HasMd f nnrfr LETNIK XI. rM#V LETO 1939./40. 6. »Naš rod« izhaja v Ljubljani med šolskim letom in ga prejemajo naročniki »Mladinske matice«, A*z plačajo naročnino za list in publikacije »Mladinske malice« v mesečnih obrokih po din 2'50. Celoletna naročnina znaša 25 din. Ust izdaja »Jugosl. učiteljsko udruženjez — sekcija za dravsko banovino v Ljubljani, zanjo odgovarja Metod Kumelj. Glavni in odgovorni urednik Josip Ribičič. Uredništvo in uprava: Ljubljana, Frančiškanska ulica 6. Tisk Učiteljske tiskarne v Ljubljani (predstavnik France Štrukelj). ALBCKT ŠIROK. LUTKE Lutke pripravljajo igrico. Otroci se stiskajo in čitajo na steni letak. Igrica torej, ki ni za mevže in strahopetce! To predstavo morajo videti! In bilo je junakov, da se je kar trlo! Oder je bil pripravljen. Zazvonilo je. Zvonil je Ga-šperček. Pred zaveso je stopil in zvonil z obema rokama. Nato je odnesel zvonec, vzel je gosli, kihnil je, da mu je bilo kar nerodno, podrgnil si je rdeči nos z lokom in zaigral je lepo pesem. Priklonil se je in izginil. OSEBE SE PREDSTAVLJAJO. Zganila se je zavesa. Pred zastor je stopil glavni junak in se je predstavil. Jaz sem mamin miljenček, z mamico se imava rada. Moje delo je — igranje, moja jed je — čokolada. Kadar hočem kaj —- zajočem, pa dobim, kar si želim, naj bo žoga, pušKa, zvonček, naj bo avto, vlak, balonček. Ko pa sit sem avtov, vlakov, hočem luno še z oblakov, hočem ptičjega še mleka, mama me tedaj naseka — ne po hrbtu, malo niže, da vreščim na mile viže in bežim od doma proč. Ali ko me noč objame in ne vidim zlate mame, se zajočem, — k mami hočem: »Mama, zlata mama, pridi!« Ali mama me ne vidi, ali mama me ne čuje, meni huje je in huje. Kam čem — kam? Tako sem sam. Vseokoli strah preži, mamice pa ni in ni. Pa se ni mogel več premagovati. Zajokal je miljenček in je izginil za zaveso. Zdaj se je zavesa močno stresla. Prikazala se je glava, grozna glava zamorca. Divji pogledi so švigali po dvorani. Počasi se je primajala vsa grozna postava na oder. Otroci so se kar umikali. Kako smešen je bil ta divjak v svoji čudni obleki in kako grozen obenem! Razkoračil se je sredi odra in odprl je svoja široka usta, da je šel kar mraz po dvorani. Hu! Hu! Hu! Ali me še ne poznate?! Ali še ne trepetate?! ■ Ljudožerec sem Zulu, kralj gozdov sem, strah divjine, vodja divjega rodu. Vsak se zdrzne, kadar vstanem, vse trepeče, kadar vstanem, in beži na vse strani! Panter mi je za igračko, z levom se igram kot z mačko, slon pa je moj jezdni konj. Ne bojim se niti kače, niti kače klopotače, če je kdo, ki se smeji, naj le pride meni v svate, primaruha! — brez solate za pečenko ga požrem! Stopil je za korak naprej, še enkrat je široko zazijal in nato je ob- Začetek ob 5. uri Vstopnina 2 din KDOR SE RAD LE SMEJE. NAJ OSTANE DOMA! KDOR SE RAD CMERI, NAJ OSTANE DOMA! KDOR SE BOJI LJUDOŽRCEV IN LEVOV, NAJ OSTANE DOMA! PRIDE NAJ, KDOR JE JUNAK! Mamin miljenček med ljudožrci v divji Afriki Zdaj je prikoracala na oder štorklja. S klobukom in z naočniki je prišla. Malo je šepala, malo je škilila. Počakala je, da se je polegel smeh po dvorani, potem pa se je priklonila in je zapela s hripavim glasom: Jaz sem štorklja, teta štorklja, kdo od vas me ne pozna? Jaz sem štorklja, tista štorklja, ki otroke rada ima. Tudi žabe vidim rada, kače so delikatesa, če pojem še močerada, se počutim kot princesa. Ko pa lačna iščem žabe in v močvirju se zamaknem, pa namesto sladke žabe, jojme —' revmatizem staknem. Kdor jeseni me obišče, me ne najde več doma, v Afriko na letovišče revmo si bom zdravit šla. Po dvorani se je razlegal vesel smeh. Dobro se je štorklji zdelo. Poškilila je z enim očesom po veselih otrocih in je odštorkljala. Ko je smeh malo ponehal, se je začela zavesa počasi dvigati. Zdaj se je začela šele prava predstava. Kot se je prikazal, tako je izginil. Grozni^Zalu Mamin miljenček lastno odkorakal. Otroci v dvorani so se kar oddahnili. Zdaj je šinil drugi zamorec izza zavese. Z mečem in s ščitom v roki je planil dvakrat čez oder kot bi lovil nevidnega sovražnika in je pri tem kazal vso svojo gibčnost in hitrost. Po videzu ni bil nič manj grozen kot poglavar Zulu sam, še nevarnejši se je zdel. Predstavil pa se je takole: Jaz sem lovec in poveljnik, brat je moj sam kralj Zulu, ljubim boj in pa nevarnost. Strah? Jaz ne poznam strahu! Moj je meč — nosilec smrti-, ščit je moj močan kot zid, kakor panter sem nevaren, kakor kača jaz sem zvit. Včasih zberem svojo četo in na leve grem na lov, pa zvečer se z lepim plenom v vrišču vračamo domov. Kadar bliža se nevarnost, pesem bobnov zabrni in v sovražnika se četa mojih borcev zakadi. In po boju in po zmagi, ko je vsa nevarnost proč, vsi se zberemo pri ognjih in pr era jamo vso noč. Zamorski vojščak PRVO DEJANJE Tu nastopata mama in njen miljenček. Mamim miljenček se je najedel bonbonov, medu in čokolade. Zdaj se je hotel igrati. »Mama, daj mi sabljo in puško!« je rekel. Mama mu je dala oboje. Naveličal se je sablje in puške. »Mama, daj mi konjička in bič!« Ona mu je ustregla. Zajahal je konjička in pokal je z bičem. Tudi s tem ni bil zadovoljen. Odložil je bič in sunil konjička, da je odletel v kot. »Mama, daj mi avto!« In mama mu je dala avto in potem še vlak in letalo. Vsa soba je bila polna igrač. Ali mamin miljenček je bil sit in siten in je hotel še več. »Mama, daj mi luno!