l€V lEI MXX. Združene ameriške države so svet vsega mogoeega in nemogočega. Klati se danes po Ameriki največ brezposelnih in iz teh se rekrutirajo najbolj prebrisane banditske bande po tudi posamezni potepuški mojstri. Lepega popoldne sta kresala mimo cirkusa v večjem ameriškem mestu dva brezposelna nebodijihtreba. Ravnatelj podjetja je stal zunaj pred cirkusom in opazil, kako vohunita ta dva klateža: Henrik in Rudolf, krog zverinjaka. Brž je uganil, da so brezdelje, glad in raz- capanost njun vsakdanji posel. Brez nadaljnjega ju je pozval, naj pristopita k cirkusu. Pogoj za sprejem je brezpogojna pokorščina, — nagrada 2 dolarja na teden in cela oskrba. V hudi sili celo zlodej žre muhe in tako sta se zavczala tudi Henrik in Rudolf, da se bosta v vsem uklonila sveti volji g. ravnatelja. Podpisala sta pogodbo in pri večerni predstavi sta že bila določena za sodelovanje. Henriku je bila odmerjena vloga burkeža, Rudolfa je zašil sam ravnatelj in krotilec zveri v levjo kožo, ki je pa bila preozka v zadnjem delu. Prejel je povelje, da v ikletki po levje kima in sedi povsem mirno, da občinstvo ne bo opazilo, da mu manjka levja zadnjica in na koncu ikošati rep ikralja vseh živali. Predstava je pričela. Henrik je zbijal šale, Rudolf je sedel lcot lev samec v kletki in kimal dostojanstveno, da je le nalahno otresal grivo na glavi in po vratu. Skozi žrelo je iahko opazoval radovcdne gledalce in je tudi čul Henrikovo brbljanje. Naenkrat pa se je ozrl bolj na desno in cel poliv mravljincev ga je preletel po celem životu. V sosedni ikletki se je motal orjaški — bengalski tiger. Henrik je bil pri kraju s šaljivo kramo. Brezskrbno se je naslonil ob železno omrežje, ki je ločilo leva od tigra. Nekoliko močhejši naslon je sprožil vratca med obema kletkama — tiger je dobil naen-krat prost vstop do leva. — Presveta Trojica, se je tudi Rudi v levji i.oži prestrašil, ko je opazil, kaj je zagrešil njegov tovariš nehote. Pripo'dile so se mu v spomin vse grozote o tigrovi krvoločnosti. Le tega se ni mogel spomniti, da bi bil kedaj čul: tiger je napadel in se lotil z zobmi leva. Nepopisen strah ga je trosil, da je kar pozabil na vlogo zapovedanega fcimanja in mu je postal cilj vseh razmišljanj, kako bi neopaženo zaprl pregrado, ki ga je lcčila od strašnega soseda. Ni si znal drugače pomagati, ikakor da je siknil prav na rahlo skozi žrelo: »Henrik!« Rahel klic bi naj opozoril neprevidnega burkeža, v ikako grozno smrtno nevarnost je pahnil prijatelja. V vrvežu gledalcev je preslišal lahkomiselni Henrik rešilni klic in vrata so ostala še naprej odprta. Pri obhodu po kletki je zadel tiger na odprto vrzel in se bližal prav počasi levu, ki je sedel na sredini kletke, kakor bi bil pribit. Nesrečni in sigurni smrti zapisani Rudi je že vohal smrad gospodarja — džungle . . . Šinilo mu je v glavo, da kažejo zveri mačje vrste ena drugi naklonjenost, ako mahajo v pozdrav s koncem repa. Kako bi naj on oznanjal prijaznost požrešnemu sosedu, iko pa ni imel niti levje zadnjice, kaj še le v teh groz-otnih trenutkih edino rešilnega — repa! Curkoma ga je oblival pot pod levjo kožo, ko ga je tiger obkroževal prav počasi in že puhal vanj prepoznanje, da ne tiči v levji koži — kralj zveri in puščave, ampak brezposelni potepuh — Rudi. Trepet in strašna groza sta ga bilaže tolLkanj prevzela, da še glasu ni spravil več iz sebe in je bil bolj na drugem svetu nego v cirkuški zverinski kletki. Tiger je hacal __rog sedečega leva, ga ceTo vohal in že je bil z gobcem pri levjem ušesu, v ikaterega je pošepnil: »Ali je tudi tebe stari oderuh in skopuh zašil v levjo kožo za 2 dolarja na teden?« Lev Rudi ni utegnil odgovoriti; že je lopnil g. ravnatelj z dolgim bičem skozi omrežje po levu in tigru, ju ločil nesilnim potom in skrbno zaprl slučajno odprto pregrajo.