Zanimivo je pismo, ki ga je pisal neak svojemu stricu učitelju. Iz pisma izemo, kako žive pozimi naši vojaki tam ori v visokih Alpah. Pismo se glasi: Dragi stric! Pišem Vam ta list, da bote znali, da em še živ. Da se nisem oglasil poprej, ii menda ne bote zamerili, saj poznate tem oziru mojo navado. Do sedaj nisem isal namreč prav nobenemu, ker mislim, a nobenega ne zanima posebno, kje em. 2ivim visoko v gorah v ledu in mrau — tako nekako 2000 m. Čital sem, da - bilo pri vas precej mraza, lahko si po-m mislite, kako neki je pri nas. Povsod ieg in led, vmes skale gole in strme, rugega pa prav nič. Tesno nad našimi lavami preneha vsaka vegetacija. Z drugim svetom nimamo prav noe«ega stika. Kaj se godi okoli nas, ne namo prav nič. Edino časopisi nam priaio, da je vojska in da svet še ni izmrl, ?r se ljudje še vedno bijejo in koljejo. — e vesti prihajajo pa tako pozno, da je Se že zdavna staro, ko mi čitamo. Ne ^ete pa niisliti, da je za vse enako. Pri nas čitajo brzojavke iz cele Evrope, ki se slučajno ujamejo v nastavljene zanke, tudi druge vesti pridejo brzojavno, ampak za nas je to neka skrivnost in le poredko zvemo tudi nepoklicani. Je pravzaprav res čudno: tik pod našim nosom se vrše večkrat krvavi boji, pa nikjer nič opaziti. Tu pa tam kakšen strel, to je vse, kar čujemo. V  znate in slišite več kot mi. Drugače pa življenje ni posebno neugodno, če pomislite na sedanje čase, in pa da smo tako blizu bojev. Spim v 4. nadstropju v krasnem planinskem hotelu; iniam svojo lastno sobo z električno lučjo, najmodernejšo posteljo in celo sobno elegantno opravo. Iz sobe grem na balkon, odkoder je sicer lep pogied na gore. Meso vsak dan dvakrat, prikuhe in kruha dovolj, po kosilu črna kava, zvečer čaj, — no vmes tudi močnate jedi — kot videti vsega dovolj. In vendar je čoveku tesno pri srcu, kadarkoli se zaveda, kje je. Poleti v mirnih časih je seveda tukaj lepo in ni čuda, da so Angleži in razni drugi tujci plačevali težke novce za ono sobo, kjer stanujein jaz sedaj zastonj. Sedaj pa ni prijetno. Niti enega koraka ne morete narcditi nikamor. Edino ena pot j« prosta, pa se je kmalu naveličate, ker ne vidite ne na levo ne na desno. Na obeh straneh na metre debel sneg, da hodite kot po rovu. Človeku otrpnejo živci in_ hrepenenje po domačih krajih je veliko. Če pomislim, da se tam doli na Dolenjskem vzbuja najlepša pomlad, tu pa o nji ni najmanjšega sledu, mi je tesno pri srcu. Sem pri vojaškem sodišču zapisnikar. Dela je mnogo in uradnih ur čez glavo. Ves dan v pisarni, zvečer doma v postelji. Človek spi in spi, a enkrat je tudi tega zadosti, potem pridejo one noči brez spanja, v katerih me domotožje umori. Zivčevje trpi in ne vzdržim dolgo. M.islim, da se zgodi v mojem žjvljenju kmalu sprememba, ali v dobro ali v slabo, sam bog zna. Nabori so tudi tukaj in jaz sem ravno tako podvržen. S tetn mislim, da sem vse' povedal, kar sem mogel za enkrat poročati. Če katerega zanima, kako živim in kje sem, mu to sporočite. Najbrže spet delj časa obniolknem, le če bo res kaj važnega, se oglasim, ker se mi v resnici prav nič ne ljubi. Pozdravite vse domače! Ako bodete hneli kedaj voljo do pisanja, mi sporočite domače novosti, posebno če st Ivan še vedno oglaša. Želim Vatn prav vesele vuzanske praznike, Vam in vsem dragim domačim in Vas lepo pozdravljam! Vam hvaležni Jože. V gorah, dne 24. marca.