Obvezno berilo v visjih razredih
osnovne Sole
Poseben namen ima pri pouku slovenskega jezika obvezno berilo. Učni načrt predpisuje primerna dela, med katerimi izbere učitelj vsaj štiri. Kriterij zbiranja je odvisen od nekaterih pogojev. Slavist, ki poučuje v mestu, ima mnogo več možnosti, ker mu nudi knjižnica veliko več izbire kot učitelju na podeželju, ki se
140
prav zaradi nezadostnega števila knjig znajde marsikdaj v težkem položaju. S tem i je že prisiljen, da kako delo črta iz seznama ali pa si pomaga, da izroči učencem I po dvoje del, ki jih izmenoma preberejo do določenega roka. Pri tem pa mora dobro j premisliti, katera dela bo določil ko4 obvezno berilo, ali bo izbiral po avtorjih (vsi j bero Bevka) ali po snovi (zgodovinska, socialni problemi, izseljenstvo) in podobno, i
1. Prva, kar mora učitelj poznati, je zaloga v šolski knjižnici oziroma možnost ] nabave iz kake druge knjižnice. '' i
2. Poznati mora odgovarjajočo literaturo, primemo za posamezni razred.       i
3. Sestaviti mora načrt obveznega branja. I
4. Delo učencev mora biti v šoli dopolnjeno, t. j. posebne ure so le za obrav- j nave berila. i
Estetska, literarna, jezikovna spoznanja, ki so jih učenci pridobili ob obveznem ! berilu, mora učitelj uporabljati ob vsaki priložnosti. Tako si na primer ne moremo zamišljati, kako bi učitelj slovenskega jezika v 8. razredu obravnaval kateregakoli i avtorja, ne da bi uporabil in upošteval vse znanje, ki so si ga učenci pridobili v \ prejšnjih letih prav ob obveznem berilu. Se tako vsestransko analizirano delo ne bo : našlo v zgradbi celotnega di Jakovega znanja pravega mesta, če ne bo organsko \ povezano s snovjo iz literature v 8. razredu. Obvezno berilo vseh let je kot mozaik, i ki pomaga graditi zaokroženo celoto. ¦ i
i
Zelo važno je, da izbiramo domače berilo iz del, ki so učenčevi razvojni -stopnji ; res v korist in so mu lahko razumljiva. Zato napravi veliko napako tisti pedagog, i ki v nepremišljeni vnemi priporoči učencem 5. razreda, naj ob Bevkovem Tatiču, I Tončku in Lukčevem škorcu prebero obvezno tudi Kaplana Martina Čedermaca. i Roman veliki večini učencev ne ugaja, ker ne razumejo njegovega bistva, žal pa j bodo zaradi prvega vtisa knjigo odklanjali tudi kasneje in bi tako ostala zanje j zakopan zaklad. Prav tako napravi napako vsak učitelj, ki učencem 5. razr. odtegne ] branje pravljic, ker kasneje otroci ne bodo več segli po njih. Vsa leta moramio biti j pozorni, da izročamo učencem tiste knjige, ki jih bodo notranje res zdravo razgibale. \
Učni načrt navaja za posamezni razred precej del s pripombo, da izberemo i med njimi najvažnejša. Nekateri učitelji navedejo učencem dela iz učnega načrta "j z naročilom, naj prebero npr. štiri (tudi več), ki so v knjižnicah na razpolago. To je i gotovo najlažja pot, nikakor pa ne najboljša. V razredu se nabere veliko prebranega j materiala najrazličnejše vsebine, ki ga ne moremo organsko obdelati z večino razreda, j Tak način dela se mi za osnovno šolo ne zdi uspešen, ker ne more biti poglobljen. ' Ce hočemo učence naučiti vrednotenja, ne moremo mimo analize. Zato je mnogo ¦ bolje, da obravnavamo z njimi kot obvezno berilo tista dela, ki jih morejo dobiti ; v roke vsi, ker bo le tako razred kot celota osvojil potrebno znanje. \
Glede posameznih del, ki naj bi jih učenci prebrali, mislim, da v 5. razredu i ne bi smeli mimo Finžgarjevega Gospoda Hudournika — žal ga ni na razpolago, : ker Mladinska knjiga predolgo pozablja nanj — mimo Bevkove mladinske povesti, i Seliškarjeve Posadke brez ladje, ene pravljične in ene humoristične knjige. i
Priprava na domače delo mora biti vestna. Ze v začetku naj dobijo učenci i vprašanja, ki naj veljajo za vsako knjigo in na katera zahtevajmo točne, kratke j in smiselne odgovore. Na primer: 'i
