ske kotline se dvigajo razvaline čušperške. Mah je po-rastel po kamenju, zeleni bršljin se je popel po visokih stenah in med ozidjem rastejo mogočne bukve. Gadje in modrasi se solucijo sedaj na razvalinah, sove in čuki se skrivajo po luknjah. — Ljudje se kaj radi ogibljejo samotnih razvalin, katere še sedaj vzbujajo nekako grozo.
Ko sem stal prvič na teh slikovitih razvalinah, navdajale so me različne misli. Pred vsem se mi je vrivalo vprašanje, kdo je bil oni sovražnik, ki si je osvojil skoro nepristopni in nepremagljivi grad. Sklenil sem tedaj po-zvedovati, kdo ga je razdejal. Prebiral sem spise, toda v teh sem našel le malo o starem Cušperku; hotel sem pregledati arhiv v novem gradu, toda našel ga nisem, ker ga nimajo več. Neki nevešč oskrbnik je baje vsa pisma in vse listine prodal prodajalcu, da je zavijal vanje milo, sveče in druge take
Stoji,  stoji bel gradič, Notri v gradu mlad kraljic Hujši je ko Pesoglavec. Nar. pesem.
reči. Nekoliko imen in podatkov sem dobil od prijaznega slovenskega zgodovinarja. Naposled sem izpraševal še ljudi o Cušperku in tu, kjer sem se nadejal najmanj, zvedel sem največ. Slišal sem marsikatero pripovedko o starem gradu in nekdanjih njegovih prebivalcih. Na podlagi teh pripovedek sem se namenil spisati to-le povest, ki se opira na zgodovino, največ pa na ustna poročila. Kajpada se utegne sčasoma v poročilih marsikaj premeniti, ker gredo od ust do ust, a jedro je resnično.
V začetku šestnajstega veka so imeli Cušperk v lasti Turjačani. Pankrac Turjaški ga je bil dobil 1. 1490. od cesarja Friderika IV. za veliko denarno vsoto v zastavo. Nekdaj so ga imeli v lasti Oselinkarji, ki so se pisali po tuje Osse-linkherji in Osselnikheri, t. j. Oselnikarji. Tako so se imenovali lastniki tega grada do 1. 1399. Zakaj so se odslej imenovali />gospodje Cušperškia ali prav za prav »Zobelsbergerji«, tega ne morem povedati. Ali je prišla druga rodbina na grad, ali se je  iz   drugega  vzroka
„DOM  IN SVETi' 1892, štev. 4.
149
Ha  tuji   zemlji.
VII.
fepo življenje živiš, talijanski poulični pevec,
Gosli priljubljena skrb, petje ti posel jedin. Vedro nad tabo nebo, in zemlja krog tebe cvetoča —
Lahko iz polnih ti prs pesem ognjena kipi. Tukaj poznanec in tam od mesta pohajaš do mesta,
Z oken nauličnih mnog na-te ozre se obraz. Rojen za gosli — iz strun najlepše izvabljaš glasove,
Rojen za petje — do src čarobna tebi je moč. Lica neznancem vedreč veselje izvabljaš na svoje —
Lepo življenje živiš, pevec poulični moj! — Vendar pogosto zmrači ob strunah se jasno ti čelo,
Pesmi krilate radost v prsih tedaj ti zamre. Takrat le gibični lok silovito pritiskaš ob strune,
Plašna obkroža celo glasna te mestna dečad. Tožni glasovi tedaj lijo se po ulici hrupni —
Pevec, kateri spomin tako provzroča bolest? . . . Morda te žali, da sam brez svojcev ostal si na svetu,
Da za počitek nikjer stalnega nimaš domii? Ali ti v duši je hip preteklosti čase obnovil,
Čase, ki s sladkim grenak cesto je nanje spomin? Preveč si upal — zaman?. . . Umejem te, pevec sirotni,
Kaj da nobena besed noče iz nemih ti ust. Pevčja takova je nrav: Nikomur srca ne razkriva,
Strune dovolj govore, vanje izliva — srce . . .
VIII.
»Mesta bogata boš zrl v tujini in rajsko deželo,
Svojce pozabiš in kraj, ki si ga ljubil doslej. Tujih nazorov pijoč prestvariš si dušo do cela,
Vzorom, ki zdaj jih gojiš, v srcu ne bode sledu.« — Mnogi si takih besed poslovil se z mano, prijatelj,
Lahek na ustih posmeh, ki sem razumel ga jaz. Ali sodili ste prav? Kako mi zvene po ušesih,
V južno pomladno si noč slova šepečem le-ta. Ali sodili ste prav? . . . Ve, zvezde, odkrijte prihodnost,
Gledate z nebnih višav, mnoga vam znana skrivnost. Kakšen li drug je nazor ljubezni od njega, da ljubi,
Druga katera svojost, nego da upa ljubeč? Mest veličino in kras, obljubljeno gledam tujino:
Lepa dežela zares, lepo nje sinje nebo — — Ali da ta mi pogled omamil bi dušo mladostno,
Da bi pozabil nakrat, kar sem že ljubil otrok? Vas, ponosite gore, ravnine in dole domače,
Ljudstvo najboljše doma, svojega zvezde neba? . . . Kakšen ljubimec je on, ki žabi siroto-nevesto,
Ako je tukaj in tam videl bogatih deklet? Zbok samopridja nikdar ne ljubi resnična ljubezen,
K večjemu jedno želi: da se ji vrača ta čut.
150                                              Ljudska osveta.
Mene pa ljubil je dom, odkar me je svojca pozdravil, Njega ljubezni povsod spremlja me draga zavest.
Tudi ne ljubi slepo ljubezen iskrena in čista: V prsih mogočen ukaz tajni je nje gospodar.
Bratje, in to je dovolj — le jedna mi vstaja še misel: Svojce ljubiti in dom cesto nas tujci uče!
M.  O.
Ljudska  osveta.
(Povest. ~ Spisal Podgoričan.)
III.
rugi dan dopoldne je Rma-H nova mati pekla.   Hčeri je
bilo   treba   popotnice,   ker
pojde   na   pot   na  Visoko.
Ni daleč tje; ako se dve uri dobro hodi, pa se pride tje gori, in dosti Ijudij je že prej in potem prišlo na Visoko brez »brešna«. Toda Rmanka ni hotela, da bi njena hči prišla prazna k sorodnikom, zato je prej naštela na prste bratovo družino, potem pa je pekla in spekla toliko hlebčkov in še jednega več, kakor je bilo Ijudij pri bratu na Visokem. Ker ni imela poslati kaj drugega primernega, poslati je hotela kruha. Stara resnica je, da so ženske strašno sitne, kadar kruh peko, in sitna, čmerikava je bila tudi Rmanka.
v
Žalostna je   bila,   ker   pojde   Alenčica
v
proč, jezila se je na Cušperžana, da je tak, kakor bognasvaruj. Govorila je hčeri, kako naj se vede v bratovi hiši ter ji popisovala bratove lastnosti in navade. In imela je celo solze v očeh! Kaj čemo, taka so srca človeška! Tudi Alenčici  ni  bilo   prav  po  volji.   Malo
Na konjih privihrajo, Deklica odpeljajo.
Nar. pesem.
kislo se je držala, ker pojde iz doma, pustivša mater, očeta, brata in ženina.
»Spremim te do Podgore, potem pojdeš pa sama«, dejala ji je mati in si obrisala z rokavom oči.
»Kdaj pa grem?« vpraša jo Alenčica.
»Popoldne, proti večeru, da si le do mraka na Visokem.«
»Saj ne grem danes še nič rada.«
»Meniš, da te jaz rada pustim ? Toda iti moraš, rekel je oče, in pa da bodeš prej prišla izpod oblasti Cušperžana; saj veš, na Visokem ni on več gospod.«
»Pa pojdem, da ne bodete skrbeli. Kadar mi bode dolg čas tam gori, gledala bodem pa v dolino.«
»Dolg čas ti ne bode tam gori, ujec Ureh je dober mož, povedal ti bode marsikaj veselega, žena je pa zgovorna, da se bodeta lahko vedno razgovarjali. Saj te pridemo obiskat kmalu; tudi Vid vem, da ni tak, da ne bi prišel nič pogledat.«
Tako sta se pogovarjali mati in hči, in ko sta povedali očetu, kako sta sklenili,  pritrdil jima je   tudi  sam.   Proti
196
Na tuji zemlji.
Na   tuji   zemlji.
IX.
Ob stari Romi.