« je ukazal. Mama ga je pogledala. »Na streho stopi in jo snemi z neba. Igrati se hočem z njo!« Mama je molčala. »Hočem jo, hočem imeti!« je zacepetal z nogami. Mama se je razjezila. Tanka brezovka je zapela bridko pesem. Kako se je zdaj mamin miljenček drl! Da zbeži z doma, pri njej noče ostati več, pri hudi mami, je rekel. Zagrabil je igrače, treščil jih je ob tla, da so se razletele po sobi. odprl je vrata in je zbežal. DRUGO DEJANJE Mamin miljenček je bežal, bežal, šel je mimo tisoč nevarnosti in prispel v divji afriški pragozd. Vroče mu je bilo, gozd mu je dal senco; lačen je bil, sladke jagode so se mu kar ponujale; truden je bil, mah ga je vabil v svoje mehko naročje. Legel je in se odpočil. Nekaj je v drevju zašumelo. Zbudil se je. Sto opic se je lovilo po drevju in trgalo za njegovo kapo. Zagrabil je za suho vejo na tleh in jo je zagnal v opice. Niso se prestrašile in niso spustile kape. Lomile so veje in obmetavale z njimi dečka. Gologlav je bežal, opice po vejah za njim. Kar naenkrat pa so se razbežale z divjim vriščem na vse strani. V daljavi se je prikazal lev. Miljenček je imel le še toliko časa, da se je rešil na drevo. Lev se je jezno zaganjal v deblo. Zdaj pa je nekaj lomastilo po gozdu, da se je drevje lomilo. Velikanski slon se je bližal. Lev se je pognal proti njemu. Slon je glasno zatulil, zagrabil je s trobcem leva in ga treščil v deblo, da je kar obležal. Slon je lomastil naprej. Nastala je tišina. V bližini je klokotala voda. Rešiteljica štorklja Zdaj šele je začutil miljenček, kako je žejen. Oprezno se je spustil z drevesa in se približal vodi. Sklonil se je, da bi pil, ali naenkrat zazija tik pred njim grozno krokodilovo žrelo. Miljenček krikne in zbeži. Nenadoma pa se pojavijo pred njim temne postave. Na pol mrtev od strahu pade divjim ljudožercem v roke. TRETJE DEJANJE Zopet se dvigne zavesa. Otroci v dvorani se še dihati več ne upajo. Ljudožerci se gostijo ob ognjih, pojejo in plešejo divje pesmi in plese. Mamin miljenček je zvezan k deblu ob hišici iz trs ja in se ne more ganiti. Vrišč postaja čim dalje hujši, blazno veselje čim dalje večje. Pesem ljudožercev govori o bogatem lovu, o ubitem tigru in ujetem belem človeku! Poglavar Zulu sam poje in pleše. Zdaj se zgodi nekaj čudovitega. Neopazno se približa maminemu miljen-čku štorklja, tista njegova prijateljica, ki ji je lovil nekdaj črve in hrošče. S svojim ostrim klunom postriže vrvi in mamin miljenček zbeži, zbeži v svobodo. Teta štorklja mu kaže pot. ČETRTO DEJANJE Otroci se niso mogli vzdržati, ploskali so in kar cepetali z nogami od veselja. Umirili so se šele tedaj, ko se je počasi dvignil zastor. Nova slika. Mama sedi v sobi vsa žalostna, gleda po igračkah po sobi in solze ji silijo v oči. Skloni se in šepeče: »Nikdar, nikdar več ga ne bo nazaj.U Ta hip se odprejo vrata na stežaj. Miljenček in štorklja vstopita. Mama objame svojega miljenčka. »Ja, fant moj zlati, kje si bil tako dolgo? « »Nikdar ne pojdem več od tebe, mamica!« In sta se razjokala od veselja. Še štorklji se je milo storilo. Mamin miljenček je moral zdaj pripovedovati mami, kako se mu je godilo po svetu, kako je zašel v pragozd med zveri in ljudožerce in kako ginjena objela rešiteljico. Miljenček je stopil k svojim igračam in jih razkazoval štorklji. Mama pa je med tem pogrnila mizo. Kmalu so sedeli pri mizi vsi, tudi štorklja seveda. Jedli in pili so ter so bili veseli. Pa še kako veseli! štorklja je celo zaplesala. Ko je zastor padel, so otroci veselo ploskali, posebno še štorklji. Ta je morala še enkrat na oder. Priklonila se je, poškilila in še enkrat zapela s hripavim glasom: Jaz sem štorklja, teta štorklja, kdo od vas me ne pozna? Jaz sem štorklja, tista štorklja, ki otroke rada ima. Pa je zmagoslavno odštorkljala. G. Raičev - Kal. Špur - §1. Aianasov Dekletove solze lluairlral P. Georgij e v V turških časih je živela ubožna vdova s hčerkico. Deklica je rastla, zrastla in postala je velika krasotica. Glas o njeni lepoti se je hitro širil daleč naokrog. In od blizu in daleč so prišli snubci, sami lepi in bogati mladeniči. Mati pa je vsem govorila, da je deklica še premlada za poroko, da še ne zna varovati hiše in tudi gospo- dinjiti ne. Pa tudi deklica sama ni mislila na poroko. Prepevala je na vrtu. Ko so jo prijateljice vabile v kolo, se jim je smejala: »Pojdite same tja, prijateljice/ Skačite v kolu, mladeničem pa povejte, da sem že zaročena. Bela lilija je moj ženin, tulipani so moji svatje, moje svakinje so tenke travice in bršljan je moj kum.« Tako se je Cvetana smejala in živela brezskrbno, dokler ni prišel strašni dan ... Vas je stala ob robu gozda. Cveta-nina domačija pa na robu vasi. V gozdu so prebivali Turki-hajduki. Njihov poglavar je bil hud janičar. Tudi on je že slišal o Cvetanini lepoti. Neke temne noči so zalajali psi in mati in hči sta se prestrašeni zbudili iz sna. Kmalu sta zaslišali šum in peket konjev. Takoj jima je postalo jasno, da so prihrumeli hajduki in da gredo naravnost k njima. In vsa vas je zaslišala krik Cvetanine matere: »Hajduki so prišli po Cvetano!