Jan. Langerholc ,, ' Boštjan ' Ilustriral E. Sajovic n i • i.i i i v i i. ^i.iiif i»r ••''"r ;iw »ji,,) ¦;',<.-,„ ,._. -,,-,. .. ,,,. »No no, no no, no no.« .„' . ' ' Pa se je spet oglasila kakšna radovedna duša, ki je poznala Boštfanove muhe: »Boštjan, zdaj pa še vesel bodi!« Boštjan je začel meti z rokama, v očeh se mu je zabliskalo in poskakoval je kakor otrok, res podoba odkrito veselega človeka. Vse pa kakor je bilo rečeno v posu: brihtne glave ravno ni bil. Ljudje so pa zabavnega Boštjana le radi iineli in mu vbogajme dajali. Ali pa, če je prišel v hišo, kjer so zibali. Za kos kruha je sedel celo dopoldne ob zibeli in zibal in zibal in še ostalim, zibeli odraslirfi otrokom pripovedoval svoje zgode in nezgode. »V Sori pri Rantovcu imajo pa divjega moža,« je začel pripove-dovati svojo nesrečo, ki se mu je tam pripetila. »Divji mož je otroke, povodni pa ribe. Rantovčevega otroka je ponoči pojedel, no no, mene pa ni bilo zraven, no no. Drugi so pa vsi zaspali in ko so se zjutraj prebudili, pa ni bilo otroka. Nikjer ga ni bilo, no no. Oh, to sem jaz jokal, no no.« • , Rantovčev otrok je umrl, po Boštjanovem ga je pojedel divji mož. Najbolj se je razvezal Boštjanov jezik, kadar je prišla beseda na zvonove. Zvonovi, zvonovi, to je bilo Boštjanovo veselje in življenje. Boštfan izvrsten je zvonar, odrekel vam ne bo nikdar, , ne bo ne jedel, niti pil, ' samb da vam bo dan zvonil, . ga je Graparjev oče priporočal vsemu svetu v slovesno izdanem, na-pisanem in podpisanem posu. Kadar je bilo in kjer koli je bilo v bližini Sore in Škofje Loke, kakor daleč si je Boštjan sploh upal po svetu, da je potem sploh še mogel najti po do doma, nikjer ob se-manjih dneh ni manfkalo Boštjana. Mali zvon je bil njegov in nanj je drobil in drobil, dokler'je kdo hotel, tudi če bi bilo treba drobiti od jutra do večera. Odjenjal je šele takrat, ko so mu fantje rekli: »Boštjan, zadosti je. Ce bomo več zvonili, bodo hudi gospod in ključarji se bodo grdo držali.« Takrat je odjenjal, zakaj do gospodov je imel Boštjan vedno sveto spoštovanje. Potem pa je šel po vasi in .godilo se je tako, kakor je bilo rečeno v posu: ¦ J r$% In če mu dali boste boba, ..• Jj i,i- Boštjan hvaležen bo do groba. ,. ,.ji . Ko pride leto naokrog, .-,.',; .. \ in. če bo hotel dobri Bog, Boštjan vam zopet bo zvonil, Boštjan vesele bo drobil. . 19 Popoldne, ko so bile vse pobožnosti semanje nedelje končane, je hodil Boštjan od hiše do hiše po vasi in hvaležno sprejemal cvrtje, naj se že reče bobi, krofi ali pa morda flancati. l »Boštjan, ali šele sedaj?« so ga gospodinje radovedno vpraševale. »Kje si bil pa dopoldne?« 'i'1^- -' ', ; l- ' »No no, zvonil sem, ali niste slišali, no no.« »Ahaaa! Zato je danes tako lepo zvonilo. Binga bonga, binga bonga, binga bong bong!« »No no, samo da je bilo lepo, no.« ' in' »O lepo je bilo, lepo. Pri nas smo takoj vsi rekli, da Boštjan zvoni, ker zvonovi tako lepo pojo. — Na, Boštjan!« In gospodinja je k cvrtju katerega koli imena dodala še čeden, i lepo pomazan štrukelj. Boštjan ga je hvaležno spravil. »Ta bo pa za Anico, no no!« je potem sam pri sebi godel do soseda. »Anica, no no! Sitna je in krega me, no no, danes bo pa vesela, no no, takega štruklja mora biti vesela!« »Torej te Anica nič ne uboga?