Eheu fugaces,  Postume,  Postume, Labuntur anni —  —
(Horacij: Carm. II. 14.)
o r u m r o m a n u m in ve, ob njem starodavne zidine,
Tisoč spominov prizor v prsih poraja mi vaš. »Postume, Postume, glej, izmikajo bežno se leta« —
Ali premislil besed, pevec, si resni pomen? Forum romanum — Od tod raztakala v svet je stoletja
Rome kraljeve se moč, slava, oblast in ponos. Samozavestno Rimljan takrat je postajal na trgu,
Zmag je poslušal vesti, gledal je praznike zmag. V ljudstvih pa strah in trepet ime si oznanjalo rimsko,
Koder poraja se dan, kjer se nagiblje v zapad. — Tukaj ob dedu je vnuk poslušal govornike slavne,
Svetega vzdušenja vir tod je Rimljana pojil. Tukaj v svetiščih bogov svečenik je zažigal daritve —
Takrat še cvela krepost v prsih je tvojih, Rimljan. Rod si podjarmljal na rod, pokoril jih z mečem robove:
Takrat še cvela krepost v prsih je tvojih, Rimljan . . .• Toda zajedla nekoč zavist se je vanje, hinavka,
Z njo se zajedel strupen vate propasti je črv. Forum romanum, kako divjali so boji po tebi,
Matere jedne sinov boji prekleti na vek! Padel je Cezar . . . Tedaj zaječali so stebri v svetiščih,
Strasti odprl na stežaj vrata široka je Rim — — Forum romanum in ve, ob njem starodavne zidine,
Tvoji, mejaš Palatin — kaki spomini so ti? Kje so palače in blesk, ki carske slepil je poglede,
Mamil telesu moči, duše predajal strastem? Pili iz smrtnih so čaš s trinogi dvorniki ležnivi,
V zemlje razsuli se prah, kakor poslednji robov. Večno zamrl je odmev veselja po zlatih dvoranah,
Večno bohotni v vrteh cvet je razkošja uvel . . . Črne zidine poslej strme še raz holm Palatinski.
S f 6 r a ozira do njih sličnih se kup razvalin . . . »Postume, Postume, glej, izmikajo bežno se leta« —
Igre nam krute igra, to že dovršil je čas. — Pevec nesmrtni, ki tod o letih si bežnih prepeval,
Srečen, da v grobu ne znaš, kakšna je kletev strasti! Tujec ob Rome stojim nekdanje posutem središču,
Polno srce je čutil — tvoje si pesmi želim . . . Nočni ob meni se mrak razstrl je od južnega neba,
Nad Kapitol priveslal, nagnil na forum perot. Meseca bleda se luč za tankimi plazi oblaki,
Redek ukrade se žar, da pohiti do zemlje.
„DOM IN SVETi' 1892, štev. 5.
197
Pozna se ura glasi ... Po zraku prhutajo sove,
Dokaj že gnezdijo let na Palatfnskih zideh — — Vik jim tako je neznan ... Ob stolpih podrtih pa truma,
Kakor da truma duhov raste iz davnih grobov . . . Pevec — med njimi si ti, Venuzijski pevec veseli,
Nemo ob stebru sloneč, strune molčeče v rokah . . . Pozna se ura glasi . . . Oj pevec, uberi te strune,
Jedno še pesem zapoj, potlej se vrni v pepel! Zlato godalo ob slop najbližji raztrešči na veke,
Jedno le pesem zapoj rodu človeškemu prej: »Vsemu je čas gospodar, jedina je večna — resnica,
Vse je nestalnosti plen, sama ostane — krepost!«
M. O.
Ljudska  osveta.
(Povest. ~- Spisal Podgovičan.) IV.
>Mati
moja!
!«   —
red Rmanovo hišo se je vršil žalosten prizor. Mlademu Marku je bilo obupati. Očeta in sestro je bil odvel s silo čuš-perški oskrbnik, mati pa je ležala nezavestna na tleh; le zamolklo ječanje se ji je privilo včasih iz grla. Srd in strah sta mu polnila dušo, in solze so mu silile iz očij. Ženske so tarnale — saj jih poznate — in oživljale Rmanko z vodo in kisom. Naposled jo preneso v hišo ter polože v posteljo. Ljudje so nekoliko časa še stali zunaj hiše v gručah in se razgo-varjali. Preklinjali so grajščaka in se mu grozili ter ugibali, kako bi dobili Rmana nazaj; zlasti Močilar je silil, naj bi urno kaj ukrenili. Slišala so se razna mnenja; največ jih je vpilo:
»Uprimo   se  in   otmimo   Rmana   in hčer!«
Mati na tla pade, omedli. Narodna pesem.
A, ko so nekateri ugovarjali, da je zaman upirati se, odgovarjali so  prvi:
»Zakaj so pa Kočevarji pregnali svojega grajščaka, ki je mogočnejši nego naš ? Se Slemenci so se uprli, ki jih je tako malo!«
»Pa so bili premagani!« zavrnili so drugi.
»Seve, ker so verjeli grajščaku, ki jih je toliko časa motil z lepimi obljubami, da mu je prišel na pomoč Tur-jačan, in sta jih potem oba  natolkla.«
»Z nami bode storil naš tudi tako.«
»Mi se pa ne damo!« zavrnili so jih pogumnejši.
In še mnogo so se razgovarjali, a ukrenili ničesar, ker so vedeli vsi, da je grajščaku težko kljubovati.
Polagoma so se ljudje razšli, pri Rmanki so ostali le Močilarji in nekaj sosed.   Žena je  trpela  hude  bolečine,
M. O.: Na tuji zemlji.
Na tuj i zemlj i.
X.1)
Jh                                                                        Fugite partes adversae
|;amši v tujini bedel ob tebi sem, leto ubeglo, $$&   Ko ti je večnosti mrak trudno zatiskal oko. Zadnji odbežal je hip, po stolpih so zdrknile ure:
Starega leta pokop novo v življenje vzbudi. Z mano tišina in molk; a zvunaj po Romi kraljevi
Kakšni glasovi so to v noči nad mestom vršeč? Kdo li prepeva ta spev ob Tibere stare bregovih —
Lep in mogočno -grozan zmago ponosno slavi. Gujete vi ga bogov nekdanjih poraženi hrami,
Cuješ ta spev, Kapitol, limeš ga ti, Palatin? —
V  temi si, Roma, nekoč, v prekletstvu in zmotah ječala, Slave ti zemske je luč tudi zašla za gore.
Preprosti ribič tedaj na tleh se je tvojih ustavil,
Roma poganska pred njim v prah si grmela in sip. Takrat iz tal razvalin orjaški se dvignil je prestol,
Pršstol, ki nove unel slave je zvezdo ti, Rim. Lepa, prelepa povest o preprostem ribiču-kralju,
Vere krščanske povest v zSmlji razdeti od zmot ... Ključe oblasti v rokah sedel na prestolu je ribič,
Glas mu po svetu zvenel, čuda nebeška znanec. Trdno je prestol mu stal, vsajen na poganstva zidine,
Svetu se dra.mil je zor, dan se mu večni rodil — — Legel k pokoju prvak, a pršstol močan je ostavil,
Tebi izročil ga v last, Roma, kraljica sveta. Sedali ribiči nanj — pač dolga, brezkonečna vrsta —
Prestol mogočno je stal v davne preteklosti dneh. Ali poslednjič — gorje! Poglej strahovito gibanje,
Venčana Roma, poglej  — grozne prikazni so to! Tvojega neba obraz, kako je zagrnjen z oblaki,
Ljuče od prešlih se dob trgajo strele iž njih. Iz razdejanih sipin dvigujo se črne pošasti,
Besne peklenske moči prestol kraljevi majat . . .
V  prah ga porušit na vek? . . . Nikdar, vi duhovi zlotvori, Stojte in v grobe nazaj — Lev na prestolu sedi!
Lev na prestolu sedi, zabila ime si njegovo,
Žčzla njegovega moč, divja, sovražna druhal? Pogled nad zvezde uprt nikdar ni trepetal pred tabo,
S kršpko je roko junak dedščino branil nebes. Kdaj li mu klonil je duh, ki ptici krilati podoben
Svet bi obletel nakrat tja do poslednje meje? Lev na prestolu sedi — umikajo, glej, se pošasti,
Mozeg pretresa jim mraz, besen je pogled njihov, Stiska pesti jim obup, in gnev jim obraze razjeda,
Pekla pošasti beže . . . Lev na prestolu sedi . . .
Glej   «Dom in Svet»   1892, št. I. in nasl.
Fr. S. Lekše: Imena rodbine in svaščine.                                        75
Samši v tujini bedel ob tebi sera, leto ubeglo,
Ko ti je večnosti mrak trudno zatiskal oko. Zadnji odbežal je hip, po stolpih so zdrknile ure:
Tvojega praznika, Lev, mlado se leto rodi. Z mano tišina in molk; a zvunaj po Romi kraljevi
Kakšni glasovi so to, v noči nad mestom vršeč? Kdo li prepeva ta spev ob Tibere stare bregovih —
Lep in mogočno-grozan zmago ponosno slavi. Jasno umejem ga jaz: zmagalcu zveni na prestolu,
Poje vesoljni ga Rim v praznika njemu spomin . . . Mesto krščanstva, le poj — še malo, in s tabo prepeval,
Leva proslavljal krepost v tebi do roda bo rod! V duhu že zre jih oko: od severa množice vnete,
S hladne večerne strani, daleč od jutrovih mej. Naglo jih vede korak . . . Težko pridržavati v prsih
Čustev ognjenih je tok, kadar prodira na dan . . . Z lic jim žari se radost, ljubezen jim srca razžiga —
Glasno pozdravi jih šum, Tibera, tvojih valov!                               ™   q
;/
Imena rodbine in svaščine.