« Vsem sta se nesrečni ženski zasmilili, toda nihče se ni upal pogledati iz hiše, kaj šele, da bi se spopadel s T urki. Turke je vodila pot skozi gozd. Mati je stekla za njimi. Ker pa je bila stara, so jo moči kmalu zapustile. Sredi poti je omagala in ostala na robu gozda. Ko se je prebudila, je sijalo sonce. Odprla je oči in zagledala pred seboj čudno cvetje. Duh cvetja jo je zbudil. Sklonila se je in odtrgala cvet: tenko stebelce, pokrito z belimi cvetovi. Na vsakem cvetu kapljica rose. Vstala je, šla in se ni mogla načuditi: kamor koli je pogledala, povsod je bilo takšno cvetje. In slišala je glas v svojem srcu: »Pojdi za temile cvetovi/« In napotila se je. Hodila je in kmalu je pot zavila iz gozda. Prišla je do široke poljane. Tam je sredi poljane zagledala Cvetano, živo in zdravo, s svežim cvetjem na glavi. Okoli nje pa Turki-hajduki. Mati je planila naprej in pritisnila na grudi svojo drago hčerko. Stiskala jo je na srce in jokala. Turki pa so stali in se niso zganili. Mati se je ozrla vanje in ni mogla verjeti: To niso bili Turki, temveč modro kamenje. Prestrašena mati je sedla v travo. Cvetana pa ji je pripovedovala, kako je jokala po poti in kako je iz dna srca zaprosila: »Pomagaj mi, pravični Bog! Nimam zvestega dragega, ne ljubega bratca, da pobijeta Turke!«. In ko je tako jokala, je prijahal iz gozda mlad junak. Svetil se je ko son- V ce. Njegov konj je bil rdeč tulipan. Junak sam pa je bil bela lilija, njegova obleka —- bela šmarnica, uzda pa tenki bršljan. Junak je razjahal, razprostrl roke, iztegnil bič in kogar je udaril, ta je na mestu obstal, se zaril v zemljo in se spremenil v moder kamen ... Od tistega časa se poljana imenuje »Hajduška poljana«. In še danes stojijo tam visoki modri kamni. Na vrhu imajo kape, ki so podobne čeladam. Beli cvetovi, ki so pokazali Cvetanini materi pot, pa se imenujejo šmarnice. To so bile Cvetanine solze, ki jih je prelivala po poti, po kateri so jo peljali Turki ... France Bevk Pe/er Klepec Ilustriral R i k o Debenjak 11. Komaj je naslednjega dne prisve-tila zarja, je bil Peter Klepec že na nogali. Pomolil je k Bogu, se umil v čisti studenčnici. Ponujali so mu zajtrk, ki ga je odklonil, tudi si ni skuhal močnika. Poln trebuh je len hlapec, pravi junak se bojuje na tešče. Nestrpen si je mel roke in čakal, kdaj se bo začelo. Sonce se je dvignilo na obzorje, tedaj so zapeli rogovi. Na ravnini pod Kraljevim gričem sta si tatarska in ogrska vojska že stali nasproti. Konji so hrzali, sulice so se lesketale, rožljali so meči. Kralj Bela in kan Batu sta pripel j ala vsak svo-jega junaka. Kan je debelo gledal Petra Klepca. Ta pritlikavec se kani spoprijeti z njegovim velikanom? Zakrohotal se je, zasmejalo se je tudi njegovo spremstvo in slednjič njegova vojska. Hahljala se je vsa ravnina. Le kralj Bela se ni smejal, ne njegovo spremstvo, ne njegova vojska. Ob pogledu na tatarskega velikana jih je obšel dvom, ali mu bo Peter Klepec kos. Od strahu so po-bledeli, čakali poraza in konca. Peter Klepec pa ni pobledel, velikana se je bal tako malo kot stra- šila v prosu. S Tatar ji se je smejal tudi on in se radovedno oziral okrog. »Glejte si no,« je rekel, »tu je pa veselo. Še dude nam manjka, pa bi zaplesali.« Peš, brez orožja, z golimi rokami je šel velikanu naproti. Ta je sedel na močnem, iskrem konju, ki je od nestrpnosti grebel s kopiti. Tatar je bil velik, da le kaj, širok v pleča, ob boku se mu je zibala velika, kriva sablja. V obraz pa je bil strašno grd in zagorel, na hrbet mu je visela kita; nosil je velikanske brke, divje so se mu bliskale oči. Peter Klepec si ga je ogledoval, ne da bi trenil z očmi. »Dobro jutro!« ga je pozdravil po krščansko. »Pa tako grdo ne glej! Saj me še spraviš v slabo voljo.« Tatar mu je kazal črne zobe in mu s konja pomolil roko. »Da si mi zdrav, dragi pastirček!« Klepec ga je zgrabil za desnico. »Pozdravljen!« je vzkliknil. »A glej, ti na konju, a jaz na tleh; tako se ne bova metala.« To je rekel in velikana potegnil s konja na zemljo. Vranec se je prestrašil in oddirjal, kana in njegovo vojsko pa je pri priči minil smeh. Kralja Belo in njegove, ki so to videli, pa je navdalo rahlo upanje. Velikan je zarenčal od bolečine, zakaj Klepec mu je potegnil roko iz sklepa. Bila je nerabna za boj, pa saj je imel še levico. Z njo, je mislil, lahko premaga še najmanj deset takih pastirčkov. Potegnil je iz nožnice krivo sabljo in srdito zamahnil. Ogri so zamižali — mislili so, da bo Petra Klepca v hipu presekal na dvoje. Korenjaški Osilničan pa mu je kakor za šalo nastavil glavo. A okreten, kot je bil, jo je naglo umaknil, kriva sablja se je zadrla globoko v mehka tla. Preden jo je Tatar utegnil izpuliti, je Peter Klepec z eno nogo že stal na nji. »Le pusti ta pipec, naj ostane, kjer je,« je rekel smeje. »Pri nas se pretepamo z golimi rokami.« Zgrabil je velikana za levico in ga zavrtel, da je pesjana neslo po zraku. Tako nekako kot delajo otroci, ko škarjice brusijo. Tatar je otepal z nogami, a ni našel tal, ni se mogel rešiti. Od omotice mu je šumelo v glavi, tema se mu je delala pred očmi. Kan Batu in njegova vojska so stali kot oleseneli in debelo gledali. Raca na vodi! Kaj takega niso pričakovali. Ogre pa je prevzela velika radost in navdušenje. Vpili so na vsa grla in cepetali. Peter Klepec se je slednjič naveličal te igre. Spustil je velikana, da je kot pijan cepnil na tla. Tam je sedel kot cucek, nekaj časa si ni vedel pomagati, zakaj vse se mu je vrtelo pred očmi. Opomogel si je nekoliko, pa zopet na Petra Klepca. A ta — hop! — preden ga je utegnil zgrabiti, je poskočil čezenj, da mu je bil za hrbtom. Tatar se je okrenil, Peter Klepec pa zopet — hop! — bil je na drugi strani. Velikan se je penil od jeze in sramote, Peter Klepec pa se je smejal. In vsakikrat, ko ga je velikan hotel napasti, mu je poskočil čez glavo. Prizor je bil več kot smešen. Zdaj se je smejal kralj Bela, z njim njegovi velikaši in vsa vojska. Tedaj so bili Tatar ji, ki se niso smejali. Kan je stal kot okamenel, bledel od jeze in sramovanja. »Hej, pastirček!