Received: 2015-4-25 Original scientific article
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
DOI 10.19233/AH.2016.4
POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA IN OBREDJE »NOVE ZAVEZE« MED STRANKAMA V SPORU V ČRNOGORSKIH IN ALBANSKIH OBIČAJIH
Angelika ERGAVER
Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, Gospodinjska ulica 8, 1000 Ljubljana e-mail: angiesmeister@gmail.com
IZVLEČEK
Članek obravnava običaj krvnega maščevanja in pomiritve na območju Severne Albanije in Črne gore, s posebnim poudarkom na običaje mediacije, arbitraže in zaključnega pomiritvenega obredja. Rekonstrukcija običajev je osnovana na analizi zbirk pravnih običajev severno-albanskih in črnogorskih patriarhalnih skupnosti, raziskav krvnega maščevanja iz 19. in 20. stoletja ter na novoveških dokumentih pomiritve iz območja današnje Črne gore. V običajih in gradivu je razvidno, da je plemenska skupnost s svojimi institucijami učinkovito reševala spore. Mirovno obredje črnogorskega in albanskega prostora nosi obilo vzporednic z evropskim srednjeveškim pogodbenim obredjem in nakazuje na skupne izvore evropske pravne tradicije.
Ključne besede: krvno maščevanje, mir, reševanje sporov, mediacija, arbitraža, Črna gora,, Albanija
LA RICONCILIAZIONE NELLA CONSUETUDINE DELLA VENDETTA DI SANGUE. LA MEDIAZIONE, L'ARBITRAGGIO E I RITI DELLA "NUOVA ALLEANZA" TRA LE PARTI IN CAUSA NELLE CONSUETUDINI MONTENEGRINE E ALBANESI
SINTESI
L 'articolo tratta la consuetudine della vendetta di sangue e riconciliazione nellAIba-nia settentrionale e nel Montenegro, con particolare attenzione sull'uso della mediazio-ne, I 'arbitraggio e i riti conclusivi della riconciliazione. La ricostruzione delle pratiche si basa sull 'analisi delle raccolte delle tradizioni giuridiche delle comunità patriarcali dell'AIbania settentrionale e del Montenegro, sulle ricerche della vendetta di sangue del XIX e XXsecolo e sui documenti dell'età moderna sulla riconciliazione, provenienti dal territorio del Montenegro attuale. Nelle pratiche come pure nel materiale risulta evidente che la comunità tribale e le sue istituzioni erano capaci di risolvere i conflitti. Il rito
101
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
della riconciliazione del Montenegro e deli 'Albania è spesso analogo ai riti contrattuali medievali europei e svela un 'origine comune delle tradizioni giuridiche europee.
Parole chiave: vendetta di sangue, pace, risoluzione dei conflitti, mediazione, arbitrag-gio, Montenegro, Albania
KRVNO MAŠČEVANJE MED NASILJEM IN MIROM
Klasično pravno zgodovinopisje je obravnavalo institut maščevanja skozi evolucijo pravnih institucij in kazenskega prava, ki so vodili do razvoja moderne pravne države (prim. Vilfan, 1996, 261-275; Šcepanovic, 2003). V 19. stoletju je veljalo prepričanje, da se je krvno maščevanje v evropskem prostoru skozi celoten srednji in novi vek sicer obstajalo, vendar se je z vzpostavljanjem centralne državne oblasti omejevalo, dokler se ni naposled popolnoma podredilo zakonodaji (Netterstram, 2007, 11). Ta predpostavka je zrasla na podlagi kvalitatitnih raziskav statistik umorov od zgodnjega novega veka dalje kot tudi skozi raziskovanje obdobij porasta in upada plemiških vojn (fajd) v srednjem veku (Carroll, 2007, 17-19). Fajde so po nekaterih interpretacijah veljale za obliko javnega dialoga med vodilnimi stanovi, v okviru katerega so se oblikovali konstitutivni družbeni dogovori. Plemiške vojne v srednjem in novem veku so predstavljale nadzorovano in pravno normirano nasilje, za razliko od afektivnega maščevalnega nasilja, ki naj bi bilo prisotno le med nižjimi stanovi (Brunner, 1994, 1-94; prim. Netterstram, 2007, 24-25) in naj bi, kot ostale prvinske nravi, izginilo skozi proces civiliziranja zahodno-evropske družbe (Elias, 2000, 333-365).
To prepričanje so v drugi polovici 20. stoletja omajale antropološke raziskave, ki so ponudile nove interpretacije vloge instituta oziroma običaja maščevanja. Skozi raziskovanje egalitarnih plemenskih in patriarhalnih skupnosti, ki so uspele ohraniti primarne družbene strukture in pravne običaje ter s tem tudi krvno maščevanje, se je svetovna znanost seznanila tako s povodi za krvno maščevanje, ki so pretežno vpeti v dinamiko časti in sramu (Peri-stiany, 1965; Blok, 2001; Horden, Purcell, 2000, 484-523), kot tudi z utemeljitvami, da je krvno maščevanje del splošnih pravnih običajev, ki kot sredstvo družbenega nadzora vzdržujejo družbeno ravnovesje (Gluckman, 1955; Porlaksson, 2007, 72). V zahodno-evropski znanstveni produkciji naj bi bilo to prvič izpostavljeno z esejem Maxa Gluckmana, Custom and Conflict in Africa (1955), ki je v poglavju Peace in the Feud, s kritično analizo Evans--Pritchardove študije o političnih institucijah afriškega neolitskega ljudstva Nuer, ki je izšla leta 1940 (Evans-Pritchard, 1993), izpostavil usmerjenost družbe k ohranjanju notranjega sožitja ter k ponovnemu vzpostavljanju notranjega družbenega ravnovesja, ki je bilo porušeno s kršitvijo družbeno-pravnih norm in običajev. Gluckman je poudaril, da je krvno maščevanje običajni družbeni mehanizem, ki naposled privede do trajnega miru (Gluckman, 1955, 1-26). Slednjo ugotovitev je razvila tudi Mary E. Durham pri preučevanju albanskih rodovnih skupnosti (Durham, 1909, 25). Egalitarne patriarhalne skupnosti, v katerih so antropologi v 20. stoletju beležili ohranjanje običaja maščevanja, so bile geografsko oddaljene
102
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
od sedežev centralne državne oblasti, ki naj bi z institucijami in pisanimi zakoni omejevale uporabo nasilja. Določena območja so bila prav zaradi tega dolgo časa prepuščena relativno visoki stopnji notranje avtonomije (Horden, Purcell, 2000, 489-499). To pa nikakor ne pomeni, da so bila popolnoma brez institucij in nagnjena k anarhiji, ravno nasprotno. Rodovne skupnosti so bile strukturno in institucionalno razvejane ter so imele urejene obi-čajno-pravne sisteme (prim. Durham, 1909; Hasluck, 1954; Evans-Pritchard, 1993). Družbena struktura v egalitarnih patriarhalnih skupnosti je z delitvijo družbenih vlog vodilnim predstavnikom skupnosti v roke polagala odgovornost za reševanje sporov. Preprečevanje nasilja v skupnosti je bilo splošna družbena odgovornost, za reševanje sporov pa so bili pristojni predvsem plemenski poglavarji in starešine (Evans-Pritchard, 1993, 180-223; Stein, 1984, 19). V plemenskih skupnostih na območju Severne Albanije, Črne gore in Hercegovine so glave posameznih družin predstavljali zbor vaških glavarjev in starešin (KLD §§ 18, 26-27, 132; Hasluck, 1954, 25-50; Jelič, 1926, 60-61; Bogišič, 1999, 241-242; prim. Dolenc, 1925, 114-115). Njihova vloga v reševanju spora je bila dvojna. Bili so mediatorji, ki so prepričali obe sprti stranki v sporu v pogajanja, in razsodniki v sporih. H glavarjem se je prebivalstvo zatekalo po pravne nasvete, do njih je pristopalo s pobudami za reševanje manjših sosedskih sporov, kot tudi s pritožbami in pravnimi odškodninskimi zahtevki, za poravnavo škode, ki jo je npr. živina drugega, sosednjega bratstva povzročila na njihovi skupni posesti (Bogišic, 1999, 349, 358; KLD §§ 735-736, 1108, 1119-1120). Naloga glavarjev je bila poskrbeti, da se stranki v sporu udeležita zborovanja, na katerem je bil z arbitražo rešen spor (KLD §§ 679, 681; Buričič, 1979, 52).
Koncepcija Maxa Gluckmana, da je mir sestavni del samega sistema spora,1 je ključno vplivala na paradigmatsko usmeritev lokalnih in nacionalnih zgodovinopisnih raziskav, ki so se od druge polovice 20. stoletja dalje usmerile v reševanje sporov v evropskem srednjem in novem veku (Netterstram, 2007, 11-67).2 Spori so z naraščanjem intenzitete izmenjave maščevalnih dejanj med dvema strankama v sporu lahko vodile do krvnega maščevanja, vendar je bilo v tem procesu nasilje samo vedno nadzorovano z običaji, prav tako pa so na vsaki točki spora obstajale družbene institucije, ki so z mediacijo in arbitražo posredovale in spor zaustavile ter ga naposled s soglasjem obeh strank privedle v ponovni mir (Porlaksson, 2007, 71, 74).
1	Povezava med sporom in mirom ni bila tuja niti Ottu Brunnerju, o čemer priča prvo poglavje študije Land and Lordship (Land und Herrschaft), naslovljeno Peace and Feud, v katerem je reinterpretiral vlogo plemiških fajd v nemškem srednjeveškem prostoru (Brunner, 1994, 1-94).
2	Med raziskovalce, katerih raziskovanje je spodbudila Gluckmannova raziskava, veljajo John M. Wallace--Hadrill z delom Bloodfeud of the Franks (1959). Za območje Anglije, Whalesa in Škotske med srednjim in novim vekom so markantne prispevke podali Paul R. Hyams, Stephen D. White, Jenny Wormald in Keith Mark Brown ter Howard Kaminsky. V nemškem prostoru ne gre spregledati raziskav Hillaya Zmore, Ga-dija Algazija in Christine Reinle, ki se je posvetila maščevanja med nemškim kmetstvom. K raziskovanju krvnega maščevanja v novoveški Franciji sta, med drugimi, prispevala tudi Daniel Lord Smail in Stuart Carroll. Raziskave o maščevanju na Islandiji sta podala William I. Miller in Jesse Byock. V historiografskem raziskovanju krvnega maščevanja na Apeninskem polotoku v novem veku, sta kot tuja raziskovalca najbolj prepoznavna Edward Muir in Trevor Dean, poleg njiju pa še Claudio Povolo, Marco Bellabarba, Marco Gentile, M. Lepori, O. Raggio, A. Pigliaru, G. Angelozzi, C. Casanova, L. Covino, A. Zorzi, G. Cozzi, E. Maffei in drugi (Netterstram, 2007, 11-67; Povolo, 2015b, 199-202).
103
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
Gluckmanovim konceptom je sledil tudi John M. Wallace-Hadrill, ki je zavračal ustaljeno percepcijo spopadov in splošnega nasilja v srednjem veku in poudaril, da je bilo spopadanje del sistema, ki je vodil k miru, ter da je prav mir predstavljal samo srž srednjeveške družbene interakcije. »Feuding in the sense of incestantprivate warfare is a myth, feuding in the sense of very widespread and frequent procedures to reach composition-settlements necesarily hovering on the edge ofboodshed, is not:. The marvel of early medieval sociaty is not war but peace.« (Wallace-Hadrill, 1959, 487). Nasilje je sicer bilo prisotno v srednjeveški in novoveški družbi, vendar je bilo normirano in ritualizirano, tudi s samo eskalacijo nasilja in maščevanja (prim. Carroll, 2006, 83-109). Kot del običaja je bilo nasilje prisotno in celo potencirano ob večjih praznovanjih, ki so utegnili biti začetki ljudskih izgredov in uporov (prim. Wood, 2007, 100-113; Bianco, 2010, 23-105). Čeprav je bilo ljudsko nasilje dolgo dojemano kot nenadzorovano, spontano in afektivno, so ga nadzirali običaji, čast ter pritisk skupnosti, ki je spodbujala tako k maščevanju kot k pomiritvi oziroma oprostitvi (Nassiet, 2011, 117-226). Diskurzi o nasilju, pravni regulaciji nasilja in maščevanja, ter o pomembnosti nadzorovanja čustev in vzpostavljanja ter varovanja miru so pustili svoje sledi v tekstih najrazličnejših provenienc (Smail, Gibson, 2009) in nenazadnje v pravnih običajih in tradiciji. V srednjeveški in novoveški družbi so namreč elementi mirovništva obstajali na vseh ravneh družbe, tako v pravni torej profesionalni, kot tudi na laični, ljudski in običajni ter se med seboj prepletali ter složno in komplementarno soobstajali (Cummings, 2015, 257-258; prim. Smail, 2003, 7-8, 27-28; Antichi, 2011, 229-275; Mantecón Movel-lán, 2011, 351-361; Carroll, 2006, 185-230). Prakse mediacije in poravnave so bile tako v domeni vladarjev in sodnih oblasti (prim. Edigati, 2011, 369-409) kot tudi v domeni drugih vidnih predstavnikov skupnosti med nižjimi družbenimi sloji (prim. Archangeli, 2011, 43-44). Mir je bil predviden kot končni izid častnih dvobojev med aristokracijo (prim. Paoli, 2011, 129-200) kot tudi v sporih med kmečkim prebivalstvom (prim. Povolo, 2015a, 97-133). Vzporedno z evropsko pravno revolucijo in razvojem ius commune, ki je svoje osnove črpala v rimski pravni tradiciji in kanonskem cerkvenem pravu, so se tradicionalni elementi reševanja spora prenesli v profesionalno pravno sfero. V visokem srednjem veku je bilo doseganje sprave med strankama še vedno v fokusu posvetne sodne in vladarske oblasti v urbanih središčih, zaradi razpršenosti pravnih centrov pa so skupnosti v ruralnih predelih še uspele ohranjati svoje običaje krvnega maščevanja in pomiritve, s katerimi so nadzorovale in omejevale nasilje v skupnosti, ter ohranjale družbeno ravnovesje. V novem veku pa se je vzporedno s spremembo ekonomskih, političnih in družbenih dejavnikov, med drugim, pojavila mobilna oblika nasilja - razbojništvo, kateremu tradicionalni načini reševanja spora niso bili kos. V evropskih deželah je od 16. stoletja dalje prišlo postopoma do uvedbe common law in do novih pravdnih postopkov oziroma do razvoja procesnega prava. Akuzatorni postopek zamenjal inkvizitorni, postopoma pa so izrečene kazni postale višje. Šele od 16. stoletja dalje lahko za srednje in zahodno-evropski prostor rečemo, da je prišlo do sistematičnega omejevanja običaja krvnega maščevanja, doseganje miru pa je postopoma zamenjalo dosledno kaznovanje zločincev (Povolo, 2015b, 196-235).