(Sestavil Fr. S. Lekše.) (Konec.)
III.
Pobočne rodbinske vrste.
Pobočna ali stranska rodbinska vrsta*) je skupina oseb, katere ne izhajajo druga od druge, imajo pa ali istega začetnika ali isto začetnico, ali pa oba. Potemtakem imamo več pobočnih vrst in sicer: 1. pobočna vrsta z bratove in sestrine strani; 2. pobočna vrsta s stričeve, z ujčeve in s tetine strani; 3. pobočna vrsta s prastričeve strani itd.
1. Pobočna vrsta.
a) Z bratove strani.
A. Brat2) je tisti, ki je istega očeta in iste matere; med ljudstvom se ime-
*) Die Seitenlinie, linea obliqua seu trans-versa vel collateralis. — 2) Der Bruder, frater germanus.
nuje navadno «pravi ali lastni brat)). Polu brat1) pa se imenuje tisti brat, kateri je z menoj ali istega očeta in druge matere, ali pa iste matere in drugega očeta. Semtertje se imenuje «po-platni brat«, kakor v Savinjski in Za-drečki dolini, ob Učki v Istriji pa mu pravijo «bratuh)). Bratje istega očeta pa raznih mater imenujejo se «j e d n o-krvni ali bratje po krvi»2); bratje iste matere pa različnih očetov so pa «jednomlečni bratje ali bratje po mleku.«3) Pobratim4) se imenuje posinjenec jednega izmed roditeljev (očetov ali materin). Pobratim pomeni tudi onega, ki je bil za brata sprejet   po   nekih   obredih.    Pobratim-
*) Der Stiefbruder; r. cbo^hmh 6paTi.; č. ne-vlastni bratr; fr. demi-frere; 1. fratellastro, kar odgovarja natanko našemu «brafuh». — 2) Con-sanguinei. — 3) Uterini. — 4) Wahlbruder.
M. O.: Na tuji zemlji.
123
poprej. Mladi Mlakar je vrl in vljuden človek, kaj ne?»
«Ne rečem, da ne, kolikor ga poznam do sedaj. Tudi se nadejam, da mi zastran družbe ne bode dolg čas, če tudi je težko najti družbo, katera bi ugajala meni, in nasprotno morda še težje tako družbo, kateri bi ugajala jaz.»
«Aha! Zdaj bodeš zopet tožila o svojem posebnem značaju. Prav taka se mi zdiš, kakor je bila rajna tvoja mati. Se zadnji trenutek prej, ko sva se vzela, tožila je, da njen značaj ni zame. In vendar sva bila tako srečna; škoda, da je živela tako malo časa! O podedovanih lastnostih so ti pa znani moji nazori. Torej take tožbe so že kar same po sebi nič, kakor tudi onih lastnostij ni. Novejša veda je vse to zavrgla.«
«Jaz se ne bavim s tem», reče Lucija malomarno in se nasloni prav udobno,
da je gledala migljajoče zvezde na jasnem nebu.
«Pač čudno! Realistinja hočeš biti, realistinja najnovejšega kroja, in tega ne priznavaš?«
«Bodi, kakor hoče, mene nocoj to ne zanimam, zavrne ga hči, hoteČ ustaviti neljubi ji pogovor.
«Potrpi! O prvi priliki ti povem, kakšna je bila tvoja mati«, začne zopet kapitan, da bi jo z ljubimi spomini spravil v pogovor. Lucija ni rekla ničesar, popravila tesneje k sebi ogrinjalo in zrla v zvezdnato nebo.
Pot se je že nagnila proti domu, hlapec Jože je sem in tje nekaj rekel konjem, da so vozili varneje, in kmalu so se ustavili pred krasnim dvorcem, lepo vilo. Tedaj se je pokazal srp lune izza gore.                                     (Dalje.)
Na tuji zemlji.
XI.
(Bratom v tujini.)
yj|5)fvala, da našel sem vas, po krvi sorodna mi srca,
Zemljo prehodi Sloven, brat ga objame povsod! Brata objame vesel, vriskaje med svoje ga vede,
Dvor mu razkaže in hram, duri odklene srca. — Mene prisrčno tako sprejeli ste. bratje na tujem,
Vračam hvaležni dolžnik danes vam blagi pozdrav. Mnogi mi srčni udar od doma je spremil stopinjo,
Mnogo perečo je skrb dalo slovo mi na pot . . . Kdo me tolaži poslej, ko srce mi žalost obleža,
Kači lokavi nalik pik mu otrovni zada? Tuja se mati zaman nad dete priklanja ihteče,
Zibel mu guglje pojoč, kliče in teši zaman — — Kdo mi opajaj uho in dušo v ljubezni poljočo
S sladko pravljico o vas. rodne gore in ravni? Kdo mi zalivaj skrban cvetico najzornejšo v prsih:
Svidenja čarobni up s tabo, slovenski moj raj? . . . Danes pomirja se duh, zaupneje gledam v prihodnjost,
Vaša ljubezen krepi, bratje, in vaša srčnost! Hvala, da našel sem vas; tesno se okleni vas duša,
Kakor privije bršljin deblom se čvrstih dreves. Slab sem med vami, kot on . . . samo če ljubezen je močna,
Z vami sem, bratje, močan vroče domovje ljubeč. Daljno domovje, ki nanj spomine si z vami obnavljaj,
Z vami na delo se zanj um in srce orožuj!
M. 0.
M. O.: Na tuji zemlji.
113
pojde vse po sreči, ne  mislim se ustaviti poprej nego v Varaždinu."
Francetu pa ni prav nič dišala jed; le nekoliko se je mogel posiliti. Kamorkoli je pogledal, videl je samo otožne in objokane obraze. Pa tudi njemu samemu je bilo hudo in težko pri srcu, mnogo bolj nego takrat, ko je šel prvikrat iz doma. Ko povečerjajo, odmolijo še nekaj ocenašev za srečno potovanje, nato pa odidejo vsi potihoma iz hiše. Bila je prijetna pomladna noč, kakoršnih se je France nekdaj tako veselil. A sedaj mu je to še množilo srčno bolečino. Stisnil je pod pazduho zveženj, ki mu ga je napravila mati in vanj povezala novo obleko, nekaj perila in jestvin, potlačil klobuk na glavo in urno korakal med spremljevalci. Želel je, da bi se čim najprej končalo to bridko slovo.
Kmalu so pri Dravi, ki jih pozdravi s svojim šumom. Tu je Čak#l pri obrežju h kolu privezani splav. Se jeden objem, Še nekaj vnetih voščil „Bog te obvaruj!" in nov tok solza. Ko stopijo trije moški na splav in odsečejo kol, ob katerega je bil privezan, — splava lesovje po deročih valovih in odnese starišem in sestrama njih ljubljenca Franceta. Sam večni Bog ve, ali se' bodo še kdaj zopet videli!
France, ki ni znal veslati, ni imel na splavu nikakega opravka. Vrhu tega pa je tudi čutil v udih nenavadno slabost. Moral je sesti in tako sedeč je gledal plavničarja, ki sta vodila splav po noči tako dobro, kakor malokdo po dnevu.
Na obeh straneh so se videle na obrežju bele hišice, toda žive duše ni bilo nikjer. To jim je posebno ugajalo. Kmalu so dospeli vštric Vozenice, kjer je bival Francetov zakleti sovražnik, Kašnei, kmalu tik Vuhreda in tako dalje. Moralo je biti okoli polnoči, ko so bili vštric Ruš, kjer se je France spomnil mogočne priproš-nje Marije Device v Rušah ter zmolil v ta namen nekaj molitvic. In še predno je zapel zvon, zvoneč jutranjico, pustili so že za seboj Maribor ter z dokaj ložjim srcem veslali proti Ptuju. Tu se je jelo polagoma daniti in ob jednem je vstajala iz vode gosta megla. Dalj Časa ni bilo moči ničesar opaziti na obrežju. Samo splavi poleg obrežja in živo gibanje poleg njih je kazalo, da so že vštric Ptuja, kjer bi bili lahko priveslali h kraju in prodali svoje blago, ko bi jih ne bilo gnalo dalje v Varaždin. Precej pod mestom pa solnčni žarki prepode meglo ter jamejo prijetno ogrevati naše potnike. Pa tudi dravski valovi so postajali slabejši, da včasih dalj ni bilo treba prijeti za veslo. Plavničarja torej umakneta vesli iz vode, privežeta ju z vrvjo ter se približata na sredi splava k Francetu. Ta izvleče ' iz zvežnja kruha, mesa in sira, da to použijejo, ker na vodi se oglaša, — kakor pravijo — pogostoma glad. Ko so zajutrkovali, nesla jih je voda naprej in naprej. Nekaj ur še, in pustili so za seboj zeleno Štajersko ter dospeli
na Hrvaško.
(Konec.)
Na  tuji  zemlji.
XII.3) Ob Koloseju.
Omnis caesareo cedat labor Am p h i theatro, Unum  pro  cunctis  farna loquatur opus.
(Marcijal.)