« je zaklical. »Kako ti je že ime?« »Peter Klepec.« »Peter Klepec! Vrzi tega malopridneža na tla!« Osilničanu pa se je velikan zasmilil, ni maral prelivati krvi. Zacepetal je nad njim kot nad kužkom, ki ga hočemo spoditi iz hiše. Tatar je uvidel, da je premagan in da ga čaka smrt. Hotel je pobegniti, a je bežal le tako dolgo, dokler ga niso >*'" Jf Z jr dosegle tatarske puščice. Mrtev se je zgrudil na zemljo. Ogri so noreli od veselja. Peter Klepec je bil zmagovalec. Tatar ji so bili premagani. Kana je poraz strašno srdil in bolel. »Po njih!« je zaklical svoji vojski in izdrl sabljo. »Niti eden naj nam ne uteče!« Tatar ji so spodbodli konje, izdrli sablje in naperili sulice. »Prevara!« je zakričal kralj Bela. »Kaj?« je vprašal Peter Klepec. »Ali niste bili tako domenjeni?« »Ne,« mu je odgovoril kralj. »Pe-sjan je prelomil besedo.« Peter Klepec je skočil k prvemu hrastu in ga izruval s koreninami vred. »Za menoj!« je zavpil. Tatarska vojska je medtem z vojnim krikom že naskakovala. Kore-njaški Osilničan je zavihtel hrast in kot z brezovo metlo pometel prvo vrsto konjenikov. Živali in ljudje so se prestrašeni valjali na tleh. Peter Klepec je pometel drugo četo, a za njim je pritiskala ogrska vojska. Kana je obšla groza. Spoznal je, da nihče ne zmore Petra Klepca. Obrnil je konja in se spustil v beg. Z njim je bežala tatarska vojska. 12. Tatar ji so pustili na ravnini nič koliko šotorov, bogate zaklade in brez števila sužnjev. Ogri so se z velikim plenom zmagoslavno vrnili v svoj stari tabor na ravnini. Nevarnost je minila, začel se je čas radosti. Goreli so ognji, nad plameni se je peklo meso, razlivalo se je vino, razlegale so se pesmi. Več dni in noči so praznovali zmago. Tedaj se je vrnil Peter Klepec, na katerega so bili skoraj pozabili. Bil je korenito opravil svoje delo. Tatare je napodil čez mejo in jih tako prestrašil, da se nikoli vec niso vrnili na Ogrsko. Zdaj je ves poten in upehan, samcat pridrsal v tabor. Saj bi ga ne bili spoznali, da ni izruvanega hrasta nosil čez ramo. »Saj res, Peter Klepec«, so rekli in se popraskali za ušesi. Nekaj jim ni bilo prav, to jim je bral že v očeh. Ne njega, kralja Belo so častili kot zmagovalca. Zdaj pa stoji tu pred njimi. A spoznali so, kako je močan, niso se ga upali kar tako odgnati. Ko je kralj Bela izvedel, da se je vrnil, se mu je peljal naproti. »Pozdravljen!« mu je rekel in ga prisrčno objel. »Kaj pa Tatarji?« Klepec se je veselo zasmejal. »To so tekli!« je rekel. »Dober tekač sem, a sem jih le stežka dohajal. Menda še vedno lovijo svojo senco.« »Kraljestvo si mi rešil,« je dejal kralj. »Zdaj te čaka plačilo.« »Kaj bi tisto!« je Osilničan zganil z rameni. »Najprej obed! Pošteno me je izlačnilo. Ko se najem in naspim, bomo dalje govorili.« In tako se je tudi zgodilo. Peter Klepec se je nasitil in popil pol vrča vina. Potem je legel ob steni kraljeve palače, si del hrast pod glavo in trdno zaspal. Sanjal je o Osilnici in o materi, medtem pa so se mu črni oblaki zbirali nad glavo. Kralj mu je bil hvaležen, a ne tako njegovi velika-ši. Bili so mu nevoščlj ivi, obenem so se ga bali. Taka silna moč! Kaj, ako mu nekega dne pride na misel, da jih napade? Preden bi utegnili reči mev, bi jih pometel kot pleve. Nevarno je imeti takega soseda. Naj starejši dolgobradec je povedal kralju svoje pomisleke. Ostali so se vlekli za brke in pritrj evali. s Kralj se je zamislil. Res, besede niso bile prazne. Tudi njega je zaskrbelo. »Kaj naj storimo?« je vprašal. »Zdaj spi. Umorimo ga, preden se predrami.« Kralj je odmajal z glavo. »Ne,« je rekel. »Tako mu ne smemo poplačati dobrote.« »A dokler on živi, ne bomo mirno spali!« je vzkliknil dol-gobradec. »Tako je, ako izpustiš volka, da ti prežene risa,« so dejali drugi. — »Potem imaš volka na glavi.« Kralj se ni dal pregovoriti. »Polovico kraljestva bi bil lahko zahteval,« je rekel, »in mojo hčer za ženo. Pa tega ni storil.« »Pol kraljestva? Ha! Nekega dne bo prišel in nam vzel celega.« »Povabimo ga, naj ostane med nami! Darujmo mu palačo, oženimo ga s katero naših hčera, povzdignimo ga v veli-kaša!« »Odlagam svojo čast!« je vpil dolgobradec. »S smradlji-vim pastirjem ne bom sedel pri kraljevi mizi.« »Ne bo ti treba,« se je oglasil eden izmed tistih, ki so bili jezdili po Petra Klepca. »Prerad ima svojo mater, pretežko čaka, da se vrne domov. Ne bi sprejel ponudbe.« »Tako rad ima svojo mater, da se bo vrnil že jutri, nas pa pobil.« Velikaši so se prerekali zaradi Petra Klepca kot nekoč Osilničani. Nekatero so uganili, a nobena ni bila prava. Vsevprek so kričali. »Mirujte!« je vzkliknil kralj in dvignil roko. »Ali se ne moremo v miru pomeniti?« Dvorjani so se umaknili in razmišljali v brade. Tudi kralj je sklanjal glavo. »Ali mu nismo obljubili vreče zlatnikov?« je vprašal dolgobradec. »Smo. Kako da ne!« »Tako mu recimo, da jih nimamo. Brez njih ne odide.« »Kako naj prelomim besedo in za vedno osramotim svoje ime!