ŠOLSKA GLASILA
ISKRICE
Morda še ne veste. Iskrice so časbpis, glasilo učencev osnovne šole Ketteja in Murna, kotje zapisano na zagonetno poslikanem ovitku.
Prizadevanja mladega rodu so zmeraj mikavna. Zato po-zorno prebiram 4. številko 13. letnika Iskric, kije ob koncu lanskega leta razveselila očetovsko mladež in se te dni neko-liko nepričakovano znašla na moji mizi. Rade volje mi je odprta svojih trideset popisanih strani, na katerih se odražajo podobe otroškega sveta, iskrene in pestre, takšne, kakršne mora naslikati samo roka hudo mladega ali komaj kaj od-raslega človeka. Črta, ki jo potegne prvošolček je preprosta in tako kratka, da sega samo od doma do šole. Na to kažejo drobceni, kot enostavni opisi nanizani prispevki rrude Sonje. Govorijo o bratcu, kigaje kupila mamica, o srnici, ki seje za dan ali dva priselila v njen mali svet.
V sedmošolcu - njegovega leto dni starejšega vrstnika niti ne omenjam - tiči kos zrelega moža, v resnici ne, pa vendar le. Rad bi nas prepričal, da prebira dela mojstrov besedne umetnosti, tudi o tem, da doživlja njeno lepoto ih da se ji želi približati. Sedmošolčev svet prostorsko ali časovno ni omenjen, misel ga vodi k začetku in koncu, do skrajnih meja vidnega pa v globino nevidnega. Čustveno razgljablja ob do-godkih iz narodnoosvobodilnega boja, prav tako ob pre-tresljivih primerih sodobnega svetovnega dogajanja, pri čemer obsoja nasilje in hvali svobodo. Sedmošolec malo go-vori, bolj razmišlja, celo o takih resnih rečeh, kotje življenje. Za primer si oglejmo spoznanje Mihele, ki je približno ta-kole: ,,V puščivi zapiha močan veter, razpne svoja krila in se z vso silo zažene v lahek, rumen pesek, ga s prahom odnese prek puščave proti nebu in ga končno odloži v morje, kjer dočaka svoj konec. Tako tudi človek najde svoj mir. Utrdi se od nenehnega boja, se vda, počasi ga obda mir in neskončna tišina, obda ga neskončni tihi in trdni zid večnosti."
Sedmošolec Dušan je član literamega krožka. Nekoč se mu je prirnerilo, da se je izognil sestanku. Dorna ga je za-peklo, vrnU se je v šolo in skrivoma opazoval sošolce, ki so izlivali prispevke za novo številko Iskric. Zazdelo se mu je, da bi kdo izmed njih utegnU postati veja na žlahtnem dre-vesu slovenske književnosti, čeprav nihče ne misli na to. Kar dela, dela zaradi duševnega zadovoljstva, zato, da bi potešil žejo po lepem.
Seveda, to so Iskrice. Kovačnica lepega, najplemenitej-šega, kar more zagoreti v mkdem človeku ob pomoči skrbne " šole.
Jaz