412
Povestice iz vojske v Krimu.
iT
(Sv. oče papež in francozki vojak.) Časnik ?5Courier des Alpes" pripoveduje mično povestico, od ktere pravi, da je skozi in skozi resnična in ktera iznova dokazuje prijaznost in miloserčnost sv. očeta Pija. Podamo jo tudi našim bravcem , kakor smo jo brali tako-Ie:
Pred nekimi mesci je francozk vojak iz Krima pisal svojemu rojaku , ki je v Rimu za vojaka služil. V tem pismu mu popisuje strašno terpljenje francozke armade in neizrečene nevarnosti, ki ji žugajo noč in dan, in nazadnje ga prosi, naj gre berž k papežu , naj mu da za sveto mašo, in ga prosi, da bi jo opravil za srečen konec vojske.
Tovarš njegov prejemši pismo gre koj drugi dan v Vatikan, stanovališče sv. očeta, in prosi stražnika, naj ga polje k papežu. Ali so ti sv. oče že dovolili, da smeš pred nje priti? ga vpraša stražnik. „Kaj še! —¦ mu odgovori vojak — kaj tacega je le za velike gospode, pri nas prostih vojacih ni treba tacih ceremonij44.
Stražniku ni hotlo to v glavo iti; ker pa se vojak ni dal nikakor odverniti, ni mogel drugač, da je nadležneža peljal k prelatu, kteri spremlja ljudi k sv. očetu. Al ta gospod mu spet reče, da to ne gre tako na vrat na nos, kakor on misli. Vse to pa nič ne pomaga; vojak v ena mer terdi, da mora s sv. očetom govoriti. Kaj hoče pre-lat storiti, kakor da gre k papežu in mu pove, da neki francozk prostak prosi po vsaki ceni zaslišan biti.
Lahko si vsakdo misli, da je sv. očeta mikalo zvediti, kaj ima ta človek ž njim govoriti; ukaže tedaj, naj ga puste priti.
Ko vojak stopi v papeževo sobo, se kakor sveča vstopi pred sv. očeta, ga pozdravi po vojaško, kakor da bi imel svojemu lajtnantu kaj raportirati: „Moj gospod papež! Tule imam od svojega tovarsa iz Krima pismo, ktero Vas zadeva. Berite ga in recite mi potem, kaj mu imam na-nj
413
odgovoriti". Na to poda z eno roko pismo papeža, z drugo pa derži dnar za mašo.
Smehljaje vzamejo sv. oče pismo vojaku iz rok, in prebravši ga, ga mu dajo nazaj rekoč: wPrijatel! masa, ki jo bom jutri opravil, ima že drug namen; pojutrajnem pa jo bodem z veseljem za junaško vašo armado služil« Al nekaj si izgovorim za to: Ti moraš tudi pričijoc biti in pa sv. obhajilo prejeti. Kar pa se plačila za mašo tiče, ki mi ga ponujaš, naj bo tvoje, in za ta dnar pij zdravico svojim tovaršem v Krimu**. „Iz serca rad" — odgovori vojak — ^naravnost grem k našemu patru , da se pripravim za sv. obhajilo, in pojutrajnem bom že ob pravem času na svojem mestu". Potem se spet pred papeža po vojaško vstopi, ga pozdravi, se zaverti na desno pa odide.
Določeni dan kleči vojak že ob pravem času na svojem mesto; papež služijo sv. meso in ga obhajajo.
(Serčnost rusovskega vojaškega muzi-kan t a). V naskoku Sevastopolja je bil ranjen tudi en rusovsk muzikant, kteremu je kugla šla skoz koleno, da so mu mogli nogo odžagati. Pred tem pa ga je hotel zdravnik zvezali, da bi pri operacii noge ne umakoval. »Kaj hočete gospod dohtar ?" ga vpraša ranjenec. „Moram vam odžagati nogo, pa zato je treba, da vas zvežema. „Ne bo dal" — zaverne muzikant — „serce mi znate iz pers iz-ruvati, al vezati se ne dam. Ali nimate nobenih gosel pri roki — dajte mi jih!" Gosle mu prineso in ko jih napravi, da pojo lepo ubrane, pravi: ?)Tako, gospod dohtar, zdaj znate pa že žagati"; — in v tem začne gosti in gode tako dolgo, da je bila noga preč, kar je terpelo celo uro, pa v tem ni ne ene note napak naglasil in ni ne enkrat obraza premenil.