R
ad  se  mudim,  Kolosej,  ob  tvojih  mrakotnih zidinah,
Čudi se v  čudu strmeč tvoji  ogromnosti duh. Se v podrtinah svedok bahaštva in  slave  si rimske,
Carjev preširnih pončs včrtan je še ti  v  zideh. Vse naj   prekašala  kdaj  veličasti je tvoja  mogočnost,
Kar je ustvaril jih  svet,  kar jih proslavljal sloves. Reko  raztočil zlata ponosni je Tit  ob  zidanju,
Dvanajst je tisoč robov težki usmrtil napčr; Judo v-robov   —   nebes jih strla je  kazen  zidarje,
Ker so zavrgli nekoč vogelni kamen sveta.   — Toda,  orjaški pomnik,  na tebi še druge sledove
Včrtane v skalnati zid gleda strmeče oko.
J) Glej  jDom in Svet"   1892, št. 1—5;   1893, št. 2  in  3. „DOM in SVET« 1895, št. 4.
114
M. O.: Na ptuji zemlji.
Ni nam  izbrisal jih čas,  na veke ne bo jih izbrisal, Dežja in plohe naliv  ni jih,  ne  bo jih izpral!
Znaki sramote so to in krutosti črne poteze, Srage nedolžne  krvi,  ki se točila je tod.
Znaki sramote,  ki vaš jih risal pohlep je,  trinogi,
Srage nedolžne krvi,  ki jih pisala je strast!   —   —
V   davno  stoletje nazaj  moj  duh se v poletu  zamika,
V strašen pred sabo prizčr žalno upira pogled:
V  blesku in  siju krasan Kolosej   do  neba se dviguje,
Kdo  bi  mu vso veličast,   kdo  bi  opisal  mu čar? Ljudstva se hrumna druhal po  sedežih gnete v  višini,
Sije  razkošje jim  z lic,  strast in  pohlep iz  očij. Mnogi že pasejo  dan  ob igrah se krutih,  krvavih,
Mnogi že borec je pal njim na veselje in  smeh. Temu je tekmeca meč prebodel razgaljene prsi,
Onemu sužnje telo leva raztrgal je zob . . . Ni jim nasičen pohdt, še lepših zahtevajo iger  —
Z  zlatega sedeža  car svoj  je  odposlal ukaz . . . To je šumenje,  hrumenje,  nestrpno  se  množica giblje,
Prsi dviguje jim  strast,  dušo jim  žeja  mori; Žejni so,  žejni krvi,   mučeniške krvi  kristijanske,
Skoro povelje se  daj,  skoro prični  se  nastdp! Zdajci vse tiho  za hip   —   —   V Vestalkah srce zatrepeče,
Kruto,  pohotno  srce   —   ženi največja nečast! Starčka upognjenih ram,  s  srebrno,   častitljivo glavo,
Divja prisuje svojat v sredo  arene  kolneč . . . Divje zaori ves ljud po  sedežih krožnih v gledišču,
Votlo grmi  od zidov klicev,  vriskanja odmev. Roke udarijo v plosk,  in v kletkah železnih arene •    Tiger zarjo ve in lev, novega plena željan. Starček poklekne srčan,  k nebesom  mu splavajo želje: -*¦>      „Tvoja pšenica,  Gospod   —   naj jo le zmelje zverjad!" Zopet vse tiho  za hip   —   —   Zdaj  roko   povzdigne Vestalka,
Kletkam  se duri odpro, levom' je dana prostost . . . To je šumenje,  hrumenje in radost in  sreča med ljudstvom,
Sam božanski se  car v sladkem  razkošju top;. Z  zlatega sedeža  zre,  kako  na areni umira
On,  ki ni molil bogov,  ni jim  zažigal  kadil. „Vsak naj  pogine tako!"   —   in  ljudstvo  napaseno  vpije:
„Črt kristijanom   in  smrt   —   živel naš  božji vladar!" *          *
In- za nastopom nastčp  —   —   Kdo  vaše preštel bi število,
Slavne junaške vrste,   ki  ste umirale tu? Eden  samo je  vas štel in  v knjigo  vas pisal življenja:
On,  ki vam  palme  odbral,   On,  ki vam zmago je  dal.
V   knjigo življenja zvesto vse muke je pisal in vzdihe,
Vence vam pletel je sam,  vence iz večnih cvetic.   — Rodu brezbožnemu pa pogube je pisal osveto,
Trnjevi pletel je  bič  rodu  najvišji  Gospod. .Davno že vdaril je ž  njim po njem in  kraljestvu  njegovem,
Vdaril po  njega bogeh   —   vse je potrebil z  zemlje; Vse je potrebil z zemlje:  bogastvo rodu  in veličje,
Slavo  in srečo in  moč   —  vse je potrebil z  zemlje . . . Vi   ste  ostali samo,  zidovi poraženi,  goli,
V vas je začrtan  ostal rodu  sramote  spomin; Rodu sramote spomin,  poganskemu  davnemu rodu,
Nam pa resnice izraz, vere je naše dokaz  —   —
Dr. Jos. Križan: Huda ura.
115
Dvignite,  dvignite glas,  govorite, ve stene mrakotne:
Kaj  jih privelo je  v smrt hrabre junake nekoč? Starčke,  može in  žene,  otroke in  nežne  device,
Ko jim je  zlata  mladost v prsih razprezala kal? V smrt,  ki je strla jim  vse:  ljubezen in  nadeje zorne,
Slast,  uživanje in  čast,  ki jih ponujal je svet? S  sedežev  rogal se Rim,  režale tu  doli so  tigre,
Njih pa ni genil zasmeh,  zdrobil poguma  ni strah Stene šepečejo,  Čuj . . .  skrivnostno je to šepetanje,
Moje pa ume srce glase,  ki tajno  šume. Spev  se  mi zdijo  ubran,  kot da ga prepevajo  trume,
Ki napojile so tla s sveto,  nedolžno  krvjo  ¦— Slušam  in  slušam ga nem,  tako  mi je  milo  pri  duši:
Spev  o  resnici je to,  božje ljubezni je  spev!
M. O.
Huda ura.
(Spisal dr. Jos. Križan.) (Dalje.)
Upisati treba tudi pojave, kateri spremljajo hude ure. Hude ure so vzrok, da se svetijo visoki predmeti, n. pr. križi na zvonikih, posebno ako dobro prevajajo elektriko. Ta pojav je bil znan že starim narodom. Plinij pripoveduje, da je opazil svetlobo na kopju vojakov, ki so po noči stražili. To svetlobo je tudi opazil na jadrih in drugih delih ladije. Bas tako omenjajo tudi Seneka, Plutarh in Lucijan tako svetlobo. Zgo-dovinopisec Tit Livij, roj. 59.1. pred Kristusom, pripoveduje, da so v drugi punski vojski (1. 218. do 201.) v Siciliji vojakom po noči goreli meči. L. 214. pred Kristusom je tako gorela v Apuliji zelena palma, in 1. 196. pred Kristusom sta gorela bodca dveh sulic v hramu Monete. Taka svetloba se imenuje  svetloba sv. Elma (Elije).
Svetlobo sv. Elma so opazovali tudi v najnovejših Časih. Prikazuje se, kadar se bliža huda ura. Lichtenberg je leta 176^. opazil svetlobo sv. Elma na zvoniku sv. Jakopa v mestu Got-tingen. Menger je leta 1778. opazil svetlobo sv. Elma v mestu Rouen za časa hude ure. Sauvan jo je videl na zvoniku Grands-Augu-stins v Avignonu leta 1783. Župnik Biron v Plaucet-u na Francoskem jo je opazoval 27 let na križu zvonika svoje cerkve ob hudi uri. Dne 28. svečana 1. 1852.1) so opazili v Teisenu na zvoniku tako svetlobo sv. Elma, da se je ljudem zdelo, kakor bi gorel zvonik. Prochaskaa) je opazil dne 8. rožnika leta 1886. v Pragi ob hudi uri  na  Marijini   cerkvi jednako svetlobo.
Svetloba sv. Elma se ne opaža samo na križih zvonikov in na drugih vrheh, ampak tudi
x) Wiener meteorologische Jahrbiicher. 2) Meteorologische Zeitschrift  1886.
na travi, na listju dreves in na površini vode ribnikov in morja. V južni Afriki je opazil Burchell na livadi svetlobo sv. Elma, in visoka trava je bila zaradi te svetlobe kakor v plamenu. Leta 1856. je opazil Kleefeld blizu Dan-ziga ob hudi uri na vsakem listu jesenovca plamen, ki je bil prav za prav svetloba svetega Elma.
Lep primer svetlobe sv. Elma omenja časnik „La lumiere electrique" 1. vel. travna 1. 1880. V Saint Cergues-u je bil cel smerekov gozd zaradi svetlobe sv. Elma kakor v plamenu.