Na območju Črne gore, Albanije in Hercegovine je bila zavest o povezavi maščevanja in miru del tradicije. Enega izmed prvih poljudnih opisov običajev maščevanja in pomiritve je sicer podal Alberto Fortis, ko je ob koncu 18. stoletja na Potovanju po
104
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
Dalmaciji (Viaggio in Dalmazia, 1774), opisal običaj poklona ubijalca pred bratstvom ubitega ter izpostavil podobnost tega običaja z albanskim (arbanaškim) običajem (For-tis, 1984, 39-42). V 19. stoletju se je pod vplivom srednjeevropskega romantizma začel povečevati pomen ljudskih običajev, šeg, navad, ustnega slovstva ter avtentičnih pravnih običajev (Imamovic, 2008, 125). V opisovanje pravnih običajev na območju Črne gore se je v svojem potopisu Reise nach Istrien, Dalmatien und Montenegro (1851) poglobil Johan G. Kohl. Poudaril je, da so se skupnosti Morlakov, Črnogorcev, Albancev ter prebivalstva Boke Kotorske, ki so v sladu z običaji ohranjale tradicijo krvnega maščevanja, do potankosti zavedale tudi posledic, ki jih je krvno maščevanje prinašalo. Omenjene skupnosti so stremele k reševanju konfliktnih situacij, preden je prišlo do prelivanja krvi, kar je Johan G. Kohl dokazal s črnogorsko frazo, »Ne prelivajmo, krvi, bratje, pri Bogu in svetem Janezu (Krstniku)«. Poudaril je tudi, da je običaj krvnega maščevanja prisoten v vseh plemenskih skupnostih, v katerih ni razvita državna oblast in sodišča, istočasno pa sami običaji urejajo odnose v skupnosti in pravzaprav predstavljajo jedro njenega pravosodnega sistema. Krvnega maščevanja ne gre označevati kot samovoljo, temveč, da gre za urejen sistem pravil, ki se jih člani skupnosti držijo, da uveljavijo svojo pravico do zadoščenja z maščevanjem in izpolnijo odgovornost do zaščite članov skupnosti. Glede na stopnjo žalitve je obstajala dolžnost do krvnega maščevanja, kot tudi možnost, da se spor rešuje brez prelivanja krvi. Tako je prišlo tudi do pomiritve, ki je bila prav tako po-spremljena s pravili oziroma z običaji (Kohl, 2005, 174-176). Prav nasprotno je običaj maščevanja (osvete) opredelil srbski etnograf Milorad Medakovic v delu Život i običai Crnogoraca (1860) »Maščevanje je nekaj, kar je vrojeno v človeku.3 Nanaša se na rane v duši in v srcu. Črnogorec bi rekel, da je bolje umreti kot sramotno živeti. Če mu kdo kaj stori, mu tako tudi vrne.« Milorad Medakovic je poleg tega maščevanje med Črnogorci povezal s predpostavko, da duhovna zavest v samih Črnogorcih ni dovolj razvita, da bi se zavedali posledic maščevanja. Po njegovem mnenju naj bi namreč Črnogorci stremeli zgolj k zadovoljevanju svojega bahaštva ter verjeli, da z maščevanjem izvajajo junaško dejanje. Milorad Medakovic je tudi ocenil, da je maščevanje strašno dejanje in da je hujše od samega uboja ter dodal: »Maščevanje je namerno in naklepno zlo in greh« (Medakovic, 1860, 112-113). V zadnjih desetletjih 19. stoletja je ruski antropolog in geograf, Pavel Apolonovic Rovinskij, v študiji o Črni gori (1901, Peterburg), jasno izpostavljal, da se je črnogorski živelj sicer zavedal socialne in moralne odgovornosti maščevanja, ki je povzeta v reklu »Ko se ne osveti, taj se ne posveti«,4 hkrati pa poudarjal, da krvno mašče-
3	V srbščini je uporabljen samostalnik čovjek, ki v kontekstu patriarhalne sredine vedno referira le na moškega in ga je zategadelj Boehm prevedel kot »man« (Boehm, 1987, 59), kar je popolnoma ustrezno. Vendar maščevanje v praksi ni bilo zgolj domena moških in tudi niso bili edini, ki so gojili maščevalne vzgibe, zato se odločam za samostalnik človek.
4	Alberto Fortis je podal italijansko inačico tega reka: »Chi non si vendica, non si sanctifica«. Ob tem je maščevanje (osveto) interpretiral kot maščevanje (vendetta) in posvetitev (sanctificazione) (Fortis, 1984, 42), ter s tem pojasnil etimološko vrednost besede »osveta« Fraza »ko se ne osveti, taj se ne posveti« je bila ena izmed najbolj znanih fraz v zvezi s socialno in moralno odgovornostjo krvnega maščevanja (Bogišic, 1999, 352). Koncept tega rekla je S. Vilfan povzel z besedami: »[...] da duša ubitega ne najde miru, dokler ne bo njegova smrt maščevana.« (Vilfan, 1996, 262).
105
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
vanje ni naravnano k temu, da bi spodbujalo uboje, temveč jih je prejkone preprečevalo (Rovinskij, 1994, 265).
Sistematično se je zbiranju pravnih običajev na območju Črne gore, Hercegovine in Severne Albanije posvetil Valtazar Bogišič v zadnjih desetletjih 19. stoletja, vendar je njegovo delo dolgo časa ostalo v rokopisu in hranjeno v njegovi knjižnici na Cavtatu. Prvič je bilo v celoti objavljeno šele leta 1984 (Nikčevič, 1984, 1-15). Dalj časa je osnovo za preučevanje pravnih običajev Črnogorcev in Severnih Albancev predstavljala zgodovinsko--pravna študija Ilije Jelica Krvna osveta i umir u Crnoj Gori i Severnoj Arbaniji (1926), v kateri je že v naslovu jasno razvidna tradicionalna nerazdružljivosti maščevanja in miru. Jelic je bil sicer seznanjen z zbirateljsko dejavnostjo albanskega frančiškanskega duhovnika Shtjefena K. Gjegovija, ki je zbiral pravne običaje v Severni Albaniji (Jelic, 1926, 137), ki so v ustnem izročilu poznani kot Kanuni i Leke Dukagjinit (Kanon Leke Dukagjina, v nadaljevanju KLD), vendar je bilo Gjegovijevo zbirateljsko delo objavljeno šele leta 1933 (Pupovci, 2011, 18) in dopolnjeno s Skenderbegovim kanonom, eno izmed lokalnih različic severno-albanskih običajev, ki jih je zbral Fran Illija (Berishaj, 2004, 104; Elsie, 2013, 213). Albanske in črnogorske običaje so preučevali tudi Mary Edith Durham (Durham, 1909), Margaret Hasluck (Hasluck, 1954) in Christopher Boehm (Boehm, 1987). Ustno izročilo o ljudskih običajih je kljub razvoju državnih sodnih instanc ostajalo živo še v času socializma, ko so nastale nekatere pravno-zgodovinske študije o pravnih običajih za območje Metohije (Djuričic, 1975; Buričič, 1979) in Kosova (Zurl, 1978). Medtem se je črnogorska produkcija usmerila v objavljanje ustnega slovstva v obliki junaških epskih pesmi o maščevanju (Bakovič, 1953; Dragoič-Burikovič, 1910) in pripovedi o običajih med plemeni (Radov, 1997; Miljanov, 1970). Kljub temu, da je še v 21. stoletju zanimanje črnogorsko-albanske pravne običaje še vedno živo (Ščepanovič, 2003; Trnavci, 2008; Resta, 2015), se nihče ni posebej posvetil primerjavi ustnega izročila z arhivskim gradivom.
Z upoštevanjem vsega zgoraj navedenega ter z upoštevanjem ohranjenih arhivskih virov (IAK-SN), med katerimi so bili nekateri že objavljeni in interpretirani (Kovijanič, 1963, Kovijanič, 1974; Stanojevič, 2007) ter ohranjenih in objavljenih dokumentov iz območja plemena Paštroviči (Božič, Pavičevič, Sindik, 1959; Bojovič, Luketič, Šekularac, 1990; Še-kularac, 1999), v pričujoči študiji ponujam rekonstrukcijo običaja krvnega maščevanja na območju Severne Albanije, Črne gore in Hercegovine, s poudarkom na obrednem postopku mediacije, arbitraže ter zaključnega obredja, s katerim je bil dodatno utrjen mir.
OD KRVNEGA SPORA K MEDIACIJI
V albanskih običajih, ki so zapisani v Kanonu Leke Dukagjina se nahaja obilo običaj-no-pravnih norm, v katerih nekdo dejanje ali posameznik »pada pod kri«, kar pomeni, da je posameznik sam ali s pomočjo storil tak moralni in pravni prekršek, škodo, poškodbo ali žalitev, da je ustvaril »krvni dolg« do (p)oškodovanega oziroma razžaljenega. Slednji s tem postane upravičen do krvnega maščevanja, s katerim poravna »krvni dolg«.5 Okr-
5 Med javne žalitve je, med drugim, spadalo nespoštovanje etikete gostoljubja v času obiska gosta (KLD § 601, f, i, j; §§ 653-666; Berishaj, 2004, 149-153; Hasluck, 1954, 209). Vse verbalne žalitve v privatni sferi
106
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
njeno čast, oziroma »črni obraz«, bilo možno rešiti ali oprati s »prelivanjem krvi ali s plemenitim odpuščanjem s posredovanjem prijateljev.« (Boehm, 1987, xvii; KLD § 598).
Dosedanje raziskave sporov pri navajanju splošnih značilnosti sporov poudarjajo običajne načine reševanja spora z mediacijo in arbitražo, s posredovanjem tretje stranke, ki deluje kot instanca s pravnimi pooblastili v očeh obeh sprtih in je sposobna učinkovito rešiti spor (Boehm, 1987, 218-219; Miller, 1996, 180-181; Porlaksson, 2007, 71, 74; Byock, 2007, 96-99). Zapisani običaji iz območja Jugovzhodne Evrope povedo precej več o tem, kakšna so bila sredstva za pomiritev spora ter kakšne so bile vloge posameznih akterjev v sporu.
Ohranjanje družbenega ravnovesja je vidno že v običaju, ki je vsem članom skupnosti dajal mediacijsko vlogo pri ustavljanju pretepov na javnih mestih.6 Očividci so v skladu z družbeno odgovornostjo dolžni prekinili pretep in od pretepačev zahtevati osebni predmet kot garancijo oziroma varščino (srb. zalog), da bodo spor reševali v arbitraži pred glavarji bratstva (KLD § 681). Z arbitražo so se poravnale tudi hujše fizične poškodbe in prizadejane rane, ki so nastale hote ali nehote (po nesreči, srb. grijehom). Poškodovani se je lahko potožil glavarjem bratstva, ki so v imenu poškodovanega posredovali in od storilca zahtevali odškodnino (Bogišic, 1999, 360-361), ki je bila določena v postopku arbitraže.
V	Paštrovicih so na novega leta dan 1695 razsodniki (kmetje), ki sta jih izbrali obe sprti stranki, Marko Belak in Niko Laškovic, za razbito glavo Marka Belaka razsodili 60 perper odškodnine ter dve botrstvi in eno pobratimstvo (Božic, Pavicevic, Sindik, 1959, 85). Običaj je ostal v praksi tudi kasneje. V januarju leta 1843 sta pred Črnogorski senat7 prišla sin Dojice Povica Buraškovica in njegov po nesreči ranjeni bratranec Luka Prečovijev - Burakovic. Ker je bila rana povzročena po nesreči (grijehom nekteci), senat ni dosodil odškodnine, temveč le, da Dojičin sin plača stroške zdravljenja (samo berberu po duši da plati) (Jelic, 1926, 130).
V	decembru leta 1837 je Črnogorski senat obravnaval primer popa Bure, ki je po nesreči poškodoval glavo Nikole Jovova Marovica. Sprva je Senat nameraval razsoditi odškodnino v višini krvnine (i tako sud nade za pravo da se naplati kao ostala glava),
in brez prič, niso veljale kot situacije, v katerih je bila nekomu oškodovana čast. Med javne žalitve spadajo predvsem javne obtožbe, da nekdo laže, če nekdo nekoga prevara, mu ne vrne posojila, ga v prepiru ali pretepu odrine ali pljune ali se norčuje iz njegovega orožja ali se norčuje iz njega in njegovih družinskih članov. Take situacije so utegnile izzvati prepire in pretepe (Boehm, 1987, 57; KLD § 601; Berishaj, 2004, 302; Bogišic, 1999, 247, 249), precej bolj kompleksen primer pa predstavljajo ugrabitve zaročenih deklet.
S tem dejanjem je ugrabitelj namreč posegel v dogovor, ki je bil sklenjen med družino bodoče neveste in družino bodočega ženina, zato sta bili obe družini upravičeni do tega, da si čast povrneta z maščevanjem in ubijeta žalivca (Durham, 1909, 80-109; KLD §§ 41, 43; Berishaj, 2004, 141).
6	Po albanskih običajih je posrednik sprte razdvajal z besedami: »prekinite s prepirom, ljudje, jaz sem vaš posrednik!«; ali s: »prekinite s streljanjem ljudje, jaz posredujem, dokler se ne boste sporazumeli. Prekinite s streljanjem, saj med vami posreduje vas, barjak!« (KLD § 679); ali s kratko besedno zvezo »me ndore« (Djuričic, 1979, 52).
7	Plemenska sodišča je v Črni gori je v 19. stoletju zamenjal Črnogorski senat, osnovan 2. oktobra 1831 (Andrijaševic, Rastoder, 2006, 163). Senat je še nekaj desetletij deloval po enakih načelih kot plemenska razsodišča.
107
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
vendar so upoštevali okoliščine, da je rana nastala po nesreči (5 grehom iz igre), ter razsodili, da pop Nikoli do dne svetega Jurija (23. aprila / 6. maja) plača 40 talierjev (Jelic, 1926, 128).
Posredovanje očividcev v javnem pretepu ni bilo vedno uspešno in je utegnilo priti do smrtnih žrtev. Običaji sicer govore, da obstajajo uboji nehote, uboji iz maščevanja in uboji iz koristi oziroma objestnosti. Samo slednje je po običaju obravnavano kot umor (Be-rishaj, 2004, 265) (srb. ubi5tvo, alb. gjake5i), njegov storilec pa ubijalec (srb. ubica, ru-ko5tavnik, krivacali krvnik, (Bogišic, 1999, 345-384), kar je dobesedni prevod albanske besede za ubijalca, alb. gjake5or - jemalec krvi) (prim. Bogišic, 1999, 345-384; Hysa, 1995, 132). Maščevanje in uboj sta bila povsem ločena aspekta, kot je to jasno razvidno iz Skenderbegovega kanona: »Kdor koga ubije iz maščevanja, ni v krvnem maščevanju, ker se je s tem dejanjem sam maščeval.« (Berishaj, 2004, 265). Nekaj točk kasneje isti vir pravi: »Po krvnem maščevanju kanon določi čimprejšnjo spravo.« (Berishaj, 2004, 265).