« je nejevoljno vzkliknil kralj. Tedaj se je dolgobradec priklonil. »Moj kralj in gospod,« je dejal. »Besede ne boste prelomili. Nihče mu ne odreka poštenega plačila. A čaka naj, mu porečemo, da zberemo toliko denarja,« je zvito pomežiknil. »Ali mar premoremo vsi skupaj toliko zlatnikov?« Velikaši so vneto pritrjevali. Kralj je še vedno zmajeval z glavo, slednjič se je vdal... Peter Klepec je spal vso noč, še en dan in še eno noč. Prebudil se je, tedaj je bilo jutro in je bil zopet čil kot prej. Komaj si je utegnil pometi oči, glej, okoli njega so stali veljaki in se mu smehljali. »Dobro jutro, junak!« so ga pozdravili. »Ali si dobro spal?« »Dobro. A ljubše bi mi bilo, ako bi se bil zbudil doma,« jim je odgovoril Peter Klepec. »Zdaj pa le!« je vedro vzkliknil. »Sem z vrečo zlatnikov, da se dvignem na pot!« Velikaši so hlinili potrtost. »Žal nam je, da nas tako naglo zapuščaš,« so dejali. »Naš kralj in gospod želi, da za vedno ostaneš pri nas, ako ti je drago.« »Ni mi drago,« je na kratko odsekal korenjak. »Povejte vašemu kralju, da me tudi moja mati že želi videti. In sosedje me težko čakajo, da jim kaj prinesem. Sem z vrečo, pa si ostanemo prijatelji.« Velikaši so si kakor v zadregi meli roke. »Toliko zlatnikov nimamo.« »Kaj ?« j e vzkliknil Peter Klepec in se grozeče ozrl po hrastu. »Tudi vaša beseda ne velja več kot tatarska?« Ogri so se prestrašili. »To ne!« so izjecljali. »Vse dobiš, kar smo ti obljubili, in še kaj na vrh. Toda kje naj vzamemo, ko so nam Psoglavci izropali vso deželo? Počakaj, da zlatnike zberemo! Potem lahko greš, kamor te je volja.« Peter Klepec je bil poštena slovenska duša in ni spregledal prevare. Čakanje mu ni bilo po godu, a brez plačila tudi ni hotel oditi. Že naprej se je veselil, kako bo sosedom, ki so mu nekoč nagajali na paši, sejal cekine ... »Bodi,« je rekel. »Toda pohitite, da mi prej ne zrase brada!« (Se nadaljuje.) Danica Gruden Kaj bi težkih dni se bali! Glej oblake! Čez gore veselo k zlati zarji vsi bežijo. Kam srce bi zdaj hotelo, ko skrbi nas še težijo? Niso polja posejana, ne vrtovi ograjeni, v jutrih ranih je še slana, sneg leži ob skalni steni. še bo reber sonce grelo, še jo bomo prekopali. Vse bo ukalo in pelo, kaj bi težkih dni se bali! Marija Kmetova Klavir Ilustriral Fr. Godec }ri teti so imeli klavir. Več let sem bila ondi ko doma in sem se spravila tudi h klavirju. Prav moško sem sedela — pet let mi je bilo — na visokem stolčku in prekratke noge so mi bingljale in »zvonile psu« (kakor pravijo pri nas, če kdo z nogami bingljaj. Poskušala sem razne pesemce, seveda le z enim prstom — in tako sem se sčasoma naučila igrati vse šolske pesemce, pa še kak »štaj-riš« in valček zraven. To se razume, da vse brez not. Pa naj bi mi bil kdo rekel, da ne znam igrati klavirja! Ponosna sem bila na svoje znanje. To je bilo pri teti na vasi v gostilni, kjer je bil klavir kajpada majhen, razglašen, tak, da je bilo, ko se je oglasil, kot bi bil kdo čmrle spustil. A se je zgodilo, da sem prišla v mesto v šolo. Vsa kmetišlca sem prišla od tete. Vendar nisem nikoli pozabila povedati, da znam igrati klavir. Ali so se čudili! »Lejte jo, tako majhna je, pa zna igrati klavir/« »Kaj res znaš?« — »Seveda znam.« »Pa je bil zares klavir?« — »Seveda je bil.« V šoli so bile gosposke punčke, součenke, vse v pentljah in po-škrobljenih predpasnikih in po gosposko so jim dišale obleke. In je nanesel pogovor na klavir. Hvalile so se mestne sošolke, da se učijo klavirja, da hodijo v glasbeno šolo, da imajo tako in tako gospodično za klavir. Kako so jim žareli obrazi, kako ponosno so jim šle besede! Jaz seveda — poslušala sem jih in bolj in bolj zardevala. Kar dušiti me je že začelo, večkrat sem se že odkašljala, slednjič se nisem mogla nič več premagovati in zajecljala sem: »Jaz.. .« Vse so se burno ozrle vame. »Kaj — ti?« — »Jaz tudi znam.« »Klavir?« — »Da, klavir.« »Kje se pa učiš?« — »Nič, tako.« »Tako? Kako pa?« — »Kar tako.« »Koliko časa pa?« — »Oh ... štiri leta!« »Pa že igraš s štirimi be?« »Be?« sem kar preglasno vzkliknila in dodala začudeno: »Kakšen be pa?« A 4$ $ n \j&. »Oh, vidiš, kako se laže!« so zavpile vse hkrati. »Klavirja še videla nisi!« »Kako neki, saj je prišla s kmetov!« se je oglasila še ena, nato je zazvonilo in odmora je bilo konec. Kako me je bilo sram! Nič nisem vedela, kaj smo se učile tisto uro. Po šoli pa mi je dejala neka sošolka: »Ali se nisi zlagala?« »Nisem se, ne. Pri teti je bil klavir in vse pesemce znam na pamet pa še ,štajriš‘ in valček.« »Hm, jaz ti verjamem. Veš kaj, pridi no popoldne k nam, pa boš kaj zaigrala!« Prav rada sem šla h gosposki punčki. Pokažejo mi klavir. Joj, to pa ni bil nič tak klavir ko naš! Tako velik, pa dolg in širok in črn in čudno je dišal. Dali so mi stol, z motno glavo sem sedla, vse tipke so mi poskočile v oči in se mešale pred menoj. »No, le daj, kar začni!« mi je rekla sošolka in zdelo se mi je, da se mi poredno namuzava. Udarila sem s celo roko, iskala tipke, tipala zgoraj, zdolaj, sem in tja, tako se mi je vrtelo v glavi! »Daj, daj!« se je zahihitalo za menoj. Stotero porogljivih obrazov je zaplesalo pred mojimi očmi. Pritiskala sem s prsti, izbirala tipke — na levi, na desni — pa nič in nič. »Viš jo, zlagala si se!« je rekla sošolka. »Saj uši išče!