Opaža se tudi na ljudeh in živalih. L. 1817. je opazil Braid na ušesih konja, katerega je jezdil, plamen, in tudi njegov klobuk je bil okrožen s plamenom. Ko so se dne 8. velikega travna leta 1831. častniki v trdnjavi Bab-Azou-nu v Algiru sprehajali gologlavi ob hudi uri, opazili so drug drugemu na glavi svetle plamene. L. 1880., kakor pripoveduje „La lumiere electrique", svetila se je obleka šestih oseb qb hudi uri na Velikem Zvonarju zaradi svetlobe svetega Elma, kakor bi gorela.
Hudo uro spremlja dalje toča, katera uničuje trud marljivemu poljedelcu. Toča je po obliki in velikosti jako različna. Njen postanek in njeno razširjanje je kaj nepravilno. Toča je redkokdaj popolnoma okrogla, ampak je po-dolgasta in plošČasta. Njena površina ni vselej gladka, ampak je tudi hrapava. Ako z nožem razkoljemo zrno to-Če, tedaj se uverimo, da je v njeni sredini belo neprozorno jedro. To jedro je, kakor se prepričamo z drobnovidom, iz ledenih vledencev. Nekatera zrna imajo dve jedri ali pa celo tri.   No,  dobi se tudi toča, ki ima
178
M. O: Na tuji zemlji.
„No, kaj?  Ni bilo   tako slabo",  zavrne   ga sestra in pogleda v stran. „Pa vendar kako?" „Ne kaže, da bo napačna ženska." „Ali   se  ti  ni  nikoli zaletel jezik,  da bi ji dejala:  Ti Žefa?"
„Tega ne, a dostikrat mi je bilo že na jeziku."
„Glej, jaz sem pa stvar že tako ukrenil, da ne ostanem več doma.  Oče bode gospodaril sam, saj vidiš,  da je nas   vse popolnoma pregledal, naj  si pa tudi pomaga sam. Vest mi tudi pravi, da se s tem umaknem  še večjemu   grehu, ker vedi, da poslej ne bo več miru v naši hiši. Zakaj bi se človek ne izognil taki grešni priložnosti." „Lovro, lepo te prosim,  nikari tega!" „Kaj  pa naj  storim, ljuba sestra:" „Potrpi, saj ne bo vedno tako, potrpi Lovro!" „Ne morem, dasi bi rad ostal radi tebe.  Kaj mi bodo  rekli ljudje r"
„Lovro, ostani!"  prosi ga Ivanka.
„Ne boj se, sestra moja! Pri vojakih sem bil korporal, mislim, da se tudi drugodi prerijem skozi svet. Materino doto vzamem, to sem že sklenil, in pojdem strani. Ko se ustanovim za trdno na kakšnem kraju, ne zabim te, ljuba Ivanka, pisal bom po-te."
„ Lovro, jaz nisem bila še nikjer po svetu, Lovro--------." Se bi bila govorila, a zaradi nekega šuma, ki je prihajal izza bližnjega grmovja, ustavila sta pogovor in gledala, kdo se prikaže navzgor po stezi. Za nekaj trenutkov se pridrsa po stezi oče Možina s polnim brentačem na rami. Ugledavši Lovra in Ivanko, reče: „Težko je, težko, posebno če moraš s težo grozdja prenašati še grehe sinočne gostije. Jaz nisem več za take pojedine. Oh, glava me boli. Zakaj nisem bil rajši doma okolu živine." Možina je godrnjal še dolgo potem, ko je že prišel mimo njiju, a naša znanca ga nista več slišala, ker sta stopala nizdol v vinograd.                                     (Halje.)
Na  tuji  zemlj i.
XIII.
D«
'olga se  vrsta vozov  po  ulici vije  široki,
Ljudstva jo  spremlja nebroj,  sije  mračno jim pogled. Žalen  mrtvaški sprevčd  —   postanem,  srce se  mi zdrzne:
Takega nisem še jaz videl pogreba nikdar! Perja rudečega šop na krsti naj   križ  nadomešča,
Križ,  ki poslednji je nanj   duše nam  up  prikovan. Po  svečeniku  zaman  oko  se  ozira boječe,
Ki  bi  molitve pojoč  mrtveca spremljal v pokdp. Zadaj  za krsto vihra zastava in  zopet zastava,
Čudni so  znaki  na njih,  kdo  jim  razumi pomen? Eden je jasen,  očit   -—   od groze mi krči se duša:
Satanov  studni  obraz  spremlja pokojnika v grob   —   -Godba pred  krsto igra davorije,  koračnice hrumne   —
Kam te je,  ljudstvo,  napuh,  kam  te privela je strast! Roma krščanska,  gorje,  na tvojih zdaj  tleh posvečenih
Novo  paganstvo  bujno  žene  strupene  kali! Ljudstvo,  in ti se režiš? Nesramna ti pesem  iz grla
Vre,  ko  do tihih gomil spremljaš sodruga telo? Oj,  da  se  krsta odpre,  da dvigne iz  nje  se  nesrečnik,
Bled  in  mrliško-grozan   —  pač  bi umolknilo  ti! Pač  bi strah in  trepet,  obup  se ti duše polotil,
Da le besedo  bi on  eno izrekel samo! . . . Toda  —   pravljica,  veliš,  pravljica je svet tam  za grobom,
Vse je končano,  ko  v  prah bedno  se truplo  razspe   — Ljudstvo nesrečno,   nikar!   —   zaplakaj,  v  solzah se potopi:
Strašna slepota  mrači tvojega uma pogled!
M. O.
M. O.: Na tuji zemlji.
27
oblaki in  megle zamrznjena tla   solncu.   Kako     taja. Na Martu leži led in sneg odkrit na solncu,
ogreva na Martu solnce iz jasnega neba z   vso      na zemlji pa ga megle zakrivajo solncu, kakor
svojo   močjo tla, to   ti bo   še očitneje,  Če po-      bi bil z bombažem zavarovan pred solnčno gor-
slušaš,   kaj  uce poskusi in pozvedbe.   Vzemiva     koto.   —  Ta vzgled   je  kaj  prepričevalen,   raz-
vroČ   poleten   dan   kos ledu;   če   ga položiva,      loček očiten, da skoro  očitnejši  biti ne more;
kakoršen je, na solnce, hitro se raztaja in raz-      brez napora svojih  mislij spoznaš, zakaj  se na
leze; ako ga pa zavijemo v bombaž, ki slabo      Martu led hitro taja,  na zemlji pa ne. vodi   gorkoto, tedaj   se   kaj   počasi   taja,  tako počasi, da te skoraj ne strpi čakati, da se raz-
Na tuji zemlji.
XIV.1)
Oestič oziraš na me,  prijazna se zvezda  božična,
Kar me črez rojstveni  prag v svet je zanesel  korak, Kar je poslednji zamrl pogled  nad  vasjo   mi  domačo,
Predno v daljavo zavfl gladki železni je tir. Zdrava z nebeških višav,   božičnica,  draga poslanka,
Sveta pozdravljena  noč,  ki jo  naznanjaš ljudem! Kristus  rodi se nocoj,  radujte se  dvori nebeški,
Kar je na nebu  zvezda,  vse naj  svetlo  zagorel Kristus  rodi se  nocoj,   veseli se zemlja sirota,
Svojega  moli Boga,  človek,  in  hvalo  mu  poj!   — Šestič  v  tujini spomin  obhajam  prečudne  dogodbe,
Ko je najvišji se  Kralj   v hlapca ponižal za nas . . . Tiha, slovesna je noč:  po  ulicah mesta in trgih
Voz je polegel  ropot,  ljudstva umiril se šum.
V   celici pevec bedim,  a duh se zataplja mi v sliko,
Lepše ni zame slikar slike  zamislil  nikdar . . . Preprosta vas,  dom  kmetski v  vasi,  sneg krov  mu pobelil, Sveč je ledenih pod  kap  mrzli pritrdil  mu  mraz.
V  lini cerkveni je zvon Mariji odpel že pozdrave,
V kmetsko je  hišo  priplul  čarobni sveti  večer.  —
V   oknih zabliska se luč, pozdrav govori si družina:
„Hvaljen nam bodi na vek Jezus,  Rešitelj  sveta!" Vrata se  hišna odpro,   kadila božičnega v izbo
Sladki razlije se vonj,  v  duši  pobožnost drameč. Oče se hišni  kadit je  odpravil po  shrambah prihišnih,
Davni  zapustil  mu rod  v  dedščino šego je  to. Glasno  molitev  moleč pohaja vse kote  domovja,
Verno jih vse pokadi glasno  molitev moleč: Da bi  nebeški Gospod obvaroval slednje nezgode
Rodni premih  mu stan,  njemu in  vnukom  za  njim . . . Mati pa v izbi   mej  tem  približa do  bele se  mize,
Pražnji,  najličnejši prt nanjo pogrne skrbno; Kruhe božične zloži  na  mizo  s  hvaležnim  očesom:
Vsak je lepo  zapečen  —  dobro imela je  peč — Vendar najlepši  od vseh p o p r t n 1 k se ji  vidi  veliki,
Toli vznesen  še nikdar ni bil in toli lahak. Kruhe  na  mizo  zloži  ter s  prtom  jih  mati pokrije:
Saj  je nocoj  se  rodil  On,   ki je  živi  naš  kruh  —  — Skromna večerja —¦   —   Potem  pa prične se prisrčno veselje,
Kakor ga iščeš  zaman  v grajskih razkošnih  domeh.
l) Glej: Dom in svet"   1892,   1893,  1805.