Običaji po uboju
Do prave sprave je prišlo le skozi mediacijo in arbitražo, vendar so običaji narekovali tudi sprejemljivo obnašanje storilca. Če se je uboj v naraščajočem prepiru zgodil na samem in brez prič, je bilo nemogoče dokazati okoliščine, ki so privedle do uboja. Običaj je ubijalcu narekoval, da zbeži in se umakne, da bo javnost točno vedela, kaj se je zgodilo (KLD § 933), torej, da ne bo dvoma o tem, kdo je ubijalec.8 V običajnem pravu na območju med Hercegovino, Črno goro in Albanijo so pogajanja za premirje lahko pričela nemudoma po uboju. Po albanskih običajih je sorodstvo ubijalca do hiše ubitega poslalo posrednike, glavarje bratstva, da zaprosijo za be5o (Bogišic, 1999, 360-361; KLD §§ 845, 851, 965), za začasno premirje (KLD § 854).9 Podelitev premirja (be5e) je bila v skladu z običaju in krepostna gesta,10 vendar je trajalo le 24 ur11 (KLD §§ 856-857). Po preteku štiriindvajset-urne be5e se je ubijalec ponovno odstranil iz javnosti in se poslužil običaja »prostovoljnega zapiranja«, posredniki pa so poskušali od glave družine ubitega pridobiti trideset-dnevno beso (KLD §§ 858-860). V času trideset-dnevne be5e so potekala pogajanja za pomiritev med hišo ubitega in hišo ubijalca, ki so jih vodili posredniki
8	V praksi je ubijalec pogosto za seboj pustil delček svoje obleke, da ga je družina ubitega lahko identificirala (Hasluck, 1954, 228). Ubijalec je običajno zbežal iz svojega bratstva k prijateljem iz drugih bratstev ali plemen (Bogišic, 1999, 353, 357; KLD § 896).
9	»Besa je rok slobode i sigurnosti, koju kuca ubijenog daje ubici i njegovim ukucanima da ih privremeno nece goniti za krv do isteka odredenog roka.« (KLD § 854). Patrizia Resta je v antropološkem članku sicer zapisala, da je beseda besaneprevedljiva in da v tem kontekstu pomeni premirje; » 'besa' (an untranslatable word that in this context means a truce)« (Resta, 2015, 5).
10	»Poslati ljudi po beso je po kanonu; dati beso je dolžnost in dostojanstvo« (KLD § 855).
11	V času štiriindvajset-urne bese se je moral ubijalec udeležiti pogreba ubitega ter ga na zadnjo pot pospremiti z narekanjem in objokovanjem. Udeležiti se je moral tudi zadušnega obeda, kjer je bil obravnavan kot gost in počaščen s častnim mestom pri mizi (Jelic, 1926, 97). Ta običaj naj bi bil namenjen temu, da si je bratstvo ubitega dobro ogledalo ubijalca in tarčo maščevanja ter si ga zapomnilo. Poleg tega so lahko ocenili njegov značaj ter presodili ali je vreden odpuščanja ali ne (Karan, 1985, 31).
108
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
(bestarje ali besnarje), glavarji istega ali drugega bratstva oziroma plemena12 (Karan, 1985, 38-39; Berishaj, 2004, 282; Jelic, 1926, 95). Podobni običaji prošenj za premirje so bili poznani tudi na območju Črne gore, kjer pa ni obstajal točno opredeljen časovni rok za začetek pogajanj in prošnje za premirje (Bogišic, 1999, 360).
PRISTOP POSREDNIKOV K HIŠI UBITEGA
Naloga posrednikov je bila pridobiti premirje oziroma prepričati glavo družino ubitega (običajni srb. naziv zanj je umirnik) in njegovo krvno sorodstvo, da pristane na arbitražni postopek oziroma pomiritev krvi (srb. umir krvi) z ubijalcem (krvnikom) in njegovim sorodstvom (Bogišic, 1999, 366). Posredniki so s klici z dvorišča pred hišo ubitega pozivali glavo družine, naj sprejeme botrstvo pri svetem Janezu Krstniku. Ti klici oziroma simbolne fraze so se na območju Črne gore glasili: »Sprejmi botre pri svetem Janezu«, na območju Hercegovine pa: »Sprejmi botre, sklepamo botrstvo z bogom in svetim Janezom.« Albanski obrazec priprošnje naj bi bil podoben črnogorskemu (Bogišic, 1999, 365). Posredniki s seboj niso nosili darov (Bogišic, 1999, 364) in so postopek pristopa ponavljali toliko časa, dokler jih umirnik ni sprejel v hišo na pogajanja13 (Bogišic, 1999, 362, 363; Berishaj, 2004, 281). Ponavljanje pristopa posrednikov je utegnilo potekati tudi z botrami (srb. kume, mironosnince), katerih število je variiralo glede na lokalne običaje, od ena do dvanajst oziroma ponekod do petnajst. Botre so s seboj nosile zibke z dojenčki, ki so jih pred hišo ubitega pričele ščipati, da so pričeli jokati, kar naj bi omehčalo srce umirnika in ga prepričalo v pomiritev. Poklon z dojenčki je nakazoval na pokornost krvnika in njegovega bratstva pred sorodstvom ubitega (Bogišic, 1999, 363, 365, 376; Jelic, 1926, 99-100),14 hkrati pa nakazoval, da je bratstvo krvnika dovolj močno, da preživi maščevanje in da predstavlja dobrega kandidata za zavezništvo.
Če interpretiramo pristop posrednikov s priprošnjo (z ali brez otrok) skozi splošne običaje obdarovanja, so posredniki s pristopom in poklonom izražali pokornost in ponujali dar - botrstva, nove družinske vezi. V okviru splošnih običajev obdarovanja je zavrnitev ponujenega daru nečastna gesta, ki je povzročila črn ali »gnil« obraz tistega, ki ni spoštoval običajev. S sprejetjem daru se je obdarovanec obvezal, da bo dar vrnil. S sprejetjem in vračilom daru pa je obdarovanec ohranil prejšnje ravnovesje nadrejenosti in podrejenosti med njim in darovalcem (Mauss, 1996, 34-81, 126). Po albanskih in črnogorskih običajih je umirnik uslišal priprošnjo posrednikov ter jim podelil beso, saj je
12	Za nalogo so se angažirali prostovoljno oziroma kot pravi kanon »nihče ni postal posrednik za denar«, so pa bili posredniki kljub temu upravičeni do povračila njihovih potnih stroškov oziroma do daril po uspešno opravljeni nalogi (Bogišic, 1999, 362; prim. KLD §§ 687, 852). K hiši ubitega so pristopali ob dela prostih dnevih, ko so vedeli, da bo glava družine ubitega (alb. hoti i gjakut - gospodar krvi; srb. umirnik) gotovo doma (Jelic, 1926, 95, 98). Njihovo število je bilo odvisno od okoliščin in lokalnih običajev, najpogosteje pa jih je nastopalo 6, 12 ali 20. V njihovem spremstvu so lahko bili tudi sorodniki ubijalca, nikoli pa ubijalec sam (Bogišic, 1999, 361-362; KLD §§ 845, 851, 965).
13	V običaju ni obstajalo določeno število pristopov, ki bi jih morali izvesti, da bi umirnikaprepričali v pomiritev (Bogišic, 1999, 364-365).
14	Med hercegovskimi plemeni so z botrami in posredniki sodelovali tudi sami turški begi, da bi umirnika prepričali v pomiritev, turške ženske pa v tem običaju niso sodelovale (Bogišic, 1999, 365).
109
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
bilo to častno dejanje (KLD § 855). Ko je bil pripravljen na pogajanja, je glava družine ubitega sprejel posrednike in botre v hišo. Vstop posrednikov v hišo je napovedoval začetek pogajanj, zato so v praksi botre utegnile izsiliti pogajanja tako, da so v hišo vstopile na skrivaj in se priklenile na ognjišče (Bogišic, 1999, 363, 365). Ko je bila besa podana, so nastopila pogajanja o času in kraju arbitraže ter o izboru 12 razsodnikov, v kolikor je šlo za rano oziroma 24 razsodnikov, če je šlo za uboj,15 ter o drugih zahtevah, ki jih je utegnil imeti umirnik. Ob koncu pogajanj je umirnik podal častno besedo (beso) o tem, da se od dneva soglasja do določenega dne ne bo maščeval niti sam niti drugi sorodniki, ki so po običaju imeli pravico do maščevanja16 (Bogišic, 1999, 364, 366-367; Djuričic, 1975, 21-25; KLD § 854).
SKLEPANJE BESE (POGODBA O PREMIRJU)
Besa je po denotativni slovarski definiciji pravzaprav častna beseda pri Albancih (Be-rishaj, 1989, 58). Etimološko je samostalnik bese11 izpeljan iz indoevropskih korenov samostalniških besed, ki so pomenili prisego, premirje in zaupanje, povezan je z indo-evropskimi koreni za pridevnike zvest in zaupanja vreden oziroma je etimološko jedro albanske besede bese povezano z osnovami za glagole prepričati in prisiliti (prim. Orel, 1998, 59). Ker je besa (tudi bese) definirana kot vera in prisega (Hysa, 1995, 40),18 ni na-
15	Razsodniki so lahko bili sami posredniki ali člani bratstev ene in druge stranke v sporu. Da so posredniki običajno delovali kot razsodniki je vidno v nazivu, ki se je v običaju uporabljal za glavarje pri reševanju spora (srb. posrednici i plečnari; alb. ndermjetes dhepleqnaret) (Djuričic, 1975, 21).
16	Do maščevanja so bili najprej upravičeni najbližji družinski člani, nato pripadniki bratstva in plemena. Pravica do maščevanja ni pripadala le krvnemu sorodstvu temveč tudi duhovnemu sorodstvu, botrom in pobratimom. Maščevalec je skupaj s svojim spremstvom, ki ga je bodisi izbral sam ali mu ga je na skupnem zborovanju določilo bratstvo. Skupnost pa je v skladu s kolektivno odgovornostjo maščevala uboje gostov in prišlekov v pleme, nenazadnje so maščevali tudi uboje pripadnikov etničnih skupin brez stalne naselitve, kot so Cigani (Bogišic, 1999, 353-355; KLD §§ 822-842; Berishaj, 2004, 272; Hasluck, 1954, 220-221). Po albanskih običajih je bilo veliko članov sorodstva upravičenih do maščevanja, med drugim tudi ženske (predvsem za uboj njenega moža, sinu ali brata), vendar ti ljudje niso nujno postali maščevalci. Maščevalci pa so bili lahko tudi plačanci in ne nujno krvni sorodniki ubitega (prim. Berishaj, 2004, 272; Bogišic, 1999, 351; Hasluck, 1954, 222-224).
17	Besa je v albanskem slovarju Fjalor i gjuhes shqipe (1954) obravnavana kot večpomenska beseda. Pomeni rok svobode in varnosti, ki jo hiša ubitega podeli moškim članom družine ubijalca, da se ne bo maščevala, kar je izvedeno iz Kanona Leka Dukagjina. Poleg tega je besa tudi dogovor med družinami v istem plemenu (alb. fis), barjaku ali vasi oziroma med dvema ali več plemeni, barjaki in vasmi, na osnovi sporazuma in za določeno časovno obdobje. To sovpada z Jelicevo definicijo, saj navaja, da ima sama beseda besa dvojni pomen pri Severnih Albancih. Po eni strani gre za častno besedo oziroma trdno vero, ki jo daje določena oseba, da so se stvari zgodile kot pravi oziroma, da se bodo zgodile na tak način, kot obljublja. Po drugi strani pa je besa sporazum o miru med dvema barjakoma ali plemenoma za določen čas. Poleg tega besa v drugem primeru pomeni tudi sam čas trajanja oziroma rok, v katerem besa traja (Jelic, 1926, 96). Besa je tudi izjava, s katero se jamči, da bo besa držana in zaščitena. Poleg tega je besa tudi varno spremstvo (alb. shpure i sigurti). Besa je tudi zaupanje v osebo ali stvar, je kreditno zaupanje, istočasno pa dobro ime in ugled, ki ga uživa pošten človek ali trgovec. Kljub temu, da albanski slovar, ki ga je Djuričic uporabil, beso enači z vero v religijskem smislu (alb. fe), avtor meni, da bi bil v tem primeru boljši izraz feja - vera v boga (Duričič, 1979, 7-8). Zadnja povezava med beso in vero pa kljub temu ni popolnoma napačna.
18	Na podlagi tega je albanolog Robert Elsie beso definiral kot častno besedo, prisego, zavezo ali premirje.
110
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
ključje, da je slovanski izraz za albansko beso ravno vera (srb. vjera, tvrda vjera) (Karan, 1985, 34). Milorad Medakovic je o svetosti in božanskosti običaja vere zapisal: »Ko poda vero, Črnogorec dojema, da je po sredi te besede sam Bog.« (Medakovic, 1860, 107). Vuk S. Karadžic je v srbskem slovarju z nemškimi in latinskimi prevodnimi ustreznicami geslo vera (vjera) prevedel s fides ter s Treu und Glaube (Stefanovic Karadžic, 1966, 73), kar utemeljuje tudi Djuričiceve ugotovitve, da je besa enako koncipirana kot antična rimska institucija fides (Buričic, 1979, 5). Fides je bila v rimski tradiciji tako verska kot pravna kategorija, torej, ponovno, vera in prisega (Petkov, 2003, 1-128). Medtem, ko v albanskem vokabularju obstaja poseben izraz za prisego oziroma zaprisego (srb. zakle-tvo), to je beja (Berishaj, 1989, 58), pa je z analizo starejše jezikovne rabe črnogorskega besedišča dokazana kontekstualna sinonimija med vero in prisego.19
Fides nosi tako versko kot pravno vsebino in je obljuba in prisega oziroma zaveza. Prisotna je bila v najrazličnejših vrstah civilnih pogodb, tudi v pogodbah za premirje in mirovnih pogodbah, od koder je prešla tako v politično kot v cerkveno sfero (Petkov, 2003, 9-78). Sklepanje pogodb je bilo javno pravno dejanje, za srednjeveško javno komunikacijo pa sta značilni njena demonstrativnost in ritualnost (Althoff, 2002, 73). V evropski historiografiji in pravni tradiciji je bil podrobneje analiziran obred sklepanja va-zalske pogodbe med vazalom in seniorjem (Le Goff, 1985, 387-388), ki je bilo značilno tudi za umeščanje notarjev (Darovec, 2014, 473-500). Po obdobju spora (nem. Fehde) je neredko prišlo do (re)investiture vazalstva, vendar je bilo potrebno najprej doseči premirje in pomiritev (Brunner, 1992, 89-90). Da gre pri investiturah vazalov in notarjev ter pri sklepanju miru za enako zaporedje pravnih dejanj, je izpostavil že Darko Darovec ter poudaril, da gre pri vseh pogodbah za obred s tri-delno strukturo, ki jo sestavljajo poklon, vera in investitura. V vseh treh etapah obreda pa so bili prisotni simbolni elementi v obliki simbolnih fraz, gest in predmetov (Darovec, 2014, 481-499).