« se je oglasil njen brat pri vratih. In potem nič ne vem, kako sem prišla od klavirja, iz sobe, iz hiše — na cesto in domov. Ta sramota se me je držala tisto šolsko leto in hude dneve sem prestala. JOSIP RIBIČIČ ČLOVEK IN ŽIVAL Ko sem bil še majhen, smo imeli kužka. Vedno se je motal okrog mene. Nekoč sem s škarjami rezal pajace. Pa se je zgodilo, daje kužek zamahnil s tačko po Škarjah in se zbodel. Žalostno je zacvilil in mi pokazal krvavo tačko. Jaz pa sem bil hud in sem ga ozmerjal: „Ti neroda, ti!" In še s šibo sem ga po zadnji plati. Zato, da si bo zapomnil! Kužek je zbežal v kot. Tam je milo jokal in si lizal rano. Kmalu nato sem se pa še jaz zbodel v levo roko. Izpustil sem škarje in zakričal, da je kar odmevalo po hiši. Z levico sem mahal po zraku in z nogami sem divje cepetal po tleh. Tedaj je kužek nehal cviliti. Šepajoč se je priplazil k meni, nagnil je glavo po strani in z enim očkom pogledal na mojo roko. Potem /e začel oblizovati rano na mojem prstu. In ko je zagledal še solze na mojem licu, jih je posušil s svojo mehko tačko. Tistega dne sem prvič spoznal, da je šival mnogokrat boljša od človeka. Miran Jarc v živali jpci^eduiefr (Po G. Rendlu.) Klon/ Sredi noči sem stopil v hlev. Konj, ki je stal pri jaslih s povešeno glavo, se je okrenil proti meni, pa se takoj obrnil, ker mu je jarka luč vzela vid. Sedel sem na pregrajo in ga ogovoril: »Tebe sem prišel obiskat!« »Mene?« me je konj nezaupljivo vprašal in me prebodel z žalostnim pogledom. čeprav še lepe postave, je bil vendar že star in od dolgih, hudih naporov že ves utrujen rjavec, ki je menda samo še čakal smrti. »Ti,« je dejal in me spet pogledal, »ti si prišel. Čutim, da si mi prijatelj in da mi ne prinašaš smrti. O, ni še prišel moj čas. še mnogo dela me čaka. Prepeljati moram še nič koliko voz debel iz gozda na žago, sena v mesto v vojašnico, tako da bom nekaj mesecev že še služil in odslužil svoj oves. Tako pa, kadar stojim brez dela in čakam smrti, premišljujem .. .« »Smrti čakaš?« sem se začudil. »Čakam jo. živali dobro čutimo že mnogo prej, kdaj napoči naša zadnja ura. Drug na drugem vidimo, kako je z nami. Kar iz pogledov, živali vemo za svojo uro že takrat, ko ste vi ljudje še trdno prepričani o našem zdravju. Živali slutimo marsikaj, o čemer vi še pojma nimate. Toda zaradi naših slutenj nismo nič žalostni, čemu?. Tako mora biti. O, kako si včasi zaželimo smrti, prav zaradi vas, ki tolikokrat ravnate z nami tako surovo. Marsikdaj, kadar stopi človek pred nas, nam je, kakor da se je sredi najbolj sončnega dne nenadoma znočilo. Noči pa se tako bojimo, da ti tega ne morem povedati. Pa tudi mesta se bojimo. Da, mesta! V mestu sem živel osem let. Bil sem v službi pri nekem kočijažu. Mestni ljudje so tako mrzli kakor železo. Mislim, da nimajo kar nič srca. Mimo nas hite, kakor da nas sploh ni, in nikoli ne vržejo na nas ljubečega pogleda. Ali moj kočijaž je bil dober človek. Kadar sva se ponoči vrnila domov, me je vedno trepljal in božal in mi govoril: ,Ti, ti‘. O, saj ne veš, kako lepa je besedica ,Ti‘. To se sliši kakor zahvala in priznanje in je izraz prijateljstva med živaljo in človekom. Saj pravim, človek naj bi se že zavedel, da žival tudi čuti, pa še kako! Kadar sva s kočijažem stala pred kolodvorom in čakala tujcev, da bi sedli v najin voz, sem vedno že naprej vedel, kdo bo najin gost, kdo ne. Tako dobro živali čutimo. In tako sem čutil tudi mojega kočijaža kot dobrega, človeka. Družno sva si delila dobiček. Lepo se mi je zahvalil, če sva imela bogat dan, in mi nasul najboljše krme. ,Na, to je zate, to pa zame!‘ Zase je kupil klobasico in kruha. ,Le potrpi/ me je tolažil, kadar nisva nič zaslužila, ,do smrti bova že še tudi midva kako obogatela, nič ne maraj, ljubi moj stariha!1 Ljudje kar ne morete vedeti, koliko moči in življenjske radosti nam lahko vlijete s svojo ljubeznijo. Vaša mržnja, še bolj pa brezbrižnost do nas, nam greni življenje in nam pije moči. Prav ta kočijaž mc je s svojo ljubeznijo spet ohrabril in me vsega zgaranega vrnil življenju. Toda, ko so se v mestu pojavili avtomobili, sem videl, da sem na svetu odveč. Zbal sem se, da me gospodar da proč. Dneve in dneve sem v strahu čakal in premišljeval o prejšnjih časih, ko še nisem bil pri tem gospodarju. O, takrat se mi je slabo godilo, živel sem v cirkusu. Tam sem trpel nič koliko. Sleherni večer sem moral dirkati v krogu in nositi na hrbtu hudobnega krotilca, ki je pokal z bičem, da mi je kar sluh jemalo, hkrati pa me je begala divja godba. Jaz pa sem moral ves znojen dirjati in begati, čeprav ni imelo smisla. Ne rečem, če bi se mudilo iz gozda ali pa če voziš seno pa ti preti nevihta, takrat že pohitiš, ampak dirjati v cirkusu, tega nisem mogel razumeti. Pa kako me je krotilec zbadal z ostrogami. Kar krvavel sem. Moral sem se spenjati kvišku, stati na zadnjih nogah in uganjati norčije, ki so izvabljale gledalcem divje veselje. Povem ti, da boš vedel, cirkus je grda naprava, kjer živali hudo trpe. Tri leta sem zdržal, potem sem se ponesrečil. Ko sem pri nekem dobrem gospodarju na kmetih okreval, sem pričel živeti znova. V roke me je dobil hlapec Andrej. To ti je bil človek — sto ton ovsa vreden. Krmil in napajal me je kot še nihče na svetu, pa vse to bi ne bilo nič, da ni imel zame tudi prijazne besede. Pri njem sem se resnično pomladil. Kako skrbno me je čedil. Hrbet se mi je svetil bolj kot gosposki čevlji. Enako sem vračal z enakim. Delal