M. O.: Na tuji zemlji.
K peči pritisne se ded in z babico  mati in oče,
Deco pa umni pastir k jaslicam  zbere pred ,kot'.
Jaslice krasne zares:  Po  hribcu zelenem iz maha Bele stezice vijo,  križajo se in gube;
Truma pastircev bedi pri krotkih ovčicah na paši,
Angelskih pevcev je  zbor trudne jim  vzdramil oči;
Zvezde repate sijaj  igra si  nad  hlevcem ubožnim,
V   hlevcu Devica  kleče svojega moli Sinu, Večnega moli Boga,  ki v jasli ga je položila —
Preprosti,  revni tesar tik ob  Devici kleči . . . Jaslice krasne zares ... in krasna ta pesem pobožna,
Ki iz  nedolžnih  zdaj  prs nežno-ljubo zazveni: „Čudo poglejte nocoj ..."  prepeva si pesem  mladina,
Deklica vbira naprej,  bratec prilaga za njo; Čarobno pesem  zveni — ne  more  kaj  ded  si pri peči,
Da ne bi tukaj  in tam  malo pomagal še on. A ko umolknil je spev, pohvali si babica deco,
Dedu pa pravi tako,  da mu okoren je glas . . . Tu pa iz vivčka pepel iztrka si dedek počasi,
Pa se za  malo  mu zdi babiČni  smeli ukor; „Glas  moj  okoren,  nu da —  a čakajte",  živo pristavi,
„Čakajte, da vam  povem,  nekoč kako sem jaz  pel!" Pa jo zastavi povest o blaženi,  davni  mladosti
Sebi v prisrčno  sladkost,  deci brezskrbni v pouk Dolgo,  sprelepo povest  .   .   .  Oj  koliko  dragih spominov,
Koliko  modrih besed,  koliko  smeha in šal!  .   .   . Potlej  pa  zopet se  spev  zaori po  hiši prijazni:
„Slava v  nebesih  Bogu,  rodu človeškemu  mir!" Dedek glasneje  kot prej  pripeva k božičnemu spevu,
Najsi drži še tako babica se mu na smeh — — Spev se za spevom vrsti  — a babica,  oče in mati,
Oni pač tudi pravljic znajo  iz prešlosti dnij.  — Naglo poteka večer,  in sreči le-tej in veselju
V  grajskih razkošnih domeh iščeš zaman  jim  sledu.  — Zdajci iz line se zvon  oglasi po  mirni se vasi,
Sveti polnočni se čas bliža v svetišče vabeč. Deca je trudna seve,  — a oče in  mati na noge,
Babica tudi na pot v  božji odpravi se hram. Dedek naj  varuje dom.  in luč naj  prijazno  —  sveteča,
Dokler  zazori se  dan,   v  kmetski  naj   hiši gori: Saj  je rodil se nocoj  nebeški je božji Rešitelj,
Luči pravečne izvčr, sam najsijajnejša Luč .  .  .
Šestič oziraš na me, prijazna se zvezda božična,
Kar me Čez  rojstveni prag v  svet je  zanesel  korak, Šestič v tujini spomin prečudne obhajam dogodbe,
Ko je najvišji se  Kralj  v hlapca ponižal za nas. V celici pevec bedim — in  duh se iz sna mi predrami:
Dražestno sliko spomin čaral je meni zares — Božič prelestni ¦— doma .  .  . oj  tiho,  srca koprnenje:
Skoraj  resnica bo spet:  božič prelestni —  doma!
437
Na  tuji  zemlji.
XV.
Adhaereat lingua mea   faucibus meis, si non meminero tui . . .
(Ps. i36, 6.)
Ivimski najslavnejši dan, krščanstva  vesoljnega praznik,
Petra, ključarja nebes,  kneza-apostola god.   — Kakor deroče  vode v brezkončno se stakajo  morje,
Kjer jim  edinosti dom,  sladkega dom je miru : Trume se ljudske  tako  iz  narodov  vseh in   pokrajin
V   Petrov se zgrinjajo hram,  kjer sta edinost in  mir. Zemeljska obla,  pod vhod v ogromno  svetišče pripeta,
Pač si resničen simbol bila in bodeš na vek ! On,  ki je Cerkve podstav na skalo sezfdal nekršno,
On  k ti skali je sam  zemljo  vesoljno pripel . . . Kneza-apostola god.  — V krasoti blesti  se svetišče,
Da le nebeški  bi  dvor  meriti mogel se ž njim; Luč se do luči žari nad grobom  apostola-kneza,
Ki je prižigal nekoč v svetu najzornejšo luč; Cvetje  dehti  mu v spomin,  in srca drhte  mu v zahvalo,
Biserji radostnih solz tudi  mu   kitijo grob. Kakor v plamenih svetle v mogočni se kupoli slova:
„Skala si,  Peter,  mi ti,  črede si moje pastir!" Ključe oblasti v  rokah,  ovenčan s tijaro kraljevo,
S plaščem  časti naodet o n poleg groba sedi, On poleg groba sedi,  prvak na kraljevem  prestolu,
V   bronastem  kipu celo,  zdi se,  da duša živi . . . Orgije slovesno  buče, in  pesem  odmeva  v  svetišču,
Sluša jo  tujec zavzet,  sluša s ponosom  Rimljan: „Rim,  presrečni ti Rim"   —   zvene po  svetišču glasovi,
„Ki posvečena so tla tvoja s prvaško krvjo, Vsega sveta  veličast  prekašaš ti mesto  edino,
Rim.  presrečni ti Rim,  stolica večna sveta!"   .  .  .
Rimski najslavnejši dan  —  ob grobu  apostola-kneza
Morda poslednjikrat zrem tvoje lepote sijaj. Skoro popotni me les do zemlje bo spremil domače,
Koji Še hranim  zvesto prve ljubezni zaklad. Morda ne  vrnem  nikdar do  svetega potlej  se  mesta
Praznik  sprelepi slavit,  ki je  Rimljanu  pončs, Morda .  .  . No zabim te ne, iz duše te jaz  ne izbrišem,
Rimski najslavnejši dan,  kneza-apostola god ! Dokler mi bežni bo čas spomin tvoj obnavljal  na zemlji,
Leto za letom  bo  duh romal  na jug mi nazaj . . .
V   duhu poslušal  bom  spev o večnem,  o  blaženem  mestu,
Spev,  ki je vabil  mi  kdaj  solzo hvaležno  v  oko  —
V   duhu na ribičev grob  pod kupolo bodem  poklekal
Molit,  da črede rodov eden že združil bi hlev, Molit,  da rodni  mi  brat,  Slovan  da bi skoro  se  vrnil, Materi,  solzni za njim   —  na  koprneče srce . . .
M. O.
595
Na  tuji  zemlji.
XVI.
v
J
r h n i k a  moja,  pozdrav  moj  sprejmi iz tuje dežele, S silno,  nevdržno  močjo   k  tebi  me  vleče  spomin !
Mati si  moja ti pač,  ti zibel si  mojo gugala,
Kdo  bi prišteval  mi  v  greh,   da te  srce  poželi ?
Kdo bi  me krivo umel,  če tolikrat gledam  ti  v  duhu
V   zorni,  sprelepi obraz,   ki  mi je  vtisnen  v  srce? . . . Vrhnika  moja,  dovolj  že let je  omahnilo  v  večnost,
Tujih  odkar je gora zastor te  meni zakril; Vender,   ko  v  duhu te zrem,  tako  se  mi žfvo  dozdeva,
Kot da pri tebi  sem spet,  kot da sem  zopet doma. Bistri  Ljubljanični  vir,  ki  v  divnem  MoČilniŠkem   kotu
Zlatega solnca željan  tretjič na dan  koprni; Potok na  vasi  srebrn,  ki  po  njem smo gazili otroci,
Kadar  vode ni  zaprl  v  šumi  strahotni  nam  ,zmaj' ; Vaški  mostiček in  mlin  s  ponajveČ pokojnim  kolesom   —
Vse še kot nekoč,  zvesto  v  duhu pred mano je  vse. Sveta Trojica raz  holm  prisrčno  tako   me pozdravlja,
Kakor da zopet otrok z babico  k nji sem prispel; V  dolu  prijaznem  pod  njo  smehlja se  mi  hiša   med   drevjem,
Slamnat pokriva jo  krov  —  ni  me  povedati sram   —, Slamnat pokriva jo  krov,  a ljubša je  mojemu  srcu
Mimo palač in gradov,  ki sem po svetu jih zrl — R o j s t v e n a h i ša , ljubo naj  senči te sveta Trojica,
S; eČa in  blagor in  mir  s tabo  naj  bodo   vsekdar!  — — S holma od cerkve pogled  nad ljubljenim  plava mi trgom,
Hiša do hiše,  in  dom  sleharni znanec je  moj. Svetega  Pavla zvonik Hribljanom  ponosno   možuje,
V  mraku   večernem   neba  križ  se dotiče njegov. Čuj,  ne  oglaša li  zvon  iz  temne  se line  njegove,
Zvon,  ki  v  devetih farah  njemu  enacega ni? Kolikrat,  kolikrat glas njegov  mi brni na ušesa
Zjutraj,   ko  vstaja nam   dan,  zvečer,  ko  vlega se spat! . . . Čudna  ljubezen  zares  —  do  rodnega  doma  ljubezen,
Križem  sveta se  podaj,   v  prsih jo  nosiš  s  seboj ! Vrhnika  moja,  dovdlj  že  let je  omahnilo  v  večnost,
Tujih,   odkar je gora zastor te   meni  zakril; Mnogo  na licu je čas  potezo  mi pač izpreme"nil,
Čut predrugačil se  mnog  v  srcu je  mojem,  to  vem; Eden  pa še  mi gori,  kot nekoč je gorel  mi  v  duši:
Sladki ljubezenski čut zate,  moj  rojstveni  kraj!