Če opazujemo celoten koncept sklepanja bese in premirje obravnavamo kot pogodbo in dogovor med dvema strankama, direktno ali s posredniki, najdemo v njem množico paralel s sklepanjem pogodb v evropski pravni tradiciji od antike do zgodnjega novega veka. Milutin Djuričic je na podlagi ostankov albanskih običajno-pravnih praks v 20. stoletju poudaril, da v albanskem običajnem pravu obstajajo tri vrste pravnih obvez z beso: sklepati beso (alb. me bane), dajati beso (alb. me dhone) ter varovati beso (alb. me dorazue), pri čemer ima ravno zadnja oblika popoln pravni in prisilni značaj (Buričic, 1979, 30). Ko je umirnik dal svojo častno besedo (beso) in se rokoval z enim od posredni-
Besa je bila ena izmed najpomembnejših institucij v običajih Albancev in je predstavljala obliko varnosti, kot tudi določeno obdobje, ki sta ga stranki v krvnem maščevanju določili za urejanje zadev. Bila je sveta obveza in temeljila na moralnih vrednotah (Elsie, 2010, 49), kar je vidno iz drugih slovarskih definicij bese, ki so povezane z vero in zaupanjem (prim. Hysa, 1995. 40).
19 V slovarju vokabularja nekdanjega črnogorskega vladike Petra II. Petroviča Njegoša za samostalnik vera dobimo več razlag, ki sovpadajo z že omenjenimi. Peter II. Petrovic Njegoš pa je v svojih delih in pismih uporabljal tudi besedno zvezo skleniti vero miru (uhvatiti vjeru od mira), kar je pomenilo potrditi, skleniti mir z dajanjem vere (častne besede), da se bo dogovorjeno spoštovalo oziroma dogovoriti in sporazumeti se, s podajanjem častne besede, da bo nekdo držal sporazuma (Stevanovic, Vujanic, Odavic, Tešic, 1983, 84-85). Besa je torej dogovor sklenjen na podlagi častne besede in se je, kot lahko vidimo tudi iz njene definicije, odražala na več različnih ravneh, vendar v vsaki kot dogovor, zaveza in obveza.
111
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
kov, je s tem preko posrednikov sklenil dogovor s krvnikom. Rokovanje in geste z roko so bile posebnega pomena tudi v zahodno-evropski pravni tradiciji. Rokovanje je, tako kot še danes, predstavljalo zaključno gesto pri sklepanju pogodb, med drugim tudi vazalskih, pri katerih je prišlo do simbolnega sklepanja in prepletanja rok med vazalom in senior-jem. Objem dlani je simboliziral obljubo seniorja o varovanju vazala, hkrati pa nakazoval na vazalovo podrejenost in njegovo pokornost (Schmitt, 2000, 109, 332). Za sklepanje bese je albanski pravni zgodovinar Surja Pupovci dejal, da je dogovor »stisnjen«, ko se člana sklepanja sporazuma primeta za roke, vendar dodal, da se »lahko stokrat stisneta za roke ob dogovarjanju, vendar dogovor ostane šibak če ni dorzona« (Buričic, 1979, 14). Tudi Milutin Djuričic je poudaril, da »brez dorzona ni bese« (Buričic, 1979, 8). Slovaniziran termin dorzon (alb. dorezan) predstavlja tistega, ki garantira oziroma jamči, torej poroka (ang. guarantor) (Mann, 1948, 81). Skenderbegov kanon pravi: »Bese brez porokov ni. Tudi če družina ubitega da beso neposredno, je potrebno določiti poroke.« (Berishaj, 2004, 282).
Poroštvo v pogodbi o premirju
Predstavnik posrednikov je imel po običajnem pravu pravico in dolžnost od glave družine ubitega zahtevati, da beso zavaruje. Posredniki so zahtevali, da se za garancijo dogovora določi oseba, ki bi nadzorovala umirnika in ga v tem časovnem obdobju opozarjala na spoštovanje dogovora. Po tem, ko je umirnik izjavil, da podeljuje beso, je posrednik dejal: »Daj mi tega in tega človeka za poroka.« Poroka so določili posredniki in izbrali nekoga, ki je v skupnosti užival čast in ugled in njegova hiša v danem trenutku ni bila v krvnem maščevanju, skratka osebo, ki so ji posredniki in krvnik zaupali ter je obenem dobro poznala tudi umirnika. Slednji je nato pristopil k imenovani osebi, ki se je najverjetneje nahajala med spremstvom samih posrednikov, in vprašal: »Ali želiš, da vstopiš kot moj porok v to in to zadevo s tem in tem?« Po tem je oseba, predlagana za poroka, izprašala umirnika: »Ali veš, kaj je porok, on lahko oprosti svojo kri, tuje pa ne, ne vzemi me za vrat. Če ga ubiješ, imam jaz črno lice in te bom moral ubiti.« S temi besedami je bodoči porok izpostavil, da se zaveda vseh pravnih obligacijskih, represijskih in sankcijskih pooblastil, ki mu jih je umirnik nameraval predati in nato nadaljeval: »Zato dobro razmisli in pošteno reci ali naj vstopim v to zadevo zate.« Umirnik je na to odgovoril z: »Vstopi brez skrbi. V tej zadevi te ne bom posekal. Tisoč let ne bom prelomil besede. Besedo bom držal dokler sem živ, jaz in moji otroci.« Porok je s tem odgovorom dobil privatna in javna pooblastila varovanja, represije in izvršbe. Nato je porok vprašal umirnika in posrednika: »Kje je beseda?« Umirnik in posrednik sta ponovila vsebino njunega dogovora. Porok je nato stopil pred javnost, zbrano pred hišo in dejal: »Jaz sem porok.. V tej zadevi glejte mene. Bodite brez skrbi. Če on prelomi besedo, je posekal mene.« (Buričic, 1979, 24, 33-36).
Ilija Jelic je ugotavljal, da obstajata dve obliki bese: »če oseba jamči ali daje svojo častno besedo drugi osebi, da je tretja oseba v določenem časovnem obdobju ne bo ubila ali ji povzročila kakega drugega gorja, potem je taka besa imenovana dora, tisti, ki jo daje, pa je dorzan.« (Jelic, 1926, 97). Že S. Trojanovic in M. Gajic sta v delu Krvi umir
112
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
kod Srba i Arnauta poudarila, da se tako pri Srbih kot pri Albancih besi reče tudi dora (Buričic, 1979, 13). Denotativno dora (tudi dore) v albanščini pomeni roka (Hysa, 1995, 84; Mann, 1948, 80) in je beseda, iz katere izhaja sama beseda dorzon oziroma porok, isto osnovo pa nosi tudi poslovanjena beseda dorzonija (alb. dorezania), ki pomeni varščina, garancija in zagotovilo (Hysa, 1995, 85). Torej je dorzonija poroštvo (srb. jem-stvo), dorzon pa porok (srb. jemac220), ki je prevzel odgovornost nase in jamčil za nekoga drugega. Poroštvo (dorzonijo) je Milutin Djuričic na podlagi ohranjenih običajev opredelil kot institucijo varovanja bese oziroma zaščite bese. Sklepanje bese je sestavljeno iz ustnega sporazuma, ki ima svečano formo in se naslanja na pravna koncepta me dhane (dati, podeliti) in me bane (sklepati) (Buričic, 1979, 30). Po Djuričicevi razčlembi gre za izjavo o odgovornosti, ki nastaja skozi posebno proceduro, in je sestavljena iz dveh stipulacij. Prva je med tistim, ki daje beso (umirnikom) in porokom pri čemer prvi preda svoje življenje poroku kot poroštvo (garancijo), da bo izpolnil svojo obvezo, druga pa med porokom in stranko, kateri je besa podeljena (krvniku in njegovemu sorodstvu preko posrednikov). Porok se na poroštvo predaja s svojim dobrim imenom in s častjo. Funkcija dorzona je bila častna in se je kot varuh in porok pogodbe v dogovor vključil brez kakršne koli materialne koristi v relaciji do obeh strank (Buričic, 1979, 33, 35; KLD § 687). Djuričic je v svojih delih potrdil, da bese ni brez poroka (dorzona) oziroma brez osebnega poroštva (jamstva, dorzonije). V nadaljevanju je Milutin Djuričic sicer zapisal, da sta besa in poroštvo isto (Buričic, 1979, 8-9), vendar če opazujemo beso in dorzonijo natančno, opazimo, da ta trditev ni popolnoma točna. Besa je pravzaprav dogovor v pogodbenem smislu, dorzonija pa je poroštvo k tej pogodbi. Porok je sam dor-zon, vrednost poroštva pa sta njegova osebna čast in ugled v skupnosti (Buričic, 1979, 33). Ker sta ti dobrini neprecenljivi, sta prelomljena pogodba in oskrunjeno poroštvo smrtno kaznovana, kot je razvidno iz opomina, ki ga porok po običaju poda umirniku ob sklepanju bese. Osebno poroštvo gotovo ni albansko-črnogorska posebnost, saj je poznano že v rimski in germanski pravni tradiciji (Mauss, 1996, 104), oziroma bolje rečeno osebno poroštvo je bilo od nekdaj in je še vedno pomemben del pri sklepanju pogodb, predvsem zato, ker sama dana častna beseda (besa v denotativnem pomenu) ni fizično oprijemljiva kot je varščina (srb. zalog, lat. sponsio) ali kot so bili oprijemljivi investiturni predmeti pri sklepanju vazalnih ali notarskih pogodb, ki so veljali kot garancija in dokaz o sklenjeni pogodbi (Le Goff, 1985, 455-458; Darovec, 2014, 481-500). Da bi umirnikova beseda dejansko veljala kot pravna obveza, je moral podati prisego in garancijo ter dodeliti poroka (lat. fideiussor), kar je veljalo kot eno izmed splošnih pravil pri sklepanju pogodb v zgodnjesrednjeveški pravni tradiciji (Petkov, 2003, 40-41). Porok je zatorej simbolni predmet poroštva. Zanimiva je še ena povezava, namreč albanski izraz za poroka, dorzon, je izveden iz albanske besede za roko (alb. dore), torej je porok simbolno roka,21 s katero je bila sklenjena pogodba, roka, ki nadzira in kaznuje umirnika
20	Vuk St. Karadžič je besedo jemac prevedel v nemščino in latinščino kot Bürge oziroma sponsor, torej kot porok, garant in pokrovitelj (Stefanovič Karadžič, 1966, 285).
21	Roka (lat. manus) je srednjeveški pravni tradiciji pomenila moč in oblast samo. V okvirih pravnih gest pa je rokovanje ali sama upodobitev roke pomenila prenos, prevzem ali priznavanje oblasti (Schmitt, 2000, 109).
113
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
in roka, ki varuje krvnika. Roko pa najdemo tudi na seznamu 98 simbolnih investiturnih predmetov, ki ga je po Du Changeju dopolnil Jacques Le Goff še z dvema, manu in per manu (Le Goff, 1985, 457-459).
Skratka, besa kot pogodba o premirju dobi svojo pravno konotacijo vere (fides) šele s prisego (alb. beja). Iz tega kaže, da sta tako umirnik kot porok morala v celotni proceduri priseči na nečem, saj častna beseda sama, oziroma ustni dogovor brez prisege nista veljavna.22 Tisti, ki je prisegal, se je moral dotakniti svetega obeležja. Poleg cerkvenih svetih obeležij, kot sta križ in evangelij, je bil kot sveto obeležje po albanskih običajih obravnavan tudi kamen23 (KLD §§ 533, 535). Umirnik je z roko, torej s porokom, ne le simbolno, temveč tudi dejansko, varoval krvnika in njegovo družino ter se istočasno podredil roki poroka, v primeru, da bi svoj del pogodbe oziroma zaveze prekršil. Tako umirnik kot porok sta zaprisegla na svetem obeležju in pred pričami, da je besa kot pogodba dobila obvezujoč značaj.
Kršitve bese
Besa je bila torej sporazum oziroma pogodba o premirju med dvema sorodstvenima ali plemenskima skupnostma. Naloga porokov je bila varovati sklenjeno premirje, da ne bi prišlo do njegovih kršitev. O kršitvi sklenjenega dogovora o besi je Milorad Medako-vič zapisal: »Prelomiti vero in storiti komu kaj na veri, se je smatralo kot prvi in največji greh na Zemlji, iz katerega se grešnik ne bo nikoli mogel izvleči« (Medakovič, 1860, 107). Prekršiti beso je bilo po običaju nedopustno.
Milutin Djuričič je izpostavil dve obliki kršitve bese in ju označil z izrazom delikti proti poroštvu (dorzomji). Prvi je » verolomstvo« (alb. besëthya), to je delikt, ki ga je stranka, ki je podala beso, storila v relaciji do porokov in se maščevala ali nadaljevala s spopadi, kljub prisegi. Stranka, ki je kršila beso, je postala »verolomec« (alb. besëthyes). Drugi delikt pa je »izdaja« (alb. hjeksija). To je delikt, ki so ga storili poroki, ki so dopustili, da je prišlo do kršitve bese (verolomstva) ter po tem niso primerno sankcionirali kršitelja bese (Buričič, 1979, 29, 42-43). Poroki so moral v skladu s pooblastili kršitelja bese smrtno kaznovati. Ker je bilo sklepanje sklepanju bese javen pogodbeni akt, je bila naloga javnosti ali širše skupnosti, da prisili poroke v sankcioniranje prekršene bese (Buričič, 1979, 29). Če so poroki uspešno sankcioniral prekršeno beso in ubili kršitelja, njegovo skupnost pa gmotno kaznovali, se s sankcijo ni ustvaril krvni dolg, ki bi zahteval
22	Zbirke albanskih pravnih običajev ponujajo veliko podatkov o poroštvu k pogodbam (KLD §§ 683-694), denimo h kupo-prodajnim (Berishaj, 2004, 201-202) ali posojilnim (Berishaj, 2004, 197-198), pa tudi k drugim vrstam dogovorov, saj sta bil porok (srb. jemac) obravnavan tudi kot priča na sodišču in angažiran z zaprisego (alb. beja). Zaprisega je bila v albanskih običajih sicer del postopka pri pričanju, vendar je bila enaka oblika zaprisege sprejemljiva tudi za dajanje in sklepanje bese (KLD §§ 529-530). Nadaljnje navedbe pravnih običajev pa govorijo o tem, da se navadno priseže ob medsebojnem dajanju bese v plemenu, v vasi in v barjaku. Ta prisega je lahko veljala za določen ali za nedoločen čas (Berishaj, 2004, 250).
23	Albanski običaj je prepovedoval prinašanje verskih obeležij kot sta križ in evangelij na dom, z namenom, da bi nekoga prisilili v prisego (Berishaj, 2004, 249). Zato utegne veljati, da je sklepanje bese, ki je potekala na domu, potekalo s polaganjem rok na kamen, kot najstarejše sakralno obeležje.