« so bile tu in tam gospodinje radovedne. »No no, včasih moram biti hud nanjo, no no,« je tožil Boštjan svojo sestro, ki je iz ljubezni do njega skrbela zanj. »Rada bi pa videla, kakšen si, kadar se jeziš,« je hitela vpraševati mlada Drobnela. »I, no, grem ven, pa kamne v drevje mečem, no no,« je razlagal Boštjan radovednici svojo jezo, ki jo je v večji meri občutilo drevje na vrtu in v hosti, kakor pa sestra na domu. »No no, no no, no no,« je spet godljal naprej, dokler se ni ustavil pred Mokarjem. »O Boštjan!« ga je pozdravil Mokar na vežnem pragu, »saj sem vedel, da se boš oglasil, ker si našim fantom tako pridno pomagal pri zvonjenju. Koliko boš pa hotel za to imeti?« »Oh, Mokarjev oče, nič no, nič. Samo da je bilo lepo, no, samo da niste vi hudi, no no.« »Kam boš pa v nedeljo mahnil, kje bodo imeli bob?« se je rado-vedno muzal Mokar, čeprav je vedel, da so za prihodnjo nedeljo oznanili semenj v Pevnu. »V Peven bom šel, no no, tam imajo majhne zvonove, tako lahko z njimi zvonim, no no.« »Boštjan, pa bi ti sam napravil zvonove, ker tako rad in pa tako lepo zvoniš.« »Saj jih bom dobil, no no, kmalu jih bom dobil. So mi jih že obljubili, no no, so rekli, da bodo napravili nove, no no, stare bodo pa kar meni dali, no no.« "',.'' ' "," »Kje pa imaš tako dobre ljudi?« »V Poljanah, no no. Veliki zvon se jim je nbil, ker niso znali z njim zvoniti. Sedaj bodo pa nove napravili, no no, stare bodo pa meni dali, no no. Potem bom pa hodil eno leto fante učit, no no, da bodo znali zvoniti.« »Oh, škoda, Boštjan! Potem te k nam več ne bo!« »Saj bom še prišel, no no, pri Tas imate tako dobre štruklje, no no, vsako leto bom še prišel k vam, no no, bom prišel, no no.« »Saj te danes že tudi ona čaka z njim, kar pojdi, pa ga boš dobil. Sem ji naročil, da ga mora za Boštjana posebej speči.« »No no, bom pa šel, no no.« »Kar frči, Boštjan, kar frči!« 20 In Boštjan se je pognal, kakor vselej, kadar je po svoje frčal in je prifrčal pred Mokarico. »No, Boštjan, kaj bo dobrega, kaj?« je prijazno poprašala Mokarica. »Štrukelj, no no, štrukelj,« je zagodel Boštjan lepo predse. »Za Boštjana pa že, no, ker si nam danes tako lepo zvonil.« »Ali ste slišali?« se je čudil Boštjan. »Kajpada! Vselej vem, kdaj nam Boštjan zvoni, ker zvonovi takrat tako lepo pojo, kakor bi nam sami angelci godli.« >No no, no no!« je Boštjan hitel požirati hvalo. Kaj je bilo zanj lepšega, kakor če je slišal, da so ljudje vedeli, da je on zvonil in kako lepo so takrat peli zvonovi. »Pa zakaj doma nikoli ne zvoniš? Ali nimaš tudi doma svojih zvonov? Tak zvonar, kakor si ti, bi jih moral imeti.« »Saj jih imam, no no,« se je začel hvaliti Boštjan po svoje, »saj jih imam, no no, samo bolj slabo pojo, no no.« »Kakšne zvonove pa imaš?« je radovedno vpraševala Mokarica, čeprav je že najmanj stokrat slišala opis njegovih siromašnih zvonov. »No no, obroče, pa srobotove vrvi, pa poleno znotraj, no no,« je povedal Boštjan že tolikokrat ponovljeni popis svoje zvonarske iznajdbe. ( »Zdelo se mi je, da sem te veeraj slišala zvoniti. Tako lepo so peli tisti zvonovi: binga bong, binga bong, binga bing bong!« »Ali ste res slišali? Kako sem pa tudi zvonil, no no! Pa da ste jih res slišali?« »Ko pa tako lepo zvoniš! Samo da bi imel še malo boljše zvonove! Škoda, da jih nimaš!