1. Katera pisateljeva dela že poznam in kaj vem o avtorju zanimivega?
2. Kje in kdaj se dogaja dejanje povesti? 5
3. Glavne osebe — stranske osebe. 1
4. Opiši zunanjost in navade osebe, iki ti je bila najbolj všeč. ]
5. Izjpiši si nekaj primerov pisateljevega živega izražanja! i Na ta vprašanja mora učenec odgovoriti ob vsakem domačem branju. Pri
posameznih delih pa jih opozorimo še na posamezne značUnosti in določimo, ali naj delo Obnovijo ali naj zgodbo nadaljujejo ali predrugačijo. '¦
Obravnava dela bo v šoli lahko zelo živahna. Opise zunanjosti oseb prebero ] iz zapiskov; povečini bodo zelo domiselni in bodo razgibali razred. Preiti moramo : na vzgojno stran dela, razjasnimo socialno ozadje, poiščimo vzroke, zakaj so osebe ; po svojih značajih take in ne drugačne. Ne smemo pozabiti na avtorja: kje tiče ^ vzroki, da je prav Finžgar napisal Gospoda Hudournika ali Bevk Tatica ali Milčinski ' Ptičke brez gnezda ali Tavčar Visoško kroniko. Avtorja ne smemo odtrgati od dela, j nasprotno: njegova osebnost, njegovo življenje nam narekuje smer, po kateri se : bližamo razumevanju in vrednotenju. Ce bomo tako skušali učence že zgodaj na- j
141
vajati na bistvo literarnega dela, bomo dosegli, da bo pouk literarne zgodovine v 8. razredu lahko že precej poglobljen, učenci pa se bodo navadili iskati v delu mnogo več kakor samo zgodbo.
Za 6. razred so zelo primerne Vorančeve Solzice pa tudi Kranjčevi SiE>omini na mladost (M. K., Imel sem jih rad). Prav tako še vedno prebiramo Bevka in Seliškarja (Bratovščina Sinjega galeba), spoznati pa moramo tudi Jurčiča z Dominom, pa tudi kak dober prevod, npr. Marka Twaina — Pustolovščine. Ce nam knjižnica dovoljuje, preberimo Erjavčeve Živalske podobe že zaradi primerjave Erjavčevega opazovanja živali s Finžgarjevim.
Delo obravnavamo tako kot v preteklem letu, ipogled na življenje pa poglo-bimo. Zelo hvaležno delo za spoznavanje odnosov med ljudmi je gotovo Jurčičev Domen. Iz prebranih del pišemo tudi domače ali šolske naloge, npr.: Obiskal sem Domnovo mater. Ob prevodu Marka Twaina imamo priliko, da spoznamo kos tujine.
Sedmi razred daje vso možncst, da se slavist nasloni na zgodovino. Glede na vzporednost z zgodovinsko snovjo bi sicer že v 6. razredu lahko obravnavali Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem. Ce tega nismo storili, je to prvo delo, ki ga bomo prebrali za obvezno berilo v 7. razredu. Daje nam bogato možnost interpretacije zgodovinskih poglavij, sprošča pa tudi otrokova domoljubna čustva. Obnova celotnega romana bo sicer težavna za'radi obsežnosti, bo pa nazoren primer, kakšna je dobra ali slaba obnova romana in kakšno natančnost zahteva tudi preprosto obnavljanje.
Med zgodovinska dela, ki so najbolj primerna za 7. razr., sodijo Senoin Kmečki punt, Veselinovičev Hajduk Stanko, Aškerčeva Stara pravda, Visoška kronika (Tavčar), Hči mestnega sodnika (Jurčič), medtem ko bodo spoznavanje izrazito slabih socialnih razmer pred prvo svetovno vojno posredovali Ptički brez gnezda. To delo bo učencem hkrati zgled humoristične povesti. Za domačo nalogo se bo obnesel spis: Srečal sem gospoda Kocmurja (učenci bodo takoj zadeli humoristični stil).