114
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
maščevanje. Skupnost osebe, ki je bila ubita na besi pa je imela pravico do maščevanja (Buričič, 1979, 44; Jelič, 1926, 94; prim. Bogišič, 1999, 368).
Sledi mediacije in sklenjenega premirja v dokumentih o pomiritvi
Rekonstrukcija sklepanja bese je mogoča le s primerjavo zbirk običajev, s pomočjo antropoloških in pravno-zgodovinskih študij, v samem arhivskem gradivu namreč ni direktnih podatkov o načinu in poteku sklepanja bese ali kdaj je bila sklenjena. Da pa je bila besa gotovo sklenjena, sugerirajo manjši zapisani fragmenti.
Prebivalci vasi Gluhi Dol iz Crmniške nahije in prebivalci območja Paštroviči so 28. maja 1560 v Kotorju, pričeli reševati ozemeljski spor. Predstavniki obeh skupnosti so pred providurjem izjavili, da sta se za to odločili po prepričevanju dobrih ljudi in skupnih prijateljev ter v želji, da bi ponovno zaživeli v miru. Pred kotorskim providurjem sklenili in podpisali kompromis ter skupno izbrali dvajset razsodnikov, ki so z osebnim imetjem (t. j. varščino) jamčili, da se bodo naslednjo nedeljo, 2. junija, zbrali na spornem zemljišču, imenovanem Preveza, ga skrbno pregledali, se posvetovali ter presodili o tem, kako naj bi potekala razmejitev. Poleg tega so se izbrani razsodniki obvezali, da se bodo 9. junija zglasili v Kotorju pred providurjem, kjer bodo razglasili svojo razsodbo s prisego na ikono sv. Matere Božje in sv. Evangelij v rokah providurja, ter s tem zagotovili, da je njihovo razsojanje potekalo pravično in po čisti vesti (Stanojevič, 1959, 15-18).
Običaji mediacije in arbitraže so se v Črni gori ohranili do skozi celotno 19. stoletje. V primeru iz Grblja, evidentiranem okrog leta 1820, sta se pred 24 razsodniki, kot je bilo v običaju, sestala Djuro Rajkovič in Nikola Vučetič, oče ubitega Miloša Vučetiča. V opisu postopka, ki ga je po Vrčeviču podal Christopher Boehm, je bežno omenjeno, da so bili razsodniki izbrani skupno.24 Djuro je pred razsodniki povedal, da je pred petimi meseci izvedel za hčerino nosečnost ter je po tem nemudoma odšel do kneza in popa ter pred njiju pozval Miloša na razgovor. Po hudi verbalni žalitvi časti na razgovoru pred knezom in popom je Djuro dva dni zapored čakal na Miloša v zasedi, skupaj s svojim sinom in bratom (Boehm, 1987, 125). Torej je od dneva maščevanja do sestanka pred razsodniki preteklo približno pet mesecev. V tem intervalu so potekala tudi pogajanja, v katerih je bilo sklenjeno premirje, ki je privedla stranki pred zbor razsodnikov.
Drugi primer, ki ga je zabeležil Pavel A. Rovinskij ob koncu 19. stoletja, govori o sporu med Bojkoviči in Zeci, ki je nastal v letu 1877, do pogajanj pa je prišlo šele po novici, da so ubijalca Iva Bojkoviča nekje v Srbiji ubili razbojniki. Družina Zec je bila pobudnica pogajanj, bratstvo Bojkovič pa je prevzelo odgovornost za uboj in družini Zec dovolilo, da sama izbere 24 razsodnikov. Do arbitraže je prišlo spomladi 1890 in sinova ubijalca ter ubitega sta sklenila mir med seboj. Razsodniki pa so določili višino krvnine za uboj ter ostale podrobnosti, povezane z zaključnim obredjem pomiritve (Rovinskij, 1994, 256-257).
24 »Andwe, the undersigned elders (kmets) are presented in the full number of twenty-four men, selected and summoned by the two powerful households of Rajkovic on one hand and Vucetic on the other, which are "in blood"«. (Boehm, 1987, 124).
115
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
POMIRITEV ALI SPRAVA TER RAZSODBA ARBITROV
Skenderbegov kanon pravi, da je sprava (srb. umir krvi; alb. Pajtimi i gjakut, lat. Pax sanguinem) »dogovor ali zaveza dveh ali več ljudi zaradi vzajemnih odnosov bodisi skupne bodisi posamične koristi. Vsaka sprava ali dogovor temelji na besedi, priči in podpisanih dokumentih.« (Berishaj, 2004, 225).
Na dogovorjeni dan sta se bratstvi krvnika in umirnika zbrali na določenem kraju pred izbranimi razsodniki. V postopku poravnave (»prebijanja« oziroma izenačevanja) so razsodniki poiskali retaliacijske pare za rane, uboje, napade in nastalo gmotno škodo. Za škode in poškodbe brez para pa so razsodniki z upoštevanjem na okoliščine in običajev določili višino odškodnin. (Bogišic, 1999, 362, 367-369, 371; Jelic, 1926, 115-116).
Obenem so razsodniki določili tudi število družinskih vezi, ki naj bi jih sprti skupnosti sklenili med seboj. Družinske vezi so bile izjemnega pomena pri utrjevanju miru oziroma mirovnega sporazuma. Predstavljale so garancijo novi mirovni pogodbi in zavezi o miru med sprtima stranema (Bogišic, 1999, 372), kar je razvidno iz zapisov mirovnih pogodb.
Po izrečeni razsodbi25 sta se stranki ali njihovi predstavniki oziroma zastopniki s prisego na sakralnih obeležjih26 zavezali, da bodo razsodbo spoštovali. Zaključna gesta običaja pomiritve pa je bil poljub miru (srb. poljubac / cjelov mira, lat. osculo pacis) (Bogišic, 1999, 371-372). S poljubom miru je bil med sprtima sklenjen, potrjen in garantiran dogovor o miru (Darovec, 2014, 492). Poljub najdemo tudi na slavnem Du Changevem seznamu investiturnih predmetov (Le Goff, 1985, 457). Novoveški španski licenciado Gregorio López je v delu Siete Partidas iz leta 1555, na podlagi starejših španskih zakonikov, poljub interpretiral kot znak čiste ljubezni, ki je preobrazil srca nekdanjih sovražnikov. V pravnem kontekstu je poljub prenesel spremembo čustvenega stanja v formalno pravno zavezo (Petkov, 2003, 33-34). Poljub je moč zaslediti v srednjeveških civilnih pogodbah. V luči pravnega razvoja v Evropi je se je poljub postopoma ohranil le pri sklepanju zaročnih, poročnih in mirovnih pogodb. V domenah cerkvenega mašnega obredja, ki je prevzelo simbolne geste civilnih pogodb iz antične pravne tradicije, poljub sugerira tudi mirovno pogodbo in novo zavezo med Bogom in človeštvom (Petkov, 2003, 12-78), ki se je ustvarila z žrtvovanjem oziroma s prelito krvjo Odrešenika. Torej je bil tudi sam poljub med krvnikom in umirnikom njuna nova zaveza, obljuba, s katero sta se obvezala, da bosta poravnala odškodnine in škode do določenega roka ter da bosta sklenila nove sorodstvene vezi, s katerimi je bil mir ponovno potrjen in dodatno garantiran (prim. Darovec, 2014, 492). Poljub kot simbolna gesta predstavlja zavezo o izpolnitvi izvršnega dela razsodbe, torej novo pogodbeno obligacijo o njuni vzajemni predanosti spoštovanja mirovnega dogovora (Petkov, 2003, 34, 40-41, 48).
25	V roku enega dneva, najkasneje dveh, so razsodniki razsodili v sporu po običaju, upoštevaje vse okoliščine, ki so privedle do spora, ter pri razsodbi upoštevali vso škodo, povzročene rane in smrtne žrtve. Razsodbo je v imenu celotnega zbora razsodnikov, po njihovem skupnem posvetu in enoglasni presoji izrekel eden izmed razsodnikov (Bogišic, 1999, 370).
26	Med sakralna obeležja, na katerih se prisega, spadajo križ, evangelij in kamen (KLD §§ 533, 535; IAK-SN, VI, 450-452, 31. 3. 1438; Kovijanic, 1974, 185).
116
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
Poljub miru je kot zaključna gesta pomiritve izpričan tudi v mirovnih pogodbah iz Kotorja. Prva sega v leto 1431, ko so se pred kotorskim sodnikom in avditoijem zbrali prebivalci iz vasi Luštica in predstavniki prebivalcev Župe oziroma Grblja in potrdili po običaju sklenjeni mir. Bratstvi sta se pomirili med seboj in si oprostili s poljubom miru (osculopacis) (IAK-SN, V, 5-6, 9. 1. 1431). Poljub se je koz zaključni akt sklepanja miru ohranil skozi novi vek, saj je v dokumentu pomiritve med dvema paštrovskima bratstvoma iz leta 1632 zapisano: »Ovu našu osudbinu pročitasmo na glas narodu i partama i obje biše zadovoljne i pred nama se izljubiše i kumstvo obečaše i u vječnom miru ostaše, a Bog dao dobar čas! Amin.« (Jelic, 1926, 134), kar pomeni, da sta se sprta pred sodiščem poljubila in obljubila večni mir. Enaka gesta, poljub miru, pa je še v 19. stoletju v običaju priznana kot simbolna gesta sklenjenega večnega miru (Bogišic 1999, 371-372).
Zapis razsodbe
Razsodbe razsodnikov na območju Albanije in Črnogorskih Brd so bile pretežno le ustne (Bogišic, 1999, 372; Jelic, 1926, 106, 117), sistematično zapisovanje razsodb je prišlo v veljavo šele ob razvoju državnih sodnih organov, Črnogorskega senata in Vrhovnega sodišča v 19. stoletju (Jelic, 1926, 105-106). Na območju Črnogorskega Primorja, ki je bilo od 15. stoletja do konca 18. stoletja pod Beneško oblastjo oziroma zaščito, je obstajala daljša tradicija zapisovanja razsodb. Zapisovali so jih tako kotorski notarji kot pisarji in menihi oziroma popi na območju Paštrovicev (IAK-SN; Božic, Pavicevic, Sin-dik, 1959; Šekularac, 1999).
Pravna praksa v Kotorju je v 15. stoletju narekovala kotorskim oblastnikom spoštovanje pravnih običajev mesta in distrikta. Čeprav so se spori med skupnostmi v neposredni okolici Kotorja in njegovega zaledja reševali po običajih pred zborom glavarjev, so zborovanja v distriktu nadzorovali uslužbenci občine Kotor (Miloševic, 2009a, 56-57; Miloševic, 2009b, 64-65.). Kljub temu, da so bili spori med bratstvi iz območja pod beneško upravo in iz zaledja rešeni po običaju, so se bratstva na obeh straneh meje posluževala tudi sklepanja in potrjevanja dogovorov in pogodb pred kotorskim sodiščem. V januarju leta 1437 so pred kotorskim sodiščem predstavniki bratstva Njeguši iz območja tedanje Zete in prebivalci Orahovca, naselja v Boki Kotorski, potrdili mirovno pogodbo sklenjeno po običaju. Predstavniki obeh skupnosti so pred kotorskim sodiščem izjavili in se (ponovno) obvezali, da bodo poleg botrstev in pobratimstev sklenili še poročne vezi. Njeguši so se obvezali, da bodo sklenili poroko s štirimi mladenkami iz Orahovca, brez dote, Orahovčani pa so se obvezali skleniti poroko s tremi mladenkami iz Njegušev, z doto po običaju (IAK-SN, VI, 286-7, 22. 12. 1437).
Naslednjega leta je bila pred kotorskim sodiščem potrjena in zapisana mirovna pogodba med prebivalci naselij Ridan, iz območja Hercegovine, ter med prebivalci naselij Risan, Morinje in Poljice, ki so ležala v Kotorskem zalivu. Omenjene stranke so že 7. januarja 1438 sklenile premirje oziroma mir po običaju in nato pred kotorskim provi-durjem in sodnikoma v marcu 1438 sklenile oziroma potrdile večni mir (lat. »pacem perpetuam«, srb. »umirza vazda«) (IAK-SN, VI, 450-452, 31. 3. 1438; Kovijanic, 1974, 185). Medtem ko v kotorskih notarskih knjigah pogosteje najdemo potrjevanje mirovnih
117
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA 100-130
sporazumov, ki so bili sklenjeni po običaju, pa med ohranjenimi dokumenti iz območja Paštrovicev naletimo na dokumente pomiritve, ki so nastali neposredno po arbitraži in po nareku razsodnikov.
PRIMERI RAZSODB
V juniju leta 1585 so se v vinogradu pri Babinem Viru zbrali prebivalci območja Pa-štrovičev in prebivalci vasi Maine, med katerimi so bili sinovi Vučuča Radaljeva. Zbrali so se zaradi uboja (zbogglave) Raučičevega sina Stepca, ki so ga pripadniki Paštrovičev po nesreči in zaradi nekih žaljivih besed (priče rati) ubili pred Budvo. Vsaka stranka je izbrala 12 razsodnikov, ki so v dokumentu poimensko navedeni, ter so se razsojanja lotili z dovoljenjem in pooblastili (z vero) obeh strank. Nato so izbrani razsodniki (vlastele) poslušali obe stranki (parte) in naposled v božjem imenu in dokončno razsodili ter doso-dili odškodnino za uboj, v višini 600 perper, ki jo je moral poravnati Dmitrič Radišev, ki je lastnoročno ubil Stepca, pri poravnavi odškodnine pa mu je moralo pomagati njegovo sorodstvo. Tretjina odškodnine je pripadla razsodnikom,27 ki so poleg odškodnine določili sklenitev 24 botrstev, kot je narekoval običaj (zakon), na pobudo Mainjanov pa je bilo število botrstev povečano na 40. Roki za sklenitev botrstev pa so bili postavljeni ob dnevu sv. Tomaža (o Tominu danu) in ob božiču, ki sta bila tudi dneva za poravnavo obrokov odškodnin. Prvi obrok je znašal 10 perper, vsak naslednji letni obrok pa 25 perper. V drugi točki so razsodniki za rano Nikca iz območja Maine določili odškodnino 40 perper. Razsodbo sta podala dva predstavnika razsodnikov, Rado Markov in Burica Mehtov, ter jo narekovala pisarju, Stepanu Nikandroviču (Božič, Pavičevič, Sindik, 1959, 7-8).
Da so bile nove družinske vezi res ključnega pomena pri utrjevanju miru, dokazuje tudi to, da so bile del razsodbe tudi takrat, ko je bil s poravnavo izenačen krvni in gmotni dolg. Paštrovski razsodniki so 16. februarja 1632 poravnali uboj in maščevanje, kar pomeni, da nobena od strank ni bila dolžna poravnati nikakršne odškodnine, vendar pa sta na podlagi razsodbe morali skleniti poročno in krstno botrstvo (»prebismo glavu za glavu i kamenom presudismo (t.j. da niko nikom ništa ne plati) [...] i da drugi Ivaničin sin Niko kad se oženi, ima prizvati za kuma vjenčanoga Rada sina Radojeva i, prvo mu se dijete pomaši (rodi), drugo kumstvo.«) (Jelič, 1926, 133-134).