M. O.
Biser j i.*)
5-                                                           7-
edo iz jedne sklede,                          Katera najbolj  joče  vdova
Pa vsak drugač se vede.                     Prav  rada omoži se znova.
6.                                                                   8.
Če ženiš se,  za svet vprašuj,              Ob žetvi vselej  se ne smeje,
A drugim  v  zakon ne svetuj !            Kedor smeje pšenico seje.
Anton Hribar,
1) Prim. „Dom in svet"   1896, str. 245.
38*
103
Na tuji zemlji.
XVII.1) Leonu XIII. za biserni god.
Una voce festiva a quel Grande, La cui possa divina si spande Sino agli ultimi estremi del mar. (Papežka himna.)
Cesto nam sredi zime na jugu, na čarobnem jugu
Vetrec zaveje voljan, kadar prebuja se dan; Vetrec zadahne mehak, in solnce pogumneje vstaja,
Slana ozebla in mraz plašna bežita pred njim; Novo življenje tedaj zaplčve po žilah prir6di:
Sredi moreče zime dan se pomladni rodi. Sredi moreče zime . . . Oj Leon, naš veliki Leon,
Tebi življenja je tek davno že v zimo zavil! Sneg Ti posrebril glav6, zameril na licih je cvetje,
Krvni po žilah obtok mraz Ti zaseda strupen. Starosti zima, Pastir — in k temu bridkostij mrazdvi,
Ječa in led neprebit Cerkvi odtujenih src . . . Temne megle in vihar, ki meče ledene valove
V  Petrov rešilni čolnič, da bi ga zgreznil v prepad . . . Zima ob Tebi zares-------a danes, Pastir naš kraljevi,
Sredi moreče zime dan je pomladni Ti vstal! Vetrec mehak je zavel — spomin, ki v mladostne Te gaje,
V  blažene sreče Te raj, Leon, zanaša nazaj. Šestdeset trudnih je let zaspalo nevzdramnosti spanje,
Tvoj na perutih se duh prednje zamika nazaj. Čaroben srcu prizor: Mladenič cvetočega lica
Prvič pred božji oltar svoj je nameril korak. „Slava v višavi Bogu!" še odmeva od jaslic božičnih,
„Slava v višavi Bogu!" jezik lepeče njegov.
V  prsih trepeče srce od radosti sladke in grčze,
S61za kristalna v očeh čustev je srčnih izraz.
V  prsih trepeče srce . . . mladenič upčgne koleno:
Prvič v tresočih rokah svojega n6si — Boga . . . „Večni, neskončni Gospod, oh kaj li naj Tebi povrnem,
Jaz, ki nevreden sem ves, da si se ndme ozrl? Tvoj sem, na veke sem Tvoj!"-------Oj Leon, na veke Gospodov,
Sklenil si ž Njim se tedaj, sklenil je s Tabo se On! Dražesten srcu spomin! . . . Premišljal si mčrda ga cesto,
V  trpkih, bridkostnih si dneh dušo krepil si ob njem; Vendar, kot danes, nikdar tako še ni prs Ti ogreval,
Danes, ko sredi zime dan je pomladni Ti vstal, Biserni mašniški dan; na svetem slaviš ga prestdlu — On je posadil Te nanj, ki je podnožje Mu svet —
V  zimi ga mrzli slaviš, a duša se vsa Ti pomlaja,
Leon, in zopet v očeh sčlza kristalna igra" . . . O le igraj, le igraj hvaležnosti v 6ku Ti sdlza:
Neprecenljivih dobrot na-Te razlil je Gospod, Na-Te, Pastir, in na nas, ki žezlo nam Tvoje kraljuje,
Vsem je rodovom zemlje v Tebi delil blagoslov!
V  duši Ti pesem zveni: le zveni zahvalna Ti pesem,
S Tabo prepeva jo svet, s Tabo jo pdjemo mi!
') Gl. „Dom in svet" 1897. in nazaj.
M. O.
262
\
Na tuji zemlji.
XVIII. V katakombah.
i.
Tihi podzemeljski dom; vse križema ozki hodniki,
V  stenah za grobom se grob, grob se nad grobom vrsti. Davnih pokojnikov dom . . . Tišina, brezdanja tišina,
Moj le boječi korak tajno odmeva od sten. Z lučjo medlečo vodnik molčeče koraka pred mano,
Žarka se njenega sled slabo s temino bori. Noč, brezmejna tu noč . . . ,Vodnik moj redkobesedni,
Kam si privedel me, kam? Stoj, odgovčri, povej! Kakošna čuda naj zrem v podzemeljskem, smrtnem kraljestvu,
Tukaj, kjer gr6za in strah stiskata plašno srce?' . . . „Gr6za, prijatelj? Nikdar! Tolažbe le-tu je domovje
Vsem, ki jim v prsih gori vere božanstvena luč!"
2.
Intelligite, qui iudicatis terram! (Ps. II 10.)
Vi, ki je vera vam laž, mračnjaštvo in tlapnja moreča,
Uma sanjavega stvor, bolnih izrodek možgan —, Cujtev prastaro povest, resnično povest, neutajno,
Cujte jo, mOrda ob nji gane srce vam Gospod! — Davno že bilo je to . . . Tam gori po rimskih je holmih
Blesk se košatil in kras, kakor ga videl ni svet: Bajnih palač in vrtov, vodometov in kipov umetnih,
Svetlih gledišč in svetišč divni, nadzemeljski čar. Davno že bilo je to . . . Nasladno, razkošno življenje
V  krasnih, ponosnih domeh živel je Romulov rod. Srečno življenje-------kdo ve ? Neumljivo srce je človeško:
V  slast se potdpi — na dnu gloje nemira mu črv! Srečno življenje-------oh ne! Na zlatem prestolu se carju
Venčano čelo mrači, težke more ga skrbi. Temne ga slutnje more: od dneva množi se do dneva
V  mestu krščanska ,svojat', kakor da raste iz tal. Vražna ,svojat', ki bogov ne moli po šegi očetni,
Koji je zmedla glavo križa brezumna modrost . . . Skrivna, nevarna ,druhal', nje črni, sovražni naklepi
Majejo carju prestol, snujejo carstvu propast . . . „Carstvu propast — ha ha!" obrvi zježe se vladarju,
Gnevno mu sine pogled, strela iz njega žari: „Padlo še ni jih dovolj pod brušenim mečem krvavim,
Zmlel jih v gledišču zverij vse še premalo je zob — Vnovič, vojaki, na lov! V potokih naj kri se pretaka,
Kar je krščanskega, vse kldni pod mečem mi vrat, Vse!"-------in tekla je kri, v potokih rudečih je tekla,
Carjev zvesto je ukaz divja vršila druhal . . . Padal za možem je mož in žen in devic brez števila,
Cvet je nedolžnih otrok tudi premnog bil osut.
M. O.: Na tuji zemlji.
263
Kristus na ustih — in rad za mučencem je klanjal mučenec
Glavo junaško pod meč, v smrt, ki življenje rodi. — Davno že bilo je to ... Tu d61i v podzemeljskih r6vih
K6pal je v stene grobar, kdpal ob grobu je grob. Dolbel nad grobom je grob in brate je vanje pokladal
Tiho molitev moleč, zadnji pozdrav jim želeč. Vrste grobov pozaprl in tukaj in tam je začrtal
S preprosto nanje roko palmo, golobca in MIR . . .
Davno že bilo je to, ko mrli tako so junaki,
Mrli za vero, ki vam, novi proroki — je laž! Laž . . nikar, oh nikar! Roko na srce in povejte:
Kdaj še razvilo je kal seme, steptano v zemljo? Kdaj le spočelo je rast, nikar da v drevo bi pognalo,
V čegar bi senci Jiladil zemlje poslednji se rod ? Slepci, obezo z očij! Če meč ni potrebil trinoški
Vere krščanske s sveta —: vaše je delo zaman! Vaši so trudi zaman, ker seme iz božjega vrta
Včeraj in danes, vsekdar večni zaliva Vrtnar!
3.
In pace
In Domino et X° (Grobna nap.)