sem mu preko svojih moči in kadar je le hotel, sem ga nosil. Pa je tudi znal sedeti na sedlu kot malokdo. Tisti, ki ne čutijo z živaljo, sedajo tako nerodno, da nas kar užalijo, in takega jezdača bi najrajši vrgel s sebe. Marsikateri konj jezdača tudi vrže, toda to se dogaja bolj poredko. O, vsak od nas bi lahko to storil, pa ne stori, čeprav smo močnejši od človeka. Vi se čudite, zakaj smo tako potrpežljivi? Ti bom povedal, zakaj. Vidiš, v nas je neki nagon, ki nam brani, da bi se maščevali, ta nagon nam veleva slepo pokoravati se človekovi zapovedi; ta nagon pokoravanja je močnejši od tisoč udarcev z bičem ali pa s čevljem. Če pa je kdaj kateri konj brcnil človeka do smrti, ni tega storil iz maščevanja — zapomni si, živali se ne maščujejo — temveč iz strahu. Da, iz strahu. Debelo me gledaš, pa je le res. Ti ne veš, kako se bojimo prestraše-nja. V tem smo si vse živali enake, vse — tudi kače. Mi pa se strahu ne moremo ubraniti tako kakor vi, ki razprostrete roke in si z njimi pokrijete obraz, mi se strahu ubranimo samo z nogami, če nenadoma zaslišimo za seboj nenavaden šum, tedaj nas navda neizrekljiva groza in domišljija nam prikaže zver z zevajočim žrelom, polnim strašnih zob. In ker si ne znamo drugače pomagati, sunemo z zadnjo nogo in še misliti si ne moremo, da smo morda zadeli človeka. Mi se samo branimo pred prikaznijo. Samoobramba pa je v nas prav tako močan nagon kot v človeku, le da se mi branimo po svoje, ker po svoje občutevamo. Naj nam tedaj človek ne bo krivičen. Stoj, rajši bom govoril o svetlih stvareh. O, kako sem bil srečen, kadar sem zaživel na polju. Vprežen v plug ali v brano sem stopal po njivi svoboden in zdrav, da me je bilo veselje pogledati. Globoko sem vdihaval vonj zemlje bližnjih gozdov, daljnih gora in sonca v višavi.' Tistih časov ne pozabim nikoli. Tudi človek je na polju ves drugačen kakor v mestu. Na kmetih sem okusil marsikdaj žarek sreče. Pa še nekje, in zdaj se boš hudo začudil: v bitki. Bil sem namreč tudi v vojni. V krvavi bitki, sredi pobitih in ranjenih konj in mož sem doživel srečo. V skupnem trpljenju se najdeta človek in žival. Samo ranjeni, umirajoči človek zna zares ljubiti. Nikoli ne pozabim, kako presunljivo se me je oklenil umirajoči vojak, s katerim sva tesno združena prebila najhujše nevarnosti. Sklonil sem se do njega in mu lizal rano na glavi. In njegove ugašajoče oči so mi nemo govorile: ,Ti in jaz, ti in jaz .. Vidiš, to je tisto: Ti in jaz, človek in žival, žival in človek, še danes mi je hudo, ker mi ni bilo usojeno z njim vred umreti. Vidiš, tako se včasih navežeta človek in žival drug na drugega, in samo zavest, da si vsaj enkrat doživel kaj takega, te krepi vse življenje, da laže prenašaš vse hudo, kar ti je bilo naloženo ...« Ob poslednjih besedah ljubega živalskega prijatelja sem se globoko zamislil. Mislil sem na tiste redke izbrance v človeštvu, ki so znali pritegniti živali k sebi, da se je zgodilo kakor v čudežu: divje zveri so postale krotke kot jagnjeta, orli so se spustili na zemljo z golobjo nežnostjo, ribe so prisluhnile sveti besedi, še kače so obstale, kot da jih je prikovala uspavalna godba — tako veličastna je moč tiste sile, ki danes nepriznana in sramežljivo skrivajoča se v resnici, nosi ves svet, vse druži in veže, blaži in celi rane in se imenuje — ljubezen. Bogo Pregelt Siromak in njegova usoda Htuirlral M. Pregelj (Grška pravljica) živel je siromak. Zemlje ni imel toliko, da bi nanjo položil svojo glavo, kaj šele, da bi živel od nje. Le hromega osla je imel. Z njim je hodil v gozd. Nabiral je suhljad in dračje pa tovoril butare v mesto, kjer jih je prodajal. Tako se je preživljal. »Butareee! Butareee!« je kričal po mestnih ulicah in poganjal osla s tovorom pred seboj. »Butareee!« je zaklical pred bogatinovo hišo. Pritekli so služabniki. »Kaj hočeš za ves tovor?« so vprašali. »Dva groša.« »Kar v klet ga znosi!« In je znosil vse butare v klet, potem pa je obstal v veži in čakal, da bi mu kdo plačal dva groša. Veža je bila tako lepa, tako lepa in s stropa so viseli lestenci, da še v cerkvi ni bilo lepših. Siromak stoji in čaka, čaka, da bi mu kdo plačal dva groša za butare. Pa je, kakor da so ga vsi pozabili. Sluge hodijo po stopnicah gor in dol. Nosijo čaše vina, na pladnjih velike kose dišeče pečenke. Siromak pa stoji in čaka. Pa pride po stopnicah sluga: »Kaj stojiš tu, potep?« »Na denar čakam, za butare.« »Gor v sobo pojdi in dal ti ga bo gospodar.« Kamnite stopnice peljejo iz veže, pa so pokrite s svilenimi preprogami. Siromaku je kar nerodno, da bi šel po njih s svojimi raztrganimi, prašnimi opankami. Toda denar je denar, ojunači se in gre, kamor mu je bil pokazal sluga. Pride v sobo. Ves se zmede siromak, tak lesk ga obda. Po stenah so preproge, na tleh so preproge, da se mu udere vanje noga do gležnja. Na sredi pa stoji miza. Vsa je pokrita s pladnji, polnimi jedi, vmes pa stoje čaše z iskrim vinom. Na stolu sedi bogatin in kadi pipo. »Kaj hočeš?« ga vpraša bogatin. Komaj najde siromak besedo: »Dva groša bi rad za butare.« MM Bogatin vzame iz žepa mošnjo. To že ni več mošnja, kar vreča za denar je. Boka se mu šibi, ko jo vleče iz žepa, tako je težka. Pa jo odveže in išče v njej, išče, dveh grošev pa med tolarji in cekini skoraj ne najde. Siromak med tem zija in zija, da je od gledanja kar pijan. Toliko bogastva še nikdar ni videl. Bogatin le najde dva groša in ju da siromaku. Opoteče se po stopnicah in šele pri vratih se zave in vpraša slugo, ki mu odpira: »Kaj pa dela tvoj gospodar?