Poleg tega so razsodniki določili še ostale podrobnosti v zvezi z običaji pomiritve, kot so pogostitev, ki jo je po običaju moralo pripraviti bratstvo krvnika za bratstvo umirnika, in darila za bratstvo umirnika (bracko mito28). Tudi v zapisu razsodbe med Paštroviči in
27	Paštrovski običaj je razsodnikom dopuščal, da so vzeli tretjino celotne vsote odškodnin (Božič, Pavičevič, Sindik, 1959, 7-8, 154-155) za sodne stroške (karate- iz ita. carato, del ki pripada nekomu za opravljeno storitev (Bojovič, Luketič, Šekularac, 1990, 214). Na območju Črne gore pa so v 19. stoletju sodni stroški variirali med 5 in 20 cekini (Bogišč, 1999, 374).
28	»Bracko mito« je vsota denarja, ki jo je običajno poravnala vas krvnika ob plačilu krvnine in je bilo namenjeno izključno najbližjim pripadnikom bratstva ubitega (Jelič, 1926, 140). Poleg tega je obstajalo tudi t. i. tajno mito, določena vsota denarja, običajno okrog 60 talirjev, ki se je pri posredovanju za umir skrivno plačala bratstvu ubitega, da je pristalo na pomiritev. Na podlagi tega »podkupovanja« je ostalo reklo »Tajno mito bratsku krv pije« (Jelič, 1926, 140).
118
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
Spičani iz leta 1784 je je bilo navedeno, da so razsodniki najprej poravnali tri smrtne žrtve na vsaki strani. Spičani so ubili enega paštrovskega otroka in so bili zaradi tega dolžni pripraviti pogostitev za tristo Paštrovičev ter Paštrovičem, poleg odškodnine v višini 120 dukatov, dati še poklone za pripadnike bratstva ubitega oziroma »bracko mito po običaju zemlje« ter skleniti z njimi 12 botrstev in 24 pobratimstev. Poleg tega so razsodniki poravnali vse medsebojne napade in ropanja med Paštrovici in Spičani, tako da za nastalo škodo ni bilo dosojene odškodnine. Ker pa je bil v spopadih nek paštrovski pastir ranjen v levo oko in je zaradi tega oslepel, so razsodniki določili odškodnino v višini 60 dukatov in plačilo stroškov zdravljenja, ki so po navedbah oškodovanca znašali 6 cekinov. Omenjeni spopadi so najverjetneje nastali zaradi spora glede meja med Paštrovici in Spičem, saj so razsodniki določili, da bo meja potekala tam, kjer določijo Paštroviči. Vsi dolgovi naj bi bili poravnani do naslednjega dne sv. Petra (Petrovdana), v mesecu juliju (Jelič, 1926, 117).
Običaj pomiritve je bil prisoten še v 19. stoletju, tudi po tem, ko je bilo Črni gori v času vladike Petra II. Petroviča Njegoša, v letu 1830 ustanovljeno Vrhovno sodišče (Vrhovni sud/Senat). V prvih desetletjih uvedbe državnih sodišč so razsojanja še potekala v skladu z običaji, predvsem zato, ker so bili sodniki Vrhovnega sodišča sprva glavarji črnogorskih plemen, ki so sodno funkcijo v svojih plemenih imeli po običaju (Andrija-ševič, Rastoder, 2006, 161-163). V razsodbi Vrhovnega sodišča iz novembra leta 1846 je zapisano, da so pred Senat prišli Grahovljani in Bjelice, zaradi ran, ki jih je Laketi Kostoviču prizadejal Sčepan Mitrov Vujačič. Po obravnavi so razsodniki določili krvnino v višini polovice »mrtve glave«, kar je pomeni polovico predvidene odškodnine za uboj, ki je po tedaj ustaljenem običaju na območju Črne gore znašala 60 cekinov. Poleg tega so člani Senata razsodili, da sprti stranki skleneta »kumstva tri, a tri pobratimstva, i tako oprosti sudu i svojemu 60, talijera, a 60 talijera oprosti, i umirismo ih po ovoj setenciju bezpogovorno u vječni vijek amin.« (Jelič, 1926, 131).
Odškodnine po običaju
Odškodnine so v 19. stoletju na območju Stare Črne gore in Črnogorskih Brd je v drugi polovici 19. stoletja še ni bila popolnoma ustaljena. V Katunski, Riješki, Crmni-ši in Lješanski nahiji je ponekod znašala 132 dukatov, 4 dvajsetice (cvancike) in eno paro, ponekod pa 133 cekinov in pol, groš in pol in paro in pol oziroma 133 cekinov in 2 groša. Med Bjelopavliči, Piperji, Bratonožiči, Kuči in Rovcami, plemeni Morače in Vasojevičev je krvnina variirala med 200 in 300 talirji. Za vsako hujšo fizično poškodbo so običaji narekovali polovico celotne krvnine, kar je 66 cekinov in pol in en groš. Za nekatere manjše poškodbe je veljalo, da se je določila odškodnina v vrednosti od 20 do 50 talierjev (Bogišič, 1999, 367-368; Jelič, 1926, 89, 92). Na območju hercegovskih plemen znesek krvnine ni bil ustaljen, temveč je bil odvisen od presoje razsodnikov ter je na podlagi okoliščin variiral med 100 in 300 talierji. Krvnina je lahko znašala tudi več, če je ubiti za seboj pustil majhne otroke. Če je bil ubit pripadnik uglednega in številčno močnejšega bratstva, pa so razsodniki utegnili dosoditi tudi do 600 talierjev za krvnino. Pri odrejanju odškodnine za telesne poškodbe in rane so veljali enaki običaji kot na ob-
119
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
močju Črne gore (Bogišic, 1999, 367-368). Med albanskimi plemeni je običaj določal »ceno krvi«, ki je za moškega in dečka znašala 6 torb (turc. ces). Ena torba je denarna enota, ki je predstavljala 500 grošev (KLD § 881; Vukčevic, 2011, 170), kar pomeni, da je krvnina za moškega znašala 3000 grošev, praksa pa je dovoljevala tudi višjo krvnino, tudi 9 ali 12 torb (Jelic, 1926, 93). Odškodnina za uboj ženske je znašala »polovico krvi«, torej 3 torbe oziroma 1500 grošev. Polovica krvi je bila predvidena tudi kot odškodnina za prizadejano krvavo rano, ne glede na teže poškodbe, razen če niso razsodniki razsodili kako drugače (KLD §§ 935-937; Berishaj, 2004, 266; Bogišic, 1999, 367). Med albanskimi mirditskimi plemeni je bilo pri rani odvisno, na katerem delu telesa je bila rana povzročena. Če je bila od pasu navzgor, se je zanjo plačalo vsaj tri torbe (Jelic, 1926, 93). Če je bila rana od pasu navzdol se zanjo plačalo »četrtino krvi« oziroma ne več kot 750 grošev oziroma torbo in pol. Če je moški po poškodbi ostal doživljenjsko šepav, je bila odškodnina v praksi ustaljena na približno dveh tretjinah odškodnine za uboj. Stroške zdravljenja je moral plačati storilec, ti pa so najpogosteje variirali med 200 in 300 groši (Hasluck, 1954, 241; Jelic, 1926, 93).
Podatki o odškodninah so se za območje Črne gore v drugi polovici 19. stoletja ohranili predvsem zato, ker se je državna oblast razvijala postopoma in sistematično šele od časa vladike Petra II. Petroviča Njegoša (Andrijaševic, Rastoder, 2006, 165). V času njegovega predhodnika pa je so se spori reševali po običaju, vendar je vladika imel moč, da je zaukazal pomiritev. Tak primer je zabeležen v kratki zgodbi Umir Sule Radova. Do pomiritve med bratstvom Bajice in Donjokranjci je prišlo s posredovanjem glavarjev tretjega bratstva in s pisnim ukazom vladike Petra I. Petroviča, ki jo je na zborovanju prebral Stanko Stijepov in dejal: »Štirideset prvakov iz Katunske nahije, ljudi dobrega imena in dobre volje, seje zbralo, da vas pomirijo med seboj, da ocenijo, kdo in kako je začel s krvnim maščevanjem in kdo komu koliko dolguje. Glave, rane, plenjenja in požigi, da bi se od danes in za vedno ta zla prebila in pomirila.« Jovo Gorčinov iz Bajic je rekel: »Poglejte, bratje, kaj smo dočakali, da ne zmoremo niti sami sklicati zbora in nas morajo miriti druga bratsva, kar ni čudno, glede na to, da smo pretrgali bratske vezi.« Razsodniki so ugotovili, da je bilo v medsebojnih spopadih ubitih 26 Bajic in 28 Dobrokrajcev, ran pa je bilo toliko, da bi se pri štetju utegnili ušteti. Zato je Sula Radov, ki je bil eden od razsodnikov, predlagal, da se po običaju prebije oziroma poravna glave, rane, plenjenja in požige in tista stran, ki je povzročila več škode, poravna razliko (»otimačina za otima-činu, paljevina za paljevinu, i na koju stranu što pretegne, druga strana da se za razliku namiri.«). En od razsodnikov je vprašal Sulo: »Kaj pa bomo s solzami, žalitvami in drugimi nesrečami?« Sula je odgovoril: »Naredili bomo kot drugi, ko se mirijo, solze se bo obrisalo, žalitve se bo oprostilo in nesreče pozabilo!« Nato so sprti odgovorili: »Lahko je to reči! Prej nam bo bog oprostil, kot mi eni drugim!« Sulaje na to rekel: »Resje! Pomiritev, ki jo izvajamo, je pomiritev krvi; pravo pomiritev ki bo zacelila rane in vaše nesreče, pa bo prinesel čas. Vendar se bo z vašo pomočjo namesto s puškami in sabljami, krstil z bratskimi rokami.« Razsojanje je trajalo dva dni, tretji dan pa so razsodniki razglasili razsodbo, da so Donjokrajci in Bajice leta gospodovega 1830, en dan po dnevu sv. Elije poravnali šestindvajset glav Bajic in osemindvajset glav Donjokranjcev, za dve preostali glavi so Bajice plačali po 120 cekinov, znesek pa je bil namenjen materam samohranil-
120
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
kam in osirotelim otrokom. Sprti strani sta izjavili, da so vse rane in vsi napadi poravnani in da eni drugim ne bodo več prizadejali zla (Radov, 1997, 97-100).
Običaj pomiritve se je v praksi ohranil do konca 19. stoletja, kar priča naslednji primer, ki ga je zabeležil Pavel A. Rovinskij v letu 1890. V sporu med bratstvoma družin Zec in Bojkovici ki je trajal med letoma 1877 in 1890, se je na dan pomiritve, spomladi leta 1890, v vasi Višnjevo na območju bratstva Bojkovicev, zbralo štiriindvajset razsodnikov, ki so razsodili naslednje: da bo Jovo Bojkovic kot naslednik ubijalca (rukostavnika) plačal »mito« 30 cekinov (60 forintov) in celo krvnino v višini 133 cekinov, dveh grošev in pol pare. Poleg tega je moral Jovo Bojkovic pripraviti pogostitev za Jova Zeca in njegovo bratstvo tristotih ljudi. Jovo Bojkovic je moral poslati Zecu dva poslanca (iz izbranih kmetov, t. j. razsodnikov) z 12 botrstvi. V znak večnega miru in ljubezni sta morali obe strani dati ena drugi 12 velikih in 12 malih pobratimstev. Po starinskem običaju so morali Bojkovici izvršiti obred predaje puške krvnice (morilskega orožja) skupaj z vsemi formalnostmi pokore (oziroma poklona), za dan izvršbe je bil določen 27. avgust, leta 1890 (Rovinskij, 1994, 257-258).
ZAKLJUČNI OBIČAJI POMIRITVE - IZVRŠBA
Sklepanje botrstva
Pavel A. Rovinskij pa je kot eden izmed povabljenih na dogodek izvršbe pomiritve med bratstvom Bojkovici in bratstvom družine Zec podal svoj opis tega dogodka. Zapisal je, da se je na tisti vroč dan ob koncu avgusta 1890 v Grblju zbralo veliko ljudi in mednje se je postavilo 12 Bojkovicev, ki naj bi sklenilo 12 botrstev. Okrog sedmih zjutraj so se pojavile ženske z zibkami na glavah in pristopile k hiši Jova Zeca. Nakar je 12 moških iz Bojkovicev, ki so bili izbrani za botre pričelo z vzklikanjem pred hišo: »Pomagaj Bog« in »Dobro jutro v botrovi hiši« in »Bog in sveti Janez« pozdravljali dobro jutro: »v imenu Boga in svetega Janeza, dobro jutro botru«, dokler se niso naposled odprla vrata in so bili sprejeti v hišo, kjer so bili pogoščeni z vinom in žganjem.29 Nato so umirniku predali dve s srebrom okovani pištoli (ledenici), zatem so v hišo vstopile ženske. V zibkah, pod glavo vsakega otroka je bil v papir zavit srebrn kovanec. Nato je prišlo do sklepanja botrstev, prvega je izvršil Jovo Zec, tako da je dvignil otroka in ga poljubil (Rovinskij, 1994, 258-259).
29 Po podatkih, ki jih je zbral Bogišic, je eden izmed članov bratstva krvnika vzkliknil »Pomaga bog!« in eden izmed članov bratstva umirnika odgovori »Dobra vam sreča!« Nato je eden izmed razsodnikov (kmetov), ki je bil izbran za govornika pohvalil obe bratstvi, ki sta se odločili pristati na pomiritev, ter poudari, kako je to koristno za skupnost ter zbrane strani blagoslovi. Nato prinesejo žganje in sprva tiho pogovarjanje dobi normalno tonaliteto (Bogišic, 1999, 371). Običaj je opisal tudi Ilija Jelic. Na podlagi običajev v črnogorskih plemenih Rovca in Vasojevici, so kmetje (razsodniki) prosili tako: »Junaška hiša ... nudi botrstvo junaški hiši .., sklepamo botrstvo med vami (orig. kumimo vas) pri Bogu in svetem Janezu, z zdravjem in napredkom vaših otrok, z goro in z vodo in z vsemi zemeljskimi dobrinami, podarite jim kri vašega brata ... izstopite in sprejmite zibke in naj bo med vami mir, sloga in bratska ljubezen od danes za vedno!«, nato so počakali, da je nekdo iz umirnikove družine izstopil in odgovoril: »Hiša ... sprejema Boga in svetega Janeza junaške hiše ...; naprej!« (Jelic, 1926, 102).