V  miru — oj blaženi mir, spočili ste v njem si, borilci,
S palmami zmage v rokah, z večnimi venci krog čel! Ljut je, strašan je bil boj, a z vami boril se je Kristus, On, ki je vojskam Gospod, On, ki Delivec je zmag.
V  smrti ste zmagali vi s krvjo, za krščanstvo prelito,
Slavno dosegli ste čast, trajno posedli oblast.
V  miru počivate zdaj, po trdega boja težavah
Božji očetni objem srečne vam duše blaži. Radosti zlate odsev blesti se nad vašimi venci,
Rajske je večnosti dan davno razlil jo na vas.
V  miru za vselej, na vek —: končani so hrumni viharji,
On, ki blaženstva je Vir,  On je neskončni vaš Mir . . . Vsa je za vami bridkost, kot v m6rje brez dna potopljena, S61zo poslednjo je z lic božji poljub vam otrl.
V  miru — oj blaženi mir! . . . Med nami tu doli pa hruje
Vedno še bojni vihar z divjo, besnečo močjo. Hruje, kot nekoč je hrul — ne z ognjem in mečem krvavim,
S kdpjem lažij in prevar peklo za nami preži. Peklo nad nami besni, ker to, kar je vtisnila v dušo
Krsta nam draga skrivnost, glasno spoznavamo mi! Z lučjo bori se tema, sovražni prapori vihrajo,
Naša zastava je križ, dedščina vaše krvi — — Bratje, oh boj je srdit: vi zrete ga v jasnih višavah,
Da ne omaga pogum, treba pomoči je nam. Dvignite se na pomoč, da z vami kdaj v blaženem miru
G6ri na večnih holmeh zmage prepevamo spev!
M. O.
598
M. O.: Na tuji zemlji.
Med tem pa se je bilo po vsem našem kotu razneslo, da se mi blede. Koder koli sem hodil, postajali so ljudje, na uho so mi pa letele besede: ,Simonček Samotar nori.' Meni je bilo grozno hudo. Čimbolj sem zatrjeval, da sem zdrave pameti, da mi hočejo vzeti denar, manj so mi verjeli.
,Simončku se meša!'
Pričela se je pravda. Ali moj Bog, vse me je gledalo po strani, cel6 v sodišču, in si namigavalo. Vse se je sukalo zoper mene. Povedali so mi, da sem vse zapravil, zajedel in zapil, da nimam ničesar dobiti. Vesel naj bom, ako me ne zapro zaradi obrekovanja in žaljenja.
Seveda sem naposled hudo vzrojil — kdo bi ne bil? Na besede nisem pazil in v razburjenosti izrekel marsikaksno zabavljico. Ali kaj mi je pomagalo: Sodnik me je dal iz dvorane iztirati, in pravde je bilo — konec.
Tako sem postal berač in zaničevan — norec."
In Simonček Samotar se je po teh besedah vselej milo razjokal, otroci so utihnili,   starejšim   so pa tudi  dostikrat  igrale
solze   v   očeh,   dokler   se  niso  vsega privadili.
Tako je bil dal Simonček denar shraniti in tako ga je dobil nazaj. Stempihar je bil vesel, da je bil možiček tako potlačen; sedaj je bil posestnik Samotarjevine in zajel Krtino od vseh štirih strani j. Hotel jo je izstradati in razrušiti, a to ni šlo tako hitro, kakor si je želel.
Simonček ni imel potem ničesar, niti stanovanja. Usmilila se ga je Kadunjceva Marijanka, ki se je bila omožila v kočo ter ga vzela pod streho, saj je vedela, kako hudo je, ako vržejo človeka na cesto.
Tako so se sukale stvari v našem kotu. Hiša za hišo se je posula v- razvaline, in ljudje so prišli deloma s slabim gospodarstvom, deloma po nesreči ob vse, pomagali so si pa nekaterniki na površje ter so potem lahko ukazovali in gospodovali, krotili ljudstvo in izžemali.
Toda „svaka sila do vremena"! Ljudje so izprevideli, da tako ne sme biti. Ako pa hočejo premeniti razmere, morajo si sami pomagati, pomagati z združenimi močmi.
(Dalje.)
Na tuji zemlji.
XIX.
Roma — Amor.
Zadnjikrat torej le-tu v tem dragem, ponosnem svetišču,
Knezov-apostolov god zadnjikrat tukaj slavit! Leta nevdržno beže — odcvelo je sedem pomladij,
Kar sem ti, blaženi Rim, prvi prepeval pozdrav. Nisem še upal tedaj, da zibal ti srečo boš mojo,
Vendar z neznano močjo tvoj me začaral je kras. Tekla so leta, in mir se vračal je v dušo mi bolno,
Vse mi prevzela srce tvoje ljubezni je slast! Danes, oh danes — slovo . . . Odcvelo je sedem pomladij,
Meni življenja je cvet ž njimi najlepši zvenel-------
Knezov-apostolov dan, kako je ta praznik slovesen
Tu, kjer pod kupolo spi Cerkve najprvi krmar! Trume ga ljudske slave, in v prsih jim polje veselje,
Meni slovesa bridkost tožno zaliva srce. Zadnjikrat danes le-tu-------„o felix Roma, o — felix" —
Pesem, le vabi v oko sčlzo mi — ni me je sram! S61za bridkosti je to in s61za je dolžne zahvale:
Tisoč prejel sem dobrot v tvojem nar6čaju, Rim.
Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
599
Žejna je vzorov mladost — ti vzorov si dal mi najblažjih,
Z mehko, dobrotno roko v dušo si pisal njih sled. Vir si modrosti odprl, nekaljene meni modrosti,
Da se nemirni je duh vanjo zatapljal željan. Z vencem najlepšim vovil, s svečeniškim si vencem mi glavo,
Od nerazrušne Cen' božje oblasti mi dal . . . Zdaj mi je iti od tod — o koliko dragih spominov,
Koliko miljenih sanj, koliko radostnih ur; Koliko ljubljenih src zapuščam v naročaju tvojem,
Rim, presrečni ti Rim — ko mi je iti od tod! Z Bogom, oj z Bogom tedaj ti mesto moje ljubezni,
Z Bogom ve blažena tla, polna svetniške krvi! Z Bogom moj prvi oltar, ki na njem sem v tihem trepetu
Z darom najvišjim Bogu, kar sem imel, daroval . . . Vse naj ostavim — oh ne! Ljubezen vsaj nesem naj s sabo,
Zarno ljubezen za te, mesto najdražjo vseh mest!
M. O.
Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.
(Povestne črtice. — Poleg M. Mesiča, S. Ljubica i. dr. sestavil Andrej Fekonja.)
(Dalje.)
Slovenska liturgija pri Bolgarjih.
Kakor so bili že preje takoj po Metodovi smrti nekateri njegovi učenci zbežali na Bolgarsko, tako jih je mnogo iskalo zavetja pri Bolgarjih tudi tedaj, ko je bila Velika Moravska razdejana. Najimenitnejši med temi prognanci so bili že omenjeni Go-razd, Klement, Naum, Angelar in Sava. Bolgarska jih je radostno vsprejela; a oni so jej prinesli slovenski jezik v cerkev in seznanili jo s slovensko knjigo. Za Bolgarsko je bila to veliko izprememba: do sedaj so jej namreč bili učitelji Grki, a od sedaj Sloveni, katerim je torej izročila svoje cerkve in samostane.')
Tedanji bolgarski knez Boris, ki je pri krstu sprejel ime Mihaela, svojega kuma in zaveznika grškega cesarja, občeval je sam mnogo z Metodovimi učenci ter je, kakor veli o njem Klementov življenjepisec, „željno in rad vsak dan se razgovarjal ž njimi, učeč se od njih stare povesti in življenja svetnikov   in   slušajoč   sv.   pismo   iz   njihovih
') M. Mesic o. c. 240; S. Ljubic. I. 300.
ust." Gorazd, rodom Moravec, prešinjen z Metodovim duhom, postal je nadškof bolgarski v Ohridi, uprav tam, kjer sta se stikali meja bolgarska in srbska v južnem koncu; knez Boris-Mihael je poveril upravo moravskim beguncem, da bi ves narod vzgojili v duhu krščanstva. Tako je Bolgarska postala predhodnica v prosveti celemu Slovenstvu, Bolgarska je sprejela pravoverni katoliški nauk, in Rim ji je varoval slovensko liturgijo, dasi je bila ta liturgija slovenska nekaj različna od one prvotne v Panoniji in Moravski. Tako je Bolgarija tudi cerkveno stala v sredi med iztokom in za-padom, ki sta se bila uprav tedaj pomirila, z izobčenjem namreč carigrajskega patri-jarha razkolnika Fotija (881) ter po smrti grškega cesarja Vasilija (886) in na početku vladanja Leona VI. filozofa. Knez bolgarski Mihael se je vse dni do konca svojega vladanja (888) trudil, da povzdigne svoj narod versko in politično. To je nadaljeval še z večjo gorečnostjo in sijajnejšim uspehom njegov sin in naslednik car Simeon. Odlični Metodovi učenci, med njimi posebno Klement, rodom Bolgar, kateri je najprej bil za