V 8. razredu se nam rado zgodi, da učence zasujemo z obveznim branjem pač zato, ker je znanje literature pri njih zdaj sistematizirano in ker se nam mudi, da bi v zadnjem letu pridobili čimveč literarnega znanja. Radi bi učence zadnji hip obogatili z deli vseh naših realis^tov pa tudi modemih pisateljev. Vendar moramo tudi zadnje leto ohraniti razsodnost. Učenci ne morejo vsega prebrati. Ce bodo izobraževanje nadaljevali, ne bodo mogli mimo domače literature in se bo njihova literarna in estetska vzgoja organsko nadaljevala. Tisti pa, ki se bodo zaposlili po različnih strokah, so prepuščeni več ali manj lastnemu nagnjenju do lepe knjige. Ce je bilo slavistovo delo v štirih letih vestno, je prav gotovo pustilo pozitivne sledove.
Izmed del iz obveznega berila bi izbrala za učence osmega razreda Jurčičevega Desetega brata in Sosedovega sina, Levstikovo Popotovanje iz Litije do Čateža, Cankarjevega Hlapca Jerneja, Bevkov roman, povest s partizansko ali povoijno tematiko (npr.: M. Malenšek, Matjaž), pa tudi enega od znanih in primernih biografskih romanov (npr.: Pahorjev o Jurčiču ali Vaštetove o Prešernu) pa tudi Krst pri Savici.
Za zaključek še primer, kako obravnavam Cankarjevo povest Hlapec Jernej in njegova pravica, ki jo predpisuje učni načrt kot obvezno domače berilo za 8. razred:
1. Učenci prebero delo, ko so pri zgodovini obravnavali politične stranke in Cankarjev program. Z zgodovinske strani je torej že osvetljeno.
Branje samo mora biti natančno. Vsakdo si v beležnico zapisuje stvari, o katerih sodi, da jih bo uporabil, ko bo nalogo izgotavljal (metafore, opazovanja, značaji). Naše zahteve ob prebranem delu pa so tele:
a) Kdaj je Cankar delo napisal in kakšen namen je imel z njim?
b) Cankar in njegov politični program.
c) Kraj in čas dogajanja..
č) Oznaka oseb: Jerneja, mladega Sitarja, oblastnikov.
d) Najznačilnejše Cankarjeve metafore.
e) Oznaka dela.
2. Kakšna naloga nas čaka v šoli?
a) Dober učenec, ki zna res lepo pripovedovati, pove kratko obnovo.
b) Preidemo na obravnavo. Naslonili se bomo na znano zgodovinsko snov. Učenci vedo, kateri stranki je Cankar pripadal. Hotel je napisati voUlno brošuro,
. pa je napisal najboljšo povest. Z njo je razkril krivičnost kapitalističnega družbenega reda. Glavni junak je kmečki proletarec, in sicer ne slučajno. Skupno z učenci
142
ugotovimo, da ga zadene najhujši udarec s smrtjo starega Sitarja, odslej se krivice zgrmjajo nad njim. Zadoščenja ne najde, ker ga najti ne more. toisce si ga sam. To je simbol. Podoba proiletarske revolucije. Ob našem vodstvu prinajajo torej učenci do čimbolj pravilnih in zrelih zaključkov. Razred naj ugotovi, da je Cankar globoko sočustvoval z vsemi izkoriščanimi ljudmi. Ob tem smemo cisveciiti Cankarja še globlje: v nekaj stavkih razložimo primer Martina Kačurja. Tudi njega so družbene razmere »uničile. Zaključek: Cankar je hotel z delom poudariti, da more biti pravičen le tak družbeni red, ki temelji na enakopravnih oancisih med ljudmi.
c) Posebej se pomudimo ob Oankarjevem slogu. Učenci navaj-ajo odlomke, ki se jim zde najlepši. Ugotovimo zakaj. Gotovo vsebujejo kake stilne posebnosti, simbole.
č) Za konec povemo ilustrativno podrobnost iz Cankarjevega življenja, ki naj bo socialne vsebine. S tem bomo zaokrožili obravnavanje avtorja in dela v nekako celoto, ki je potrebna tudi ob analizi domačega berila. Ko bo v literaturi na vrsti obravnavanje Cankarja, bo naše delo že lahko. Znanje bomo le še razširjali in poglabljali.
Ce pa smo avtorja pri sistematičnem pouku književnosti obravnavali, preden so učenci prebrali njegovo delo — tudi ta način ima svoje vabljivosti — potem gradimo pri analizi tudi na drugih znanih okoliščinah, ki poglabljajo razumevanje povesti.
Kadar obravnavamo katerokoli delo, se nikjer ne smemo siDuščati v prevelike podrobnosti, ker bi s tem celoto samo razblinili. Berta Goloh