121
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
Sl. 1: Zaključno obredje pomiritve. Pristop bratstva krvnika k bratstvu umirnika. Botre z otroki, s katerimi bo sklenjeno botrstvo, med njimi krvnik z morilskim orožjem (nožem) okrog vratu na vseh štirih, za njimi predstavniki krvnikovega bratstva z darili in krvnino. (Pavel, Paja Jovanovic: Umir krvi, 1889.; Galerija Matice srpske v Novem Sadu, fotografija Milan Rapaic, 2011, http://www.panoramio.com/photo/57094769)
Običaj, ki so ga izvedli člani obeh bratstev med seboj ni bilo dejansko botrstvo, temveč zaveza o botrstvu, saj se je obred botrstva sklepal v cerkvi ob krstu otrok oziroma pri prirezovanju las. Poljub je kot simbolna gesta pri tem obredu narekoval, da bodo izbrani pripadniki obeh bratstev ob primernem času postali krstni botri otrokom, bodisi tistim, ki so jih poljubili v samem običaju poklona bodisi onim, ki se bodo v bodoče rojevali v obeh bratstvih. V črnogorskih in albanskih običajih je obstajalo več oblik botrstva, drug naziv za botrstvo (srb. kumstvo) je tudi »Sveto Jovanstvo« (KLD §§ 705-734). Slednji izraz kaže na povezavo med priprošnjo, ki so jo bili posredniki izrekali pri prošnji za beso: »Sprejmi boter botra pri Bogu in svetem Janezu« (»Primi kume kuma za boga i Svetoga Jovana«). Pri tem je mišljen Sveti Janez Krstnik, ki je krstil Jezusa v njegovo novo zavezo. Milorad Medakovic je naštel pet oblik botrstva in sicer poročno botrstvo (srb. kumstvo vjenčano), krstno botrstvo (srb. kumstvo kršteno), botrstvo pri prirezovanju las (srb. šišano kumstvo). Vsa tri omenjena botrstva so bila povezana s cerkvenim obredjem in zakramenti, med drugim se je v pravoslavni liturgiji v cerkvi izvajalo tudi obred prvega striženja las pri otroku. Pri teh obredih so bili prisotni botri. Vez, ki je pri tem
122
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
obredu sklenjena med botroma, je duhovna družinska vez, na podlagi katere so poroke med člani družin botrov prepovedane (Medakovic, 1869, 61) oziroma incestne (Durham, 1909, 21-22).
Medakovic omenja še botrstvo v stiski (srb. kumstvo nevolje), ki pravzaprav sovpada z običaji gostoljubja ter nudenja zaščite in spremstva ubijalcu na »begu pred krvjo« in je v albanskih običajih poznano tudi kot besa gosta oziroma v črnogorskih »sprejemanje pod streho« (primanje pod krov) (Medakovic, 1860, 62-63, 67). Nenazadnje pa Milorad Meda-kovic omenja še kumstvo krvne osvete, za katerega pravi, da se je s tem botrstvom »mirilo mrtvo glavo« in s tem botrstvom ostane krvnik za vedno varen (Medakovic, 1860, 63). Pri tem je nedvomno referiral na gesto ponižnega poklona med krvnikom in umirnikom.
Poklon
Enega izmed najstarejših podatkov o poklonu ubijalca pred gospodarjem hiše ubitega je podal Alberto Fortis v delu Viaggio in Dalmazia (1774) (Fortis, 1984, 42). Po ohranjenih običajih iz območja, ki ga je raziskoval Valtazar Bogišic najdemo podatke o tem, da se je krvnik z razdalje petdesetih metrov po kolenih ali po vseh štirih, ob podpori dveh pripadnikov bratstva približal umirniku, ki je stal ob mizi za pogostitev. Tak običaj je značilen za hercegovska plemena, medtem ko je med albanskimi plemeni krvnik šel po kolenih, z rokama zvezanima na hrbtu in z nožem okrog vratu, nato pa prosil umirnika, da mu roke odveže in ga sprejme za botra. Po tem, ko je krvnik naredil dve tretjini poti, se je umirnik približal za preostalo tretjino. Krvnik je dejal umirniku: »Sprejmi boter, botra pri bogu in Svetem Janezu« ali s kakšno lepšo frazo, če jo je poznal. Zatem so vsi prisotni ponovili te besede v en glas. Ko sta bila krvnik in umirnik popolnoma en ob drugem, je krvnik umirnika poljubil na prsa, umirnik pa krvnika na glavo, nato sta se oba poljubila na lica in umirnik je dejal: »Oprostim ga bogu in svetemu Janezu in tebi, krvniku!« (Bogišic, 1999, 371-372).
Poklon Jova Bojkovica pred Jovom Zecem pa je Pavel A. Rovinskij, kot očividec oziroma priča, opisal takole: »Sin morilca se je v samo enem delu spodnjega oblačila, bosonog in brez pokrivala plazil po vseh štirih. Na njegovem vratu je visela dolga puška na pasu [...],' dva kmeta, tudi brez pokrival, sta podpirala puško na obeh koncih. Ko je to videl Zec, je takoj pritekel, da bi skrajšal ta grozovit, ponižujoč prizor. Stekel je do Bojkovica, da bi ga čimprej dvignil s tal, v tistem trenutku pa ga je Bojkovic poljubil na stopala, na prsi in na ramo. Pri jemanju puške z Bojkovicevega vratu je Zec rekel: »Najprej brat, nato krvnik, zatem brat za vedno. Je to puška, ki je vzela življenje mojega očeta?« In ne da bi počakal na odgovor, je izročil puško nazaj Bojkovicu in izrazil popolno odpuščanje preteklosti in oba sta se poljubila in objela kot brata.« (Rovinskij, 1994, 259; Boehm, 1987, 136).
Kot vidimo se v celotnem sistemu reševanja spora in pomiritve ponavljajo podobne geste. Že v sistemu maščevanja samega se ponavljajo izmenjave napadov, pri čemer je vsak naslednji napad močnejši (Boehm, 1987, 54-55, 57-58). Enak sistem najdemo pri sistemu obdarovanja, kjer je dar, ki je vrnjen, večji od prejetega daru (Mauss, 1996, 83-84). V sistemu spora in v sistemu obdarovanja najdemo nujnost reciprocitete, ki je zapisana v običaju. Dar je potrebno vrniti in potrebno se je maščevati. V običaju poklona krvnika pred umirni-kom, vidimo enak sistem pokornosti, kot je viden pri prošnji za beso, ponavljajo se podobne
123
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
simbolne fraze in geste kot so bile izrečene in izvedene pri prošnji za beso. Pri poklonu krvnik neposredno, v svojem imenu, prosi za botrstvo, za novo vez duhovnega sorodstva med njim in umirnikom. Pri samem poklonu se ponovi tudi poljub krvnika in umirnika, ki je bil s posredništvom ali brez njega izveden že pred razsodniki. Poljub pa se ponovi pri vsaki sklenitvi novega botrstva med bratstvom krvnika in bratstvom umirnika. Poljub je v srednjeveškem vazalskem obredju interpretiran kot darovanje samo, hkrati pa je v pravni luči oblika prisege in zaveze (Le Goff, 1985, 385-386). Ponavljanje enakih gest kot je poljub, pa le dodatno utrjuje predhodno sklenjen ustni dogovor o miru in ga vsakič znova osveži, sam običaj pa se s ponavljanjem enakih gest vsakič znova konstituira (Althoff, 2002, 72).
Plačilo krvnine
Po poklonu krvnika je po običaju sledil skupen obed, pogostitev, ki jo je za bratstvo umirnika pripravilo bratstvo krvnika (Bogišic, 1999, 369, 371). Pred zaužitjem skupnega obeda pa je po običaju prišlo do poravnave krvnine. Medtem, ko je bila lahko na območju Črnogorskega primorja poravnana v denarju, je bila na območju, kjer so nastali zapisi ohranjenih običajev poravnana v dobrinah. Gre predvsem za dragocene predmete kot je bilo okrašeno orožje, predvsem s srebrom okovane pištole, puške, noži in okrašene nožnice ter drugi vredni predmeti. Vrednost posameznih predmetov so ocenili glavarji bratstva, ki so predmetom običajno dodelili višjo vrednost, kot so jo predmeti dejansko imeli, tako, da bi krvnik plačal čim manj. Obstajala je tudi navada, da so umirniki krvnino, najsi bo v dobrinah ali denarju pogosto vrnili krvnikom, zavoljo njihovega novega sorodstvenega odnosa (Bogišic, 1999, 372-373).
Lahko pa je bil del krvnega dolga odpisan. Ko je v februarju 1705 štiriindvajset izbranih razsodnikov podalo razsodbo o uboju Stjepca Belaka in rane Nikca Laškovica. Za uboj so določili odškodnino v višini 9 krvi za rano pa 3 krvi. Ena kri je bila odškodninska enota, ki je po paštrovskih običajih znašala 60 grošev (Božic, Pavicevic, Sindik, 1959, 154-155). Uboj in rano so razsodniki poravnali in za svojo storitev vzeli tretjino, tako da so Laškovici ostali dolžni Belakom štiri krvi (240 grošev), tri pobratimstva in devet botrstev. Določili so še roke plačila obrokov prvi obrok v višini ene krvi (60 grošev) ob prvem Gospodovem dnevu, nato pa vsako leto po pol krvi (30 grošev), dokler odškodnine ne poravnajo. Konec novembra 1707 so sinovi Stjepca Belaka potrdili izplačilo dveh preostalih krvi (120 grošev), eno kri (60 grošev) pa so sinovom Marka Laškovica oprostili. Leta 1712 je Nikac Bjelak izjavil, da so vsi dolgovi med obema strankama poravnani (Božic, Pavicevic, Sindik, 1959, 96-98). Slednje bi pomenilo, da so bila tudi dokončno sklenjena vsa botrstva in pobratimstva.
Pogostitev in drugi običaji
Tudi pogostitev je bila eden izmed splošnih običajev pomiritve (Petkov, 2003, 9).30 V okviru običaja pogostitve (srb. krvna trpeza (krvna pogostitev), krvni 5to (krvna miza),
30 Običaji pogostitve in obedovanja so bili zabeleženi tudi v reševanju sporov med istrskimi mesti v srednjem veku (prim. Mihelič, 2015, 317-319).
124
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
hljeb krvne osvete, krvni leb /hljeb /kruh, iz alb. izraza »büke i gjakut« (krvni kruh) sta bratstvi krvnika in umirnika obedovali skupaj (KLD § 982). Šele po zaužitju krvnega kruha je v albanskih običajih prišlo do sklepanja pobratenja. Izvedeno je bilo tako, da se je bodočima pobratimoma povezalo mezinca na roki z nitjo in prebodlo prsta, vsak pa je kanil po nekaj kaplic krvi v čašo z vodo, vinom ali žganjem. Pobratima sta nato v treh požirkih s prepletenimi rokami izpila raztopljeno kri drugega (Jelic, 1926, 108-110; KLD§§ 988-990). Kri je telesna tekočina, ki je po običajih primarnih plemenskih skupnosti povezana tako s čistim kot z nečistim. Kri ubitega je bila smatrana kot nečista in je kontaminirala ubijalca, tako da je moral skozi proces očiščevanja, ki je utegnil vsebovati žrtvovanje živali in puščanje lastne krvi. Čista kri pa je bila prelita z namenskim urezom in z dobrim namenom, kot je bila pri sklepanju pobratimstev (prim. Evans-Pritchard; 1993, 181; Cazeneuve, 1986, 78-79). Čeprav je po nekaterih običajih primarnih skupnosti porodna kri smatrana kot nečisto (Cazeneuve, 1986, 78), kljub vsemu prinaša novo rojstvo. »Kri je življenje, se reče po svetopisemsko.« Kristusova kri, pomešana z dežjem, se je po nekaterih mističnih interpretacijah nabirala v Gralu in je prestavljala napitek nesmrtnosti, ki se v običaju pobratenja pomeša z vinom, pijačo spoznanja. Vino v ma-šnem obredju simbolično popolnoma zamenjalo kristusovo kri, ki jo mašnik pije v imenu človeštva in s tem postavlja novo zavezo z Bogom31 (Chevalier, Gheerbrant, 1995, 267, 484; Schmitt, 2000, 384). Zatorej bi lahko rekli, da sta sprta z novo zavezo stopila v novo življenje, enako pa družinske vezi med njima predstavljajo up novemu rojstvu in novemu zarodu, ki ga bosta kot botra varovala in obenem varovala njun mir.
Zadnje simbolno dejanje pomiritve je bilo med Albanci zarisovanje ali vsekavanje križa na podboju vhodnih vrat hiše nekdanjega krvnika (Jelic, 1926, 110; KLD §§ 983987). »Ali houses are marked with many crosses«, je zapisala Mary E. Durham pri opisu hiš v vasi Vraka v albanskem visokogorju (Durham, 1909, 17), kar ponazarja, da je bil običaj vsekavanja križa pogost. V duhu krščanske tradicije je križ simboliziral odvezo od greha (Schmitt, 2000, 357). Vsak grešnik z odvezo greha ponovno vzpostavi novo zavezo z Bogom. Praktično je bil križ jasen in viden simbol, ki ga razumejo vsi člani skupnosti in je sporočal, da je bil mir sklenjen in krvni dolg poravnan oziroma oproščen. V obredih so simboli, znaki in znamenja igrali pomembno vlogo. V zahodnoevropski tradiciji je bil sklenjeni mir garantiran bodisi pisno, v obliki pogodbe, bodisi s simbolnim predmetom (Petkov, 2003, 87) ali pa s kombinacijo obojega.
31 Ta del mašnega obredja je simbolični spomin na zadnjo večerjo, ki so apostoli in Odrešenik izvedli na predvečer sojenja in križanja in morda bi utegnilo sugerirati, da so med seboj sklenili večno zavezo o bratstvu ter so se morda na podoben način, s pitjem krvi, pobratili med seboj ter so zategadelj vsi krščanski verniki med seboj bratje in sestre. Podobna simbolika zaveze in krvi je bila pred uveljavitvijo krščanstva prisotna tudi v krvnih prisegah v antiki, ki so jo med drugim poznale druge kulture, kjer kri simbolizira spočetje in rojstvo (Chevalier, Gheerbrant, 1995, 267).
125
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
RECONCILIATION IN THE CUSTOM OF BLOOD REVENGE. MEDIATION, ARBITRATION AND THE RITUALS OF »NEW TESTAMENT« BETWEEN THE FEUDING PARTIES IN THE MONTENEGRIN AND THE ALBANIAN CUSTOMS
Angelika ERGAVER
Institut of Nova revija for Humanities, Gospodinjska ulica 8, 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: angiesmeister@gmail.com
SUMMARY
Blood revenge is a system of social control that regulates violence and leads towards reestablishment of social equilibrium through dispute resolution. The custom of blood revenge and peace-making within patriarchal egalitarian communities of Montenegro, Northern Albania as well as some other neighbouring areas was preserved in praxis at least until the end of the 19th century, the oral tradition regarding the customs, however, even longer The tribal leaders who were the mediators and the arbiters in dispute resolution held the key role in dispute resolution in patriarchal egalitarian communities. With mediation of the leaders of the tribal communities the truce (besa) between the feuding parties was reached, that enabled the parties to enter the arbitration, where the assembly of arbiters deliberated on the sum of the composition and the number of the new family bonds between the parties; marriages and / or godfatherhoods and brotherhoods. The concluding symbolic gesture of peace is the kiss of peace between the parties. The peace-making consists of three phases and all phases include symbolic words, gestures and objects that indicate similar ritual structure as it was present in public contractual agreements in the Medieval Europe. The similarities indicate common origins of some European legal traditions.