« Sluga se zasmeje: »Ves dan na stolu sedi in kadi, njegova Usoda pa mu prede z zlato preslico.« »Glej no, glej!« se začudi siromak. »To ti je delo, da sediš in kadiš pa gosposko živiš; tega še nisem vedel. Pa sem se vsak dan ubadal in trudil ter nabiral po gozdu suhljad in vezal butare. Odslej tega ne bo več!« Reče in gre v trafiko pa kupi za oba groša tobaka in hajd domov. Nabaše si pipo in se usede na stol, edini je bil, pa še temu so otroci odbili četrto nogo. Vleče in kadi pa molči, kakor bi bil sam kralj iz devete dežele. Otroci pa vekajo okrog njega in kriče. Lačni so. In žena, nesrečnica, ne ve, kaj bi, pa vpraša moža: »Ali si nam prinesel kruha iz mesta?« Siromak se pretegne na stolu, da zaječe noge, potegne iz pipe in zagodrnja: »Molči! Poslej bo drugače! Bomo veljavni!« Kaj pomagajo besede! Zvečerilo se je že bilo. Kruha ni. Kaj ostane drugega, kakor da ležejo lačni. Morda bo v spanju še želodec utihnil. Zdanilo se je. žena je vstala na vse zgodaj. S praznim želodcem se ne spi preveč dobro. »Ali ne poj deš v gozd po drva?« vpraša moža. Ta pa iztrka pipo, jo znova nabaše in si jo prižge: »Saj sem ti že včeraj povedal, da bomo odslej veljavni!« »Zmešalo se ti je!« se zajoče žena. »Otroci so lačni, pri hiši pa ni nič!« Siromak se široko usede na polomljeni stol, pihne, da zakadi vso kočo, in reče malomarno: »Mi smo veljavni! Za kruh bo pa Usoda skrbela!« In je zavrtela Usoda sonce na poldan. Otroci so vekali od lakote, žena ni vedela, kaj naj stori. Siromak pa se ni ganil s stola in je kadil kar naprej. Tedaj pride sosed. »Dober dan, sosed drvar!« »Dober dan, sosed!« »Danes nisi šel v gozd. Ali si bolan?« »Ne! Drug opravek sem si izbral.« »Tako, tako! Kaj sem hotel reči? Ali potrebuješ pri tem svojega osla?« »Ne, prav odveč mi je!« »To je dobro! Veš, hišo bom popravil pa hočem nakopati gline v ilovnici. In sem mislil, sosed drvar mi bo posodil osla, da bom z njim pritovoril ilovico do doma.« »Kar vzemi ga. Tam v staji stoji.« In vzame sosed hromega osla in gre z njim k ilovnici. In začne kopati glino. Pa koplje in koplje. Kar mu udari motika ob nekaj trdega. Pogleda. Ho-ho — v ilovico je zakopana skrinja. In odkrhne pokrov. Štrihano je polna zlatov in tolarjev neobrezanih in dragocenosti, da kar vid jemljo. Pa je skrinja vsa prhla in trhla. Komaj udari z motiko ob njo, se zdrobi in cekini se usujejo po glini. In dobri sosed jih pobira, v prgišče jih zajema, z obema rokama jih grabi in tlači v vreči, da visita kakor dve napeti klobasi z oslovega hrbta. Skrinjo pa spet pokrije s prstjo, da je ne bi videl, ako bi kdo slučajno mimo prišel. In natovori osla, da mu skoraj križ zlomi, pa ga požene proti vasi. Toda na pol pota se spomni, da je še mnogo zlatov v zemlji in je škoda, če jih ne bi vzel. Pa se obrne in zavrne osla. Odpravi se torej nazaj k ilovnici. Se sklanja in pripogiblje, pobira zlatnike in jih zbira in si jih devlje v nedrja. Toda »ne ure, ne dneva ne veš«, kakor pravijo — iznenada pade. Ilovnica se posuje, pa podsuje našega nesrečnega soseda, da nima kdaj migniti ne s peto, ne s prstom, in ne more ne kričati, ne dihati. Zato umre. Toda pustimo soseda, kaj pa je bil tako lakomen in mu ni bilo dosti zlatih, ki si jih je v prvo nabral! Osel stoji pri ilovnici in čaka. Pa mu je čakanja kmalu dosti. Korak za korakom gre proti kolibi svojega gospodarja. Pomuli tu šop trave, tam obere osat. Počasi pride do kolibe, se ustavi pred vrati, kakor je bil navajen, in čaka, da bo kdo prišel in mu snel tovor. »Sosed bo kmalu tu,« reče siromakova žena, ko zagleda osla pred vrati. »Poprosim ga za malo kruha.« Toda osel stoji, stoji in kima z glavo. Temni se, soseda pa ni nikjer. Tedaj reče žena drvarju: »Stopi pred vrata in snemi oslu tovor, ker ni soseda. Bog ve, kje je zaostal, žival pa bo še poginila, če jo boš tako pustil.« Drvar pa, kakor da ne sliši, kar naprej sedi na stolu in kadi. še odgovora ne da, kaj, da bi se dvignil in mignil z roko. ženi srce ne da, da bi gledala, kako se šibi žival pod tovorom. Gre sama pred hišo in hoče sneti vreči z osla. Pa je vreča težka, težka, da jo komaj dvigne. Odveže jo. ženska je radovedna in bi rada videla, kaj tako težkega je v njej. Pa ostrmi in okameni, tak blesk in lesk se ji pred očmi razgrne. Z dlanmi brodi po zlatih in od veselja skoraj umre. Potem zvleče vrečo za vrečo v kolibo in jo strese v posteljo. Pa še moža pokliče, da vstane in pride pogledat. Ko pa drvar zagleda zlato, ponori in skače kot kozel in pleše, da se hiša maje. Potem pa spravita zaklad na skrit kraj in poslej je bil siromak bogat pa veljaven in še njegovim otrokom je predla Usoda z zlato preslico. V. W I N K L E H VAS V BREGOVIH Naša vas je petnajst hiš. Ena je krčmarjeva, druga štacunarjeva in ostalo sam drobiž. Pol smo v hribu, pol smo v bregu, svet preplele so poti. Kdor se giblje, ta živi, naj bo v soncu, naj bo v snegu. Svet pa vendar nas pozna že. Včasih kak berač se zmoti, včasih na samotni poti eksekutor se prikaže. Saj smo vendar tu doma. Mraz in sonce, pesem, glad.. Sredi pisanih livad bol v človeku vztrepeta. Tu se je ustavil čas. Dolgo v polju sad zori. Tudi nam se ne mudi. Kdo zavriskal bo na glas?. itai Jfr d&zwetlx