« Boštjan je bil zopet ujet. Začel je spet pripovedovati zgodbo o poljanskih zvonovih. Veliki da se je ubil, sedaj bodo Poljanci naročili aove, vecje in boljše, stare so obljubili njemu, Boštjanu, samo zato, da bo hodil učit mlade Poljance, kako se lepo zvoni. Pa ne samo poljanskih, koliko drugih zvonov ima še na ponudbo! Pri Sv. Lovren-cu jih tudi njemu ponujajo, na Suhi bodo tudi kmalu novi, še celo pri Fari so mu jih že ponudili in jih bo Boštjan bržkone vzel in potem bo zvonil, zvonil, da se bo slišalo v deveta nebesa. Potem pa je odjadral naprej po vasi nad štruklje in povsod je oznanjeval svoje zgodbe o starih in novih zvonovih in kako stare zvonove povsod le njemu ponujajo. »Komu boš pa potem zvonil, Boštjan?« so ga vprašalipri Bregarju. »Oh, vsem, no no, vsem! Vsem bom tako zvonil, no no, da bodo morali priti kar naravnost v nebesa, no no.« »Kdo bo pa tebi zvonil, Boštjan?« »I, kdo, no no, kdo? Zvonovi mi bodo zvonili, no no.« Srečen mož, tale Boštjan. Zvonovi so bili njegovo zdravje in življenje, začetek in konec njegovega govorjenja in vseh njegovih želja. Še ko je zvečer legal k počitku, je zaspal in zasanjal s pesmijo zvonov. Kolikokrat ga je morala sestra Anica poslušati, ko je še v sanjah godel in mrmral: »Binga bonga, binga bonga, binga binga, binga, binga bonga, binga bonga, binga, binga binga ...« V Boštjanovi hiši se je oglasila grenka smrt in mu je pobrala sestro Anico. Sestra je bila včasih res malo sitna in jezična, ali kri ni voda — ta smrt je Boštjana le močno potrla. Potrt je ležal pod streho in poskušal zvoniti s svojimi obročastimi zvonovi — obljubljenih namreč še ni dobil, ne iz Poljan, ne od 21 Sv. Lovrenca, ne iz Sulie, niti ne od Matere Fare — povsod so od-kladali z obljubo, ali pa so mislili, da je obljubiti in dati preveč. Torej s svojimi obročastimi zvonovi je poskušal zvoniti sestri Anici, ali kadar je zazvonil, se je zvonjenje spremenilo v jok . .. v._ Boštjan je jokal, jo- kal ... Sestra je pa spala smrtno spanje, tisto sreč-no spanje, ko človek za-spi in zaspi tako močno in tako irdno, da se nič več ne prebudi. . Boštjan je samotaril po sestrini smrti in čakal tudi svojega odpoklica iz dežele živih. Ljudje so ga radi imeli in mu da-jali, za kar jih je prosil. Šele v dnevih prve sve-tovne vojne se je spom-nila Boštjana božja de-kla smrt. Prav tiste dni je ležal na mrliškem odru, ko je vojaška oblast snemala iz zvonikov zaplenjene zvonove. Tako je bilo Boštjanu priliranjeno gorje, da mu ni bilo treba gledati, kako so njegovi največji in najboljši prijatelji odhajali na bojno polje. Kako bi bil revež jokal! Kdo bi ga bil tolažil! »Boštjan je umrl!« To poročilo so prinesli v župnišče prav tiste dni, ko je bilo napovedano snemanje zvonov. »Dobro!« je menil dušni pastir. »Zvonovi se bodo poslovili vsaj še od Boštjana. Z vsemi mu bomo zvonili, danes in jutri.« »Molimo za mir in pokoj duše, ki se je ločila od sveta,« so molili ljudje, ko so zaslišali mrliško pesem. »Komu neki bo zvonilo nazadnje?« ,, »Boštjan je umrl. Prav sedaf ga je Bog odpoklical s sveta.« »Kakor nalašč. Kdo bi se bil pa težje ločil od zvonov!« Zapeli, prav za prav zajokali so zvonovi svojo pesem, kakor bi bili slutili. da pojejo zadnjo pesem v bratski slogi in da se poslav-ljajo od človeka, ki bi bil dal tudi svoje življenje zanje, če bi mu bilo to mogoče. In še marsikomu se je utrnila solza, ko je v težkili in grenkih dnevih zapuščal dolino solza Boštjan Frčin. »Bog ga je poklical v nebesa za svojega večnega zvonarja,« so govorili Ijudje, ko so odhajali s pokopališča in zadnjič poslušali otožno pesem, pojemajočo pesem naših lepih in ljubih zvonov...