Key words: blood revenge, peace, dispute resolution, mediation, arbitration, Montenegro, Albania
126
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
VIRI IN LITERATURA
IAK-SN - Državni arhiv Crne gore, odsijek Istorijski arhiv Kotor (IAK), Acta Notari-lia, Sudsko-notarski spisi (SN), V, 5-6, 9. 1. 1431; VI, 286-287, 22. 12. 1437; VI, 450-452, 31. 3. 1438.
KLD - Shtjefen K. Gjegovi (1933): Kanuni i Leke Dukagjinit. Shkoder. V: Vukčevic, D. K. (2011): Kanon Leke Dukadina. Podgorica, CID.
Althoff, G. (2002): The Variability of Rituals in the Middle Ages. V: Althoff, G., Fried, J. & P. J. Geary (ur.): Medieval Concepts of the Past. Ritual, Memory, Historiography. Washington, German Historical Institutute, Cambridge University Press, 71-87.
Andrijaševic, Ž. & M. Rastoder (2006): Istorija Crne Gore od najstarijih vremena do 2003. Podgorica, CICG.
Antichi, V. (2011): Giustizia consuetudinaria e giustizia d'apparato nello Stato pontificio: la ruptura pacis (1550-1600). V: Broggio, P., Paoli, M. (ur.): Stringere la pace. Teorie e pratiche della conziliazione nell'europa moderna (secoli XV-XVII). Roma, Viella, 229-275.
Archangeli, L. (2011): Conflitti, paci, giustizia: feudaritarie padane tra Quatro e Cinquecento. V: Broggio, P., Paoli, M. (ur.): Stringere la pace. Teorie e pratiche della conziliazione nell'europa moderna (secoli XV-XVII). Roma, Viella, 43-73.
Berishaj, M. (2004): Skrita moč bese. Ženske v imaginariju albanskega tradicionalizma. Dodatek: Skenderbegov Kanon. Ljubljana, ZRC, SAZU.
Berishaj, N. (1989): Albansko-slovenski in slovensko-albanski slovar. Fjalor shqip-sllo-venisht dhe sllovenisht-shqip. Ljubljana, Cankarjeva založba.
Bianco, F. (2011): Krvavi pust. Kmečki upori in plemiške fajde v Furlaniji med 15. in 16. stoletjem. Koper, Univerzitetna založba Annales.
Blok, A. (2001): Honour and Violence. Cambridge, Polity, Malden MA, Blackwell Publishers.
Boehm, C. (1987): Blood Revenge. The Enactment and Management of Conflict in Montenegro and Other Tribal Societies. Philadelphia, University of Pennsylvania Press.
Bogišic, V. (1999): Pravni običaji u Crnoj Gori, Hercegovini i Albaniji. Beograd, Podgorica, Unireks.
Bojovic, J. R., Luketic, M., & B. Šekularac (1990): Paštrovske isprave. Knjiga 2. Bud-va, Univerzitetska riječ.
Božic, I., Pavicevic, B. & I. Sindik (1959): Paštrovske isprave XVI-XVII vijeka. Ceti-nje. Državni arhiv NR Crne gore.
Brunner, O. (1992): Land and Lordship. Structures of Governance in Medieval Austria. Philadelphia, University of Pennsylvania Press.
Byock, J. L. (2007): Defining Feuds. Talking Points and Iceland Saga Women. V: Netterstram, J. B., Poulsen, B. (ur.): Feud in Medieval and Early Modern Europe. Aarhus, Aarhus University Press, 95-111.
Carroll, S. (2006): Blood and Violence in Early Modern France. New York, Oxford University Press.
127
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
Carroll, S. (ur.) (2007): Introduction. V: Carroll, S.: Cultures of Violence. Interpersonal violence in Historical Perspective. New York, Palgrave Macmillan, 1-43.
Cazeneuve, J. (1986): Sociologija obreda. Ljubljana, Studia Humanitatis.
Chevalier, J., Gheerbrant, A. (1995): Slovar simbolov. Miti, sanje, liki, običaji, barve, števila. Ljubljana, Mladinska knjiga.
Cummings, S. (2015): Forgiving Crimes in the Kingdom of Naples. V: Cummings, S. & L. Kounine: Cultures of Conflict Resolution in Early Modern Europe. Farnham, Ashgate, 254-279.
Darovec, D. (2014): Cum lampulo manteli. The ritual of notarial investiture. Example from Istria. Acta Histriae, 22, 3, 453-519.
Djuričič, M. R. (1975): Arbanaška zakletva - beja. Zagreb, JAZU.
Dolenc, M. (1925): Dušanov Zakonik. Primerjalni prikaz pravnih razmer po Dušanovem zakoniku in po istodobnem germanskem pravu s posebnim ozirom na Slovence. Ljubljana, Založba zvezne tiskarne in knjigarne.
Dragoič-Durikovič, D. M. (1910): Crnogorske junačke pjesme. Cetinje, Štamparija Kr. Cr. Ministarstva vojnog.
Durham, M. E. (1909): High Albania. London, Edward Arnold.
Dakovič, V. (1953): Crnogorske narodne junačke pjesme. Cetinje, Narodna knjiga.
Duričič, M. R. (1979): Čuvari bese. Beograd, SAZU.
Edigati, D. (2011): La pace nel processo criminale. In caso toscano in eta moderna. V: Broggio, P., Paoli, M. (ur.): Stringere la pace. Teorie e pratiche della conziliazione nell'europa moderna (secoli XV-XVII). Roma, Viella, 369-409.
Elias, N. (2000): O procesu civiliziranja. Sociogenetske in psihogenetske raziskave. Prvi zvezek: Vedenjske spremembe v posvetnih slojih zahodnega sveta. Ljubljana, Založba *cf.
Elsie, R. (2010): Historical Dictionary of Albania. Second Edition. Historical Dictionaries of Europe, No. 75. Lanham, Toronto, Plymouth, The Scarecrow Press, Inc.
Elsie, R. (2013): A Bibliographical dictionary of Albanian History. The Centre for Albanian Studies. I.B. Taurus. London, New York.
Evans-Pritchard, E. E. (1993): Ljudstvo Nuer. Opis načinov preživljanja in političnih institucij enega izmed nolitskih ljudstev. Ljubljana, Studia Humanitatis.
Fortis, A. (1984): Put po Dalmaciji. Zagreb, Globus.
Gluckman, M. (1955): Custom and Conflict in Africa. London, Basil Blackwell.
Hasluck, M. (1954): The Unwritten Law in Albania. Cambridge, Cambridge University Press.
Horden, P., Purcell, N. (2000): The Corrupting Sea. A Study of Mediterranean History. Oxford, Malden, Blackwell.
Hysa, R. (1995): Albanian-English dictionary. New York, Hippocrene Books, Inc.
Imamovič, M. (2008): Bilješke o razvitku i metodu historijsko-pravne nauke. Sarajevo, samostalno autorsko izdanje.
Jelič, I. M. (1926): Krvna osveta i umir u Crnoj Gori i Severnoj Arbaniji. Istorijsko-prav-na studija. Beograd, Gece Kon.
Karadžič Stefanovič, V. (1966): Srpski rječnik. Beograd, Prosveta.
128
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
Karan, M. (1985): Krvna osveta. Beograd, Partizanska Knjiga.
Kohl, J. G. (2005): Putovanje u Crnu goru. Podgorica, CID.
Kovijanic, R. (1963): Pomeni črnogorskih plemena u kotorskim spomenicima (XIV-XVI vijek). Knjiga I. Cetinje, Istorijski institut SR Crne Gore, Obod.
Kovijanic, R. (1974): Pomeni črnogorskih plemena u kotorskim spomenicima (XIV-XVI vijek). Knjiga II. Titograd, Istorijski institut SR Crne Gore.
Le Goff, J. (1985): Za drugačen srednji vek. Simbolično obredje vazalstva. Ljubljana, Studia Humanitatis, 383-461.
Mann, S. E. (1948): An Historical Albanian-English Dictionary. London, The British council, Llongmans, Green and Co., LTD.
Mantecón Movellán, T. A. (2011): La acción de justicia en la Espana Moderna. Una justicia dialogada, para procurar paz. V: Broggio, P., Paoli, M. (ur.): Stringere la pace. Teorie e pratiche della conziliazione nell'europa moderna (secoli XV-XVII). Roma, Viella, 333-367.
Mauss, M. (1996): Esej o daru in drugi spisi. Uvod v delo Marcela Maussa. Ljubljana, Škuc.
Medakovic, V. M. G. (1860): Život i običai Crnogoraca. Novi Sad, Europska Knjigope-čatnja.
Mihelič, D. (2015): Posredniki v srednjeveških sporazumih o mejah mestnih teritorijev: severozahodna Istra, 13. in 14. stoletje. Acta Histriae, 25, 3, 309-332.
Miljanov, M. (1970): Primjeri čojstva i junaštva. Beograd, Nolit.
Miller, W. I. (1996): Bloodtaking and Peacemaking. Feud, Law, and Society in Saga Iceland. Chichago, University of Chichago Press.
Milosevic, M. (2009a): Običajno pravo. V: Antovic, J. (ur.): Statuta Civitatis Cathari. Statut Grada Kotora. Prevod originala iz 1616. godine sa naučnim aparatom. Kotor, Državni arhiv Crne Gore, 56-57.
Milosevic, M. (2009b): Sudije i sudstvo. V: Antovic, J. (ur.): Statuta Civitatis Cathari. Statut Grada Kotora. Prevod originala iz 1616. godine sa naučnim aparatom. Kotor, Državni arhiv Crne Gore, 63-66.
Nassiet, M. (2007): Vengeance in Sixteenth- and Seventeenth- Century France. V: Carroll, S. (ur.): Cultures of Violence. Interpersonal Violence in Historical Perspective. New York, Palgrave Macmillan, 177-128.
Netterstr0m, J. B. (2007): Introduction. The Study of Feud in Medieval and Early Modern History. V: Netterstram, J. B., Poulsen, B. (ur.): Feud in Medieval and Early Modern Europe. Aarhus, Aarhus University Press, 9-67.
Nikčevic, T. (1984): Predgovor. V: Bogišic, V.: Pravni običaji u Crnoj Gori, Hercegovini i Albaniji. Titograd, CANU, 5-18.
Orel, V. (1998): Albanian Ethymological Dictionary. Leiden, Boston, Köln, Brill.
Paoli, M. P. (2011): I Medici arbitri d'onore: duelli, vertenze cavalleresche e »paci aggi-ustate« nelgli antichi stati italiani (secoli XVI-XVIII). V: Broggio, P., Paoli, M. (ur.): Stringere la pace. Teorie e pratiche della conziliazione nell'europa moderna (secoli XV-XVII). Roma, Viella, 129-200.
Peristiany, J. G. (1965): Honour and Shame. The Values of Mediterranean Society. London, Weidenfeld and Nicolson.
129
ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 1
Angelika ERGAVER: POMIRITEV V OBIČAJU KRVNEGA MAŠČEVANJA. MEDIACIJA, ARBITRAŽA ..., 100-130
Petkov, K. (2003): Kiss of Peace. Ritual, Self and Society in the High and Late Medieval West. Boston, Leiden, Brill.
Porlaksson, H. (2007): Feud and Feuding in the Early and High middle Ages. V: Netterstram, J. B. & B. Poulsen (ur.): Feud in Medieval and Early Modern Europe. Aarhus, Aarhus University Press, 69-94.
Povolo, C. (2015a): Tradicija pride na dan. Razprave iz antropologije prava (16.-18. stoletje). Venezia, Cafoscarina.
Povolo, C. (2015b): Feud and Vendetta. Customs and Trial Rites in Medieval and Modern Europe. A legal-anthropological approach. Acta Histriae, 23, 2, 195-244.
Pupovci, S. (2011): Kanon Leke Dukadinija. Porijeklo, razvoj i karakteristike. V: Vukče-vič, D. K. (ur.): Kanon Leke Dukadina. Podgorica, CID, 7-58.
Radov, S. (1997): Izreke i anegdote. Treče izdanje. Kalezič, S. (ur.). Kulturno-prosvetna zajednica Podgorica, MZ Komani.
Resta, P. (2015): Vendetta. Theory and Praactice of Conflict Resolution. EthoAnthropo-logia, AISEA, Bologna, 3 (1), 3-23.
Rovinskij, P. A. (1994): Crna Gora u prošlosti i sadašnjosti. Tom III: Etnografija - Književnost i jezik. Cetinje, Izdavački centar »Cetinje«.
Schmitt, J.-C. (2000): Geste v srednjem veku. Ljubljana, Studia Humanitatis.
Smail, D. L., Gibson, K. (2009): Vengeance in Medieval Europe. A Reader. Toronto, Toronto University Press.
Stanojevic, G. & M. Stanojevic (2007): Crna Gora u XVI i XVII vijeku. Zbornik rado-va. Cetinje, Obod.
Stanojevic, G. (2007): Iz istorije Crne Gore u XVI i XVII vijeku. V: Stanojevic, G., Stanojevic M. (ur.): Crna Gora u XVI i XVII vijeku. Zbornik radova. Cetinje, Obod, 7-104.
Stein, P. (1984): Legal Institutions. The Development of Dispute Settlement. London, Butterworths.
Stevanovic, M., Vujanic, M., Odavic, M., Tešic, M. (1983): Rečnik jezika Petra II. Petroviča Njegoša. Beograd, Titograd, Cetinje, Vuk Karadžič, Narodna Knjiga, Obod, Prosveta, SANU, Srpska književna zadruga, CANU.
Šcepanovic, M. (2003): O krvnoj osveti. Krivičnopravni prilaz. Podgorica, CID.
Šekularac, B. (1999): Paštrovske isprave. Knjiga III. Petrovac na moru, Odbor za saku-pljanje istorijske grade o Paštrovičima.
Trnavci, G. (2008): The Albanian Customary Law and the Canon of Leke Dukagjini. A Clash of Synergy with Modern Law. Selected Works of Genc H. Trnavci. ExpressO. April, 2008, 1-24, http://works.bepress.com/genc_trnavci/1 (10. 11. 2015).
Vilfan, S. (1996): Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana, Slovenska matica.
Vukčevic, D. K. (2011): Kanon Leke Dukadina. Podgorica, CID.
Wallace-Hadril, J. M. (1959): The Bloodfeud of The Franks. Bulletin of the John Rynalds Library, 41, 459-487.
Wood, A. (2007): Collective Violence, Social Drama and Rituals of Rebellion in Lae Medieval and Early Modern England. V: Carroll, S. (ur.): Cultures of Violence. Interpersonal Violence in Historical Perspective. New York, Palgrave Macmillan, 99-116.
Zurl, M. (1978): Krvna osveta u Kosovu. Zagreb, August Cesarac.
130